Stava ljubezni

(8 Št. glasov, povprečje: 4.38 od 5)

 Loading ...

Bil je lep sobotni dan z bratom Nejcem sva bila doma sama. Starša sta odšla na morje, spet sta
praznovala eno tistih obletnic, ko sta se pred več kot dvajsetimi leti spoznala. Z Nejcem sva
bila že oba polnoletna bila sem stara točno osemnajst medtem ko je bil Nejc le eno leto
starejši od mene.

Letos  sva si izborila pravico, da ostaneva doma. »A res ne moreta vzeti
zraven Špele? Jaz nimam namena paziti nanjo« reče Nejc pogleda starša. »Utihni drugače boš
šel ti z nama« mu jezno reče oče in zapre vrata prtljažnika. Z Nejcem sva se v resnici dobro
razumela. »Dobro da sta šla« mu rečem in stopim v kuhinjo. »Ja super končno malo miru«
reče in odpre hladilnik. Iz njega si vzame hladno mleko in si ga nalije v kozarec. »Kako lahko
piješ kar hladnega« ga vpraša in se skremžim. Nič mi ne reče le nasmeji se mi »greš kam
danes zvečer« »Ne« odkimam toda mu nimam namena razlagati da hočem imeti en petek
zase. »Ti greš?« ga vprašam.

»Ne tukaj bomo imeli danes žurko s kolegi« »Kaj boš imel« ga
še enkrat vprašam, kot da ne bi slišala. »Greš zraven v trgovino, saj veš da kolegam ne morem
ponuditi soka« reče in še enkrat odpre hladilnik. Pa to je super… pomislim… nikoli v
življenju nimam mira. Odidem zraven njega v trgovino in v voziček padajo same stvari
katerih nikoli ni jedel in pil če je bil sam: čips, kokice, pivo, coca cola, vodka…  Nejc je bil
zagrizen košarkaš in kolikor ga sem poznala ni nikoli pil. »Ti pa imaš danes res imeti žurko«
mu rečem, ko greva iz trgovine s polnimi vrečkami. »Seveda sestrica zapolni si le enkrat še
živi« »Ja ja« prikimam saj nimam namena poslušati njegovih modrih misli. Ko prideva
domov sobo pripraviva prostor za žur in Nejc iz sobe privleče vso opremo in stolp. »Super
bo« reče in zadovoljno gleda po dnevni sobi. »Brez punc…no saj ne boš delala panike«
vpraša in me zaskrbljeno pogleda »Okej ti sam uživaj« rečem ko zaprem vrata sobe. Ura je že
bila sedem zvečer, ko je vklopil si Musko na glas in v jezi sem zaprla knjigo. Vstanem se iz
postelje in se zagledam skozi okno. Na zvonec se že obesijo njegovi kolegi. Vse sem že
poznala saj so velikokrat bili že tukaj saj so skupaj igrali košarko. Ne morem več poslušati
glasbe zato vtipkam številko svoje naj frendice »halo Monika kako si?« jo vprašam in slišim

glasbo v ozadju. Tudi ona je na nekem žuru »hej Špela te lahko potem pokličem« zavpije v
slušalko in odloži. »Super pa sem ostala sama« rečem in telefon vržem v kot. Prižgem si
računalnik in se vpišem na msn in po netu iščem razne zanimivosti. Postanem žejna in odidem
v kuhinjo si po pijačo. Stečem po stopnicah in skoraj se spotaknem, da padem.

»Opa sestrica
si v redu« mi reče Nejc in se mi na široko nasmehne. Vsi utihnejo in se zagledajo vame…
zardim saj ne prenesem, da sem v središču pozornosti. »Ja okej sem« rečem in hitro stečem do
kuhinje. Nočem nazaj v sobo saj sem vedela, da me bodo drugi čudno gledali zato sem šla na
vrt. Sedim na klopi in opazujem nebo. Še bolj dolgčas kot v sobi… pomislim. Slišim hišni
zvonec…kdo je še prišel se sprašujem in stečem pred hišo. Na vhodnih vratih je stal temnolasi
fant in z vso silo je pritiskal na zvonec. »Želiš?« ga vprašam in ga opazujem. Zdel se mi je
znan. »Zdravo iščem Nejca« reče in se mi na široko nasmehne. Občutek imam da me pozna.
»Se poznava« ga vprašam. »Nejc je moj sošolec, dolžen sem mu neke cedeje, bil sem blizu in
sem se oglasil« reče.

»A hodiš na isto šolo?« vpraša ,»Ja« prikimam. »Takoj ga bom  poiskala« rečem in mu odprem vhodna vrata. Skupaj stopiva v hišo in gledam po dnevni sobi
toda ga ne vidim »kje je Nejc« vprašam fanta, ki sem ga najbolj poznala. »Zunaj pred hišo«
mi zavpije in naredi požirek piva. Grem pred hišo »Nejc sošolec te išče« mu rečem, ko ga
najdem. Vidim, da se poljublja z neko blondinko, ki je nisem poznala. »Se opravičujem ker
motim« se ji opravičim, ko me jezno pogleda. »Sem njegova sestra« rečem in namignem nanj.
Pogleda me bolj veselo in se mi nasmehne. »Zdravo stari boš pivo« slišim Nejčev glas. »Tole
je moja sestra Špela« reče in me objame preko vrata. »Me veseli Jure« reče in se mi
nasmehne. »Prinesel sem ti tele cedeje« »Super« prikima in si ogleduje cedeje kot da jih prvič
vidi. Zardim saj mi drugega ne preostane Nejc me kot vedno spravi v zadrego.»A boš kaj pil«
ga še sama vprašam in se mu nasmehnem. Nejc je že šel nazaj svoji punci in je čisto pozabil,
da je Jure tukaj. »Am lahko ja« reče in se mi lepo nasmehne. Stopim v kuhinjo in odprem
hladilnik. Jure pride za mano »tvojega brata pa res nisem navajen pijanega« reče in podam mu
pivo. »Jaz tudi ne« odkimam in odidem v dnevno sobo. Glasbo dam na tišje in pograbim
priložnost, da stečem v svojo sobo. Dovolj imam tega vpitja in glasne glasbe, ki odmeva po
hiši. Odločim se da bom gledala film na računalniku. Vžgem ga in zatopim se v film… po pol
urah slišim grozen hrup »tipi nam še bodo podrli hišo« si rečem in stečem po stopnicah.
Nejčev glasbeni stolp je ležal na tleh. »Pa kaj ste vsi utrgani« zavpijem. V sobo še stopi Nejc
»evo ostanke tvojega stolpa« rečem.

»Oh ne moj najljubši stolp« zastoka in mi ga pomaga
pobrati. Drugi pa naju gledajo čudno »kje je pa Jure? Je že šel « ga vprašam in gledam po
sobi, kjer so bili vsi drugi samo njega ne. » Rekel je da gre na stranišče, povedal sem mu da je
na vrhu« reče in poišče majhno radio. Stečem po stopnicah »nočem, da še ostanemo brez
česa, stara naju bo ubila« zavpijem in se spomnim koliko mami pomeni čistoča. Še preden sta
šla na počitnice je morala vse očistit.Odidem do stranišča »Jure si noter?« vprašam in potrkam
na vrata. Nobenega odgovora. Odidem do svoje sobe in onemim Jure sedi za mojim
računalnikom in gleda film. »Kaj delaš?« ga vprašam in čudno gledam. »Ej tole je moj
najljubši film« reče in še vedno strmi v ekran. »Aha« samo pokimam in se usedem na
posteljo. »A ti je všeč?« vpraša in me navdušeno gleda. »Ja« pokimam. »Meni tudi« reče in se
mi nasmehne. Hitri in drzni so spadali med najbolj gledan film tistega meseca. Slišim glasno
glasbo »koliko videt je Nejc popravil stolp« rečem in zavijem z očmi. »Ne maraš žurov«
vpraša. »Seveda jih toda tale mi je odveč« odvrnem. »Mislila sem da bom imela končno en
večer zase toda Nejc kot ponavadi vedno vse pokvari…namesto, da bi šel ven si doma naredi
žur sam in potem si privleče punco katera bi me s pogledom ubila če ji ne bi pojasnila da sem
njegova sestra« rečem in zaprem okno. Naenkrat se glasba spremeni v počasno »vav to še
bodo plesali« rečem in se začnem smejati. Tudi Jure se mi nasmehne. »Si za ples« me vpraša.
Zmedeno ga gledam »danes ne grem več dol in nimam namena plesati pred vsemi tistimi, ki
me vidijo skoraj vsak dan« odkimam. »Saj lahko pleševa tukaj. Tu je več prostora« reče in mi
podari najlepši nasmešek. Zardim…in ne vem kaj mu naj odgovorim. V bistvu mi ni treba saj
me prime za roko in me potegne k sebi. Prime me za pas in počasi se premikava po prostoru.
Gleda me naravnost v oči medtem, ko sama iščem neko točko kamor bi gledala, saj mi je
preveč nerodno …. Glasba se že konča toda Jure me še vedno drži za pas. »Nisem vedel, da
ima Nejc tako simpatično sestro« reče in mi zopet pokloni enega od svojih lepih nasmehov.
Nič mu ne rečem zato nadaljuje.. »večkrat sem te že videl na šoli toda tam si drugačna«
»Sem« prikimam. »Spadam v najbolj beden razred, kjer se z nobenim ne razumem« dodam,
vsi mislijo da se imam za nekaj več. Moje prijateljice pa postanejo ko hočejo dobiti Nejca«
rečem in se mu nasmehnem. »Ne morem verjeti kaki so en folk« reče in pogleda proti ekranu
kjer se še vedno vrtijo hitri in drzni. Spomnim se na svojo vljudnost »boš še kaj pil« ga
vprašam. »Ne hvala« odkima. Pogleda na uro »av polnoč bo že« reče. »Počasi bom mogel iti«
reče in vzame jakno… spremim ga do vrat. »Okej se vidiva« se poslovim in hočem zapreti
vrata, ko me ustavi »Ej Špelca« »Ja« rečem in se mu nasmehnem. »Hvala za ples« reče in
steče do svojega avta. Gledam za njim, ko se odpelje. Kako je lep pomislim… to moram
nujno povedati Moniki. Naslednjo jutro me zbudi glasna glasba, ki odmeva po hiši.
»Proklemanski Nejc  nikoli ne da mira« rečem in se obrnem na drugo stran. Zaprem oči toda
ne morem več zaspati. »Sestrica zajtrk je« zavpije, ko stopi v sobo. Slišim da je prav dobre
volje. »Lahko imam v tej hiši vsaj pet minut mira« rečem in se obrnem na drugo stran.
»Poglej sonce sije kaj boš spala« reče in me potegne za lase. »Hej nehaj« zavpijem in se
skobacam iz postelje. »Vidim da ti sonce škoduje… zdaj pa se poberi z moje sobe« zavpijem
in ga porinem na hodnik za sabo zaprem vrata. Pomanem si oči in nase potegnem kratko
majčko in krilo. Odidem v kuhinjo in kar onemim Nejc se je res potrudil…. Pripravil je
pečene jajce in sir, kar je bil moj najljubši zajtrk.  »A slučajno ti ona blonda škoduje« ga
vprašam in se usedem za mizo. »Ne kliči je tako ker ji je ime Suzana« reče in me ožaljeno
pogleda. »Sory no toda včeraj me je gledala tako grdo da sem mislila da me bo od jeze
požrla« rečem in se začnem smejati, ko se spomnim njenega grdega pogleda. Nalijem si kavo
»super kava« ga pohvalim in pogledam na uro, ki kaže že enajst. Usede se na stol nasproti
mene in se zagleda vame. »Kaj pa sem ti zdaj naredila« ga vprašam. »Nič« odkima. »Zanima
me kaj si včeraj imela z Juretom« reče in naredi požirek kave. »Jaz z njim, nič« odkimam. »ja
ja Špelca misliš da te tako slabo poznam« reče in si odreže kos kruha. »Ja res me ne poznaš«
rečem besno in gledam skozi okno. »Čakal sem ga da pride iz stranišča pa ga ni in ni blo. Niti
poslovil se ni od mene.« »Ja saj pa je našel stranišče….« ugovarjam. »Jure je bil vedno miren
fant le kaj si mu naredila« me vpraša in me z zanimanjem pogleda. V obraz mi udarja rdečica.
Vidim, da mu res ne morem lagati. »Samo…« začnem in gledam skozi okno. »Ko sem ga
iskala je gledal v moji sobi film« rečem in se hitro odločim, da Nejcu ne bom povedala vseh
podrobnosti. »In skupaj sva gledala film« mu povem…. Popoldan le končno dobim na telefon
Moniko »oprosti mala ampak res je bil tako dober žur in enega tipa sem morala osvojiti na
vsak način« začne razlagati kaj se je včeraj dogajalo. Poslušam jo do konca »veš včeraj je ime
Nejc žur doma in sošolec mu je prinesel cedeje…« začnem in ji razložim vse do konca. »Kaj
plesala si z njim, kako lepo« je popolnoma navdušena. »Veš kak je simpatičen, okej se vidiva
v ponedeljek se posloviva.« Z Moniko sva bili prijateljici iz osnovne šole in tudi v srednji sva
se non stop družili. Nikoli se nisva kregali čeprav sva si bili različni kot dan in noč. Ona je
oboževala žure, fantje bila je vedno zrihtana v nulo .Fante je osvajala z polno samozavestjo.
Medtem ko sem jaz raje imela ličila, kupovanje v trgovsih centrih in vse kar je bilo povezano
z modo. Velikokrat sva žurali skupaj toda ne vedno… vsaj včeraj ne, ko sem mislila da bom
imela lep večer z knjigo v roki…. V moje misli prodre Nejčev glas »sestrica greš zvečer
zraven mene na žur« vpraša in se smeji. Nič mu ne rečem…»daj no nočem da te kdo ugrabi«
se pošali. »Okej« zavzdihnem saj nočem, da mi še bolj teži. »Bodi pripravljena do desetih«
reče in tresne z vrati. Dobro da ni doma staršev…pomislim saj dobro vem, da ne marata
treskanja. Petnajst do desetih se usedeva v avto in se odpeljeva pred najbolj znano diskoteko v
centru mesta. »Kdo pa bo peljal nazaj« vprašam, ko se spomnim kako je bil včeraj pijan. »Ne
skrbi ne bom pil« reče in zaklene avto. Odideva pred diskoteko, kjer ga že čaka tista blonda.
Super… spet bom sama pomislim, ko skupaj stopimo v diskoteko. Eno uro sem se zelo
dolgočasila… večkrat sem pogledal proti Nejcu in preverjala če pije kaj alkoholnega. Vidim,
da se kar dobro za ve da vozi. »Nejc kdaj greva domov« mu zavpijem na uho, ko pridem do
njega. »Am bi že rada šla domov« reče in se mi v zadregi nasmehne. »Ne malo grem po
mestu in te nočem zgrešit« rečem. »Saj veš da te ne bom pustil tukaj« reče in mi pomežikne.
»Okej pridem čez uro nazaj« mu še zavpijem na uho in odidem proti mestu. Uživam v popolni
tišini in pridem do reke kjer sva se z Nejcem vedno igrala ko sva bila majhna. Nasmehne se
ko se spomnim kako sva se enkrat skregala in Nejc me je v jezi porinil v reko. Usedem se na
tla in opazujem reko ki mirno drvi mimo. Naenkrat slišim za sabo glasove. V strahu se
obrnem saj vem, da je včasih ponoči v mesto polno nevarnežev. »Ej včeraj sem bil pri Nejcu
in imel je neko žurko…« slišim glas, ker je tema obrazov ne prepoznam. Usedejo se na drugi
strani reki in obsije jih luč. »Jure je« ga takoj prepoznam. Tudi on pogleda stran od skupine in
me opazi. Slišim, da jim nekaj ne reče… toda ne razumem kaj… vsi obrnejo glavo k meni.
Pride do mene »zdravo kaj pa ti tu sama« me vpraša in se usede k meni. »hej, zraven Nejca
sem šla na neki žur sedaj pa sem ostala sama. Raje sem tule, ko pa se dolgočasim tam « mu
razložim. Ozrem se proti njegovim kolegam »sošolci so« reče in se nasmehne. »Ja saj večina
jih poznam« pokimam saj se jih večina tudi druži z Nejcem. Začne mi razlagati nekaj glede
filmov in smejim se njegovim pripombam. »Prideš v našo družbo« me vpraša. »Ne hvala«
odkimam saj se mi niti ne sanja kaj bi počela med njimi in bilo mi bilo zelo nerodno.
»Počasi bom morala iti« rečem, ko mi zazvoni telefon. »Nejc je« rečem in se javim »takoj
pridem« rečem in odkinem. »Lepo te je bilo videti« rečem in mu podarim nasmešek. »Tebe
tudi se vidiva v ponedeljek prideš v telovadnico med glavnim odmorom« me povabi. »Okej se
vidiva« rečem in s hitrimi korakami grem proti diskoteku. V meni je kar kipelo od sreče. »A
res se ne moreš nikoli držati časa« reče Nejc in mi pokaže na uro. »Sory no« odvrnem in
zavijem z očmi.

Na živce mi gre ko igra starejšega brata, ki ga skrbi zame… Usedeva se v avto in prižgem radio »Tale klub je super« reče in obrne na parkirišču. »Je ja« odvrnem in zavijem z očmi. »Čudno da danes ni bilo Jureta tukaj« reče in ustavi pri semaforju kjer gori rdeča luč. »Kaj ima zvezo to z Juretom« ga vprašam. »Vedno je v tem disku« reče in se mi nasmehne. »Nejc fanta si znam najti sama« rečem besno. »Pa daj no sestrica samo pomagal bi ti rad« reče pokroviteljsko. »Mislim, da imaš ti dovolj dela s tisto blondo in ti ni treba razmišljat o meni« rečem. »Pa saj sem ti povedal da ji je ime Suzana« povzdigne glas. »Okej okej pa tako sem ga danes srečala v mestu« mu povem, ko se ustaviva pred hišo. »Res je bil sam« vpraša. »Ne« odkimam. »Z sošolcami« rečem in odklenem hišo. Stuširam se in preoblečem »lahko noč« rečem Nejcu, ki v dnevni sobi še gleda televizijo. Pritisnem mu poljub na lice. »Tebi tudi a te še pridem pokrit« reče in mi vrne poljub. Nagajivo se začne smejati in tudi sama padem v smeh. Z Nejcem sva že imela od malega navado da sva se poljubila na lice preden sva šla spati.  Zjutraj se zbudim enajstih, Nejc gre v mesto s svojo punco in me pusti samo doma. »Super končno malo mira« rečem sama sebi in se vržem na posteljo. V roke vzamem knjigo… berem in bolj ko obračam strani manj me zanima… razmišljam o Juretu, njegovih očeh, plesu, nasmešku… vse na njem je popolno. Zvečer se odločim, da si bom poiskala oblačila za šolo. Mora biti nekaj  lepega, moram mu ugajat si rečem in odprem omaro. »Sestrica kaj delaš« stopi v sobo Nejc in se nasmehne. Pogledam ga in mu nič ne odgovorim. »a se ti je popolnoma utrgalo« reče in se usede na stol. »Saj bom vse pospravila« »Zakaj nimam nobenih pametnih cunj« rečem in še vedno strmim v omaro, ki je že skoraj prazna. Skoraj vse obleke ležijo na postelji. »Če misliš očarati Jureta imaš dovolj tole« reče in mi pokaže svetlo modre kavbojke in roza majčko. »Nejc ne delaj se norca« rečem in ga jezno pogledam, ko zaloputne z vrati… zavedam se da ima prav.  Naslednjo jutro se vstanem celo uro bolj zgodaj kot ponavadi. Hitro grem pod tuš in si operem lase, nanesem še make up in nase potegnem kavbojke in roza majčko, ki mi jo je predlagal Nejc. Na hitro si še pripravim torbo in stečem v kuhinjo »dobro jutro« pozdravim Nejca, ki že je zajtrk. »Jutro tudi tebi« reče in se mi nasmehne. Hitro vzamem jabolko »grem na busa« rečem in hočem oditi, ko me ustavi »ne greš z mano z avtom« me vpraša. Presenečeno ga pogledam, čeprav sva z Nejcem hodila na isto šolo sem še vedno hodila z busom on pa se je vozil z avtom. Le kaj mu je stopilo  v glavo razmišljam, ko se usedem v avto. »Klicala sta že starša jutri prideta domov« reče preden izstopim. »Aha super« rečem in mu podarim velik nasmešek. Hočem izstopiti, ko še reče »Lepa si« Presenečeno ga pogledam kajti Nejc nikoli ni bil navajen dajati lepih poklonov. »Adijo se vidiva« rečem in stečem do razreda. Bilo je še pet minut do pouka. Stopim v razred in se usedem v klop zraven Monike. Ona je bila moja najboljša prijateljica in edina sošolka kateri sem zaupala popolnoma vse. »Hej kako si« jo vprašam.

