Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 27, 2011

Objavil/a in Spovednica, Zgodbe ki jih piše življenje

Sreča pod Šuštarskim mostom



šuštarski-mostZalka se je zvila v debel koc in se stisnila k Janezu, ki je dremal zraven nje tam spodaj  v zavetrju pod Šuštarskim mostom.

Dolga noč bo, ko tako piha si je mislila. Janez se je za trenutek predramil, jo poljubil na čelo in tiho dejal: »Zaspi, deklica moja, zaspi in pozabi….«, kot bi slutil, kakšne misli jo prevevajo.

Še bolj se je stisnila k njemu in bilo ji je toplo. Janez. Deset let mlajši od nje. Klošar. Moški, ki jo ima rad. Moški, ki jo ima zares rad. Sprejel jo je k sebi, v najtoplejši kot v Ljubljani, kjer jo lahko ogreje in ji vsak trenutek pokaže, kako rad jo ima. Kot v transu je opazovala potepuškega psa, kako je dvignil nogo in ji onečedil edino, kar je še imela od doma.

Debelo odejo s kavča v dnevni sobi . Vedela je, da jo bo zeblo, saj je bila res zmrznjena v naravi, zato jo je v naglici, ob trenutku odločitve pobasala v nahrbtnik, poleg zobne ščetke in zobne paste, brez tega res ne more živeti……in seveda nekaj škatlic cigaret, ki jih je imela na zalogi.

Adijo stari, zadavi se s svojim bogastvom, jaz ga ne potrebujem, pa tudi tebi ne bo prav dolgo več koristil. Glasno je zavzdihnila, ko se je spomnila tega stavka, ki ga je ob odhodu še zabrusila svojemu možu.

Tistemu idiotu s katerim je preživela celih 40 let svojega življenja. Ko se je pred 40 leti kot sedemnajstletna deklica primožila na bogato kmetijo na obrobju Ljubljane je bila prepričana, da jo čaka lepo življenje, ob možu v katerega se je zaljubila na prvi pogled.

Tudi on vanjo, kot se ji je tedaj zdelo. Vendar, ko je ugotovila, da se je želel le postavljati z njeno deviško lepoto in mu je bilo prav malo mar zanjo, je bilo že za vse prepozno. Trdo je delala in vzgojila dva čudovita otroka. Pa ne na kmetiji. Edina stvar ki se ji je uprla z vsemi svojimi močmi že na začetku je bilo suženjstvo tastu.

kmetija

Ta je imel v popolni oblasti njenega moža,  ona pa je hvala Bogu imela vedno dobro plačane službe in ni ji šlo slabo zato je lahko, glede na to, da je z družino živela v hiši ki jo zgradil!

Njen tast preslišala oziroma ignorirala vedno pogostejše očitke s tastove strani »To je vse moje……jaz sem gospodar«.

Mislila si je:«prav ničesar ne boš s seboj odnesel« in prav je imela Je pa upala dolga leta, da ko ga bo mož nasledil, se bodo tudi zanjo začeli lepši časi. Upravičeno je pričakovala to, saj je res lepo in z ljubeznijo vsa leta skrbela za svojo družino. Kako se je uštela.

Ko je mož postal gospodar posestva je pokazal družini svoj pravi, dvolični obraz. Prva stvar je bila, da je prodal gradbeno parcelo in si dodobra napolnil žepe z evri. Ničesar ni podaril njej niti otrokoma. Niti je ne bi motilo to, če ne bi prav v tem času ostala brez zaposlitve in prihodkov. Popolnoma je bila odvisna od njega. Po 38 letih skupnega življenja si kar naenkrat ni mogla registrirati svojega starega avtomobila, ni imela niti za cigarete……….

Kako kruto lahko v trenutku postane življenje. Nekaj časa se je zabavala, ko ga je opazovala v vsem njegovem sijaju. Vsako jutro je odšel v nabavo in ji prinesel kruh, mleko in kakšne suhomesnate izdelke, to kar ima on rad. Ona je bila navajena na zelenjavo, sadje, enolončnice, skratka, zdravo prehrano, še od časov ko je skrbela za otroke, to ji je ostalo, oboževala je cvetačo, ta je pa naenkrat postala predraga za njenega pogospodenega soproga.

