Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 1, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Temni sij lune



woman-walking-streets-after-dark-vert

Skozi zrak so odzvanjali drobni, hitri koraki. Ostri zven udarjanja tenkih petk ob asfalt je rezal tišino meglene noči.

Le bledi sij uličnih svetilk, se je skušal upirati gosti, sivi temi. Ženska je skoraj tekla. Po zvoku, ki je paral njegova ušesa, je Craig vedel, da ji je ostalo le še nekaj metrov pločnika po prazni in neposeljeni uličici.

Nato bo dosegla prve hiše in svetloba bo močnejša, tam bo varnejša, saj so bili prebivalci predmestja Dublina še budni. Čutil je njen strah. Slišal je hitrejše bitje njenega srca, ki je poganjalo kri hitreje po telesu in jo bogatila s čudovito aromo adrenalina.

Sedaj jo je lahko tudi videl. Brhka mladenka. Samo sedel je na debeli veji drevesa in jo opazoval. Vabila ga je, seveda ga je vabila s svojo svežo, toplo krvjo, a trenutno ni bil žejen. Nič se mu ni ljubilo. Lahko bi jo vsaj malo poskusil. Ali samo prestrašil. Toda ne. Enostavno, ni se mu ljubilo.

Zaznal je še eno bitje noči, še enega sina ali hčer temne strani življenja. Opazoval je. Ni dolgo čakal. V naslednjem hipu, še predno je prestrašeno dekle doseglo varnost prvih hiš, je iz teme skočila senca in jo povlekla nazaj v temo. Slišal je še hitrejše bitje njenega srca in slišal je kri, ki je žuborela v njenih žilah. Lahko je zavohal omamni vonj sveže krvi in v grlu čutil dražečo žejo, ki je zahtevala potešitev. Predstavljal si je trenutek, ko topla, dišeča in opojna tekočina spolzi po grlu in za seboj pušča sled ekstaze in izpolnjenosti. Ponovno je počasi poduhal zrak, A negativna, zelo redka krvna skupina, a njemu je bila O pozitivna ljubša, bolj bogata in nasitna.

Zmajal je z glavo v znak neodobravanja. Očitno jo je v temo potegnil mlad vampir, ki ni znal uživati v počasnem in za vse čute zadovoljivem hranjenju. Temu mladcu se je mudilo. Sploh ni vedel kaj zamuja. Z leti se bo počasi naučil, če ga prej ne bo pokončal kakšen izganjalec. Craigu je tudi to bilo vseeno. Sedel je na veji in zdolgočaseno gledal prizor. Vsega je že imel dovolj. Vse je že videl in vse doživel. Trenutno se je prepustil popolni zdolgočasenosti in naveličanosti. V temi je razločil še ene korake.

Tiho in hitro premikanje. Vonj ni bil vampirski in ne vonj boječega človeka. Skomignil je z rameni. Očitno bo po tej noči en ali več vampirjev manj na tem svetu. Nič hudega, že tako jih je bilo preveč za njegovo dojemanje sveta v katerem je živel že skoraj tisoč let. Ne bo se vmešaval. Seveda bi dva vampirja lahko obvladala enega izganjalca, še posebno vampir z njegovimi veščinami in sposobnostmi, ki so se s starostjo samo stopnjevale. Nihče se nikoli ni potegnil zanj, le zakaj bi se on potegnil za koga in s tem tvegal, da si nakoplje sopotnika v neskončnosti obstoja. Ne, hvala. On je sam sebi samozadosten. Čeprav zdolgočasen in naveličan že vsega, še vedno ni toliko naveličan, da bi si umislil družbo. Komaj se je rešil svojih staršev in sestre. Rad jih je imel, seveda je, a ni maral nenehnega klepetanje in dobronamernih nasvetov naj ne bo tako samotarski in nedostopen. Mlad vampir bi mu iz hvaležnosti, da ga je rešil, sledil na vsakem koraku. Ne, tega si res ni želel ali potreboval. Boj je bil kratek. Dekle je izgubilo preveč krvi, da bi lahko preživelo in njen napadalec, ki je samo potratil dragoceno tekočino je zdaj kot kupček pepela obležal na zelenici ob pločniku. Izganjalec se je razgledal okoli.

Ni ga opazil. Preveril je srčni utrip žrtve in zmajal z glavo. Craig se je strinjal z izganjalčevim tiho izrečenim komentarjem: »Le kaj si počela sama na takem kraju, ob taki uri, nesrečno dekle? Drago si plačala nespametnost.« Čez nekaj trenutkov je vse potihnilo. Nobenega dogajanja ni bilo več. Izganjalec je odšel tiho, kot je prišel. Izsušeno truplo, nekoč postavne mladenke, je obležalo na pločniku ovito v meglo. Craig je še nekaj trenutkov sedel naslonjen na deblo. Tudi to se mu ni ljubilo več. Lahkotno je zdrsnil z drevesa in pristal v mehki travi. Brez šuma se je odpravil domov. Čeprav se je noč šele začenjala, se je on odločil za umik. Za umik iz temne noči in za umik iz Dublina. Čas je, da obišče svoje posestvo na samem severu Irske. Tam ima vsaj dobro založeno knjižnico. Nekatere od knjig ni prebral že kako desetletje. Lepo bo sedeti v miru in tišini in brati. Dobro založena vinska klet in nekaj zabojev najboljšega francoskega konjaka bosta ravno pravšnja družba.

Ko je prišel v osvetljeni del mesta, je upočasnil svoj korak. Dovolil je, da so njegovi zloščeni čevlji, ki so se podali njegovi dragi obleki in srajci izbranega in cenjenega kreatorja, tiho odzvanjali po pločniku. Zlil se je z okolico, postal je zgledni poslovnež, ki hiti domov. Napotil se je v prestižni del mesta,kjer je imel luksuzno stanovanje. Poleg Dublinskega stanovanja je imel tudi po eno stanovanje v Parizu, New Yorku in Londonu. Tako je bilo lažje in priročnejše. Če bi imel hiše, bi moral imeti tudi osebje, ki bi skrbelo za njih. Osebje pa bi se slej kot prej začelo spraševati o njegovih čudnih navadah in načinu življenja. Zato je imel le eno posestvo, na severu Irske. Pravzaprav je to bilo posestvo maminih prednikov, on pa ga je odkupil. Na prostranosti hladnega severa si je ustvaril svojo oazo miru. Obstoječo hišo je pred časom predelal. Dozidal in jo zlil z okolico. Bila je ogromna hiša, ki se je zaključevala v rahlo vzpetino. Zato nihče ni opazil njenih razsežnostih. Sam je izdelal načrt in pikolovsko bdel nad izvedbo. Pomislil je na osebje, ki je živelo tam in skrbelo tako za hišo kot za posestvo. Ni bilo številčno. Samo gospod Patrick Conorey, oskrbnik in njegova žena, kuharica Briana. Najel je tudi njuna sorodnika gospoda Neala Conoreya, glavnega vrtnarja in njegovo ženo Candys, ki je skrbela za čistočo hiše. Vsi štirje so bili pri njem že več kot petintrideset let. Poznali so njegovo skrivnost in jo varovali. Tako zvestih ljudi ni še nikoli srečal. Nehote se je spomnil na dogodke izpred tridesetih let, ki so zaznamovali njihova življenja in bili zaslužni za neizmerno vdanost. Že dolgo se ni spomnil tistega žalostnega in temačnega dne. Conoreyevi so zanj delali že nekaj let. Poleg njih je imel najeto tudi mlado služkinjo Suzzan. Patrick in Briana sta pripeljala s seboj tudi svojega, takrat sedemletnega, sina.

Mulčka je imel res rad. Zabaval se je, ko ga je opazoval med igro ali se z njim pustil v dolge pogovore, saj je bil deček nadvse radoveden. Takrat je nekaj mesecev živel na posestvu in ni imel namena, da bi se odpravil kam naprej, tako kot je po navadi počel. Nikjer ni ostal dolgo. Vedno se je hitro začel dolgočasiti in je zato bil ves čas v gibanju. Tako je tudi lažje prikril svojo temačno resnico. Biti vampir in se ne razkriti je bila umetnost obstoja. Njemu je to šlo precej dobro od rok. Lepo se je obnašal in skrbel, da se pred osebjem ni izdal. Dom, ki si ga je ustvaril mu je veliko pomenil. Tisti dan se je odpravil na dolg sprehod, da umiri svojo občasno nemirno naravo. Moral je tudi zadovoljiti svoj nagon po lovu. Že pred časom je nehal loviti ljudi. Do človeške krvi se je dalo tudi drugače priti, kar je on pridno izkoriščal. Odpravil se je v gozd in upal, da bo naletel na kakšno truda vredno divjad. Bil je uspešen. Potešen in zadovoljen se je vračal domov, ko je zaznal, da se nekaj dogaja na vrtu ob hiši. Pospešil je korak, a je bil prepozen. Dva vampirja sta se spravila na njegovo osebje. Suzzanino izžeto  in osušeno truplo je ležalo na travi, nedaleč stran je ležalo tudi brezživljenjsko telo malega dečka. Štirje odrasli so pokončno in pogumno stali in zrli v oči krvnikov, ki sta izpila življenje iz njim ljubih ljudi. Hitro je skočil in stopil pred Conoreyeve. Ni se trudil skriti svoje narave. Oči so mu žarele in ostri, beli čekani so se nevarno bleščali v zadnjih žarkih dneva.

Strogo je zasikal na vsiljivca in jima s sovraštvom razložil, da sta si preveč dovolila. Vnel se je pravi vampirski prepir. Saj mladca nikakor nista hotela priznati nenapisanega pravila, da se vampirji ne smejo hraniti na ozemlju drugega vampirja, če jim ta tega izrecno ne dovoli. Kar jima on nikakor ni. Obtožila sta ga, da si želi vso človeško kri zase in se smejala njegovi zahtevi, da takoj zapustita to okrožje. Z izkušnjo starega vampirja, podžgano z jezo, je v pičlih dveh sekundah ubil oba vampirja in to pred nemimi pogledi svojega osebja. Ne da bi trenili z očmi, so opazovali kako sta se vampirja v mučnih tresljajih spremenila v pepel. Še vedno razdražen z žareče rdečimi očmi in ostrimi čekani se je zazrl v njih. Z roko si je šel skozi rahlo kodraste, daljše svetle lase in spet pokazal svoj na videz človeški videz. Z modrimi očmi se je zazrl v njih, ko jim je mirno povedal, da se že dobro stoletje ne hrani z ljudmi in da nikoli ni mislil imeti kogar koli za hrano. Pri tem se jim je še opravičil, da je prišel prepozno. Naznanil je, da bo najbolje, da trupli odnesejo v hišo in poskrbijo za dostojen pogreb. Zagotovil je, da bo kril vse stroške in jim ves poklapan priznal, da razume situacijo in jih ne bo oviral, če bodo želeli takoj oditi in da jim bo vsekakor napisal dobra priporočila. V svoje naročje je dvignil Suzzanino telo in počasi odkorakal v hišo. Patrick je s sinom v naročju urno sledil. Oba trupla so odnesli v Suzzanino spalnico, čeprav ju je hotel Craig odložiti kar na nova kavča v komaj na novo opremljenem dnevnem salonu. Nato se je nesrečni vampirski lastnik posestva umaknil v knjižnico. Čez pol ure je Patrick potrkal in vstopil v knjižnico, čeprav mu Craig na trkanje ni odgovoril. Strumno in ponosno se je postavil pred svojega gospodarja.

»Pogovorili smo se. Povedali bomo, da sta se Suzzan in mali Shon utopila v ribniku za hišo. Shon je očitno padel v vodo in Suzzan ga je hotela rešiti. Jutri bi ju pokopali. Če bomo vsi govorili isto, ljudje iz vasi ne bodo preveč spraševali. Upam, da tudi stari zdravnik po katerega bo Neal zdaj odšel, ne bo preveč pregledoval trupli. Mi štirje bomo ostali na posestvu in vam še naprej služili. Nismo še srečali vampirjev, a poznamo zgodbe. Vemo za vaš obstoj in vam gospod Craig verjamemo in zaupamo. Vaša skrivnost bo pri nas na varnem.« je mirno iznesel ožaloščeni oskrbnik.

»Hvala vam. Ne bom izdal vašega zaupanja. Ne vem kako naj vam omilim žalost ob izgubi? Še enkrat se resnično opravičujem, ker nisem bil tukaj, da bi preprečil tragedijo.« je potrto odvrnil Craig.

»Niste vi krivi. Nihče ni mogel preprečiti njune smrti. Taka je bila njuna usoda.« ga je skušal potolažiti nesrečni oče.

Craig mu je samo pokimal v znak razumevanja. »Po pogrebu se bom vrnil v Dublin in vas pustil žalovati. V cerkvi kupite posvečene križe in jih nosite okoli vratu. Imejte stekleničke posvečene vode vedno v žepu in se od somraka do zore zadržujte v hiši. Brez povabila ne moremo v tuje domove, zato nikogar ne vabite v hišo. Podnevi lahko srečate le starejše vampirje, ki se držijo vampirskih zakonov. Spoštovali bodo, da je to moje okrožje.«

»Hvala za nasvete.« je prijazno odvrnil Patrick in se s sklonjeno glavo vrnil k družini.

Zdravnik se ni mudil pri truplih in ni opazil drobni luknjici, ki sta se skoraj v popolnosti zacelili, na vratu obeh žrtev. Naslednje jutro je pogrebnik prinesel krsti, ki so ju takoj zaprli. Nihče ni posumil, da je zgodba z utopitvijo izmišljena. Craig je vztrajal, da ju pokopljejo na družinskem pokopališču na samem robu posestva, na vzpetini, ki se je večino dneva kopala v sončni svetlobi. Kot je rekel, je po pogrebu odšel v Dublin in ni se vrnil skoraj celo leto. Ker je pogrešal posestvo in svoj mir, se je končno opogumil in vrnil. Njegovo štiričlansko osebje ga je veselo pričakalo. Ves čas so lepo skrbeli za hišo in posestvo. Kot so obljubili, so ostali in skrbno varovali njegovo skrivnost. Čeprav je bil večino svojega obstoja precej hladen in nedostopen je dovolil tem ljudem, da so se dotaknili njegovega življenja. Postali so njegova druga družina. Na njih je gledal kot na svoja strica in svoji teti.

Summer-Haircut-For-Men-2013

Z roko si je šel skozi, od megle vlažne, kodraste pramene, ki so se mu vihali okoli ovratnika. Potisnil je spomine nazaj v topli delček hladnega in ne utripajočega srca. Odklenil je vrata svojega stanovanja in vstopil. Odkorakal je naravnost v spalnico in na hitro zmetal nekaj oblek na veliko posteljo. Zaprl je svoj potovalni kovček na kolescih. Nato je vzel še enega in se sprehodil v svojo shrambo. Iz hladilnika je vzel večino krvnih vrečk, svoje najljubše O pozitivne skupine in jih previdno zložil v kovček. S pogledom je preletel stanovanje. Preveril je okna in naredil najnujnejše, tako kot vedno, ko je zapuščal stanovanje za dlje časa. S kovčkoma v vsaki roki se je odpravil k dvigalom. Ob tej uri so njegovi sosedje, ki jih tako ali tako nikoli ni srečal, že krepko spali. Z dvigalom se je spustil v garažo in se odpeljal s svojim terenskim vozilom. Če bo imel srečo bo že popoldne na svojem posestvu. Ob bolj človeški uri bo poklical Patrika in mu sporočil, da prihaja. Tega mu sicer ne bi bilo treba, saj je vedel, da ga njegov apartma v prvem nadstropju velike hiše čaka pripravljen.

Craig je zapeljal na cesto na svojem posestvu. Nasmehnil se je, tako kot vedno, ko se je vračal domov. Tu je bil njegov dom. Oboževal je to posestvo. Z izostrenim pogledom je preletel dobro vzdrževano zelenico in gosti gozd, ki je obkrožal del posestva. Čeprav je bila zgodnja jesen se je v vrtu bohotilo kar nekaj rožnih grmov v vsej svoji barvni lepoti. V zraku še ni bilo čutiti jeseni. Nato je zagledal hišo. Mrtvo srce se mu je ogrelo. Mogočna, trdna zgradba, je mirno stala in čakala nanj. Okna se še nikdar niso tako bleščala, okopana s čudovito sončno svetlobo. Zapeljal je po dovozu in ustavil pred stopniščem. V hipu so se odprla vhodna vrata, Patrick in Briana sta stopila ven, da mu izrazita dobrodošlico. Patrick mu je stisnil dlan in pokimal ter veselo izrekel dobrodošlico. Hotel je stopiti po Craigovo prtljago, a ga je ta hitro zavrnil, da bo že sam odnesel svoje kovčke. V nasprotju z zvestim osebjem, se on ni staral in nošenje težkih stvari mu ni povzročalo prav nobenih težav. Tako, kot zadnji dve desetletji, je objel svojo najljubšo kuharico in jo poljubil na obraz. Sama je začela to navado in hitro jo je sprejel za svojo. Začudeno je pogledal za njen hrbet, ker ni videl Candys in Neala.

»Nista tukaj. Vse ti bom razložil.« je na videz mirno razložil Patrick.

Craig mu je samo pokimal in stopil do avtomobila. Vzel je svoje stvari in oskrbniku pustil, da avto zapelje v garažo. Res, da ga sonce ni preveč motilo, a dovolj je že stal na rahlo žgoči svetlobi. Vstopil je v hišo in zadovoljno vzdihnil. Vse je tako prijetno dišalo po sivki in limonah. Njegovo urno oko je takoj zaznalo drobne spremembe, pozitivne spremembe. Vse se je čisto bleščalo, vaze so bile polne cvetja. Njegova hiša je dihala kot prijeten dom. Z urnim korakom, da ga je Briana komaj dohajala z očmi, je odnesel svoje stvari v nadstropje in se vrnil dol. Odkorakal je v svoj najljubši prostor, knjižnico, in se s kozarčkom konjaka udobno namestil v naslanjač. Ni dolgo trajalo, da se je Patrick prikazal s pladnjem na katerem je prinesel Craigovo najljubše pecivo in skodelico kave.

»Neal je zbolel za pljučnico in nekaj dni za tem se je Candys spotaknila na stopnicah in si zlomila kolk. Njuna hčerka je vztrajala, da prideta k njej in se pozdravita. Čeprav vsi dvomimo, da si bo Candys kdaj čisto opomogla. Moraš se zavedeti, da se mi staramo. Candys jih bo kmalu sedemdeset.« je mirno razložil Patrick, ki je čisto domače sedel v drugem naslanjaču.

