Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 3, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Terapija ljubezni



column_dog-picture-photo-puppy-love-biteSabina je s ponosom opazovala skupino starostnikov. Na njihovih zgubanih obrazih se je zrcalila sreča, bili so nasmejani in v očeh jim je zopet lahko zaznala iskrico živosti. Pogledala je svojo prijateljico in terapevtko s pomočjo živali, Aljo. Alja ji je veselo pomežiknila.

Že slabo leto sta delali skupaj in že na prvem srečanju sta se takoj ujeli. Ko sta ugotovili, da sta skoraj sosedi, se je njuno znanstvo poglobilo v prijateljstvo. Sabina je pristopila k starostniku, ki je v naročju pestoval malega, črnega Mopsa Tobija.

»Na žalost bo za danes to vse. Tobi se mora posloviti,« je rekla prijazno. Dvignila je Tobija in ga položila na tla. Pobožala ga je po glavi in ta se je odpravil k svoji vodnici Alji.

Alja je Tobiju dala znak in pametni kuža je enkrat kratko zalajal v pozdrav. »Za danes se bova poslovila. Vidimo se v torek. Tobi bo vesel vaše družbe,« je veselo pozdravila Alja, jim pomahala in pripela Tobija na povodec. Nato sta odšla.

»Upam, da vam je bilo lepo,« se je nasmehnila Sabina starostnikom in jim začela deliti risalne bloke s trdimi platnicami ter velike, posebne barvice. »Boste narisali, kako ste danes doživeli Tobijev obisk?« jih je spodbujala. Njihove risbe so krasile učilnico, kot je rada poimenovala prostor, kjer so izvajali terapije. Umirjeno se je posvetila svojim varovancem. Čeprav je bila uradno zaposlena v Kliničnem centru, tam ni delala. Njeno delo je bilo predvsem v zavodu za otroke z motnjami v razvoju, trikrat tedensko pa je tudi prihajala v bližnji dom za starostnike. Kot delovni terapevt je imela polne roke dela. Čeprav je bilo njeno delo dokaj naporno, predvsem s stališča sočutja do sočloveka, ga je ljubila.

Tako otroci kot starostniki so oboževali Tobija in Lady, ki jo je občasno pripeljala njena vodnica Manca. Zavedala se je, da je vse premalo živalskih terapevtov, ki so resnično blagodejno vplivali na njene varovance.

Ko je izrazila željo, da bi sodelovala z živalskimi terapevti, so jo poslušali in ji odobrili tako pomoč. Seveda se je morala dodatno izobraževati, da je lahko kakovostno sodelovala pri taki terapiji. Rada je imela živali in že nekaj časa se je poigravala z mislijo, da tudi sama nabavi psa, ga izšola in tako še bolj popestri svoje delo in vsakdan svojih varovancev. A za zdaj je o tem samo premišljevala, mogoče se bo enkrat pomenila z Aljo in se nato odločila. Zdaj tudi ni bil čas za premišljevanje, morala se je posvetiti tistim, ki so potrebovali njeno pomoč.

Starostniki so bili naveličani vsega in le redki so resnično sodelovali. Njeni začetki dela z njimi so bili na robu obupa, a jih je spretno obrnila in jih navdušila za risanje in druge malenkosti, s katerimi so ohranjali svojo motoriko in spomin. Včasih so samo brali, včasih so izdelovali čestitke, včasih so bili pri volji za majhne igre z žogo. Dan ni bil enak dnevu in terapija ni bila enaka terapiji, a je vseeno opazila počasen napredek. Tudi osebje doma ji je to potrdilo. Torej je bil njen trud poplačan. Še dobro uro je ostala pri starostnikih, nato se je vrnila k otrokom. Še kratko razgibavanje otrok in končala bo svoje delo za ta dan, za ta teden. Delovni teden ni bil nič posebnega, a se je vseeno počutila bolj utrujeno kot kdaj koli prej. Potrebovala je počitek in veselila se je umirjenega vikenda, ki je bil pred vrati.

Alja je s Tobijem izstopila iz družinske hiše in se odpravila na sprehod. Ob ograji je obstala in pogledala okoli sebe. Globoko je vdihnila in se nasmehnila. Čeprav je bil začetek novembra, je bilo dokaj toplo za ta letni čas. Sonce se je zaradi ure že počasi začelo skrivati za obzorje. Toda to je ne bo odvrnilo od sprehoda, sploh, ker je Tobija redno peljala na sprehod. Poleg vsega pa ji bo danes, tako kot velikokrat v zadnjem času, družbo delala Sabina. Pogledala je po ulici navzdol in za trenutek pomislila, ali naj vzame tudi Maxi iz njenega pesjaka in jo pelje na sprehod. Bil je petek in po navadi je ob petkih njen bratranec Igor odpeljal Maxi na poligon njihovega društva, zato je misel hitro opustila. Igorja, ki je njen najljubši sorodnik, ni videla že dva ali tri dni.

Včasih so se smejali in zbadali, da je to njihova družinska ulica, saj je od osmih hiš, kar šest pripadalo članom njihove družine. Prva v ulici je stala stričeva hiše, nasproti si je hišo postavil Igorjev starejši brat in tam živel z družino, naslednja v vrsti je stala njihova hiša in nasproti je stala tetina hiša. Poleg njihove, si je hišo postavil njen brat in poleg njegove je stala Igorjeva hiša. Drugi dve sta pripadali prav tako staroselcema, ki sta si postavila hiši na očetovi zemlji. V resnici je rada živela na podeželju, če si lahko kraju, le dobrih petnajst kilometrov od prestolnice, lahko rekel podeželje. No, to njeno podeželsko idilo je pokvarila novodobna gradnja. Dobili so kar dva supermarketa, kar ji je olajšalo življenje, a zaradi tega ni bila nič kaj pretirano vesela. Nasproti njihove ulice so zgradili šest manjših blokov. V enem izmed njih je živela tudi Sabina. Vsaj ena pozitivna stvar v vsej tej urbanistični zmedi, si je mislila. Že od daleč je videla, da jo prijateljica čaka pri cesti. Pohitela je po ulici in se ji hitro pridružila. Šli sta po pločniku naprej in kaj hitro zavili na gozdno pot. Tam je spustila Tobija s povodca. On je vohljal okolico in oni dve sta se zatopili v prijeten ženski klepet. Nista se zavedali, da sta že toliko prehodili, ko sta slišali Tobijev lajež. Prihajal je z roba gozda.

»Nekaj je našel, nekaj je narobe,« je rekla Alja in pohitela k svojemu psu. Sabina ji je sledila takoj za petami. Tobi, izšolan in poslušen, se je odmaknil od svoje najdbe in ubogljivo sedel. Ženski sta pogledali. Sprva zaradi teme sploh nista vedeli kaj gledata. Sabina je hitro posvetila s svetilko na svojem mobilnem telefonu. V isti glas sta rekli: »Psiček je!« Ravno, ko sta hoteli izraziti dvom, da je sploh še živ, je mali revček premaknil glavo in odprl svoje napol mrtve oči. Sabina je podala svoj telefon Alji in se sklonila ter pobrala ubogo bitje. Alja je potrepljala Tobija in ga pohvalila ter ga nagradila z majhnim priboljškom, ki ga je za posebne priložnosti, kot je bila ta, vedno nosila v žepu.

»Najbrž je sestradan in podhlajen,« je rekla Sabina z žalostnim glasom. Hitro ga je spravila pod svojo jakno. »Le kakšen brezčutnež lahko takole zavrže tako mladega kužka? Krutost ne pozna meja,« je rekla s prezirom do tistega, ki je pustil psička umreti na robu gozda, daleč stran od prvih hiš. »Pridi, odpeljati ga moram na veterinarsko postajo,« je čez ramo rekla Alji in se po poti začela vračati proti domu. Bili sta dokaj daleč od doma in čakalo ju je kar nekaj hoje. Ves čas je na svoj način molila, da bi kužek preživel. Trenutno ji je bilo najpomembneje, da ga koliko toliko segreje.

»Hočeš, da grem s teboj?« se je ponudila Alja.

»Ne bo potrebe,« ji je odvrnila Sabina, saj je vedela, da je Alja večere preživljala pri svojem fantu Mateju. Ni je želela prikrajšati za to. »Poklicala te bom, da ti povem, kaj je bilo,« je dodala, ko sta hiteli po potki.

»Kaj boš s psičkom, če mu uspe preživeti?« je radovedno vprašala Alja in v mislih že iskala primerno zavetišče, kamor bi ga lahko oddali.

»Ko! Ko pride k življenju,« jo je popravila prijateljica. »Bodi pozitivno naravnana,« je dodala, saj je Alja po navadi njo popravljala pri takšnih pogovorih. Alja je najbolj pozitivna oseba, kar jih je kdaj spoznala in sedaj si ni mogla dovoliti, da bi dvomila o možnostih za preživetje. Njej je le malo manjkalo, da se zaradi krutosti življenja, ni začela jokati. A to bridkost je želela na vsak način zatreti.

»Prav imaš. Če sva ga že vzeli in mu ponudili možnost, potem bo preživel,« se je nasmehnila Alja. V kolikor ga ne bi Sabina dvignila in skrila pod toplo jakno, bi to naredila sama. To sta vedeli obe.

»Obdržala ga bom. Že nekaj časa premišljujem o tem, da si priskrbim psa in ga izšolam. Moji varovanci so navdušeni nad psi. Jaz sem usposobljena terapevtka, mislim, da je to dobra odločitev,« je Sabina odgovorila na vprašanje, ki je mučilo Aljo.

»Res? To bi bilo fantastično! Že nekaj časa se hočem s teboj pogovoriti o tej temi. Dobra terapevtka si in odlično se razumeš z živalmi. Tobi in Maxi te obožujeta, še sosedov maček Pepe te ima rad in prav dobro veš, da on ne mara nikogar,« se je zahihitala Alja.

»Računam, da mi boš pomagala pri začetniških težavah. Še nikoli nisem imela psa, še manj, da bi ta živel v stanovanju,« je s strahom v glasu iznesla Sabina.

»Veš, da ti bom pomagala. Poleg tega imaš resnično velik atrij, ki je ograjen in delno pokrit. Tam lahko postaviš pasjo hišico. Kuža bo pri tebi užival,« jo je bodrila Alja.

»Hvala,« je le šepnila Sabina. »Se slišiva kasneje,« ji je rekla namesto pozdrava, saj sta prišli do njunega križišča.

»Ni za kaj. Srečno, obema!« je zaklicala v pozdrav in še nekaj trenutkov gledala za prijateljico, ki je hitela proti domu, nato se je še sama odpravila domov.

 

Sabina je odložila psička, ki ni bil veliko večji od njene dlani, na sedežno. Urno je poiskala škatlo za čevlje, jo obložila z brisačo in preluknjala pokrov. Psička je premestila v škatlo, pobrala denarnico in avtomobilske ključe in odhitela na veterinarsko postajo.

»Dober večer. Nujno potrebujem zdravnika. Mislim veterinarja. Tega malega psička smo našli na robu gozda, zavrženega. Ko sem ga položila v škatlo je bil še komaj živ, upam, da je preživel,« je rekla v eni sapi in z upanjem zrla v žensko za receptorskim pultom.

»Upam, da veste, da nismo dobrodelna ustanova in boste morali stroške plačati vi, ne glede na to ali je pes vaš ali ne,« je hladno odvrnila ženska.

Sabina jo je nejeverno pogledala. »Seveda vem, brez skrbi, denarnico imam v žepu,« ji je odvrnila ledeno in ji namenila sovražen pogled. Še sama ni vedela od kje ji to, saj nikoli ni bila taka. A utrujenost in človeška brezsrčnost sta ji prišli do živega.

»Velikokrat se nam je zgodilo, da ljudje tega niso vedeli. Nikar ne zamerite,« je svoje besede skušala ublažiti ženska, ki je opazila Sabinino razdraženost. Mogoče je že rekla, a v resnici ni čutila prave potrebe po opravičevanju. Videlo se je, da to ni njena sanjska služba in bi trenutno bila raje nekje drugje.

Sabina bi skoraj zaškrtala z zobmi, a se ji je uspelo zadržati.

»Naj pogledam tega psička,« je mirno rekel moški glas za njenim hrbtom. Sedel je v svoji ordinaciji in skozi odprta vrata je slišal pogovor. Takoj je vstal in se napotil proti pomoči potrebni živali. Za razliko od ženske za pultom, je on ljubil svoje delo. Psička bi pogledal, tudi, če bi moral sam kriti stroške njegovega zdravljenja.

»Hvala,« je tiho in že umirjeno rekla Sabina in mu izročila škatlo.

Moški se je obrnil in odkorakal v svojo ordinacijo. Sabina mu je sledila. Škatlo je položil na mizo in odkril pokrov. Najprej je snel volneno kapo, s katero je Sabina pokrila psička, da bi se pogrel. Prijel je za robove brisače in psička prestavil iz škatle na mizo. Takoj mu je dvignil veke in pogledal v gobček. Poslušal je njegov šibki srčni utrip. Sabina je stala nedaleč stran, da ga ne bi ovirala in molče opazovala njegovo početje.

»Kolikor sem ujel, ste ga našli v gozdu?« je prvič spregovoril.

»Ja. Pred slabo uro smo ga našli. Takoj sem ga skušala pogreti, dala sem ga pod jakno in odnesla domov. Nato sem ga prestavila v škatlo in takoj prišla sem. Nisem mu upala dati vode ali hrano,« je mirno poročala. Vedela je, da potrebuje le gole informacije, zato se je trudila biti čim bolj kratka in izčrpna.

»Prav ste storili,« ji je pokimal, a ni je pogledal, njegovo pozornost je potreboval psiček.

»Podhlajen je in sestradan,« je dodal čez nekaj trenutkov in že v omari iskal infuzijo, s katero ga bo skušal okrepčati. Spotoma je pobral še kos blaga in ga pokril. »Kako ste ga našli? Je lajal, cvilil?« ga je zanimalo, saj psiček ni dal niti glasu od sebe.

»Ne. Nobenega glasu ni dal od sebe. S prijateljico Aljo sva šli na sprehod. Pravzaprav sva peljali njenega Mopsa na sprehod. Tobi ga je našel. Z laježem naju je opozoril,« je mirno odvrnila.

»V kolikor preživi, kaj boste storili z njo?« je mirno vprašal in jo prvič dobro pogledal.

»Z njo? Je psička?« je radovedno vprašala brez, da bi odgovorila na njegovo vprašanje. Nevede se je nasmehnila.

»Ja, psička je,« je odvrnil in jo gledal. Čakal je, da odgovori na njegovo vprašanje.

»Obdržala jo bom. Sem delovna terapevtka, veliko sodelujem z Aljo, ki je terapevtka z živalmi. Že prej sem premišljevala, da bi nabavila psa in ga izšolala. Sama sem zaradi narave dela že opravila potrebno šolanje. Terapevtov z živalmi je premalo, živali tako blagodejno vplivajo na bolnike in tiste, ki potrebujejo terapevtsko pomoč. Mislim, da je usoda hotela, da jo ravno midve najdeva,« je le odgovorila.

»Bi rekel, da je to kar pogumna in pametna odločitev. Srečno,« je mirno odvrnil in ji pokimal. Malo je pomolčal in jo opazoval. »Alja in Tobi, pravite?« se je prvič nasmehnil. »Alja je moja sestrična,« je dodal in jo še z večjim zanimanjem opazoval.

»Res? Potem morate vi biti Igor. Maxijin vodnik, mislim lastnik,« se je tudi sama nasmehnila.

»Bo držalo in vodnik ali lastnik je skoraj isto, kadar govorimo o šolanih psih – o psih reševalcih in psih terapevtih,« se je zabaval. »Po vsem povedanem sklepam, da si ti Sabina,« jo je začel tikati. Dobre prijateljice svoje sestrične pa že ne bo vikal. Alja jo je rada omenjala in on si jo je že nekaj časa želel spoznati, saj se mu je zdela zanimiva ženska.

»Sabina Rebernik,« je odvrnila.

»Me veseli, Igor Eržen,« je rekel in ji ponudil svojo dlan. Če se mu je že predstavila s polnim imenom, ji ni hotel ostati dolžan in vsekakor se jo je hotel dotakniti. Ni samo zanimiva ženska, je tudi presneto čedna in postavna ženska. Njena srednje visoka postava ji je pristajala. Dolge svetlo rjave lase je imela spletene v kito in zamikalo ga je, da bi jih razpletel in se prepričal o njihovi dolžini. Velike, zelene oči so izražale njene občutke, a predvsem so toplo in zaupljivo žarele. Kavbojke in oprijeta bombažna majica z dolgimi rokavi, sta se oprijeli njenega zapeljivega telesa in poudarili njene ženske čare. Sumil je, da se ne zaveda svoje podobe in predvsem tega, kako vpliva na moške čute. Svojo toplo in mehko dlan je položila v njegovo.

»Maxi je čudovit pes,« je mirno nadaljevala njun pogovor.

»Res je. Slišal sem, da te ima zelo rada. Bi rekel, da boš dobra pasja lastnica,« je na glas iznesel svoje mnenje.

»Joj, tega pa ne moreš vedeti. Še jaz ne vem. Malo me je strah. Še nikoli nisem imela nobene živali. Tisti poskus z mačkom ne šteje. Pri nas je bil slab mesec, potem smo ugotovili, da sta mama in sestra alergični na mačjo dlako in je moral stran,« je skrušeno priznala.

»Od Alje sem slišal, da se dobro razumeš z živalmi, hočem reči, znaš z njimi. Menda te tudi sosedov Pepe upošteva,« ji je ugovarjal.

»Joj, ne še ti s sosedovim Pepetom,« se je zahihitala. »Že Alja mi je to povedala. Istočasno mi je morala obljubiti, da mi bo pomagala, dokler se ne naučim vsega potrebnega. Resnično me je strah, da bi naredila kaj narobe ali vzgojila napadalnega in neposlušnega psa,« se je zresnila.

»Oba z Aljo ti bova pomagala in če resnično hočeš terapevtskega psa, potem te čaka kar nekaj dela in šolanja. Psi se začnejo šolati nekje pri treh mesecih. Rekel bi, da je tvoja psička stara največ mesec dni, a verjetno je še mlajša. Ko bo dovolj pri sebi in dovolj stara pridi z njo na poligon našega društva in se pridruži urjenju,« jo je poskusil opogumiti.

»Kdo zavrže tako mladega in nebogljenega psa?« je žalostno vprašala. Oba sta se zavedala, da je to bolj retorično vprašanje.

»Tudi taki ljudje obstajajo. Ne beli si glave. Nikoli ne moreš popraviti vseh krivic,« je tudi sam žalostno dodal. Malo je pomolčal in nadaljeval: »Ne vem, če se zavedaš, a rekel bi, da je tvoja psička Zlata prinašalka. Čisto verjetno je mešanka, a najbolj spominja na Zlate prinašalce.«

»Torej bo zrastla v velikega psa,« je skoraj zacvilila Sabina.

»Je to problem?« ga je zanimalo.

»Niti ne. Vsak pes potrebuje ljubezen in vsakemu se moraš posvetiti in ga peljati na sprehod. Razlika je le v tem, koliko kateri poje in koliko imaš potem za pospraviti po pasji potrebi. A to me ne skrbi. Skrbi me, ker živim v bloku. Že res, da imam velik, ograjen atrij, kot me je Alja opozorila, a kaj, če bo to premalo svobode za njo?« je razložila svoje pomisleke.

Veselo se je zasmejal. »Dobra lastnica boš. Že zdaj te skrbijo stvari, ki niso tako pomembne, glede na to, kako nameravaš skrbeti za njo. Pomiri se.«

Sabina mu je samo nejeverno prikimala.

Dovolj sta klepetala, spet je pogledal k psički, ki je ležala na njegovi mizi. Utrip se ji je povečal in lažje ga je slišal. Sabina jo je prinesla resnično v zadnjem trenutku.

»Predvidevam, da boš čez vikend doma. Za psičko bo najbolje, da jo odneseš domov in sama skrbiš za njo. Jaz kmalu zaključim svoje dežurstvo in čez vikend ne delam, lahko jo bom prišel pogledat. Pomembno je, da jo redno hraniš, na vsake tri ure za začetek, dal ti bom injekcijo in pripravek tekoče hrane ter da ji bo dovolj toplo. Ti bo to šlo? Če ne, lahko ostane tukaj, dežurna ekipa bo poskrbela za njo,« je rekel stvarno. Oba sta se zavedala, tistega, kar ni rekel. Prvič, da taka oskrba stane in drugič, tudi, če želijo, ji ne morejo nuditi take nege, kot ji jo lahko ona.

»Nisem imela načrtov, a tudi, če bi jih, bi jih zdaj spremenila. Nobenega problema ni, ne bo mi težko skrbeti za Trini. Ti le glej, da se oglasiš in pogledaš, kako ji gre,« mu je hvaležno odvrnila.