Presenečeno me pogleda »super« odvrne in se mi nasmehne. »Hej lepotička« slišim glas iz klopi za mano. »kaj bi rad« rečem osorno in zavijem z očmi. Tega sošolca nisem nikoli marala saj se že od lani nisva prinesla. »Sory no kaj te ne smem pozdraviti« reče in se mi nasmehne. »Ja ja« prikimam in se obrnem k Moniki. Pogledam po razredu… in punce si nekaj šepetajo »ne skrbi samo ljubosumne se ko si tako lepa« reče. Hvala bogu da imam njo pomislim, saj bi brez njej v takem razredu enostavno ponorela. Ure do glavnega odmora so se neskončno vlekle. »Komaj že čakam glavni odmor« napišem Moniki na list. »Verjamem ja. Po pouku ti povem o onem tipu« odpiše. Nasmehnem se ji in ji pokimam. Pogledam proti profesorici, ki me strogo gleda… bila je ena tistih profesoric ki je rada pri pouku imela mir… In končno je napočil glavni odmor. Monika me pospremi do telovadnice »o je že tam« rečem in globoko vdihnem. Srce mi bije tako močno da sem že 100% da mi bo padlo ven. »Okej umiri se vse bo okej« mi še reče preden grem do njega. »Hej pa si hiter« rečem in se usedem na klop poleg njega. »Malo prej smo končali« reče in mi zopet podari enega najlepših nasmeškov. »Nič nimamo pametnega na urniku« doda. »Mi tudi ne« odkimam in se spomnim da je naslednjo uro slovenščino. Slovenščina nisem nikoli marala pa tudi profesorica je bil živ hudič. Začela sva se pogovarjati razne stvari. Smejala sem se njegovim domislicami in ko sva skupaj zbijala šale. »Danes gremo s kolegami v kino« reče in se mi zopet nasmehne. »Aha« samo pokimam saj se mi niti ne sanja kaj mi s tem hoče povedati. »Greš zraven« vpraša. Zmedeno ga pogledam »ne vem« skomignem z rameni. »Saj bova sedela nekaj vrst narazen« doda in me tako lepo pogleda da ga ne morem zavrniti. »Okej« se strinjam in zazvoni zvonec. »Se vidiva« rečem in stečem do razreda. V razred sem skoraj preplesala, ker nisem imela časa vse poročati Moniki sem ji napisala na listek »popoldan greva v kino« »o to pa je dobra novica« odpiše in se mi široko nasmehne…. Po pouku greva do najine najljubšega lokala »pomisli… vsak vikend bova skupaj« zaključi svojo pripoved Monika. Obe sva bile dobre volje. Stopiva v lokal in onemim. Usedeva se za najino najljubšo mizo »glej tam je Jure« rečem Moniki in obe pogledava v isto smer. Tudi Jure gleda v najino smer in se nama nasmehne. Naročiva si pijačo, ko v lokal stopi Nejc »o Špelca« reče in se mi nasmehne.

»Zdravo« prva odzdravi Monika, jaz pa samo dvignem roko v pozdrav. Odide k Juretu in njegovi družbi.  »Samo na stranišče grem« rečem Moniki in skoraj stečem do stranišča…. Pogledam se v ogledalo in si umijem roke. Stopim ven in se na hitro obrnem… zaletim se… »oprosti nisem mislila« se na hitro opravičim in pogledam fanta, ki je bil malo večji od mene. »Jure kaj pa ti tukaj«. »Čakal sem te« reče in  se nasmehne. »A še velja za zvečer« vpraša. »Itak« pokimam in čutim, da zardevam. »Lepa si« še doda in me poboža po laseh. »Tudi ti« pokimam in odidem. Usedem se za najino mizo Monika mi nekaj razlaga toda je na poslušam »Špelca a me sploh poslušaš« vpraša. »Seveda« prikimam čeprav nimam pojma kaj mi pravi. »In kako se ti zdi moja ideja?« vpraša in čaka na moj odgovor. »Dobra« prikimam in pogledam proti Juretu. Nasmehnem se mu… »Sestrica te zapeljem do doma« reče Nejc in stopi k nama. »Lahko ja« pokimam. »Okej se vidiva jutri« se poslovim od Monike. »Okej se vidiva jutri« reče in vsaka vzame svojo torbo. Tudi ona odide proti domu. »Sovražim šolo« rečem Nejcu in torbo vržem na zadnji sedež. »Tudi jaz jo« samo pokima saj ima še samo zadnji mesec šole (jaz dva ker nimam mature)in vsi ocene pridobivajo kot nori. »Danes grem v kino« mi pove Nejc. »Vem tudi jaz grem« rečem in si popravim lase. Pogleda me »kam greš ti« reče kot da me ni slišal. »V kino z Juretom« rečem in se mu zmagoslavno nasmehnem. »Čaki malo mi gremo gledati grozljivko« nadaljuje. »No pa saj bova sedela nekaj vrst stran« odvrnem in zavijem z očmi. »Za tebe niso grozljivke« me spomni, da sem vedno bila prestrašena, ko sem jo gledala. »Ja ja ne boš se me znebil« rečem, ko stopiva v hišo. Nejc mi nič več ne reče zato odidem v svojo sobo. Zopet iščem po omari nekaj za obleč… spomnim se… »Nejc nujno te rabim« zavpijem in zaprem vrata, da ne bom slišala kako bo jamral, ko bo šel po stopnicah. »Kaj je« vpraša ko odpre vrata. Grem do njega in ga primem za roko… zvlečem ga do moje omare »sedaj pa mi povej kaj naj oblečem« rečem in mu podarim nasmešek. »Ej ej misliš da sem ti stilist« reče, ko brska po moji omari. »Mislim da ja« prikimam in padem v smeh. Nejc je bil vedno tiste vrste fant, ki se je rad šalil…. »povej mi kaj naj oblečem« rečem in skoraj od veselja zaplešem po sobi. »Tole majčka je super« reče in iz omare potegne majčko ki je še nisem nikoli oblekla, čeprav je že skoraj eno leto ležala v omari. »Jo posodiš Suzani sigurni bi bila sexy v njej « reče, ko jo še enkrat obrne okoli. »Ne danes jo bom imela« rečem in jo vržem na posteljo. »No sedaj pa še hlače« reče in zopet gleda po omari. »Te pa bom sama našla« rečem in ga naženem iz sobe. »Hvala« še zavpijem in se hitro oblečem. Pogledam se v ogledalo in ne morem verjeti mikica je bila res super. Čez pol ure sva bila oba pripravljena, do kina sva šla kar peš saj je bil le deset minut oddaljen od hiše. Stojiva pred kinom in čakava druge… malo sem vznemirjena kar opazi tudi Nejc »sama si se odločila da greš zraven tako da ne jamraj« reče. »Ne ne saj ne bom« odvrnem in se mu nasmehnem. Približajo se nama še drugi »o zdravo stari« pozdravi eden izmed kolegov Nejca in pogleda proti meni »o nisi sam« reče in mi pomežikne. »Daj nehaj saj veš, da je to moja sestra« reče in zavije z očmi. Zardim saj ne maram, da sem v središču pozornosti. »Gremo noter« reče drugi »ja« se takoj vsi strinjajo. Jureta še ni bilo zato sem ga počakala zunaj »oprosti za zamudo« reče in si popravi lase, ki ga jezijo. »Ni panike kolegi so že šli noter« rečem in pogledam proti vratam. »Ni panike, pusti jih« »Zakaj« zmedeno ga gledam… »Rad bi bil sam s tabo« doda in mi zopet podari najlepši nasmešek. Stopiva v dvorano, ki je že bila kar polna »a je to premiera« sem presenečena. »Ne ne film je že nekaj časa v kinu« reče in skupaj poiščeva deveto vrsto. Film se prečne in oba jeva kokice in pijeva coca colo. Že začetek je zelo grozen zato zatisnem oči. Jure me presenečeno pogleda »je vse okej« vpraša. »Je ja« prikimam in še mam vedno zaprte oči. »Nekaj sem ti pozabila povedati« rečem in ga pogledam v oči. »Kaj pa« presenečeno vpraša. »Ne maram najbolj grozljivk« rečem in zopet zaprem oči. »Špelca zakaj mi nisi povedala bi šla gledat kaj drugega«

»Saj bom preživela« odvrnem in mu pomežiknem. »Okej te bom držal za roko da te ne bo strah« reče »Okej« prikimam in svojo dlan položim v njegovo. »Si okej« mi šepne čez pet minut. »Sem« prikimam. »Boš kokice« vpraša kot da bi se hotel rešiti iz zadrege. »Lahko ja« prikimam in Jure mi jih poda, vsa živčna jih začnem jesti. »Bolje bo da zapreš oči« mi šepne na uho. »Zakaj« ga vprašam in še vedno gledam v platno. »Tale prizor ti sigurno ne bo všeč« reče in me še bolj stisne za roko.  »Ni panike« odvrnem in si zaželim, da me nikoli ne bi spustil moje roke…. Ustrašim se ko iz gozda skoči pošast in od strahu razsipam kokice po tleh. »Joj kako sem nerodna« zardim, dobro da je tema in me Jure ne vidi najbolje… Filma je kar naenkrat konec jaz pa konca nisem niti razumela… no če priznam nisem nič razumela kaj se je dogajalo. Pogledam na tla in zopet zardim Jure pa se mi nasmehne »saj nisem mislila« mu rečem. »Vem ja« prikima in spusti mojo roko. Greva ven kjer so že bili zbrani vsi njegovi kolegi. Ob njih se počutim tako čudno… vsi so bili že starejši… »Hej sestrica ti je bilo všeč« vpraša Nejc in me pokroviteljsko objame preko ramena. »Itak« prikimam in se mu nasmehnem. »Veste Špelca ne mara grozljivk…« začne Nejc »A ti si kdaj lahko tiho« ga lopnem po rami in zopet zardim. »Okej okej« sem že reče in posloviva se od Jureta in ostalih… skupaj se odpraviva proti domu. Pogovarjava se in v meni kar kipi od veselja »torej ti je res všeč« reče Nejc in me z zanimanjem pogleda. »Je« prikimam. »Torej kaj čakaš Jure lahko dobi katerokoli toda čudno je da za nobeno več ne gleda« reče in se mi nasmehne. »Mislim da si ga zadela v srce« reče in se mi nasmehne. Nič več ne rečem saj razmišljam o njegovih besedah. Naslednji dan sem dopoldan preživela v šoli popoldan pa sem imela pomembno opravilo že ko sem prišla domov sem v roke vzela krpo in čistila celo stanovanje. »Spet bo kaos v hiši« rečem Nejcu, ko pride domov malo pozneje, ker je imel trening košarke. »Res bo« zavpijem in mu v roke vržem krpo. »Ajde bratec na delo« mu rečem in se mu sladko nasmejem. »Se delaš norca se lahko v miru najem« reče in že odpre hladilnik. »Ni časa spravi se počistit kuhinjo če nočeš da kdo izve za sobotno zabavo« rečem in ga grdo pogledam. »Ti mala da si ne bi kje upala« zavpije in začne brisati kuhinjo. Oddahnila sem se saj sem ga še znala kar dobro izkoristiti. Čez več kot eno uro sva imela hišo čisto. »Vav mami bo navdušena« rečem in se nasmehnem Nejcu. »Ja ja končno lahko jem« reče in se usede za mizo in zagrize v velik sendvič. Zazvoni zvonec. Z Nejcem se spogledava saj nikogar nisva pričakovala »bom jaz« rečem Nejcu in stečem pred vrata. Pri vratih je stala punca, katero sem jaz klicala blonda čeprav ji je bilo v resnici ime Suzana. »Zdravo je Nejc« doma vpraša »Seveda« prikimam in vidim da ima solzne oči. »Lahko pride samo malo ven« reče in me resno pogleda. »Nejc punca te išče« zavpijem in stopim v kuhinjo. »Suzana« vpraša in steče do vrata. Slišim njun pogovor »punčka kaj je narobe« vpraša in vidim da jo močno objame. »Zopet me je pretepel« reče in vidim da še enkrat bolj joka. »Pridi noter« reče in jo odpelje v dnevno sobo. »A ti lahko kako pomagam« vprašam in ponudim robček.  »Hvala« reče in še enkrat močneje zajoka. Pogledam Nejca in iz obrazu mu preberem, da mi je hvaležen da sem tukaj. »Povej nama kaj je bilo« vpraša Nejc in jo boža po laseh. »Ati me tepe že od malega tako dolgo sem to prenašala« reče in solze ji polzijo po licu. »Morala sem zbežati oprosti morala sem k tebi« reče in se oklene Nejca. »Rad te imam« ji šepne na uho. »Boš kaj pila« ji ponudim. »Hvala ni treba« odkima. Avto se prepelje pred hišo in Suzana naju prestrašeno pogleda »ne skrbi samo starša sta« rečem in stopim k oknu. »Sva že doma« slišim vesel mamin glas. Stopim iz dnevne sobe »ne skrbita vse ji bom razložila« rečem in stečem na hodnik. »Zdravo mami« rečem in se ji vesela vržem v objem. »Vidim da je še hiša cela« reče ati, ko stopi v hišo s dvema velikima potovalkama. »Nekaj vama morem povedati« rečem in skupaj gremo v kuhinjo.

»Tukaj je Nejčeva punca v dnevni sobi sta« rečem in zrem skozi okno. »Kaj Nejc ima punco« skoraj vpije mami. »Ne morem verjeti« reče oče in me prijazno pogleda. »Doma ima probleme pa je prišla sem malo preden sta prišla« jima razložim. »Okej ne bova delala panike« mi zagotovita. »Hvala vama« se oddahnem in odidem v dnevno sobo. »Si kaj bolje« jo vprašam in ji ponudim kozarec soka. »Sem, hvala ti« prikima in se mi nasmehne. Prvič mi je delovala prijazno. »Vse bo okej toda res ne vem kaj bi lahko naredila« reče Nejc in naju resno gleda. »Tako zelo pogrešam mamo, če bi še bila tukaj mi ne bi nič naredil« reče in zopet se ji vlijejo solze. »Kje pa je mama« jo vprašam. »Umrla je« reče in me žalostno gleda… Prvič mi ni delovala kot razvajena blondinka. »Zdravo Nejc kako si« stopi v dnevno sobo mami. Suzana si obriše solze »zdravo sem Lara« reče mami prijazno in ji da roko. »Dober dan sem Suzana« reče in sprejme njeno roko. »Špelca mi je že vse povedala, ne skrbi če želiš lahko ostaneš tukaj nocoj« reče in se ji nasmehne. »Oh hvala samo ne vem oče bo zelo jezen in zopet bom tepena« reče in zopet plane v jok. »Ne skrbi daj mi številko od očeta in bom govorila z njim« reče. »Veš mami je po poklicu psihologinja in ti bo znala pomagati« reče Nejc in si napiše številko od očeta iz telefona. Mami takoj pokliče »predlagam vam, da jo nekaj dni sploh ne kličete ali imate z njo stika ker bo šla takoj na policijo« reče in odloži slušalko. »Hvala vam« reče Suzana in se ji nasmehne. »Ne skrbi popoldan ko sem doma bova imele brezplačne ure pogovorov« reče in jo poboža po laseh. »Povedala mi boš vse o sebi in kako ti je uspelo osvojiti Nejca« doda in se ji nasmehne. Mami zna vedno ljudi spraviti v dobro voljo in delati z njimi. Zaspi komaj ob enajstih zvečer, ko me zbudijo kriki iz Nejčeve sobe. Stečem v sobo »Nejc kaj je narobe« vprašam in vžgem luč. »Sanjalo se ji je« reče potiho. »Si v redu« jo vprašam in sedem na posteljo. Dobro, da imata starša spalnico v spodnjem nadstropju in da nista slišala.. »Sanjala sem da me je tepel« reče in solze ji polzijo po licu. »Hej nič se ne boj midva sva tukaj« rečem in jo objamem. »Vse bo okej« se strinja Nejc in jo tudi sam objame. »Lahko noč« še zašepetam in zaprem vrata. Vedela sem, da jo zna Nejc dobro potolažiti. Naslednjo jutro se zbudim že ob šestih saj imam prvo uro ob sedmih. »Dobro jutro« pozdravim Jureta, ko ga srečam na hodniku. »Hej si sanjala kaj groznega« vpraša in se mi nasmehne. »Niti ne toda nisem spala najbolje« odvrnem in zaspano zazeham. »Danes pridem k tebi domov«  »Kaj k meni?« vprašam in ga zmedeno gledam. »Nejc mi bo razložil matko« »o super« pokimam »okej se vidiva« odvrne in steče v razred saj je zazvonil zvonec. Tako lep je pomislim in počasi grem proti razredu… ni me skrbelo da bi zamudila… saj smo imeli na urniki biologijo in profesorica je vedno zamujala. »Kako si« vprašam Moniko in se usedem v klop. »Dober ti?« vpraša. »Super« odvrnem in začnem ji razlagati vse kar se je zgodilo včeraj o Nejcu in Suzani. »Boga je« reče in se poglobi vase. »Je ja« prikimam in se tudi sama zamislim. Ko pridem domov je bila doma le Suzana, gledala je televizijo v dnevni sobi »Nejc bo doma čez eno uro in pol ima trening« ji povem. »Ja mi je povedal« reče in pogleda nazaj proti zaslonu. »Danes smo že končali prej pa sem prišla kar domov. Bojim se da bi v mesto srečala očeta.« mi razloži. »Upam da nisi jezna ker sem tu« še doda. »Nisem« odkimam in se ji nasmehnem. »Grem pogledat če je kaj v hladilniku dobrega« rečem in hočem oditi v kuhinjo. Suzana pride za mano »skuhala sem testenine z omako« reče in se mi nasmehne. »O hvala saj ne bi bilo treba« rečem in si nadevam poln krožnik testenin in jih polijem z omako.

»Tako zelo sem lačna« »A ti si že jedla« jo vprašam. »Sem a je v redu«« vpraša. »Seveda« prikimam. Najem se in odideva v dnevno sobo. Bolj ko se pogovarjava bolj mi je všeč. »Hej kje sta vidve iskal sem vaju« reče Nejc in stopi v dnevno sobo. »Pa ne reči, da je že mimo toliko časa« rečem in pogledam na uro. » danes pride k meni sošolec se bova učila matko bosta gledali tale film« reče in na kavč vrže dvd. »Kaj pa je to« vprašam in si ga ogledujem. »Rožnati panter« reče in se usede k nama. Poljubi Suzano »kako si« jo vpraša. »Okej bova« prikimam in odidem iz dnevne sobe.  »Suzana ti je skuhala kosilo« še rečem preden zaprem vrata. Čez pol ure zopet pozvoni pri vhodnih vratih… »bom jaz« zavpije Nejc in odide odpreti. »Zdravo stari«reče Juretu. »Kje se bova učila kar v moji sobi« vpraša in zapreta vrata Nejčeve sobe. Odidem v dnevno sobo in z Suzano se zatopiva v film… smejiva se raznim smešnim prizorom »tale je nor« reče Suzana in skupaj zopet padeva v smeh. V sobo stopi mami »zdravo punci kaj je tako smešno« vpraša. »Film« rečeva obe v en glas in zopet padeva v smeh. »Okej vidve kar glejta ste že kaj jedli« vpraša. »V bistvu nam je Suzana skuhalo kosilo tako da si samo pogrej rečem. »O hvala ti saj ne bi bilo treba« reče mami in odide v kuhinjo. »Nekaj moram narediti za vas če ste me tako lepo sprejeli« reče in se mi nasmehne. »Mami ti bo pomagala ne skrbi« rečem in zopet se zagledava v film. »Špelca a slišiš Nejc te kliče« reče Suzana, ko sem popolnoma zagledana v film. Odidem v njegovo sobo »Kaj je Nejc« vprašam in pogledam Jureta, ki me tudi sam gleda. »Nama prineseš nekaj za pit« reče in se skloni na zvezek. »Pa kaj nimaš nog« zamrmram in odidem v kuhinjo. Odprem sok in ga nalijem v kozarca. »evo« rečem, ko pridem do sobe. »Hvala ti« reče Jure in se mi nasmehne. »Ni problema« odvrnem in mu pomežiknem. Odidem iz sobe in stečem do dnevne sobe »moraš spoznati Jureta« rečem zasanjano Suzani. »Kdo je to« vpraša in pogled odmakne od televizije. »On sošolec, ko ga Nejc uči matko« ji razložim. »A ti je všeč« reče in se nasmehne. »Ja« samo prikimam. V sobo stopi mami »super kosilo« pohvali Suzano in nama poda čips. Vidim, da jo prestrašeno pogleda »vse bo okej« ji reče mami.

