Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Nov 24, 2012

Objavil/a in Zgodbe ki jih piše življenje

Upanje je zadnje kar imaš



upanjeLep zaljubljen par, se sprehaja ob parku z roko v roki in se smehlja…skupaj sta že 3 leta in imata se čudovito..dopolnjujeta drug drugega, sta najboljša prijatelja in najlepši par daleč naokoli…

vsi zaljubljenci si želijo biti to kar sta onadva…ni dneva in noči, da se nebi pogovarjala, saj je pogovor tisti, ki na stara leta druži…a tisti dan pogovora med njima skorajda ni bilo…fant ji je rekel, da je konec med njima, seveda je punca začudeno pogledala in se nasmehnila, saj ga ni vzela resno…a on je mislil smrtno resno…

rekel ji je da je to zadnji sprehod z njo, jo poljubil na usta in čelo, ter odšel…njen smeh je pojenjal..prehajal je v jok…obstala je, se sklonila ob jezeru in ga tiho in nemo gledala, ni vpila, le jokala je…tako ga je naslednji dan poklicala in vprašala če ima drugo, mu povedala da ga nikoli ne bo prebolela..on ji je le odvrnil, da nima druge in odložil…tako je iz neznanega razloga ostala sama…

vedno bolj se je zapirala vase, prej je bila priljubljena pri vseh, imela je velik krog prijateljev in bila je odlična učenka..vedno je imela urejene lase, nohte in rahel make-up….a vse se je spremenilo…krog prijateljev se je zmanjševal, ocene so padale…in v šolo je prihajala neurejena..razmršeni lasje so ji padali do ramen, imela je okrušen lak, ličil sploh več ni bilo…a njej je bilo vseeno, kaj se govori o njej, vseeno ji je bilo za vse…punca je zgubila svojo samozavest in tonila je le še globje in globje…včasih je le pogledala iz njenih temnih las s svojimi rjavimi očmi, da bi videla svojo ljubezen, a njega dan za dnem ni več srečevala v šoli..le kaj se je zgodilo z njim, se je spraševala…na njene klice in sms-e ni odgovarjal, tudi starši so vedno znova ponavljali naj ne kliče, a ona je imela upanje, da ji pove razlog za njegov odhod..ta punca je dan za dnem ostajala doma, jedla je le toliko, da je preživela…

v šolo je hodila le na izpite, katere je komaj naredila z zadostno oceno…postajala je vedno bolj tiha, doma je odgovarjala le na nujna vprašanja, pa še to zelo tiho, boječe in hripavo…vse to se je ponavljalo dan za dnem, noč za nočjo…teden za tednom, mesec za mesecem in skozi vsa leta..tako je minilo obdobje 4 let in njo je vedno bolj skrbelo za njega…v 4 letih, ga ni nikjer videla, ne slišala, spraševala se je že, če so se preselili…in en dan je zbrala pogum in odšla na njegovo dvorišče, pozvonila na vrata, katera je odprla njegova mati..ko jo je videla je planila v jok..rekla ji je, da ga lahko najde le na enem koncu in ta konec je bil pokopališče..začudeno jo je pogledala, planila v jok in zahtevala razlago, a mati je odšla v njegovo sobo v kateri je hranila njegovo poslovilno pismo za njo ji ga dala, ter zaprla vrata…

takoj je odhitela na pokopališče, poiskala njegov grob in odprla pismo v katerem je pisalo: Draga Eva! Sedaj ko ti bereš to pismo, vedi, da sem tukaj s teboj, da pazim na vsak tvoj korak, ki ga narediš..na vsak tvoj dih sem pozoren, čeprav sem v resnici le meter pod zemljo in od mene so ostale samo še kosti, ki se počasi razgrajujejo,.. a verjemi, da te nikoli nisem prenehal ljubiti in da si za vedno v mojem srcu,..vem, da se sprašuješ zakaj sem te pustil in tu imaš odgovor.. pustil sem te zato, ker je moja bolezen napredovala..zvedel sem, da imam raka takrat ko sva začela hoditi, a le ti si me dvigovala, mi dajala upanje, čeprav so zdravniki takrat dejali, da bom živel še samo par mesecev,.. sem zaradi tebe živel mnogo dlje..a nisem hotel, da bi trpela zaradi mene in moje bolezni, da bi me gledala in bila z menoj zaradi milosti, ker takrat bi raje umrl še prej..tisti dan ko sva se sprehajala ob parku sem izvedel, da je rak zelo napredoval in da so mi ure štete..in sedaj veš tudi razlog zakaj sem se obril..ta 3 leta so bila najlepša leta mojega življenja in jih nikoli ne mora noben izbrisati, ker so v najinih srcih..

vedi, da sem spoznal s teboj, da je življenje čudovito, stvari sem začel gledati drugače, veselil sem se vsake sekunde s teboj in vsako stotinko sem užil v tvoji lepoti, ki je neizmerna…ko sem ležal v bolnišnici tako nemočen, da sem komaj pisal, nisem hotel, da bi me videla takšnega..a najino sliko imam na omarci in jo občudujem do zadnjega izdiha mojega življenja..tako si ob meni v mislih in v srcu..prosim te le, da me ohraniš v srcu, da si poiščeš drugega in si ustvariš družino kakršno sva si želela ko bi odrasla…želim, da živiš dalje, da postaneš to kar želiš in da se še naprej tako lepo smehljaš, ker tvoj smeh je čudovito darilo, ki sem ga prejemal od tebe…

mala hvala, ker si mi dajala podporo, ljubezen, upanje in moč…vedi pa, da tudi denar mi ni pomagal, ker z njim nisem mogel kupiti tvoje ljubezni-a sem si jo zboril…nisem mogel kupiti moči, upanja-ki si mi ga dajala in nisem mogel kupiti zdravja-lahko sem ga le za nekaj časa podaljšal..mala ostani močna, ljubim te, za vedno sem ob tebi, tvoj Marko… Takoj ko je prebrala pismo je spet obsedela, iz sebe ni spravila tona glasu, le solze so ji tekle po licih..sklenila je, da se spet postavi na noge, da se uredi, saj ji je pismo dalo moč..

odhitela je domov, stekla v kopalnico pod tuš, uredila svoje lase, nohte,se naličila in poklicala svojo prijateljico, da želi da odideta skupaj v kino, saj hoče spet zaživeti in se vklopiti v družbo tako kot nekoč…po 2 letih in pol je imela nasmeh na ustih in končno je bila spet ona..

NIKOLI NE IZGUBI UPANJA, KER UPANJE JE ZADNJE KAR LAHKO IMAŠ !