»Trini? Si ji že dala ime? Kako prisrčno,« je rekel iskreno in se nasmehnil. Nato je spet prijel za konce brisače in Trini vrnil v škatlo. Pokril jo je z volneno kapo in se pri sebi nasmehnil Sabinini iznajdljivosti. Zaprl je pokrov in škatlo predal Sabini. »Po službi, okoli devete se lahko oglasim pri tebi in preverim kako vama gre. Bi ti to ustrezalo?« jo je vprašal, ko sta stopala proti pultu.

»Seveda. Vesela bom, če boš prišel,« je rekla iskreno.

Igor se je obrnil k ženski za pultom in ji suho poročal, kaj je delal. Obrnil se je predvsem zato, da Sabina ne bi na njegovem obrazu zaznala sledi poželenja, ki so pred nejevoljno sodelavko takoj izginili. Ko mu je tako iskreno odvrnila, da bo vesela njegovega obiska,je mislila samo na svojo psičko, on pa je misli, na postavno lastnico in stvari, zaradi katerih so bile ženske vesele, če je zvečer prišel k njim domov, v intimnost njihovih spalnic. Pridržal je škatlo s Trini, dokler je Sabina poravnala račun in jo nato pospremil do avta. Zaradi mraza se je hitro vrnil v tople prostore klinike, a njegove misli so bile še vedno pri sestričnini prijateljici. Požgečkala je njegovo domišljijo. Že nekaj časa je premišljeval, da bi Mojci povedal, da je med njima konec, zdaj ji bo to lažje sporočil. Saj ne, da bi mu bilo težko. Že nekaj časa se je ob njej dolgočasil. Dolgočasilo ga je tudi Mojčino mnenje, da sta pravi par. On na to ni gledal tako. Že lep čas, če je iskren še iz časov, ko je bil bruc na fakulteti za veterino, ni imel punce. Ne, on si je vedno našel samo ljubimke. Njemu je bilo pomembno, da zadovolji svojo telesno plat. Samo moško potrebo po sprostitvi. Žensk ni nikoli zavajal. Nikoli ni ničesar obljubljal ali jim dal povod, da bi mislile drugače. On žensk ni vabil v kino ali na koncerte. Tudi na sprehode ni hodil ali iskal kakšno zabavo. Včasih je katero odpeljal na večerjo in potem v posteljo. A največkrat je večerjo kar naročil ali jo preskočil in si tako prihranil nepotrebno pogovarjanje. Za zabavo se je družil s svojimi prijatelji. Za njih je pogosto kuhal ali prirejal piknike na svojem dvorišču, a nikoli za svoje ljubice. To bi bila čista izguba časa. Ko bo srečal tisto pravo, tisto, ob kateri bo njegovo srce utripnilo in bo vedel, da je njo čakal že celo svoje življenje, takrat se bo spremenil. Za njo se bo potrudil. Za zdaj je še ni srečal. Srečal pa je zapeljivo Sabino. V pravi užitek mu bo zapeljati jo. S kotičkom zavesti, se je zavedal tihega notranjega glasu, ki ga je opomnil, da je Sabina Aljina prijateljica. Hitro ga je utišal. Saj ji ne bo storil krivice. Ne bo je zavajal in predvsem je ne bo silil v nič. Odkrit bo do nje in zato mu tudi Alja nima kaj zameriti. Zadovoljno se je nasmehnil in pogledal na svojo ročno uro. Še dobro uro in lahko bo odšel. Odšel bo naravnost k Sabini.

 

Sabina je celo pot do doma tiho govorila svoji Trini. Če je utihnila, so njene misli odtavale do postavnega veterinarja Igorja. Šele, ko je omenil Aljo in je spoznala, da je on Aljin bratranec, ga je prvič dobro pogledala. Ko je prišla, ji je bila Trini najpomembnejša in svoje pozornosti ni namenjala moškemu, ki ji je skušal pomagati. Alja je veliko govorila o Igorju, a si ga je ona predstavljala čisto drugače. Poznala je Aljino družino, zato je predvidevala, da je tudi Igor svetlolas in svetlook. Toda, Igor je živo Aljino nasprotje. Visok, z ostrimi, a nadvse prijetnimi moškimi potezami obraza, na katerem so kraljevale rahlo ovalne temno rjave oči. Črni, rahlo skodrani lasje so mu s svojo dolžino, ki je še vedno bila lepo urejena in moško pristrižena, dajali deški videz. Pravzaprav si je morala priznati, da je deloval mlajše in predvsem zapeljivo.

O ja, Alja je veliko govorila o njem. Toda nje ni nikoli preveč mikalo, da bi ga spoznala. Le zakaj bi? Alja se je po navadi jezila nanj. Že res, da ga je imela zelo rada. Rada je govorila o njegovi ljubezni do živali in požrtvovalnega dela v njihovem društvu, ki ga je ustanovil s prijateljem Blažem in katerega je bil predsednik. V prostem času je uril pse. Njihovo društvo je temeljilo predvsem na delu s psi reševalci. Imeli so tudi pasjo malo šolo, v kateri so vešči inštruktorji učili pse in njihove lastnike osnovnih manir, poslušnosti in socializacije. Kljub plemenitemu in odgovornemu delu je dobila občutek, da je Igor predvsem neodrasel moški. Alja je najpogosteje tarnala nad njegovo neresnostjo glede deklet. Družina je pritiskala nanj, naj se že enkrat ustali, a se jim je on samo nasmihal in vsakič odvrnil, da še ni srečal tiste prave. Nobene od svojih deklet, ni nikoli predstavil družini. Sabina je imela podoben problem s svojo družino, ki je pritiskala na njo, naj si že poišče resnega partnerja. Zato je Igorja razumela.

Prejšnji teden sta z Aljo imeli enega takih pogovorov in skušala je braniti Igorja. Alja jo je dokaj hitro utišala z vprašanjem, koliko fantov je zamenjala v zadnjih šestih mesecih. Enega, ji je z vzdihom odgovorila in se pri sebi spraševala, ali ta eden šteje, saj sta se po dobrem letu razšla ravno pred približno pol leta. Alja ni videla njenega omahovanja in ji je kaj hitro odvrnila, da jih je Igor v tem času zamenjal vsaj tri. Kaj hitro je izgubila voljo, da bi ga še naprej zagovarjala. Tudi Alja se je umirila in ji priznala, da je pretiravala. Zaupala ji je tisto, kar je že sama vedela, da je Igor neodrasel moški, ki je po eni strani preveč odgovoren in požrtvovalen, po drugi pa otročji. Pojasnila ji je, da jo največ moti, ker so do svojih žensk, ne obnaša tako, kot bi se spodobilo, saj se ne druži z njimi, nič mu ne pomenijo in z vsako zdrži le po nekaj mesecev. Sabina ni vedela, zakaj so ji misli ušle v to smer. A priznati si je morala, da se ji Igor, zdaj, ko ga je videla tudi v drugi luči, zdi zelo postaven in zanimiv moški. Pritegnil je njeno pozornost. Zaradi tega ni bila nič kaj vesela. Kratke avanture je niso zanimale in trenutno ni imela časa za moškega. Ni ga potrebovala. Že res, da se je včasih počutila osamljeno, a še vedno premalo, da bi si poiskala fanta. In brez problema bi si ga lahko našla. Kar dva sodelavca sta se spogledovala z njo in oba sta mislila resno. Oba sta se ji tudi zdela precej postavna, a ni čutila tiste prave kemije. Sedaj pa je dobila Trini in odločila se je, da bo psička trenutno na prvem mestu. Imela je vizijo in imela je cilj. Nihče je ne bo odvrnil od tega. Še najmanj pa misli na prijateljičinega bratranca.

 

Igor je parkiral pred Sabininim blokom. Ker je poznal naselje, ni imela težke naloge razložiti mu, kje stanuje. Prišel je do vhoda v blok v istem trenutku kot dostavljavec iz bližnje Picerije. Fant je nosil štiri pizze in na njegovo presenečenje je pozvonil pri Sabini. Skupaj z njim je vstopil. Sabina je odprla vhodna vrata, še predno sta uspela priti do njih.

»Pozdravljena,« ju je pozdravila. »Igor, kar vstopi,« mu je pokazala z roko in se posvetila fantu s pizzami. Plačala je naročeno, zaprla vrata in škatle postavila na kuhinjsko mizo.

»Lačna sem. Ti si naravnost iz službe, predvidevam, da ti bo večerja prijala in Alja in Matej bosta vsak čas prišla,« je mirno odvrnila, ko je ujela njegov začudeni pogled.

»Z veseljem sprejmem večerjo,« se ji je nasmehnil. Pogledal je po dnevni sobi. Na sedežni je izpod Dormeo odeje kukal le droben smrček. »Vidim, da si nakupovala,« je z glavo pokazal na kup poleg sedežne. V pasji košari je bila vrečka v kateri je lahko videl paket planic – podlog za pasje stranišče, nekaj igrač, vrečko najbolj kakovostnih briketov za mladičke, dve posodici s stojalom in majhno bombažno pasjo oblekico. Poleg je stalo pasje stranišče, Puppy trainer.

»Nekaj osnovnega sem kupila,« mu je pokimala v odgovor in iz omare vzela krožnike.

Ni še dobro pogrnila mize, že se je zaslišal zvonec. Odprla je vhodna vrata v blok in se vrnila k svojemu opravilu. Po kratkem trkanju so se odprla vrata in Alja in Matej sta vstopila.

»Igor! Že nekaj dni te nisem videla. Kje si ti?« je rekla Alja namesto pozdrava in bratranca glasno cmoknila na lice.

»Delam,« se ji je nagajivo nasmehnil in jo objel. Mateju je podal svojo dlan.

»Pustite pozdrave za kasneje. Umiram od lakote,« je rekla Sabina in sedla za mizo.

»Sabina, mar manjšega pasjega ležišča niso imeli?« je presenečeno vzkliknila Alja, ko je zagledala stvari poleg sedežne.

»Po Igorjevem mnenju, bo Trini zrastla v velikega psa. Menda ima gene Zlatega prinašalca. Upam, da ji ležišče ne bo premajhno,« je Sabina skomignila z rameni.

»Se opravičujem,« se je zahihitala Alja. Nihče ni niti pomislil, da se resnično opravičuje. Saj jo je očitno vse skupaj zabavalo. Kako ne bi, ko pa si je predstavljala, malo psičko, ki je trenutno bila velika kot dlan, v ogromni pasji košari.

»Pridite že,« je skozi smeh Sabina pozvala družbo za mizo. Razumela je Aljin smeh in tudi sama je pomislila na isto. »Vsaj posodice z napisom Killer ji nisem kupila,« se je zabavala na svoj račun. Vsi so se zasmejali.

Drugi so se ji hitro pridružili. Na Aljino prigovarjanje je Igor povedal vse o Trini. Sabina je morala poročati o svojih nakupih in načrtih. Kaj kmalu so zapadli v prijeten pogovor. Po večerji je bil ravno pravi čas, da Trini še enkrat nahranijo. Sabina ji je z veliko injekcijo v gobček iztisnila odmerek hrane. Igor je budno spremljal njeno početje. Trini ju je opazovala z velikimi očmi in se trudila sodelovati po svojih najboljših močeh. Bila je preveč oslabela. Igorja je pomirilo dejstvo, da se je vsaj z očmi odzvala. Sabina je bila nežna in ljubeča. Igor je bil vesel, da je mlada in nebogljena psička prišla v prave roke.

»Mislim, da je čas, da se odpravimo,« je rekla Alja, ko je Trini dobila svoj obrok in je zavita v odejo ponovno zadremala. »Sabina je že zjutraj sanjarila o počitku in svoji postelji. Sedaj bo morala čez nekaj ur vstati in nahraniti malo Trini,« je podkrepila svoje besede in vstala.

Tudi ostali so vstali s sedežne in fotelja, kamor so se udobno namestili.

»Zjutraj se bom oglasil in pogledal kako ji gre,« je prijazno oznanil Igor.

»Prav. Hvala za vse,« se mu je zahvalila Sabina.

»Ni za kaj,« ji je vrnil z nasmeškom. Oblekel je svojo jakno in že prijel za kljuko, ko je slišal Aljin glas za svojim hrbtom.

»Domov se bom peljala kar s teboj, če greš domov, seveda,« je prijazno rekla.

»Kam pa bi lahko šel?« jo je muzajoče pogledal. Namenila mu je le vprašujoči pogled. Igor ga je predobro razumel. Ni hotel komentirati, zato je ostal tiho in se počasi odpravi proti svojemu avtu.

»Se vidimo jutri. Hvala za pizzo,« je namesto pozdrava rekel Matej.

»Se vidimo,« je odvrnila Sabina in zaprla vrata za odhajajočimi prijatelji.

Pred Igorjevim avtom je Matej poljubil Aljo in se odpravil do svojega avta. Alja je sedla na sovoznikov sedež in počakala, da je Igor speljal, nato pa rekla: »Sabina je moja prijateljica! Dobra ženska je, poštena!«

»Vem,« je kratko odvrnil Igor.

»Veš?« se je posmehnila Alja. »Opozarjam te! Prste stran od nje!« je rekla ledeno in resno.

»Zakaj misliš, da me zanima in da imam kakšne namene z njo?« je Igor rekel nedolžno in dobro skril, kako zabaven se mu zdi njun pogovor.

»Poznam te! Videla sem, kako jo opazuješ,« se ni dala Alja.

»Kako jo opazujem?« je zanimalo Igorja.

»Oh, ne delaj se neumnega!« je zasikala Alja.

»Ne delam se neumnega,« jo je obtožujoče pogledal. Prispela sta pred njeno hišo. Ustavil je, da lahko izstopila, a je obsedela. Kar je tudi pričakoval. »Sabina je prijetna ženska. Nikoli nisi omenila, kako postavna je. Kaj je narobe, če pogledam žensko, ki je pritegnila moj pogled?« je rekel stvarno. Alje, ko si je nekaj zapičila v glavo, ni bilo moč ustaviti. Ni imelo smisla skrivati resnice pred njo. Ko sta že načela to temo, bo vztrajala, da si povesta vse.

»Na splošno ni nič slabega v tem, da kateri koli moški pogleda privlačno žensko. Ali obratno. A midva ne govoriva o splošnih stvareh. Govoriva o tebi. Ne razumem, kako je lahko nekdo, ki je tako plemenit, požrtvovalen in na nekaterih področjih občudovanja vreden, istočasno tako hladen in nedostopen kot partner. Se sploh zavedaš, kakšen odnos imaš do žensk? Nobena ti v resnici nič ne pomeni. Nimaš jih za prijateljice, ne družiš se z njimi. Presneto vase zaverovan moški si. Neresen in neodrasel,« mu je Alja stresla v obraz vse svoje negodovanje in neodobravanje.

»Alja, dobro veš, da nimam dovolj časa, da bi se resnično posvečal dekletom. Vsaka vedno ve, kaj lahko pričakuje od mene. Nobene nikoli nisem silil v nič, kar same ne bi hotele. Ko bom srečal tisto pravo, se bom za njo potrudil,« se je skušal opravičiti in ji pojasniti stvari, ki so jo vznemirjale.

»Matej tudi nima veliko prostega časa, a zame si vedno vzame čas. Matej jutri dela in danes je bil ob devetih na televizijskem sporedu film, ki si ga že nekaj časa želi pogledati. Toda, on je predlagal, da greva do Sabine, zato ker me pozna in mi je hotel narediti veselje,« je suho iznesla Alja in mu skušala na drugačen način prikazati resnico, pred katero si je zatiskal oči in iskal izgovore za svoje početje.

»Pač, moški smo različni,« je mirno pripomnil Igor.

»Ja, res ste. Toda, vztrajam pri mnenju, da si neodrasel. Sabina je resnično dobra ženska. Ona potrebuje resnega, odgovornega, odraslega in ljubečega moškega. Zato se drži stran od nje. Nisi pravi za njo,« je rekla in odprla vrata ter izstopila. Predno je zaprla vrata, je še enkrat pomolila glavo noter in rekla: »Resno mislim!«

»Razumem!« je zamomljal, čeprav ga ni mogla slišati. Zapeljal je na svoje dvorišče in parkiral avto. Namesto v hišo, se je odpravil do pesjaka. »Pozdravljena, ljubica,« je ljubeče pozdravil svojo Nemško ovčarko Maxi. Odprl je vrata pesjaka in počepnil k Maxi. »Oprosti, ker si me danes malo dlje čakala. Moral sem pomagati mali Trini. Če bo sreča mila, bosta lahko še prijateljici. Pridi ljubica, greva na najin sprehod,« je nežno prigovarjal svoji psici dokler ji je nameščal oprsnico in pripel povodec. V resnici za sprehod z Maxi ni potreboval povodca, a kot inštruktor in predsednik društva, je imel odgovornosti. Če je hotel, da so ga lastniki upoštevali, je moral biti za zgled. Tudi po zakonu morajo biti psi na vrvici in on je bil družbeno odgovoren človek. Z dolgimi koraki se je odpravil po ulici. Kljub dokaj pozni uri ni želel izpustiti sprehoda. Že res, da je dopoldne poskrbel, da je Maxi dobila dovolj gibanja, a zdelo se mu je prav, da si še malo pretegne noge.

Nikoli se ni zadovoljil s tem, da jo pelje samo nekaj korakov zaradi opravljanja pasje potrebe. Zaradi hladnega in temnega večera ali bolje rečeno noči, se je odločil za krajši krog okoli naselja. Hitro sta stopala po pločniku. Zatopljen v svoje misli, kaj ga vse čaka čez vikend, je prišel do blokovskega naselja. Čisto avtomatično je pogledal v Sabinina okna in se podzavestno ustavil za trenutek. Ravno v tistem trenutku se je luč v dnevni sobi ugasnila. Lenobno se je nasmehnil. Sabina je resnično delovala malo utrujeno. Upal je, da se ji bo uspelo vsaj malo naspati. Maxi je čutila njegovo rahlo napeto drži in se je z glavo podrgnila ob njegovo nogo. Predramila ga je iz misli. Pobožal jo je po glavi in se ji nasmehnil. »Greva naprej, nima smisla stati pod Sabininim oknom,« ji je šepnil in krenil naprej. V istem tempu, kot sta hodila prej, je stopal naprej, Maxi mu je sledila ob nogi. Ob misli na Sabino so se mu vrnile Aljine besede. Vse je še enkrat premlel. Mogoče je res imela prav, da je bil malo neresen.

A kot ji je zatrdil, on v svojem življenju ni videl napak. Čakal je tisto pravo in vmes se bo zabaval z dekleti, ki delijo isto mišljenje kot on. Kako naj se druži z njimi, ko pa nobena do sedaj ni izrazila naklonjenosti do živali. Nobena ni izrazila želje, da bi spoznala njegovo Nemško ovčarko. Večina je kar okamnela od strahu ali neodobravanja, ko je omenil Maxi. Le kako bi se potem lahko družil z njimi? Pri nobeni ni opazil istih zanimanj, kot jih je imel sam. Še njihov glasbeni okus je bil različen. Ne, Alja ni ničesar razumela. Toda, ta ista Alja, ga je opozorila naj pusti Sabino pri miru. Globoko je vdihnil. Maxi se je zdrznila ob spremembi njegovega obnašanja. Nežno jo je potrepljal po glavi. »Vse je v redu, ljubica. Samo na Aljo sem pomislil. Kaj praviš, Alji se ne gre postavljati po robu?« se je pogovarjal z Maxi. Psica ga je samo pogledala in mirno nadaljevala pot naprej. Tolikokrat sta jo že prehodila in ker on ni upočasnil svojega koraka, se Maxi ni več menila za njegove besede, ki jih je bolj ali manj mrmral sebi v brado. Nobena ženska se ne bo postavila medenj in njegovo sestrično pa naj bo še tako vabljiva. Alji na ljubo, bo s Sabino samo prijatelj. Pa ne samo zaradi Alje, večinoma tudi zato, ker bi ga Sabina najverjetneje zavrnila. Toliko je slišal o njej, da je bil prepričan o tem. Poleg tega se ni spogledovala z njim. Ne, Sabina je ostala imuna na njegov poskus spogledovanja. In to ga je malo jezilo. Zdaj je bila še bolj vabljiva. A ne bo se šel igric z njo. Alja mu je prepovedala in zdrav razum mu je prigovarjal, da ima Alja prav.

 

Zjutraj je Igor poslal Alji kratek sms. »Sprehod?« je natipkal in v naslednjem trenutku je prejel odgovor. »Čez deset minut,« je prebral besede na svojem mobilnem telefonu. Oblekel se je in se odpravil k Maxi. »Pozdravljena ljubica. Vsak čas bosta prišla Alja in Tobi, gremo en krog, da se malo razgibata,« ji je govoril, dokler jo je česal in čohljal. Spustil jo je na dvorišče in ji zamenjal vodo in počistil pesjak. Usul ji je še hrano in jo nato pripel. Ravno, ko je vstal, je opazil Aljo, ki je slonela na njegovi ograji. »Dobro jutro,« sta si voščila istočasno in pustila, da sta se še psa vohaje pozdravila. V tišini so se odpravili po ulici navzgor in proti poljski poti proti gozdu. Ko sta bila že izven naselja sta spustila psa, ki sta se na prigovarjanje lastnikov začela loviti po polju. Z dokaj hitrimi koraki sta jima sledila.

