Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
May 21, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Iz dnevnika nekega vampirja



sweet-vampire-girl

Zvoki noči so bili nenavadno tihi, megla je ovila majhno podeželsko hišico s svojimi mrzlimi prsti.

Polna luna, ni popolnoma uspela prodreti skozi temne oblake, le tu in tam je kakšen snop njene svetlobe metal srhljive sence bližnjega gozda na travnik okoli hiše v kateri je gorelo še nekaj luči. Laura je ležala v svoji postelji, udobno nameščena na mehke blazine in brala.

Slišala je škripanje deske pred njenimi vrati. Nekdo je hodil po hodniku. Z nasmehom na ustnicah se je zazrla v vrata še predno je potrkalo.

»Spiš?« je zašepetala Emma, ko je pokukala izza težkih, lesenih vrat.

»Ne, berem. Vstopi.« se ji je nasmehnila sestra.

»Living dead in Dallas? Kako lahko bereš vampirske knjige? Te ni nič strah?« je nejeverno vprašala in sedla na rob postelje.

Laura je odložila knjigo na nočno omarico in skomignila z rameni. »Rada berem vampirske knjige. Všeč so mi. Ne vem zakaj bi me bilo strah?«

»Ta hiša je strašljiva. Vsa okolica je strašljiva. Samo čakam, kdaj se bo kje pokazala kakšna prikazen in me zgrabila.« se je od srha stresla Emma in pri tem skremžila ter se objela, kot bi se hotela zavarovati.

Laura se je glasno zasmejala. »Ne bodi nora. Že res, da verjamem v stvari, ki jih ne vidimo in čutim, da obstaja še kakšen drug svet in realnost drugačna od naše, a verjamem tudi, da se nam ni treba bati. V življenju še nisi videla ali čutila kaj nadnaravnega. Nehaj se obremenjevati in bati.«

»Seveda nisem ničesar videla, ko pa sem celo svoje življenje preživela v Atlanti. To pa je Irska!« se ni pustila prepričati Emma.

»Ah, daj no. Sem sva prihajali na počitnice, takrat te ni bilo strah.« jo je skušala potolažiti mlajša sestra.

»Takrat je tukaj živela babica in takrat nisem premišljevala o temačnih stvareh, ki nas mogoče obdajajo.« je prhnila nazaj. Nato se je zresnila in žalostno pogledala sestro: »Si res prepričana, da boš ostala tukaj? Z Melom jutri odpotujeva domov, pojdi z nama.«

»Vidva kar pojdita in ne skrbi zame. Tukaj bom srečna. Res mi je všeč in toliko navdiha je. Delala bom in uživala. Ta hiša je v družini že šest generacij in jaz se tukaj počutim kot doma. Prvič čutim, da nekam pripadam.« se je Laura nasmehnila in potrepljala sestro po roki, ki ji je zdaj nervozno počivala v naročju.

»Vedno se lahko vrneš domov. Z Melom sva zdaj edina družina, ki jo še imaš. In ti si najina družina. Dobrodošla si kadar koli.« je vdana v usodo dahnila Emma in s svojo drugo dlanjo pokrila  sestrino.

»Vem ljubica, hvala vama za to, a moj dom je zdaj tukaj.« se je nasmehnila Laura in sestra ji je vrnila nasmeh.

»Lahko noč.« je voščila Emma in se počasi odpravila v spalnico, kjer je že spal njen novopečeni mož.

»Lahko noč in Emma, hvala ker sta prišla z menoj in mi pomagala počistiti in urediti hišo.« je hvaležno povedala Laura in se še vedno zadovoljno smehljala.

»Ni za kaj. Lepo nama je bilo, a vesela sem, da jutri odideva.« se je zdaj nasmehnila tudi Emma in zaprla vrata za seboj.

Laura se je zadovoljno pretegnila in vzela knjigo. Emma jo je zmotila ravno pri napetem prizoru in želela je prebrati vse krvave podrobnosti vampirskega ugriza. Čez pol ure je odložila knjigo, bilo je že pozno in zjutraj bodo zgodaj ustali. Sestro in svaka je morala odpeljati na letališče, spotoma bo v mestu kupila še nekaj živeža in drugih stvari, ki jih je potrebovala potem pa se bo lotila svojega dela. Toliko svežih idej je dobila za svoje stvaritve iz gline. Tudi bližnje ruševine starega gradu so jo vabile, da jih prenese na platno.