»Zavedam se vašega staranja. Saj sem vam povedal, da bom z veseljem najel dodatno pomoč. Vam je treba samo uživati tukaj. Tu je vaš dom in nočem vas obremenjevati z delom. Samo, vsi ste tako presneto trmasti, da boste že zmogli, da vam nisem hotel jemati veselja.« je Craig skomignil z rameni in si postregel s pecivom.

»Najel sem pomoč. Nadomestilo za Candys. Najina sorodnica Glenna je prevzela čiščenje hiše in pomoč v kuhinji. Mislim, da si opazil njeno delo.« je mirno odvrnil Patrick. Craig je samo pokimal. Seveda je opazil drobne spremembe in svežo, dišečo čistočo. »Nisva ji povedala tvoje skrivnosti. Verjameva, da bo vse hitro ugotovila tudi sama. Glenna ima kar nekaj življenjskih izkušenj in tudi z vampirji se je že srečala. Tvoja skrivnost je pri njej varna. Jaz sem jo poklical, da nama pride pomagat, saj se ne bo prestrašila in ne bo zbežala. Za vrtove sem najel fanta iz vasi, pride trikrat na teden.« je Patrick zaključil, saj je povedal vse kar se mu je zdelo pomembno.

»Prav. Če misliš, da je to dovolj, bo prav. Nikdar ne pozabi, da bi raje videl, da vas štiri strežejo in da začnete uživati v zasluženi pokojnini.« je rahlo očitajoče spomnil Patricka na številne pogovore zadnjih sedem let. »Mi boš napisal telefonsko številko, da pokličem Gladys?« je na koncu še mirno prosil Craig.

»Seveda. Takoj prinesem.« je rekel Patrick uslužno in vstal. Na poti ven se je obrnil: »Glenna ti ne bo delala težav. Verjamem, da se bo raje držala zase in se izmikala srečanju s teboj. Taka je. Rada se drži zase. Če te ne moti, se je nastanila v podstrešnem apartmaju. Seveda, če bi raje videl, da gre drugam, se bo preselila v pritličje.«

»Ne, ne moti me. Naj kar obdrži podstrešni apartma, če ji je všeč. Vsekakor pa bi jo rad spoznal.« je odvrnil Craig in si natočil še en kozarček konjaka.

»Takoj jo bom pripeljal in prinesel telefonsko številko.« je mirno odvrnil Patrick in odšel v kuhinjo.

»Oh, Glenna, tako grozno se počutim. Ne maram lagati in ne zavajati Craiga.« je šepetaje vzdihnila Briana, saj se je bala, da bi ju lahko Craig slišal.

»Saj se nista zlagala in nič ne zavajata Craiga. Patrick me je res poklical, že res, da zaradi Candys, a tega Craigu ni treba vedeti. Res mi nista izdala njegove skrivnosti, ko pa sem vama jaz pred leti, ko sta se potegovala za službo, povedala vse o njem in njegovi vrsti.« se je še tišje zahihitala Glenna.

»Nisva mu povedala kdo si ti. Ali kaj si ti.« je nemočno vzdihnila Briana.

»Saj ni pomembno kdo sem jaz. Tukaj nisem zato, da mu škodujem.« jo je poskušala potolažiti Glenna.

»Si prepričana, da je to, da si tukaj, pametna odločitev?« se ni pustila potolažiti ostarela kuharica.

»Seveda. Prav dobro veš, da imamo vsi že v naprej določeno usodo. Ali bolje rečeno, naša naloga v tem svetu je določena. Ne moremo ji uiti.« se ji je Glenna šepetaje nasmehnila.

»Vem. Zato smo pred leti prišli skrbeti za Craiga. Zato smo se sprijaznili z sinovo smrtjo. Vedeli smo, kaj se bo v grobem zgodilo. Hvaležna sem za tistih nekaj let, ko sem lahko bila mama. Ponosna sem na svoj delež v veliki knjigi življenja. Čeprav sem imela veliko težkih trenutkov, sem imela tudi nemalo lepih. Vse sem preživela in pošteno izpolnila svoje poslanstvo. Toda, res ne razumem tvojega.« je žalostno vzdihnila Briana.

»Tudi sama ga ne razumem. Vem samo, kaj moram narediti sedaj. Nimam velike slike vsega. Natančen vpogled v prihodnost mi ni dan. Ne poznam svoje usode. V določenih trenutkih dobim namig kaj mi je storiti, toda sproti odkrivam pot, ki vodi v življenje. Ta pot je odvisna od mojih odločitev. Moj dar je tudi moje prekletstvo. Nemalokrat sem pomislila, da bi se odrekla vsemu in zaživela življenje navadnega, malega človeka, a čutim, da to ni moja pot, da me to ne bo osrečilo. Še huje, s tem bi izdala sebe. S tem ne bi mogla živeti in nikoli ne bi mogla izgovoriti tvojih besed o ponosu.« je Glenna skomignila z rameni in se zazrla v vrata, ki so se naslednji hip odprla in v kuhinjo je vstopil Patrick.

»Glenna, Craig bi te rad spoznal. Napiši mu Candysino telefonsko številko. Skupaj mu jo bova odnesla.« je opogumljajoče rekel Patrick.

Glenna je samo prikimala in na listek napisala želeno številko, Briani je povedala še nekaj ohrabrujočih besed, nato sta skupaj s Patrickom odkorakala na drugi konec hiše.

Ginger-girl-love-pretty-red-hair-Favim.com-455166

Craig je srkal svojo kavo in prisluhnil šepetu hiše. Takoj, ko je Patrick zapustil prostor je začel poslušati. Ni imel namena prisluškovati, le iz navade je prisluhnil zvokom svojega doma. Na njegovo presenečenje je zaznal tihi šepet melodičnega glasu. Ni razločil besed, ki jih je nežen ženski glas šepetal, a zvok ga je pomirjal. Glenna in Briana sta se pogovarjali, najverjetneje v kuhinji. Nasmehnil se je, njegovo osebje se je vedno tiho pogovarjalo, a pogosto je lahko slišal njihov pogovor. Vedno se je potrudil, da je zavestno preslišal njihove besede. Toliko zasebnosti jim je dolgoval. Toda sedaj je bil radoveden. Poslušal je in slišal Patrikove besede, ko je naročil Glenni, da napiše telefonsko številko. Ni mogel slišati njenega odgovora, a odgovorila mu je saj je zaznal vibracijo melodičnega glasu. Slišal je tihe Patrickove korake in le tu in tam zaznal lahkotni korak osebe, ki je hodila ob njem. Z zanimanjem se je zazrl v vrata. Poznal je glasove in korake svoje druge družine. Torej je zdaj poslušal Glenno. Vzbudila mu je zanimanje. Vrata so se odprla in prvi je vstopil Patrick. Z rahlim nasmeškom na obrazu je čakal trenutek, da zazna Glenno. Samo izkušnjam in samonadzoru se je lahko zahvalil, da ni zazijal od presenečenja. Glenna je bila vitka in visoka mladenka. Ni mogla biti starejša od dvajset let.

Njeni dolgi, rahlo skodrani, rdeči lasje so prosto padali po hrbtu. Zelene oči so žarela s čisto življenjsko energijo. Dišala je po sivki, a prevladoval je vonj vijolic. Kako nenavadna kombinacija, a njemu je nadvse godila. Požgečkala je vse njegove čute in jih napolnila z zadovoljstvom. Nato je zaznal bogati in mamljivi vonj njene krvi. Še sam se ni zavedal svoje napake, ko je počasi vdahnil omamni vonj njene nulta pozitivne krvne skupine. Grlo se mu je izsušilo in ga žgoče peklo ter zahtevalo potešitev nenadne žeje. Vljudno je vstal in ji podal svojo dlan. Še ena napaka. Dotik njene tople dlani je čutil kot prijetno ščemenje po vsem svojem telesu. Ženska ga je privlačila, kot nobena do sedaj in na načine kot še nobena prej.

»Glenna.« je rekla, ko je stisnila njegovo dlan. Njen glas je zavibriral po njegovem telesu.  Občutki so bili tako omamni in polni nerazložljive ekstaze.

»Craig. Sedita.« je vljudno odvrnil. Vsaj to se je pričakovalo od njega. Da bi se zbral in pomiril suho grlo je naredil požirek pijače. Še ena v vrsti njegovih napak v zadnji minuti. Tekočina je še bolj opekla njegovo suho, žgoče grlo in komaj se je zadržal, da ni zakašljal.

»Napisala sem Candysino telefonsko številko.« je vljudno rekla Glenna in odložila papir na mizico poleg njegove kave. Nato je sedla nasproti Craiga. »Rada bi se vam zahvalila, da se strinjate, da lahko pomagam svojima sorodnikoma pri vzdrževanju hiše. Hvala, ker mi dovolite ostati v podstrešnem apartmaju. Res je čudovit.« je vljudno nadaljevala in ga sproščeno opazovala.

»Že nekaj let se trudim, da bi pripeljal pomoč v hišo. A so do sedaj bili preveč trmasti za kaj takega. Zadovoljen sem z rahlimi spremembami in čistočo, ki jo je moč zaznati tukaj. Hvala tebi. In mislim, da mi tudi ti lahko rečeš Craig in me ne vikaš. Tukaj smo vsi družina. Počuti se kot doma.« je uspel povedati in jo prijateljsko gledati. Samo on se je zavedal, koliko napora je to zahtevalo od njega. Najraje bi skočil in se je polastil, na vse mogoče načine. Hlepel je, da bi lahko okusil njeno kri in želel si jo je kot žensko. Ne enega ne drugega ni mogel dobiti. Ni si hotel dovoliti takega spodrsljaja. Ni si zaslužila česa takega. Tega ni mogel narediti ostarelim ljudem, ki jih je sprejel za svoje sorodnike.

»Hvala. Če bi to bilo vse, bi odšla. Briana potrebuje pomoč v kuhinji.« je mirno odvrnila in vstala.

»Seveda. Kar izvoli, ne bom te zadrževal. Tako kot sem rekel tvojim sorodnikom, polagam tudi tebe na srce, nikar se ne ženi preveč. Nočem, da bi se kdo tukaj zgaral.«

Samo nasmehnila se mu je in kratko pokimala v znak razumevanja. Tiho in lahkotno je zapustila prostor. Ni mogel več slišati njenih korakov. Tudi Patrick je vstal in se odpravil proti vratom. »Verjamem, da boš zadovoljen z njenim delom. Če te kar koli zmoti, samo povej.«

»Zadovoljen sem z Glenno. Nikar ne skrbi.« je zatrdil oskrbniku in se mu iskreno nasmehnil.

Še nekaj trenutkov je strmel v vrata in poslušal Patrikove težke korake, kako podrsavajo po hodniku. Slišal je Glennin glas, ko je svetovala Briani, da se umakne v sobo in pogleda svojo priljubljeno nadaljevanko, ki se bo vsak čas začela. Zatrdila je, da bo sama poskrbela za kosilo. Globoko je vdihnil in si pljuča napolnil z Glenninim vonjem po vijolicah. Žgoča žeja se je počasi začela umirjati. Toda njegovo telo je oživelo in vanj se je naselil prijetni nemir. Kdo za vraga je Glenna?  Ne more biti samo človek. Skoraj prepričan je v to. Ni še srečal človeka, na katerega bi se tako burno odzval, kot se je na njo. Nihče ni hodil tako neslišno in nihče ni mogel svojih besed ali šepeta skriti v prijetno melodično vibriranje. Vsekakor tudi ni poznal človeka, ki bi bil tako pol energije in življenjskih moči ter pri tem imeti le petnajst srčnih utripov v minuti. Čutil je njeno moč in zrelo, staro osebnost, ki se nikakor ni skladala s telesom dvajsetletnice. Ni ga poskušala zaznati z vsemi čuti, kot so to počeli vampirji. Zaznal bi kaj takega. Bila je preprosto prijazna in odprta kot knjiga, ki čaka, da jo vestni bralec prebere.

Ni se ga bala. Vsi ljudje so na svoji nezavedni ravni oddajali nekakšen strah v njegovi bližini. Čeprav so vampirji imeli neustavljivo privlačnost in so z lahkoto premamili človeka, da se jim je predal, je vedno zaznal tisto prvo svarilo strahu v človekovi avri. Glennina avra je ves čas ostala čista manifestacija miline in ljubezni. Vleklo ga je k njej. Obudila je njegovo življenjsko energijo. Želel si jo je. Skozi zmedene možgane se je prebila misel ali bolje rečeno spomin. Že dolgo nazaj, ko se ga je sestra spet besedno lotila, da naj bo bolj družaben in naj si poišče življenjsko sopotnico, jo je vprašal, kako pa veš, da si našel tistega pravega partnerja. Samo zasmejala se mu je in skomignila z rameni, da enostavno veš, ker je vse v zvezi z njim drugače in enostavno opojno, mamljivo in dražeče. Udari te, ko najmanj pričakuješ. Ona je takrat že nekaj desetletji živela s svojim izbrancem in je očitno vedela o čem govori. Je mar Glenno doživel tako drugače ravno zato, ker sta si usojena? Stresel je z glavo. Od kod mu taka misel? Glenna ni vampirka! Vseeno ni mogel razložiti svojega odziva na njo. Še bolj zbegan si je natočil še en kozarček konjaka in ga na dušek izpil.

Glenna je uspela prepričati Briano, da je odšla v svoje stanovanje. V pritličju je poleg velike kuhinje in manjše jedilnice stala še velika jedilnica, knjižnica v katero se je trenutno zaprl njihov vampir, velik dnevni salon in prav tako velika glasbena soba. Na koncu hodnika sta stala še dva apartmaja v katerih so bivali Conoreyevi. Prvo nadstropje je imelo štiri sobe za goste v enem krilu in velik Craigov apartma, ki je zasedal celotno drugo polovico. V podstrešnem delu je stal manjši apartma, ki ga je uporabljala ona, lično urejena galerija z dragocenimi umetninami, ki jih je Craig zbiral skozi vsa leta obstoja ter manjši skladiščni prostor, kjer so stale neprecenljive dragocene umetnine, ki niso bile za javnost.  Glenna se je dobro počutila obkrožena z izbrano umetnostjo. Seveda je njeni želji po tem apartmaju botrovalo tudi dejstvo, da si je želela zasebnost, mir in tišino. Tudi pogled je bil prečudovit. Njen apartma je stal točno nad delom Craigovega in skozi velika okna je lahko občudovala naravo, skrbno vzdrževan vrt z jezerom v sredini in bližnji gozd. Kot bitje narave, jo je pogled pomirjal in ji dajal občutek domačnosti. Pravzaprav se ni mogla pritoževati, saj ji je bila celotna hiša všeč in ji je vlivala mir in spokoj. A sedaj ni bila mirna in še manj spokojna. Ne. Zdaj je komaj dočakala, da je ostala sama in je lahko globoko vdahnila, da bi se pomirila.

Craiga še nikoli ni srečala v živo, a videla ga je v svojih vizijah. Vedela je kaj lahko pričakuje ob srečanju z njim, a jo je vseeno presenetil. Bil je višji in mogočnejši ter neustavljivo privlačen, lahko bi rekla nadvse lep in seksi. Presenetil jo je njen odziv nanj. Vleklo jo je k njemu. Seveda ni dovolila, da bi njena čustva priplavala na dan. V toliko letih svojega obstoja je že znala potlačiti trenutne misli in občutke. Čutila je, da jo zaznava z vsemi vampirskimi čuti. Preiskoval jo je in se tudi presenečeno odzval na njo. Zaznala je, da se je hitro umiril, vsekakor zahvaljujoč  letom izkušenj in samokontrole. Žarel je neverjetno karizmo, kar je ni presenetilo, saj to je bilo v njegovi vampirski naravi in z leti se je ta karizma  pri vampirjih samo stopnjevala. Craig je bil že star vampir. Star, že malo naveličan in rahlo zagrenjen vampir. Briani ni povedala za svojo vizijo, zaradi katere je prišla sem. Resnica ji ne bi nič pomagala, kvečjemu bi zbegala starko. Še sama je bila rahlo zbegana. V resnici, sama ni vedela kakšna je njena vloga v Craigovem življenju, a vedela je, da je tukaj, da mu pomaga vrniti vedrino in smisel življenja. Le kako bo to naredila? Toliko odgovorov ni poznala, a vedela je, da ji mora uspeti. Če ji spodleti se bo ustvarilo neravnovesje svetov. Neravnovesje ni nikoli prineslo nič dobrega, nikomur in ničemur. Že nekaj dni se je spraševala isto in še vedno ni poznala odgovora. Zamotila se je z delom. Pripraviti mora kosilo. O problemih bo premišljevala kasneje v svoji spalnici. Spoznala je Craiga in to je bil začetek. Pristavila je vodo za krompirjeve žgance. Poleg bo postregla še dušeno govedino, ki jo je že pred srečanjem z Craigom pristavila in omako s svežimi zelišči po svojem skrivnem receptu. Vampirji niso potrebovali človeške hrane, a so vseeno uživali v njej. Bolj zaradi navade in želje po drobnih stvareh, ki bi jim omogočili čim boljše posnemanje človeških potreb. V resnici je ona verjela, da so človeške pregrehe zanje prav tako pregrehe s katerimi razvajajo svoje čute. V resnici, so oni potrebovali le kri za svoj obstoj. Še kri so potrebovali le vsak drugi ali tretji dan. Za njeno dojemanje sveta, so vampirji le razvajeni, uživaški krvosesi, otroci temne strani lune. Za ravnovesje svetov so morali obstajati, tako kot je morala obstajati njena vrsta, otroci svetle strani sonca.

