Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Aug 24, 2009

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Tiho breme v meni



ljubezen-resnicna-zgodbe-ljubezenske.jpgImela sva iskren odnos. Bil je ljubeč, odprt in prijateljski.

Še veš? Nisem prepričana, ali še veš…

A lahko mi verjameš, da jaz vem.

Spominjam se objema, ki je bil močan kot vihar, in poljuba, ki je bil iskren, bil je zavetje za vse hudo.

Pa sedaj?

Tvoje ime odhaja kot trenutna reka, katere tok drvi proti izlivu, vse hitreje in hitreje.

Pa kaj? Ti je sploh mar? Takrat ti ni bilo…

Tedni so minevali, ljubezen je bila vse močnejša. Že prej globok odnos se je razvijal v pravo ljubezen, ki je bila nepopisna, neprimerljiva. Morda bi se jo dalo primerjati s popolno srečo.

V ljubezni sta lebdela, kakor ptica v letu. Tiara se je pogosto zamislila ali sanja, ali bo ta sreča večna. Ko mu je ležala v naročju je gledala v nebo…V to neskončno modrino, ki ji ni in ni kraja. ”Enej, bo najina ljubezen neskončna, kot nebo?” je Tiara vprašala Eneja, ki pa se je zazrl v modrino in odvrnil: ”Prekinila jo bo le nevihta…”.

Tiara ni vedela kaj je Enej hotel s tem povedati, a prvo je pomislila na smrt. A šele takrat, ko bosta že stara in imela že lepa leta za seboj. V nebo je zrla še naprej, in njene oči se niso premaknile. ”Kako lepo je, ko veš, da te nekdo ima zares rad…” je vzdihnila, Enej pa jo je le pogledal.

Tiara je bilo dekle, ki se je predala svojim mislim, in premlevala marsikaj. Tisto slabo in tisto dobro. Ko je zvečer sama ležala v postelji, daleč stran do Eneja, se je zbudila njena domišljija in v njeni glavi so se odvijale razne izmišljene zgodbe, katerih jo je bilo strah in na katere je upala, da se kdaj zgodijo.

Vsak večer jo je Enej poklical, ji povedla kako jo ljubi, in kako pričakuje da jo ponovno vidi.

Tiara je odhajala. Komaj je čakala da zagleda Eneja, da ga poljubi in se mu vrže v objem. Njemu, njeni silni ljubezni, za katero je trdno prepričana da je nihče ne mora uničiti.

Stopala je po postaji, oprezala okoli sebe in iskala Enejevo postavo. Zagledala ga je od zadaj, zavpila je njegovo ime, a Enej ni niti trznil. Tudi pomislila ni, zakaj se ni obrnil. Vrgla se mu je okoli vratu, Enej pa jo je le hladno odrinil in z jeznim pogledom dal vedeti, da ta dan res ni njun. ”Odidi,” je rekel in z rokami v žepu odšel proti avtu. Tiara je stala nepremično. V njenih očeh so se začele nabirati solze. Ni vedela čemu je bilo tako, a zdelo se ji je, da se ni obetalo nič dobrega. Odločila se je da odide domov.

Klicala ga je, mu pisala. O Eneju pa ni bilo glasu. Prijatelje je spraševala kaj se dogaja, pa noben ni vedel ničesar. Tako je bilo dve leti, dve dolgi mučni leti, ki sta Tiari zbujali slabo vest. Ničesar ni razumela. Ni vedela čemu je bil Enej tisti dan žalosten, s čim si je to zaslužila.

In potem je prišel dan. Zazvonil je telefon in Tiara kakor vedno v upanju, da jo kliče Enej vzdigne slušalko. Bila je Andreja, Enejeva sestrična in njegova zelo dobra prijateljica. ”Zdelo se mi je čudno da te ni bilo na pogrebu. Pomislila sem, da ne veš,…” je rekla.

”Vse bi dala, da bi te lahko samo še enkrat poljubila,…” je rekla, padla na tla in jokala, jokala…kolikor je le mogla.