»Vem da bom pomagali ti bomo« reče in jo resno pogleda. »Vem, da me ne poznate in zelo mi je nerodno toda res nisem imela druge izbire« ji reče Suzana. »Ne skrbi se bomo že česa domislili do takrat pa si lahko tukaj. In če bomo vedno jedli tako dobro kosilo te ne dam več« reče in se obema nasmehne. Suzano pa jo hvaležno pogleda… »Špelca Jure bi rad govoril s tabo« reče Nejc, ko stopi v sobo. Mami je šla počivat in z Suzano sva ostali sami pred televiziji. »Hej kaj pa je« rečem, ko ga najdem na hodniku. Usedeva se zunaj pred hišo in se pogovarjava »znaš sedaj matko?« ga vprašam. »Ja mislim, da bo« prikima in odloži zvezek na stopnico. »Jaz jo sovražim« zavijem z očmi. »Jaz tudi vedno mi je delala probleme, dobro da lahko grem z angleščine na maturo« doda. »Ja sedaj imaš že vse zaključeno« vprašam. »Ja jutri še matematika pa bo« prikima. »Bom držala pesti« rečem in mu pokažem fige. »Hvala« reče in se mi nasmehne. Po nesreči se dotakne moje roke in me zopet poboža po laseh. »Res si lepa, sploh ne vem kako te nisem opazil že prej« reče in se usede bližje k meni. Zopet zardim… kako je lahko tako samozavesten, pomislim. Še preden najdem odgovor me objame prek ramen in me nežno poljubi na lice. »Se vidiva jutri« reče in odide. Zmedeno gledam za njim. »Kaj je hotel Jure« me vpraša Nejc. »Nič« odkimam in se zasanjana usedem na kavč v dnevni sobi. »Špelca a si okej« me vpraša Suzana. »Sem« samo rečem. »Babe babe kdo vas bi razumel« reče Nejc in odide iz dnevne sobe. »Poljubil me je na lice« ji rečem in jo veselo pogledam. »Si vesela« me vpraša saj ne ve kaj bi mi rekla. »Jaa« skoraj zavpijem in se ji vržem v objem…. Naslednji dan v šoli »zdravo« pozdravim Moniko in kot vedno sedem k njej. »Hej kako si« me vpraša in se mi nasmehne. Na moji mizi leži listek »hej kaj pa je to« vprašam in se nasmehnem. »Ne vem« skomigne z rameni. »Zdravo ne pusti se izkoristiti Juretu. Vem, da mi boš težko verjela, ker se nisem podpisala toda on je že stavil za veliko punc in jih izkoristil« zmedena strmim v listek natipkan na računalnik. »Hej kaj je narobe« me vpraša Monika. Nič ji ne rečem in ji dam listek. »Kaj kdo se dela norca iz tebe« reče in me besno gleda. »Nihče kdorkoli je že mu verjamem« rečem in pogledam po razredu. Vsi so med seboj brezskrbno pogovarjali. »Verjameš si nora« reče Monika in me zmedeno gleda. »Ja verjamem a ni čudno da sem mu kar naenkrat postala všeč« rečem in se zagledam skozi okno. V mojih očeh so se nabirale solze. »Hej Špelca kako si« me Jure ujame med enim odmorom čeprav sem se mu spretno izogibala. »Okej« rečem in gledam stran. »Hej kaj je narobe« vpraša. »Nič« odkimam in stečem stran. Na urniku smo imeli zgodovino toda težko sem se skoncentrirala razmišljala sem le o tistem listku. »Odločila sem se da bom vpraša Nejca« načečkam na papir in ga dam Moniki. »Najboljša rešitev« mi takoj odpiše. Pridem domov… Nejc in Suzana sta bila v sobo in se skupaj učila matematiko. Čeprav ni bila na isti šoli so imeli podobno snov. »Nejc te lahko nekaj vprašam« rečem in stopim v sobo. »Itak« reče in pogleda stran od zvezka.

»Hej kaj je narobe« vpraša ko vidi da sem slabe volje. »Prosim reči da to ni res« mu rečem in mu pokažem list ki je ležal v šoli na moji mizi. Nejc me zmedeno gleda toda ne reče ničesar. Vzame telefon in slišim pogovor »Jure pridi k meni nekaj te moram nujno vprašati« reče in vrže dol. »Če je tole res mu bo proklemansko žal« reče in naju žalostno gleda. Jure čez pol ure pozvoni pri vratah »bom jaz govorila z njim« rečem in stečem po stopnicah odpret vrata. »Hej kako si« me veselo pozdravi. »Prišel sem k Nejcu« reče in stopi naprej. »No saj je vseeno če govoriš z mano ali z njim« rečem in gledam v vrata. »Hej kaj je narobe?« vpraša in mi se približa. »Povej mi če je to res« rečem in mu pokažem listek. Jure me resno gleda toda ničesar ne reče. »No ali je« še enkrat vprašam. »Je« samo pokima. »Kako si mogel« zavpijem in solze se mi vlijejo po licah. »Nikoli več me ne poglej a razumeš« vpijem. »Špelca pomiri se no. Res sem stavil toda res si mi všeč. Te dni so bili prelepi in sem se res zaljubil« reče in me žalostno gleda. »Oprosti toda ti ne verjamem« rečem in si obrišem solze. »Lagal si mi me hotel izkoristit, dobro da še na tem svetu obstajajo dobri ljudje« rečem in gledam v listek. »Hvaležna sem temu« dodam in stečem v svojo sobo. Zaprem se v sobo in se uležem na posteljo solze mi polzijo po licu. V sobo stopi Suzana »hej si v redu Nejc govori z Juretom« reče in se usede k meni na posteljo. »Res je stavil je zame« rečem in se naslonim nanjo. »Kaj je res?« vpraša. »Ja« prikimam in solze mi še enkrat bolj močno polzijo po licu. »Hej Špelca« reče Nejc in tudi on stopi v mojo sobo. »Oprosti nisem vedel da je taki bebec« reče in me stisne k sebi. »Rada te imam Nejc« odvrnem. »Nikoli več ne bom govoril z njim ne morem verjeti, da te je hotel izkoristiti za eno stavo« reče. »Ah saj bom prebolela« rečem in si obrišem solze. »Jutri ti ni treba v šolo« reče Nejc. »Moram« prikimam. »Pišemo test iz slovke« dodam. »Saj bom preživela ne skrbi ne bom se skrivala pred njim« odkimam in se kislo nasmehnem. »Sestrica moja« reče Nejc in mi vrne nasmešek. Naslednjo jutro sem si ponavljala še slovenščino, ko stopim v šolo. »Špelca poslušaj me« reče Jure in stopi k meni. »Ne bom« odkimam. »Res si mi všeč« reče in hodi za mano. »Utihni« rečem jezno. »Ne bom le ena od tvojih trofej« dodam. »Vem da sem ravnal narobe…« »Ne hodi za mano ker bo še danes iz vedela cela šola če se mi približaš« rečem in stečem stran. »Hej kako si« me vpraša Monika. »Srečala sem Jureta…« ji povem. »Samo pomojem si mu res všeč misliš da bi drugače priznal« reče in se zamisli. »A zdaj pa ga boš še zagovarjala« pobesnim in gledam po razredu. »Hvaležna sem tistemu, ki mi je napisal tale listek« rečem…. Po pouku sem se odpravila domov in po čudežu je bila mami že doma »o danes pa si hitra« rečem in se usedem za mizo. »Ja« prikima. »A zdaj pa si ne smem več vzet več nekaj ur prostih« reče in se nasmehe. »Seveda« prikimam. »Sem skuhala kosilo da ne bo treba Suzani« reče in na krožnik mi nadeva meso in pečen krompir. »Hvala« »Ljubica kaj je narobe?« me vpraša ko se tudi sama usede za mizo. »Nič« odkimam. »Misliš da te poznam samo en dan« reče in se mi nasmehne. »No povej mi…« reče. »Madonca kako veš da imam probleme« rečem. »Psihologi prepoznamo po obrazih in obnašanju ljudi njegovo voljo« mi razloži. »Ja res sem slabe volje« prikimam. »Veš zaljubljena sem v napačnega…« ji razložim vso zgodbo. »Ah Špelca saj bo bolje, mogoče se pa je fant res zaljubil « reče in me močno objame. »Ja dokler ga ne vidim, skoraj  verjemem da se je « odkimam.  »Veš razmišljala sem o Suzani« reče in na vilice nabode krompir. »Ja in?« prikimam. »Najbolje bi bilo da bi svojega očeta tožila« reče. »Tožila« jo presenečeno pogledam. »Toda ona ne bo nikogar imela sama bo…« jo spomnim. »Vem, z očetom sva govorila in noben nima nič proti če ostane nekaj časa tukaj« reče. Nasmehnem se ji moja mama je res najboljša. »Zdravo ste že doma« v kuhinjo stopi Suzana. »Ja danes sem skuhala jaz kosilo« reče mami. »Se opravičujem toda imela sem še opravke v šoli« reče in se usede za mizo. »Ne skrbi danes sem prišla prej« reče mami in jo prime za roko. »Si preživela v šoli« me vpraša in se mi nasmehne. »Ja« prikimam »rekla sem mu naj mi da mir« rečem in se ji  nasmehnem. »Dobro, da se še nisem čist zatrapala vanj« dodam in v roke vzamem kozarec z vodo. »Nejc je na treningu in potem še ima neke stvari za zrihtati v mesto zato bo bolj pozen« nama pove Suzana. »Aha« prikimam. »Razmišljala sem o tebi« reče mama in pogleda Suzano. Nič ji ne reče ampak jo je z zanimanjem pogleda »ne vem kako boš sprejela toda me zanima če je oče še ti kaj drugega storil kot tepel« vpraša in jo pogleda. »Ne« odkima in se zamisli. »Ko sem bila majhna me je porinil po stopnicah, da sem imela zlamano nogo« doda. Mami jo z zanimanjem pogleda »kako dolgo se to dogaja« jo vpraša. »Že deset let, toda zadnjo leto je bilo vse bolj pogosto« reče in solza ji spolzi po licu. »Razmišljala sem, da bi tvojega očeta tožila« reče mama. »Kaj tožila?« »Mislim, da si tvoj oče zasluži več kot samo, da te ne bo več videl«doda. »Ampak kaj naj jaz? Nočem biti sama« reče. »Saj nisi imaš nas Nejca ki te ima res rad« reče in se ji nasmehne. »Vem ampak…« »Ampak kaj?« jo vprašam. »Vi ste popolnoma druga zgodba druga družina« reče.

»Dobro vem kako ti je toda razmisli. Enkrat v življenju misli nase ne pa na očeta« reče mama in odide iz kuhinje. »Prav ima« reče. »Toda to bi bil moj najhujši dan« doda. »Verjamem toda dobro razmisli to je težko odločitev« odvrnem. »Bom« prikima in se zamisli. »tako sedaj pa se grem jaz učit« rečem in pospravim krožnik. »Okej tudi mene čaka delo« reče in skupaj odideva po stopnicah vsaka v svojo sobo. Gledam v knjigo toda ne morem se učit mislim na Jureta. Solze mi polzijo po licu in gledam skozi okno. Tako zelo rada ga imam… si priznam. Naslednji dan grem pol ure prej v šolo, ko srečam sošolko Klavdijo. »Ej Špelca me počakaš« zavpije in po hodniku priteče do mene. »Veš jaz sem ti napisala tisto sporočilo« reče in gleda v tla. »Upam da nisi jezna« »Nisem« odkimam »pomagala si mi, res je Jure je navadni bebec« rečem in komaj zadržim jok. »nisem vedela če ti naj povem« odkima. »Hvala ti da si mi« rečem. »Danes zjutraj sem slišala, da so si punce v jedilnici šepetale da Jure stavi za punce« Zmedeno jo gledam »nič nisem rekla, prisežem« »Vem, da nisi« odvrne in se mi nasmehne. Skupaj odideva v razred in se pogovarjava še o biologiji. »Ne vem če kaj znam« odkimam in se zopet zastrmim v učbenik. Vse odmore sem se skrivala pred njim. Dobro da niso imeli nikjer blizu pouka, ko naenkrat da pride Nejc po stopnicah. Nasmehne se mi »Oh pa ne, spet ga bom videla« rečem Moniki in se zastrmim v tla. »Vse bo okej« reče in me prime za roko. Naenkrat pride gor… vidim, da je slabe volje…»verjamem da tudi meni ne bi bilo prijetno hoditi po šoli če bi govoril da fante osvajam za stavo« mi reče Klavdija. Nič ne rečem samo prikimam….  Bil je lep nedeljski dan, ki sem ga komaj čakala. Nedelja je bil vedno dan, ko sem imela veliko miru. Nejc se je kot že cel teden učil za maturo medtem, ko sta mami in Suzana skupaj kuhali kosilo, oče je bral časopis jaz pa v svoji sobi se učila angleščino. Z vso hitrostjo se bližale počitnice in sem imela že večino predmetov zaključenih. »Špelca kosilo je« reče Suzana in stopi v mojo sobo. »Takoj bom« prikimam in umaknem pogled od knjige. »Kaj se učiš vpraša. »Jutri sem vprašana anglo« rečem in skupaj odideva v kuhinjo. Jemo kosilo in noben nič ne reče… zatopljeni smo v svoje misli… »razmišljala sem…« se prva oglasi Suzana. Vsi jo z zanimanjem pogledamo »tožila bom očeta« reče in pogleda Nejca naravnost v oči. »Suzana če nočeš ti ni treba« začne mama. »Pa hočem« jo prekine »to bo najbolje kar lahko naredim« reče in se nam nasmehne. »Prvič sem res pomislila nase« reče in pogleda v tla. Solze ji padajo na krožnik. »Hej saj imaš nas« reče Nejc in jo objame. »Nikoli nas ne boš izgubila« rečem še sama. »Hvala vam« reče in se nam nasmehne. »Okej torej bom rekla odvetnici naj poda prošnjo, torej si 100%« vpraša. »Sem« prikima »dovolj imam tega da me je vedno strah da ga bom srečala v mesto in kaj se bo zgodilo« doda. V miru pojemo kosilo in mama pokliče odvetnico za sestanek. »Saj še ni treba kar zdaj« jo prepričuje Suzana. »Ne skrbi vsi hočemo da je to čimprej za nami« reče in jo prime za roko…. Mami čez eno dve uri pride domov  »v petek bo tožba« pove ponosno. »Tako hitro« reče Suzana in jo zmedeno gleda. »Lahko prestavimo če ti ni prav« reče mami in ji podari spodbuden nasmeh. »Ne ne samo zmedena sem bila« reče. »Vsi ti bomo stali ob strani« rečem in jo močno objamem. V teh dneh, ko je stanovala Suzana tu sem se je zelo navadila. Bila mi je kot starejša sestra…. In končno je prišel pričakovan petek… nisem morala zraven na sodišče saj sem bila vprašana še kemijo, čeprav sem si zelo želela. Stopim v šolo in prvo zagledam Jureta. Hitro pogledam v tla nočem, da misli da ga opazujem. »Hej kaj Nejca ne bo danes v šolo« pride k meni njegov sošolec, ki sem ga poznala le bežno. »Ne« samo odkimam in odidem v razred. Nimam mu namena pojasniti zakaj. »Upam da bo vse okej z Suzano« rečem Moniki in se ji nasmehnem. »Jaz tudi« prikima in mi pokaže fige…
***************************************************************************

Na sodišču:
Posedejo se v dvorani… oče jezno gleda Suzano »danes smo se zbrali da bomo zopet izbrali pravico katera bo pravično zmagala« reče sodnica in pogleda po obrazih. »Najprej bo nekaj besed povedala odvetnica« reče in utihne. »Pozdravljeni, zastopam Suzano Žagar. Ona je žrtev očetovega nasilja, ki ga pijan izvaja nad njo « reče in pogleda po obrazih. »Že kot mlada je izgubila mamo in ostala sama z očetom….« pove vso zgodbo. »Suzana prosim usedi se za klop« reče sodnica. Preden odide ji mami reče »ne skrbi vse bo dobro«. »Povej mi vse kar se ti je zgodilo v mladosti, vse kar se spomniš da ti je očka storil slabega in dobrega« ji reče sodnica prijazno. Suzana govori in govori vse kar se je zgodilo vse kar ji je oče storil slabega. « »In česa se kot otrok najbolj spomniš?« jo vpraša tožilka. »Ko sem bila stara deset let in ga nisem ubogala me je potisnil po stopnicah« reče in solze ji polzijo po licu. Pričanje se po eni uri konča na vrsti je bila le še izjava katere smo se vsi najbolj bali. Sodnica sede na sodniški stol »Tudi sama imam otroke« začne in pogleda proti Suzani. »Verjamem ti vse kar si povedala toda nimamo žal nobenega dokaza.« »Kaj dokler ni dokazov ne morete narediti ničesar« vpraša Suzanina odvetnica. »Lahko damo le pripoved približevanja« reče. Suzana se vstane »jaz imam dokaz toda ne vem koliko vam bo v pomoč« reče in iz sebe sleče jopico. Sodnici pokaže velik moder madež, na nogi ki ga je naredil oče iz enih med svojih udarcev »Ali je to res?« vpraša očeta. »Seveda ne udarila se je« zanika. »Nekaj časa bomo še morali počakati toda bom spremljala ta primer« reče sodnica in pogleda Suzano. Solze ji polzijo po licu »nimam namena zašiti očeta toda imam še nekaj kar ne vem če je kot dokaz« reče in pogleda po dvorani z zadnjim upanjem. »Kaj?« jo je z zanimanjem vpraša sodnico. »Svoj dnevnik v njem mam točno napisano kaj se je zgodilo vsaki dan« reče in iz torbe položi majhen zvezek. Da ji ga na mizo. Sodnica ga odpre in prebere prvo stran na glas »bila sem pri prijateljici in prišla sem domov bolj pozno zato sem bila zopet kregana… očka je rekel da večerja ni dovolj dobra zato sem bila tepena…zopet imam polno modric. Kmalu bo poletje toda še vedno imam dolge hlače in dolgo majico… bojim se da bi prijateljice opazile kaj se dogaja… ne vem kaj naj storim…« bere Suzani polzijo po licu solze in Nejc jo močno stisne k sebi
***************************************************************************

Pridem domov in nobenega še ni doma. Koliko videt so še na sodišču… pomislim in pogledam v hladilnik. Naredim si velik sendvič in v roke vzamem revijo. Začnem listati po njej  »nič pametnega« rečem na glas in pogledam na uro, ki je kazala tri. Naenkrat zazvoni zvonec »le kdo je« pomislim in stečem pred vrata »takoj bom« zavpijem in odprem vrata. Onemim od presenečenja »Jure kaj delaš tukaj« vprašam in ga pogledam naravnost v oči. »Špelca poslušaj me…« začne. Nič mu ne rečem čakam da bo nadaljeval »res si mi všeč« reče. »Ne verjamem ti« odkimam. »Veš res mi žal kaj sem naredil …« »Aha« rečem. » ti si nekaj posebnega nisem hotel te prizadeti« reče in me potegne k sebi. Kot okamnela ga gledam v oči »oprosti« reče in me potegne v objem. Nežno me poljubi na ustnice potem pa mi jih razpre in me zalizne. Ne vem zakaj toda prepustim se… »ne smeva« rečem on pa mi položi prst na usta in nadaljuje s poljubom. »Nehaj prosim ne soli mi pameti« rečem in solze se mi vsujejo po licu. »Špelca res si mi všeč« »Ne verjamem ti« ga prekinem. »Nikoli ti ne bom verjela« rečem in ga porinem ven. Solze se mi vsujejo po licu. Hočem jih zapret toda Jure mi podstavi noga da jih ne morem »rad te imam« reče in me prime za roko.  »Se slišiva ko boš to dojela sama« reče in steče do avta. Gledam za njim. Ne morem dojeti koliko ima samozavesti medtem, ko ga je bilo v šolo grozno sram pomislim in zaprem vrata. Odidem v dnevno sobo in solze se mi vsujejo po licu.