Res je bilo, kar je povedala sestri. Prvič je čutila, da nekam spada in končno je prišla domov. Ugasnila je malo svetilko na nočni omarici in se zazrla v temo izza svojega okna. Ja, nekaj je bilo tukaj. Čutila je močne energije, povsem drugačne energije kot jih je bila navajena doma. Od nekdaj jih je tukaj čutila in v nasprotju z Emmo se jih ona ni bala. Ne, privlačile so jo.

»Če se kmalu ne spustita iz objema, bova morala ostati še kakšen dan, saj bo letalo odletelo brez naju.« ju je opozoril Mel in takoj, ko je Emma spustila sestro jo je on privlekel v svoj objem. Poljubil jo je na obraz in rekel: »Redno se nama oglašaj po emailu. Pazi nase! In vedi, da se vedno lahko vrneš domov, dobrodošla si.«

Laura mu je uspela le prikimati. Trudila se je zadržati solze. Nikoli še ni bila ločena od Emme in pogrešala jo bo, a tega ji ne sme pokazati, saj bi sestra odšla v skrbeh. Tega si ni želela. Želela si je ostati tukaj in vedeti, da je njena sestra pomirjena. Še zadnjič jima je pomahala in se premaknila k velikim oknom, da bi videla, ko bo letalo odletelo. Zdaj si je lahko dovolila, da ji drobne solze spolzijo po licih. A kaj hitro so se posušile. Ostati na Irskem je bila njena odločitev in ni je obžalovala. Ko je letalo vzletelo se je odpravila tudi sama. Zdaj je bil čas za nakupe. Odpravila se je v tržni center, saj je vedela, da bo tam našla vse kar potrebuje. Nikoli ni marala nakupovanja in pohajkovanja po trgovinah, a kadar je bila nuja je to opravila in gledala, da zapravi čim manj časa. Dan je bil turoben in temačen. Ravno, ko je vse zložila v avto, je začelo deževati.

V resnici je to ni motilo, saj je bil dež tukaj precej pogost. Vedela je kako diši gozd za hišo po nalivu in to ji je bilo všeč. Samo še en postanek ima, v kmetijskem centru. Kupila si bo nekaj sadik zelišč, da bo obnovila babičin zeliščni vrt. Parkirala je pred vhodom in stekla v trgovino. Vzela je voziček in se počasi sprehodila med policami z dišavnicami in zelišči. Skrbno je izbrala svoje sadike in zadovoljna z nakupom odšla do blagajne. Dež je še močneje padal in vdana v dejstvo, da bo mokra, se je odpravila do avta. V prtljažnik je zložila lončke, ko je bila pri koncu ji je en lonček zdrsnil iz rok in poletel proti asfaltnim tlem. Še predno se je uspel razbiti, ga je ujela moška roka.

»Škoda bi bilo, da se vam razbije.« je rekel moški glas, ko je odložil lonček v prtljažnik v plastičen zabojček k ostalim lončkom.

»Hvala. Zelo ste hitri in prijazni.« je uspela reči in radovedno opazovala moškega. Ko se je obrnil in se ji nasmehnil ji je vzelo sapo. Iz njegovih kratko pristriženih črnih las je kapljal dež. Njegova izrazito svetla polt je izstopala od njegovih temnih oči. Žarel je z neverjetno karizmo in privlačnostjo. Visok in atletsko grajen z trdim mišičastim prsnim košem, ki ga dobro ukrojena srajca ni skrivala, je bil najlepši moški kar jih je kdaj videla. Nežen, deški obraz je bil v nasprotju z njegovo postavo, a tako neizmerno mu je odgovarjal, da ga je pri priči želela naslikati. Najbrž je bil kriv njegov pobalinski šarm in predrzen pogled, ki je prikoval njene oči nanj. Pomežiknila je, da se zbere in se še enkrat zahvalila.

»Malenkost. Varno vožnjo domov vam želim.« je rekel in odkorakal proč. Laura je vsa prevzeta še nekaj trenutkov zrla v njega, ne meneč se za dež, ki jo je premočil do kože. Stresla je z glavo in končno prišla k sebi. Urno je pospravila voziček nazaj med vozičke in stekla v avto, kot bi to pomagalo, da ne bi bila še boj premočena kot je že bila. Prižgala je avto in se končno odpeljala domov.