»Imel sem dovolj časa, da sem premislil tvoje besede,« je tišino prekinil Igor. »Sabina je res čudovita ženska. Ni ti treba skrbeti, ne bom je izkoristil. Toda, rad bi bil njen prijatelj. Lahko to sprejmeš?« je dokončal svoj govor. Med njima z Aljo ni bilo nedorečenih stvari in zato se je potrudil in ji prvič razkril delček svojih intimnih razmišljanj.

»Ja, to lahko sprejmem,« je prikimala in skrila svoj sumničav pogled. Igorja je predobro poznala. Ni ji bilo čisto jasno, ali se je res ustrašil njenih besed, ali pa ga je Sabina tako očarala, da se še sam ne zaveda, da se je zaradi nje odločil ubrati drugačno pot. Sumila je na drugo možnost.

»Tam, na robu gozda, je Tobi našel Trini,« je suho rekla in z roko pokazala na mesto.

Oba sta stopila tja in podrobno pogledala okolico. Sinoči je posvetila okoli, a ni videla ničesar posebnega. Tudi sedaj ni bilo nobenih drugih sledi, le uležano listje, kjer je ležal zavržen kužek. Alja je z bolečim srcem z nogo brcnila v listje in razdrla začasno zavetje. Ni hotela, da bi Sabina to kdaj videla. Vedela je, kako bi jo to potrlo. Že sinoči je bila na robu joka in hotela je, da prijateljica pozabi trpke trenutke. Čeprav je Trini prihajala k življenju, je še vedno obstajala možnost, da ji ne uspe. A, kot jo je Sabina že včeraj opozorila, mora ostati pozitivna, zato je negativne misli odgnala stran. Pobrala je palico in jo začela metati Tobiju. Urno so se obrnili in se začeli vračati. Tudi Igor je Maxi metal palico in trenutek negativnih občutkov se je razblinil med igro in veselim laježem ter smehom.

»Okoli desete bom šel k Sabini. Greva skupaj?« je vprašal Igor, ko sta prispela domov.

»Seveda. Kaj misliš, bo v redu, če vzamem Tobija s seboj? Drugače gre vedno z menoj k Sabini. No, včeraj ga nisem hotela vzeti,« je malo negotovo povedala Alja.

»Mislim, da ne more škoditi. Tobi je ubogljiv in on jo je našel,« je mirno odvrnil Igor.

Alja mu je samo prikimala in se odpravila v hišo. »Pokliči me, ko boš šel od doma,« mu je zaklicala čez ramo.

»Bom,« ji je odvrnil in z Maxi sta se odpravila naprej.

 

Alja je pozvonila na Sabinin domofon in v naslednjem trenutku sta slišala zvok za odklepanje vrat. Vstopila sta in Alja je spet samo potrkala in vstopila naprej. Igor jo je, zaradi domačnosti, ki si jo je privoščila, grdo pogledal. »Saj naju pričakuje,« je zamrmrala Alja in vstopila. Vonj po sveže kuhani kavi jima je omamil čute, da sta se oba zadovoljno nasmehnila.

»Pozdravljena, ravno prav sta prišla,« jim je zaklicala Sabina in nalila kavo v skodelice. Pladenj s sladkorjem, lončki smetane, skodelicami kave in krožnikom piškotov je odnesla na mizico v dnevno sobo. Sklonila se je in pobožala Tobija.

»Kako sta preživeli noč?« je zanimalo Aljo. Pozorno je opazovala prijateljico in zdelo se ji je, da Sabina deluje spočito in veselo. Tobi je kratko povohal Trini, jo nežno dregnil s smrčkom in se zleknil poleg pasje košare na preprogo.

»Dobro,« se je nasmehnila Sabina in sedla poleg Alje.

Igor se je sklonil v pasjo košaro in pod odejo poiskal Trini. Psička je ob njihovem prihodu dvignila glavo. To je bil dober znak. Malo jo je pogledal in zadovoljno sedel v fotelj.

»Vidim, da je lulala v pasjem stranišču,« je rekel z zanimanjem in opazoval dva majhna rumena fleka na podlogi pasjega stranišča.

»Ponoči sem jo dvignila in položila na stranišče. Držala sem jo, da je na nekakšen način stala in ji ritko potisnila k tlom ter ji prigovarjala, naj lulala. In čez čas je res. Zjutraj sva vajo ponovili, ni mi bilo treba dolgo čakati, da je lulala. Tudi bolj stabilno je stala, vsaj zdi se mi tako,« je ponosno razložila Sabina.

»Pametno,« se je nasmehnila Alja.

»Zjutraj sem ji poleg tekoče hrane ponudila tudi malo trde hrane. Imela sem malo govejega mesa iz juhe. Skupaj s korenčkom in nekaj briketi, namočenimi v neslani juhi ,sem ga zmlela v multipraktiku. V gobček sem ji potisnila kašast pripravek. Pojedla je za dve žlici. Najprej sem ji jaz porivala hrano v gobček, potem pa sem pustila, da je sama vzela z mojega prsta. Ostalo sem shranila za naslednje hranjene. Ko popijemo kavo, jo bom spet nahranila,« je povedala in vprašujoče pogledala Igorja. Ni bila prepričana ali je storila prav. Čeprav ji je Igor sinoči prinesel še nekaj vrečk tekoče hrane in jih je imela dovolj za nekaj obrokov, je že mislila o navajanju psičke na bolj konkretno hrano. Prav tako se je boleče zavedala dejstva, da bo v ponedeljek, Trini ostala sama dobrih devet ur, ves čas, ko bo ona zaradi službe odsotna. Pomislila je, da bi vzela nekaj dni dopusta, a odgovornost do varovancev in sodelavcev, ji je visela nad glavo. Ni se mogla kar čez noč odločiti, da je nekaj dni ne bo. Potrebovala je zamenjavo. Trini se bo morala naučiti jesti sama in lepo bi bilo, če bi se naučila uporabljati pasje stranišče.

»Prav si storila. Toda, ne melji je preveč. Mora se naučiti jesti. Popoldne ji poskusi dati pest briketov,« je mirno pripomnil Igor.

Sabina se je zagledala v Trini. Ljubeč izraz je preplavil njen obraz. V očeh so se ji zalesketale solze, čeprav se je smehljala. Igor in Alja sta takoj pogledala v smer, kamor je strmela Sabina. Tudi on dva sta se veselo nasmehnila. Trini se je skušala skobacati na noge. Majavo je stala na svojih nogicah, odeja ji je padla s telesa. Tiho je zacvilila. Tobi je takoj vstal in stopil k njej. S smrčkom se je še enkrat podrgnil ob njo. Spet je legla in on se je ulegel poleg. S smrčkom se je zakopala v njegov kratki kožušček.

»Si mogoče že lačna, ali si samo želiš bližine, srček?« je nežno rekla Sabina. Trini je ob njenem glasu spet dvignila glavo in jo pogledala z velikimi očmi.

Sabina je vstala in iz hladilnika vzela skledico s pripravljeno hrano. Za nekaj sekund jo je dala v mikrovalovno pečico. Mali lakotnici, ni hotela dati prehladne hrane.

»Si jo ponoči vzela k sebi v posteljo?« je radovedno vprašala Alja.

»Ne. Spali sva v dnevni sobi,« je Sabina skomignila z rameni. Zdaj je vedela, da je bila ideja, da spi na sedežni, malo butasta. Poleg udobne postelje v spalnici, se je ona odločila za dokaj trdo sedežno. A morala si je priznati, če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi storila isto.»Nočem je navajati na svojo posteljo. Če bo res velika, nima kaj iskati v moji postelji. Zato je spala v svoji košari. Odejo sem ji namestila tako, da ji je bilo toplo in mislim, da je lahko dobila občutek varnosti. Nisem je hotela premetavati in jo begati ali jo puščati same, zato sem spala na sedežni.«

Alja ji je samo prikimala in se veselo nasmihala. Igor se je samo smehljal. Trini se je odzivala na Sabinin glas, kar pomeni, da se je veliko pogovarjala z njo. To mu je bilo všeč. Vse premalo lastnikov se je resnično pogovarjalo s svojimi psi. In če je Trini po slabem dnevu že poznala Sabinin glas, je vedel, da bo njeno življenje pri taki lastnici resnično dobro.

Sabina je Tobiju natresla nekaj briketov na krožniček in nahranila Trini. Najprej ji je dala polovico vrečke z injekcijo in ji nato dala gosto hrano. Ni ji bilo treba porivati hrane v gobček. Trini je vse pojedla z njenega prsta. Spet jo je položila na pasje stranišče in psička je ubogljivo lulala. Tokrat Sabini ni bilo treba držati psičke, saj je imela že toliko moči v nogicah, da je sama stala. Položila jo je nazaj v njeno košaro in sedla k prijateljema. Še malo so klepetali, nato sta se Igor in Alja poslovila. Igor ji je še razložil, naj Trini ne pelje ven, dokler ne bo cepljena. Obljubil je, da bo v petek prinesel cepivo in čip, ter tako poskrbel za osnovne stvari, ki jih mladiček potrebuje. V kolikor bo dovolj zdrava, jo bo cepil, če ne bo treba počakati še kakšen dan več. Prav tako ji je zagotovil, da se bo tudi med tednom oglasil in pogledal kako jima gre. Sabina ju je pospremila. Pobožala Tobija in Aljo povabila, naj se oglasi kadar koli bo imela čas.

 

Trini je pridno jedla in se začela normalno razvijati. Kakor je ona rastla, tako je rastlo tudi Sabinino srce in ljubezen do živahne psičke. Kmalu je ugotovila, da je Trini pametna in v resnici zelo pridna. Brez težav je ostajala sama doma. Pasje stranišče je prestavila v kopalnico, kar za Trini ni predstavljalo problemov. Vso svojo pasjo potrebo je opravljala na pasjem stranišču, kadar je bila v stanovanju in na travi, kadar sta šli na kratek sprehod. Med Sabinino odsotnostjo je spala ali se igrala z igračami, s katerimi jo je ljubeča lastnica obdarila. Po navadi sta se sprehodili do Alje in ta ju je pospremila nazaj, nato pa peljala Tobija še dodatni krog ali obratno. Sneg je za Miklavža pobelil pokrajino, a se je v nekaj dneh stopil. Ostal je le mraz. Alja je Tobija peljala na sprehod, se ustavila pri Sabini in jo povabila k sebi na kavo. Sabina je Trini oblekla v bombažno pasjo majico in ji nadela še topel plašček. Skupaj so se odpravili proti Aljinemu domu.

»Nekam slabe volje se mi zdiš,« je tiho pripomnila Alja, ko sta počasi stopali po pločniku.

»Ja, mogoče sem res malo slabe volje,« ji je odvrnila Sabina in se utrujeno nasmehnila. »Govorila sem z mamo. Vsakič, ko se slišiva, jo poslušam, kako pes ni zame,« je na pol jezno dodala.

»Neumnost. Odlično si se znašla in Trini ne bi mogla dobiti boljše lastnice,« je rahlo vzkipela Alja.

»Vem. Hvala. A ni to, kakšna lastnica sem. Mama mi ves čas prigovarja, kako mi najbrž smrdi v stanovanju in me sprašuje kaj vse mi je že uničila,« je razočarano vzdihnila Sabina. Obe sta vedeli, da pri Sabini ne smrdi, pri njej je vedno moč čutiti prijeten svež vonj. Sabina ima rada aromatična olja in pogosto prižge paličico kadila ali nalije olje v izparilnik s svečko. »Trini ni ničesar uničila. Nikoli ni grizljala mojih copat, čevljev ali česar koli drugega. Enkrat je poskusila, a sem ji copat zamenjala z igračo in od takrat ni več poskušala ničesar takega,« je nadaljevala Sabina.

»Vem. Trini je res pridna. Glej tvoja mama ni nikoli imela živali v stanovanju in ve samo tisto, kar ljudje na splošno mislijo,« jo je skušala potolažiti prijateljica.

»Saj to ji tudi jaz dopovedujem, a me noče slišati. Moja mami si tudi predstavljati ne more občutka, ki ga dobim, ko pogledam ali pobožam Trini. Kadar pridem domov, me je vesela. Veselo maha z repkom in se hoče na vsak način pocrkljati. Že sama misel na njo mi prikliče srečne občutke in nasmeh. Trini potrebuje tako malo pozornosti, da mi vrača tako veliko ljubezni. Zaradi nje hočem biti umirjena in pozitivna. Nočem prenesti slabe volje na njo, saj tudi, če bi hotela, ne bi mogla. Moraš biti od kamna, da se te ta povezanost ne dotakne,« je Sabina zmajala z glavo. »Po drugi strani pa ne morem več odvračati sestre od obiska. Takoj, ko je slišala, da imam Trini, je hotela priti na obisk. Njena dva sončka, sta radovedna in zelo živahna otroka, zato sem jo komaj prepričala, da Trini ni igrača in da potrebuje malo časa, da okreva. Že predolgo sem jo odvračala od obiska. Jutri popoldne pridejo. Veš, da imam nečaka zelo rada, a ne morem dovoliti, da bi se Trini počutila ogroženo ali da bi jo kakor koli prestrašila ali poškodovala. Sestra je slepo zaverovana v svoja otroka in ne dovoli, da bi jima kdor koli kar koli odrekel. Lahko bi se pošteno sprli, zato me je malo strah,« je povedala še drugo, kar jo je težilo. Alja jo je le sočutno pogledala.

»Hej, kaj se je zgodilo? Delujeta, kot bi se vama vse ladje potopile,« je radovedno vprašal Igor, ko je ustavil avto poleg njiju in odprl okno.

»Nič!« sta odgovorili v isti glas.

»Ah, ok. Torej ne bom več spraševal,« se je zasmejal in roki dvignil v navidezno obrambo. »Vsak čas bosta prišla Blaž in Aljoša na eno pijačo. Kaj, ko bi se nam pridružili?« je nadaljeval pogovor in se nagibal proti odprtemu oknu, da ju je lahko opazoval.

Sabina je skomignila z rameni, kot, da ji je vseeno. Alja, ki je opazila njegov veseli pogled, za katerega je vedela, da ga je povzročila Sabina, je prikimala in rekla: »Zakaj pa ne, tako ali tako, sva bili namenjeni k meni na kavo.« Igor se je resnično ogrel za Sabino in tokrat je spremenil svoj pristop. Mogoče bi se pa med njima lahko kaj razvilo, je premišljevala. Oba je imela rada in mogoče bo znala Sabina ukrotiti nezrelega samca.

Igor je zapeljal na svoje dvorišče, Sabina in Alja pa sta prepešačili še teh nekaj metrov in se mu pridružili. Igor je odprl vrata in Maxi je veselo skočila ven. Takoj se je odpravila proti Sabini.

»Ljubica, lepo te je videti. Pridi, rada bi te spoznala s Trini,« ji je Sabina veselo rekla in počepnila. Maxi je prišla in dovolila, da jo Sabina poboža po glavi. Nato je povohala Trini. »To je moj srček, Trini. Majhna je še in potrebuje zaščito in prijatelje,« se je Sabina pogovarjala z Maxi. Igor in Alja sta se samo pogledala. Maxi je brez problemov sprejela mladička in tudi Trini je veselo mahala z repkom. Igor je presenečeno pomignil proti Sabini in prikimal. Alja ga je razumela. Sabina je imela neverjetno avtoriteto. Opazil je že, da se ne boji živali. Ravno nasprotno. Imela jih je brezpogojno rada in to se je čutilo. Prav tako pa se je čutila njena moč. Z nevsiljeno lahkoto je imela avtoriteto. Zato so jo vse živali ubogale in imele rade. Igor je pomislil, da se je avtoritetnega obnašanja naučila skozi svoj poklic. V kolikor je hotela, da jo varovanci ubogajo, je morala razviti pravi odnos. Isti odnos je prenašala na živali in prepričan je bil, da se tega sploh ne zaveda.

»Če nista opazili, je zunaj precej hladno. Pojdimo v hišo,« je rekel Igor in se napotil proti vhodnim vratom. Alja, Sabina in vsi trije psi so mu sledili. Niso se še dobro namestili, že se je oglasil hišni zvonec. Alja se je ponudila, da bo odprla. Veselo je pozdravila prišleka in skupaj so se vrnili v dnevno sobo. Za kratek trenutek je nastala tišina. Nato se je Blaž veselo predstavil Sabini, s pogledom ošvrknil pasjo trojico na preprogi pod oknom in prestregel pomenljiv Igorjev pogled. Vseeno je sedel poleg Sabine na sedežno.

Tudi Aljoša je pozdravil Sabino in izrazil svoje veselje, da jo je spoznal. Ni se menil za Igorja. Alja, ki jih je opazovala, se je tiho zabavala. Sabina je bila preveč zasedena s spoznavanjem, da bi kar koli opazila. Alja je sedla v en fotelj in z nasmehom pogledala v pse. Tobi se je držal zase, a dokaj blizu Maxi. Maxi se je zvila v klopčič in s svojim telesom ovila Trini, ki je od utrujenosti malo zadremala. Alji se ni zdelo pošteno, da kolega mučita Igorja, zato se je vmešala v pogovor in jima razložila, da je Sabina njena prijateljica, ter povedala vse o tem, kako so našli Trini. Ni pozabila omeniti Igorjeve vloge v vsem tem. Igor je sedel v drugem fotelju in se trudil držati prijateljsko in dobre volje. Sabina je sedela med Aljošo in Blažem, ki sta visela na vsaki njeni besedi. Čez čas sta se ga prijatelja usmilila in se nehala spogledovati s Sabino. Čeprav sta bila samska in jima je bila Sabina obema všeč, sta opazila Igorjevo nejevoljo in se odločila, da mu ne bosta povečevala muk.

Vsekakor jima bo moral razložiti vse. Igor še nikoli ni povabil ženske domov na kavo. Alja tukaj ni štela. Konec koncev je sorodnica in ena izmed aktivnejših članov društva. Njihovo druženje se je kmalu prelevilo v resnično prijetno popoldansko kramljanje. Igor je opazil, da Sabina z lahkoto sledi njihovemu pogovoru, ki je nehote zašel v teme, povezane s psi, društvom in šolanjem. Pomislil je, da se ji pogovor zdi celo zanimiv. Najpomembnejše pa je bilo to, da se ni spogledovala, ne z Blažem in ne z Aljošo. No, tudi z njim se ni spogledovala, a trenutno mu je bilo dovolj že to, da je sedela v njegovi dnevni sobi in se z lahkoto vključila v njegovo družbo. Večkrat jo bo moral povabiti k sebi. Resnično mu je bila všeč. Ne samo njena zunanjost, ne najbolj ga je pritegnila njena pozitivna energija in iskren nasmeh, ki se je odražal tudi v njenih očeh.

Po dobri uri druženja, sta se ženski poslovili. Igor ju je pospremil do vrat. Ni hotel pogledati Alje. Ni si drznil pogledati je. Sestrična ga je najverjetneje prebrala. Ni ji hotel pojasnjevati svojega zaščitniškega in lastniškega obnašanja do Sabine. Res, da ga pred Sabino ne bi napadla, a že njen pogled bi bil dovolj, da bi se zaradi tega počutil slabo. Tega zadovoljstva ji ne bo dal. Poslovil se je od njiju, počakal, da sta prehodili dvorišče in se vrnil v dnevno sobo. Ni pričakoval dveh radovednih pogledov.

Njegova kolega sta se prestavila vsak v en fotelj in mu prepustila sedežno. Tako, sta lahko oba neovirano strmela vanj. Ostali so sami in ne bosta se premaknila iz njegove dnevne sobe, dokler ne slišita resnice. Igor se je v delčku sekunde zavedal, da je prišel izpod kapi pod dež. Zdaj bi raje videl, da je v njegovi dnevni sobi ostala Alja. A žal sreča ni bila na njegovi strani. Odločil se je, da se bo naredil neumnega. Čeprav so se poznali skoraj celo svoje življenje, jim ni nameraval govoriti i svoji zmedenosti glede Sabine. Ženska ga je neizmerno privlačila in burila njegovo domišljijo. Vsak prosti trenutek je mislil na njo. Čeprav jo je hotel izbrisati iz svojih misli, mu to že od prvega dne, ko jo je videl, ni uspelo. Ni je želel na hitro osvojiti in kasneje obžalovati. Tudi pomisliti ni hotel, kaj bi se zgodilo, če bi ji priznal kako ga privlači in bi ga ona zavrnila. Zdaj mu je bilo najpomembneje, da postaneta prijatelja in da se lahko čim več druži z njo.

»Torej, kakšne načrte imaš s Sabino?« se je opogumil Blaž, ko je videl, da se je Igor lenobno in zdolgočaseno namestil na sedežno.

»Nimam načrtov,« je lenobno odvrnil.

»Torej imava midva prosto pot?« se je Aljoša namuznil.

Igor ga je samo grdo pogledal. Ujel se je na Aljoševe besede in sedaj bo moral povedati tisto, kar jima je hotel zamolčati.