Na sodišču:
»Mislim, da je to velik dokaz« reče sodnica. »Čeprav takšnih dokazov ne sprejemamo bomo v tem primeru naredili izjemo« reče in se nasmehne Nejcu in Suzani. »Verjemite da smo že sprejeli slabše dokaze toda tale je zelo dober proti tistim« reče in zamišljeno pogleda po dvorani.  »Povejte mi kaj si želite od življenja in kdo bo skrbel za vas če ne bo oče« reče. »Želim si da bi imela nekaj od življenja… hočem imeti svoje otroke, družino, nekoga ki bo me imel rad. In  tudi sama hočem spoštovati te ljudi« reče in pogleda Nejca. »Živela pa ne vem še kje bom poiskala si bom svoje stanovanje, nekaj denarja sem si že prihranila, ko sem bila majhna sem vedno sanjala da bom zbežala nekaj pa še ga bom zaslužila« reče samozavestno. »Všeč mi je tvoja samozavest tvoje mišljenje« reče sodnica. »Potrebujem še samo deset minut za posvet z tožilko, nato bomo razsodili reče in se vstane. »Mislim da bo v tvojo dobro« ji šepne mama in jo močno objame. »Hvala vam« zašepeta in si obriše solze. »Radi te imamo in vedno te bomo imeli« reče. Deset minut se je vleklo kot neskončnost …

**************************************************************************

Sedim v sobi in si prižgem televizijo bila sem zmedena od Juretovega poljuba  in nisem vedela kaj naj storim. Odločim se, da bom poklicala Moniko »hej Špelca kaj se dogaja« reče z veselim glasom. »Upam da te ne motim« rečem. »Ne ne pripravljam se veš ven grem z onim fantom, ko sem bila z njim tisti vikend« reče. »Monika Jure je bil tu« ji rečem. »A si še sama doma« vpraša. »Ja« samo odvrnem. »A sta se pogovarjala« vpraša. »Sva, poljubil me je in jaz sem mu dovolila« rečem. »Kaj te je?« vpraša. »Poljubil« rečem še enkrat. »Sem ti rekla, da se je fant zatreskal vate« reče. »Toda jaz mu ne verjamem« odvrnem… Deset minut se še pogovarjava druge stvari… nato se je morala Monika iti pripravljati dalje…

Na sodišču:
»Prosim zasedite svoja mesta« reče sodnica in se usede na svojo mesto. »Z tožilko sva imela posvet« reče in pogleda po njihovih obrazih. »Verjamem, da je tale tvoj dnevnik tvoj, toda hočeva še en dokaz« reče. Suzana pogleda odvetnico z presenečenjem. »Ne skrbi vse bo okej« ji reče strogo. Mami je res izbrala najboljšo in najbolj strogo odvetnico. »Verjameva da je tole tvoja pisava in da si nisi kaj takšnega sama domislila, ko si bila majhna.« »Primer bo ostal odprt še vsaj en dan… tale dnevnik bomo odnesli do grafologa« reče. »Okej« prikima odvetnica saj dobro ve, da takšen dokaz sploh ni najboljši in ga sodišče vsak dan ne sprejme. »Mir v dvorani prosim« reče, ko ljudje postanejo nemirni. »Jutri ob desetih se zopet zberemo tukaj toda do takrat Tadej Žagar« reče in pogleda njenega očeta… »imate pripoved približevanja hčerki na 50 metrov« reče in s kladivcem udari po mizi.

Vsa živčna gledam na uro. Komaj sem že čakala da pridejo domov. Na dvorišče se pripelje mamin avto… »Suzana kako si« rečem in se ji vržem v objem. »Dobro« prikima in solze ji zopet zalijejo lica. »Ni še končano jutri bo« reče mami in se sesede na stol v kuhinji. »Dobro da si pisala dnevnik« ji reče jaz pa jo le zmedeno gledam. Skupaj gremo v dnevno sobo in pojasnijo mi vse kar se je dogajalo »vesela sem že tega da se mi ne sme približati« reče in se mi nasmehne. »Ne skrbi vse bo okej« ji rečem in jo močno objamem. »Nič grem jaz še malo pogledati v zvezke« reče Nejc in odide v svojo sobo. Mami gre kuhati kosilo in z Suzano same ostaneva v dnevni sobi »kako je šla kemija« me vpraša. »Super 4 sem dobila« ji povem. »Suzana zmedena sem« rečem in jo pogledam. »Povej kaj se je zgodilo« vpraša z zanimanjem. »Jure je bil tu« odvrnem in si začnem navijati lase. »Kaj pa je hotel« reče jezno. Čeprav ga ne pozna je vseeno jezna nanj. »Poljubil me je« rečem »in jaz budala sem mu pustila« rečem in se lopnem po glavi. »Poslušaj nisi ti kriva« reče. »Prosim ne povej Nejcu« ji rečem. »Kaj mi ne sme povedati« reče in stopi v sobo. »Ah nič« rečem in pogledam v tla. »Špelca kaj je bilo« vpraša. »Nič« odkimam. »Saj veš da mi ne moreš lagati« reče in se usede na kavč. »Jure je bil tu« mu povem. »Kaj je delal tu« reče besno. »Nič iskal te je« se zlažem. »Kaj pa je hotel« vpraša. »Neko knjigo za slovko« si na hitro zmislim. »Ti je težil« vpraša in prižge televizijo. »Ne« odkimam. »Špelca ni mi treba lagati sam dotakne se te naj pa mu bo za vedno žal« reče jezno. »Poljubil me je« rečem. »Kaj te je?« vpraša in me zmedeno gleda. »Nejc ne spominjaj je« reče Suzana in se stisne k njemu. »Ta tip bi bil rad tepen« reče in jezno gleda. »pusti ga« rečem in zavijem z očmi. Nejc se brez besed vstane in odide iz sobe. »Kaj mu je« jo vprašam in jo zmedeno gledam. Slišim, da se pogovarja po telefonu »pridi sem če upaš« vpije v telefon »kaj ti ni jasno da si jo prizadel…« z Suzano se zmedeno gledava. Čez pol ure pozvoni pri vratah… pogledam skozi okno »Suzana kje je Nejc« rečem ko stopim v njuno sobo. »Zunaj zakaj« vpraša in me pogleda. »Jure je prišel« ji povem na hitro in stečem ven. »Nejc pusti ga« mu rečem, ko pridem ven. »Špelca tebe se to ne tiče mislim, da se morava pogovoriti« reče ostro. »Nejc ne delaj tega, raje misli na Suzano« dodam in ga zgrabim za rokav. »Skoz mislim nanjo toda ščititi moram tudi svojo sestro« reče in odide k Juretu. »Kaj pa misliš da si« reče in ga zgrabi za majico »mislim, da je to najina stvar z Špelco« reče Jure in ga hoče odriniti. »Samo enkrat se je dotakni pa ti bo žal« reče in ga udari po obrazu. Zmedeno gledam Nejca nisem ga še videla tako jeznega… »pridi Špelca« reče in me zgrabi za roko. »Ne ne grem« odkimam in pogledam Jureta, ki mu kri lije iz nosa. »Hočem ti pomagati…« »Toda tako mi ne pomagaš« odkimam z glavo. »Hej si v redu« vprašam Jureta in gledam Nejca, ki besen odhaja v hišo. »Ja« prikima »maš kakšen robček« vpraša ko se mu kri zopet vlije. »Okej takoj bom« rečem in stečem v svojo sobo po robček. »Špelca pridi sem« slišim mamin glas. »Nimam časa« zavpijem in stečem ven. »Evo« mu podam robček. »Hvala sploh ne vem zakaj sem prišel« reče in me pogleda. »Oprosti sploh ne vem zakaj sem mu povedala« rečem. »Nič ni sam sem kriv ker sem taki bedak« reče in me resno gleda. »Špelca res si mi všeč…« »Nič ne reči« rečem in mu položim prst na usta. »Ko ti bom zaupala ti povem« rečem in se mu nasmehnem… Stopim v kuhinjo »mami a lahko grem jutri zraven na sodišče« jo vprašam. Nič mi ne odgovori »Kdo je tisti fant« vpraša in gleda ko se odpelje. »Jure saj sem ti že govorila o njem« povem mami in odidem v svojo sobo. »Špelca si huda name« reče Nejc in stopi v mojo sobo. »Ne toda moraš razumeti, rada ga imam« rečem in se mu nasmehnem.

»Ne maram da se drugi delajo norca s tebe« reče in se usede k meni na posteljo. »Tudi jaz ne toda srce mi pravi, da me ima res rad um pa drugače…« mu povem. »Upam da bo jutri vse v redu« rečem. »Jaz tudi, danes sem še enkrat bolj zaljubil vanjo« reče in se mi nasmehne. »Srečo imaš« rečem.  »Vem« prikima in se nasmehne. »A že spi« ga vprašam. »Ja utrujena je in jutri jo čaka še en grozen dan« reče in se mi nasmehne. »Okej tudi jaz grem spati« rečem in ga močno objamem. »Hej pogrešam tvoj objem« reče in me poljubi na lice. »Jaz tudi« rečem in se spomnim, da ga zadnja dva tedna še nisem dobro objela in poljubila kot prej vsak dan pred spanjem. Nejc mi ugasne luč in zapre vrata. »Pravi brat je« rečem in se obrnem na stran. Naslednjo jutro me prebudijo sončni žarki, ki posijejo v mojo sobo. Pogledam na uro, devet je že pomislim in se preoblečem v kratko majčko in kratko krilo. »Dobro jutro me niste mogli zbuditi« rečem in stopim v kuhinjo. »Ti bodi samo doma« reče oče ukazovalno. »Zakaj?« vprašam in jih zmedeno gledam. »Ne skrbi vse ti bom povedala« reče Suzana. »Okej« prikimam.  »Gremo zdaj« reče oče in vzame ključe od avta. » Adijo držim pesti« zavpijem, ko se že zaprejo vrata. Na hitro si naredim zajtrk in v roke vzamem knjigo, ki sem jo že imela na sposojo iz knjižnice. »Te velike zelene oči« preberem naslov na glas in odprem knjigo. Preberem deset strani in ura je komaj deset »zdaj se je komaj začelo« pomislim….

Na sodišču:
»Vesela sem, da bomo danes rešili tale primer« reče odvetnica, ko se posedajo po dvorani. »Tudi jaz« reče sodnica in se nam nasmehne. »Dobili smo pismo grafologa« reče in ga odpre. »Izjavljam, da je ta pisava od Suzane Žagar« bere. »Torej iz njene pisave sem razbral da je bila punca v tistem času pretresena zmedena in so njene besede resnične kar se spozna « bere dalje. Sodnica odloži pismo »torej Suzana verjamem ti, da se je vse to zgodilo in da so modrice resnično od tvojega očeta« reče in ga jezno pogleda. »Tadej Žagar vzamem vam vse pravice do vaše hčerke in prestajali boste 3 letno zaporno kazen in nato boste se zdravili na psihiatrični kliniki« reče strogo in pogleda Suzano, na obrazu se ji riše nasmeh čeprav ji po licah polzijo solze. »Rad te imam« ji šepne Nejc na uho in jo objame.

»Končno je konec« reče Suzana, ko stopijo v hišo. Močno jo objamem »rada te mam« rečem in ji obrišem solze, ki ji polzijo po licu. »Dobil je 3 leta zaporne kazni in zdravljenje na psihiatriji« reče ponosno mami. »Danes se mi ne da kuhati« reče mama. »Bom jaz« reče Suzana. »Ni treba najbolje je da gremo jesti ven« reče oče… »okej samo zrihrtam se« rečem in stečem se preobleči. »A smo gremo« reče oče in v roke vzame ključe. »Obožujem to mesto« reče Suzana. »Prvič deluje svobodno« doda. »Res je« prikima Nejc in jo stisne k sebi. Vsi smo dobro vedeli, da se je Suzana ga bala »a si lahko grem potem po stvari« vpraša, ko sedimo v restavraciji. »Seveda bom šla s tabo« reče mami in jo prime za roko. »Res sem srečna in nerodno mi je da sem se kar tako vselila v vaše stanovanje« reče in zardi. »Ena punca ni nič odveč« reče oče in se nasmehne. »Več jih kuha boljše je« doda. Pademo v smeh. Oče je bil vedno bolj tih toda danes je bil prav dobre volje. Pogovarjamo se še različne stvari in se smejimo. V miru se najemo »obljubim, da vam bom en dan ko bom imela svojo službo vse povrnila« reče in pogleda mami. »A se res hočeš kregati« reče mama in se ji nasmehne. »Ne skrbi si mi že vse povrnila« reče in pogleda Nejca. Ko pridemo domov greva z Suzano v dnevno sobo gledati televizijo in se pogovarjava. Nejc se uči za maturo, oče in mama pa se zapreta v svojo sobo. Po tihem se pogovarjava »kaj naj storim, da bom oprostila Juretu« vprašam in jo z zanimanjem pogledam. »Verjemi, da si vsak na tem svetu zasluži še eno priložnost« reče in se nasmehne.

»Toda res se bojim kako mu naj oprostim« rečem in si začnem navijati lase na prst. »Vse bo, tako mu boš nekoč oprostila kot jaz svojemu očetu« odvrne in se nasmehne. »Če tebi to uspe lahko tudi meni« prikimam…. Ponedeljek zjutraj »Dobro jutro« rečem in se usedem za mizo. »Špelca a prideš« reče Nejc, ki stoji pri vratah. »Ja že grem« odvrnem in na hitro potisnem vase zadnji košček kruha. Na hodniku srečam Jureta… nasmehnem se mu in pomaham. Zmedeno me pogleda in tudi sam dvigne roko v pozdrav. Stopim v razred »hej« pozdravim Moniko in se usedem na stol. »Kako si?« me vpraša. »Super vse je šlo po načrtih« ji na kratko povem kaj se je zgodilo na sodišču. »Super« prikima in v roke vzame knjigo. Pogledam po razredu in večina se še jih uči »sreča da imava vse ocene zaključene« rečem Moniki. »Ja to pa ja« prikima in se mi nasmehne. V razred stopi razredničarka, ki nas je imela geografijo. »Dobro jutro« reče in zapre vrata. »Pri meni imate večinoma že zaključene ocene vi se kar učite« reče in se nam nasmehne. »Samo za minutko vas bom zmotla« reče in v roke vzame list. »Tisti ki imate zaključene vse ocene imate pravico biti v četrtek odsotni od pouka« reče in nas pogleda. »To ja« šepnem Moniki. »Toda greste na izlet« reče. »Izlet?« vprašam in jo zmedeno gledam. »Tako je« prikima. »Z zadnjimi letniki, ki delajo letos maturo« razloži. »Oh ne to ni fer« se pritožujejo sošolci, ki še imajo za dobit ocene. »Žal je tako« reče profesorica. »Torej bom cel dan gledala Jureta in Nejca« rečem in se mi zasvetijo oči »to je super šansa da ga dobim nazaj« rečem in se nasmehnem. »Aha to pa je res« odvrne Monika in me tudi sama veselo pogleda. Pridem domov in še nobenega ni bilo doma. Nejc je imel kot vsaki dan trening, Suzana je bila v mestu mami in ati pa sta delala. Odločim se da bom poklicala Jureta… zavrtim številko in čakam, da se oglasi »ja halo« se javi. »Hej kako si?« ga vprašam. »Hej, okej ti?« vpraša. »Dober, ej kaj mate v četrtek nek izlet« ga vprašam. »Ja na Bled gremo« odvrne. »Zraven grem« rečem in se igram z žico od telefona. »Res kako to« slišim veselje v njegovem glasu. »Ker imam vse zaključeno« odvrnem. »Greš jutri z mano na pijačo« vpraša. »Ne, hvala« odkimam. »Škoda« reče. »Se vidiva« rečem in odložim slušalko.

»Zakaj sem taka budala nisem sprejela« pomislim in se lopnem po glavi…. Komaj sem že čakala, da bo četrtek in na izlet. Toda v šoli se je vedno grozno vleklo saj nismo že skoraj nič delali…. In končno je prišla sreda… »obljubim ti da mu bom jutri vse oprostila« rečem Moniki zvečer, ko se pogovarjava po telefonu. »Ja itak mu boš« reče strogo in se začne smejati. Zjutraj se zbudim ob šestih, odidem v kopalnico in se stuširam lase si počešem nazaj in v lase si dam roza trak. »Špelca a si?« reče Nejc, ko čez pol ure stopi v mojo sobo. »Itak« pokimam in se mu nasmehnem. »Vav super si« reče navdušeno. Stečeva proti avtu in vrževa torbe uzadaj.  »Nejc danes mi ne tečnari« rečem in se še enkrat pogledam v ogledalo. »Seveda ne. Se mi sploh ne bo dalo, ker hočem tudi sam uživati« reče in se mi nasmehne.

Dobro vem pod kakšno napetostjo je zdaj, ko je še le en teden do mature. In imajo skoraj vse predmete v enem tednu. Odideva pred šolo in bilo jih je že zbranih večina manjkali so le še profesorji »oni imajo vedno pravico zamujati« reče Monika in se usedeva na proste sedeže na avtobusu. »A smo vsi« slišimo glas profesorice, ko stopi na avtobus. »Seveda smo le vi manjkate« se oglasi ena izmed Nejčevih sošolk. »Torej počakamo še dva profesorja in gremo na pot, vožnja traja okoli dve uri« nam pove. »Vmes imamo postanek« še reče in da glasbo na glas. »Okej torej greš v akcijo« vpraša Monika in pogleda Jureta, ki je sedel sam nekaj sedežev stran in zrl skozi okno. »Itak, dobro da sedi sam« ji odvrnem in pomežiknem. Pogovarjava se še ostale stvari in pozabiva na okolico. »Za pet minut pride prva postojanka« reče profesorica in nas komaj pomiri. »Super to lačna sem že« rečem Moniki in ugasnem mp3. Ustavimo se pred veliko trgovino »jaz mam zraven za jest« rečem Moniki. »Jaz tudi« odvrnem in skupaj se usedeva na klopco. Večina jih gre v trgovino in skoraj same ostaneva zunaj. »Kako si sestrica« me vpraša Nejc, ko pride iz trgovine. »Super pa ti« odkimam in ugriznem v sendvič. »Dober« odvrne in se mi nasmehne. »Dež bo« reče in pogleda v nebo. »Av pa res« odvrnem in tudi z Moniko pogledava v nebo. Bile sva tako zatopljene v pogovor, da nisva niti opazile, kakšno je nebo. »Super dan za izlet« rečem in zavijem z očmi. »Govoril sem z Juretom« reče in me pogleda. »Nejc saj ga nisi napadel« vprašam. »Ne zopet se štekava čeprav nikoli več ne bo kot je bilo, te moti« vpraša. »Ne« odkimam in se mu veselo nasmehnem.

»Torej ne boš imel čisto nič proti če se tudi midva« rečem. »Ne itak da ne« odkima in me objame. Z Moniko greva nazaj na bus in si prižgeva mp3 »o katera pesem« reče Monika veselo in da mp3 na glas. Poslušam jo nato pa se spomnim…»na toto sva plesala z Juretom« rečem. »Res, tega pa mi nisi povedala« reče in me dregne pod rebra. Nič ne odvrnem »gremo dalje« reče profesor in vse se spravijo na bus. Naenkrat je začelo močno deževati »av samo tega še manjka« rečem in si obrišem okno, da vidim kaj čez njo. »Sedaj gremo na avtocesto« reče Nejc in pogleda proti meni »še eno uro pa bomo prispeli« reče sošolec, ki sedi zraven Nejca. »Ja super« odvrnem in pogledam proti Juretu. V uhe si da slušalke in posluša musko. »Greš zdaj do njega« me vpraša. »Ne potem na Bledu« odvrnem  in se ji nasmehnem. »Okej« se strinja in da glasbo bolj na glas. Vedno bolj dežuje in na avtocesti je gužva. Med seboj se pogovarjamo in vpijemo… »Še pol urece pa bomo tam« reče profesor. »Še rabite kakšen postanek« vpraša. »Ne« odkimamo saj vsi komaj čakamo, da bomo prispeli. Naenkrat čutim močan sunek. Ozrem se nazaj in vidim, kako se tovornjak zaletava v  avtobus. Odnese me naprej in pristanem na enem sprednjem sedežu….