Craig se je po večerji umaknil v svoj apartma. Pravzaprav mu je bilo vseeno kje je, a ker je cel dan preždel v knjižnici, se je pred večerjo sprehodil do jezera in po čudovitem vrtu. Nato se je umaknil v svoje zasebne prostore. Priznal si je, da je rahlo napet in zlovoljen. Ves čas, od kar je prvič zagledal Glenno, je premišljeval o njej. Napeto je poslušal in upal, da bo ujel kakšno njeno besedo. Zaman. Slišal je svoja oskrbnika Patricka in Briano, a Glennin glas se je vedno spremenil v dražečo melodiko. Ni slišal njenih korakov. Lahko jo je le vohal. Če se je osredotočil na vonj vijolic, je lahko zaznal kje se nahaja. Njena svetla avra ga je vlekla kot magnet. Med kosilom je jedel jedi, ki jih je pripravila in se čudil sam sebi. Ob ponovnem pogledu na Glenno je spet občutil žejo, čeprav je se je prejšnji večer pošteno nahranil. Z vsakim grižljajem je njegova žeja počasi postajala manjša. Čeprav se je veselil tega, ga je v obup spravljalo dejstvo, da si jo je iz trenutka v trenutek še bolj in bolj želel. Porajala so se mu vprašanja o njej. Hotel je odkriti njeno skrivnost, predvsem to, kdo ali kaj je. Patrick in Briana sta jo podzavestno ubogala in se obračala na njo, kot bi bila ona starejša in modrejša. Vse skupaj je bilo tako begajoče.

Verjel je, da se njegova oskrbnika ne zavedata tega in vprašal se je ali sploh poznata njeno skrivnost. Vsekakor ju to ne bo vprašal. Ni se mu zdelo prav, da ju to vpraša. Najprej bo skušal sam odkriti resnico, če mu ne bo uspelo, bo pač vprašal Glenno. Sedel je v svojem priljubljenem naslanjaču pod oknom in zrl v noč. Ocenil je, da mora biti nekje okoli druge zjutraj. V naročju mu je ležala knjiga. Čeprav je hotel brati, mu to ni uspelo. Že nekaj ur je nepremično sedel in poslušal ter vdihaval vonj vijolic. Ni je slišal, a vedel je, da je okoli devete prišla v svoje prostore. Slišal je zvok vode in vedel je, da se je tuširala. Zatrl je željo, da se splazi skozi okno ven in pokuka v njeno kopalnico. Želel si jo je videti. Hrepenel je po njenem ženskem telesu. Z zadnjimi močmi razuma je obsedel v svojem stolu in poslušal in vdihoval vonj noči, ki je njen lahkotni vonj spremenil v še bolj dražečega. Nato je morala oditi v posteljo. Slišal je, ko je brcnila copate z nog in legla. Njena postelja je bila tik nad njegovo glavo in očitno je tudi sama pustila odprto okno. Pogumno, si je mislil in se nasmehnil.  Nekaj časa je gorela njena namizna svetilka, nato jo je ugasnila in očitno zaspala. Sedel je v tišini, brez misli in želja. Enostavno je obsedel. Vampirji niso spali, a lahko so se spravili v rahli dremež, brez občutkov in misli. Čeprav tega niso potrebovali, jim je tako čas hitreje minil.

»Zakaj jaz? Kako naj bi to naredila?« je tiho v snu zašepetala Glenna. Tihi šepet je v hipu v Craigu zbudil vse čute. Široko je odprl oči in prisluhnil. Spet je globoko vdihnil zrak. Še vedno je bila v postelji. Očitno je nekaj sanjala. Zdaj je prvič lahko slišal njen glas. Pravzaprav drugič, prvič je ujel del njenega pogovora z Briano, tik po prvem srečanju v knjižnici, ravno toliko, da je dojel kaj ji je hotela povedati, nato je njen glas spet postal le melodična vibracija. Premišljeval je o njenih besedah. O čem je sanjala? Je res sanjala? Je bila v njegovi hiši z namenom? Bi morala kaj narediti njemu? Lahko bi! Zmajal je z glavo. Ne, Conoreyeva je nikdar ne bi spustila v hišo, če bi mu hotela škodovati. Mogoče ne vesta kdo je Glenna in kakšna je njena vloga? Ne. Spet je stresel z glavo. Glenna mu ne bo škodila, preveč ljubezni in svetlobe je v njeni avri za kaj takega. Po nepotrebnem si beli glavo z njenimi sanjami.

7420838-silhouette-of-young-couple-standing-by-window-in-dark-room-talking

Glenna se je zbudila ob svojih besedah. Vzdihnila je in se udobneje namestila na vzglavnik. Spet je imela isto vizijo. Vizijo v kateri je Craig sedel na robu prepada. Noč je bila temna, brez zvezd, le bledi mesec je žarel v svoji krvavo rumeni barvi. Craigova avra je bila temna kot noč, črna in brez leska. Pogledal je v luno in se lahkotno pognal v prepad. Vedela je, da se vampirji ne morejo ubiti. Njegov skok v temo je pomenil le eno. Postal je čisto zagrenjen in naveličan vsega. Njegov padec je bil le prispodoba njegove nove poti. Krvave, brezčutne in zverinske poti vampirja klavca. Ubijal bo brez milosti in brez pomislekov. Vsak, ki mu bo prekrižal pot bo občutil le grozo in temo njegove padle mrtve duše. Ne bo ubijal za potešitev žeje. Ne, on bo ubijal iz zabave. V viziji bi morala samo stegniti roko in ga zadržati. Zato je vedela, da je na njej, da ga reši. Vsak padli vampir vnese neravnovesje v obstoj svetov. Na njej je, da ga reši skoka ali pa sama žrtvuje svoje življenje in spet vzpostavi ravnovesje. Ni hotela občutiti smrti na tak način ali kar tako brez pravega vzroka. Kljub njeni smrti bi trpeli nedolžni. Le zakaj bi se ona žrtvovala za njega? Da bi rešila svetove, ji je misel spreletela skozi možgane in se hitro umaknila razumu, ki ji je govoril, da to ni prava rešitev. Njej je bila dana moč, da ga reši. Zato je zdaj tukaj. Videla ga je in opazila njegovo temno modro avro. Vampirji so imeli temno modre avre, ki so na robovih žarele z bledo rumeno.

Craigova avra je potemnela, a nikakor še ni bila tako temna, skoraj črna, kot v njeni viziji. Torej je imela še nekaj časa in veliko upanja, da ji uspe in ga vrne nazaj v pravo smer. Pogledala je na uro. Kazala je nekaj čez drugo zjutraj. Počasi je vstala in obula svoje copate. Ogrnila je svojo jutranjo haljo in prisluhnila zvokom noči. Za njo je bilo konec spanja. Nikdar ni potrebovala veliko spanca. Dve do tri ure na noč. Za nocoj je svoje odspala. Umirila se je in zaprla oči. Iskala je Craiga. Zaznala ga je v prostoru pod seboj. Nasmehnila se je. Torej je v svojih prostorih. Sinoči je pozabila vzeti knjigo, ki bi jo lahko sedaj brala. Tisto od sinoči je že prebrala. Ni bila razpoložena ležati v postelji in premišljevati. To je počela že nekaj dni in še vedno ni poznala odgovora, kako odvrniti Craiga od temne pogube. Odločila se je, da se tiho splazi v knjižnico in vzame knjigo. Neslišno je zapustila svoje prostore in se napotila v knjižico. Ni prižigala luči, ni je potrebovala. Zaustavila se je pred knjižno omaro in zaprla oči. Nekajkrat je globoko vdahnila in stegnila roko. Povlekla je izbrano knjigo in se obrnila, da bi odšla. Presenečeno je obstala. Le nekaj korakov za njo je stal Craig in jo opazoval.

»Ne moreš spati?« je mirno vprašal.

»Ne. Naspala sem se. Vedno bolj malo spim. Sinoči sem pozabila vzeti knjigo. Upam, da ti je prav, da si sposodim kakšno tvojo knjigo. Res imaš dobro založeno knjižnico.« je čisto sproščeno odvrnila.

»Čisto prav mi je, da si sposojaš knjige. Saj sem ti rekel, da se počuti kot doma.« ji je zatrdil in se rahlo nasmehnil. »Mogoče bi si lahko skuhala čaj? Obema bi koristil.« je še predlagal in z roko pokazal proti vratom, naj stopi prva.

»Zakaj pa ne.« se je nasmehnila in smuknila mimo njega. Skupaj drug ob drugem sta se napotila v kuhinjo. Opazil je, da se dobro znajde v temi. Ni je hotel spraševati o tem, pustil bo, da vidi kaj bo storila. Očitno je bilo, da ga ni pričakovala za svojim hrbtom in še bolj očitno, da se ga ni ustrašila.

Stopila je do štedilnika in vzela čajnik, natočila je vodo in ga postavila na ploščo, nato jo je prižgala in iz omare vzela dve šalici. Šele nato se je spomnila in prižgala manjšo luč nad štedilnikom. Iz omare je vzela posodo s sušenim sadnim čajem in odmerila merici v čajni mrežici.

Craig je slonel na pultu in jo opazoval. Obrnila se je in ga vprašujoče pogledala.

»Nisem navajen sredi noči biti v kuhinji z lepo žensko v pižami.« se ji je nasmehnil. Oblečena ali v pižami, bila je poželjiva in čudovita. Lase si je spela v kito in pod debelo kito je na njenem vratu lahko opazil tetovažo, ki se je skrila za ovratnik lahke, bombažne jutranje halje. Ni mogel videti cele podobe. Stopil je korak bližje. »Smem?« je vprašal in s prsti privzdignil njene lase. Sedaj je lahko videl večino tetovaže. Ni vedel kaj predstavlja, a zdela se mu je znana. »Lepa tetovaža.« je pripomnil.

»Hvala.« je mirno odvrnila in se spet posvetila čaju. Voda je zavrela. Nalila jo je preko čaja in ga pogledala: »Naj ti posladkam čaj?«

»Ne, ni treba. Hvala.«

»Res se ti opravičujem, ker sem te zmotila. Nisem vedela, da boš prišel dol in me zasačil v knjižnici. Čaj si bom odnesla v sobo, razen, če bi rad družbo.« je prijazno povedala.

»Družba mi bo dobro dela. Lahko sedeva kar sem.« je odgovoril in ji z roko pokazal na manjši jedilni kot, kjer so po navadi jedli.

Vzela je obe šalici in ju odnesla do mize ter sedla. Sedel je nasproti nje.

»Pogumna si. To je velika hiša in zdaj si sredi noči sama z menoj.« se ji je lenobno nasmehnil. Ne bo se skrival in ne bo se igral. Hotel je izvedeti vse kar lahko izvleče iz nje.

»Za kaj takega pa res ne potrebujem poguma. Ne bojim se prazne in temne hiše. Tudi tebe se nimam zakaj bati.« se mu je zasmejala.

»Kdo si Glenna?« je vprašal, še vedno s svojim na videz lenobnim glasom. Vnesel je nekaj zapeljevanja in vampirskega vpliva v svoje besede. Ljudje so mu takrat vedno izdali vse svoje skrivnosti.

»Kaj te v resnici zanima?« mu je odvrnila z nasmehom.

»Bi rekel, da veš kaj me zanima.« ji je tiho odvrnil in nepremično zrl v njene oči. Ni padla pod njegov vpliv. To se mu še ni zgodilo, očitno je ona imuna nanj.

»Veliko tega vem. A povedala ti bom le dejstva. Tukaj sem, ker me potrebuješ. Sem tvoja prijateljica. Lahko  bi rekla, da sem na nek način tvoj angel varuh.« je rekla iskreno.

»Ne verjamem v angele varuhe. Vseeno hvala.« se je moral zasmejati. Nikakor mu ni šlo v razum, da bi vampir dobil angela varuha.

»Pozno je. Vrnila se bom v posteljo.« je rekla še vedno iskreno in vedro.

Ni več hotel drezati v njo. Pospremil jo je do vrat svojega apartmaja. Ni si želela, da bi jo pospremil do vrat njenega. Ni ji hotel ugovarjati. Počakal je, da je slišal zapiranje njenih vrat, nato je še sam vstopil. Sedel je v fotelj in se prepustil mislim. Le kdo je Glenna? Ob nobeni se ni počutil tako kot ob njej. Ona je uveljavljala svojo voljo in mu nekajkrat obrnila misli v drugo smer. Namesto, da bi on manipuliral z njo je ona manipulirala z njim. Presenetila ga je lahkota s katero je padel pod njen vpliv. Hotel je izvedeti kaj več o njej, a mu je na neznan način preprečila namere. Njegov angel varuh, se je spomnil njenih besed in se nasmehnil. Dekle ima domišljijo. Nato se je zresnil. Spomnil se je njene tetovaže. Zdaj je vedel kaj pomeni simbol na njenem vratu. Angelski simbol je. Ni tetovaža. Ne, to je vtisnjen simbol. In povedala mu je resnico. Vse se je začelo zlagati v celoto. Njen glas je pomirjujoča vibracija miline, njena avra je bleščeče svetla manifestacija ljubezni, ne sliši njenih korakov, ker ona ne hodi ampak preprosto lebdi, vidi v temi, z intuicijo je poiskala knjigo, ne spi, je veliko starejša od svojega mladostnega telesa, lepa je in nadvse privlačna. Glenna je angel. Kaj dela angel pri njemu? Kakšno pomoč on potrebuje? Zakaj neki potrebuje angela varuha? Si mar vampirji zaslužijo angela varuha?

»Glenna! Pogovoriti se morava! Kar nekaj stvari mi moraš razložiti! Predlagam, da greva v knjižnico. Zdaj!« je tiho rekel in gledal v strop. Vedel je, da je legla v posteljo. Ni brala. Ni prižgala lučke.

»Samo oblečem se. Predlagam sprehod do jezera.« je mirno odvrnila. Nasmehnila se je. Vampir se je razjezil. Čeprav je bilo neumno, da sta se pogovarjala takole skozi tiho noč je sprejela njegov način komuniciranja. Človeška ušesa ne bi slišala njunega pogovora. Besede so bile izrečene preveč tiho in hitro.

Craig je slišal klik njenih vrat, ko je zapustila svoje zatočišče. Očitno je hotela, da sliši. Odprl je vrata in jo videl kako stoji pred njimi in ga čaka. Smehljala se mu je. Ni počakala nanj, obrnila se je in zakorakala po stopnicah. Brez besed sta odšla iz hiše. Nekaj časa sta tiho, precej hitro hodila, tako kot jima je bilo v naravi. V nekem trenutku je Glenna prijela Craiga za roko.

»Ne bodi tako jezen. Jeza ni še nikoli prinesla nič dobrega.« je mirno rekla.

Skoraj bi odtegnil svojo dlan iz njene. Dotik ga je rahlo stresel. Samo trenutek kasneje je dojel, da je bil tresljaj pravzaprav prijeten.

»Kako ne bi bil malo jezen? Postavi se v mojo kožo.« ji je siknil nazaj.

Ni se zasmejala, čeprav bi se rada. Tiho in nežno je nadaljevala. »Tudi ti imaš svoje skrivnosti. Jaz te nisem spraševala o njih. Svoje pa sem ti ob prvem tvojem vprašanju razkrila.« Za trenutek sta molčala. Glenna je nadaljevala: »Vse skupaj je splet okoliščin, ki si jih je zamislila usoda. Leta si poskušal prepričati Conoreyeve naj si poiščejo pomoč. Tudi mi smo jim poskušali povedati, da se že starajo in potrebujejo počitek. Gladys je zavestno prezrla vse namige. Padec je vplival na vse vpletene, a to je najmanj, lahko bi bilo huje, vsaj po človeških dojemanjih. Tako sem dobila priložnost, da sem prišla v tvojo bližino. Nisem načrtovala, samo izkoristila sem dano situacijo.«

»In zakaj bi morala priti v mojo bližino?« ga je zanimalo.

»Ne vem natančno. Imela sem vizijo. Dobila sem nalogo. Vem samo to, da me trenutno potrebuješ. Ne katerega koli angela, temveč mene. Po vseh letih obstoja si zapadel v dolgočasno naveličanost. V kolikor si ne povrneš mir in smisel življenja, boš porušil ravnovesje svetov. Neravnovesje je nevarno.« mu je blago razložila. Še vedno ga je držala za roko, ko sta sedla na klop ob jezeru. Zagledala sta se v mirno gladino vode. Zvezde so počasi začele ugašati. Kmalu se bo prebudil nov dan.

»Zakaj ravno ti? Koliko si v resnici stara? Si sploh ženska? Si res v sorodu s Conoreyevimi? Ali vesta kdo si?« je mirno vprašal Craig vse kar se mu je v trenutku porodilo v glavi.

»S Conoreyevimi sem res v nekakšnem sorodu.  Meni soroden angel se je pred nekaj stoletij odločil, da bo postal človek. Ta angel je Patrickova pra, pra, pra babica. Svojih nikoli ne prepustimo samim sebi. Taki so samo bolj dojemljivi za nas, nas poznajo in poslušajo kaj jim govorimo. Ja, Conoreyevi vedo kdo sem. Paricku in Briani je bilo hudo, da ti tega nista mogla povedati.« mu je najprej odgovorila na zadnji vprašanji. Nato se mu je nasmehnila in se zazrla v njegove oči. »Ko sem se rodila, sem se odločila, da bom ženska. Lahko bi se odločila drugače, lahko bi bila moški ali pa pač pustila in uporabljala obliko po potrebi. Zdaj se ne morem več spreminjati. Ko se angel nekaj odloči je to dokončno. Rodila sem se tisti dan, ko si ti postal vampir. Saj veš ravnovesje. Zato sem povezana s teboj. Nasprotje sva si in zato se tako nerazumno privlačiva.«

»Kako to, da se me ne bojiš?« je izustil, ko je premlel njene besede.

»Zato ker mi nič ne moreš, če ti to ne dovolim. Jaz ne morem ubiti tebe, ti ne moreš ubiti mene. Lahko se poškodujeva, a oba se bova hitro regenerirala. Seveda pa ti odsvetujem, da kar koli poskusiš, razen, če si prepričan, da se tudi tvoji čekani obnavljajo. Prvič, ko jih boš hotel zariti v moj vrat, se ti bodo stopili. Naravna obramba. Tudi drugače bi me zelo težko poškodoval, saj v hipu lahko postanem prosojna in primeš lahko le zrak.« se je zahihitala in mu nazorno pokazala.

»Tvoja kri mi zelo diši, veliko bolje od človeške.« je tiho priznal.

»Vem. Saj sem ti rekla, da se privlačiva, kot bi naju vlekel magnet.« mu je potrdila.

»In kaj naj zdaj?« jo je vprašujoče pogledal.

»Ne vem.« je skomignila z rameni.

Izvlekel je svojo dlan iz njene in jo objel čez ramo. Počasi je položila svojo glavo na njegovo ramo. Nekaj trenutkov sta sedela v tišini.