Ni še prispela domov, ko je nehalo deževati. Najprej je stopila v hišo in se preoblekla ter obrisala lase, šele nato je znosila nakupljeno v hišo. Kar takoj se je lotila presajanja zelišč v vrt, ki ji ga je Mel pred nekaj dnevi prekopal. Ves čas pa so ji misli uhajale k postavnemu črnolascu. Nekaj je bilo na njem, ki jo je navdajalo s ščemenjem in srhom ter neustavljivo privlačilo. Zadovoljna z opravljenim delom se je zravnala in v naročje dvignila svojo mačko Mey, ki se ji je ves čas smukala okoli nog. Postala je ob gredici in jo občudujoče opazovala. Po tilniku ji je mrzlo zagomazelo, na ramenih je čutila dodatno težo, kot bi ji nekdo položil roki tja. Vedela je, da jo nekdo opazuje. Počasi se je obrnila proti gozdu in se zastrmela med košate veje in mogočna debla, a tam ni bilo nikogar. Še enkrat je s pogledom preletela gozd in se s čudnim občutkom odpravila v hišo. Mogoče ima Emma prav in vse preveč bere srhljive zgodbe. Mey je odložila na tla in vstopila v hišo. Najprej si bo pripravila lahko kosilo, saj je zdaj že čutila lakoto in nato bo pospravila spalnico, kjer sta spala Emma in Mel. Vklopila bo pralni stroj in še malo pospravila po hiši, obrisala prah, ki se je verjetno že nabral od zadnjega brisanja, posesala bo in jutri se lahko v celoti posveti svojemu ustvarjanju.

Sonce, ki je posvetilo skozi okno, se je poigralo na spečem Laurinem obrazu. Lenobno se je nasmehnila v novo jutro, se počasi pretegnila in zadovoljna vstala. Stopila je pod tuš in se še dodatno napolnila s pozitivno energijo. Oblekla si je čiste kavbojke, majico s kratkimi rokavi in svojo priljubljeno jeans srajco. Lase je spletla v kito in se zadovoljno pogledala v ogledalo.

Z Mey za petami se je spustila v pritličje in se odpravila v kuhinjo. Presenečeno je pogledala, ko je opazila, da je ura šele sedem zjutraj. Bila je spočita in polna energije. Pristavila je vodo za kavo in si v hladilniku poiskala nekaj za zajtrk. Z lahkotnim korakom si je kavo in hrano odnesla na teraso. Jutro je bilo čudovito. Nalahno se je stresla od svežine, ki je zavela, ko je odprla vrata, a to je ni ustavilo, da bi sedla ven. V prijetni tišini, ki so jo motili le zvoki bližnjega gozda, je pojedla zajtrk in popila kavo. Vrnila se je v hišo in pomila posodo za seboj. V skodelico je natresla nekaj mačje hrane in Mey zamenjala vodo, preverila, če mačja vratca delujejo in se odpravila v delovno sobo. Nekoč je to bila velika družinska soba, a ona jo je z Emmino in Melovo pomočjo spremenila v svoj atelje. Soba je imela ogromna okna, skozi katera je prodiralo veliko svetlobe, ki jo je Laura oboževala in potrebovala za delo. Iz dedkove knjižnice so ustvaril novo dnevno sobo. Strumno je zakorakala po zloščenih lesenih tleh. Odpravila se je do polic s svojim priborom.

Izbrala je oglje in veliki risalni blok. V nahrbtnik je zložila škatlo z ogljem, dodala steklenico vode, jabolko in čokoladico. Blok si je dala pod roko in z odločnim korakom odšla proti ruševinam. V ušesih ji je iz majhnega predvajalnika, ki je skrit počival v žepu srajce, skozi slušalke odzvanjala prijetna, malo mistična glasba najljubše skupine Blackmore’s Night. Sprehodila se je po ruševinah in se nato udobno namestila na že zdavnaj porušenem obzidju, o katerem so pričale le sem ter tja ohranjene skale. Sonce je toplo grelo, zato si je slekla srajco in si predvajalnik pospravila v žep hlač. Izvlekla je oglje in odprla blok. V hipu jo je prevzelo. Risala je z neverjetno hitrostjo in lahkoto. Čisto se je zatopila v risanje in ni opazila, da se je vreme spremenilo. Sonce se je skrilo za oblake in šele, ko je bilo precej temno, se je nakremžila ker so ruševine dobile drugačno, temno in grozečo svetlobo. Takrat jo je tudi malo zmrazilo in si je spet nadela srajco. Vedela je, da bo kmalu začelo deževati, a hotela je dokončati sliko. Samo še nekaj potez je potrebovala, zato je nadaljevala z delom.