»Ah, daj no Igor. Poznamo se že toliko dolgo. Nič ni narobe s tem, če si se zaljubil,« se je zasmejal Blaž.

»Kdo je rekel, da sem se zaljubil? Sabina mi je všeč. Resnično všeč. Toda, ona je Aljina prijateljica in Alja mi je prepovedala, da bi se igral z njo. Prav tako sem spoznal, da Sabina ni ženska, s kakšnimi se po navadi družim. Njo ne zanima kratka avantura. Zato sva trenutno v fazi prijateljstva. Mogoče se bo kasneje med nama razvilo kaj več od prijateljstva,« je odvrnil na videz užaljeno.

»Kakor praviš,« je prikimal Blaž in vstal. »Mislim, da je čas, da grem,« je dodal in se odpravil proti vratom.

»Počakaj še name. Dovolj sva sedela. Moram še do trgovine, dokler je odprta,« je pripomnil Aljoša.

»Jutri zjutraj se vidimo na poligonu,« je odvrnil Igor namesto pozdrava in ju pospremil do vhodnih vrat. Za njima je zaprl vrata in se za kratek hip naslonil na njih. Ni pomislil, da bi se lahko zaljubil v Sabino. Malo je premlel svoje občutke in zmajal z glavo. Ne, Sabina mu je bila resnično všeč, a zaljubljen ni bil. Pred njegovimi vrati sta se prijatelja spogledala. Samo nasmehnila sta se drug drugemu. Obema je bilo čisto jasno, da je Igor zaljubljen do ušes.

 

Sabina se je sesedla na sedežno. Poželjivo je pogledala v svoj mobilni telefon na zgornji polici omare nad televizijskim sprejemnikom. Najraje bi poklicala Aljo, a je ta šla z Matejem v kino. Pomislila je na Igorja in zmajala z glavo. Le kaj bi mu rekla? In kdo ve kje, ali s kom je bil. Ne, nikogar ne bo klicala, samo trenutek, da si spočije in nato se bo lotila pospravljanja. V tistem trenutku je njen mobilni telefon začel zvoniti. S težkim srcem je vstala in vzela telefon. Presenečeno je pogledala v ekran in ni mogla verjeti, da jo kliče Igor.

»Prosim,« se je kratko oglasila.

»Pozdravljena! Te motim?« je veselo rekel Igor.

»Ne, nič me ne motiš, ravnokar sem se sesedla na sedežno. Počutim se kot bi celo popoldne stala v središču viharja,« se je nasmehnila, čeprav je ni mogel videti. »Hm, pozabi kaj sem rekla,« se je zahihitala, saj ni mogla verjeti, da mu je resnično povedala kako se počuti.

»Prav, kakor hočeš,« se je tudi sam zabaval. »Sobota zvečer je in jaz sem sam doma, priznam, da mi je dolgčas. Alja je z Matejem v kinu in fantje so šli na bovling. Pomislil sem, da bi ti mogoče prijala ena pijača. Rad bi te povabil k sebi. Maxi in Trini se lahko malo družita, midva bi pa spila pijačo in si mogoče ogledala kakšen film,« je iznesel svoje vabilo.

»Nočem biti ne vljudna, a veliko raje bi videla, če bi se vidva z Maxi oglasila pri meni,« je rekla nelagodno. »Veš, predno si poklical, sem premišljevala, da bi te poklicala, a sem si premislila. Zato sem resnično vesela, da si ti poklical. Čeprav sem čisto na tleh, bi sedaj raje imela družbo kot sedela sama,« mu je iskreno priznala.

»Kaj se je zgodilo?« se je zresnil.

»Nič takega, saj boš videl, ko boš prišel. Saj boš prišel?« je rekla s prošnjo in strahom v glasu.

»Sva že na poti,« ji je zagotovil in se kratko poslovil.

Ni minilo nekaj minut, ko je pozvonil njen domofon. Odprla je vhodna vrata v blok in takoj na stežaj še svoja vrata. Maxi je takoj pritekla do nje in se podrgnila ob njeno nogo, ona pa jo je pobožala.

»Maxi ljubica, ti si reševalni pes, zdaj boš imela priložnost, da poiščeš izgubljeno osebo. Upam, da ti bo uspelo najti Trini, če se ne motim je nekje v kotu za sedežno,« se je žalostno nasmehnila Sabina in še enkrat pobožala velikega psa po glavi. Maxi je takoj odkorakala v notranjost in pustila človeka na hodniku.

Sabina je hvaležno pogledala Igorja in se mu utrujeno nasmehnila.

»Lahko si misliš kar si hočeš. Lahko se smejiš ali zgražaš. Ti kar izvoli, ne bom ti zamerila,« je skomignila z rameni in se nesrečno zazrla po prostoru.

»Ti si očitno čisto zares imela vihar v stanovanju,« je presenečeno iznesel Igor, ko se je tudi sam razgledal po prostoru. Na eni strani prostora je kraljevala dinamična kuhinja, ki jo je prvič videl v rahlem neredu. Na velikem pultu je stal opekač za tople sendviče in poleg njega papir, v katerega je bila zavita salama. Tudi embalaža od sira je pozabljena ležala poleg. Kečap je bil odprt in steklenička z origanom je stala poleg. V koritu je bilo nekaj krožnikov in poleg štedilnika je opazil umazane skodelice od kave ter kozarce. Na kuhinjski mizi je stal skoraj prazen krožnik piškotov, obkrožen z drobtinami in kupom prstnih odtisov po steklu. Tudi plastenka soka je bila tam, njen pokrovček je opazil v skledici z bomboni. Pogled mu je ušel še na drugi konec, v dnevno sobo. Preproga je stala čudno zasukana, po njej pa so bile raztresene lego kocke. Mizica je bila porinjena pod okno in na njej je bilo razmetanih nekaj risbic. Barvice so bile tako na mizi, kot pod njo. V kotu za sedežno je opazil pasje ležišče in Maxi ovito okoli hudo utrujene Trini, ki mu je namenila samo kratek pomežik z očmi, predno jih je spet zaprla in se s pasjim vzdihom prepustila spanju.

»Nečaka sta bila na obisku,« je uspela izdaviti Sabina.

»Mislim, da tako kot Trini, tudi ti najprej potrebuješ en medvedji objem,« se ji je prijazno nasmehnil in razširil svoji roki.

Za trenutek ga je gledala. Naredil je korak proti njej in ona je stopila korak proti njemu. Dovolila je, da jo objame in ji vlije nekaj moči. Zaprla je oči in se naslonila na njegove prsi. Tesneje jo je privil ob svoje telo in njeno glavo ujel pod svojo brado. Za trenutek je še sam zaprl oči in se prepustil občutkom. Tako dobro jo je čutiti ob sebi. Njeno mehko telo je bilo ustvarjeno za njegove objeme. Poželenje se je prebudilo v njem. Toda ni bil pravi trenutek, da bi ji to priznal. Nežno jo je božal po hrbtu. Čutil je, ko je premaknila glavo. Vedel je, da bo odšla iz njegovega objema. Popustil je svoj prijem in ji dovolil, da se odmakne.

»Mislim, da bo najbolje, da sedeš,« je nežno rekel in jo prijel za dlan ter začel porivati proti sedežni.

»Ne, ti se usedi, jaz pa bom pobrala igrače. Drugo lahko počaka,« je rekla umirjeno. Njegov objem, ji je res vrnil nekaj energije in moči. Nikoli se mu ne bo mogla oddolžiti za to drobno gesto ali mu sploh opisati, kaj ji je njegov objem pomenil.

»Rekel sem, da se usedeš,« je rekel odločno, a še vedno dokaj nežno. Sedel je poleg nje in jo prijel za dlan. »Si lačna?« je vprašal.

»Mislim, da ne,« je negotovo odvrnila.

»Misliš, da ne?« je nejeverno ponovil njene besede. »Prav, pa povej, kdaj si nazadnje jedla, kaj in koliko,« je spremenil taktiko. Očitno jo je popoldanski obisk čisto spravil s tira. Pri sebi se je nasmehnil. Zanimivo, da nekdo, ki po cele dneve dela večinoma z otroki, ki potrebujejo pomoč, ne zna biti kos živosti dveh malčkov. Ni je obsojal, tudi sam je imel nečaka in nečakinjo in približno si je lahko predstavljal, kako se ji je godilo.

»Pojedla sem kosilo in potem sem za malico naredila tople sendviče, mislim, da mi je uspelo pojesti enega,« je odgovorila po kratkem premisleku.

»Potem nama bom naročil pizzo, žal trenutno nimava veliko izbire,« je rekel stvarno in iz žepa vzel svoj mobilni telefon. Naročil je hrano in ji podal daljinski upravljalnik. »Poišči oddajo ali film, ki bi ga rada gledala, jaz bom na hitro pospravil igrače,« je dodal in začel pobirati kocke v plastično škatlo.

»Oh, prosim, pusti igrače, to je moje delo,« je rekla in se spustila na kolena.

Vstal je in jo dvignil na noge. »Rekel sem, da bom jaz pobral. Nikar se ne obremenjuj, ni mi težko. Ti imaš nalogo, da najdeš nekaj, kar bova gledala,« ji je ponovil in ji pomagal nazaj na sedežno. Samo prikimala mu je in se vdala.

Dokler naročena hrana ni prišla, mu je uspelo pobrati vse kocke, zložiti barvice nazaj v kovinsko škatlo, poravnati preprogo, vrniti mizico na njeno mesto in pospraviti kuhinjo. Posodo je splaknil in zložil v pomivalni stroj, pobrisal mizo in pospravil smeti. Še Trini je zamenjal vodo in ji natresel brikete. Nato sta skupaj sedela na sedežni, pojedla kalorično večerjo in jo poplaknila s pivom, ki sta si ga razdelila. Ko sta pojedla, jo je povlekel v svoj objem in tako objeta sta pogledala film do konca. Predno se je poslovil jo je vprašal za načrte za najdaljšo noč v letu.

»Starša sta me povabila na domačo zabavo, menda pride nekaj družinskih prijateljev, tudi moji vrstniki s svojimi partnerji. Nisem ravno navdušena nad to idejo. Tudi sestra me je povabila, a tja zagotovo ne grem. Že zaradi Trini ne. Pravzaprav, zaradi Trini, sem mislila ostati doma. Okoli novega leta je vse preveč pokanja petard in nočem, da bi bila sama in prestrašena,« mu je kramljaje odgovorila.

»Potem pa pridita k meni. Čeprav se Maxi ne boji pokanja petard, je ne bom pustil zunaj v pesjaku. Doma bom naredil manjšo zabavo. Verjamem, da bosta Alja in Matej z veseljem prišla. Najverjetneje bodo prišli tudi kolegi iz društva. Že nekaj let tako praznujemo novo leto. Psi imajo celo klet na voljo in mislim, da jim je tam všeč. Trini se bo dobro vklopila v to pasjo druščino,« ji je veselo predlagal.

»Sliši se mamljivo,« se mu je nasmehnila.

»Saj tudi je,« se je zasmejal. »Veseli bomo, če nam boš spekla tiste čokoladne piškote,« se je zabaval naprej.

»Ni problema. Tudi kaj drugega znam speči, pusti se presenetiti,« je odvrnila.

»Z veseljem. Zdaj pa resnično mislim, da je čas, da greš spat. Se vidiva jutri? Mogoče bi skupaj odšla na jutranji sprehod?« je rekel in poklical Maxi, vstal je in se napotil proti vratom.

»Lahko bi šla. Se slišiva zjutraj,« mu je prikimala.

Poslovil se je in Sabina ga je prijateljsko v zahvalo poljubila na obraz. Pospremila, ga je do vrat in se še enkrat zahvalila za pomoč in družbo.

 

Zjutraj so si Sabina, Alja in Igor izmenjali nekaj sporočil po mobilnih telefonih in čez deset minut so se srečali na križišču med njihovimi domovi. Veselo so se pozdravili in počakali, da se tudi psi pozdravijo. Ponoči je deževalo. Primerno obuti in oblečeni so se odpravili po pločniku proti koncu naselja, kjer bodo zavili na poljsko pot in pustili psom, da se natečejo. Trini se je dokaj hitro utrudila, zato je imela Sabina čez ramo obešeno torbo, v katero je po potrebi dvignila utrujeno psičko in jo nekaj časa nosila. Svoj korak so prilagodili najpočasnejši Trini. V resnici je to bila ena od malenkosti, ki se je nihče od njih ni zavedal. Ravnali so nagonsko.

»Mislim, da mi sedaj lahko razložiš svoje sporočilo,« je pričakujoče rekla Alja in radovedno pogledala Sabino.

»Oprosti, a ne vem, kaj me pravzaprav sprašuješ,« je zamišljeno odvrnila Sabina in jo gledala, kako bi dojela, o čem Alja govori.

»Vprašala sem te, kako je bilo včeraj z obiski in ti si mi odgovorila, preživeli sva, Igor je junak dneva,« se je namuznila Alja.

»Ah, to,« se je nasmehnila Sabina in pogledala Igorja. Oba sta se začela glasno smejati.

»Ni lepo, da se samo vidva zabavata!« se je Alja naredila užaljeno.

»Kot sem napisala. Preživeli sva. Na svoje presenečenje sem lahko nečakoma dopovedala, da je Trini majhna in da jo boli, če jo stiskata. Malo sta jo božala, a v glavnem sta jo pustila pri miru. Sicer sta ji metala večje kocke in nekajkrat jima jih je res prinesla nazaj. Igrala sta se s kockami. Malo sta risala, pokazala sta mi, kaj sta se naučila na uricah telovadbe in podobno. Bilo je živahno in glasno. Ko so se poslovili, sva s Trini dobesedno obsedeli. Obe sva bili izčrpani,« je Sabina povzela včerajšnje popoldne. Nato je pogledala Igorja. Razumel je, da bi raje videla, da on nadaljuje.

»Poklical sem Sabino, da bi jo povabil k sebi. Namesto tega sva z Maxi odšla k njej. Žal mi je, da nisem slikal stanovanja. Sabinina nečaka sta bolj živa in vsekakor bolj domiselna od najinih,« se je zahihital Igor.

»In s čim si si prislužil naziv junaka dneva?« je zanimalo Aljo.

»Ker sem Sabini delal družbo. Naročil sem večerjo in skupaj sva si ogledala film,« je odvrnil Igor in pogledal Sabino, saj je hotel tudi sam slišati, zakaj si je resnično prislužil ta laskavi naziv. Bolj kot sam naziv, ga je veselilo, da je sinoči njegova družba Sabini nekaj pomenila. Vsekakor ni bila ženska, ki bi govorila prazne besede in jih po nepotrebnem lepotičila.

»Ko mi je bilo najhuje, me je nekaj časa držal v svojem objemu. Bila sem na robu solz in izčrpana, vlil mi je moč in me potolažil. Pospravil je igrače, poravnal preprogo in vrnil mizo na njeno mesto, pospravil je posodo v pomivalni stroj in pobrisal mizo. Za vse je poskrbel. Še Trini je zamenjal vodo in natresel hrano. Upravičeno je junak dneva,« je resno povedala Sabina in se nemo zazrla v Igorjeve oči. Njen pogled mu je povedal več, kot je povedala z besedami.

»Kadar koli potrebuješ junaka, me pokliči,« ji je rekel veselo in jo objel čez ramo. Hitro jo je spustil, saj naj bi to bila le prijateljska gesta. Nato je še Aljo povabil, da se z Matejem udeležita njegove novoletne zabave.

Alja ju je kratek čas vprašujoče opazovala. Oba je predobro poznala, zato je dovolila Igorju, da je zamenjal temo. Očitno je bilo, da se med Igorjem in Sabino prebujajo čustva. Prav tako je bilo očitno, da jih oba zavestno zavračata. Vztrajala sta v prijateljskem odnosu in ona ne bo tista, ki jima bo poskušala odpreti oči. Še zlasti zato ne, ker je nedolgo nazaj grozila Igorju, da mora pustiti Sabino pri miru. Saj ne, da bi sedaj odobravala njegovo zanimanje za njo. A predobro je vedela, da ljubezen včasih ubere svojo pot in da se ji ni moč upreti. Ostala bo tiho in opazovala kakšno pot bosta ubrala Igor in Sabina. Mogoče se bosta ujela. Mogoče sta resnično prava drug za drugega.

Tobi je tekel bolj zase, Trini pa je bila sila radovedna in je skakljala sem ter tja ter vohala naokoli. Maxi je zaščitniško sledila vsakemu njenemu koraku. Enkrat jo je celo dregnila s smrčkom, da se ni zmočila v luži, kamor jo je vlekla njena radovednost. V daljavi so opazili moškega, ki je tekel in psa, ki je tekel ob njem.

»Trini!« je rekla Sabina in mlada psička se je ustavila in počakala, da ji je Sabina pristopila, z namenom, da ji pripne povodec. Pri mladi psički ni vedela, kako se bo odzvala na srečanje z velikim psom in še manj, kako se bo pes odzval na njo. Do sedaj se je Trini družila le z Maxi in Tobijem.

»Poleg,« sta Igor in Alja pozvala svoja psa. Njima ni bilo treba pripeti svojih psov, saj sta ubogala na ukaz in vedela sta, da se ne bosta menila za bližajočega psa, če jima tega ne bosta dovolila.

»Nikar je ne pripenjaj,« se je nasmehnil Igor. »To sta Blaž in Rex,« je nadaljeval, ko je spoznal svojega prijatelja.

S počasnim tempom so nadaljevali naprej, Blaž in Rex pa sta se hitro bližala.

»Nisem pričakoval, da bom vas videl na tako jutro tukaj,« se je od daleč smejal Blaž. »Rex, pridi, spoznaj Trini,« je rekel svojemu psu in se sklonil in pobožal psičko, ki je veselo mahala z repkom.

»Nismo od sladkorja,« se je zasmejala Alja. »Prej bi rekla, da tebe nismo pričakovali tukaj ob tej uri,« se je zabavala naprej.

»Spal bom, ko bom star ali mrtev,« se je zasmejal Blaž.

»Blaž je imel sinoči fantovščino, njegov bratranec se naslednjo soboto poroči,« je Igor razložil Sabini.

»Kaj, ko bi nam na kratko povedal kaj ste počeli sinoči in kako je bodoči ženin prenesel vaše norčije?« je pripomnila Alja in pričakujoče gledala Blaža.

»Kaj naj rečem? Bilo je veselo, zabavno in moško,« ji je odvrnil in pomežiknil Sabini. »Domov sem prišel okoli petih zjutraj. Rex je navajen reda, zato sva si privoščila jutranjo rekreacijo. Slike bo Bor obesil na Facebook, verjamem, da bodo dobro pokomentirane,« je vseeno dodal.

»Lahko gremo k meni na kavo in nam poveš kaj več,« je predlagal Igor.

»Veš, da se vedno rad ustavim pri tebi na kavi, a danes ne bo šlo. Res mi ne bi zneslo. Poleg tega sem ves prepoten,« je obžalujoče odvrnil Blaž in se čez nekaj trenutkov poslovil in odšel proti domu.

Trojica je nadaljevala po poti naprej. Ko so prišli do gozda, je Sabina že nosila Trini, ki se je onemogla ulegla na tla. Obrnili so in se napotili nazaj proti domu. Ves čas so veselo kramljali in delali načrte za novoletno zabavo. Ko so bili na pločniku, je Sabina postavila Trini na tla in ta se je ponovno polna energije pognala naprej. Na njihovem križišču ju je Sabina povabila k sebi na kavo. Alja se je opravičila, da ima opravke in da se ji že malo mudi, saj sta imela z Matejem načrte za ta dan. Igor je vabilo veselo sprejel. Poslovila sta se od Alje in se napotila proti blokom.

»Najprej v kopalnico, tačke je treba oprati,«je nežno, a odločno povedala Sabina, ko je odklenila vhodna vrata. Vsi štirje so bili blatni. Sezula se je ob vratih in stopila v kopalnico. Trini ji je hodila ob nogah. Ubogala je ukaz in vedela je, kaj Sabina hoče od nje. Tudi Igor se je sezul in svoje blatne čevlje postavil poleg Sabininih, Maxi ji je sledila v kopalnico. Postavila se je na stran in potrpežljivo čakala, dokler je Sabina umivala Trinine tačke. Igor se je naslonil na podboj vrat in vse skupaj opazoval. Sabina je zmočila krpo in obrisala blato ter nato s suho brisačo obrisala tačko do suhega. Ko je poskrbela za vse štiri tačke, je slekla še plašček in bombažno majico, ki ju je imela Trini za sprehode.

»Tako srček, zdaj greš lahko v dnevno sobo,« je rekla ljubeče.

Trini je odstopicljala do Igorja in sedla na njegovo nogo. Maxi se je približala in ubogljivo čakala, da bo še sama deležna umivanja.