»Že dolgo živim, a do sedaj mi ni prišlo na pamet, da bi lahko imel svojega angela, še manj, da bova skupaj sedela v prebujajočem jutru in zrla v mirno gladino vode. Privlačiš me in v meni prebujaš zelo različne odzive, ki jih nisem vajen in istočasno me zelo pomirjaš.« je tiho šepnil. Ni počakal njenega odgovora. »Če vse skupaj ne bi bilo rahlo srhljivo in ne bi imelo teže odgovornosti za svetove, bi bilo sila smešno.«

»Ne, zdaj se res ne morem smejati.« je šepnila. Ni bila prepričana, da je storila prav, ko mu je razkrila resnico. Po drugi strani pa mu je ni mogla zamolčati. Skupaj sta v tem in največ odgovornosti je ravno na njem. A kako vrniti vampirju smisel in voljo do umirjenega življenja? In zakaj ji je v njegovem objemu tako prijetno in spokojno?

»Glenna? Ali lahko bereš moje misli?« je slišala njegov glas v glavi. Poškilila je proti njemu in se mu nasmehnila. »Če svoje misli usmeriš točno na mene, potem lahko. Drugače ne morem poslušati tvojih misli.« mu je odvrnila brez besed.

»Zanimivo. Jaz seveda lahko slišim samo tisto kar se ti odločiš, da lahko slišim. Priznam, da sem hotel prisluškovati tvojim in Brianinim pogovorom, a tebe ne slišim, če mi ne dovoliš. Ampak kaj bi razglabljal o tem, ti to veš.« je nadaljeval miselno komunikacijo. Sama ideja, da lahko z nekom tako komunicira mu je bila nova in zanimiva.

»Ja, jaz lahko komuniciram na veliko načinov. To je v moji naravi. In ko sva že pri sporočilih. Slišala sem, da boš danes dobil obisk. Tvoja sestra in njen izbranec sta se odločila, da te obiščeta. Mogoče to ne bo slabo. Tvoja sestra ti že nekaj časa predlaga, da si najdeš življenjsko sopotnico. Mogoče te bo družba ljubljenega bitja vrnila na svetlo stran teme. Kaj, ko bi izkoristila obisk in priredila bal? Povabi nekaj vampirjev in seveda veliko vampirk in poglej, če je med njimi tista prava. Pri vsem tem pa ne pozabi, da bom jaz za njihove čute samo človek.« je v hipu prelila misli v njegove.

»Počasi. Čakaj, moja sestra prihaja?« se je zresnil in skremžil.

»Ja. Zdaj sta odšla iz svojega doma. Predvidevam, da bosta do kosila tukaj.« mu je vrnila pomirjujoče.

»Saj jo imam rad, a preveč govori in mi soli pamet. Lahko bi me pustila še kak dan pri miru.« je naprej nergal, toda njena pomirjujoča energija ga je res začela pomirjati. »Nikar ne podcenjuj vampirjev. Moja sestra ni neumna, zaznala bo, da si drugačna.«

»Ne podcenjujem vampirjev. Ti ne podcenjuj angelov. Smo edina bitja, ki se lahko sprehajamo po vseh svetovih. Smo edina bitja, ki lahko vedno povsem zakrijemo svojo naravo in se prikažemo v drugačni luči in istočasno nobeno bitje nikoli in nikjer ne more skriti svoje narave pred nami. Seveda obstaja izjema. Angel nikoli ne more skriti svoje prave narave pred bitjem zaradi katerega je ustvarjen ali rojen. Rojen se mi lepše sliši. Torej jaz pred teboj nikoli ne bi mogla skriti kdo sem. Zato se tudi nisem trudila.« mu je nežno razložila in se ves čas smehljala.

»Torej te drugi vampirji doživljajo kot človeka? Kaj pa če se kdo spozabi in poskuša poskusiti tvojo omamno kri?« ga je zanimalo.

»Trenutno sem se odločila za človeško podobo in vsa bitja iz vseh svetov, razen tebe in angelov, verjamejo, da sem človek. Toda to ne spremeni dejstva kdo sem in naše naravne obrambe. Ves čas delujem z vsemi angelskimi čuti. Ne bom pustila vampirju, da poskusi okusiti mojo kri, če pa bi mu uspelo, bi ostal brez čekanov. Žal. Naravna selekcija.« se mu je zahihitala v odgovor.

»Kako se angeli rodite? Kaj se zgodi, ko temno bitje umre? Mar se ne poruši ravnovesje?« ga je zdaj premagala radovednost in jo je kar naravnost vprašal, v mislih seveda. Prav užival je v nemem pogovoru.

»Bog z ljubeznijo ustvari žarečo kroglo v kateri se dokaj hitro razvijejo vse naše sposobnosti in znanja. Novi angel sam odloči za nekaj podrobnosti v zvezi s svojim obstojem in nato se začne oblikovati osnovna oblika telesa. Angel se rodi v svetlobi in ljubezni. Saj to tudi smo, svetloba in ljubezen. Ravnovesje svetov je rahlo fleksibilno. Za ravnovesje je potrebno, da je na obeh straneh enako število bitij. Koliko je temnih otrok, toliko je svetlih otrok. Če bi se omejevali na človeški čas, bi rekla, da se vsake tri leta preštejemo.

Angeli nismo dobili novega angela že zelo dolgo. Mislim, da sem jaz med mlajšimi. Temna stran skrbi za svoje številke tako, da za vsakega izgubljenega temnega otroka ustvari novega. Mislim, da te zanima obstoj novih, mladih vampirjev? Mogoče si opazil, da je njihov obstoj zelo kratek. Preprosto zato, da se ne poruši ravnovesje. Za to pa obstajajo izganjalci vampirjev. Med temnimi bitji ste vi edini, ki se ves čas ustvarjate. Ostala bitja svetov živimo v ravnovesju. Prav zaradi tega, ste vi dobili svoj svet prepleten s svetom ljudi. Ločili smo resničnosti, saj je bilo nemogoče slediti vsem vašim kreacijam. Posledice vašega početja ne vplivajo na druge svetove. V kolikor pa padeš, tako kot v moji viziji, boš iz človeške resničnosti padel v drugo resničnost in porušil ravnovesje ostalih svetov. Angeli ne umiramo, v kolikor je naša naloga res končana, se samo prestavimo v drugi svet, drugo resničnost. Ravnovesje vedno obstaja.« mu je razložila. Glava ji je še vedno počivala na njegovi rami. Oči je imela zaprte, počutila se je dobro.

»Torej predlagaš, da organiziram bal in si hišo napolnim z vampirji?« je mirno vprašal.

Dvignila je glavo in sedla pokonci, obrnila se je proti njemu. »Zakaj pa ne? Patricka in Briano pošljiva k Gledys na obisk. Jaz bom poskrbela za vse potrebno in se kasneje umaknila. Sestra ti bo pomagala, če jo prosiš. Verjamem, da bo popolna gostiteljica in ti si lahko poiščeš ustrezno življenjsko sopotnico. Čim prej tem bolje, saj bova lahko zaživela naprej vsak svoje življenje.«

»Priznam, da mi ideja ni najbolj pri srcu, a angelu varuhu ne morem ugovarjati. Odločnost kar seva iz tebe.« se ji je nasmehnil. Ne, nasmehnil se je bolj sebi. Kaj mu je naredila? Čisto ga je pomehkužila. Angeli so bitja ljubezni in svetlobe in ona vso to svetlečo šaro zdaj prenaša nanj. Čim prej se je mora rešiti, drugače bo postal podoben njej. Edini vampir z zlato žarečo avro bo. Fuj. Upal je, da ni prebrala njegovih misli. Nič ni rekla, torej najbrž ni.

Po zajtrku se je Craig umaknil v knjižnico. Glenna  je kar oznanila, da sta njegova sestra Cora in njen izbranec Clay na poti sem in bosta prispela ravno na kosilo. Prav tako je Patricku in Briani predlagala, da za nekaj dni odideta k Gledys in Nealu na obisk. Craig je zdaj premleval njihov pogovor in hitro ugotovil, da ima Glenna neverjetno sposobnost prepričevanja in uveljavljanja svoje volje.  Briana je po zajtrku šla pripraviti kovčke, Patrick pa je poklical Neala.  Njemu je dala nalogo sestaviti seznam povabljencev, sama je šla pripraviti sobo za obiskovalca. Določila je, da bo bal pojutrišnjem. Saj ji je ugovarjal, da je to prehitro, saj ne bo mogel dostaviti vabil tako hitro, poklicati pa ni mogel, ker ni imel telefonskih številk. Z nasmehom in svojo umirjeno ljubeznijo mu je zatrdila, da bo ona poskrbela za vabila in da je časovno to čisto sprejemljivo. Seveda mu je vrgla skoraj njegove besede, ko ga je opozorila, da če bo dlje časa odlašal z balom, bo ona dlje časa pri njem in tudi Cora in Clay bosta ostala dlje. Jezno je zasikal, saj je sem prišel uživat v miru in tišini, zdaj pa ima na grbi angela varuha in jezikavo sestro. Skoraj celo dopoldne je tuhtal in premleval o svojem položaju. Seveda na seznam povabljencev ni niti pomislil. Pogledal je na uro. Po Glenninih besedah bosta Cora in Clay čez slabo uro prispela.

Tako je bila prepričana, da prihajata, da je njene besede sprejel za resnične. Še enkrat je jezno zapihal in zasikal nato pa se odpravil v svoje osebne prostore. Čeprav ni bil žejen, si bo privoščil kozarec krvi. Za zbranost in umirjenost bo potreboval dodatno moč. Odprl je hladilnik in vzel eno krvno vrečko. Odprl jo je in si nalil rdečo, omamno tekočino v kozarec. Postavil jo je v mikrovalovno pečico in stisnil gumb. Topla kri je veliko boljša in okusnejša od mrzle. Ravno, ko se je oglasil zvonček na mikrovalovni, da je ogrevanje končano, je v glavi zaslišal rahlo razdražen Glennin glas: »Zdaj pa prosim nehaj!«

»Kaj naj neham?« je nejeverno vprašal in vzel svoj kozarec. Sedel je v svoj priljubljeni naslanjač.

»Nehaj misliti in premlevati o meni!  Ne vem kaj se ti podi po možganih, a vem, da se ves čas ukvarjaš z menoj. Prav nadležno je. Kot bi bila zaprta v temen balon brez zraka.« mu je še vedno rahlo razdraženo odvrnila.

»Nisem vedel, da moje misli občutiš na tak način.« se je skoraj zabaval.

»Zdaj veš. Očitno si v mislih nergal in mislil slabe stvari o meni, drugače ne bi občutila tako moreče energije.« se je že malo pomirila in mu nežneje razložila.

»Prav.« je rekel mirno in že hotel narediti požirek krvi, ko je z nasmehom dodal, »tečka.«

»Depresivnež. Zdaj pa mi daj mir. Kosilo moram končati.«

»Hej, mar niste angeli ljubeča bitja?« je nejeverno vprašal.

»Smo, a tudi mi imamo svoje meje. Če še nisi zaznal, avto se približuje tvojemu posestvu.« je odgovorila in zmajala z glavo. Posvetila se je kosilu.

Craig je napel vse svoje čute in prisluhnil. Nekaj trenutkov je poslušal, potem pa je le zaznal zvok avta. Še bolj nejevoljen, kot pred nekaj minutami, ko je prišel v svoje prostore, je le popil že rahlo ohlajeno kri. Pomil je kozarec in se odpravil pričakat svoja obiskovalca.

0323-couple-driving_sm

Craig je odprl vrata v trenutku, ko je avto ustavil pred hišo. Slišal je Patrikove težke korake, ko se mu je pridružil. Cora je izskočila iz avta in urno objela Craiga. Obsula ga je s ploho besed, kako ga je lepo videti in kako ga je pogrešala, tako kot vedno. Clay je potrpežljivo počakal, da ga je Cora spustila iz objema in ga nato pozdravil še sam. Patrick je izrazil dobrodošlico, počakal, da sta vzela svoja kovčka in nato odpeljal avto v garažo. Clay je odnesel prtljago v sobo, ki sta jo vedno uporabljala, kadar sta prišla na obisk, nato se je pridružil Cori in Craigu v knjižnici. Glenna je prinesla kavo, se seznanila z vampirjema in oznanila, da bo kosilo čez deset minut. Cora je z navdušenjem gledala v vrata skozi katera je Glenna izginila. »Vidim, da si končno dobil novo članico osebja. Deluje precej sposobno. Tudi tvoja hiša je lepo pospravljena in čudovito diši. Tako kot tvoja hišna pomočnica. Za povrh pa je mlada, lepa in zelo postavna.«

»Glenna ni prigrizek. Da se ne bi spozabila.« je jezno zasikal Craig. Še sam sebe je presenetil s svojim odzivom. Skrbelo ga je za Glenno, za trenutek je pozabil, da se je čisto sposobna sama obraniti vampirjev.

»Uf, kako si občutljiv. Očitno ti je dekle pri srcu.« se je zasmejala Cora.

»Ja, na nek način mi je pri srcu.« je mirneje odvrnil Craig.

»Pa ubogo dekle ve kdo si?« je z narejenim zanimanjem vprašala Cora. Clay je samo odkimal, prav dobro je poznal svojo ljubljeno in je vedel, da je spet padla v svojo teatralnost.

»Ve kdo sem. Ve kdo si ti. Ve kdo je Clay. Glenna je posebna ženska, nadarjena za veliko stvari. Ne podcenjuj je in predvsem, pusti jo pri miru.« se je hladno nasmehnil Craig.

Cora je le široko odprla oči. »Kaj si storil, Craig? Se mar hraniš z njo? Je tvoja ljubica?«

»Nič od tega ni in nič nisem storil. Glenna je moja prijateljica. S teboj ne bom več razpravljal o njej.« ji je hladno odvrnil. Vstal je: »Kosilo je na mizi. Verjamem, da bosta uživala v pestrosti okusov.«

Po kosilu, ki je potekal v izredno sproščenem vzdušju z obilo smeha in dobre volje, sta se Patrick in Briana odpravila na pot. Clay je stopil v njuno stanovanje po kovčka, Craig pa je iz garaže pripeljal avto, ki jima ga je lansko leto kupil kot novoletno darilo. Cora in Glenna sta poskrbeli, da se je starejši par udobno namestil v avto. Glenna je oba poljubila na lice in jima zaželela srečno pot. Nekaj je še zašepetala, a je vampirji niso mogli slišati. Craig je bil že vajen njenega melodičnega glasu in melodije, ko so se njene besede skrile njegovim ušesom. Cora in Clay pa sta se le nemo in skrivaj spogledala. Nikoli še nista doživela, da bi ne mogla slišati človeškega glasu, ne glede na to, kako tiho je bilo kaj izrečeno. Craig se ni zmenil za njuno presenečenje nad tem, ki ga je zaznal. Patrick je zapeljal stran od hiše, Glenna je oznanila, da bo pospravila kuhinjo in jim skuhala kavo, nato je odšla v hišo. Vampirji niso imeli velike želje stati na soncu, zato so ji hitro sledili v hladno in prijetno notranjost. Odšli so v knjižnico. Craig je nalil tri kozarčke konjaka in jih podal Cori in Clayu. Svojega je stoje spil in si natočil še enega ter se lenobno sprehodil do svojega priljubljenega naslanjača. Cora in Clay sta se udobno namestila na kavč in ga radovedno opazovala.

»Nisva mogla slišati njenega šepetanja.« je počasi izustila Cora in opazovala brata.

»Vem. Navadita se na to.« je mirno odvrnil Craig in naredil požirek konjaka. Zazrl se je v sestro in jo prehitel, ko je rekel: »Zdaj, ko sta tukaj in sta se Conoreyeva odpeljala sem se odločil, da bom priredil bal in povabil nekaj vampirjev.« Gledal jo je z lenobnim in ne zainteresiranim pogledom, čeprav bi se najraje glasno zasmejal. Cora je hotela razviti debato o Glenni in tem zakaj ne morejo slišati njenih besed. Bila je jezna, ker jo je prekinil in še bolj presenečena in radovedna glede bala. Nekaj sekund ga je opazovala z rahlo odprtimi usti. Kar čutil je, kako se njeni občutki in misli mešajo.

»Ti, boš priredil bal? Ti, boš povabil vampirje v svoj sveti dom?« je Cora le uspela nejeverno zasikati.

»Ja. Jaz bom priredil bal in povabil sem nekaj vampirjev. Že stoletja mi prigovarjaš, da sem nedružaben in naj si že enkrat najdem življenjsko sopotnico. Zdaj sem se odločil, da bom poskusil biti vsaj en dan družaben in mogoče srečam tisto pravo.« se ji je rahlo nasmehnil Craig.

»To je lepo in pametno. Upam, da uspeš v svoji nameri.« mu je pritrdil Clay.

»Upal sem, da mi bosta pomagala. Sam ne bom najboljši gostitelj.« je mirno nadaljeval Craig.

»Seveda ti bova pomagala. Si že sestavil seznam povabljencev?« se je vživela Cora in za trenutek odmislila Glenno.

»Nimam še seznama. Vidva poznata veliko več vampirjev in verjetno vesta za vse še samske vampirke.« je skomignil z rameni in izpil svoj konjak do konca, kozarček je odložil na mizico poleg svojega fotelja in se udobno namestil vanj. Prekrižal je roki čez prsi in se zazrl v Coro.

»Deborah in Vladimir imata tri samske hčere in še živijo v bližini. Aberwillove moraš obvezno povabiti. Tudi Samantha Smith je v Londonu, je dokaj primerna kandidatka in ima še tri vampirske prijateljice, kolikor vem vse tri samske. Veš kaj, najbolje bo, da vzamem papir in kar napišem seznam.« je kot navita povedala Cora in skočila s kavču ter v naslednjem trenutku je spet sedela s papirjem, podlogo in svinčnikom. »Kdaj pa si mislil prirediti bal?« je še vprašala spotoma, ko je z lepo in skoraj umetniško pisavo zapisovala imena.

»Pojutrišnjem.« je kratko rekel Craig.

Cori je svinčnik zastal sredi pisanja. Z velikimi, okroglimi očmi je pogledala Craiga, kot bi mu ravnokar zrastli še dve glavi. »Si ti čisto zmešan? Zdaj šele sestavljamo seznam. Veš koliko časa potrebujemo, da spišemo vabila in jih pošljemo? Se ti vsaj približno sanja kaj vse in koliko je treba postoriti za organizacijo bala?« se je čisto prepustila svoji teatralnosti. Cora je od nekdaj uživala v vlogi igralke. Igralstvo ji je bilo prirojeno.