Za minuto padem v nezavest. »Špelca si v redu« slišim Monikin glas. Odprem oči in gledam okoli… samo prikimam. Nimam ji moči odgovoriti. »Kaj se je zgodilo« jo vprašam. »Nesrečo smo imeli se ne spomniš« vpraša. »Ne« odkimam in napenjam svoje možgane da bi se spomnila. Počasi se mi povrne spomin… šli smo na izlet… »kako je Nejc« jo vprašam. »Dobro drugim pomaga« reče. »Kaj pa ti« jo vprašam. »Dobro roka me samo boli« reče in vzame robček. Dvignem se da se usedem »kako je pa Jure?« jo vprašam. »Špelca vse bo okej« »kako je Jure« še jo enkrat vprašam. »Vse bo okej« reče in solze ji spolzijo po licu. »Vedno si mi povedala resnico« ji rečem in pogledam po avtobusu. »Nezavesten je« reče čez dve minuti in si grize spodnjo ustnico. »Nezavesten« ponovim in jo presenečeno pogledam. »Ja« prikima in mi na rano na licu pritisne robček. Usedem se »Špelca ne vstajaj« se reče, ko se hočem vstati. »Moram« rečem in počasi odidem proti koncu avtobusa kjer je ležal Jure. Čeprav so me bolele vse kosti sem nekako prišla do njega.  »Jure prosim zbudi se« rečem in ga primem za roko. Božam ga po obrazu in na njegov obraz mu padajo moje solze. »Špelca si v redu« mi reče Nejc, ko pride do mene in me močno objame. »Bo« prikimam in ga pogledam. »Šepaš?« ga vprašam. »Ja noga me boli, sem se zagozdil« reče in me poljubi na lice. »Vse bo v redu, profesorji pomagajo po svojih močeh in rešilec že prihaja« reče in vsi prisluhnemo sireni, ki je vedno bližje. »Prosim Nejc moram z njim« mu rečem in ga objamem.

»Profesor bo šel« reče in me trdno prime za roko. »Prosim« ga pogledam žalostno. »Vse bo okej« reče in me objame. Jureta in še tri najbolj poškodovane učence naložijo v vozilo in jih odpeljejo. »Prosim naj bo vse v redu« rečem in gledam v daljavo kjer je pred tremi minutami izginilo vozilo. Nejcu zazvoni telefon »aha najlepša hvala« reče in odloži slušalko. Vsi ga z zanimanjem pogledamo »prihajajo po nas se vsi dobro počutimo« vpraša in pogleda po naših prestrašenih obrazih. »Ja dobro ravno ne za preživet pa bo« reče Monika in me objame. »Kaj pa je z šoferjem?« vprašam. »Umrl je« reče en izmed Nejčevih sošolcev. »Prekleti tovornjakarji nikoli nič ne gledajo kaj delajo« reče Nejčeva sošolka..

»Zaletel se je v nas« doda, ko vidi da jo zmedeno gledam.  Pogledam proti Nejcu, ki se pogovarja po telefonu »na Suzana je« reče in mi poda telefon. »Kako si?« me vpraša. »Dobro Nejc šepa Moniko roka boli Jure je v nezavesti« ji šepnem in solze mi polzijo po licu. »Punčka vse bo okej« me tolaži. »Je mami in ati že doma« vprašam. »Ja tako zelo jo skrbi« reče. »Mi daš na telefon mami rečem »mami vse je v redu« rečem in si obrišem solze. »Oh tako zelo me je skrbelo za vaju, vsi trije smo že na koncu z živci« reče in zajoka. »Ne jokaj prosim« ji rečem. »Zdaj prihaja avtobus po nas« rečem, ko v daljavi vidimo avtobus. Z Moniko se usedeva na prosti sedež »zakaj se je moralo zgoditi to njemu ne meni« rečem in se naslonim na Moniko. »Poslušaj Špelca« reče Monika. »Ko bo Jure prišel k sebi se bosta vse pogovorila, noben ni načrtoval nesreče. Takoj ko pridemo domov ga greva obiskati« doda in me močno stisne za roko. Prikimam in se ji kislo nasmehnem. Težko je dobiti takšno prijateljico kot je ona. Pogledam proti Nejcu, ki je sam sedel na drugi strani. Bil je neverjetno molčeč in na avtobusu je vladala neverjetna moreča tišina. »Mi posodiš telefon« vprašam Nejca. »Zakaj?« vpraša. »Poklicala bom v bolnišnico« rečem. »Bom jaz« reče in natipka številko. »Dober dan kličem zaradi nesreče, ki se je zgodila na avtocesti pred več kot eno uro« razloži. »Sem prijatelj Jureta Koširja in ostalih treh« doda. »Aha okej hvala« reče in po treh minutah odloži slušalko. Z Moniko ga z zanimanjem pogledava »drugi so se že zbudili« reče in si grize ustnico. »Kaj pa Jure« ga vprašam. »Padel je v komo« reče. »Kaj?« skoraj zavpijem in ga zmedeno ga gledam. »Pravi čas so ga pripeljali v bolnišnico drugače bi umrl« doda, ko se malo pomiri. »Morali so ga oživljati« reče. Še vedno ga zmedeno gledam…solze mi polzijo po licu Monika pa me močno objame…. Komaj sem čakala da se bo avtobus ustavil pri šoli sovražila sem to morečo tišino in vse kar je bilo povezano s to nesrečo. Zaprem oči… »Hej Špelca prispeli smo« reče Nejc in me lopne po rami. Utrujena odprem oči »oh končno« rečem in se vstanem.

Stečem iz avtobusa in pomagam Nejcu po stopnicah. Vržem se v objem mami medtem, ko Nejc objema Suzano »tako sem srečna, da je vse dobro« reče mami in me močno objame. »Ne morem verjeti, da se je to zgodilo« rečem in še objamem očeta. »Vse bo dobro« me tolaži. »Jure je v komi« povem. Oba me zmedeno gledata. »Mami še danes moram tja« rečem. »Jutri boš šla« reče očka in mi pokaže na uro, ki je bila šest večer. »Nujno ga moram videti, prosim« rečem in ju pogledam z najlepšim pogledom. »Jo bom jaz peljal« reče ati »Grem jaz te potem pokličem« reče Monika in me objame. »Jutri ga greva obiskati skupaj« mi reče. »Okej« se strinjam. »Hvala ti« še dodam preden odide. Doma se na hitro preoblečem in oče me odpelje do bolnišnice »čez eno uro me pridi iskati« mu rečem ko stopim iz avta. Stopim v bolnico, ki mi je bila vedno kod bela stavba brez kakršnekoli barve. Grem do informacij »dober dan iščem Jureta Koširja mi poveste v kateri sobi« rečem. »Seveda v sobi 208« reče medicinska sestra, ki se ozre na računalnik. »Hvala« pokimam. Hočem oditi do njegove sobe, ko me ustavi glas »slišala sem da iščete mojega sina«. Obrnem se pred mano je stala postavna ženska s solzami v očeh. »Dober dan iščem Jureta Koširja« rečem in se kislo nasmehnem. »Zdravo sem njegova mama« reče in si obriše solze ki jo polzijo po licu. »Žal mi je za to kar se je zgodilo« rečem. »Meni tudi oprosti toda te niti ne poznam, si njegova sošolka?« me vpraša. »No nisem njegova sošolka« rečem in gledam okoli. Ne vem kaj ji naj rečem. »Moj brat je njegov sošolec« dodam. Zmedeno me gleda »Jure mi je všeč« ji končno priznam saj mi drugega ne preostane. »Torej si njegova punca« reče »Oprosti Jure mi nič ni povedal« »No nisem ravno z njim« odvrnem in zardim. »Aha kakorkoli to vesta le vidva« reče.

»Ga lahko obiščem« vprašam. »Seveda ravno sem govorila z zdravnikom« reče. Z zanimanjem jo pogledam »nič ne morejo dokler je v komi« reče in solze ji zopet zalijejo lice. »Žal mi je« rečem in ji dam roko. »Želim si da bi se zbudil, da bi me pogledal, se nasmehnil…« reče in me žalostno gleda. »To si želimo vsi« rečem in jo nežno objamem. »Oh hvala ti punca« reče in se usede na stol. »Pojdi k njemu nočem te motit« reče, ko sedem na stol zraven njej. »Hvala« rečem in hitro stečem po hodniku do sobe 208. Stopim  v sobo in Jure je priključen na veliko aparatov. Usedem se na stol poleg postelje. »Prosim zbudi se« rečem in opazujem njegov lep obraz. Zdel se mi je še enkrat lepši kod kadarkoli prej. V sobo stopi fant, ki je zgledal toliko star kot Jure. Pogleda me »zdravo nisem vedel da ima obisk« reče. »Zdravo saj grem« rečem in si obrišem solze. »Ne samo bodi« odvrne. »Ti si Špelca« me vpraša. »Kako veš« odvrnem in ga zmedeno pogledam. »Jure mi je veliko govoril o tebi in pokazal tvojo sliko« reče. »V bistvu sva kolega iz otroštva in hudo mi ga je gledati tukaj« reče. »Vem, nam vsem « prikimam. »Narobe si ga precenila« reče.

Nič ne rečem zato nadaljuje »čeprav je stavil zate te ima rad« reče. »Kako veš?« ga vprašam in ga pogledam. »Ne vem koliko hočeš vedeti« reče in me pogleda. »Oprosti niti predstavil se ti nisem Matija sem« reče. »Saj veš moje ime« rečem in se mu kislo nasmehnem.  »Ne vem če bi rada slišala že zdaj zgodbo toda mogoče se že čas izteka« reče. Zmedeno ga pogledam in mu samo pokimam »rada bi slišala« odvrnem. »Veš da je Jure stavil zate in za vse tiste punce je bila krivo samo eno dejanje« reče. Niti sanja se mi ne o čem govori zato ga z zanimanjem pogledam »stave« odvrne na kratko. »Vem on je stavil za nas…« rečem in pobožam Juretov obraz. »Z Juretom sva stavila za različne športe« nadaljuje in me pogleda naravnost v oči. »Velikokrat sva dobila veliko denarja.« reče in utihne. »Se spomniš lanske nogometne tekme med Anglijo in med Švico« vpraša in se usede na stol, ki je še bil prost. »Ja« prikimam. »Stavila sva na Anglijo« reče. Dobro sem vedela kako se zgodba nadaljuje »zmagali so Francija« »Ja dolžna sva in čas se počasi izteka« reče in me resno gleda.

»Koliko sta dolžna« vpraša. »1000€« reče. »Kaj  sta nora« rečem in ga zmedeno gledam. »Res sva, do takrat nisva vedela kako resno je to, toda dobro da moj oče pozna šefa in je naredil pogodbo in sva jo podpisala da vrneva denar točno čez eno leto, konec avgusta« reče. »Letos poleti sva mislila oba iti delat da zasluživa« »Jure ne bo mogel« odvrnem in ga primem za roko. »Vem« odvrne. »Sploh ne vem kako bo z njegovo maturo« rečem. »Veš res to leto sva si šparala denar tako da rabiva še manj kot polovico tega« reče. »Uf srečo sta imela, da nista šla v zapor« pokimam. »Njegova mama ve za vse to« vprašam. »Ja« odvrne »bila je besna in nekaj mesecev se sploh nista pogovarjala« odvrne. Presenečeno ga pogledam ne znam si predstavljati, da bi bila ženska katero sem prej srečala na hodniku tako besna. »Sedaj pa leži tukaj in vsi čakamo, da bo prišel k sebi« rečem in ga pogledam. »Verjemi, da ti bo povedal vse sam nič nisi slišala od mene« reče in mi pomežikne. »Okej« pokimam in pogledam na uro. »Počasi bom morala iti« rečem in Jureta poljubim  na lice. »Rada te imam ljubezen moja« rečem in solze mi tečejo po licah. »Okej se vidiva« rečem in pogledam proti Matiju. Mami me že čaka »oprosti zamotila sem se« rečem. »Saj je okej kako je?« vpraša. »Nič novega še vedno tam leži… tako zelo ga imam rada želim si želim, da bi se zgodilo to meni ne njemu« »Špelca ne govori tako« reče strogo in me pogleda. »Vem, da ga imaš rada toda ne moreš tako govoriti« reče in me poboža po laseh.

Čez deset minut prideva domov »kje je Nejc« vprašam očeta. »Televizijo gleda« reče in se poglobi v časopis. »Kako je?« vpraša Nejc ko stopim v dnevno sobo. »Nič ni novega« odkimam. »Danes sem srečala njegovega kolega« mu povem toda nisem mu povedala za stavo. Obljuba je obljuba… pomislim. »Te boli noga« ga vprašam. »Ja« prikima. »Jutri gre zdravniku« reče Suzana, ko stopi v sobo. Nasmehnem se ji dobro vem, da jo skrbi zanj. »Jure ne bo mogel sedaj delati mature« rečem. »Ne skrbi jo bo že pisal samo da ima šolo čez« reče in me prime za roko. »Ja boš videla kako bo vse lepo ko se bo prebudil« mi reče Suzana in me objame…. Zjutraj se zbudim uro prej grem pod tuš in se oblečem. Stečem do avtobusne postaje. Usedem se na avtobus in gledam skozi okno. »Zdravo ti si bila včeraj z nami na izletu« slišim za sabo glas. Obrnem glavo »ja« prikimam. »Žal mi je za Jureta« reče. »Meni tudi« prikimam. »Ti si v redu« vpraša. »Ja« samo to rano imam rečem in pokažem na rano na obrazu…. Počasi grem proti šoli, ko me dohiti Monika »hej kako si« me vpraša. »Dobro« prikimam in jo objamem. »Te boli« vpraša, ko vidim da ima povito roko. »Aha bo že« reče in se mi nasmehne. Počasi greva proti šoli in povem ji vse kar se je zgodilo z Juretom in kaj mi je razlagal Matija. »Torej te ima res rad« reče. »Sedaj že tudi jaz verjamem« prikimam. »Okej bova šle popoldan skupaj k njemu« vpraša. »Ja hvala ti« rečem in jo objamem. Stopiva v razred in večina sošolk in sošolcev je že v razredu.

Utihnejo ko naju vidijo. Zmedeno jih gledava in se usedeva za mizo. K nama pride Klavdija »zdravo kako sta« vpraša. »Bo« reče Monika in me pogleda. Nič ne rečem samo prikimam. »Slišali smo kaj se je zgodilo včeraj« reče in gleda skozi okno. »Kako je Jure« vpraša. »V komi« odgovorim na kratko. »Nihče mu ne more pomagati« rečem in solze mi spolzijo po licu. Klavdija me objame. »Tako žal mi je vse bo dobro« reče. »Upam« odvrnem in pogledam ostale ki me resno gledajo. Ne vem kaj jim naj rečem zato samo pokimam in se jim kislo nasmehnem.

Prvič se mi je zdelo, da me kdo v tem razredu spoštuje. Naslednjo uro smo imeli prosto in z Moniko sva šle v park »sovražim, ko ni profesorjev« reče in se mi nasmehne. »Jaz tudi« prikimam »dobro da je ta park tako blizu« rečem in se usedeva na klopco. »Ne vem kaj naj storim« rečem in se zamislim. »Kaj se bo zgodilo če ne bosta vrnila denarja« vprašam in pogledam Moniko. »Mala vse bo dobro mama mu bo posodila in vse ji bo povrnil« me tolaži. »Ne bo ona je bila jezna nanj in nekaj mesecev se nista pogovarjala« rečem in zrem v daljavo. Oči mi zažarijo »nekaj sem se spomnila« rečem. »Kaj pa« vpraša in me z zanimanjem pogleda. »Jaz bom delala namesto njega« rečem počasi kod da bi še hotela enkrat razmisliti preden povem do konca. »Kako ti?« me presenečeno gleda Monika.

»Še danes moram videti Matijo« rečem in se ji nasmehnem…. Dan se je vlekel in odkar sem prišla domov sem bila živčna. Hotela sem vedeti kaj bo rekel na to Matija. Končno je zazvonilo pri vhodnih vratih »Monika je« rečem in stečem odpret vrata. Preobujem se in skupaj odideva proti mestu. Končno prideva do bolnice. Šle sva v njegovo sobo in pri njem je bila mama »dober dan« pozdravim. »Je kaj novega« jo vprašam. »Nič še Jure še vedno spi« reče in ga poboža po laseh. »To je moja prijateljica Monika, prišla je zraven da ne bi bila sama« ji pojasnim, nočem da misli, da se vsiljujem. »Okej bodita vidve tukaj jaz grem si po kavo« reče. »Okej« prikimava. Mama od Jureta odide in usedeva se na stol in ga po tihem opazujeva. »Oh srce zbudi se moram ti povedati kaj sem si domislila sigurno ti bo všeč« rečem in ga božam po roki. V sobo stopi Matija. »Zdravo« reče in se usede na posteljo. »Hej kako si?« ga  vprašam. »Utrujeno celo noč nisem spal« reče in pogleda Moniko. »Tole je moja kolegica« mu pojasnim. »Aha sem Matija me veseli« reče in se ji nasmehne. »Enako« reče in mu da roko. »Veš včeraj ko si mi povedal vse kar je se zgodilo« rečem in pogledam Moniko »ja« prikima.  »Jure ne bo mogel delati lahko pa jaz namesto njega« rečem.  »«Kako ti« vpraša in me gleda. »Jaz vama bom dala ta denar ki ga še rabita« rečem in ga navdušeno pogledam.

»Ej sory toda ne moreva kar tako vzeti kar boš ti zaslužila…« »Poslušaj jaz bom trpela dokler se ne bo zbudil in moram se nekako zamotiti« ga prekinem. »Kje boš delal ti?« ga vprašam. »V nekem podjetju« reče in pogleda Moniko. »Okej si bom še zrihtala kje« rečem in poljubim Jureta na lice. »Vaju pustiva samo« reče Monika. »Ni treba ti samo ostani« odvrnem. »Pridi greva ven« reče Matija in pomigne Moniki. Presenečeno ju gledam, ko odideta ven. »Tako si želim, da bi me slišal« rečem in ga pobožam po roki. »Rada te imam« mu rečem, takrat pa v sobo stopi mama… »Hej sem že nazaj boš kavo« reče in mi da skodelico ki jo je imela v roki. »Hvala vam« pokimam. »Ni me treba vikati« reče in se usede na stol. »Kje pa je njegov oče?« vprašam. »Ločena sva in on živi v Idriji« reče. »Oprostite nisem vedela« rečem in najraje bi se ugriznila v jezik. »Pride sem samo ni povedal kdaj« še doda. Čez pol ure se z Moniko posloviva od njegove mame in Matije. »Vesela sem da boš to storila zanj« reče Monika in se mi nasmehne. »Jaz tudi, čeprav se Matija ne strinja« prikimam. Posloviva se v mesto in stečem domov. »Mami nekaj ti moram povedati« rečem, ko stopim v kuhinjo. Z zanimanjem me pogleda »med počitnicami bom delala« rečem. »Kaj boš?« vpraša in me presenečeno pogleda. »Delala« rečem in se ji nasmehnem. »Kje pa« vpraša. »Ne vem še« skomignem z rameni. »Bom se jaz pozanimala pri prijateljici mogoče rabi kakšno pomoč v trgovini« reče in si naredi sok. »Moram se nekako zamotiti« rečem. »Ne morem gledati tega« rečem in solze mi polzijo po licu.

Dva tedna pozneje:
Vsaki dan je bil enak. Zjutraj sem delala v prodajalni z čevljami popoldan sem preživela z Moniko in v bolnišnici z Juretom. Njegovo stanje ni bilo nič drugače, še vedno je bil v komi. Gledam na uro in bila sem vsa živčna komaj sem čakala, da bo dve da grem domov. Stopim v hišo »zdravo« pozdravim Suzano, ki je tudi ravno prišla domov. Tudi ona je delala v trgovini z tekstilom. »Kako si« jo vprašam in se usedem za mizo. »Dober« reče in da na mizo pico. »Danes se mi še ne da kuhati pa sem nama prinesla pico, bom potem nekaj skuhala« reče in se mi nasmehne. »Super kako je bilo na delo« vprašam. »Dober samo vroče je preveč« reče in odide se v sobo se preobleč. »Nejc ima trening?« jo vprašam. »Ja« zavpije in pride nazaj. Nejca že več kot en teden ni več bolela noga. Tudi ona se usede za mizo in se lotiva pice. »Veš razmišljala sem« reče. »Aha« prikimam. »Čas je da si najdem svojo stanovanje« reče. »Pa ne no navadili smo se da si tu« rečem. »Jaz tudi toda ne morem skoz živeti na vaši grbi« reče. »Radi te imamo in veliko narediš za nas« rečem. »Tudi jaz vem, včeraj sem se o tem pogovarjala z Nejcem« reče. »In kaj pravi na to« vprašam. »Rekel je da bi si lahko skupaj poiskala stanovanje« reče in me pogleda.

