Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 19, 2014

Objavil/a in Resnične zgodbe

Stava srca



stava srca ljubezenPo licih so mi tekle solze žalosti in nejevere. »Kako je mogel.

Kako se mi je lahko lagal. Pa saj sem bila sama neumna, da sem mu verjela.« mi je odzvanjalo v glavi.

»Aly počakaj! Alyson ustavi se!« je za mano zaklical moj Max.

Med tekom sem se za trenutek ozrla in golimi dlanmi podrsala po ledu prekritem z peskom in soljo.

Tiho sem izgovorila kletvico. »Ali si v redu? me je vprašal Max. »Si dobro?« Me je ponovno vprašal. Ko je pritekel do mene. Počasi sem vstala. Da bi mi pomagal me je z prijel za podlaket. Pogledala sem ga tako ogorčeno da me je v trenutku spustil. Ničesar nisem rekla samo obrnila sem se in se odpravila domov. Predem se naredila nekaj metrov od njega.  Me je prijel  za toplo bundo in ustavil. »Pogovoriva se prosim. Ni to kar misliš. Prosim Aly pojdiva nazaj tuka je mraz.« me je prosil. »Mislila sem, da res kaj čutiš do mene Max.« sem mu odgovorila brez pogleda in stekla naprej. Brez da bi poslušala njegov odgovor.

Ko sem prišla pred domačo hišo. Je gorela luč samo v sestrini sobi »torej so ostali že odšli.« sem zamrmrala sama sebi. Tokrat sem bila vesela da so odšli prej. Ko sem v žepu bunde iskala ključe sem se šele zavedla odrgnjenih dlani, ki so me zaradi soli pekle. Ko  sem odklenila vrata, se preobula in stopila v kuhijo. Ko mi je mlačna voda tekla čez dlani in spirala sol z odrgin, sem se počutila otopelo.
Nisem se zavedala da me opazuje moja sestra dvojčica. »Kaj je narobe Aly?« me je zaskrbleno vprašala Amy. Žalostno sem jo pogledala v oči in brez besed je razumela moj odgovor. Iz omare je vzela obliže in mi jih nalepila na dlani.

»No očitno si izgubil?« Je Maxa rekel prijatelj John. A ta ni odreagiral samo zrl  je naprej po cesti. »Max! Si v redu?« Ga je John zaskrbljeno vprašal »Slišala nas je. Kako nas je« je Max hotel postaviti vprašanje. »Ni pomembno saj je bila samo stava zato nam častiš pijačo« ga je brezbrižno prekinil John.  »Vrniva se v bar tu je ledeno mraz« je John bolj ukazal kot rekel prijatelju.

Ko sem se zbudila sem odsotno odšla v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo. In kaj sem videla? Suho bledo dekle. Z razmazano maskaro, ki si je včeraj nisem sprala. Z sivozelenimi očmi, ki so zaradi joka bile rdeče in svetlimi lasmi. Sprala sem maskaro z obraza spila dve tableti proti glavobolu ki mi jih je dala Amy  in odšla v kuhinjo.
V srcu sem čutila močno praznino, ki sta jo zapolnjevala žalost in bolečina. Nekaj sem pojedla in se preoblekla za popoldansko izmeno v službi.
S težkim srcem sem se odpravila v lokal, kjer sem delala. Ko sem se zatopljena v svoje preoblačenje sem zaslišala. »Ah, Aly. Danes ti ne bi bilo treba priti delat. Me ogovorila sestra, ki se je odoma odpravila že prej. »Aly kaj se je zgodilo včeraj, ko me ni bilo?« me je vprašala.

Zavzdihnila sem, se vsedla na klopco Amy pa zraven mene. »No?« Me je vprašala. »Povej mi celo zgodbo.« »No prav.« Sem se vdala.

