Torek

(1 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Torek. Dan kot vsi drugi. Slabe novice v službi-recesija,v deželi ni dela.

Odpuščanja delavcev, ljudi je strah za golo preživetje. Vsi se sprašujejo kako bodo preživeli mesec, ta , naslednji? Bomo videli,nič ne traja večno, ne dobro ne slabo.
Prišla sem domov, nekaj skuhala,šla pod tuš in čakala da se oglasi prijateljica na kavi. Čvek o tem in onem,pa mine ura.
Odpravila sem se domov,oče molčeč,le kaj je tokrat narobe, ve le on. Leto je pri njem poln takih molčečih dni. Pa naj bo tako,kakor je prišla tišina tako bo tudi odšla.
Sedim v stanovanju. Misli so polne, srce hrepeni po nekom ki ga ni. Pa ga res ni? Ne! Sem žalostna. Le zakaj?

Pri svojih 31-ih bi mogoče bil čas da se odločim in nekomu dam priložnost oz., da si ustvarim družino. Rada bi bila žena, mati. Rada bi imela oporo v težkih dneh, prijatelja, ljubimca in vse kar spada k temu. Vem da sem naivna ali pa optimistična vendar taka sem. Kolikokrat premišljam le zakaj ni moškega zame?

Ali res obstaja pravi razlog, da mora biti tako? Nekaj veliko vprašajev se postavlja, verjetno bo kriv vpliv bližajoče se lune. Sem zmedena. Po naravi sem odločna punca,vendar sem v obdobju ko ne vem kaj hočem,kaj si želim.

Bojim se vsega kar prihaja, nekako mi ne da dihati,to življenje je na trenutke kruto. Pravijo da Bog naloži toliko kolikor lahko nosiš, pa nič več in nič manj. Meni se zdi, da mi nalaga zelo veliko, ali pa res lahko toliko nosim? Ne vem? Bo že moralo biti tako, vse ima svoj namen, al kaj?

Pisala bi njemu pa vem, da ne smem, da to tudi približno ni dobra ideja. Vem pa da kakorkoli obrnem bom potegnila ta kratko. Kako rada bi se stisnila k njemu, ne vem zakaj, vem pa da bi mi prav prišel objem, stisk, poljub. Ko sva sama, je vse tako enostavno,vse preprosto.

Sicer je molčeč človek, vendar ko sva sama se zna pogovarjati, kako naj povem – zna vprašati. Pogrešam nekoga, ki bi bil samo moj, ki bi se zbujala ob njem in z njim. Vem, da življenja ne morem prisiliti, da mi da kar si želim, pa vendar ali si nisem do sedaj že zaslužila nekoga ob sebi?

Koliko časa mora še preteči, da si bom nekoga zaslužila za življenje?  Preselila sem se. Ja, lahko povem da uživam svoj mir, samo nekdo mi manjka. Zdaj vem kaj mislijo tisti ki povedo«JUTRO BREZ SONCA JE KOT ŽIVLJENJE BREZ LJUBEZNI«- pusto.

V službi obstaja  moški, ki mi polepša dneve, ki me nasmeji, vendar je poročen. Naj povem, da ima sinje modre oči, ko jih pogledaš se potopiš v njih. Drugače ni nič posebnega, ima  »fuzbalerske » noge, ampak meni je fantastičen.

Aja, pozabila sem omeniti, da ima FANTASTIČNO ritko, ampak res super.   Ima najlepšo  ritko na svetu. Ko ga vidim v tistih kavbojkah, ki mu zadnjico naredijo še bolj popolno, me prime da bi jo prijela in si jo vzela domov.

Postavo za svoja leta idealna. Kaj naj rečem sočen. Ko me pogleda me zmrazi in pritisk močno naraste, utrip se poveča, je najslajša stvarca na svetu. To pa je tudi vse. Je globoko poročen in nikoli ne bo moj, ker jo ne bo nikoli prevaral.

Ima namreč dosti boljšo in lepšo ženo kot bom jaz kdajkoli. Je eden najbolj odločnih ljudi kar jih poznam, vendar je kar se tiče določenih stvari tako sramežljiv in zmeden,da ga to naredi še bolj prikupnega. Pa naj bo tako. Le zakaj so mi vedno všeč poročeni?

Jutri je nov dan in spet bo tam on,jaz pa zmedena. Pa naj bo, vsaj z veseljem hodim v službo.

Drug teden smo doma- ni dela. Čakam da se oglasi on- ki je tudi poročen. Bila sva skupaj, parkrat. Ne vem kaj se grem pa vendar, vedno ko se vidiva sva skupaj.
Kaj naj rečem zmedena, čudna…..

by Arabela