Zmedeno jo gledam »samo Nejc bo še študiral ti pa maš še eno leto srednje šole« rečem. »Vem toda to se mi zdi najboljša ideja, delala bom vsak vikend in vsakič ko bo priložnost« reče in ugrizne v kos pice. »Saj se bomo vse pogovorili s tvojima staršema«  doda. Ob treh je prišel domov Nejc in Suzana je kuhala zanj in starše. »Te zapeljem do bolnice« vpraša Nejc. Tudi on je šel velikokrat obiskat Jureta. »Ne ni treba grem itak v mesto« rečem in odidem. Stečem v mesto in odidem v bolnico »hej srce sem že tukaj« rečem in primem Jureta za roko. »Prosim zbudi se« rečem in ga pobožam po laseh. »Toliko stvari ti še moram povedati« rečem in se naslonim na posteljo. Naenkrat čutim stisk roke »Jure me slišiš« vprašam in ga pogledam. Ima odprte oči in mi pokima. »Me slišiš« ga še enkrat vprašam. Samo pokima in me pogleda naravnost v oči. »Zbudil si se« rečem in srce mi bije stokrat močneje. Komaj sem čakala ta dan… in končno sem ga dočakala. »Si v redu?« ga vprašam in solze mi polzijo po licu od sreče. Vidim, da hoče nekaj povedati toda ne more »počasi« rečem in se mu nasmehnem. V sobo stopi Matija »zbudil se je« mu povem in žarim od navdušenja. »Res grem po zdravnika« reče in odide iz sobe. Ne vem kaj mi hoče povedati toda počasi razumem, ko gleda okoli sebe »v bolnišnici si« rečem in ga stisnem za roko. Čudno me gleda, ko stopi v sobo zdravnik »samo malo da ga pregledam« mi reče in se umaknem. »Jure kako si« ga vpraša zdravnik in ga pregleda. »Kaj je bilo« le spravi iz sebe. »Bil si v komi imel si hudo prometno nesrečo« mu razloži zdravnik. Jure ga gleda čudno toda nič ne reče. »Raje počivaj« mu reče zdravnik in nama pokima. Usedem se nazaj na stol in ga primem za roko »kdo si?« me vpraša. Zmedeno ga gledam »vse bo okej vse se boš spomnil« mu rečem in pogledam Matijo. »Oprostita toda vaju ne poznam« reče in zmedeno gleda najinega obraza. »Vse se boš spomnil samo počivaj« mu reče Matija in se nasmehne. »Vesela sva da si se zbudil« doda. »Tudi jaz prikimam« in solze mi kanejo na njegovo roko. Jure zapre oči »poklicala bom njegovo mamo« rečem in pogledam Matijo. »Okej« prikima in mi da telefon. Telefon zvoni v prazno in poskusim še enkrat, ko se le javi »dober dan Špelca tukaj« »o zdravo je kaj novega«

»Zbudil se je« rečem navdušeno. »Res končno« reče »takoj pridem samo v avto se usedem pa sem tam« reče in odloži. »Pride« pokimam in mu dam telefon. V sobo stopi zdravnik »Jure je v šoku, ker zbudil in predvidevam da se vsaj dva dni ne bo spomnil stvari« reče…. Minila sta dva dni in Jure je že lahko šel doma toda ni bilo ničesar novega… »popolnoma nobene osebe se ne spomni« reče mama obupano, ko grem zraven do njihove hiše. »Boste videli vse bo okej« rečem in pomagam Juretu do sobe. Gleda okoli in opazuje stvari okoli sebe »ti je kaj znano?« vprašam. »Malo pa« prikima. Nasmehnem se mu »mi boš povedala kako se midva poznava« reče. »Ne morem oprosti« odvrnem in se zagledam skozi okno. »Zdravnik je rekel da bo veliko bolje če se spomniš sam« dodam. »Vem ampak hočem vedeti vso zgodbo« reče. »Ni najbolj prijetna toda jo boš spoznal, ko bo čas za to« rečem. »Veš Matija on fant, ki pride tudi k tebi« mu razložim »živi blizu tebe mama ti bo povedala kje« rečem in hočem oditi iz sobe. »Boš še kdaj prišla?« me vpraša. Obrnem se k njemu »kadarkoli želiš« odvrnem in se mu nasmehnem. »Okej« prikima.

»Tukaj imaš mojo številko in me pokliči« rečem in na listek napišem številko…. Zvečer se dobim z Moniko v mestu »težko mi je« rečem in solze mi spolzijo po licu »komaj sem čakala da se prebudi sedaj pa se me ne spomni, niti Matije ne niti mame ničesar vse je popolnoma mrtvo« rečem, ko se usedeva v parku. »Daj mu malo časa« reče in me objame. »Koliko časa« vprašam. »Saj bo vse okej samo da se spolni« reče. Pokimam »rada te imam ne vem kaj bi brez tebe« rečem in jo močno objamem. Ob devetih pridem domov, ko pridem k meni Suzana »Z Nejcem si začneva drugi teden iskati stanovanje  reče veselo. »Res« sem vesela zanju in jo veselo objamem.  Naslednjo jutro me zbudi telefon. Dobro da je bila nedelja in sem lahko spala dlje. »Ja halo« se javim in zaspano zazeham. »Ej Špelca nujno moraš priti k Juretu danes« slišim na drugi strani glas Matije. »Ja seveda zakaj« vprašam. »Rekel mi je da mu morava vse povedati drugače se mu bo utrgalo« razloži. »Matija ne smeva mu« rečem. »Vem imam boljšo zamisel« reče. »Kakšno« vprašam. »Peljala ga boš tja kamor sta se prvič videla« reče. »Ne ne danes ne morem« rečem. »Zakaj ne Špelca morava nekaj naresti« se spomnim, da je cela družina doma. »Okej« se vdam. »Danes greva z Suzano po nakupih greš zraven« me vpraša mama.

»Ne hvala« odkimam in se veselo nasmehnem. Do kosila poiščem film hitre in drzne in grem do Nejca. »Nejc pomagaj mi« rečem in susedem na posteljo. »Ja itak« prikima in se mi nasmehne. »Poišči mi tole pesem« rečem in vžgem mp3. »Okej takoj« odvrne in začne brskati po cedejih. »Evo tole je« reče in mi v roke potisne cd. »Okej hvala« rečem in hočem oditi. »Kaj boš s to pesmico« vpraša. »Ne sprašuj« odkimam in se mu sladko nasmehnem. »Danes pride Jure sem« rečem. »Kaj, kako?« zmedeno me gleda toda odgovorov ne dobi… Popoldan grem k Juretu »hej« ga pozdravim in se usedem na kavč kjer gleda televizijo. »Hej« reče in se mi nasmehne. »Vesel sem da si prišla« reče in me premeri s pogledom. »Evo sem že tle« reče Matija in se usede na kavč. »Ne smeva ti povedati vsega, lahko pa narediva nekaj drugega« rečem. »Kaj?« vpraša in naju zmedeno gleda. »Pridi« rečem in mu dam roko. Skupaj greva proti naši hiši »kam me pelješ« vpraša, ko greva čez park. »Ne skrbi samo zaupaj mi« odvrnem. Kmalu prispeva pred našo hišo. Doma je bil le Nejc. »Hej Jure je tu« rečem Nejcu in se mu nasmehnem. »Hej kako si?« ga vpraša in mu ponudi za pit. »Zmedeno« odkima in vzame kozarec. »Pridi greva v mojo sobo« rečem in ga zopet primem za roko. Prižgem računalnik in dam noter film. Jure se usede na stol in gleda. »Se spomniš« vprašam. »Ja moj najboljši film« reče in se mi nasmehne. Vžgem radio in zavrtim pesem. Jure me pogleda in se mi nasmehne »tole je pesem od Rihanne« reče. »Ja« prikimam in ga primem za roko. Vstane se in pogledam ga naravnost v oči in mu položim njegove roke na svoje boke »se spomniš« ga vprašam. Nekaj časa razmišlja… »oprosti ne« odkima. Solze mi spolzijo po licu. »Ne bi smela« rečem.

»Hej Špelca poslušaj me« reče in me zgrabi za roko. »Trudim se toda mi ne uspe« reče. »Vem« prikimam in si obrišem solze. »Povej mi če sva par« vpraša. »Ne zapleteno je« odkimam. »Povej mi kaj je tako zapleteno« Še preden kaj pomislim rečem »stava« Jure me zmedeno gleda. »Niti sanja se mi o čem govoriš« reče in gleda okoli. »Lepa si« reče…. »To si mi rekel tudi takrat ko sva se videla prvič« rečem in ga pogledam. »Še vedno isto mislim« reče in se nasmehne. »Vse na tebi je popolno čeprav imam občutek kot kod da bi te takrat v bolnici videl prvič« reče. »Povej mi kaj ti naj opišem da se boš saj malo spomnil kaj se je zgodilo« »Nesrečo čeprav ne vem če si bila zraven« reče. »Ja bila sem« prikimam in se usedem na posteljo. Usede se zraven in mu začnem razlagati vse od začetka… »Tebe je kaj bolelo« me vpraša. »Imela sem rano na obrazu toda je zacelila« rečem in se primem za brado, kjer je bila rana. Jure me pogleda v oči »malo se spomnim, toda malo je premalo« »Poslušaj vem kako ti je vzemi vse kod da je prvič« rečem in se mu nasmehnem. »Vi me poznate, Matija me pozna vso otroštvo jaz pa se počutim, kod da bi se komaj rodil« reče in odide k oknu. »Vse bo okej« prikimam in odidem zraven njega do njegove hiše. »Sva že nazaj« rečem njegovi mami, ki kuha. »Je kaj bolje?« me vpraša. »Ne« odkimam. »Ne spomni se« rečem in jo resno pogledam. Grem v njegovo sobo in gleda skozi okno. Grem do njega in vidim da joka. »Hej vse bo okej« rečem. »Ne verjamem« odkima. Objamem ga okoli vratu in Jure me stisne k sebi »Obljubim ti, da ko se bom spomnil vsega se ti za tole udeležim« reče in me poljubi na čelo. Bil je že začetek avgusta in Jure je bil še vedno brez spomina. Vsi smo bili že popolnoma obupani….Z Matijem stopiva v njegovo sobo. »Hej kako sta« naju vpraša in se nama nasmehne. »Jure nekaj ti morava povedati« začne Matija in me pogleda. Samo prikimam mu. »Torej povedati ti morava, da moraš čez en teden podpisati neke papirje« reče in ga pogleda. »Kakšne papirje« vpraša in naju zmedeno gleda. »Glej ni važno kaj piše na njih, važno je da jih podpišeš« rečem in se usedem na posteljo.

Jure naju zmedeno gleda »ne bom nečesa podpisal če ne vem zakaj se gre« reče. »Oprosti toda ne moreva ti povedati« reče Matija. »Preveč bi te prizadelo« dodam. »Ne vesta da me ničesar ne mora prizadeti bolj kot me je to, da vaju ne poznam in se ničesar ne spomnim razen nekaterih stvari« začne vpiti. V sobo stopi mama »ga moreta razburjati« reče jezno. »Oprostite« šepnem. »Bolje, da odideta« reče. Nič ne rečem ampak samo odideva iz sobe. Stojiva pred vratami njegove sobe »Ne vem kaj bova storila« reče Matija in me zamišljeno pogleda. »Tudi jaz ne« odkimam. Potem pa se spomnim »že vem« rečem in ga navdušeno pogledam. »Hej povej mi« reče in se mi nasmehne. »Imaš kakšno nogometno tekmo posneto na cedeju« ga vprašam. »Imam« prikima. »To ja« rečem veselo. »Lahko kje zrihtaš to tekmo, ki je bila med Anglijo in Francijo« ga vprašam. »Špelca misliš, da se bo spomnil« vpraša in se nasmehne. »Ne vem toda lahko poskusiva« rečem.

»Prosim, da pustita Jureta pri miru« reče mama, ko stopi iz sobe. »Vem, da vam je težko toda nama bi lahko bila v pomoč ne pa da ga zagovarjate« reče Matija. »Ne vem več kaj naj naredim, vse smo že poskusili« reče in naju obupano pogleda. » Mislim, da še vedno na tem svetu obstaja ena možnost« rečem in ji poklonim nasmešek. Z zanimanjem naju pogleda »kakšna pa« »Boste videli« reče Matija in me potegne za roko. Skupaj stečeva do njegove hiše in poiščeva tekmo na internetu. »Tole je« reče Matija, ko že skoraj obupava. »Ja res je« prikimam. »Verjemi, da se še danes spominjam prekletih Francoskih golov« reče in se kislo nasmehne. »Hvala, da pomagaš« »Ni zakaj« rečem »za Jureta vse« dodam. Čez pol ure imava tekmo že na cedeju in greva k Juretu. »Imaš nekaj časa za naju« vprašam in se usedem na njegovo posteljo. Z zanimanjem naju pogleda toda ničesar ne reče. »Tole je tisto kar ti lahko zbudi nekaj spominov« rečem. Matija, da v dvd cd in se začne.

»Tole je lanska tekma med Francijo in Anglijo« reče Matija in se usede na posteljo. Jure z zanimanjem gleda tekmo toda ničesar ne reče. »A se spomniš tega gola« ga vpraša Matija. Jure ga pogleda z žarečimi očmi »tole je eden gol od treh« reče in se zagleda v zaslon. »Se spomniš« ga vprašam in nasmeh se mi nariše na obraz. »Se« prikima in se nasmehne. »Tale tekma je bila katastrofa« reče. »Res je« prikima. »Samo malo mogoče pa se bom spomnil zakaj« reče in se uleže na posteljo. Čez pet minut se vstane »reči da to ni res« reče in naju oba osuplo gleda. »Kaj?« vprašam prestrašeno. »Reči, da nisem stavil za tole tekmo« reče. »Midva sva in dolžna sva 1000 €« reče Matija in mu da roko. »Šment koliko časa je še« vpraša. »Potekel je že skoraj, do konca avgusta« reče Matija. »Ne to ne mora biti res« reče jezno. »Še ta teden si moram zrihtati delo« reče in naju zmedeno gleda. Matija me pogleda in odide iz sobe. Ostaneva sama v sobi »Jure jaz imam ta denar« rečem in se zagledam skozi okno. »Kako ti« vpraša in me gleda naravnost v oči. Pogledam v tla »jaz delam in ti bom dala ta denar« rečem. »Ne morem kar tako vzeti denar od tebe« reče in pogleda proti televiziji kjer se vrti tekma. »Jure ne bova se prerekala ni več časa, dala vama bom denar ti samo podpiši« mu rečem ostro. »Zakaj?« vpraša in me zmedeno gleda. »Vse boš se zvedel« rečem in solza mi spolzi po licu. Hočem oditi iz sobe, ko me zgrabi za roko »ne vem kako naj se ti zahvalim« reče in me poboža po obrazu. »Samo zaupaj vase, da boš se nekoč spomnil vsega« rečem in ga pogledam globoko v oči. »Všeč si mi, vse na tebi je lepo« reče in me nežno objame. »Ljubim te« mi kar zleti iz ust…. Jure me zmedeno gleda »torej sem ti res všeč« me vpraša. Nič mu ne rečem toda ga samo pogledam »ja« prikimam in ga objamem. Jure me pogleda naravnost v oči »oprosti ker se te ne spomnim toda res si mi všeč. Ves ta čas si z mano pa se ne spomnim ničesar o tebi« začne in me poboža. Nič mu ne rečem ampak ga samo pogledam.

»Ne vem kako bi se te spomnil« reče in se odmakne stran od mene »mogoče takole« rečem in se postavim pred njega. Začnem nežno potem pa ga poljubim bolj strastno. Najprej ne reagira nato pa mi strastno vrača poljube. Ustavim se »ne bi smela« rečem in si živčno grizem ustnice. »Tudi jaz si to želim« reče in me znova poljubi. Ustaviva se šele ko me potisne na posteljo in pade name. Nasmehnem se mu in za sabo slišiva glas »sta se pogovorila« v sobo stopi Matija. Jure se hitro odmakne od mene »seveda sva se« reče samozavestno, jaz pa zardim dobro sem vedela, da je Matija naju videl. »Dala vama bom denar in ti boš podpisal« rečem in pogledam prvo Jureta nato pa Matijo. »Okej« prikima Matija. »Mislim, da v tej sobi nimam kaj več početi« reče in zapre za sabo vrate. »Greva na sprehod?« vprašam. »Okej toda jaz bi rad šel danes nekam drugam« reče, saj sva večinoma hodila v park. »Kam pa« ga vprašam in ga z zanimanjem pogledam. »V šolo« reče. »Halo počitnice so« rečem in se začnem smejati. »Vem toda rad bi jo videl« reče in me resno gleda. »Okej« prikimam in se zresnim. Po znani potki odideva do šole… vidim, da Jure opazuje vse okoli sebe »torej pisal bom maturo« reče in se mi nasmehe. »Ja« prikimam »toda takrat ko jaz« rečem. »Ja do takrat se bom že spomnil« prikima. Usedeva se zunaj na klopci… na kateri sem preživela veliko dni z Moniko. »Lepo je tukaj in tako mirno« reče. »Ti je kaj znano« vprašam. »Ja stavba in tele klopce« prikima. Nekaj trenutkov je tiho in zapre oči. »Jure si v redu« ga vprašam in ga primem za roko. Pogleda me »Špelca spomnim se« reče počasi, kod da bi hotel še enkrat premisliti. »Česa se spomniš« vprašam. »Zakaj si jezna name in vsega kar se je dogajalo med nama v šoli« reče in me zmedeno gleda. »Nisem jezna nate samo povej mi česa se spomniš« »Igral sem se tabo« »Poslušaj Jure…« »Stavil sem zate« me prekine in me resno gleda. »Si« prikimam toda to ni pomembno« rečem. »Pa še kako je« zavpije. »Kaj sem razmišljal prekleto« reče in se vstane iz klopce. Začne hoditi z hitrimi koraki, da ga komaj dohitevam »počakaj« zavpijem in ga zgrabim za roko. »Špelca oprosti« reče in po licu mu polzijo solze. Z prstom mu grem čez solze in ga objamem »ne morem verjeti kaj sem storil« reče.

»Pozabiva na to prosim« rečem. »Ne morem, oprosti« reče žalostno in me objame. »Res sem te imel rad čeprav se  je šlo zaradi tiste stave…« reče nato pa utihne. »Vse je povezano« nadaljuje. »Sošolke so me sovražile, ti si me sovražila, Nejc se je hotel stepsti z mano  in lastna mama ni z mano spregovorila tri mesece niti besede« »Ne govori o tem« rečem. »Nisem te sovražila, ljubim te« rečem in ga zvlečem nazaj do klopce. »Vseeno mi je zato kar se je zgodilo« nadaljujem in se mu usedem na kolena. »Ne more ti biti vseeno« reče in me resno gleda. »Poglej Jure vse se je spremenilo« rečem. »Nič se ni navadni cepec sem« odkima. »Jure še enkrat reči to« rečem jezno in ga prestrelim s pogledom. »Sploh si te ne zaslužim« nadaljuje. »O tem se bova še pogovorila, greva nazaj k tebi« rečem in ga primem za roko. Zvlečem ga do hiše in greva v njegovo sobo »bolje bo da za nekaj ur zaspiš in to prespiš« rečem in ga poljubim na lice. Hočem oditi »Špelca« reče. Obrnem se k njemu »prosim ostani tukaj« reče. Nič mu ne rečem ampak se uležem k njemu na posteljo. Jure me močno stisne in me objame prek ramen. »Vem, da si tega ne zaslužim…« prekinem ga s strastnim poljubom. »Nič več ne reči« mu zašepetam in  čez pol ure zaspi. Gledam njegov obraz in ga božam po laseh »rada te imam« zašepetam in tudi sama zaprem oči.  Zbudi me odpiranje vrat. Na hitro odprem oči in se ozrem okoli, zavem se da sem pri Juretu. Tudi sam je že buden. »Jure« reče mama in stopi v sobo. Zardim… »oprosti nisem vedela, da imaš družbo« reče in mi pokloni nasmešek. »Mami spomnim se« reče Jure. Mama ga presenčeno gleda »česa se spomniš« vpraša. »Vsega« prikima in se ji nasmehne. »Kako vsega« reče zmedeno. »Ne morem verjeti, da sem bil takšen cepec« reče. Pokrijem mu usta z roko »ne govori tako«. »Mami oprosti za vse kaj je bilo« reče in jo objame. »Srce ti meni oprosti« reče in solze se ji vlijejo po licu. Gledam najlepši prizor, ki sem si ga želela tako dolgo videti…. Jure je končno se spomnil in njegova mama je bila presrečna. »Jaz bom šla« ju zmotim. »Ne ne ostani tukaj« reče Jure in me objame. »No mami midva sva skupaj« reče veselo. Mama naju presenečeno pogleda toda ne reče ničesar. Občutek mi pravi, da je za naju vesela.