dez

Ko je potegnila še zadnjo črto je odložila oglje. Namesto veselja in zadovoljstva ob tako čudoviti sliki, je ona čutila nemir in srh po hrbtenici. Občutek, da jo nekdo opazuje se je vrnil. Spila je še zadnji požirek vode iz steklenice in se razgledala okoli. Nikogar ni bilo. Ravno, ko je pospravila prazno steklenico in oglje nazaj v nahrbtnik in zaprla blok, je prva, velika kaplja padla na njen obraz. Zagledala se je v  nebo, ko so ji kaplje močile obraz. Urno je pograbila svojo opremo in stekla v zavetje ruševin. Vedela je, da je kar nekaj primernih zavetij, kjer je ne bo premočilo, kajti pripravljal se je hud naliv. Malo bo prevedrila v ruševinah in se kasneje odpravila domov. Zdaj so se ji ruševine zdele zelo hladne in nedostopne. Vseeno je pogumno zakorakala naprej in se postavila pod del ohranjenih stopnic. Od tam je lahko opazovala dež, ki je neumorno močil pokrajino. Ponovno jo je spreletel srh, a si je dopovedovala, da je to samo hladen veter, ki je pihljal in vlekel skozi kamnito okostje nekoč mogočnega gradu. Ni je bilo strah, le rahlo nelagodje se jo je polastilo. Kamnite stene so delovale, kot bi jo hotele živo posrkati vase. Drobne meglice so se spletale okoli njenih stopal. Zazdelo se ji je, da jo nekdo kliče. Laura so ječali kamni in droben rožnati grm, ki je našel svojo pot med skalnatim razpokam v tleh,  se je v vetru zibal, kot bi jo hotel oplaziti s svojimi trnovimi prsti. Občutek, da jo nekdo opazuje je bil še močnejši. Pomislila je, kako bujno domišljijo ima in se sama pri sebi nasmehnila. Najbrž je to kamnita gmota imela svojo zgodbo, ki so jo preživeli mnogi rodovi, ki so živeli tukaj. V mislih se je opravičila, če je zmotila njihov mir in se rahlo pomirjena zazrla v temačno nebo. Tam na obzorju so se oblaki že začeli redčiti in najbrž bo kmalu nehalo deževati. Lahko bo odšla domov. Tukaj je bila z namenom. To je čutila in vedela je, da sem pripada. Sprejela bo vse kar ji je usoda namenila pa čeprav sama ni poznala tega namena. Ob njeni odločitvi in popolnemu zaupanju v življenje, se je takoj počutila lahkotno in veselo. Dež je počasi začel pojenjati in že je naredila nekaj korakov proti izhodu, ko se ji je zazdelo, da nekdo stoji na stopnišču. Obrnila se je, a tam ni bilo nikogar. Zazdelo se ji je, da je videla temno senco, ki je v hipu izginila, a ni bila prepričana. Ne meneč se za pojave, ki jih ni znala razložiti, je odšla proti domu. Spotoma je natrgala še nekaj cvetja za vazo in se počutila presenetljivo dobro.  Nekajkrat je globoko vdihnila zrak, saj ji je bil vonj trave in gozda po nalivu nadvse všeč. Spominjal jo je na lepe čase, ki jih je preživela tukaj kot deklica. Že takrat je rada prihajala sem in se tukaj počutila tako domače in dobrodošlo.