Craig se je samo zasmejal.

»Očitno se ti je res pomračil um.« je norela Cora naprej.

»Nič se mi ni pomračil um.« je jezno zasikal Craig. Tudi sam se je znal v hipu preleviti iz enega razpoloženja v drugo. »Zaupaj mi in verjemi, da bo vse narejeno pravočasno. Organizacija in vabila niso tvoja stvar. Prosil sem vaju za pomoč pri izbiri povabljencev ter to, da bosta gostitelja na balu. Bal bo pojutrišnjem. Konec debate. Če mi nočeta pomagati, tudi prav, bom sam. Konec koncev sta se sama povabila sem.« Odločno je sedel in ju mrko opazoval.

»Prav! Saj je vedno vse po tvoje. Samo, ni mi jasno, kako boš uspel pravočasno dostaviti vabila?« se ni pustila Cora.

»Bom že. Imam svoje metode.« je kratko odvrnil. V mislih je poklical Glenno: »Cora je odločna in nikoli ne odneha. Kaj naj?«

»Sam se odloči. Imaš dve možnosti. Lahko trmasto molčiš in greš v svojo sobo in vse urediva sama ali pa ji poveš resnico.« je Glenna takoj milo odgovorila.

»Si pa od velike pomoči!« ji je v mislih Craig zasikal nazaj.

»Tvoje življenje, tvoje odločitve. Glede na to kakšna je Cora, mislim, da je bolje, da ji vse poveš. Toda odločiti se moraš sam.« mu je spet nežno vrnila in dodala, da bo prinesla kavo.

»Kakšne metode?« se ni pustila odpraviti Cora.

Craig je za trenutek zaprl oči. Očitno jima bo moral povedati kdo je Glenna in razkriti nujnost bala. Kako bo uspela pravočasno dostaviti vabila in organizirati bal pa tudi sam ni vedel. Zagotovila je, da je to najmanjši problem. Oči je odprl ravno v trenutku, ko je Glenna vstopila v knjižnico s pladnjem s kavo in biskvitom.

»Povedal jima bom resnico. Le tega še ne vem, kako!« je v mislih sporočil Glenni.

»Prav. Začni na začetku.« mu je odvrnila, medtem ko je gostoma postregla kavo in krožnik z biskvitom postavila na mizo pred kavčem. Nato jo je odnesla kavo in drug krožnik z biskvitom še Craigu in ju odložila na njegovo majhno mizico poleg fotelja.

»Danes si pa zelo pametna! In kje je začetek?« se je hudoval na njo v svojih mislih.

Glenna se je le za trenutek dotaknila njegove dlani in se mu nasmehnila. V trenutku ga je preplavil mir in ugodje. Tudi njegova jeza se je omilila. »Bi rad, da ti pomagam?« ga je vprašala.

»Si me ravnokar  začarala?« je nejeverno vprašal.

»Uporabila sem svoje sposobnosti in te malo pomirila. Se počutiš bolje? Dovoli, da ti pomagam pri tem pogovoru.« mu je odgovorila s svojim nežnim melodično vibrirajočim glasom, ki ga je slišal samo on.

»Ja, pomagalo je. Prosim, pomagaj mi pri tem pogovoru.« se je sprijaznjen z dogajanjem omehčal Craig in postal vljuden.

»Prav.« je še slišal Glennin šepet, ko se je obrnila in pogledala vampirja na kavču.

Cora ju je sumničavo opazovala. Ni mogla slišati niti besedice njunega miselnega pogovora in tudi kratkega dotika ni mogla opaziti, saj je tako sedela, da ji je Glenna s telesom zakrila pogled na neznatno gesto. »Se meni samo zdi ali se vidva pogovarjata telepatsko?« je končno izustila in s pogledom begala od Glenne k Craigu in spet od enega k drugemu.

»Ne zdi se ti. Res se pogovarjava miselno.« je tiho izustil Craig in vstal. Glenno je povlekel, da je sedla v njegov fotelj, sam pa je sedel na naslonjalo za roke in roko zaščitniško položil na naslonjalo, tik za Glenninim hrbtom.

»Veš kaj to pomeni?« je presenečeno vzkliknila Cora in zajela sapo, da bi nadaljevala, ko jo je Craig prekinil.

»Nič ne pomeni. Glenna se z vsemi lahko sporazumeva miselno. Rekel sem ti, da je posebna.« je mirno iznesel.

»Z vsemi se lahko pogovarjaš na tak način?« je vzhičeno nadaljevala Cora in prijela Claya za roko in ga evforično pogledala.

»Ja, jaz lahko z vsemi bitji komuniciram s pomočjo misli.« je Glenna poslala misel Cori ter se ji pri tem prijazno smehljala. »Pomisli name, osredotoči se name in mi pošlji misel pa jo bom slišala.« je molče nadaljevala.

Cora je široko razprla oči in se osredotočila na Glenno. »Me res lahko slišiš?« je pomislila.

»Seveda, vidiš kako preprosto je to. Ni pomembno kje si ti ali kje sem jaz. Če mi hočeš kaj povedati se samo osredotočiš name in že te slišim.« ji je odvrnila Glenna in takoj v mislih poslala povzetek Craigu.

»Mislim, da ste me izločili iz pogovora.« je nejevoljno zasikal Clay.

»Se opravičujem.« je opravičujoče povedala Glenna in še njemu v mislih povedala o čem sta se s Coro pogovarjali.

»Oprosti dragi. Malo me je zaneslo.« ga je Cora pobožala po obrazu in se privila bližje k njemu. »Kako in zakaj si posebna, Glenna? Kaj skrivata s Craigom? Ti boš poskrbela, da bo bal pravočasno organiziran in vabila dostavljena še pravi čas, kaj ne?« se je Cora nasmehnila Glenni in poskusila s svojo vampirsko privlačnostjo.

»Zastonj se trudiš. Glenna je imuna na naše veščine.« se je nasmehnil Craig in pogledal Glenno v upanju, da bo res prevzela odgovarjanje na Corina vprašanja, ki jih ne bo tako kmalu zmanjkalo.

»Nisem posebna. Samo nisem človek. Angel sem. Tukaj sem, da Craiga vrnem nazaj na pravo pot. Pot srečnega in zadovoljivega vampirskega življenja. Takoj, ko boste imeli seznam vampirjev bomo naredili ali bolje rečeno manifestirali vabila, ki jih bom naslednji trenutek dostavila k povabljencu, ne glede kje se nahaja. Tako bo dovolj časa, da pripotujejo sem. Glede same organizacije bala pa tudi ne bom imela veliko dela. Čeprav sem se vživela v vlogo človeka in vse delam na človeški način, bom izjemoma za bal to naredila na hiter način. To je vsa zgodba. V imenu obeh bi vaju prosila, da to ostane med nami.« je kratko in jedrnato povedala Glenna.

»Angel?« je skoraj zašepetala Cora.

»Ampak zaznavava te kot človeka!« je dodal Clay.

»Verjemita mi, res je angel. Saj nista mogla slišati njenega šepetanja, ker lahko slišimo le tisto kar se ona odloči, da lahko. Z vsemi se lahko pogovarja v mislih. Pomislita in povejta, sta že kdaj jedla tako okusno človeško hrano?« je mirno potrdil in razložil Craig.

»Za svojo nalogo tukaj sem vzela človeško telo in zato me vsi zaznavate kot človeka, tako ljudje kot vampirji. To, da imam človeško obliko pa ne izniči mojih moči, znanj in sposobnosti.« je mirno odvrnila Glenna.

»Pokaži nam svojo pravo obliko.« je vzkliknila Cora, ko je končno sprejela povedano.

»Verjemi mi, ne želiš si je videti.«se je zasmejala Glenna.

»Menda ja vem,« je začela vznemirjeno Cora in nato mirneje nadaljevala, »kaj si želim.« Malo je pomolčala in tiše dodala: »Bi bilo prehudo za naše oči in čute?«

Glenna je samo prikimala.

»In ime ti je Glenna? Mar nimate angeli bolj zveneča in komplicirana imena?« je radovedno pristavil Clay.

»Glennetheweihein sem in Glenna bo čisto v redu okrajšava.« se je nasmehnila Glenna. Craig je presenečeno poslušal, le kako njemu ni prišlo na misel, da bi jo vprašal kaj tako osnovnega? Čisto ga je očarala in presenetila, da je na to čisto pozabil.

»Ja, Glenna je res bolj primerno.« ji je prikimal Clay.

»Torej, če sta odločena, da bo bal pojutrišnjem se moramo podvizati s seznamom.« jih je opomnila Cora, želela je opraviti nalogo in si potem vzeti čas za nemalo vprašanj, ki so se ji porajala v mislih.

»Seveda, vi trije napišite seznam potem bom pa jaz prevzela. In Cora prosila bi te za pomoč kako in kaj naj pripravim za bal. Nikoli še nisem bila na vampirskem balu. Še nikoli nisem bila v družbi vampirjev, če smo že iskreni.« je na svoj mili način povedala Glenna in v prostor vnesla občutek miru, spokojnosti in veselja. Čutila je, da ni dobro imeti treh razdraženih vampirjev v enem prostoru.

Cora in Clay sta v pičlih petih minutah po razpravah in različnih mnenjih uspela sestaviti seznam in ga predala Craigu, ki ju je tako kot Glenna le opazoval. Preletel je seznam, ki ga je držal tako, da je tudi Glenna lahko videla in nato le zadovoljno prikimal.

»Torej imamo dve vrsti vabil, za družine in posameznike. Zdaj pa si zamislite kakšno naj bo vabilo.« jih je pozvala Glenna.

»V Craigovem stilu bi bilo črno z rdečimi črkami.« se je zahihitala Cora.

»Ah, tako klišejsko. Ljudje nas res opredeljujejo kot popolne norce noči in teme. Sploh ne vedo, da ljubimo barve.« je mrko pripomnil Clay.

»Nežno indigo vijolično s črnim tekstom. Same besede prepuščam tebi Glenna, nekaj preprostega in jedrnatega.« je mirno povedal Craig in preslišal sestrino zbadanje.

Glenna je zaprla oči in v naročju dlani postavila horizontalno. Craig je čutil kako je energija zavibrirala okoli njiju in v naslednjem hipu sta se med njenimi dlanmi pojavili dve ovojnici. Odprla je prvo in jo izročila Craigu. Občudujoče je zrl v papir v svoji roki. Bilo je bolje kot si je sam grobo zamislil. Zadovoljno je pokimal in vabilo predal naprej Cori. Nato je prebral še drugo vabilo. Kot je omenila je naredila dve vrsti vabil, za družine in za posameznika. Cora je zaploskala od navdušenja. »Tako, zdaj potrebujemo še osem vabil za posameznike in dvanajst za družine. Glenna čudovita si.«

»Le kako jim boš dostavila vabila. Še mi ne vemo kje so sedaj.« je zaskrbljeno vprašal Clay.

»Svoje bom prosila za pomoč. Skupaj bomo ugotovili kje so in tako jim bom dostavila vabila.« je mirno razložila Glenna.

»Če lahko ugotoviš kje so vampirji, potem lahko ugotoviš tudi kje sta najina starša. Kolikor vem bi morala biti v Indiji, a se pri njima nikoli ne ve. Če sta blizu bosta zamerila do konca obstoja, da jih nisem povabil.« je poklepano priznal Craig.

Glenna se je umirila in spet zaprla oči. Tokrat je čutil le blago toploto, ki je dodatno zažarela iz Glenninega telesa.

»Na Kitajskem sta, pri Abrahamu in Lindi.« je milo pogleda Craiga, ko mu je sporočila novico. Nato se je posvetila ustvarjanju še manjkajočih vabil. Vsako vabilo je vzela v svoje dlani in vanj vpisala ime povabljenca nato se je posvetovala s svojimi, kot jih je poimenovala in vabilo je v hipu izginilo iz njenih dlani. Tako je naredila z vsakim. Ko je končala, jih je veselo pogledala: »Tako, vabila so dostavljena. Zdaj pa načrt kaj in kako pripraviti.«

Cora ji je povedala svoje zamisli z vsemi podrobnostmi, ki jih lahko umisli samo vampirka z bujno domišljijo. Glenna je le nemo kimala in vpijala vse povedano. Clay je Craiga le razumevajoče gledal in ga skušal s pogledom potolažiti. Poznal ga je in vedel kako mučno bo to za Craiga. Ko je bil Craig že na tem, da zaškrta z zobmi in odpove bal, je Glenna le oznanila, da bo to za zdaj dovolj. Ker v hiši ni bilo ljudi so zavrnili njen predlog, da jim pripravi večerjo.

»Če je to vse kar smo morali doreči, bi jaz šla, imam še nekaj opravkov.« je oznanila Glenna in vstala. »Craig, bi me pospremil? Nekaj se moram še pomeniti s teboj, mislim, da je neumno, da z malenkostmi o tvojem domu obremenjujeva Coro in Claya.«

Craig ji je sledil iz knjižnice, ko sta bila zunaj na hodniku jo je tiho vprašal: »Kaj potrebuješ?«

Glenna se je nasmehnila in samo za njegova ušesa šepnila nazaj: »Nič ne potrebujem. Le nisem te hotela pustiti Cori na milost in nemilost. Tako imaš možnost, da se za nekaj časa umakneš na samo.« Pomežiknila mu je in se odpravila pospraviti Patricovo in Brianino stanovanje.

Craig se je samo glasno zakrohotal in se umaknil v svoje prostore.

Craig je nemočen in razjarjen sedel v svojem naslanjaču ob odprtem oknu. Zrak je vdihaval globoko, saj si je z mrzlim nočnim zrakom želel ohladiti zavrelo notranjost. Neuspešno. Sestri se ni mogel izogibati celo popoldne in še cel večer, zato se je enkrat odločil, da se jima na kratko pridruži. Ko je videla, da je iz njega izvlekla vse o Glenni in njunemu odnosu se je lotila iskanja njegove izbranke. Neumorno blebetanje, spraševanje in kopica nasvetov so ga prignali skoraj do živčnega zloma, če bi ga lahko sploh doživel. Cora ga je predobro poznala in je še pravi čas odnehala. Nikoli si ni dovolila telesnega spopada med njima, vedela je, da nima niti najmanjše možnosti za zmago. Tudi sedaj se mu je sladko nasmehnila in povabila Claya, da se umakneta v svoje prostore. Craig je na skrivaj občudoval Claya, da je zdržal vsa ta desetletja s Coro in jo kljub vsem njenim napakam ljubil. V vsem svojem obupu in jezi je v knjižnici pograbil steklenico konjaka, a je čisto pozabil na njo. Vse do trenutka, ko se je pod stiskom njegovih prstov steklenica razletela na drobne črepinje in se je omamna tekočina polila po njegovih hlačah. Glasno je zaklel in vstal. Pobral je črepinje in se preoblekel. Najbolje bo, da odide na sprehod. Takrat se je spomnil na svojega angela varuha, ki je najbrž že spala. Njena bližina ga je pomirjala. Tiho jo je poklical: »Glenna, spiš?«

»Zdaj nič več. Kako ti lahko pomagam?« je njen glas zavibriral v njegovih možganih.

»Pojdi z menoj na sprehod. Prosim.« je dahnil v vsem svojem obupu.

»Seveda. Sem že pred tvojimi vrati.« mu je odvrnila.

Odprl je vrata in jo hvaležno pogledal. Takoj jo je prijel za roko in skupaj sta odšla ven. Hodila sta v tišini. Napotila sta se proti jezeru, tokrat nista sedla na klop. Craig jo je vodil proti gozdu. Prehodila sta stezo do manjše jase. Na robu jase se je Craig ustavil in se ji nasmehnil. Nato je spustil njeno dlan in jo prijel okoli pasu. V naslednjem trenutku sta sedela na debeli veji mogočnega drevesa.

couple-sitting-in-a-tree

»Wau. Presenetil si me.«se je zahihitala in si ogledovala okolico.

»To je moje najljubše mesto. Še nikoli si ga nisem z nikomer delil.« ji je zaneseno povedal in še sam vpijal zvoke in vonje noči.

»Lepo je. Hvala, ker ga deliš z menoj.« je rekla milo in nagnila glavo nazaj. Zaprla je oči in si dlani položila v naročje. Noge so ji rahlo bingljale z veje na kateri sta sedela. »Še nikoli nisem sedela na drevesu.« je dodala v mislih.

»Še nikoli nisi sedela na drevesu?« je nejeverno vprašal. Sprejel je njeno miselno komuniciranje, ki je tudi njemu bilo ljubše.

»Ne. Še nikoli nisem živela v tej resničnosti. Vse mi je novo.« mu je z rahlo zadrego razložila.

»Pridi.« je rekel in sedel okobal na vejo, hrbet pa je naslonil na drevesno deblo. Glenno je povlekel v svoje naročje. Sedela je pred njim, s hrbtom naslonjena na njegov prsni koš. Glavo mu je položila na ramo. S svojimi dlanmi je objel njene, da so skupaj počivale v njenem naročju. Noge je stegnila na vejo in spet zaprla oči. Tako sta v tišini sedela debelo uro. Živali so se navadile na prisotnost tujcev, ker jim od njiju ni pretila nobena nevarnost, so se počasi sprostile in nadaljevale s svojimi nočnimi aktivnostmi. Bleda mesečina je osvetljevala jaso pred njima. Hladen in vlažen zrak je objel njuni telesi, a to ni motilo ne enega ne drugega. Sprostila sta se in uživala v trenutku. Craig je ponovno počasi in globoko vdihnil. Njegovi možgani so se že prvi trenutek, ko je prijel Glenno za roko, napolnili z njenim vonjem. Poznal je že njeno neverjetno kombinacijo vijolic s pridihom sivke, toda zdaj se je odločil, da bo ugotovil kaj je tista nežna nota, ki je dopolnjevala njen osebni vonj. Odločil se je, da bo to pridih sonca. Tiho ji je šepnil: »Ali veš, da dišiš po vijolicah, sivki in soncu. Tako prijeten in pomirjujoč vonj imaš.« Hotel je slišati njen melodični glas, kako se bo vmešal v čudovite zvoke noči.

»Nisem vedela. Hvala.« je šepnila nazaj, da bi skoraj zadrgetal od ugodja, ko jo je slišal.