»Ljubica, ti lahko jaz očistim tačke?« jo je veselo vprašala Sabina in že splakovala krpo. Nato je počasi obrisala Maxine tace, najprej z mokro krpo in nato s suho brisačo. »Pridna si, ljubica. Takole, tudi ti si nared za dnevno sobo,« se je nežno pogovarjala s psico. Splaknila je krpo in jo obesila čez radiator, da se bo posušila za prihodnjič. Zadovoljno je pogledala v Igorja, ki je še vedno slonel ob vratih in jo opazoval. Ni in ni mogel odvrniti pogleda z nje. Ni si misli, da si bo upala očistiti Maxine tace, še manj, da ji bo Maxi to dovolila. Čeprav je bila Maxi šolana in ubogljiva, je bila vseeno samosvoja in trmasta. On je bil njen lastnik in le njega je resnično ubogala. Rada je imela red in le on je bil tisti, ki jo je lahko kopal in česal. Sabina jo je klicala ljubica. Kako zanimivo. Svojo Trini je klicala srček in njegovo Maxi ljubica. Saj jo je tudi sam klical ljubica, a to le takrat, ko sta bila sama.

»Stojiš, kot bi čakal, da tudi tebe očedim,« se je zabavala Sabina, ko ga je opazovala, kako ji zapira pot iz kopalnice.

»Mar nisem že dovolj čeden?« se je zasmejal in pogledal po sebi, kot bi se želel prepričati v svoje besede.

»Mislim, da ne potrebuješ mojega laskanja,« se je zahihitala in stopila proti njemu. Ni se odmaknil.

»Misliš, da res ne potrebujem? Vsak potrebuje malo laskanja! Jaz bi tebi lahko laskal celo uro,« je rekel tiho in jo pobožal po obrazu.

»Hvala, a ne potrebujem laskanja in priznam, da mi je ob komplimentih nerodno,« je odvrnila resno.

»Potem te za zdaj ne bom spravljal v neroden položaj, a vseeno bi ti rad povedal, da si mi zelo všeč,« je rekel nežno in se prisilil, da se je odmaknil od vrat. Podal ji je svojo dlan in jo odvedel v kuhinjo. Sam je odprl omarico in vzel lonček za kavo ter vanj natočil vodo in ga postavil na štedilnik.

»Mar ne bi jaz morala skuhati kave?« ga je nejeverno vprašala.

»Ja, bi. Toda pusti mi veselje. Moram si nabrati nekaj pozitivnih točk pri tebi, da mi boš lažje laskala,« se je nasmehnil in ji pomežiknil. Vedela je, da jo draži. Ni mu zamerila. Ob njem se je počutila dobro. Dokler je on skuhal kavo, je ona poskrbela, da sta Maxi in Trini dobili jutranji priboljšek.

 

December se je neizbežno iztekal. Sabina se je s Trini oglasila pri starših na božičnem kosilu. Čeprav je bila njena mama skeptična gleda psa v hiši, je Trini lepo sprejela. Tudi Sabinina nečaka nista pozabila, da ne smeta stiskati ali strašiti pasjega mladiča. Poleg tega sta imela veliko dela z odpiranjem daril. Sabina ni bila niti pol tako izmučena, kot je bila, ko sta bila pri njej na obisku. Opazila pa je, da se Trini zelo zanima za darila. Pisani ovoji so se ji zdeli zanimivi. Ko sta prišli domov, se je Sabina lotila zavijanja majhnih darilc pozornosti, ki jih je nameravala odnesti na novoletno zabavo pri Igorju. Čeprav niso govorili o tem, se je odločila, da preseneti nove prijatelje. Trini je dovolila, da se je igrala s pisanimi mašnicami in ji dala ostanke papirja. Pri tem jo je ves čas opazovala, saj se je bala, da bi znala kaj pojesti. Toda Trini se je raje zadovoljila s premetavanjem pisanih zadevic. Nato je vzela svojo žogico in se z njo podila po celi dnevni sobi. Sabina se je zabavala ob opazovanju igre.

Še sama je šla na kolena in se ji pridružila. Ko je Trini utrujeno obležala v svoji košari, je zavila darila do konca in jih spravila v škatlo, ki jo je polepila z novoletnimi motivi. Nato se je lotila peke piškotov. Pripravila je še dve škatli od čevljev, ju polepila s folijo od znotraj in novoletnim papirjem zunaj. Vanju bo spravila piškote za svoje varovance. Njihove terapije so bile praznično obarvane in že polovico decembra so se ukvarjali z okrasitvijo prostorov. Za Igorjevo novoletno zabavo bo spekla druge piškote in pecivo. Prav tako se je obvezala, da bo pripravila francosko solato in naredila sirni namaz. V vsem času se je Igor le dvakrat oglasil pri njej in ona je šla z Aljo enkrat k njemu. Čeprav nihče od njih ni imel veliko časa, so se teh nekaj trenutkov, ko so bili skupaj, dobro zabavali.

 

Sabina je parkirala poleg Igorjevega avta, pod nadstreškom ob njegovi hiši. Ni še izstopila iz avta, ko so se odprla vhodna vrata.

»Končno si prišla. Igor je že ves na trnih,« se je zahihitala Alja in pohitela, pomagati nositi dobrote, ki jih je Sabina pripeljala, v hišo.

»Nisva mogli prej,« ji je veselo odvrnila Sabina in pustila Trini na tla. Nato je pograbila škatlo s piškoti in sledila Alji.

»Sta pustili še kaj zame?« je vprašal Matej, ki je opazoval odprt prtljažnik Sabininega avtomobila.

»Seveda,« je čez ramo odvrnila Sabina in gledala pod noge, saj se je Trini smukala okoli nje.

»Potrebujete še mojo pomoč?« je vprašal Igor, ki se je ravno prikazal na vratih. Z žarečim nasmehom je pogledal Sabino.

»Dihaj!« mu je šepnila Alja in se mimo njega prerinila v hišo. Ujela je njegov poželjivi in presenečeni pogled. Očitno Sabine še ni videl zrihtane in rahlo naličene.

»Mislim, da je še nekaj stvari,« se je nasmehnila Sabina in se tudi sama mimo njega zmuznila v hišo.

Igor se je sklonil in pobožal Trini. »Poišči Maxi, nekje po kuhinji se smuka,« ji je rekel in se še sam napotil proti avtu. Dvignil je skledo s francosko solato, ki je še ostala in se zazrl v pisano škatlo z darilci.

»Moje presenečenje, nekaj pozornosti, majhna darilca za vse,« se je zahihitala Sabina in mimo njega segla v avto po škatlo. Zaradi omejenega prostora ga je oplazila s svojim telesom. Igorja je prijetno spreletelo. Očitno se Sabina ni zavedala svojega vpliva nanj. Še vedno jo je požiral z očmi.

»Trinina torba?« jo je vprašal in z glavo nakazal na pisano torbo, ki je še ostala v prtljažniku.

»Ja,« je prikimala.

Igor si je obesil torbo čez ramo in zaprl prtljažnik. Skupaj sta se odpravila v hišo.

»Fantje so se odločili, da bodo pustili svoje pse doma. Tukaj bodo samo Tobi, Trini in Maxi, zato sem mislil, da bo bolje, če bodo z nami. Če jim bo preglasno, se lahko umaknejo v spalnico,« ji je mirno razložil. Vedel je, da jo skrbi, saj ni vedela, kako se bo Trini odzvala na pokanje petard in ognjemet, ki ga bodo, tako kot vsako novo leto, spustili pet minut čez polnoč.

»Hvala,« se mu je zahvalila in ga hvaležno pogledala. Ni bilo potrebe, da bi kar koli govorila, razumela sta se brez besed. »Lepo si okrasil prostor in domiselno pripravil vse za zabavo,« je rekla iskreno, ko se je ozrla okoli sebe.

»Saj več, da mi je Alja pomagala,« je rekel tiho in ji stopil bližje.

»Ne bodi skromen,« se je zahihitala Sabina. »Kot vem, ti nimaš problemov z laskanjem,« se je zabavala naprej.

»Ne nimam,« se je nasmehnil in stopil še korak bližje, da je Sabina skoraj stala v njegovem objemu. Sklonil se je in ji šepnil na uho: »Lepa si. Poželjiva si. Resnično si mi všeč, še več kot samo všeč.«

Sabina ni pričakovala takih besed. Za trenutek ni vedela, kaj naj mu odgovoril. Na srečo se je oglasil hišni zvonec in jo rešil. Igor je nekaj zagodrnjal sebi v brado in se odmaknil od nje. Alja je odprla vhodna vrata in spustila prijatelje naprej. Veselo so se pozdravili in v dobrem razpoloženju nadaljevali druženje do polnoči. Ob dobri glasbi in odlični hrani so se presmejali temu in onemu in se na splošno dobro zabavali. Ob polnoči so dvignili kozarce in skupaj odšteli zadnje sekunde starega leta. Igor se cel večer ni odmaknil od Sabine, tudi zdaj je poskrbel, da je stala poleg njega.

Najprej je njej voščil srečno novo leto. Nežno jo je objel in jo povlekel v svoj objem. Zaželel ji je kopico lepih stvari in jo kratko poljubil. Nato je ona zaželela njemu kopico lepih stvari in ga kratko poljubila. Ni je še izpustil iz svojega objema. Ljubeče jo je gledal in ponovno spustil svojo glavo in se lahkotno dotaknil njenih ustnic s svojimi. Tokrat jo je počasi ljubkoval in nežno poljubljal njene ustnice. Ni si drznil poglobiti poljuba, le igral se je z njenimi ustnicami in se nato zelo nerad odmaknil. Ni bil pravi trenutek, da bi jo zares poljubi, sploh, ker je slišal vse splošni vrvež okoli sebe. Ni se še dobro odmaknil od Sabine, ko ga je Alja potegnila k sebi. Nato so sledili še vsi prijatelji. Ni utegnil pogledati kje je Sabina. Ko se je končno vrvež okoli voščil pomiril, je Alja povabila družbo ven na ogled ognjemeta.

»Brez zamere, jaz bom ostala tukaj. Ognjemet si lahko ogledam tudi skozi okno,« je Sabina povedala Alji, ki je razumela njeno potrebo, da ostane s Trini v sobi. Najprej je pogledala k psom, ki so brez zanimanja za dogajanje okoli sebe, počivali za foteljem, nato je stopila proti velikemu oknu in se zazrla ven.

»Ostal bom s Sabino,« je Igor zamrmral Alji. Tudi sam je s pogledom oplazil pse in se napotil k Sabini. Stopil ji je za hrbet in ko je prva raketa razsvetlila nebo, jo je počasi objel. Povlekel jo je k sebi. S hrbtom se je naslonila na njegove prsi. Svoji roki je ovil okoli njenih, da so skupaj počivale na njenem trebuhu. Nekaj trenutkov sta molče opazovala igro barv na nočnem nebu. Počasi je vdihoval vonj njenih las. Z ustnicami je poljubkoval njen vrat in jo začel obračati k sebi. Gledala sta se iz oči v oči. Počasi je začel spuščati glavo proti njej. V njegovih očeh je lahko prebrala namero, da jo bo poljubil. Lahko bi se umaknila, lahko bi ga zavrnila. Toda, ni ga. Bolj se je on približeval njenim ustnicam, bolj je začela zapirati oči. Poljubil jo je. Poljub mu je vrnila.

Svoji roki je ovila okoli njegovega vratu in mu dovolila, da jo tesno privije ob svoje telo. Njun poljub se je počasi stopnjeval. Iz rahlega dotika ustnic je zagorel do vroče potrebe po sprostitvi zatajevanih strasti. Alja se je v nekem trenutku obrnila in pogledala proti hiši. Ravno pravi trenutek, da je videla strastni poljub med bratrancem in svojo prijateljico. Kako romantično, si je mislila in s komolcem dregnila Mateja in mu z glavo nakazala naj pogleda. Samo spogledala sta se in se nasmehnila drug drugemu. Nista hotela strmeti v par na drugi strani okna. Pustila sta jima zasebnost. Igor je komaj zatrl svojo strast in neustavljivo željo po njej in se z naporom odmaknil od njenih ustnic.

Ni je spustil iz svojega objema. »Ostani nocoj pri meni,« je šepnil. Sabina ga je samo nemo opazovala. Videl je strast v njenih očeh. Torej sta oba gorela v istih željah in potrebah. Ni mu uspela odgovoriti, saj so se njuni prijatelji glasno in hrupno vrnili v hišo. Odmaknila se je korak od njega. V njenem pogledu je zaznal rahlo neodločnost. Ni bila prepričana, kaj naj stori. Potolažilo ga je dejstvo, da vsaj nekaj čuti do njega, drugače se ne bi mogla predati poljubu, tako kot se je predala. Če potrebuje čas, ji ga bo dal. A na koncu bo pristala tam, kjer jo hoče imeti. V njegovem objemu. V njegovi postelji. Zabava se je glasno in veselo nadaljevala. Čas je bil, da si razdelijo darila. Zabavali so se še dolgo v noč. Prijatelji so se skupaj poslovili, Sabina in Alja ter Matej pa so ostali v nameri, da pomagajo vsaj v grobem pospraviti ostanke zabave. S skupnimi močmi so hitro pospravili. Alja in Matej, ki sta opazila iskrice in prasketanje energije med Igorjem in Sabino, sta se ob prvi priložnosti poslovila.

»Prosim, ostani pri meni,« je rekel Igor in previdno povlekel Sabino v svoj objem. Ni mu ušlo, da se je v nadaljevanju večera poskušala odmakniti od njega. Ni bil prepričan, če ne obžaluje poljuba. Dovolila mu je, da jo je privil ob svoje telo. Še več. Roki je počasi dvignila okoli njegovega vratu.

»Danes ne,« je šepnila. Opazila je, da mu ni čisto jasno, ali pa samo ni bil zadovoljen z njenim odgovorom, ni bila prepričana. Vseeno mu je hotela razložiti svoje besede, zato je rekla: »Jutri ne bi rada obžalovala današnjega početja. Lep večer je bil, zabaven. Vsi smo nekaj malega spili. Prespiva tole. Če je privlačnost med nama pristna, bo preživela do jutri.«

»Prav,« ji je prikimal in se potolažen, da ga ni zares odslovila, nasmehnil. »Tudi ti si nekaj spila, ni pametno, da sedeš za volan avtomobila, čeprav nimaš daleč do doma,« je vseeno poskusil obrniti njene besede in jo prepričati, naj ostane. Vedel je, da je spila premalo, da bi jo to oviralo pri vožnji ali da bi lahko rekel, da je pod vplivom alkohola. »Ostani tukaj. Obljubim, da bova samo spala,« je nežneje dodal.

Sabina se je nasmehnila. S prsti je zdrsela po njegovem obrazu. »Oba veva, kako bi se končalo, če bi ostala tukaj. Nikar se ne prepričuj v nasprotno. Avto bom pustila tukaj. Domov greva lahko tudi peš. Tako si lahko prepričan, da se bom jutri oglasila pri tebi.«

Nič ni odgovoril. Samo prikimal je, saj so njene besede imele težo in strinjal se je z njo. Tesneje jo je privil v svoj objem. V njegovih očeh je prebrala tiho obljubo, da bo to samo poljub. In bil je samo poljub. Dolg, strasten poljub. Igor se je s težkim naporom odmaknil od njenih ustnic. »Pospremil vaju bom domov. Tudi Maxi se moral sprehoditi,« je šepnil z globokim, s strastjo prežetim glasom.

 

Naslednje jutro se je Igor sprehodil z Maxi. Na poti proti Sabininem bloku jo je poklical in povabil, da jo pospremi do svoje hiše, kjer si bosta privoščila skupni zajtrk. Strinjala se je z njegovim predlogom. Ni vstopil, temveč jo je počakal zunaj. Ni dolgo čakal. Iz njenega glasu ni mogel razbrati kakšne volje je. Še manj, kaj si danes misli o možnosti, da bi obstajala kot par. Zato se je z rahlo napetostjo in pričakovanjem prestopil z noge na nogo in jo opazoval skozi steklo vhodih vrat. Kaj hitro je zaklenila in se napotila proti njemu. Olajšano je vzdihnil, ko je opazil rahli nasmeh na njenem obrazu. Takoj, ko je odprla vrata je Trini stekla k njemu. Pobožal jo je po hrbtu in ji rekel nekaj spodbudnih besed. Tudi Maxi je veselo pozdravila Sabino, ki jo je počehljala po glavi. Naposled se je Sabina zravnala in se zazrla v Igorja, ki je stal le korak stran od nje.

»Dobro jutro,« je rekel in se nagnil naprej, da jo je lahko kratko poljubil na ustnice.

»Dobro jutro,« mu je odvrnila in obstala na mestu.

Urno je stopil še pol koraka do nje in jo počasi povlekel ob svoje telo. Gledal jo je v oči in ji jasno nakazal, kaj namerava storiti. Pustil ji je dovolj časa, da ga ustavi. Ni ga ustavila. Ni se izvila iz njegovega objema. Nagnila je glavo in mu ponudila svoje ustnice, ki jih je z radostjo poljubil. Začel je počasi in igraje, dokler ni ostal brez sape s prebujenim poželenjem in skoraj bolečo potrebo po potešitvi. Na lahko je popustil svoj prijem in jo pogledal. »Pogrešal sem te. Čas brez tebe, mi je samo potrdil, da si te resnično želim za več, kot le prijateljstvo,« je šepnil.

»Žal mi je,« je tudi ona tiho šepnila.

Ni se odmaknila od njega. V njenih očeh in na njenem obrazu ni mogel prebrati njenih misli, ali tega, kar mu hoče povedati. Ne, zdaj ne bi prenesel njene zavrnitve. Srčni utrip se mu je še malenkostno povečal, čeprav je istočasno pozabil dihati. V njegovih očeh je lahko zaznala rahli obup. Nasmehnila se mu je in svojo dlan položila na njegov obraz. Dvignila se je na prste in ga kratko poljubila na ustnice.

»Žal mi je, ker sem sinoči bila strahopetna. Žal mi je, ker nisem ostala pri tebi,« je šepetaje priznala. Prst je položila na njegove ustnice in mu preprečila, da bi kar koli rekel ali jo poljubil. Razumel je, da mu hoče povedati vse, kar misli, da mora. Pustil ji bo. Zdaj je lahko zaznal njeno privolitev in sprejemanje. Želela si ga je in samo to je štelo. »Nisem oseba, ki bi skakala iz zveze v zvezo. Ne igram se z moškimi in nočem biti tvoja igrača. Marsikaj sem slišala o tebi, a vseeno med nama čutim neko posebno energijo, ki mi ne dovoli, da bi se odločala z razumom. Že sinoči sem vedela, da se ne bom mogla upreti temu. Sprejela bom tveganje, da me lahko prizadeneš,« je skomignila z rameni in umaknila prst z njegovih ustnic.

»Kot si rekla, med nama je ta posebna energija, ki naju neustavljivo privlači. Tudi jaz se ji ne morem upreti. V resnici se ji niti ne želim upirati. Všeč si mi, od prvega najinega srečanja si mi bila všeč. Mislim, da sva se že dokaj dobro spoznala in lahko bi mi zaupala, da te ne bom prizadel. Nimam se namena igrati s teboj. Preveč mi pomeniš, da bi se spustil tako nizko,« ji je odvrnil in jo nežno in ljubeče poljubil. Kdo ve, koliko časa bi jo poljubljal pred blokom, saj sta oba izgubila stik z realnostjo in se očitno nista zavedala, da stojita na vhodu, če ne bi eden od sosedovih otrok v naglici pridirjal ven in ju zmotil. Zvok odpiranja vrat ju je vrnil v realnost. Spogledala sta se in se nasmehnila drug drugemu. Igor jo je prijel za dlan, poklical psa, ki sta potrpežljivo sedela in čakala, ter jo pospremil proti svojemu domu. Molče sta stopala po pločniku. Prečkala sta križišče in se napotila naprej.

»Prosim, stopi z mano, greva mojim staršem voščit novo leto,« ji je nežno rekel in jo povedel proti hiši svojih staršev.

»Ne vem, če je to pametno,« se je zresnila. Opazil je, da jo je zgrabila nekakšna panika. Ravno zato ji je zamolčal, da sta teti in strica na tradicionalnem prvo-januarskem zajtrku pri njegovih starših. Za brata z družino ni bil prepričan ali so prisotni ali ne. Nekaj družinskih članov gor ali dol. Vsi so mu venomer prigovarjali, da jim noče predstaviti svojega dekleta. Do tega trenutka ni niti enkrat pomislil, da bi katero koli predstavil domačim. O nobeni ni premišljeval kot o svojem dekletu. A sedaj, ko je zagledal hišo svojih staršev, ga je spreletelo, da bi jim z veseljem in ponosom predstavil Sabino. Zato jo je tudi povabil, da se mu pridruži pri novoletnem voščilu. Prav tako ji je zamolčal, da ima že nekaj let navado, da se šele zvečer oglasi na večerji in si šele takrat izmenjajo čestitke in lepe želje.

»Ti kar pojdi, jaz bom peljala Maxi in Trini naprej, počakale te bomo na dvorišču,« je nadaljevala svoje ugovarjanje.