Jutri je ponedeljek in zopet delam. Sedim v trgovini in gledam okoli, ničesar pametnega se ne dogaja  »dobro jutro lepotička, imaš kakšne čevlje zame« reče Jure in stopi v trgovino. »O dobro jutro« rečem veselo in se mu nasmehnem. »A rabiš nove čevlje« vprašam in se mu nasmehnem. »Mislim da« prikima in se zagleda v svoje teniske. »Veš, da imaš še do šole samo tri tedne« reče in me pogleda naravnost v oči. »Vem« prikimam in se mu nasmehnem. »Boš imela naslednji teden kaj časa za naju, ni ti treba skoz delati« vpraša. »Seveda, o čem pa govoriš« vprašam in ga z zanimanjem pogledam. »O počitnicah« reče veselo. »Vem, bolj konkretno prosim« »Presenečenje je« reče in me poboža po obrazu. V trgovino stopi starejša ženska »dober dan« pozdravim. »Dober dan« odzdravi in gleda po različnih čevljih. »Torej o kakšnih počitnicah govoriš« ga vprašam in se mu zopet posvetim. »Zaslužiš si jih« reče skrivnostno in mi pomežikne…. Presenečeno ga gledam in niti sanja se mi o čem govori.

En teden pozneje:
Pripravim si stvari, saj že Jure ob devetih zjutraj pride pome z avtom. Niti sanja se mi ne kam greva, vem le da bova skupaj cel teden. Vzamem prtljago in odidem v kuhinjo »mami a mi res ne moreš izdati niti kanček podrobnosti« rečem in se usedem na stol v kuhinji. Dobro sem vedela, da je vse vedla saj me ne bi kar tako pustila za cel teden nekam samo. »Ne skrbi verjemi, da se boš imela lepo, samo vzemi še kopalke« mi reče in se nasmehne. »Okej« prikimam in na dušek spijem sok iz kozarca. Čez deset minut pozvoni pri vratih »okej grem« rečem in veselo objamem mamo. Poslovim se še od Nejca in Suzane in vzamem potovalko. »Hej punčka« reče Jure in me poljubi. »Komaj čakam ta teden« reče in se mi nasmehne. »Tudi jaz« prikimam čeprav se mi ni niti sanjalo kam greva. Usedeva se v avto in se odpeljeva. Uživam v vožnji in z Juretom se skoz pogovarjava. Pogledam na tablo na kateri piše Portorož »vav morje« rečem veselo. »Točno tako« prikima in se mi nasmehne.

Čez pol ure prispeva pred lepo belo majhno hiško. »Kako je lepa« sem navdušena. »Tukaj bova ves teden« reče in položi svojo roko na mojo koleno. »Jure« rečem veselo in nasmešek se mi nariše na obraz. »Mama se je to domislila, vse sem ji povedal« reče in mi pomaga s prtljago. »Vesela je da si tako dobra« reče in odklene hiško. »Tole je drugače od očeta« reče in vrže prtljago na tla. »Super je« rečem veselo, bila sem res srečna in presenečena.  Čez dve uri že imava pospravljeno prtljago in Jure kuha kosilo. »Ti kuhaš« vprašam in ga presenečeno pogledam. »Tako je« prikima »še marsičesa ne veš o meni« mi reče in pomežikne. »Res ne vem« odkimam in ga poljubim na lice. Čez deset minut je kosilo že naredil in res sem navdušena. »Super kuhaš« rečem in si še vzamem riža. »Nekaj pa še ne veš o meni« reče in me pogleda. »Česa« vprašam. »Ne maram pomivanja posode« reče in odloži žlico. »Ne skrbi to bom jaz« rečem v smehu. »Veš, rad bi zate skrbel kod za princesko« reče in skupaj pospraviva pladnje. »Saj skrbiš« rečem in ga poljubim. Pomij in pospravim posodo Jure pa se zlekne pred televizijo. »Hej na morju sva« mu rečem in iz omare vzame kopalke.

»A ni prevroče za kopanje« reče in se zagleda v ekran. »Niti ne« odkimam in se mu nasmehnem. »Bova zvečer se kopala« reče in se vstane. Prime me za roko in me potegne k sebi »ljubim te« mi reče in se mi nasmehne. »Jaz tebe še bolj« prikimam. Usedeva se pred televizijo in gledava neki film, čeprav se mi niti ne sanja za kaj gre. »Všeč mi je tukaj in lepo presenečenje je« rečem in se stisnem k njemu. »Poslušaj Špelca« reče in me pogleda naravnost v oči. »Zaljubljen sem vate in še veliko več si zaslužiš kod ta teden, da sva tukaj« reče in me poljubi na lice. »Vse denar ti bom povrnil« nadaljuje. »Jure ni treba« odkimam. »Seveda bom sem si že našel delo« reče. »Res« sem navdušena. »Ja od mame kolega rabi nekaj delavcev v podjetju tako da drug teden začne« pokima in me objame. »Boš delal celo leto?« ga vprašam. »Ja do aprila« prikima. »Potem pa bova pisala maturo« rečem in se mu nasmehnem. »Itak, veš razmišljal sem« reče. »O čem?« »O študijo« reče. »In?« ga z zanimanjem vprašam. »Na športno grem« reče. Z presenečenjem ga pogledam saj to nisem pričakovala po tem kar se je zgodilo pri stavah,  »jaz še ne vem kam bi šla«…. Zvečer se greva kopat »res je sedaj boljši« rečem in se vržem v morje. »Saj sem ti rekel pa še sama sva tukaj« reče in priplava do mene. Vzame me v naročje in me poljublja. Uživam v njegovem objemu in poljubih. Vse na njem je popolno. Zvečer ob devetih jeva večerjo in se pogovarjava. »o kakšen frajerček« rečem Juretu, ko me vzame v naročje in me nese v najino sobo. »Princeska si« reče in me poboža po laseh. Nasmehnem se mu, dobro vem me ima rad.  »Samo malo takoj bom« rečem, ko mi zazvoni telefon. »Ja halo« se javim Nejcu.

»Hej sestrica kako si« reče veselo. »Super pa ti?« ga vprašam. »Dober nekaj ti moram povedati« reče in v njegovem glasu se sliši navdušenje. »Reči« rečem veselo.  »Z Suzano sva najdila stanovanje in naslednji teden se vseliva« razloži. Zmedeno gledam Jureta in solza mi spolzi po licu »Špelca si še tu« slišim Nejčev glas. »Ja sem vesela sem za vaju« odvrnem z Nejcem sva se pogovarjala in se poslovila. »Hej si okej« me vpraša Jure. »Sem« prikimam in si obrišem solzo, ki mi je spolzela po licu. »Kaj je narobe« me vpraša. »Nejc se bo naslednji teden odselil« rečem žalostno. »Ljubica vse bo okej« reče in me poljubi. »Pogrešala ga bom« rečem in se mu nasmehnem. »Suzana je preživela dovolj hudega tako da si to zaslužita« prikimam in ga poljubim. »Grem pod tuš« rečem in si poiščem nekaj za preobleč »Super je tukaj« rečem ko se uležem na posteljo. »Res je, samo pod tuš skočim« reče. In čez deset minut se uleže k meni na posteljo. Stisnem se v njegov objem in ga poljubim. »Preklemansko je vroče« reče in si sleče majico. Zastrmim se v njegovo lepo telo in zardim, ko pomislim da bi ga rada ga božala. »Špelca kaj je narobe?« vpraša in se mi nasmehne. »Nič« odkimam. »Povej mi videl sem te ko si zardela« reče in me privije k sebi. »Ljubim te« rečem in ga opazujem. Z roko mi zleze pod majico »ti nič ni vroče« me vpraša. »Ja je« »Sleci si dol majico« mi reče in me poljubi. Slečem si majčko in brez besed ga začnem božati po telesu, Jure me tudi sam boža in mi zleze z roko pod modrček. »Ljubica veš da ti ne bi naredil nič slabega« reče. »Vem« prikimam in se mu nasmehnem. Začne me poljubljati in mi sleče nedrček. Vem, da delam prav in vem da imam res rad…. Vrneva se v nedeljo zvečer in vsa srečna se zvrnem na posteljo. »Rada ga imam« je edino kar rečem Nejcu, ko stopi v mojo sobo. »Vem« prikima in me objame. »Kdaj se selita?« ga vprašam. »Jutri« reče po tihem. »Jutri že« vprašam in ga osuplo gledam. »Ja« prikima. »Vama bom lahko pomagala« vprašam. Nejcu razložim vse kar se je dogajalo na morju in povem mu da se Jure namerava naslednjo leto vpisati športno falkuteto »športno, nikoli ni kazal nobenega interesa za šport« reče in me presenečeno gleda. »Vem da ni« odvrnem. »Povem ti vso zgodbo če boš molčal« rečem. »Okej« prikima. Povem mu vse o stavah in o vsem kar mi je povedal Matija o njem. Nejc me presenečeno gleda reče pa le »vidim, da se imata res rada« reče in me močno objame… Zjutraj grem z Moniko na pijačo »nekaj ti moram povedati« reče in me resno pogleda. »Kaj pa« vprašam in jo veselo pogledam. »Z Matijem sva skupaj« reče in čaka na mojo reakcijo. »Vidva« vprašam presenečeno. »Ja tisti večer, ko sta odšla na morje sem bila sama v parku, on pa je čakal nekega kolega, ki ga ni bilo…in sedaj sva skupaj« pove vso zgodbo. »Super« prikimam in ji tudi sama povem kako je bilo na morju…

Dve leti kasneje…
Bil je petek popoldan in utrujena sem se vračala domov iz študija. Medtem ko je Jure študiral na športni falkuteti sem jaz študirala psihologijo. Tako kot je rekel Nejc sem dobila nekaj maminih genov. Nejc in Suzana sta bila tudi srečna imela sta svoje stanovanje in oba sta študirala ekonomijo, čeprav je bil Nejc že drugi letnik. Šolo je imel v malem prstu. Danes sva z Juretom praznovala dve leti najine veze in zvečer greva neka. Vstopim v hišo in slišim pogovor »sploh ne vem kako ga bova preživljala, oba z Nejcem študirava« slišim Suzanin glas. »Zdravo« rečem in stopim v dnevno sobo. Suzana se obrne k meni  »zdravo« reče in si obriše solze. Z mamo očetom in z Nejcem je sedela v dnevni sobi in vsi skupaj so bili smrtno resni. Torbo dam na kavč in jih z zanimanjem pogledam. Niti sanja se mi ne o čem se pogovarjajo »Suzana je noseča« reče mami, ko vidi da jih zmedeno gledam. »Kaj« zašepetam in se usedem k njej. Primem jo za roko »si v redu« vprašam. »Sem, toda to je še prehitro nisem še pripravljena na otroka« reče in me žalostno gleda. »Vem, da nisi« odkimam in jo močno objamem. »Pomagala vama bova« reče mama in pogleda očeta, ki samo prikima. »Vidva samo študirajta premlada sta da bi zaradi otroka pustila vse« reče oče in se spodbudno nasmehne.

»Najbolje je da prideta za nekaj časa živet k nam« rečem in pogledam Nejca, ki samo prikima. »Super ideja prikima mama« in objame Suzano. Zvečer odidem pod tuš in nase potegnem črno elegantno oblekico. Lase si počešem naprej in spomnim se kolikokrat sem razmišljala kaj naj oblečem, da bi očarala Jureta. Nasmehnem se ko se pogledam v ogledalo. »Sestrica greš ven« reče Nejc in stopi v sobo. »Ja« prikimam »z Juretom imava dve leti« rečem in se mu nasmehnem. »In kakšen je občutek ko veš da boš očka« ga vprašam. »Prelepi, sedaj ko vem da naju podpirate« reče in me poljubi na lice. »Rada te imam in vedno te bom podpirala« rečem. Zazvoni zvonec »tole je Jure« rečem in stečem!
po stopnicah. »Lepo se imej« še zavpije za mano. Na hitro se obujem in mu odprem vrata »lepotička moja« reče in me močno objame. »Zdravo« pozdravi Nejca, ki mi še prenese torbico, ki sem jo pozabila v sobi. »Hvala« prikimam in že odideva. Jure me pelje v eno najbolj priljubljeno restavracijo v mesto in odideva po mestu. »Greva v kino« me vpraša. Presenečeno ga pogledam, že dolgo nisva bila v kino »okej se strinjam« in odideva v kino. »Danes ne bo grozljivke« reče in mi poda karto. »O si vedel, da se bom strinjala« rečem in se mu nasmehnem. »Seveda« prikima in me prime za roko. Gledava komedijo Snubitev in res je super film Ob enajstih zvečer greva iz kina in se sprehajava po mestu. »Poglej tam sta Matija in Monika« rečem in odideva k njima. »Hej kolega« pozdravi Matija Jureta in se nama nasmehne. Tudi sama veselo objamem Moniko »že tako dolgo se nisva videli« rečem in se ji nasmehnem. Pove mi vse kar se je dogajalo vse v teh dveh letih in odidemo na pijačo »torej živita skupaj« jo vprašam presenečeno. »Ja« prikima Matija in objame Moniko. Po dveh urah se poslovimo. Z Juretom odideva še malo po mestu. Naenkrat se Jure ustavi »hej kaj je« rečem in ga potegnem za roko. »Razmišljal sem o nečem zelo pomembnem« reče in se mi nasmehne. »O čem« vprašam in ga z zanimanjem pogledam.

»Špelca veš da te res ljubim« reče in me pogleda naravnost v oči. »Vem jaz tudi tebe…« »A bi se poročila z mano?« me prekine. Osuplo ga gledam in solza mi kane po licu. Dobro vem, da misli resno…. »Oprosti nisem te hotel spraviti v jok« reče in mi obriše solze. »Prelepo je da bi bilo res, to so solze sreče« rečem in se mu nasmehnem. »Veš dolgo sem razmišljal o tem« reče in me objame. »Vedno sem ga nosil zraven toda nisem našel pravega trenutka« nadaljuje in iz žepa potegne škatlico. »Se boš poročila z mano« reče in odpre škatlico. Ljudje hodijo mimo naju, vsem se mudi midva pa stojiva sredi mesta in življenje se mi vrti pred očmi vem da če bom sprejela me čaka nekaj novega. Nič mu ne rečem ampak ga samo močno objamem. »Ja« mu šepnem na uho tako tiho, da komaj sliši. Vzame me v naročje in zavrti sredi mesta. »Ljubim te« rečeva v eno in se začneva smejati. Jure mi na roko natakne prstan in me poljubi. »Rad te imam princeska moja« reče in me poboža po laseh. »Če želiš lahko prespiš danes pri meni« reče. »Mama je šla na zmenek« doda. »Okej« se strinjam in se mu nasmehnem. Prideva k njemu domov in Jure prinese iz kuhinje šampanjec »to morava proslavit« reče in greva v dnevno sobo. »Samo mami še pokličem« rečem in vzamem v roke telefon. »Mami pri Juretu bom prespala« rečem ko se oglasi. »Okej« se strinja in odložim. »Vse je dogovorjeno« rečem in se usedem v naročju. »Super da ne bom danes sam« reče in me poboža po laseh.

Stisnem se k njemu in ga strastno poljubim. V nedeljo sva z Juretom organizirala nedeljsko kosilo. Odločila sva se, da bova skupaj povedala staršema za najino zaroko. Skupaj skuhava veliko kosilo in pripraviva mizo. »Dobro da si mi v pomoč« rečem in ga cmoknem na licu. »Saj veš, da rad kuham« reče in začne peči zrezke. Čez eno uro sva imela kosilo pripravljeno »kako misliš, da se bojo odzvali« ga vprašam. »Ne vem« skomigne z rameni »mami bo srečna« reče in se nasmehne. »Skoz mi govori, da bi si mogel že takšno punco najti že zdavnaj« doda. Ura je bila točno dvanajst, ko sta se iz sobe prikazala Nejc in Suzana »kaj se je zgodilo tako posebnega da sta pripravila tako lepo za kosilo« vpraša Nejc in naju oba presenečeno pogleda. »Nič« odkimam in se mu nasmehnem. Čez pol ure smo vsi zbrani in se posedemo za mizo. »Nekaj vama morava povedati« rečem preden začnemo s kosilo. Mami naju z zanimanjem pogleda »pa ne reč, da bom že drugič babica« reče in se nasmehne. »Ne, boste morali še malo počakati« reče Jure v smehu. »Vašo hčerko sem vprašal za roko« reče. Vsi naju presenečeno gledajo »čestitam« prva reče Juretova mama in se vstane.
Vedno sem govorila da si najdi takšno ženo« reče in ga objame nato pa še mene. Pogledam proti očetu in tudi sam se mi nasmehne »ne vem kaj naj rečem kod le da ti čestitam« reče in me tudi sam objame Juretu pa da roko…

Tri mesece kasneje:
Bil je lep ponedeljski dan. Danes sem imela še zadnji izpit iz tega semestra. Prejšnje sem pisala vse še kar z dobrimi ocenami. Bila sem srečna in z Juretom sva se še vedno bila vedno srečna. Bila sva skupaj vsaki večer.  Suzana in Nejc sta še vedno živela pri nas in komaj sta čakala svojega prvega otroka. Danes je imela pregled pri zdravniku, zato me je Nejc kar potegnil do šole »fajn piši« reče, ko stopim iz avta. »Hvala« prikimam in se mu nasmehnem. »Saj znaš« mi spodbudno reče Suzana. Bila sem vsa živčna in komaj sem čakala da bo izpit mimo. Končno se je le pričelo. Test ni bil tako težek in hitro sem ga rešila. Na študijo nisem imela večjih težav saj sem se učila sproti. Čez tri ure se vrnem domov. Videla sem pred hišo avto in vedela sem da sta Suzana in Nejc že doma»Hej« rečem in stopim v kuhinjo. Noben mi nič ne odvrne. Suzana joka Nejc pa jo močno objema. Presenečeno ju pogledam »kaj je narobe?« vprašam in se usedem za mizo. »Izgubila sem otroka« reče Suzana.

»Kaj kako izgubila« jo vprašam. »Odkrili so srčno napako in le malo možnosti bi bilo, da bi preživel zato so naredili poseg« reče Nejc in me žalostno gleda. »Žal mi je« rečem in objamem Suzano in nato še Nejca. »V teh treh mesecih sem se sprijaznila, da bom imela otroka, navezala sem se nanj…« reče in si obriše solze. »Rada te imam« ji rečem in ji nalijem kozarec vode. Popije požirek »hočem ga nazaj« reče in zopet zajoka. »Poslušaj me« reče Nejc. »Zdravniki so nama zagotovili, da še bova lahko imela otroka« reče in jo poljubi na lice. »Pridi greva počivat« reče in jo vzame v naročje, odnese jo v sobo. Ko odideta iz kuhinje tudi sama planem v jok, bila sem srečna, da bom lahko teta. »Ja halo« se javim na telefon. »Zdravo punčka kako si« slišim na drugi strani Juretov glas. »Suzana je zgubila otroka« mu povem v enem stavku. »Kaj?« presenečeno vpraša. »Vse ti razložim zvečer« rečem in odkinem. Bila sem utrujena od napetega izpita in od vsega kar se je dogajalo.

Odidem v sobo in se uležem na posteljo preden zaprem oči še enkrat pogledam zaročni prstan, ki mi počiva na roki. Zbudi me nežen glas »ljubica kako si« reče Jure in me poboža po laseh. »Hej koliko je ura« vprašam in gledam okoli sebe. »Nič ni ti samo spi« mi reče in se uleže k meni. »Utrujena sem« rečem in se stisnem k njemu. »Vem« prikima in me poljubi na lice. Pogovarjava se in povem mu vse o izpitu »skrbi me za Suzano« rečem. »Vem da te« prikima »govoril sem z Juretom, tudi njemu je ful hudo« reče. »Oh tako sem si želela biti teta« odvrnem in še ga močneje objamem. »Vse bo dobro« »Vem, da bo« prikimam. V sobo stopi Nejc »oprostita ker vaju motim« reče in se usede k nama na posteljo. »Nič ni« odvrnem in se mu nasmehnem. Nejc naju je že večkrat zalotil v objemu in to naju ni več oviralo. »Špelca z Suzano se bova odselila nazaj v najino stanovanje« reče.