»Zanima me, kako jaz dišim tebi. Samo prosim, če dišim po zemlji ali krvi, se zlaži.« se je rahlo nasmehnil in z brado nezavedno podrsal po njenih laseh.

»Nimam se ti za kaj lagati.« se je zahihitala. »Vampirji ste zaradi svoje narave dobili nadvse privlačno in zapeljivo zunanjost. K temu sodi tudi vaš glas, karizma in vonj. Ti dišiš kot svežina oceana s pridihom drznosti. Zelo možata in privlačna kombinacija.«

»Kaj pa Cora in Clay? Veš, da imajo drugi vampirji zame vsi isti vonj? Vonj nevihte, temačen in agresiven vonj, ki je komaj zaznaven.« je vprašal z radovednostjo.

»Cora diši po svežini citrusov. Clay pa ima vonj borovcev po dežju. Koliko jaz vem, zaradi prepoznavnosti imajo za naše čute bitja naše vrste isti vonj. Razlika je samo, da naš usojeni partner ima poleg značilnega vonja vrste še posebno privlačno noto vonja. Tako vemo, da smo našli tistega pravega. Torej boš moral biti na balu pozoren, če ti bo katera vampirka drugače dišala, ji posveti več pozornosti, najbrž bo tista prava.« mu je razložila, saj je bilo očitno, da tega ni vedel.

»Res verjameš, da je bal prava rešitev zame? Verjameš, da bom srečal tisto pravo in da me bo to vrnilo v pravo smer obstoja?« je tiho vprašal.

»To je najhitrejši način, da srečaš čim več vampirk. V družbi usojene osebe ne boš podlegel osamljenosti in depresiji.« je prikimala.

»Mar ne moreš videti katera je prava zame? Kaj ni usoda že napisana? Ali ne moreš prositi svojih za pomoč in mi sporočiti katero moram poiskati?« je poskušal prehiteti dogodke.

»Ne. Naša usoda, kot ji ti praviš, je odvisna od naših odločitev in se vsako sekundo spreminja. Do sedaj si se otepal družbe in zato ti nobena vampirka ni bila usojena. Sedaj, ko si se odločil, da jo poiščeš, se bo slej ali prej pojavila v tvojem življenju. Toda najprej se moraš odločiti kakšno življenje si želiš. Premisliti moraš kaj si od nje želiš in šele nato se bo pojavila.« je mirno rekla in se počasi premaknila iz njegovega naročja. Sedla je na vejo, da so ji noge spet rahlo bingljale v hladno praznino in ga pogledala. »Toliko stoletij si že na svetu in toliko si prebral pa še vedno ne veš kako se svet vrti?«

»Do sedaj sem bil zadovoljen s svojim življenjem. Dosegel sem vse kar sem si zamislil. Zakaj bi me zares zanimalo vrtenje mogočnega kolesja vesolja?« je skomignil z rameni.

»Oprosti. Angeli smo zvedava bitja, nas vse zanima, vampirji pa ste mogočna bitja, ki podzavestno verjamete, da se svet vrti okoli vas in samo zaradi vas. To je del naravne biti osebnosti vrste.« je še sama skomignila z rameni.

»Hotela si reči, da smo sebični.« se je nasmehnil, saj je spoznal, da je to res.

Prikimala mu je in mu vrnila nasmeh.

»Mislim, da je čas, da se vrneva v hišo. Pridi.« je rekel in jo spet prijel okoli pasu ter ju oba varno spustil nazaj na tla. V tišini, z roko v roki, sta se vrnila v hišo. Pred svojimi vrati, se ji je tiho zahvalil za družbo in jo spontano in kratko poljubil vrh glave.

Glenna je pod Corinim nadzorom pripravila vse za bal. Dali sta si precej ženskega duška in se lepo zabavali. Glenna je ugotovila, da je Cora zanimiva in zabavna oseba, kljub svoji neverjetno radovedni naravi. Ob zvoku prvega avtomobila, ki se je bližal, se je Glenna umaknila v svoje prostore. Že res, da so jo povabili naj bo na balu, a se je odločila, da bo raje v svojih prostorih. V kolikor bodo kaj potrebovali, jo bo že Cora poklicala. Že druženje s tremi vampirji, ji je bilo več kot dovolj, ni imela želje po spoznavanju še več vampirjev. Le kako bi ji to lahko zamerili? Ko je vstopila v svoje prostore, je naredila še dodatno zaščito za vrata in okna. Noben nepovabljen vampir ne bo mogel vstopiti. Že res, da bi jim bila kos, ne glede na to, koliko bi se jih hotelo spraviti na njo, a svoje varnosti ni hotela prepustiti naključju, sreči in zaupanju, da vampirji ne napadajo služabnikov in varovancev drugega vampirja. Vzela je knjigo in se z njo udobno namestila na svoji postelji. Ni je motil zvok zabave iz spodnjega nadstropja. Brez težav se je lahko izključila iz vrveža okoli nje. Okoli druge ure zjutraj je v mislih ogovorila Coro in se prepričala, da ničesar ne potrebujejo. Zadovoljna z razvojem dogodkov je odšla spat. Saj ne, da bi res potrebovala spanec, a bilo ji je že rahlo dolgčas in knjigo je prebrala, rezervne pa ni imela pri roki. Pomislila je, da bi odšla na sprehod do jase in sama nekaj časa sedela na tistem mogočnem drevesu, kamor jo je peljal Craig. Toda, ni želela srečati kakšnega vampirja in mu razlagati kaj počne. Prav tako, bi ji brez Craigove družbe bilo dolgočasno.

Craig se je pred balom za nekaj ur zaprl v svojo sobo. V miru in tišini je ponovno premleval Glennine besede. Moral se je odločiti, kaj si želi za prihodnost. Priznal si je, da je resnično postal zdolgočasen in naveličan vsega. Potreboval je spremembo. Potreboval je družbo. Sprijaznil se je z dejstvom, da si mora poiskati življenjsko sopotnico. Zdaj si je moral izbrati, kakšno si želi. Glenna mu je, tako zatrdno prepričana v svoje besede, razložila, da jo bo spoznal, ko bo vedel kaj si želi in kaj išče. Do sedaj so se vse njene besede uresničile oziroma mu je na nešteto načinov dokazala, da ve o čem govori in on ji je začel slepo verjeti. Sedel je v tišini in premleval, kaj si želi.  Določal je kakšna mora biti njegova izvoljenka.  Nehote je pomislil na svojega angela. Glenna ga je tako pomirjala in napolnjevala z zadovoljstvom. V njeni bližini je lahko bil preprosto on. Poiskati si mora družico, ki bo tako vplivala nanj. Vzel je papir in svinčnik in začel pisati lastnosti svoje izbranke. Na prvo mesto je napisal, da mora biti zabavna, se znati pogovarjati in hkrati biti umirjena in tiha. Sledila je lastnost, da zna uživati v tišini. Nato si je zaželel osebo, ki se rada sprehaja in uživa v brezdelnem sedenju na drevesu. Seveda mora imeti rada knjige in uživati v branju. Na svoj seznam je zapisal tudi željo po osebi, ki ne bi lovila ljudi, ampak bi se zadovoljila z živalsko krvjo ali krvnimi vrečkami človeške krvi. Med zahtevami se je našla tudi ta, da bi ji bil njegov dom všeč in bi rada živela tukaj. Dodal je še nekaj malenkosti in zadovoljno strmel v svoj seznam. Nato ga je počasi prebral. Ob vsaki napisani zahtevi je zadovoljno prikimal. Zdaj si je že lažje zamislil življenje v dvoje. Ženska s takimi lastnostmi mu bo v veselje. Na koncu je vseeno žalostno odložil seznam v predal svoje nočne omarice. Koga je poskušal slepiti. Nobena vampirka ne bo mogla zadovoljiti vseh teh zahtev. Preprosto, njegove zahteve so bile vse po vrsti čisto tuje vampirski vrsti. On je bil izjema. Čeprav je sam bil ravno tak, ni poznal in nikoli ni slišal za še koga svoje vrste s takimi navadami. Zato je tudi prišlo tako daleč, da so morali angeli posredovati in ga rešiti pred samim seboj. Odločen, da bo poiskal vampirko, ki zadovoljuje vsaj dva pogoja z njegovega seznama, se je odpravil pričakat goste.

Vsi povabljenci so prišli v roku ene ure. Že iz radovednosti, da si lahko ogledajo njegov dom so se vsi odzvali povabilu. Seveda pa so bili vampirji željni dogajanja in zabav. Vsak izgovor so uporabili, da bi se zabavali. Craig je zadovoljno igral gostitelja, Cora in Clay pa sta mu zvesto pomagala. Prej se Craig ni posvetil pripravam za svoj bal. Sedaj je bil prijetno presenečen, tako kot njegovi gostje, kaj vse sta uspeli Glenna in Cora spraviti skupaj. Bal je bil skrbno in do malenkosti dobro načrtovan. Odprli sta glasbeno sobo v kateri so plesali in jedilnico spremenili v samopostrežni bife v katerem ni manjkalo ne pijače, ne hrane in drobnih sladkih dobrot. Hodnik med obema prostoroma sta preuredili v manjši salon, kjer so se lahko pogovora željni umaknili in poklepetali. Uredili sta tudi teraso pred vhodnimi vrati in osvetlili del vrta. Že res, da nihče ni potreboval romantičnih lučk, da bi videl, a s tem sta ustvarili čudovito atmosfero in vrt ponudili za sprehode, posedanja na dodatnih klopeh, za katere se Craigu niti sanjalo ni, kje sta jih dobili. Spretno sta omejili prostor zabave in njegovo knjižnico, prostore Conoreyevih ter zgornja nadstropja pustili v zasebnosti in stran od dogajanja. Opomnil se je, da se mora po zabavi zahvaliti obema. Spretno se je smukal med gosti in z vsakim kratko pokramljal. Ogledoval si je vse proste vampirke. Kot ga je že Glenna opomnila, so vampirji zaradi svoje narave dobili nadvse privlačno zunanjost.

Prav vsaka vampirka je bila sila postavna, privlačna in lahko bi rekel, vsaka na svoj način eksotična. Toda vse so mu dišale enako in prav nobena ni dodatno pritegnila njegove pozornosti. Odločil se je, da ne bo obupal. V svojem poskusu je celo zaplesal. Kot se za gostitelja spodobi ni nobenega plesa plesal dvakrat z isto soplesalko. Presegel je celo svoja pričakovanja o svojih družabnih veščinah, saj se je veselo pomenkoval in bil nadvse družaben. Imel je svoj cilj in seveda zavedal se je, da bo jutri hiša spet tiha in se bo lahko umaknil v svojo samoto. Nocoj bo lahko potrpel. Moral je potrpeti. Prej najde primerno sopotnico za svoj obstoj prej bo lahko zaživel svoje življenje. Rešil se bo zgovorne Core in ljubeče tople Glenne. Bolj se je noč prevešala v jutro, toliko bolj se je zavedal dejstva, da nobena ni prava. Plesal je in se smehljal, se pogovarjal in spoznaval vampirke. Bolj se je trudil bolj je tihi obup pritiskal na njegova ramena. Postal je napet. Ni se mogel sprostiti. Odplesal je ples, se zahvalil partnerki in se premaknil v družbo k starim družinskim prijateljem. Malo je pokramljal, nato pa se je previdno izmuznil v svojo knjižnico. Nalil si je kozarček konjaka, čeprav ni čutil prave potrebe po pijači. Obup se je prelevil v jezo. Koga je on tukaj slepil. On ni ljubitelj zabav in vse skupaj mu je že postajalo dolgočasno in čisto nepotrebno.

»Glenna!« je skoraj zavpil v svojim mislih. »Mi mar slediš na vsakem koraku. Me opazuješ, poslušaš in vohuniš za menoj?« je nadaljeval v svojem zadirčnem tonu.

»Ne. Nič od tega nisem počela. Najprej sem brala in nato sem šla spat. Zbudil si me. Je kaj narobe?« mu je milo in nežno odvrnila, da ga je njena ljubeča narava še bolj spravila v jezo.

»Nobena ni prava. Oziroma, ob nobeni se ne morem sprostiti in se počutiti dobro. Občutek imam, da vsi vedo kaj počnem in me pri tem opazujejo. Toda, ko jih pogledam, vidim, da se vsi zabavajo, zato sem pomislil, da ti vohuniš za menoj, mi kukaš čez ramo in dihaš za vrat.« ji je kljub nejevolji razložil.

»Ne vohunim za teboj. Nikoli ne bi in če že bi, ti tega ne bi opazil ali čutil. To je tvoje življenje in potrebuješ zasebnost, zato sem ti jo pustila.« mu je odvrnila. Malo je pomolčala in nadaljevala: »Mogoče tukaj res ni tiste prave zate. Poskusil si, zdaj veš, da je v tej družbi ni in da je na ta način ne boš našel. Jutri bomo premislili in se pogovorili, mogoče odkrijemo kakšen drug način, kako boš spoznal tisto pravo. Zdaj pa bodi dober gostitelj in pojdi nazaj med svoje goste.«

»Se mi je zdelo, da te bom našla tukaj.« je z vrat tiho rekla Cora in mu se nasmehnila. »Zabava je odlična, vsi se lepo zabavajo. Še dolgo se bo govorilo o tebi in tvoji zabavi.« je neumorno nadaljevala Cora. Nato je le opazila bratovo razpoloženje. »Je kaj narobe?«

»Ta zabava je bila neumna zamisel.« je jezno siknil Craig.

»Torej ti nobena od brhkih vampirk ne ustreza? Z Glenno se bova že še česa spomnili in ti poiskali tisto pravo. Nikar ne obupuj.« ga je skušala potolažiti.

Craig je le preteče zarenčal.

»Joj, nikar me nocoj ne omenjaj. Craig vse svoje probleme vali name. Obtožil me je, da vohunim za njim in se zato ne more sprostiti.« je v Corini glavi zazvenel Glennin glas.

»Ups, sem zmotila prepir?« ji je vrnila z vprašanjem.

»Bojim se, da se je res Craig repenčil name. Nikar ne skrbi, bova že oba preživela. Zdaj pa ga spravi nazaj na zabavo.« ji je vljudno odgovorila.

»Craig, pomiri se in pridi greva nazaj med goste. Vsak čas bo sonce vzšlo in večina se bo odpravila domov.« ga je poskušala Cora spraviti nazaj na zabavo.

»Večina?« je nejeverno vprašal Craig.

»Holtnovi bodo ostali na kosilu. So dolgoletni družinski prijatelji, skoraj družina so.« se mu je rahlo nelagodno nasmehnila Cora, saj jih je sama povabila, da še malo ostanejo. Imeli so sina Mortona in hčer Meliso. Cora je verjela, da bi Craig in Melisa bila čudovit par.

Craig je zavil z očmi in jezno siknil. V hipu se je pred njim pojavil Glennin obris in v naslednjem hipu je Glenna stala pred njim.

»Naj ti zmasiram ramena in ti povrnem nekaj miru in dobrega razpoloženja.« je prijazno ponudila.

Craig jo je gledal z ubijalskim pogledom.

»Mu lahko popraviš razpoloženje?« je vzhičeno vprašala Cora. »Prosim, daj!« je nadaljevala ne da bi počakala Glennin odgovor.

Glenna je stopila Craigu za hrbet in se nalahno dotaknila njegovih ramen. S krožnimi gibi je nekajkrat zaokrožila po njegovih ramenih in hrbtu, nato se je dotaknila njegovega vratu in spustila roki. »Tako, to bi moralo pomagati.« se je nasmehnila Cori, ji pomežiknila in stopila korak stran od Craiga.

»Ne maram, da tako vplivaš name, a vseeno hvala.« je suho rekel Craig in z roko Glenni vljudno pokazal naj izgine v svoje prostore, Coro pa pospremil nazaj med vampirje.

Noč se je že zdavnaj poslovila in tudi jutro se je že prevesilo v poldne, ko so se vampirji poslovili od Craiga. Holtnovi so se že pred časom umaknili v knjižnico, kjer jim je Clay delal družbo. Cora ni hotela pustiti brata samega, zato je potrpežljivo in vljudno pospremila goste. Craig, spet prignan na rob potrpežljivosti, je le navidezno zadovoljno kimal. Ko sta zaprla vrata za zadnjim obiskovalcem si je Craig oddahnil. S Coro sta se odpravila v knjižnico. V mislih je sporočil Glenni, da je končno konec zabave in da so ostali le stari družinski prijatelji, čeprav je vedel, da je to že sama vedela. V resnici je hotel slišati njen nežni glas, ki ga je pomirjal. Na njegovo srečo je bila zelo zgovorna in mu je v kratkem opisala vsa opravila, ki si jih je zadala za ta dan. Globoko je vdihnil zrak in ujel njen nepogrešljivi vonj. Bila je v kuhinji, tako kot mu je povedala. Rahlo pomirjen je sledil sestri v knjižnico. Obema je nalil po kozarček konjaka in ostalim dolil v kozarčke, ki so jih že imeli. Opazil je, da so skoraj izpraznili steklenico njegovega najboljšega konjaka. Nič hudega. Naj si postrežejo in nato po kosilu odidejo.

Vse kar je potreboval je bilo malo miru in tišine. Dan je bil dokaj oblačen in gospod in gospa Holton sta se odločila, da si pred kosilom privoščita sprehod po njegovem čudovitem vrtu. Lahkotno sta se podala ven. Craig je gledal za njima. Vsekakor je na njiju gledal kot na svoja starša in se pri tem zavedal, da vsi ostali vidijo mlad, postaven in razposajen par. Gospa Holton se je pred leti celo izdajala za sestro dvojčico svoji hčerki Melisi. Ob večni vampirski mladosti, lepoti in zapeljivosti se je moral nasmehniti. Oddahnil se je, ko je spoznal, da se je Melisa zapletla v pogovor s Coro. Očitno ji ni bil všeč, vsaj ne toliko, da bi ga skušala zapeljevati. Cora se je zaman trudila, da bi ju zbližala. Oba sta ostala hladna in nezainteresirana. V knjižnici je tekel moško vampirski pogovor, zato sta Melisa in Cora odšli na kratek ogled hiše. Medtem, ko so se vampirji pomenkovali v knjižnici je Glenna začela pripravljati kosilo in spotoma je pospravila ostanke zabave. Pohištvo in ostalo bo vrnila na svoje mesto, ko bodo še zadnji gostje odšli. Melisa si je zaželela videti Craigovo zbirko umetnin, Cora ji je želela ustreči in jo povabila v najvišje nadstropje hiše. Glenna je slišala njun pogovor in vedela, da sta že v drugem nadstropju v galeriji. Tudi Morton se je odpravil na kratek sprehod. Njega ni zanimala zbirka umetnin in ne urejeni vrtovi. Njega je zanimala Glenna. Odpravil se je  v kuhinjo in se neslišno naslonil na podboj vrat ter jo opazoval. Seveda ga je začutila, a ni se hotela izdati in predvsem jo je zanimalo kaj ima za bregom. Že ob prvem srečanju je o njem dobila slabo mnenje. Nekaj je bilo na njem, kar jo je odbijalo in jo svarilo. Čutila je njegov pogled na sebi. Rahli srh je spolzel po njenem vratu. Čutila je njegov poskus, da bi zapadla pod njegov vpliv. Obrnila se je in ga pogledala, rahlo se mu je nasmehnila in se nato posvetila kosilu.