»Ni potrebe, da bi peljala psa naprej. Maxi in Trini lahko počakata v hodniku. Ne bova dolgo. Verjemi, moja družina komaj čaka, da te spozna,« jo je skušal pomiriti in jo zamotiti, dokler jo je vlekel proti vratom. Ko jih bo enkrat dosegel, mu ne bo mogla uiti. Prijel je za kljuko, odprl vrata in glasno vprašal: »Je kdo doma?« Sabino je povlekel naprej in zaprl vrata. Maxi je ukazal, naj počaka v hodniku in Trini potrepljal po glavi, ter ji avtoritativno rekel, naj počaka z Maxi. Nista še naredila koraka naprej, ko je prednju stopila Igorjeva mama Irena.

»O, kako lepo presenečenje. Vstopita. Srečno novo leto,« je rekla Irena in objela Igorja ter ga cmoknila na obraz. Hitro ga je spustila in svojo dlan ponudila Sabini. Hitro sta se predstavili, a očitno je bilo, da je ženska že veliko slišala o Sabini. Tudi njo je stisnila v objem in jo kratko cmoknila na obraz. Nato jo je popeljala naprej. Igor je hodil za njima. Ob Irenini naravni dobrodušnosti in iskrenemu sprejemu, se je Sabina sprostila. Zato je lažje prenesla šok, ko se je v njo zazrlo pet parov radovednih oči. Spoznala je Igorjevega očeta, teto in strica, ter pozdravila Aljina starša.

»Ustavila sva se samo, da vam voščiva srečno novo leto. Žal imava drugačne načrte, zato resnično ne moreva ostati na zajtrku in kavi,« je Igor zavrnil mamino vabilo. Prijel je Sabino za dlan in se poslovil. V hodniku, ko sta se umaknila radovednim pogledom, jo je pomenljivo pogledal in se skušal opravičiti. Samo upal je lahko ,da ga Alja ne bo izdala, da je vedel, da bodo vsi zbrani. Ni se igral z njo, le težko bi ji razložil, zakaj je dobil nenadno željo, da jo predstavi družini. Še posebno zato, ker še sam ni vedel zakaj.

 

Prijel jo je za dlan in počasi sta korakala proti njegovemu domu. Zatrl je svojo živčnost. Počutil se je, kot bi bil na prvem zmenku v življenju in ne bi vedel, kaj mora početi. O, saj je vedel, kaj si želi. Bil je izkušen ljubimec, a še nikoli ni bil z žensko na katero je hotel pustiti dober vtis. Neizmerno si jo je želel, a ni je hotel prestrašiti ali odgnati od sebe.

»Vidim, da nosiš moje darilo,« je rekel nežno. Tudi sam je prijateljem pripravil drobna novoletna darila. Sabini je kupil majhne srebrne uhane.

»Še enkrat hvala. Res so zelo prisrčni. Zelo so mi všeč in že sinoči sem jih zamenjala,« mu je priznala.

»Veseli me, da so ti všeč. Pristajajo ti,« se je nasmehnil. Prej je nosila samo drobni bunkici in ker je opazil, da je pri nakitu zelo minimalistična, ji je kupil uhane z drobnim zelenim kamnom, ki se je skladal z barvo njenih oči. Resnično so ji pristajale.

»Hvala,« je šepnila in pustila, da jo je povedel v hišo.

Slekla sta jakni in Sabina je slekla še Trini, ki se je takoj zapodila v dnevno sobo. Maxi ji je sledila. Igor je stal poleg nje in se ji smehljal. Opazila je njegovo živčnost. Tudi sama ni vedela kaj naj pričakuje. Bila sta odrasla in izkušena, a zazdelo se ji je, da sta oba na trnih. Odločila se je. Že ob polnoči, ko jo je poljubil se je odločila, da bo poskusila z njim. Ničesar ji ni obljubljal in ničesar ni zahtevala ali pričakovala. Ni mislila na prihodnost. Pomemben je bil samo ta trenutek, ta dan. Igor ji je bil všeč, že prvič, ko ga je videla.

Ovrgel je Aljino teorijo in se pokazal kot prijatelj. Do nje se ni obnašal kot lahkoživi egoist, zato je pomislila, da bi lahko imela zadovoljivo zvezo. Nežno ga je pogledala in mu stopila v objem. Roki je dvignila okoli njegovega vratu in mu ponudila svoje ustnice. Druge spodbude ni potreboval. Lačno jo je poljubil. Nekaj časa sta se poljubljala, nato jo je prijel za dlan in jo dovedel v svojo spalnico. Ker se ni pritoževala, se je prepustil svoji naravi in si jo strastno vzel ter istočasno se ji v celoti predal. Poljubljal jo je in jo počasi in z užitkom slačil. Tudi ona je sprejela njegovo igro in za vsak kos svojega oblačil, slekla kos njegovega. Gola sta legla na njegovo veliko posteljo in si vzela čas za dotike, za spoznavanje drug drugega in iskanje točk, zaradi katerih se jima je meglil razum. Ko sta bila že zadihana in sta drgetala od nepotešene strasti, ki je gorela med njima, se je prvič počasi in globoko zaril v njeno vroče telo in poskrbel, za obojestransko potešitev. Zadovoljno in zadovoljeno sta obležala objeta ter lovila sapo. Gorela sta v isti potrebi, prežeta z isto intenzivnostjo strasti. Popolnoma sta se ujemala in brez zadržkov sta znala zadovoljiti želje drugega.

 

Matej je prespal pri Alji. Na kosilo sta se odpeljala k njegovi družini. Popoldne je Alja poklicala Sabino in ni je presenetilo, da je bila ta pri Igorju. Dogovorili so se, da gredo zvečer skupaj v kino. Maxi so pustili pri Trini v Sabininem stanovanju in se od tam skupaj z enim avtom odpeljali v kino. Ves čas so se smejali in zabavali. Kupili so vstopnice in se založili s pokovko in pijačo. Alja in Matej sta se nekajkrat na skrivaj nasmehnila drug drugemu na Igorjev in Sabinin račun. Nič nista spraševala, ker tudi sveža zaljubljenca nista nič govorila. Nista bila očitna, a drobne geste in dotiki, so povedali več od besed. Alja je ujela Sabinin pogled in ta ji je le z nagajivim pogledom in muzanjem dala vedeti, da čisto pravilno predvideva. To je bilo za Aljo dovolj. Uživali so v skupnem večeru in se nasmejali ob filmu. Polni lepih vtisov so se odpeljali domov. Matej, ki je vozil, je Igorja in Sabino odložil pred njenim blokom in se z Aljo odpeljal domov. Igor in Sabina sta sprehodila psa in se nato posvetila drug drugemu v intimnosti Sabinine spalnice.

 

Alja je šele čez dva dni uspela dobiti Igorja na samem, na poligonu njihovega društva, kjer so se dobili, da bi urili svoje pse. Čeprav je Tobi terapevtski pes, se je Alja rada pridružila fantom iz društva.

»Igor, zelo grdo od tebe, da me nisi opozoril, da boš Sabino predstavil družini. Ne, grdo od tebe, da mi nisi namignil, da se med vama kaj plete!« je Alja začela v svojem načinu in besede ublažila z nagajivim nasmeškom.

Igor jo je le nedolžno pogledal in se nasmehnil.

»Ne nasedam na ta tvoj nedolžni nasmešek!« se je naredila užaljeno. »Se sploh zavedaš kakšni družinski inkviziciji sem bila podvržena zaradi vaju? Nepripravljena!«

»Ti si rojena pripravljena,« se je zarežal Igor.

»Ne pa nisem! Samo hitro se znajdem in znam improvizirati,« se ni pustila odpraviti tako zlahka.

»Nisem ti povedal, ker tudi sam nisem vedel,« se je le vdal Igor.

»Kaj nisi vedel? Oprosti, a videla sem vajin poljub med ognjemetom!« je ironično dodala.

»Ja. Res sva se poljubila. Povedal sem Sabini, da bi rad kaj več, kot prijateljstvo, a se je odmaknila od mene. Celo noč sem se spraševal, kako se bo odločila. Šele naslednje jutro sva dorekla stvari med nama. Ko sva hodila po ulici, sem sledil svoji intuiciji in nekemu notranjemu klicu, da jo predstavim družini. In nisem ji povedal, da bodo vsi tam. Rekel sem ji, da greva voščiti mojim staršem. Zato pazi na svoj jezik, ko boš govorila z njo,« je resno razložil Igor in jo pogledal. Njegov pogled je odražal vprašanje, če je zadovoljil njeno radovednost.

»Imaš srečo, da vaju imam rada in vama ne zamerim,« se je nasmehnila, a vseeno nejeverno zmajala z glavo. Ne bo več drezala v Igorja. Dobila je občutek, da se še sam ne znajde v svojih čustvih. Vse tole s Sabino je bilo nekaj novega zanj. Ne bo mu povedala, da je že dopoldne, med terapijo s starostniki, uspela govoriti s Sabino. Ni mu imela kaj povedati, saj na srečo ni nje spraševala, kako to, da jo je Igor predstavil družini. Zdaj je bolje razumela njegove občutke, ki jih ni hotel ali ni znal poimenovati. Omenila ji je samo to, da je družina navdušena nad njo. Prenesla ji je tudi svoje veselje, da sta skupaj, a vseeno izrazila upanje, da je Igor ne bo prizadel. Pač, ni mogla čisto sprejeti ali verjeti, da bi se lahko Igor v kratkem času tako spremenil. Sabina ji je zagotovila, da se zaveda, kakšen je bil Igor in da od njega ničesar ne pričakuje. Pogovor je Aljo pomiril, a vseeno je morala stvari preveriti pri Igorju.

»Saj veš, da te imam rad. Moja najljubša sorodnica si. Oprosti, a včasih se stvari zgodijo hitro in nepričakovano,« se ji je iskreno nasmehnil in jo rahlo objel okoli rame ter svojo glavo kratko naslonil na njeno. V odgovor ga je le prijateljsko s komolcem dregnila pod rebra.

 

Brezbrižni praznični dnevi so spolzeli in življenje se je počasi vrnilo v neke stare tirnice. Igor in Sabina sta se prilagajala in v svoj življenjski tempo dodala nekaj novitet. Igor in Maxi sta skoraj vsak večer prespala pri Sabini in Trini. Dokler je Sabina zjutraj skuhala kavo, naredila zajtrk in se pripravila za službo, je Igor sprehodil Maxi in Trini. Če je Igor delal dopoldne sta se poslovila na parkirišču pred blokom in odhitela vsak v svojo službo, če pa je delal popoldne je še malo ostal v Sabininem stanovanju in pazil Trini ter skuhal kosilo. Takrat je Sabina popoldne skrbela za Maxi. Vmes sta vedno našla čas še za prijatelje. Sabina se je resnično spoprijateljila z Igorjevima prijateljema Blažem in Aljošo. Skupaj so posedali ali občasno odšli na bowling. Sabina je tudi nekajkrat odšla z Igorjem do poligona. Počasi se je učila vzgoji pasjega mladička. Učila se je živeti v dvoje. Še vedno ni ničesar pričakovala od Igorja. Zadovoljila se je s tem kar sta imela. Seveda ji je bil všeč in sumila je, da se resnično zaljublja vanj. A s tem si ni belila glave. Ni ji povedal, da jo ljubi in ni imela potrebe, da bi mu kar koli govorila ali izkazovala svoja čustva, za katera ni bila čisto prepričana, kakšna so.

 

Igor je nežno božal Sabino po hrbtu, medtem, ko se je ona privijala ob njegovo telo. Obležala sta v sproščujočem spokoju.

»Moj oče ima v petek rojstnodnevno zabavo. Okrogla obletnica. Povabljena si, zato upam, da si boš lahko vzela čas. Za darilo ne skrbi, sem že jaz kupil. Tvoje je le, da greš z menoj,« ji je šepnil in jo poljubil vrh glave.

Malo se je odmaknila, da ga je lahko pogledala.

»Oprosti, a nisi bila samo povabljena. Ukazala sta mi, da te moram pripeljati, zato prosim opusti ta presenečeno zgroženi pogled in se me usmili,« se je nagajivo nasmehnil. Že res, da sta starša jasno in glasno povedala, da pričakujeta, da bo pripeljal Sabino, a v kolikor tega ne bi rekla, bi jima sam zatrdil, da brez nje ne bo prišel. Navadil se je, da je bila del njegovega življenja. Nikamor ni hotel brez nje. Sploh pa ne na tako pomembno družinsko praznovanje. Njegova družina jo je lepo sprejela. In v dneh po novem letu, so se resnično potrudili, da so jo prav vsi spoznali. So že našli kak izgovor, da so se oglasili pri njemu, ko je bila pri njem tudi ona, ali so ju ustavili, ko sta hodila po ulici. Vse skupaj ga je zabavalo. Sabina ga je zabavala in rad je bil v njeni bližini, ko pa sta bila ločena, jo je pogrešal.

»Torej nimam nobene izbire?« je še vedno zgroženo vprašala.

»Ne, nimaš. Jaz nimam nobene izbire in tudi, če bi jo imel, bi te že pregovoril, da greš z menoj. Spadaš k meni, jaz spadam k tebi. Midva sva par. Ne, midva sva celota,« ji je nežno razložil in njen morebitni ugovor zatrl s poljubom. Poljub se je hitro iztrgal kontroli in zaživel svojo strastno pot. Oba je uročil in zahteval potešitev na novo prebujene strasti.

Šele čez čas, je Igor spet prvi spregovoril. »V Bohinju imamo družinski vikend. Ali si lahko vzameš nekaj dni dopusta? Lahko bi si privoščila kratek oddih. Trini in Maxi bosta uživali, midva pa tudi. V Bohinju je še nekaj snega in v koči imamo prav lep in velik kamin. Ne bo ti žal. Pojdiva na kratek dopust, pobegniva od vseh,« jo je začel pregovarjati.

Tokrat je veliko bolje sprejela njegovo vabilo. »Imam še nekaj dni lanskega dopusta, samo nekaj dni prej moram omeniti,« se mu je nasmehnila.

»Super! Kaj, ko bi šla kar v soboto, po očetovi zabavi? Izkoristiti morava še zadnje dni februarja, saj veš, da se marca začne nov tečaj pasje male šole,« se je Igor že veselil dopusta.

»Prav,« je samo tiho prikimala. Počasi se je izvila iz njegovega objema. Čas je bil za zadnji nočni pasji sprehod.

Med oblačenjem ji je veselo pripovedoval o njihovi koči in že malo delal načrte kaj bosta počela, ko se ne bosta prepuščala intimnostim.

»Trini je zrastla, kaj misliš, ali bi ji morala kupiti novo bombažno obleko ali ima dovolj le plašček?« je vprašala, ko je svoji psički oblekla plašček in ji pripela oprsnico.

»Mislim, da ne potrebuje dodatnih oblačil. Plašček je čisto dovolj. Ne smeš je preveč razvaditi, lahko bi se kaj hitro prehladila. Polega tega, veliko bosta tekali in se bo segrela,« ji je razumevajoče odvrnil in odprl vhodna vrata ter spustil psici ven. Lenobno sta jima sledila. Z roko v roki sta stopala po pločniku in uživala v svežini noči,v nebu posutem z zvezdami in velikim, sijočim mesecem, ki jima je osvetljeval pot.

 

V petek popoldne sta spakirala vso prtljago v Igorjev avto. Maxi in Trini sta sprehodila in ju pustila v Igorjevi dnevni sobi, kjer sta že imeli svoje ležišče. Sabina je preverila, če imata psici dovolj hrane in svežo vodo, ter se poslovila od obeh. Sedla sta v njen avto in se odpeljala na rojstnodnevno zabavo. Igor ni skrival svojega občudovanja, vsem je jasno pokazal, da je Sabina samo njegova. Ponosen je bil, da je ob njem. Prav tako pa so vsi lahko opazili, da jo ljubosumno varuje samo zase. Poleg njiju sta sedela Alja in Matej.

Sabina se je zapletla v pogovor s prijateljico in ni opazila radovednih pogledov ostalih gostov. Na zabavi so bili tudi daljni sorodniki in dobri prijatelji. Vsi so poznali Igorja in ženska, ki je uspela v njem prebuditi čustva, je predramila njihovo radovednost. Igorjev pogled se je srečal z očetovim pogledom. Oče mu je le odobravajoče prikimal. Sabina mu je bila resnično všeč. Lepa in pametna ženska. Čeprav mu je Igor kupil lepo darilo v imenu obeh, mu je še ona izročila prelep šopek rož in vrečko v kateri je videl steklenico svojega najljubšega vina ter škatlico cigar. Ko sta se drugič videla, ga je v resnici dobila, ko je kadil zunaj, pred hišo. Takrat ji je priznal, da se kljub prigovarjanju družine ne more upreti občasnemu kozarcu vina in cigari. Niso razumeli, da se vsake toliko časa prekrši. Ona ga je razumela in očitno ga je podpirala. Samo potrdila je njegov prvi vtis, da je lepa in pametna. Ob prvi priložnosti jo je povabil na ples. Slavljenca ni mogla zavrniti, tudi hotela ga ni zavrniti, saj si ji je zdel iskren in zanimiv. Hitro se je sprostila in začela uživati v zabavi.

 

Igor je ugasnil motor svojega avta in se z lenobnim nasmeškom obrnil proti Sabini, ki je z iskrenim navdušenjem skozi okno opazovala njihovo kočo.

»Po tvojem izrazu bi rekel, da ti je všeč,« se je zahihital.

»Zdaj vidim, da sploh ne znaš opisovati krajev ali koč. Tukaj je prelepo!« je dahnila v eni sapi.

»Čakaj, da izstopiš iz avta,« se je Igor zabaval naprej.

Samo nagajivo ga je pogledala in odprla svoja vrata. Takoj je spustila ven Maxi in Trini, ki sta potrpežljivo čakali na zadnjem sedežu. Igor je prišel okoli avta in jo objel preko rame. Skupaj sta zakorakala proti koči. Odklenil je in jo povedel v notranjost. Spustil jo je, da bi lahko odprl naoknice in v kočo spustil nekaj svetlobe. Vse je bilo čisto in zrak dišeč. Njegov brat je bil v koči vse do srede. Izkoristili so deset dni dopusta in se predajali zimskim radostim. Vsak, ki je bival v koči, je moral poskrbeti, da je le ta ostala čista. Celo drva so bila pripravljena v kaminu in dodatna zložena poleg. Igor je samo prižgal pripravljeno vžigalno kocko in poskrbel, da je v kaminu začel plapolati ogenj. Sabino je posadil na kavč in jo pokril z odejo. Sam je stopil po njuno prtljago. Preveril je, kaj Maxi in Trini počneta zadaj za kočo v ograjenem dvorišču. Kaj hitro sta mu sledili v kočo. Obe sta postali pri vratih in on jima je samo z brisačo obrisal tace, predno sta se zapodili pred kamin.

Sabina je hotela vstati, a ji ni dovolil. Pristavil je vodo za čaj in se za hip še sam usedel k njej. Kar na enkrat jo je hotel razvajati. Hotel ji je dati nekaj več in drugače, kot je kdaj prej dal kateri koli. Hotel je preseči vse s čim jo je razvajal do sedaj. Teh nekaj dni dopusta se bo posvetil samo njej. Njen nasmešek in njena sreča sta bila vse kar je trenutno potreboval.

 

Sabina ga je usmerjala med vožnjo, da sta brez zapletov dokaj hitro prišla do njenih staršev. Pred dopustom se je pogovarjala z mamo. Omenila ji je dopust in posledično je morala povedati tudi vse o Igorju. Ni se mogla izogniti srečanju, zato je pristala na to, da se med vožnjo domov ustavita pri njeni družini na večerji. Igor je parkiral na edino prosto mesto na dvorišču in malo napeto pogledal Sabino, ki je le globoko vdahnila.

»Vseeno sem upala, da mama ne bo povabila sestre in njene družinice. Omenila sem, da bosta Maxi in Trini z nama,« je tiho priznala. Morala si je priznati, da je ves čas vedela, da bo mama obvestila tudi njeno sestro, ki za nič na svetu ne bi zamudila priložnosti, da spozna Igorja. »Pridi, ne glede kako glasni so, so v resnici prijazni in prijetni,« je spodbudila Igorja in se mu ljubeče nasmehnila. Spustila je Maxi in Trini iz avta in prijela Igorja za dlan. Skupaj so odkorakali proti vhodu. Vrata so se odprla, še predno so jih dosegli.

»Lepo, da sta prišla,« se je razveselila mama in svojo dlan najprej ponudila Igorju ter nato objela hčerko.

»Vstopita! Vsi vaju nestrpno pričakujejo,« je še rekla in odvihrala nazaj v kuhinjo.