»Včeraj sem dve uri nadomeščala Janjo ki je zamujala. Videla sem da so prišli Max, John in Grega. Vsedli so se na naše priljubljeno mesto. Vedela sem da me niso opazili. Zato sem neopazno pobrala naročilo pri sosebnji mizi. Ko sem pripravljala pijačo za tisto mizo je prišla Janja. Mizi sem odnesla pijačo. Takrat pa sem slišala smeh in bolj resen pogovor. Skrila sem se za steber in poslušala.« Utihnila sem. »No kaj si slišala?« Me je z previdnostjo vprašala Amy. » Pogovarjali so se o tem ali me bo Max lahko do roka spravil v posteljo. Saj sta John in Grega svoji punci že. «  Za trenutek sem postala da sem si obrisala solze ki so mi tekle po licu. »Veš. Amy. Stavili so kdo bo katero spravil v posteljo.« in planila sem v jok. »Ah Aly žal mi je da sem ti sploh predstavila Maxa. Zdel se mi je pošten a sem se močno zmotila. me jez žalostj v glasu tolažila Amy.

Ko sva počasi končevali najno izmeno. Je prišel Max. Ko sem ga opazila sem otrpnila.Začel je. »Aly. Prosim.« Želela sem odmaktniti ogled z njegovih oči, a pogleda iz njegovih oči nisem odmaknila, nisem ga mogla odmakniti. »Pusti jo pri miru. Ona ni trofeja. Je besno zasikala Amy. »Če boš kaj pil naroči. Drugače pa se poberi.« »Aly.« Je previdno začel. »Naroči ali pojdi.« Ga je z grožnjo v glasu oprozorila.
Žalostno me je pogledal in odšel. Amy me je objela in potolažila. Takrat pa se je naša izmena končala.
V skladišču sva se preoblekli in odpravili sva se domov. Tak scenarij se je ponavlal nekaj dni.
Dobrih štirinajst dni zatem ko sem pregledovala pošto sem opazia drugaćno ovojnico.Ovojnica je bila naslovljenja name zato sem jo brez premislekov odprla.
»Jupiii!!« Sem zavriskala. Ko sem prebrala pismo. Sprejeta sem v univerzo v mestu na drugi strani države.

 

»Doma sva.Aly, Amy doma sva.« Se je zaslišal glas staršev ko sta se vrnila domov. »Kaj pa delaš?« me je vprašal oče. »Pakiram ali se ne vidi?« sem med smehom vprašala očeta. Samo zdegano me je gledal. »Sprejeta je v univerzo«je z nasmeškom Amy odgovorila očetu. V naslednih dneh sem spakirala, dala odpoved in se poslovila od družine in redkih prijateljev. Dvajset dni po prietju pisma sem odšla.

 

ČEZ 5 LET
»Oj. Amy. Kako si?« sem vprašala sestro. Domov sem odhajala za pomembnejše praznike, tako sva se nekajkrat videli. »Pozdravljena Alyson. Za najne starše gre.« Je žalostno odgovorila Amy. kaj je narobe?« Sem jo z strahom uprašala saj me ni nikoli klicala z celim imenom. »Žal mi je Aly.« Mi je nežno odgovorila. »Amy kaj je z najnimi starši?« Sem jo ponovno vprašala. »Imela sta prometno nesrečo. Zdrsnila sta z seste. Nista preživela. Žal mi je.« Mi je z zlomljenim glasom povedala.. »Ne. Ne. Reci da to ni res! Rosim resi da to ni res!« sem jo med jokom prosila. »Žal mi je Aly. Res mi je žal.« Nisem ji odgovorila samo prekinila sem zvezo.
Čez nekaj dni pa sem letela domov.

 

Bil je mrzel. Snežen dan.  Stala sem pred grobom in strmela v prazno. »Pridi Aly. Mraz je. Daj no. Pridi.« Me je priprečevala Amy. Popustila sem in ji dovolila da me je odpeljela. Vsako izrečeno sožalje in stisk roke sta me še bolj potrla. Saj sem s starši govorila premalo.

Dan je bil podoben dnevu. Nisem hodila ven. Kovčkov še sploh nisem razpakirala. Nisem govorila. »Aly. Daj no. Aly.« Me je nežno poklicala Amy. »Alyson! Tako ne gra več naprej.« Me je iz otopelosti zbudila sestra. »Rada sta te imela in ti niju. Prenehaj se že žreti zaradi tega da sta te bolj malo videla, hotela bi da živiš naprej« za nekaj trenutkov je utihnila. »Aly zdaj pa se obleci in se odpravi na razgovor za službo« mi je še rekla in se odpravila iz sobe.
Počasi sem se oblekla in se odpravila na razbovor ki mi ga je uredila Amy.