»Upam, da te ne motim. Malo mi je dolgčas in sem prišel pogledat kaj delaš. Upal sem, da se boš želela pogovarjati z menoj.« se ji je priliznjeno nasmehnil in zakorakal proti njej. Naslonil se je na pult le dva koraka stran od nje.

»Ne, ne motiš.  Samo jaz nisem prava družba za nekoga kot si ti.« je rekla z narejeno nedolžno zadrego, kar je samo še bolj godilo njegovemu egu.

»Motiš se. Vesel sem tvoje družbe. Rad bi te spoznal.« je nadaljeval s svojo sladkobno igro. »Že dolgo delaš za Craiga?«

»Ne, tukaj sem kratek čas, a poznam ga že veliko dlje.« je tiho odvrnila.

»Si zadovoljna tukaj? Mislim, te ni nič strah?« ga je zanimalo.

»Zadovoljna sem s svojo službo. Ne bojim se vampirjev, nimam se vas za kaj bati, če si to spraševal.« mu je kratko razložila.

»Se sploh zavedaš, kako omamno nam dišiš? Ali se zavedaš, kako rad bi te vsaj malo okusil?« je rekel še bolj sladko in jo nalahno pobožal po bradi.

»Verjamem, da vam omamno dišim. Toda, moja kri ni primerna za vas. Ni dobra.« se mu je razumevajoče nasmehnila. Zatrla je odbijajoči drget, ki ga je čutila ob njegovem dotiku.

»Ne govori neumnosti. Tvoja kri je nekaj najboljšega kar lahko okusimo.« se ji je smehljal nazaj.

»Ne. Moja kri ni primerna za vas.« je mirno ponovila svoje besede in se spet posvetila kuhanju.

»Dovoli mi, da te okusim in ti bom potem povedal. Ne bom te poškodoval ali še huje izsušil. To sebi ne bi mogel privoščiti, sem gost tukaj. Le kratko bi te okusil. Prosim. Zaupaj mi. Obema bo lepo.« jo je poskušal spet hipnotizirati.

Čutila je njegovo veliko potrebo in vedela, da so njegove besede zelo blaga oblika tega kar res čuti in potrebuje. V sebi se je nasmehnila in v mislih ogovorila svoje tri vampirje, Craiga, Coro in Claya: »Z vašim dovoljenjem bi rada dala lekcijo Mortonu. Na vsak način hoče poskusit mojo kri. Dovolila mu bom, naj poliže kapljico ali dve. Ne bom ga ubila, a kakšen teden si bo želel, da bi umrl. Od moje krvi mu bo slabo, da vam tudi opisati ne morem.« Poleg je še kratko obnovila Mortonov govor.

»Zaradi mene ga lahko tudi ubiješ. Ne bom žaloval. A vsekakor prideva pogledat kaj počneta.« je v njeni glavi zadonel Craigov glas.

»O ne, nikar ne naredi ničesar predno prideva. To moram videti. Ne pokvari mi užitka. Morton je pravi cepec.« se je takoj odzval tudi Clay.

»Ne bodi sebična, ne moreš se samo ti zabavati. Počakaj trenutek, prihajava tudi midve.« se je hihitala Cora.

Glenna je še enkrat poskusila razložiti Mortonu, da je njegov predlog zelo slab in da njena kri ni užitna. Seveda se je potrudila, da so njen glas lahko slišali vsi vampirji. Predvsem ji je šlo, da pogovor sliši Melisa in jih kasneje ne obtoži, da so hoteli škodovati njenemu bratu. Bolj ga je ona prepričevala naj odneha od namere, da poskusi njeno kri, bolj je bil Morton zagret. Ker je ravno rezala zelenjavo za solato se je potrudila in urno z nožem zarezala v svoj prst.

»Glej, kaj si naredil! Toliko si me dekoncentriral, da sem se porezala. Že je hotela sama oblizniti kapljico krvi s svojega prsta, ko jo je prijel za zapestje in njeno krvavečo roko dvignil k svojemu obrazu. Seveda se je zavedala kako vse skupaj vpliva na vampirja in je mogoče v svoji nameri še malo preveč pretiravala, a sam je to hotel. Še zadnjič ga je opomnila, da mu njena kri ne bo dobro dela in se prepustila neizbežnemu. Oči so mu rdeče žarele, ko jo je pogledal izpod trepalnic in se ji nasmehnil. Nato je počasi stegnil svoj jezik in z užitkom polizal kapljico krvi z njenega prsta. Zamižal je in globoko, zadovoljno vdahnil.

»Kaj počneš? Morton, obnašaj se!« je z vrat jezno zasikala Melisa. Cora ji je povedala, da Morton nadleguje Glenno v kuhinji, ostalo je lahko slišala sama.

Kot bi ostali ne obstajali, je Morton še enkrat polizal Glennin prst in šele nato izpustil njeno dlan. Počasi se je obrnil proti ostalim vampirjem. Oči so mu spet postale človeško rjave.  Nasmehnil se je. »Porezala se je. Potratno in nespametno bi bilo pustiti, da si kri spere z rane.« V naslednjem trenutku se je skremžil saj je občutil hudo pekočo bolečino v trebuhu.

»Povedala sem ti, da moja kri ni dobra. Nikakor ni primerna za vampirje. Kar nekaj časa ti bo slabo.« je nežno odvrnila Glenna in opravičujoče pogledala Meliso.

Morton je začel hlastati, kot da mu primanjkuje zraka. Seveda za svoj obstoj ni potreboval zraka, saj v resnici vampirji niso dihali, vdihovali so vonjave. Grlo se mu je osušilo in mu žgoče utripalo. Počutil se je, kot bi nekdo nanj zvalil nekaj tonsko skalo. Počasi se je opotekel do stola in sedel. »Umrl bom!« je šepetaje vzkliknil.

»Ne boš umrl. Le nekaj dni se boš počutil grozno. Tole je samo začetek. Čez nekaj ur se bo šele razvila prava slabost in bo trajala kakšnih deset dni. Srečo imaš, da si polizal majhno, neznatno količino. Saj sem ti povedala.« mu je s skomigom z rameni in opravičujočim pogledom odvrnila Glenna.

»Res ti je povedala. Toda trmast kot si, si moral z glavo skozi zid. Tepec.« je z glavo zmajevala Melisa. »Spravi se v knjižnico. Poiskat grem starša, najbolje bo, da odidemo.« je dodala in odvihrala stran. Clay je sočutno pomagal Mortonu do knjižnice. Clay nikakor ni hotel pogledati Glenne, Craiga ali Core, saj bi lahko bruhnil v smeh. Craig je gledal Glenno, ki je bila prava podoba nedolžnega angela, ki ni nič kriv. Cora se je zamotila z rezanjem zelenjave, pri čemer se je grizla v spodnjo ustnico in z zadnjimi močmi zadrževala smeh.

Craig je vztrajal, da Holtnovi ostanejo na kosilu. Morton je ostal v knjižnici, ostali so se predali Glenninim dobrotam v jedilnici. Craig je ponudil Mortonu eno od svojih krvnih vrečk, a je Glenna urno pristavila, da je ne bi mogel popiti in tudi, če bi lahko spravil nekaj kapljic krvi po grlu, bi vse izbruhal. Na koncu je Craig popustil in odnehal ter opravičujoče skomignil z rameni proti Holtnovim. Glenna se je Holtnovim opravičila za nevšečnosti z Mortonom. Nista ji zamerila, saj jima je Melisa povedala, da si je Morton čisto sam kriv. Glenna se je zavestno, debelo zlagala, ko je razložila, da je na babičino prigovarjanje morala spiti nekakšen pripravek, ki je njeno kri naredil za nekaj časa neužitno vampirjem. Babica jo je hotela zaščititi predno nastopi službo pri Craigu. Craig se je po napornem balu prvič zares zabaval. Toda, ker ni želel biti nevljuden do gostov, se je uspešno zadrževal. Čez dobro uro so pospremili še zadnje goste in se čez čas, ko so bili prepričani, da jih ne morejo več slišati, predali smehu. Glenna je pripravila kavo in se jim pridružila v knjižnici.

»Ne razumem, če vaša kri tako vpliva na vampirje, zakaj imate tako strupeno kožo, ki stopi naše čekane?« je radovedno vprašal Craig in se sproščeno spustil v svoj priljubljen naslanjač.

Glenna je s pogledom preletela vse tri vampirje in se ustavila na Craigu.

»Me resno sprašuješ ali se norčuješ iz mene?« je nejeverno vprašala.

»Resno te sprašujem!« se je zresnil Craig in vsi trije so jo resno in hkrati radovedno opazovali.

Glenna je spet preletela njihove obraze in se začela smejati. Ni in ni se mogla ustaviti. Med smehom je uspela izdaviti opravičilo. Čez nekaj trenutkov je končno uspela zatreti smeh. S prsti si je obrisala od smeha solzne oči. Zresnila se je. »Se opravičujem. Spregledala sem dejstvo, da ste vsi trije rojeni v novem svetu. Zaradi vašega miru vam niso pustili spomine na stari svet. Očitno ne poznate svojih sposobnosti. Vaši čekani so najnevarnejše orožje kar jih je kdaj koli obstajalo. Z njimi se hranite, a z njimi lahko tudi razkosate kar koli in kogar koli. Pri ugrizu se iz vaših čekanov sprosti tekočina, najmočnejši strup, kadar koli ustvarjen. Za ljudi ni poguben. Ljudje zaradi strupa pozabijo kaj se je zgodilo in istočasno jim zaceli poškodovano kožo, razen kadar jih izsušite, takrat ostanejo neznatne sledi ugriza. Toda, za vsa ostala bitja, je vaš strup smrtonosen. V starem svetu ste se tako hitro in tako zlobno razvili, da ste postali najnevarnejši plenilci. Niste imeli naravnih sovražnikov in sveta niste hoteli deliti z drugimi bitji. Začeli ste rušiti ravnovesje. Edina bitja, ki bi se vam lahko uprla smo angeli. Ustvarjeni smo, da se obranimo pred vami. Pravzaprav, ustvarjeni smo, da noben vampir pri zdravi pameti nikoli ni poskušal napasti angela ali mu kakor koli drugače škodovati. Smo vaše nasprotje. Mi smo po naravi ljubeča in miroljubna bitja. Nismo hoteli bojev, zato smo naredili vse, da preprečimo vojno. Uspelo nam je izgnati vas v svet ljudi. Spet so svetovi v ravnovesju. Vsa bitja so zadovoljna.«

»Če prav razumem, smo najnevarnejša bitja, ki so obsojena na svet ljudi. Ali lahko zapustimo ta svet in odidemo v kakšen drugi svet, tako kot ti?« je radovedno in osuplo hkrati vprašal Clay.

»Bili ste najnevarnejša bitja. Zdaj bi spet potrebovali nekaj časa, da okrepite svoje sposobnosti, da bi postali najnevarnejši. Teoretično bi lahko šli v druge svetove, a praktično vam nikoli ne bomo dovolili, da bi poizkusili. Dokazali ste, kakšni ste. To je v vaši naravi in proti temu se ne morete boriti. Ne morete se odločiti, da boste drugačni. Enostavno stvari tako ne potekajo. Ni vam zaupati, zato ste obsojeni na svet ljudi.« je sočutno odvrnila Glenna.

»Zanimivo.« je prikimala Cora. »Torej, tukaj si, da bi preprečila Craigu, da poruši ravnovesje ali na nek način pade v tem svetu in preide v kateri drugi.« je logično razmišljala.

Glenna ji je prikimala.

»Kaj bi se zgodilo, če ti ne uspe?« je zdaj zanimalo Claya.

»Potem bi se vmešali tisti nad menoj. V najhujšem primeru, bi oba na nek način umrla. Nobena žrtev ni prevelika, da se ohrani ravnovesje.« je stvarno odvrnila Glenna.

»Potem pa moramo skovati nov načrt kako Clayu poiskati družico, saj sem dojela, da je to najlažji način kako vaju ohraniti pri življenju.« je naprej ugotavljala Cora.

»Mislim, da je za zdaj bilo dovolj napetosti in akcije. Predlagam, da si danes vzamemo predah. Jaz bom pospravila hišo, vi trije pa se prepustite sproščanju in uživanju. Jutri je nov dan in takrat bomo poiskali novo rešitev.« je milo predlagala Glenna, saj je čutila Craigovo napetost.

»Pameten predlog. Potrebujem malo miru.« je skozi zobe siknil Craig. Malo je pomolčal in nato nadaljeval, saj se je Glenna že odpravila proti vratom: »Vrt mi je všeč, lahko bi ga pustila takega kot sta ga ustvarili za zabavo. Jaz grem na sprehod in Glenna vesel bom, če se mi pridružiš, hišo lahko pospraviš tudi jutri.« Iz neznanega vzroka si je zaželel Glennino tiho navzočnost. Pomirjala ga je in resnično se je rad sprehajal z njo ali le v tišini sedel ob njej.

»Če boste vsi trije počakali tukaj, lahko pohištvo v hipu vrnem na svoje mesto. Res, vzelo mi bo samo minuto časa. Potem pa grem z veseljem na sprehod.« se je nasmehnila Glenna in jih premerila s pogledom. Samo pokimali so ji. Čutili so kako se je zrak v knjižnici zgostil in tiho zavibriral. V naslednjem trenutku je Glenna odprla vrata: »Opravljeno. Greva?« je pozvala Craiga, ki je v istem trenutku vstal. Potreboval je zrak in občutek svobode in miru. Ni še naredil koraka, ko je pozvonil telefon. Nejevoljno je dvignil slušalko.

»Pozdravljen, Craig. Kako tebi podobno, da narediš zabavo in naju ne počakaš, da se vrneva in doživiva tvojo prvo zabavo.« ga je ostro okaral mamin glas.

»Pač, zabava je bila stvar navdiha in Cora in Glenna sta izkoristili mojo trenutno razpoloženje in takoj organizirali zabavo. Če bi vaju čakal, da se vrneta na Irsko, najbrž ne bi bilo zabave. In po pravici povedano, če bi bila vidva tukaj potem bi moja zabava trajala nekaj dni. Vidva bi povabila še kup drugih vampirjev in vsekakor ne bi pustila, da takoj odidejo. To pa bi bilo več, kot sem pripravljen žrtvovati.« se je namrdnil Craig.

Cora je zavila z očmi. Vedela je, da sledi mučno prerekanje. Vsekakor Craig je pravilno predvidel dogodke, če bi bila starša res tukaj in ni ga mogla obsojati. Le ni mogla razumeti, zakaj je Craig vedno vse povedal boleče naravnost in grobo.

»Glede na povabljence, z očetom domnevava, da si končno začel iskati nevesto. Mar nama nisi mogel namigniti na kaj takega. Grdo je, da to slišiva od drugih. Pravzaprav vse slišiva le od drugih. Conoreyevih ni na posestvu in ti imaš novo, mlado žensko, ki ti streže. Kaj se sploh dogaja. Kdo je ta Glenna? Kar čez noč zaupaš neki tujki! Za svoja leta si postal precej nespameten.« je nadaljevala mama, tokrat tudi ona na grob in glasen način.

»Nisem nespameten in dovolj sem star, da o svojem življenju odločam sam. Ko vama bom imel kaj povedati, vama bom povedal.« se ni pustil zmesti Craig.

»Torej iščeš nevesto. Kar nekaj primernih poznam. Danes letiva nazaj, oglasila se bova pri tebi in mogoče s seboj pripeljala kakšno gostjo.« je malo bolj nežno oznanila njegova mati.

»Mama, prosim te, res te lepo prosim, nikar ne hodita sem. Dovolj imam vsega živžava, trenutno res nisem zainteresiran za kakršne koli goste. Pustita mi zadihati. Dovolj je, da mi Cora diha za ovratnik in me duši. Ko bom potreboval nasvet glede neveste te bom poklical. Dajte mi vsi mir. Sem sem prišel v želji po miru in tišini, ne prisilite me oditi in se vam vsem izogibati.« je jezno sikal Craig.

»Spet pretiravaš Craig. Ne vem, kaj naj s teboj! Tako težaven si.« je žalostno dahnila mama.

»Pustite me pri miru. Samo to potrebujem. Pozdravi očeta. Poklical vaju bom.« je še dodal Craig in odložil telefon.

»Dovolj je, da mi Cora diha za ovratnik in me duši.« ga je oponašala Cora in ga jezno gledala. Vstala je in si roki naslonila na boke.

»Sem sem prišel, ker sem hotel mir in tišino. Sama si se povabila. Ni ti mar ali sem vesel tvoje družbe ali ne. Kadar koli se vidiva mi pridigaš o moji nedružabnosti. Vedno mi soliš pamet in trosiš kopico nasvetov za katere te nisem prosil. Moje želje in potrebe ti nikoli niso bile mar. Samo ti moraš biti v središču pozornosti in vedno mora obveljati tvoja. Ja, dihaš mi za ovratnik in me dušiš. Svoje težave bi rešil tudi brez tebe, za pomoč sem te prosil, ker bi se v vsakem primeru vmešala. Rad te imam in istočasno mi greš na živce. Nič od tega nisem hotel in za nič nisem prosil. Dobil sem presnetega angela na grbo in malo kasneje še tebe. Tebe lahko vržem ven, a za angela ne vem kako naj ga se rešim. To je resnica!« je jezno sikal Craig. Oči so mu skoraj rdeče žarele, res je bil na koncu potrpljenja.

»Nekam se zaleti. Živi svoje življenje! Ni mi treba skrbeti za nehvaležnega brata. Namesto, da bi uživala v svojem življenju se obremenjujem s tvojim. Nič več.« mu je jezno zasikala nazaj.