Sabina je najprej predstavila Igorja in se posvetila nečakoma, ki sta se na njeno presenečenje malo ustrašila prijazne, a velike Maxi. Tudi Trini sta malo presenečeno pogledovala, saj je precej zrastla odkar sta jo na zadnje videla. Pokazala jima je, kako naj ponudita Maxi svojo dlan, da ju lahko povoha in tako spozna. Nato jima je pokazala kako naj jo pobožata. Istočasno ju je opomnila, da nobenega psa ne smeta prestrašiti ali mu vzbuditi občutek ogroženosti. Povedala jima je, da ne smeta imeti naglih gibov, ki bi lahko prestrašili psa, prav tako, da se psi ne tepejo, brcajo, ščipajo in boleče stiskajo. Igor se je zapletel v prijeten pogovor s Sabininim očetom in svakom, medtem sta njeni mama in sestra pogrnili mizo. Sabina je imela prav. Njena družina je bila glasna, a prijazna in prijetna. Zelo podobna njegovi. Hitro se je sprostil in užival v večerji. Ne Trini ne Maxi nista prosjačili za človeško hrano, nista bili tako vzgojeni. Zato sta se umaknili v dnevno sobo in se zleknili med sedežno in omaro s televizijo. Nista skočili na sedežno, saj jima tudi to ni bilo privzgojeno. Čeprav je bila Trini še vedno precej radovedna je oponašala starejšo, vzgojeno in prijazno Maxi. Po večerji so za kratek čas obsedeli ob sladici in se nato vsi istočasno poslovili. Na dvorišču je nastal pravi direndaj. Sabina je usmerjala oba psa, njena sestra pa svoja malčka. Kaj hitro so bili vsak na svojem sedežu in lahko so se odpravili domov.

»Hvala za prelepe počitnice, hvala za tole,« je tiho šepnila in se nagnila ter ga poljubila na obraz, saj ga ni želela motiti med vožnjo.

»Hvala tebi. Čudovito je bilo. Morala bova ponoviti, čeprav samo za podaljšani vikend,« ji je iskreno odvrnil in za kratek čas njeno dlan pokril s svojo.

Oba sta se zavedala, da je to le uvod v še en prelep večer, ki ga bosta preživela skupaj.

 

Poligon njihovega društva je stal na koncu naselja, zato sta se Igor in Sabina odpravila kar peš. Maxi je elegantno in poslušno stopala poleg Igorja, dokler se je Trini vsa razigrana ozirala okoli, a vseeno hodila ob Sabini. Čeprav je že velikokrat prehodila to pot, se je še vedno obnašala, kot da ji je prvič. Alja je imela še nekaj obveznosti v mestu, zato se bo pripeljala s Tobijem zadnji hip. Bil je prvi dan pasje male šole. Tudi Sabina je bila malo na trnih. Ni vedela kako bo v pasji šoli. Saj teorijo sta ji Igor in Alja že dobro predstavila, a vseeno je to bilo nekaj novega zanjo. Spraševala se je, kako se bo znašla z drugimi lastniki in kako se bo Trini pokazala v primerjavi z drugimi psi. V podzavesti jo je skrbelo ali bo znala opraviti svojo nalogo in izšolati Trini za terapevtskega psa. Aljoša in Blaž sta že bila na poligonu in Trini ju je veselo pozdravila, prav tako, se je že domače obnašala z njunima psoma. Kmalu so prispeli še ostali tečajniki. Sabina se je pomirila, saj je opazila, da so ostali prav tako na trnih, kot je bila sama. Poleg tega jo je pomirilo, da se je Trini pokazala bolje od svojih so tečajnikov. Izkazalo se je, da je Trini veliko bolj socializirana in precej ubogljiva.

Igor je hitro prešel na teoretični del in novim tečajnikom predstavil program njihovega tečaja, jim podal osnovna navodila vzgoje in nege psov, ter predvsem naložil kaj pričakuje od lastnikov. Predelali so pasjo opremo in predvsem primerne oprsnice za pse ter nato prešli na prvo nalogo. Najprej so se psi med seboj malo bolj spoznali in nato so poskusili s hojo ob nogi. Trini je ves čas pogledovala od Maxi do Sabine, a vseeno dobro opravila svojo nalogo, kar za njene so tečajnike ni bilo tako enostavno. Po uri druženja so se razšli. Do naslednjega srečanja so imeli lastniki nalogo učiti svoje varovance in ljubljenčke hoditi ob nogi. Sabina se je s Trini odpravila k Igorju domov. Pripravila bo večerjo. Prijatelji se bodo oglasili, ko bodo končali s svojo vadbo na poligonu. Malo se bodo še družili in tako zaključili prvi učni dan. Pred Sabino je bilo novo obdobje. Takoj po mali pasji šoli jo je čakalo nadaljnje šolanje za terapevta. Ravno lepo se jima bo izšlo. Ko zaključita eno šolanje takoj nastopita drugo. In do pozne jeseni bi morala biti Trini pripravljena na svoje poslanstvo. Veselila se je izziva in pozitivno vznemirjenje je uspelo premagati njen strah.

 

Sabina je iz učne ure v učno uro postajala bolj samozavestna in vse bolj prepričana, da jima bo s Trini uspelo. Veliko sta vadili in zaradi lepega vremena tudi veliko bili zunaj. Resnično si je vzel veliko časa za svojo pasjo prijateljico. Veliko časa je prebila tudi z Maxi in Igorjem ter Aljo in Tobijem. Njeno življenje se je v veliki meri spremenilo. Sama je čutila, da je končno začela delati nekaj kar jo resnično izpolnjuje. Njeno življenje je dobilo težo. Z Igorjem sta si bila zelo blizu in vedela je, da je on moški njenega življenja. Priznala si je, da ga ljubi. Toda o tem nista govorila. V neko roko tudi potrebe ni bilo, da bi. Njun odnos je odražal njuna čustva. Nekajkrat sta si resnično privoščila podaljšani vikend v Bohinju. Poletje sta preživela ali doma ali v Bohinju. Nobeden od njiju ni izrazil posebne želje, da bi šla na morje. Zato sta si počitnice organizirala tako, da sta jih kvalitetno preživela skupaj z Maxi in Trini ter prijatelji.

 

Igor in Sabina sta se odločila, da pri Igorju organizirata manjšo piknik zabavo Alji in Mateju v čast. Proslavljali so njuno zaroko. September se je že skoraj iztekel, a dan je bil dokaj topel, zato so se vseeno odločili za Igorjevo pokrito teraso. Bil je petek in za naslednje jutro sta se sveža zaročenca imela rezerviran polet na zaročno potovanje, ki sta ga dobila za darilo.  Sabina je imela nekaj dodatnih obveznosti v službi in je malo zamudila na zabavo, a ker je že dan poprej vse pripravila ni imela slabe vesti, poleg tega je vedela, da je Igor odličen gostitelj. Blaž, Aljoša in Alja so prišli med prvimi. Igorja so dobili na samem in čeprav se niso nič dogovarjali ali načrtovali, so začeli zanimiv pogovor o njem in Sabini.

»Igor, mar ni čas, da se tudi vidva s Sabino ustalita? Tako ali tako, sta ali tukaj ali pri njej. Odličen par sta in vsem je jasno, da se ljubita. Ne vem kaj čakaš?« je temo začela Alja. Blaž in Aljoša sta samo dodala svoje strinjanje z njo.

»Kaj pa vem, mislil, da nama gre tudi tako odlično,« se je zarežal Igor, čeprav ga je nekaj stisnilo pri srcu. Ni vedel kaj. S Sabino jima je res šlo odlično toda ali bi lahko rekel, da se ljubita in je to dovolj za skupno življenje? Ni vedel in ni hotel misliti o tem.

»Dovolj si star, da bi moral misliti na družino,« je lahkotno dodal Blaž.

»Za družino je še dovolj časa,« je togo odvrnil Igor in se lotil mesa, ki ga je hotel speči na žaru.

»Nikar ne bodi na koncu srca, ker smo omenili očitno,« se je zasmejala Alja, ki je prebrala njegovo nejevoljo. Vedela je, da je načela temo o kateri se noče pogovarjati. Toda, ko je začela pogovor, res ni imela tega namena. S Sabino sta bila res dober par in čeprav tega nista omenjala, je vedela, da se ljubita. Zato ji sedaj ni bilo čisto jasno, kaj se dogaja z Igorjem. Ne bo rinila vanj, a tudi ni vedela, kako naj zamenja temo.

Blaž in Aljoša nista bila tako uvidevna.

»Priznaj si že, da jo ljubiš. Njej priznaj, da jo ljubiš in videl boš, da te tudi ona ljubi. Ne bodi tako hladen in neodločen. Enkrat bi ti bilo lahko žal zaradi tega,« je mirno pristavil Blaž. Ni dobil odgovora, niti ga ni pričakoval. Prišel je Matej in takoj za njim se je pripeljala še Sabina. Ni imelo smisla nadaljevati s temo o kateri glavni akter ni želel govoriti. Kaj hitro so se začeli zabavati z drugimi temami.

»Nič še nisi povedala o svojih tečajih s Trini za terapevta,« je Aljoša pozval Sabino, da kaj več pove, kaj se dogaja pri njej.

»Dobro nama gre. Še eno srečanje nama je ostalo. Gospod Norber je pravi angel. Tudi Alja in Tobi sta hodila k njemu v šolo za terapevte. Jaz sem ga spoznala že pred leti. Ko sem izrazila željo, da bi v svoje terapije uvedla še pasje terapevte, sem začela sodelovati z njim. Od prvega dne sva se odlično ujela, zato sem Trini peljala k njemu,« je razložila Sabina. Že res, da so veliko časa preživeli skupaj, a nekako niso govorili o Trininem nadaljnjem šolanju.

»Ali Timi še kaj pride okoli?« je zanimalo Aljo.

»Seveda, poleti je bil na morju, a sedaj pride na vsako srečanje. Timi je pravi srček. Ne vem kdaj si ga na zadnje videla, a povem ti, da ga najbrž ne bi spoznala. Zrastel je še malo in dobil moško postavo. Prav privlačen moški je postal,« se je zahihitala Sabina, kot bi bili z Aljo sami.

»V to ne dvomim, jaz sem ga videla prejšnje poletje, srečali smo se v Izoli in že takrat je bilo slutiti, da bo prav postaven moški,« ji je veselo odvrnila Alja.

»Ali naj si zdaj mislimo, da se bosta vidve postavili v vrsto zanj?« se je Matej naredil zgroženega in prestrašenega. Tega seveda ni mislil, saj je imel priložnost spoznati Tima.

Alja in Sabina sta se samo spogledali in mu pritrdilno prikimali. Vsi trije so se zahihitali.

»Imata prevoz za jutri?« je Sabina brezskrbno nadaljevala pogovor. »Z Igorjem sva povabljena k teti, letos organizira dvodnevno druženje. Lahko bi vaju zapeljala do letališča,« je razložila.

»Ati naju je mislil peljati, toda, če gresta vidva in ker vama je skoraj spotoma, bova z veseljem sprejela,« je veselo odvrnila Alja.

Druženje se je še nekaj časa nadaljevalo in ko sta pospremila še zadnje goste ter pospravila vse, se je Sabina zazrla v Igorja. »Je kaj narobe?« je tiho vprašala. Celo popoldne se je nekam zadržano vedel.

»Ne. Vse je v redu,« je takoj odvrnil. Obema je bilo jasno, da to ni res. Sabina ga je samo vprašujoče gledala.

»Bojim se, da jutri ne morem s teboj k teti,« je rekel rahlo hladno.

»Škoda. Toda, če ne moreš, pač ne moreš,« je odvrnila in dobro skrila svoje razočaranje. Še včeraj sta se pogovarjala o tem in prav veselil se je druženja z njenim svakom.

»Pozno je že. Domov grem, moram še pripraviti nekaj stvari za jutri,« je mirno rekla in se napotila proti vratom.

»Pospremil te bom,« je rekel in ji sledil. Psa sta ostala zunaj na dvorišču. Zavlekli sta s v Maxin pesjak in prišli ven, ko sta ju lastnika poklicala.

V tišini sta prehodila pot do njenega stanovanja. Čeprav jo je prijel za dlan, je bil njegov dotik nekako odtujen. Sam se ji je zdel celo galaksijo stran od nje. Ni ga hotela spraševati, kaj je resnično narobe. Če bi želel, bi ji povedal. Ko sta prispela pred njen blok, jo je le bežno poljubi in ji zaželel lahko noč ter se obrnil in odšel. Sabina je presenečeno zrla za njim. Nato se je prisilila in vstopila. Njeno stanovanje se ji je zdelo prazno. Seveda, ko pa Igorja ni bilo poleg. Čeprav ni ničesar rekel, je dobila občutek, da je med njima konec. Kar tako, brez besed, brez razloga.

 

Naslednje jutro je peljala Aljo in Mateja do letališča. Na obraz si je nadela vesel izraz. Prijateljici ni hotela uničiti potovanja. Vedela je, v kolikor bi Alja sumila, da je med njima z Igorjem kaj narobe, bi hotela priti resnici do dna in bi ves čas mislila na njiju. Tega ni hotela. Spretno se je zlagala in zagovarjala Igorjevo odsotnost. Isto je storila pred svojo družino. Mogoče jo je pa občutek varal.

 

Alja je veselo vkorakala v Sabinino stanovanje. Vsa vesela in nasmejana se je vrgla prijateljici v objem. Matej ji je sledil. To popoldne sta se vrnila z desetdnevnih počitnic. Takoj je poklicala Sabino in se kar sama povabila k njej na večerjo. Imela je ogromno vtisov in še več slik, ki jih je hotela deliti s prijateljico. Sedla je na sedežno in povabila prijateljico naj sede poleg. Ura je bila šele osem, torej Igorja še nekaj časa ne bo, je premišljevala.

»Večerja je pripravljena. Kaj, ko bi najprej jedli. Lačna sem,« se je nasmehnila Sabina in začela pogrinjati mizo.

Alja je pogledala tri krožnike, ki jih je Sabina postavila na mizo in jo vprašujoče pogledala.

»Igorja ne bo, če te to zanima. Razšla sva se,« je Sabina skomignila z rameni. Vedela je, da se bo pred prijateljico težko pretvarjala, a bo vseeno poskusila. Ni hotela uničiti njene sreče s svojo nesrečo.

»Kako razšla?«je skoraj zavreščala Alja in nesrečno pogledala Mateja.

»Saj veš, da ni šel z menoj na tetino srečanje. Zlagala sem se, da je moral v službo. Nisem hotela uničiti vajinega potovanja. Enostavno, ni hotel z menoj. Večer pred tem sem opazila, da je nekaj narobe. Čeprav sem ga vprašala, mi ni hotel povedati. Pospremil me je domov in odšel. Od takrat se nisva ne slišala ne videla. Klicala sem ga v nedeljo zvečer, ko sem prišla domov, a mi ni dvignil niti ni poklical nazaj. Od tistega petka, ko smo imeli vajino zabavo se nisva videla ali slišala. In ne, ne vem zakaj in še manj kako je prišlo do tega ter tudi vedeti nočem. Prebolela sem ga!« je v grobem povedala Sabina in prijateljici prav dobro dala vedeti, da se o tem več ne bo pogovarjala.

Alja je samo prikimala. Sabina še zdaleč ni prebolela Igorja, a pri tem ji ni mogla pomagati.

»Torej, kako sta se vidva imela?« je Sabina veselo nadaljevala pogovor. Čeprav se je Alja počutila slabo, je vseeno z užitkom opisala njuno potovanje in prijateljici pokazala slike. Skupaj so se smejali in zabavali. Ko sta se Alja in Matej poslovila, je Sabina sprehodila Trini. Namenoma je ubrala pot za katero je slutila, da na njej ne bo srečala Igorja. Alja je hotela poklicati Igorja, a ji je Matej preprečil. Prepričal jo je, naj ga raje jutri obišče. Naj prespi in premisli, kaj mu bo povedala. Na njegovo in Igorjevo srečo, ga je ubogala.

 

Alja Igorja ni našla doma. Odšla je do poligona. Ni se zmenila, da sta bila poleg še Blaž in Aljoša in je Igorju primazala krepko zaušnico namesto pozdrava.

»Zakaj pa to?« je začudeno vprašal Igor in si dlan položil na bolečo ličnico.

»Kot, da ne veš?« je ledeno siknila vanj.

»Ne, ne vem,« je tiho šepnil. Vedel je, seveda je vedel. Že nekaj dni se je počutil nizkotno in prazno.

»Zaradi Sabine! Poskusila sta, Sabina ni od tebe ničesar pričakovala, vseeno ti je podarila svoje srce in svojo ljubezen. Zasluži si vsaj, da bi vedela, zakaj si jo dal na čevelj!« je zabrusila jezno.

»Kaj?« sta v en glas zavpila Blaž in Aljoša. »Kaj je naredil?« je Aljoša bolj umirjeno vprašal Aljo.

»Mar ne vesta? Sabino je zapustil brez, da bi ji to povedal ali ji vsaj razložil zakaj!« je bruhala jeza iz Alje.

Igor se je znašel iz oči v oči s tremi besnimi prijatelji. Če jih ne bi poznal, bi lahko stavil, da se ga bodo resnično lotili tudi fizično.

»Nisem je dal na čevelj,« je tiho šepnil. Takoj je dvignil roko in ustavil njihov napad. »Samo nisem ji odgovoril na klic, nisem je poklical, tudi ona ni več poklicala mene,« se je trudil razložiti, tisto kar še samemu ni bilo jasno.

»Zakaj nisi hotel z njo na tetino družinsko srečanje? Zakaj se nisi oglasil na njen klic?« je bolj mirno vprašala Alja. Hotela je priti resnici do dna.

»Ker pač nisem hotel iti in ker se nisem oglasil. Pač nisem! Noben od naju se ni potrudil, da bi nadaljevala to zvezo, torej obema tako odgovarja. Kaj se vi obremenjujete?!« je zabrusil, poklical Maxi in odšel domov. Ni preslišal Blaževega komentarja, »kakšen kreten!«, le odzval se ni.

In res je bil kreten. To je vedel že nekaj dni. Pogrešal je Sabino. Končno si je priznal, tisto kar so vedeli vsi. Ljubil je Sabino. Ni znal živeti brez nje. Ni hotel živeti brez nje. Zadnja dva tedna je bilo njegovo življenje prazno in pusto. Ni se več poznal. Ni bil družaben in tudi v službi se je težko skoncentriral. Bil je razvalina na dveh nogah. Dolgo se je premetaval po postelji in se prepričeval, da je ne sme poklicati. Le kaj bi ji lahko rekel? To kar ji mora povedati, ji bo povedal iz oči v oči. Toliko si je zaslužila.

Toliko je bila vredna. Zjutraj je pohitel, a jo je očitno zgrešil. Njenega avtomobila ni bilo več pred blokom. Torej bo moral počakati, da pride iz službe. Jo bo takrat obiskal in ji razložil, zakaj je bil tak kreten in kaj je bilo narobe, ter jo prosil, naj ga vzame nazaj. Cel dan se je mučil in prepričeval, da je ni poklical. Nekajkrat je že imel telefon v roki, a mu je zdrav razum prigovarjal, naj je ne moti med službo. Komaj je dočakal uro, ko je prihajala domov. Čakal je pred njenim blokom. Zaman, ni je bilo. Pozvonil je na njen zvonec, a se ni nihče odzval. Vseeno jo je poklical. Ni vzdignila. Tudi domači telefon je ostal nem. Zvečer se je ponovno sprehodil do njenega bloka. Ni je bilo doma. Ni odgovorila na njegov klic. Prebedel je še eno noč in veliko pred njenim odhodom odšel do njenega stanovanja. Njenega avtomobila ni bilo na njenem parkirnem mestu. Luč se ni prižgala. Ves poklapan je odšel v službo. Počakal je do konca službe in spet odšel do Sabininega stanovanja. Zaman. Ni prišla domov. Ves obupan je poklical Aljo.

»Kje je Sabina? Kaj se dogaja?« jo je vprašal brez pozdrava.

»Kaj to tebi mar?« mu je grdo zabrusila nazaj.

»Mar mi je. Že dva dni jo skušam najti in se pogovoriti z njo,« je rekel spravljivo. Vedel je, da je narobe začel ta pogovor.

»Pusti jo pri miru. Dovolj si jo že prizadel,« je Alja nadaljevala v sovražnem tonu.

»Ne morem je pustiti pri miru. Ljubim jo. Naredil sem napako in mislim, da si zaslužim priložnost, da ji to povem in ji razložim zakaj sem bil tak kreten,« je rekel iskreno.

»Mar res? In zakaj si bil tak kreten?« se mu je posmehovala Alja. Dovolj ga je imela. S Sabino je šel čez vse meje in tega mu ne bo tako zlahka oprostila.

»Ker sem pač kreten! Ustrašil sem se. Na tistem pikniku ste me napadli in mi namignili, da bi moral zaprositi Sabino za roko in si z njo ustvariti družino. Do takrat si še nisem priznal, da jo ljubim. Skupno življenje prinese določeno odgovornost in zahteva predanost in zvestobo. V trenutku me je spreletelo, da bi to spremenilo moje življenje. Nisem se zavedal, da sem tako ali tako od kar sem spoznal Sabino spremenil svoje življenje. Zdaj vem, da bi z lahkoto sprejel odgovornost, predanost in zvestobo, saj to sem ji že dal, a takrat me je to prestrašilo. Poleg tega si ti načela pogovor o nekem postavnem Timu. Takrat sem dojel, da ne vem kaj Sabina čuti do mene. Sem bil samo njena avantura? Kaj bi se zgodilo, če bi ji priznal svoja čustva in bi me ona gladko zavrnila ali še huje, se mi posmehovala? Tega v tistem trenutku nisem mogel sprejeti!«

»Sabina te ljubi. Še slep človek bi to opazil. Pomisli na vse vajine skupne trenutke in na njena dejanja, besede in dotike. Če ti to ne pove koliko te ljubi, potem si res kreten! Kar se Tima tiče, bi lahko vprašal. Naj ti zdaj povem. Timi je najmlajši sin gospoda Norberja, star je dvaindvajset let, telo ima dvaindvajsetletnika, a njegovi možgani so na ravni štiriletnega otroka. Sabina ga pozna odkar je začela delati kot delovni terapevt. Kako pa misliš, da je spoznala gospoda Norberja in zakaj se je tako navdušila nad terapijo z živalmi?  Ali sploh poznaš Sabino?« mu je umirjeno razložila. Zdaj ji je bilo veliko stvari precej jasnih in za kratek trenutek se ji je bratranec zasmilil.