»Misliš, da bosta zmogla« vprašam in ga presenečeno pogledam. »Ja Suzana rabi mir« prikima. »Oba morava preboleti in skupaj bova najlažje« reče in pogleda Jureta, ki samo prikima. »Okej« se strinjam. Zvečer grem s Juretom v mesto »lahko bi poklicala Moniko in Matijo« se spomnim. »Ja super bi se bilo pogovarjati z njima« reče in me prime za roko. V roke vzame telefon in že zvoni »ej imata z Moniko kaj časa za pijačo« vpraša in me pogleda. »Okej se vidimo v mestu čez pol ure« reče in odkine. »Dogovorjeno« reče in me poljubi na lice. Sedimo na pijači in se pogovarjamo. Popolnoma sem zatopljena v pogovor z Moniko medtem, ko se Jure pogovarjal ves čas z Matijo »mislim, da so me te stave veliko izučile« reče Jure in sama ga presenečeno pogledam. Niti sanja se mi o čem govori »vesel sem, da sem z Špelco« reče in se nasmehne. »Nekaj vama še nisva povedala« reče in me pogleda naravnost v oči. »Z Špelco sva zaročena« reče in me prime za roko. »Kaj« zavpije Monika in me veselo objame. »Nič nisi omenila« reče in me pogleda. »Vem z Juretom sva se dogovorila da vama poveva skupaj« rečem in jo poljubim na lice. »Rada te imam moja najboljša prijateljica si čeprav te ne vidim več toliko«. Vidim, da tudi Matija da Juretu roko. Čez eno uro odideva nazaj domov. »Se spomniš tega kraja« rečem in se ustavim sredi ulice. Jure me pogleda naravnost v oči »seveda zakaj« vpraša. »Tukaj si me pred tremi mesci zaročil« rečem in ga stisnem k sebi…. Teden je minil z vso hitrostjo Suzani in Nejcu sem pomagala, da sta se preselila nazaj v svoje stanovanje, Jure pa je imel veliko dela z izpiti. Bila sem živčna čakala sem na zadnji rezultat izpita, do sedaj nisem naredila le dva, ki sta bila res najtežja. »Boš zmogla« vprašam Suzano in se ji nasmehnem. »Ja moram se spraviti za knjige preveč sem zabušavala« reče in se mi nasmehne. »Vem, da ti je težko toda vedi da te ima Nejc res rad« dodam in jo pobožam po laseh. V teh letih sem se nanjo navezala kot na sestro. »Hvala ti« reče Nejc in prinese še zadnji kovček v stanovanje. »Ni panike« rečem in ga močno objamem. »Grem zdaj« rečem in jima pomaham. »Špelca« me ustavi Nejc. »Reči« rečem in se obrnem k njima. »Prideta v soboto na kosilo« me povabi. »Okej« se strinjam in odidem.

Štiri leta kasneje….
»Mami gremo na obisk teti Suzani in stricu Nejcu« vpraša Teja in se mi usede v naročje. »Seveda« prikimam in jo stisnem k sebi. Dobro sem vedela da gre rada k njima zaradi njunega sina Svena. Z Juretom sva imela hčerko staro tri leti, Nejc in Suzana pa sina starega dve leti… vse je super toda se zadnje čase se z Juretom ne razumeva kot sva se prej. Oba sva imela dobre službe in nisva imela veliko časa za naju. »Jure a si pripravljen« rečem in stopim v dnevno sobo kjer gleda televizijo. »Pojdita sami« reče in gleda v ekran. »Okej« rečem in ga jezno pogledam. Nič mu nočem reči dovolj imam najinih prepirov. »Ati noče več nikamor z nama« reče Teja, ko sedeva v avto. »Saj ga bo minilo« rečem in se ji nasmehnem. Nočem ji povedati, da zadnje čase med nama ni več dobrega odnosa. »Grem v ponedeljek v vrtec« vpraša. »Seveda« prikimam in se ji nasmehnem. Čez pol ure prispeva do hiše »glej tam je stric Nejc« reče Teja in me veselo pogleda. »Pojdi k njemu« rečem in odprem vrata avta. »Zdravo« me pozdravi Nejc Tejo pa močno objame. »Kako si« me vpraša. »Ah saj veš kako je« rečem in skomignem z rameni. »Dovolj imam vajinih prepirov« reče jezno. »Nehaj no nič ne morem« rečem po tihem nočem, da bi naju Sven ali Teja slišala. Nejc se jezno usede v avto in se odpelje. »Ati bo takoj nazaj« rečem Svenu, ki gleda za njegovim avtom ki odpelje. Čez eno uro se vrne in zraven je bil Jure. Pride do mene »pridi greva na samo« reče in me prime za roko. »Okej« prikimam in grem zraven njega… »govoril sem z Nejcem« reče in me pogleda naravnost v oči. Ničesar mu ne rečem ampak se mu samo nasmehnem »vem, da ti je hudo ker se zadnje čase kregava« reče. »Ja res mi je dobro da tebi ni« rečem jezno. »Poslušaj ljubica najbolje je da se za nekaj časa odselim, da to razčistim pri sebi« reče. »Z Tejo naju boš pustil samo« rečem osuplo. »Rad te imam toda to moram razčistit pri sebi« reče. »Kaj moraš razčistit?« ga vprašam. »Najine prepire, vem da sem za vsakega kriv sam« reče in me objame. Solze mi spolzijo po licu »prosim naredi to za Tejo če ne zame« odvrnem in se izvijem iz njegovega objema. Naslednji teden je bil najbolj mučen v mojem življenju z Juretom se nisva že slišala ves teden.

Imela sem ogromno stvari, ki sem jih morala postoriti sama. Dobro da je Teja bila v vrtcu medtem, ko sem bila v službi. Popoldan sem pospravljala in kuhala, na vsak način sem se morala zamotiti. Bila je nedelja in bila sem popolnoma strta in utrujena. Zaspala sem kar na kavču v dnevni sobi. »Mami greva stricu in teti« reče Teja, ko me zbudi. »Ljubica bova šli potem zvečer« rečem in jo objamem. »Kje je ati pogrešam ga« reče in se uleže k meni »vem, da ga jaz ga tudi pogrešam« rečem in solze mi spolzijo po licu. Naenkrat zazvoni zvonec na vratih »mami bom jaz« reče Teja in steče do vhodnih vrat »punčka moja oprosti mi ker se nisva videla« slišim Juretov glas in jo prinese v dnevno sobo. »Vse se bova pogovorila prvo bi pa rad govoril z mami« reče in jo poljubi na lice. Teja ga samo pogleda in odide iz dnevne sobe. Obrišem si solze in mu nič ne rečem  »rad te imam, oprosti mi za vse prepire, prosim daj mi še eno šanso, čeprav si je ne zaslužim« reče. »Oh Jure, ne vem kaj naj« odvrnem. »Veliko časa sem bil z Nejcem, veliko stvari mi je povedal kar še nisem vedel« reče. »Nejcem« presenečeno ga pogledam. »Ja dal mi je misliti« »Nič ni omenil« »Vem, da ni prosil sem ga da ne« me prekine. »Nikoli več te ne bom pustil samo« reče in me vzame v naročje. Nese me v najino spalnico »spočij se, jaz pa bom ta čas s Tejo« reče in me pokrije z odejo. Ne morem zaspati slišim njune glasove ko se igrata na vrtu. Zaspim šele čez eno uro. Zbudi me dišeči vonj iz kuhinje. Vstanem se in odidem v kuhinjo »mami glej z atijem pečeva pico« reče Teja in me objame. »Oh fino že dolgo jo nisva jedli« rečem in pogledam Jureta. »Pojdi po krožnike« ji naroči, saj sva imela krožnike spravljene v omari v dnevni sobi.

»Si se naspala« vpraša. »Ja« prikimam in se mu nasmehnem. Jure me poboža po mojih dolgih laseh »ljubim te« mi šepne na uho. »Jaz tebe tudi« prikimam in ga poljubim na ustnice. »Glej mami« reče Teja, ko stopi v kuhinjo s krožniki »kaj« vprašava v en glas in se spogledava. Teja vrže na tla en krožnik »to je za srečo« reče in se nama nasmehne.  »od kje pa ti ta ideja« reče Jure in Tejo vzame v naročje. »Zadnjič je Žiga v vrtcu razbil krožnik, pa je rekla učiteljica da je za srečo« reče. Skupaj sedemo za mizo in pojemo pico. Prvič po dolgem času čutim olajšanje, občutek imam da se je Jure res spremenil in da se ne bova več prepirala. Zvečer skupaj spraviva Tejo spati »rada vaju imam, mi nekaj obljubita« reče in naju objame. »Midva imava tudi tebe rada. Karkoli ti lahko obljubiva« prikimava. »Ne kregajta se več« reče in naju pogleda. »Ne bova se« rečem in jo poljubim na lice. Niti sanjalo se nama ni, da je Teja dobro vedela kaj se je dogajalo med nama. »Najina mala princeska« rečem, ko zapreva vrata. Jure me vzame v naročje in me nese v najino sobo. »Ljubica poročiva se« reče in me položi na posteljo. Presenečeno ga pogledam, že dolgo sva bila zaročena toda že dolgo nisva govorila o poroki »misliš« vprašam in ga zmedeno pogledam. »Ja« prikima in me poljubi »mislim, da bova tako še bolj srečna« reče in me objame. »Povej mi kaj ti je rekel Nejc« rečem in ga pogledam. »Rekel je da si te ne zaslužim če mislim s tabo tako ravnati« reče in me objame. »Dobro sem vedel, da ima prav« doda, Naenkrat zagrmi »nevihta bo« rečem presenečeno. Že cel teden nisem pogledala v nebo. »Ati strah me je« reče Teja in stopi v najino sobo. »Pridi sem« reče Jure in jo vzame v naročje. Obe naju objame in skupaj zaspimo v njegovem naročju. Že dolgo nisem tako umirjeno spala. Zjutraj me zbudi Tejin glas »mami sedem je ura, v vrtec grem« reče. »Okej te bo peljal ati« vprašam in zazeham. »Ja« reče in me poljubi na lice. »Ura je že sedem čez eno uro moraš biti v službi« reče Jure in me nežno objame. »Takoj bom« rečem in se obrnem okoli. »se počutiš slabo« me vpraša. »Trebuh me boli« odvrnem. »Pokliči v službo« reče in mi poda telefon. »Okej« odvrnem in natipkam številko. »Je že zmenjeno« rečem in ga objamem.

»Ostanem doma« vpraša. »Ne ti samo idi v službo« rečem in zaprem oči. »Špelca če ti je slabo…« »saj bo vse okej« ga prekinem. »Okej ljubica rad te imam« reče in me poljubi. Ure so se neskončno vlekle in trebuh me je močno bolel in tudi sem bruhala. Skuhala sem si čaj in vzela tableto toda ni pomagalo. Med odmorom me je poklical Jure »si kaj bolje« vpraša. »Ne« mu povem na kratko. »Pridem domov« vpraša. »Kakor želiš« odvrnem, nič ne bi imela proti če bi bil tukaj. »Okej bom za pol ure« reče in se posloviva. Čez pol ure je že doma »si dobro« vpraša. »Bo že« prikimam in ga objamem. »Greva zdravniku« me vpraša. »Ja« prikimam. »Bom te naročil« reče in v roke vzame mobitel. »Okej nima gužve čez eno uro boš na vrsti« reče. Pomaga mi da se preoblečem in v avtu »vse bo okej« reče in me prime za roko. »Bo« samo prikimam. Ura se je vlekla kod neskončnost in končno sem dočakala da sem prišla na vrsto »dober dan, kaj je narobe« me vpraša zdravnik. »Slabo mi je pa bruhala sem« mu povem. »Kar usedite se vas bom pregledal« reče. »Mislim, da niste pri pravemu zdravniku« reče in me pogleda. »Kako ne« vpraša Jure. »Bolje bi bilo, da bi šli ginekologu« reče in se nama nasmehne. Z Juretom se presenečeno spogledava. »Ne bom vam prepisal tablet, dokler ne greste ginekologu« reče. »Okej hvala vam« reče Jure in odideva iz sobe. »Jure je to možno« ga vprašam ko sva zunaj. »Je« prikima in me objame »imela še bova enega otročka« reče in me poljubi. »Te naročim pri ginekologu« vpraša in zopet v roke vzame telefon. »Okej« prikimam saj hočem čimprej izvedeti če je to res. Po poti se še oglasiva pri moji mami »zdravo ljubica nisi v službi« me vpraša. »Ne slabo sem se počutila pa ti« vprašam. »Ah dopust imam« reče. »Bila sva pri zdravniku« reče Jure in me pogleda. »Bosta kavo?« vpraša. »Jaz bi samo vodo, ti boš kavo« vprašam Jureta. »Prosim ja« reče in se usedeva za mizo. »Torej kaj ti je rekel zdravnik« reče, ko da gor za kavo. »Da moram ginekologu« povem na kratko. »Kako ginekologu« vpraša in naju presenečeno pogleda. »Kolikor zgleda še boste enkrat babica« reče Jure in se ji nasmehne. »Špelca nič mi nisi povedala…« »Vem da ti nisi ker nisem niti sama vedela in še sedaj ne vem če je res« rečem. »Vesela sem za vaju« reče in me močno objame. »Upam, da bom res še enkrat babica« doda. Veliko se pogovarjamo saj nismo vsaki dan skupaj. »Suzana in Nejc sta tudi srečna« reče mama. »Sta Sven je tako priden« odvrne Jure. »Ja pa Teja je tudi pravi vragec« dodam. »Rada ju imam« reče »čeprav se ne vidimo vsaki dan sem vedno vesela, ko me obiščeta« reče in me prime za roko. Čez eno uro se poslovimo, saj imam pregled pri ginekologu. »Torej vam je slabo in bruhate« reče ginekolog in me zamišljeno pogleda. »Ja« prikimam. »Okej takoj bova naredila pregled« reče. »Jutri bodo že izvidi« reče. »Toda skoraj 99% možnosti je da je to nosečnost« doda. »Okej hvala« prikimam in se poslovim. »Kaj je rekel?« me vpraša Jure, ki me počaka zunaj. »Jutri dobim izvide toda 99% možnost je da bova še imela enega otročka« rečem in od veselja mi spolzijo solze. Jure me veselo objame. »Sreča da sva se pobotala pravi čas« rečem in pomislim na to da bila noseča in bi bila sama. »Ljubim te« reče in me stisne v objame. »Teja bo vesela, ko bo izvedela, da bo imela bratca ali sestrico« reče, ko prideva domov. »Ja mislim da res« prikimam. Usedeva se v dnevni sobi in Jure mi skuha čaj. »Poglej kaj imam« reče in zraven prinese album. »Naše spomine« povem na kratko in Jure se usede k meni. Skupaj gledava album »srečna bom če bova imela še eno tako majhno štručko« rečem in se zagledam v sliko, kjer je bila Teja čisto majhna. »Toliko stvari sem zamudil« reče in me stisne k sebi. »Nisi« odkimam. »Veliko več bi mogel biti takrat z vama« odvrne in me poljubi na ustnice. »Vse se da nadomestiti« rečem in se mu nasmehnem. Ob treh greva v vrtec po Tejo »mami si v redu« reče veselo in me objame. »Sem« prikimam in jo vzamem v naročje. Sedimo v dnevni sobi »Veš mogoče boš dobila sestrico ali brateca« »Kaj« reče presenečeno. »Si vesela« jo vprašam. »Ja« reče veselo. »Moje prijateljice v vrtcu imajo že tudi sestrice ali bratece« reče in se nama nasmehne. »Mami od kod pa pridejo otroci« vpraša in naju z zanimanjem pogleda. »Oh ljubica to pa je dolga zgodba« ji odvrnem in jo objamem. »Malo premlada si že za njo« doda Jure in se nama nasmehne.

Devet mesecev kasneje….
»Ste vi fant Špelce Recko« stopi iz sobe sestra in pogleda Jureta. »Ja« reče živčno. »Hočete videti svojega sina« reče in se mu veselo nasmehne. Jure nič ne reče ampak samo prikima. Skupaj odideta v sobo »tole je vaš sin« reče in ga vzame iz posteljice. Juretu kanejo solze sreče, že dolgo ni bil tako srečen kod zadnjih deset mesecev. »Moj sinček« reče srečno in ga stisne k sebi. Čez deset minut je bil že pri Špelci »videl sem najinega sina« reče veselo. »Ja prelepi je« rečem in ga objamem. »Naspi se si utrujena« mi reče. »Nisem, srečna sem« odkimam. Jure je ves ta čas pazil na Špelco kod še ni nikoli in prvič je čutil, da je Špelca zaradi njega res srečna, in da jo res ljubi. »Tole je vajin otrok« reče medicinska sestra in stopi v sobo. Hitro se dvignem iz Juretovega objema in ga vzamem v naročje »bi mi prosim lahko povedali njegovo ime« reče sestra. »Nik bo« reče Jure in ga prime za male prstke. Nič ne rečem ampak prikimam. To ime je izbrala Teja že pred mesecem. »Kje je Teja« ga vprašam.

»Pri Nejcu in Suzani« reče in vzame v naročje Nika. Položi ga v posteljico. »Bom šel po njo« reče in me poljubi. Gledam za njim ko odhaja. »Mami kje je Nik« reče Teja, ko skupaj stopita v sobo. »Tukaj je« ji rečem in Jure jo posadi na mojo posteljo. »To je moj bratec« reče veselo. »Ja« prikimam. Veselo objamem Tejo »rada te imam ljubica« ji rečem. »Kdaj prideš domov, se bomo skupaj igrali« me vpraša. »Že v četrtek če bo vse po sreči, toda Nik je še premali, ko bo malo večji se bosta pa igrala« odvrnem in jo pobožam po laseh. »Ti bom lahko pomagala kopati Nika« me vpraša. »Ja« prikimam in se ji veselo nasmehnem. Bila sem res srečna imela sem dva prisrčna otroka in Jure je bil najboljši fant. »Govoril sem z Suzano« reče Jure, ko gre Teja iz sobe na stranišče. »Kaj pa je narobe« vprašam in ga presenečeno pogledam. »Oče je bil pri njej« reče. »Kaj« rečem presenečeno. »Kako jo je našel« »Ne vem« odkima.

»Nejc ga je hotel spoditi toda bil je presenečen ko je videl Svena« nadaljuje. »Suzani se je opravičil za vse in ji zaželel lepo življenje« »Kaj je rekla Suzana?« ga vprašam. »Nič hudo ji je bilo in zopet se je spomnila vsega kar ji je naredil« reče in me objame. »Ne morem verjeti« rečem. »Ti se samo spočij za tabo so naporne ure« reče in me poboža po laseh. »Rada te imam« mu rečem in zaprem oči. Zbudi me otroški jok »Nik« se spomnim in pogledam v posteljico kjer joka. Vzamem ga v naročje »je že dobro mami je tu« rečem in ga stisnem k sebi. Božam ga po prstkih in po obrazu. Spomnim se ko je bila tako majhna Teja. V sobo stopi Suzana »zdravo kako si« me vpraša veselo. »Dobro samo malo utrujena« odvrnem in se ji nasmehnem. Poljubi me na lice »Jure mi je povedal kaj se je zgodilo« rečem. »Ne skrbi vse je okej« reče in se kislo nasmehne. »Sven je bil vesel ko je videl svojega dedeka, upam, da mi nikoli ne bo treba razložiti kaj se je zgodilo« reče in poboža Nika. »Tako ljubek je« reče in ga dvigne k sebi. »Je« prikimam. »Te lahko nekaj prosim« rečem. »Seveda karkoli« reče.

»Bodi mu botra« rečem in jo pogledam. »Misliš resno?« ja prikimam in jo objamem. »Vedno si mi bila kod sestra« rečem in jo poljubim na lice… Z Juretom sva prestavila poroko, zdelo se mi je da je ne potrebujeva. Brala sem, da je večina parov srečnih tudi če se ne poročijo. Uživala sva, ko sva opazovala kako Teja in Nik odraščata. »Jure večerja bo« zavpijem Teja in Jure sta zunaj igrala tenis jaz pa sem pestovala Nika. »Takoj bova« reče in v naročje dvigne Tejo. »Super da bo kmalu poletje« reče Teja in se mi usede v naročje. »Ja« prikimam in se spomnim tistega dne pred devetimi leti, ko sva se z Juretom spoznala in se zaljubila.

by Rjav0laska