»Presneti angel, ti želi pomagati. Sam si kriv, da si se približal temu, da porušiš ravnovesje, jaz sem tukaj ker te moram vrniti na prava pota. Nisem iskala te naloge, čisto zadovoljna sem bila v svojem svetu. Zaradi tebe sem tukaj.« mu je nežno poskusila razložiti Glenna. Ni mogla mimo svoje ljubeče narave, čeprav si je želela razjeziti nanj.

»Pa pojdi nazaj v svoj čarobno lep svet. Povedala si mi kaj se dogaja. Pusti me, da se sam znajdem in vrnem na prava pota. Na vsak način verjameš, da me bo ljubezen ozdravila. Mogoče pa rešitev ni v tem, da si na grbo nakopljem še eno bitje in z njim delim svoj obstoj. Jaz sem samotar in to mi je všeč.« je še vedno jezno sikal nazaj.

»Ravno ta tvoja samotarska narava te je prignala tako daleč. Vampirji niste ustvarjeni, da bi obstajali sami.« mu je še vedno milo odvrnila.

»Vampirji ste taki, vampirji ste ustvarjeni za to in ono, vampirji, vampirji, vampirji.« jo je skušal oponašati. »Ta tvoja pamet ti že malo škodi! Nisi vampirka in nič ne veš o tem kaj se dogaja v naših glavah. Samo neko neumno teorijo goniš.«

»Nisem vampirka, a veliko več vem, kot si ti lahko predstavljaš.« mu je tiho in resno odvrnila.

»Potem pa mi pričaraj tisto, ki je po tvojem mnenju namenjena meni. Reši že to presneto situacijo in se poberi v svoj svet.« jo je izzval.

»Povedala sem ti, da ne vem katera je tvoja izbranka. To moraš ti sam odločiti. Ko boš vedel kakšno izvoljenko iščeš se bo pojavila. Jaz ne morem ustvariti tvojega življenja.« mu je mirno povedala.

»Torej nič ne veš. Prišla si se zabavat v ta svet.« je razdraženo sikal.

»Tukaj nisem po spoji volji in želji.« je Glenna ostala mirna.

»Potem pa pojdi nazaj domov in živi po svoji volji in želji!« je ukazal Craig.

Glenna ga je nekaj trenutkov gledala in nato skomignila z rameni. »Prav. Povem ti, navaden tepec si. Zbogom.« Njeno obličje se je v hipu spremenilo v prosojni obris, zažarelo v rumeni svetlobi in izginilo.

»Super. Čestitam. Uspel si, da je še angel obupal nad teboj.« je tiho zamrmrala Cora. Obrnila se je na peti in odšla iz sobe. Clay ji je tiho sledil. Odšla sta do svoje sobe. Cora se je utrujeno zgrudila na posteljo.

»Bova odšla?« je tiho vprašal Clay.

»Ne. Ne moreva oditi in ga pustiti samega. Samo držala se bova zase in ostala dokaj neopažena. Če naju bo potreboval, bova tukaj zanj. Vem, vem, nikar mi ne govori, zame bo težko ostati tiho in neopaženo, a veš, da sem sposobna tega.« je milo odvrnila Cora in si obraz pokrila z dlanmi.

sad-man-silhouette

Craig se je zgrudil v svoj najljubši naslanjač in nemočno obsedel. Nekaj trenutkov je še tiho renčal, potem se je umiril. Na dušek je izpil kozarček konjaka. Po kratkem premisleku se je napotil na tisti sprehod. Prav je ravnal, ko je vsem povedal kaj čuti, se je prepričeval. Prišel je do svojega najljubšega drevesa in skočil na svojo priljubljeno vejo. Naslonil se je na deblo in zaprl oči. Potreboval je mir in tišino. Nekaj trenutkov je brezmiselno sedel in užival v vonju narave. Kaj hitro se je spomnil nekega drugega vonja. Vonja vijolic, sivke in sonca. Vonj gozda ga ni pomiril. Hrepenel je po Glenninem vonju. Sedel je na veji, toda to ga ni pomirilo. Nekaj mu je manjkalo. Po kratkem premisleku si je priznal, da pogreša Glennino toplo telo ob sebi. Pogrešal je njene žareče in dišeče kodre, ki bi ga žgečkali pod brado. Kako neumno od njega. Pogrešal je svojega angela. To ni imelo nobenega smisla. Nejevoljen se je počasi odpravil nazaj proti hiši. Vedel je, da sta Cora in Clay v njuni najljubši sobi. Čeprav si je želel, da bi že odšla, si je priznal, da ga njuna tiha navzočnost ne moti.

Odšel je v svoj apartma. Skozi hišo je zaman poskušal ujeti vonj vijolic in sivke. Hiša je dišala po sivki in limonah, toda niti približno ne tako pomirjujoče in opojno, kot kadar je bila Glenna kje v bližini. Hiša je bila tiha in pospravljena. Vse je bilo na svojem mestu in se je čisto bleščalo. A vseeno ni čutil prijetne domačnosti. Rahlo potrt se je spustil v svoj naslanjač. Poslušal je in vohal. Nič. Glenne ni bilo v bližini. Počasi je vstal in odšel v zgornje nadstropje. Čeprav je vedel, da je ni v sobi je potrkal. Nekaj časa je čakal, nato je vstopil. Soba je bila pospravljena. Nikjer ni bilo nobenih Glenninih sledi. Sedel je na njeno posteljo in v roke vzel njeno blazino. Poduhal jo je. V blazini je ostal rahel, komaj zaznaven Glennin vonj. Dolgo časa je sedel z nosom v blazini. Samo duhal je in duhal. Ni mislil. Ni imel o čem misliti. Čez čas, se je zavedal, da je resnično pregnal svojega angela. Kako neumen je bil. Izrekel je kup besed, ki jih v resnici ni misli. Kar privrele so. Bil je razjarjen. Pogovor z mamo ga je vedno vrgel iz tira. Potreboval je nekoga nad kom se bo znesel. Le zakaj se je moral spraviti na Glenno? Lahko bi se skregal s Coro. Cora ga je razumela. Cora mu ni zamerila trdih besed.

Saj bi mu moralo biti vseeno za Glenno. Pravzaprav bi moral biti vesel, da se jo je rešil. Pa ni bil. Ne, pogrešal jo je. Ko je premišljeval o svoji izbranki, jo je nehote ustvaril po Glennini podobi. Nobena vampirka na njegovi zabavi ni bila rdečelasa. Zato tudi nobena ni pritegnila njegove pozornosti. Nobena ni nanj delovala tako pomirjujoče kot Glenna. Nobena ni bila podobna Glenni. Sama mu je povedala, da je naravno, da se privlačita, saj sta dva dela celote. On je bil samotar in vedno in v vsem drugačen od drugih vampirjev. Bi lahko bila Glenna njegova usojena družica? Bi to sploh lahko bila? Bi jo smel poljubiti? V njegovih možganih je divjala nevihta vprašanj. Ni poznal odgovorov, a vedel je, da si želi Glennino bližino in bolj kot kar koli drugega, si je zdaj želel, poljubiti jo. Upaj je, da se bo v svojem svetu pomirila in se vrnila. Legel je v njeno posteljo in jo čakal. Do jutra je ležal in strmel v strop. Njeno blazino je močno privijal na svoj prsni koš. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko se je sprijaznil, da je še ni nazaj. Pomisli je, da je spodaj v kuhinji in pripravlja zajtrk ali kuha kavo. Poln upanja se je odpravil v kuhinjo. Že na stopnicah je zavohal močan in nepogrešljiv vonj kave. Bolj je duhal in bolj se je približeval kuhinji, bolj se je zavedal, da kavo kuha Cora. Potrt je vstopil in tiho zasikal pozdrav. Cora in Clay sta mu odzdravila. Cora mu je brez besed nalila skodelico kave in mu jo potisnila v dlan. Obrnila se je k Clayu in ta je urno vstal. Odpravila sta se proti vhodnim vratom, očitno sta želela kavo spiti zunaj na klopi v novo nastalem senčnem parku, ki ga je ustvarila Glenna.

»Ostanita tukaj. Prosim.« je zamrmral Craig in sedel za mizo.

Cora in Clay sta se spogledala, nasmehnila drug drugemu in sedla poleg Craiga.

»Se je Glenna kaj oglasila?« je potrto vprašal Craig.

»Ne, nič.« je mirno odvrnila Cora.

»Moral bi se ji opravičiti. Nisem mislil tistega, kar sem ji vrgel v obraz.« je še bolj potrto nadaljeval Craig.

»Ja, moral bi se ji opravičiti. Res si bil pravi tepec. Glenna je čudovita.« je tiho prikimala Cora.

Glenna se je brezciljno sprehajala po s soncem obsijanem vrtu polnim prelepih cvetic, ki jih človeška domišljija ne bi mogla niti zamisliti. Sedla je na klop in počasi vdihovala omamne vonjave. Ljubezen je bilo čutiti v zraku. Tiho se je prepustila okolju.

»Ne žaluj in ne obremenjuje se. Pravilno si se odločila, ko si prišla domov. Pravilno si se odločila, ko si vampirju takoj povedla resnico o sebi in z njim bila to kar v resnici si.« je nežno in ljubeče zavibriral glas nadangela, ki je prisedel k njej na klop.

Glenna se mu je nasmehnila. »Trenutno samo sedim in sem, sploh ne premišljujem. Preprosto sem se izklopila in prepustila energijam, ki vladajo tukaj.«

»Vem, ljubica. Vem pa tudi, da si dolgo premišljevala in rahlo bila obupana nad situacijo.« ji je ljubeče odvrnil. »Tako, kot sedaj čutim tvoj mir, tako sem čutil tudi tvoj nemir. A potrebovala si iskren pogovor sama s seboj. Morala si se spraviti sama s seboj. Le tako boš znala nadaljevati. Naloge nisi končala in tudi sama veš, da boš morala nekaj narediti. Pravilno razumljena situacija ti bo dala trdno osnovo za nadaljnje odločitve.« je dodal in s svojo dlanjo pokril njeno.

»Vem. A trenutno ne vem kako naprej. Upala sem, ko se pomirim, da mi bo kaj koristnega padlo na misel.« je priznala.

»Samo eno ti bom povedal. Kar koli se boš odločila in kar koli boš naredila bo prav, če boš pri tem poslušala svojo intuicijo in svoje srce. Ko se boš pripravljena posvetiti vampirju, se vprašaj, kaj ti vampir pomeni.« ji je svetoval.

»Saj to je še najtežje. Ne vem kaj mi pomeni. Pomeni mi veliko. Čudno, a v resnici ga res pogrešam. Med nama je trdna vez in neustavljiva privlačnost. Ob njem ne morem biti nekaj kar nisem. Vem, da sem rojena zaradi njega in to nama daje posebno vez. Ne vem pa zakaj do sedaj nisem čutila te vezi? Dokler ga nisem spoznala je bil vedno delček moje osebnosti. Bil je v nekem temnejšem kotičku srca. Zavedala sem se njegovega obstoja, a nič me ni vezalo nanj. Živela sem svoje življenje in bila srečna in zadovoljna. Kaj se je zdaj spremenilo?« je radovedno vprašala.

»Prej si samo čutila njegov obstoj, sedaj je on del tvojega obstoja in ti si postala del njegovega obstoja. Nekatere stvari se dogajajo brez pravega razloga in so samo prehodne narave, nekatere pa imajo svoj globlji namen. Odgovor boš našla v svojem srcu. Tukaj ti nihče ne more pomagati ali ti dati odgovor.« jo je potrepljal po roki in neslišno odšel.

Glenna je obsedela na klopi in spet začela premišljevati o Craigu. Prav čudno, da je pogrešala trmastega, jeznoritega in ošabnega vampirja. Kot bi ga priklicala, je slišala njegov glas, ki jo je rotil, da se mu oglasi. »Prosim Glenna, moram se ti opravičiti. Pretiraval sem. Izrekel sem besede, ki jih ne mislim. Oprosti, Glenna. Prosim, vrni se. Vrni se vsaj toliko, da se ti lahko opravičim.«

Sedela je in premišljevala kaj naj naredi. Ni se mogla umiriti, saj je ves čas v njeni glavi odzvanjal Craigov glas in jo prosil naj se vrne. Na koncu mu je odvrnila, naj jo pusti pri miru, da bo premislila in ko bo pripravljena bo prišla. Pomagalo je, Craigov žametno zveneči glas je potihnil.

Craig je ves žalosten sedel na svojem drevesu. Dan je že pred časom ugasnil in noč je žarela v vsej svoji moči. Craig je bil hvaležen, da ga je Cora pustila pri miru in mu ni pridigala o njegovi neumnosti, tudi nove neveste mu ni iskala. Slišal je, ko je govorila z mamo in jo prepričala naj ga za zdaj pusti pri miru. Toda vse to ni povrnilo njegovega miru. Pogrešal je svojega angela. Ni vedel kaj lahko pričakuje od nje, a moral jo je še enkrat videti. Moral ji je priznati svoja čustva in priznati vse zatajevane strasti, ki so ga vezale na njo. Sedel je z zaprtimi očmi in se poskušal izklopiti, ni mu povsem uspelo. Znova in znova so se v njegovo prazno glavo vrinili spomini na Glenno. Ponovno je videl in ponovno doživel prav vsako sekundo njunega druženja. Čutil je, da se je zrak okoli njega rahlo zgostil in zavibriral. Zavohal je nepogrešljivi vonj vijolic, sivke in sonca. Mislil je, da se mu spet vrivajo spomini. Vsakič, ko so prišli so bili bolj živi. Počasi je odprl oči in nejeverno pogledal v Glenno, ki je sedela na drugem koncu njegove veje. Pomežiknil je in se spet zazrl v njo. Nato se je nasmehnil: »Prišla si.« stegnil je roki in jo povabil bližje k sebi. Ni se premaknila. Samo gledala ga je.

»Glenna, prosim, oprosti mi vse nespametne besede. Bil sem jezen in razdražen, ves svoj gnev sem stresel nad teboj. Ne bi smel. Pravzaprav nisem mislil tistega kar sem rekel. Pogrešal sem te. Kot si mi svetovala sem si zamislil svojo izbranko. Pred balom sem si jo zamislil. Šele zdaj vem, da sem si jo ustvaril čisto po tvoji podobi. Nobena vampirka ne more imeti tvojih lastnosti in nobena ti ni podobna, zato nobena ni bila prava. In nobena nikoli ne bo prava. Šele, ko si odšla sem se zavedal, da si želim tebe. Ne neko drugo, ki ti je podobna, želim si prav tebe. Vem, da je to čisto noro, saj ne vem kaj ti čutiš do mene in še manj vem ali bi ti sploh lahko bila moja izbranka. Prihajava iz različnih svetov, sva dva nasprotujoča bitja, a jaz si želim tebe. Le ob tebi sem miren in zadovoljen.« so vrele besede iz njega.

Glenna je sedela in ga opazovala.

»Prosim, Glenna, reci kaj.« jo je moledoval.

Primaknila se je bližje k njemu. »Ne vem kaj naj rečem. Vem, da naju veže posebna vez. Zaradi tega sva bolj dovzetna drug za drugega. Pogrešala sem te.«

Potegnil jo je v svoje naročje, sedla je, da se je s hrbtom naslonila nanj. Zadovoljen je zakopal svoj obraz v njene kodre. Njen vonj je bil še boljši ,kot se ga je spominjal.

»Bi si želela živeti tukaj z menoj, v tem svetu ljudi, kot mu praviš? Tudi, če ne moreva biti pravi par, bom zadovoljen, če bom vedel, da si ob meni.« je tiho zamrmral.

»Si prepričan, da sem jaz tista, ki si jo resnično želiš?« je tiho vprašala.

»Seveda sem prepričan. Trdno prepričan. Ko si odšla sem spoznal kaj pomeni imeti in izgubiti. Pogrešal sem te, hrepenel po tvojem vonju in buden sanjal tvoj glas.« je energično povedal in jo močneje stisnil v svoj objem.

»Potem bom ostala tukaj s teboj.« mu je nežno šepnila.

Še močneje jo je privil v svoj objem. »Te lahko poljubim? Si želiš mojega poljuba?«

»Želim si tvojega poljuba. Lahko me poljubiš. Z menoj lahko doživiš vse kar si želiš, če si tega želim tudi sama. Takrat padejo vse obrambe moje narave. Sprejeti moraš mojo naravo, tako kot moram jaz sprejeti tvojo naravo.« je uspela dahniti predno jo je obrnil v svojem naročju in jo počasi in z ljubeznijo, ki jo do sedaj še ni poznal, poljubil.

»Še nikoli se nisem poljubljala. Nikoli nisem srečala nikogar s kom bi se želela poljubljati. Priznam, da je bil najin poljub nekaj najboljšega, kar sem kdaj koli doživela.« se je zahihitala.

»Še nikoli nisem poljubljal osebe, ki bi jo ljubil. Ker si ti čista manifestacija ljubezni je bil najin poljub veliko več, kot sem pričakoval. Ne poznam besed s katerimi bi ti opisal ta prelepi občutek.« ji je resno šepnil nazaj.

Nasmehnila se mu je. Ne samo, ker so ji godile njegove besede. Predvsem zato, ker je njegova avra dobila svetlejši odtenek modre in je ob robovih rahlo rumeno žarela. Nič mu ni odvrnila, le ponovno mu je ponudila svoje ustnice, roki pa tesno ovila okoli njegovega vratu.

Noč se je umaknila jutru, ko sta z roko v roki zakorakala proti hiši. Cora je že kuhala kavo. Ko ju je videla se je zadovoljno nasmehnila. »Sem ti povedala, da sta ustvarjena drug za drugega.« je šepnila Clayu, ki se je zadovoljno smehljal.

»Že pred balom si omenila, a morala sta doživeti kar sta doživela, da bi to tudi sama spoznala. Ne vem kako bosta tvoja starša sprejela angela za člana družine?« je v mislih pripomnil, saj se je bal, da bi ga Craig in Glenna slišala.

»Če bo Craig končno našel svoj mir, jo bosta sprejela z odprtimi rokami. Vsaka družina potrebuje pravega angela, mi smo lahko le hvaležni, da smo ga dobili.« mu je miselno odvrnila Cora in se stisnila v njegov objem. Končno zadovoljna, da je tudi njen brat spoznal neverjetno moč ljubezni.