Banane, limone??? Lepo prosim. To je razkošje na katerega mora Zalka zdaj pozabiti ko ima bogatega moža. Zagrozil ji je celo z ločitvijo, če ne bo nehala kaditi, kljub temu da je on kadil kot turek,  ji cigaret ne bo več kupoval. Nekega dne ji je hčerka prinesla sixpek laškega piva, edini alkohol, ki ga je občasno rada uživala. Celo v zdravstvene namene. Morda ima res kaj v sebi, saj se po njemu krasno počuti kakih 14 dni. ……Rekla je«Daj mami, napij se ga, pa mu povej kar mu gre, ko si malo nažgana si vsaj korajžna….« Po nekaj takih seansah je ugotovila, da jo snema, ko mu v vinjenem stanju očita vse njegove napake. Posnete na CD ji je pokazal. Posnete na CD??? Človek ne zna niti vklopiti računalnika, kaj šele posneti CD.

razocarana

Bila je užaljena in dokončno razgaljena, saj je prav hitro ugotovila kdo vse je poslušal njen vinjeni glas in očitke soprogu, njemu osebno, ne namenjene širšemu krogu poslušalcev. Žalostna in potrta se je oblekla in odšla z avtobusom v mesto, kar tako, med množico, na sprehod………pozabiti, vsaj za trenutek to breme, to žalost, ta obup in razočaranje…….

Usedla se je na stopnico Šuštarskega mostu in se zazrla v Ljubljanico. Bila je mirna in na splošno jo zelena barva pomirja. Bikica je, zemeljsko bitje ki ljubi vse kar je zeleno…. »Gospa, lepo prosim, a imate kaj drobiža, za hrano rabim…..« jo je predramil moški glas. Pogledala ga je. Postaven moški, srednjih let, umit, vendar razcapan, čeden na prvi pogled. Glasno se je zasmejala. Usedi se zraven mene, pa ti povem, koliko denarja imam. Usedel se je zraven nje. »Točno dva evra imam, za vrnitev domov, doma imam pa moža ki ima v žepu najmanj 100 000 eurov«.« Sorrry, klošar, ne morem ti pomagati« se je glasno zasmejala.

ljubljanica

Tudi on se je glasno zasmejal. Bil je to sproščen smeh, v tistem trenutku dveh svobodnih, neobremenjenih oseb…….Smejala sta se in smejala…………Ko sta utihnila, sta ostala brez besed. »No ja, sediš točno nad mojim stanovanjem, pa sem te ogovoril« je dejal . Janez mi je ime. »Vidim, da si dama, ampak ne zameri, tudi jaz sem izobražen vendar se ti moram predstaviti tako da me boš razumela«. »Hehe, ti kar…« se je glasno zasmejala. »Pun kurac mam te zdrizaste, pokvarjene družbe in svoje zblojene babe……2 leti sem klošar in boli me kurac za cel svet.

Bom že preživel še teh par petkov do konca. Sem diplomirani elektroinženir, pa me nikjer ne rabijo, majo svojih, tistih preko vez, k se en kurc zastopjo na elektroniko, zadost« » Hehehe, tut jest sm diplomirana ekonomistka, pa so šli vsi frendi že v penzijo, tko da ne dobim službe. Kvečjemu pometat bi šla lahk še kam« mu je odgovorila. Bila sta dobre volje. Pogovarjala sta se še dolgo. Izmenjala sta si svoje življenske zgodbe. Ko se je začel delati mrak se je Zalka poslovila.« Ciao, Janez, vse dobro ti želim. » je dejala ob slovesu. »Ciao, mislim, draga moja, da ti rabiš več sreče kot jaz, jaz sem jo našel, tukaj, pod Šuštarskim mostom.

Če si boš kdaj zaželela prave sreče, zraven mene je še enih par centimetrov prostora hehehehehehe«  Presenetil jo je in jo toplo objel za slovo. Bila je sproščena in veselo razpoložena ko se je vračala domov. Ko je prišla domov, je najprej odšla do hčere in ji rekla:« Pikica moja eno uslugo rabim. Prosim, kupi mi 8 piv. Danes si jih želim.« Hči jo je samo nejeverno pogledala. »Seveda, takoj zdaj grem v trgovino«. »Pa tako, da oči ne vidi, da ti ne bo očital« ji je še smeje rekla in odšla v stanovanje.

Tam si je pripravila nahrbtnik, vanj položila toplo odejo, cigarete kolikor jih je še ostalo (itak se je že dolgo odločala, da neha kaditi, ker jo duši v prsih), zobno ščetko in dve pasti, toplo bundo in nekaj spodnjega perila. Drugega ne potrebuje, samo še SREČO, ta pa jo čaka pod Šuštarskim mostom………….

by Oljarica1