»Dokaj dobro jo poznam, a tega nisem vedel,« je poklapano priznal. »Res misliš, da me ljubi?« je negotovo vprašal.

»Ne, ne mislim. Vem, da te ljubi. Toda poteptal si njeno ljubezen in jo prizadel!« ga je spet napadla.

»Prosim, Alja. Povej mi kje je Sabina. Moram se pogovoriti z njo. Moram ji priznati svoja čustva. Tvegal bom, da me zavrne, a ne morem živeti, če vsaj ne poskusim. Na kolenih jo bom prosil, da mi oprosti in me sprejeme nazaj,« je moledoval.

»Včeraj zgodaj zjutraj je odšla na Dunaj. Poslali so jo na tedenski seminar terapevtov. Potem bo dva tedna v Mariboru, kjer bo pomagala pri uvajanju terapije z živalmi. Mislim, da ima potem spet nekakšen simpozij v Zagrebu in če se kaj ne spremeni bo odšla tudi na Reko, kjer bo pomagala pri uvajanju živalske terapije v rehabilitacijskem centru. Kar nekaj časa je ne bo,« mu je spravljivo povedala.

Samo globoko je vdahnil in se predal obupu. Z roko si je pokril obraz in zazdelo se mu je, da se bo prvič v življenju zjokal.

»Igor?« je tiho šepnila Alja.

»Ja, tukaj sem. V tem času me bo čisto črtala iz svojega življenja,« je zastokal.

»Ne bom pametna, a igral si se z ognjem in opekel si se. Sam si kriv,« mu je sočutno odvrnila.

»Vem. In ne morem ti povedati kako žal mi je,« je šepnil, da ga je komaj slišala.

»Ne bo ti dvignila telefona. Toliko jo poznam. Vseeno ji poskusi napisati sms in ji razložiti. Mogoče ti bo verjela. To je edino kar lahko zdaj narediš,« mu je svetovala.

»Bom. Hvala,« je rekel in se poslovil od nje.

Igor je napisal kar nekaj precej dolgih smsov in jih poslal Sabini. Izlil je vse kar mu je ležalo na duši. Priznal ji je vse, kar je ležalo na njegovem srcu in jo prosil za še eno priložnost, da ji vse napisano dokaže. Ni se ločil od svojega telefona, a to ni pomagala, da bi ga Sabina poklicala ali mu vsaj odpisala. Za njim je bila še ena neprespana noč polna bridkega nemira. Šele naslednje popoldne je dobil Sabinin odgovor. »Se bova pomenila, ko pridem domov,« je pisalo v kratkem sporočilcu. Neštetokrat ga je prebral, a ni vedel kaj naj si misli. Nič ni napisala, kaj čuti, kaj misli, kaj bo storila. Nič! Verjel je Alji, a vseeno je dvomil v njeno prepričanje, da ga Sabina ljubi. Že res, da se nobena od njegovih žensk ni tako ljubeče obnašala do njega kot Sabina in da so Aljine besede imele težo.

Toda, po nekaj dneh, ko se je njegov strah razpršil in ko je dojel, kako neumno in strahopetno je bilo od njega, da je tako prekinil razmerje s Sabino, jo je začel zalezovati. Upal je, da se bosta srečala in bo lahko popravil svojo napako. Toda, Sabina je spremenila svoje navade in je Trini peljala ven prej ali kasneje kot je imela navado in obvezno po drugi poti, kot sta se po navadi sprehajala skupaj. Vse je naredila, da ga ne bi kje srečala. Sam ni zbral toliko poguma, da bi se ji približal. Kako strahopetno! Kako neumno! Res si je sam kriv. Sedaj bo moral čakati precej dolgo, da bo prišla domov. In niti sanjalo se mu ni, kaj mu bo povedala. Poslal ji je še nekaj smsov, toda ni več dobil odgovora. Počasi je obupal. Bal se je, da ji preveč utruja in ga bo že zaradi tega črtala iz svojega življenja in istočasno se je bal, v kolikor ji ne bo pisal, bo mislila, da si je premislil. Bil je na težkih mukah. Edina svetla točka njegovega življenja je bila Maxi. Čutila je stisko svojega lastnika in ga na svoj naravni način poskušala potolažiti in razveseliti. Na kratke, zelo kratke trenutke ji je celo uspelo.

 

Igor je bil le še senca samega sebe. S težko muko se je prisil v opravljanje svojih dolžnosti. Prijatelje je zanemaril, čeprav so se vsi trudili, da bi ga spravili v boljšo voljo. Vsem je bilo jasno kaj prestaja. Alja se je sicer nekajkrat slišala s Sabino in resnično sta se iskreno pogovorili. Toda, Sabini je morala obljubiti, da bo njun pogovor zadržala zase. Alja jo je razumela in podpirala v njenem mnenju. Igorju je hotela dati dovolj časa, da se resnično prepriča v svoja čustva. Po zaroki se je Alja preselila k Mateju in je Igorja le redko videla. Kar ji je odgovarjalo. V nasprotnem, bi verjetno veliko prebila skupaj in težko bi se nosila z njegovo potrtostjo in še težje bi svoje pogovore s Sabino zadržala zase.

»Daj Igor, pojdi za nekaj dni v Bohinj. Še nekaj dni pa bo Sabina prišla domov. Pojdi in se spravi v red. Napolni si baterije in jo počakaj normalen,« mu je svetovala Alja, ko so končali z vadbo na poligonu.

»Ne vem,« je začel Igor.

»Kaj ne veš? Pojdi! Spravi se v red. Grozne volje si in nič kaj bolje ne izgledaš,« ga je prekinila Alja.

»Prav,« je le prikimal. Alja je imela prav. Tako kot po navadi. Res je bil razvalina in le kdo bi ga hotel takega.

Zvečer se je odpeljal v Bohinj. Sprva se je celo veselil, a bližje je bil koči, slabše volje je postajal. Vse ga je spominjalo na Sabino. Spomnil se je njunih skupnih trenutkov v koči. Žalost je ohromila njegove možgane in njegovo srce je bilo, kot bi ga kdo prekril z ledom. Vstopil je v kočo in kar slišal Sabinin smeh. Maxi se je ulegla poleg kamina in njegov pogled se je ustavil na praznem mestu, kjer je po navadi ležala Trini. Tudi njo je pogrešal. Mlada kosmatinka mu je prirastla k srcu. Bila je tako nedolžno ljubeča in razigrana. Vedel je, da jo Maxi pogreša. To je lahko opazil iz njenih tihih vzdihov, ko je ovohavala mesta, kjer se je zadrževala Trini. Tudi Maxi je žalovala na svoj način. Ni bila več tako razigrana in živahna., kot v Trinini družbi.

Zakuril je v peči za centralno ogrevanje. Ni imel volje, da bi prižigal velik kamin. Spomini so bili preveč boleči. Dokaj zgodaj je odšel v posteljo. Na njegovo presenečenje je celo noč prespal. Zjutraj se je zbudil zgodaj in ugotovil, da je čez noč napadal prvi sneg. Precej ga je bilo. Ni se še dobro oblekel, ko je pozvonil njegov telefon. Urno ga je pograbil, v upanju, da kliče Sabina. Na njegovo žalost, je klical Tomaž, njegov prijatelj in član gorske reševalne službe.

»Živijo, upam, da te nisem zbudil,« mu je rekel v pozdrav. »Opazil sem tvoj avto pred kočo,« je nadaljeval, še predno bi mu lahko Igor odgovoril. »Sneg je presenetil nekaj planincev. Ostali so ujeti na skalnem pobočju. Nimam celotne ekipe, zato sem pomislil, če bi nam vidva z Maxi lahko pomagala,« je prešel na bistvo zakaj ga je sploh poklical.

»Seveda. Samo oblečem se in prideva,« se je Igor v hipu prelevil v reševalca in že gledal po svoji potovalki, kaj bi lahko oblekel.

Čez nekaj minut sta se z Maxi že peljala na dogovorjeno mesto.

Tomaž ga je čakal z opremo, saj je predvideval, da je Igor nima s seboj. Tudi Maxi je dobila oprsnico z znakom gorske reševalne službe in prijatelja sta se skupaj podala za reševalci, ki so že preiskovali področje. Med hojo mu je kratko razložil kaj se je zgodilo in koliko ljudi pogrešajo. Nekaj ur so marljivo pregledovali teren. Sveži sneg je pokril in zakril vse pasti narave. Mraz je rezal do kosti, a reševalcev in psov to ni ustavilo, brez velikih besed so opravljali svoje delo in tiho upali, da bodo pogrešane našli pravočasno. V nekem trenutku je Maxi samo zacvilila in izginila pod snegom. Igor je takoj stekel za njo. Očitno se ji je sneg udrl pod šapami. Zagledal jo je nekaj metrov nižje. Ležala je na skalah v plitvi vodi. Brez pomislekov je Tomažu vrgel konec vrvi in se začel spuščati navzdol. Brez težav je vrv ovil okoli Maxi, da jo je Tomaž lahko potegnil ven. Z njim je bilo malo težje. Skale so se krušile in ni imel pravega oprijema. Zaradi snega, niso videli, kje je točno rob in enkrat bi kmalu Tomaža potegnil k sebi navzdol. Po nekaj mukah mu je vseeno uspelo priti ven. Bil je premočen, utrujen in že lačen. A vsega tega ni čutil, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Pri padcu se je poškodovala.

Zavili so jo v odejo saj je bila čisto premočena. Tiho je vsake toliko časa zacvilila, kar je Igorja opogumilo, saj je to pomenilo, da je še živa. Tomaž mu je predlagal naj jo odpelje do najbližje veterinarske postaje in poskrbi za njo. Zahvalil se mu je za pomoč in izrazil svoje obžalovanje, da se je zgodila nesreča. Igor ni želel odnehati. Pregledal je Maxi in verjel je, da je utrpela le dobre udarce. Le slikanje bo pokazalo kaj je resnično narobe z njo. Toda, niso še našli pogrešanih in to mu ni dalo miru. Tomaž ga je le uspel pregovoriti, naj Maxi odpelje do postaje na slikanje. In naj se tudi sam preobleče. V tistem pregovarjanju so reševalci odkrili prve pogrešane. Medicinska ekipa jih je takoj prevzela. Na srečo so bili samo podhlajeni. To je dokončno prepričalo Igorja, da je odšel. Tomaž je poklical Blaža in mu na kratko poročal kaj se je zgodilo. Zdelo se mu je prav, da nekdo od Igorjevih ve, kaj se dogaja. Sumil je, da Igor sam ne bo poklical nikogar. Prav je sumil.

Igor se ni zmenil za svoja mokra oblačila. Najpomembnejša je bila Maxi. Na veterinarski postaji sicer ni poznal nikogar, a je takoj povedal, da je tudi sam veterinar in prevzel pregled v svoje roke. Ker so bili obveščeni o nesreči in ker je bil Igor v reševalnih oblačilih, tako kot Maxi, so mu šli zelo na roko. Kaj hitro jo je slikal in ugotovil zaprt zlom zadnje stegenske kosti in zatečeno vranico. Maxi je utrpela kar nekaj udarcev. Že na samem mestu nesreče ji je dal anestezijo, da bi ji ublažil bolečine in jo lažje prepeljal do veterinarske postaje. Zahvalil se je višji sili, da so jim bili reševalci za petami in s seboj niso imeli samo medicinske opreme in sredstev za ljudi. Ni je hotel pustiti na postaji, zato jo je oskrbel in odpeljal v kočo. Plačal je nekaj protibolečinskih injekcij in ostalih malenkosti, ki jih je potreboval. Maxi ni bila v stanju za daljši prevoz domov, zato jo bo prve dni okrevanja oskrboval kar v koči. Previdno jo je namestil pred kamin in zakuril ogenj, da bo topleje. Ko sta zjutraj odhajala je znižal temperaturo na termostatu centralnega ogrevanja. Ravno, ko je poskrbel za vse, je pozvonil njegov telefon. Klical je Blaž, ki ga je zanimalo kaj se dogaja. Ni še končal pogovora, ko je prišel Tomaž, ki je hotel preveriti kaj se dogaja in mu poročati, da so našli vse pogrešane, razen ene zlomljene noge, so jo nesrečniki dobro odnesli. Prinesel je dva velika sendviča, saj je bil tudi sam že lačen.

»Ti se še vedno nisi preoblekel?! Obleke so se posušile na tebi!« je presenečeno gledal Igorja. S pogledom je oplazil spečo Maxi, ki je imela povito zadnjo taco. »Pristavil bom čaj, ti pa pojdi pod vroč tuš. Še zbolel boš. Med jedjo mi boš povedal kaj je z Maxi,« mu je ukazal in ga nagnal v sobo. Igor ga je brez besed ubogal.

Ko se je Tomaž poslovil, je poklical na svojo kliniko in jim povedal kaj se je zgodilo ter uredil dopust do nadaljnjega. Ni se zmenil zase, skrbelo ga je za Maxi. Počasi se je zbujala in tiho, nemočno cvilila. Daj ji je protibolečinsko sredstvo in upal na najboljše. Slikanje ni pokazalo notranjih poškodb, a te bi se lahko pokazale kasneje in bile usodne za njegovo pasjo ljubljenko. Rad jo je imel in niti pomisliti ni hotel, kaj bi bilo, če bi jo izgubil. Kadar ga ni skrbelo za Maxi, je mislil na Sabino. V obeh primerih se mu je trgalo srce in težko je krotil paniko, ki se ga je že pošteno lotila. Do poznega večera je bedel ob Maxi. Skušal jo je vsaj potolažiti in ji nuditi vso podporo in ljubezen, saj kako drugače ji trenutno ni mogel pomagati. Kljub ognju v kaminu ga je pošteno mrazilo. Končno je prisluhnil svojemu utrujenemu telesu. Vse mišice so ga bolele, v glavi mu je razbijalo in na enkrat se je zavedel, da ima vročino. Tomaž je imel prav. Mokra oblačila so se posušila na njem, saj je vsa njegova skrb šla Maxi. Sedaj je čutil posledice svoje nespameti. V omarici je pobrskal med zdravili. Samo dve vrečki Lekadola s c vitaminom je našel. Kar obe je stresel v skodelico in prašek prelil s toplo vodo. Malo se je skremžil, ko je popil svoj pripravek in si prinesel odejo in vzglavnik ter legel na sedežno. V hipu ga je zmanjkalo. V nekem trenutku se je predramil in s težavo odprl oči. Zazdelo se mu je, da ima na čelu mrzli obkladek. Njegov pogled je odtaval do Maxi.

Pomežiknil je, saj ni bil prepričan ali prav vidi ali je to le sled njegovih vročičnih blodenj, a poleg Maxi je videl Trini. Ležala je blizu Maxi in svojo glavo naslanjala ob Maxino. Moral bi vstati in preveriti kako je z Maxi, toda ni zmogel toliko moči in v naslednjem trenutku ga je spet zmanjkalo. Ko se je naslednjič zbudil je bil še vedno vročičen, toda imel je malo več moči. Koča je bila tiha. V kaminu je plapolal ogenj. Na čelu je imel mrzel obkladek, ki ga je odložil na bližnjo mizico, kjer je opazil na pol prazno skodelico čaja. Z naporom je vstal. Presenečeno je pogledal po sebi. Lahko bi stavil, da je sinoči oblekel sivo majico, sedaj je bila na njem bela, last njegovega očeta. Ozrl se je po koči, toda očitno je bilo, da je v prostoru sam. Ni se več obremenjeval s seboj. Moral je poskrbeti za Maxi, ki ga je opazovala z žalostnimi očmi polnimi bolečine. S počasnimi gibi se je spravil k njej. Pogledal je na uro, ki je kazala skoraj poldne. Maxi je dal še en odmerek protibolečinskega zdravila in stopil v kuhinjo. Ravno, ko je na štedilniku zagledal lonec z juho, so se odprla vrata in nekdo je vstopil. Počasi se je obrnil in v svoj pogled ujel Trini, ki je takoj legla poleg Maxi in svojo glavo naslonila k njeni. Dvignil je pogled in se zazrl v Sabinin zaskrbljeni pogled.

»Moral bi ležati,« je tiho rekla.

»Sabina, ljubezen moja, samo, da si prišla,« je dahnil ganjeno. Hotel je stopiti proti njej, a se je pošteno zanesel. Noge ga niso ravno najbolje držale.

Pohitela je proti njemu in ga ujela. »Pridi, greva v spalnico. Potrebuješ počitek,« je rekla ukazovalno.

»Samo tebe potrebujem,« ji je uspel odvrniti. Vseeno jo je ubogal in ji dovolil, da ga je odvedla v posteljo. »Prosim, ostani,« je šepnil, ko ga je pokrila in se zravnala ob postelji.

»Tukaj sem in nikamor ne grem. Skuhala sem juho, nalila ti jo bom v skodelico. Prav tako moram pogledati kako je z Maxi in preobleči vzglavnik na katerem si spal,« mu je nežno razložila.

»Obljubi, da ne boš šla nikamor. Potrebujem te. Pogovoriti se morava. Moram se ti opravičiti in ti razložiti kaj se je dogajalo. Sabina, ljubim te, nikar me ne zapusti,« je rekel in pri tem ni spoznal svojega glasu, ki je odražal vso njegovo osamljenost in žalost.

»Obljubim, da ne bom šla nikamor. Pomiri se,« se je nasmehnila in se sklonila ter ga kratko poljubila.

Zbral je še malo moči in jo objel ter povlekel bližje k sebi. Sedla je na posteljo in pustila, da jo je privijal na svoje prsi.

»Ljubim te. Nisem mogel živeti brez tebe,« je šepetal, solze so same polzele po njegovem obrazu.

»Tudi jaz ljubim tebe. Zdaj pa nehaj, najprej se moraš pozdraviti,« je šepnila nazaj, ga še enkrat poljubila in odločno vstala.

»Toliko stvari ti moram razložiti,« je zastokal.

»Saj si mi že,« se je zahihitala.

»Kdaj?« je nejeverno vprašal.

»Spomni se vseh smsov, tudi z Aljo sva bili ves čas na vezi, tako, da približno vem, kaj se je dogajalo. Poleg tega si govoril v spanju ali bolje rečeno v vročičnem deliriju. Vse si že povedal in kot vidiš tukaj sem in obljubila sem, da ne grem nikamor. Zato nehaj skrbeti,« mu je ljubeče povedala in se obrnila, da bi odšla po tisto juho, ki mu jo je omenjala.

»Sabina, se boš poročila z menoj?« je tiho vprašal.

Presenečeno je obstala med vrati. Počasi se je obrnila in ga pogledala.

»Prosim Sabina, reci, da se boš poročila z menoj. Ne morem čakati, da bom dovolj zdrav, da bi te to vprašal,« je dahnil z obupom v očeh.

»Ja Igor, poročila se bom s teboj,« mu je odvrnila in lahno zmajala z glavo, saj ni mogla verjeti, da jo sedaj sprašuje tako stvar. Kljub situaciji je vedela, da se on zaveda svojih besed in misli resno. Tudi sama je mislila resno, ko mu je odgovorila. Iz vsega kar ji je Igor pisal in kar je slišala, kaj od Alje kaj od njega, je nekega dne pričakovala to vprašanje in že pred časom se je tudi odločila kakšen bo njen odgovor. Niti pomislila ni, da bosta zdaj in tukaj govorila o tem. A to je bil Igor. Občasno čisto nepredvidljiv. Čez nekaj minut se je vrnila z juho, a je Igor spal, z nedolžnim nasmeškom na spokojnem obrazu.

V najlepšem mesecu ljubezni, maju, sta se Sabina in Igor poročila. Z vztrajnostjo in zvezami, sta dosegla, da sta se lahko poročila po svojih željah. Poleg neveste in ženina sta stali Maxi in Trini in poleg njiju njuni priči, Blaž in Alja. Od bučnih družinskih članih in za zabavo in akcijo pripravljenih prijateljih nista želela imeti skromnega poročnega slavja, zato so rajali do naslednje zore. Prvič sta se ločila od svojih ljubljenih psic in se nekaj ur po zabavi odpravila na poročno potovanje. Vsi dvomi, vsi strahovi, vsa bolečina in neodraslo obnašanje je bilo že zdavnaj pozabljeno.