ČEZ 2 MESECA
»Tako še en delovni dan je končan« Sem rekla sama sebi med pospravljanjem papirjev z mize v lokalnem poletju.
Pomlad se pričenja sem se zavedla ko sem hitela domov.

Kupila sem si kavo in odšla naprej zatopljena v svoje misli. »Pazi malo!« Je nekdo besno rekel ko sem se zaletela vanj. Ko sem pogledala v koga sem se zaletela sem obstala. Ter bleknila »Tebe pa res ne potrebujem.« »Se poznava ?« Me je presenečeno vprašal. »Še predobro.« Sem mu odgovorila in odšla naprej. Čeprav je minilo že več kot pet let od najnega razhoda je moje srce še vedno bilo samo zanj.

»Kdo je pa bil to?« sem se spraševal. Zakaj se mi zdi da sem te oči že nekje videl. Zakaj so mi tako znane. Zakaj je v njih toliko sovraštva. Tiho sem zavzdihnil in se odpravil naprej.
»Kaj si pa danes tako tih?« Ga je vprašal prijatelj Grega. »Mah danes sem srečal eno žensko. Ki mi ne gre iz glave.« mu je odgovoril Max. »Očitno boš le pozabil Alyson. Ampak mi še vedno ni jasno kako da je nisi pozabil« mu je potrdil.
Ko sem končno prišel domov sem se odpravil pod mrzel tuš da bi si zbistril misli. In se odpravil v possteljo. A kljub vsem dekletom v lokalu in zabavi mi zelenooko dekle ne gre iz glave. »Kdo je bil to?«  Ker nisem zaspal sem prižgal lučko in izpod postelje potegnil škatlo iz škatle pa slike moje Aly. Tiho sem pregledal slike zapru škatlo in se ulegel v posteljo. Potem pa me je preblisknilo »oči! To so bile njene oči!«

»Ali sem ga sploh morala srečati? Ali sem morala biti tako neprevidna?« Sem se spraševala tiho. Iz predala sem potegnila najno sliko izpred vseh teh let. Ponovno sem se spomnila na najne poljube. Še vedno jih pogrešam. »Pek, pek« nekdo mi je metal kamenčke v šipo. »pek, pek« Ustala sem in se odpravila po stopnicah. Pred vrati pa nikogar, tam je ležal le šopek z napisom »Ljubim te, vedno sem te in vedno te bom« za trenutek  sem se vprašala kdo mi je to prinesel a sem se v istem trenutku zavedla da mi je to prinesel Max. In to se je ponavilo vsak večer ob isti uri. Vedno sem želela rože vreči stran a jih nikoli nisem mogla.

»Dovolj imam tega« sem si mislila nekega večera. Vedno mi je vrgel nekaj kamenčkov  v okno nato pa izginil brez sledu. Skuhala sem vročo čokolado in jo nalila v dva lončka, ko se je zaslišelo »pek, pek« Hitro sem stekla do vrat, ko sem jih odprla je že odhajal. Brez pomišljevanja sem zaklicala »Ti si torej tisti ki mi pušča rože« čeprav sem to že vedela. Počasi se je obrnil in me pogledal v oči.
»Ja, jaz ti jih nosim« mi je poklapano odvrnil.  Njegov pogled je bil žalosten in prazen, brez upanja. Tik preden se je ponovno obrnil sem mi rekla »Prideš na vročo čokolado?« Čeprav je pomlad je še vedno zelo hadno.  Presenečeno me je pogledal in rekel »Lahko«

Ko sva v kuhinji pila čokolado sem zvedla vso zgodbo o stavi. Najprej je bila stava samo stava, zatem pa se je zaljubil vame. Ko pa je hotel to povedati prijateljem sem jih slišala.

Ko je spil čokolado se je odpravil proti vratom. Ko je prijel za kljuko vrrat se je obrnil da bi bi se poslovil , jaz pa sem ga brez oklevanja poljubila. Ko sva že pošteno zadihana ločila najne ustnice sem mu tiho zašepetala »Pogrešala sem te in še vesno te ljubim« Ter sva se ponovno pojubila.

»Dobro jutro« me je prebudil moški glas. Počasi sem odprla oči in se šele takrat zavedla da leži v moji postelji jaz pa sem naslonjena na njegove prsi. »Jutro« sem mu uspela le nekako odgovoriti predem me je poljubil. To pa je bila najboljša moč mojega življenja.