Mesec je sijal skozi okno. Laura se je zbudila in se udobneje namestila na svojo blazino. Ogrinjalo je potegnila višje in se zazrla skozi okno. Prvič po dolgem času je imela sanje. In to kakšne sanje. Po navadi ali ni nič sanjala ali pa se sanj ni spominjala. Zdaj so podobe iz sanj bile tako žive, da ni bila prepričana, če še vedno ne sanja. Tudi svojih občutkov si ni mogla razložiti. Moralo bi jo biti strah ali vsaj nelagodno bi se morala počutiti, a se ni. Pravzaprav so ji bile sanje na nek način všeč. »Le kaj je z menoj?« je tiho šepnila sama sebi. V mislih je ponovno preletela sanje. Sedela je na porušenem obzidju in risala. Čutila je, da jo nekdo opazuje. Počasi se je obrnila in zagledala postavnega črnolasca, ki ji je ujel lončnico. Stal je nekaj korakov stran od nje in jo opazoval. Roko je imel v hlačnem žepu, druga mu je počivala za hrbtom. Smehljal se ji je. Nasmehnila se mu je nazaj.

»Lepo rišeš.« je pripomnil z občudovanjem v žametnem glasu, ki je njeno srce pognalo v hitrejši ritem.

»Hvala.« je v zadregi pripomnila. »Vse kaže, da se vam že ves čas samo zahvaljujem.« je dodala in se nasmehnila.

»Po nepotrebnem  ti je nerodno.« je rekel in stopil korak bližje. »Saj ti lahko rečem Laura? Jaz sem Jason.« je rekel in ji ponudil svojo roko. Stegnila je svojo dlan in v hipu jo je prijetno spreletelo po vsem telesu od njegovega dotika. Zagledala se je v njune združene dlani in svojo v hipu odmaknila.

»Oh, oprosti, zdaj si ves črn od oglja. Kako neumno od mene.« se je hitela opravičevati in sploh ni pomislila, da bi ga vprašala od kod pozna njeno ime.

Samo glasno se je zasmejal, da se je še sama morala nasmehniti. »Ne skrbi, tako sem vsaj malo občutil žar, ki ga imate umetniki.« je dodal in z umazanimi prsti potegnil črto po njeni risbi. Nato je prste obrisal v svoje črne kavbojke in jo s poželenjem v temnih očeh opazoval.

Samo stala je in ga gledala z neznanim zanosom. Res jo je privlačil, v vseh pogledih in nekaj tako znanega in domačega je bilo v njem.

»Pridi, začelo bo deževati. Ni dobro, da te ponovno premoči do kože.« je rekel in pobral njen nahrbtnik in blok. S prosto roko jo je prijel za roko in odkorakal proti ruševinam. Njegov dotik je bil rahlo hladen in trd, a pomirjujoč. Brez besed mu je sledila. Ko sta stala varno v zavetju kamnitih sten je odložil njene stvari na tla in ji začel zapenjati srajco. »Shladilo se je.« je šepnil in jo nato privlekel v svoj objem. Meglice so se dvigale okoli njunih stopal, ko je zunaj dež padal in bobnel po kamnih. Zidovi so jo prijazno vabili v svoje zavetje in spet je slišala šepetanje vetra, ki jo je klical. A zdaj jo je Jason varoval in jo privijal na svoj trdi prsni koš.

»Zakaj?« je šepnila.

»Zakaj kaj?« ji je šepetaje odvrnil in se počasi polastil njenih ustnic. Še nikdar je nihče ni tako poljubil. Če je ne bi držal v svojem objemu bi najverjetneje zdrsnila na tla, čisto mehke noge je imela. Njegov poljub je bil tako živ in tako omamen in tako pravi.

»Zakaj sem te pripeljal sem? Zato, da te ne premoči. Zakaj sem ti zapel srajco? Zato, ker se je shladilo in zato ker mi pogled na tvoje oprsje, ki se ga majica tako posedovalno oklepa, zelo buri domišljijo. Zakaj sem te objel? Ker te želim držati v svojem objemu. Zakaj sem te poljubil? Zato, ker sem te želel okusiti.« je šepetal in se nato ponovno lotil njenih ustnic. Počasi je z jezikom božal njene ustnice, nato se je premaknil na njeno brado in po vratu je spolzel do njene žile v kateri je še sama čutila hitro utripanje svojega srca. Polizal je utripajočo žilo in jo nekajkrat počasi poljubil. Vzel jo je v usta in rahlo posesal nato spet poljubil in na koncu počasi in na lahko ugriznil v njo. Polizal je kri, ki je privrela skozi poškodovano kožo. Ni je bolelo, čutila je prijetno ščemenje, spet jo je polizal in poljubil ter se nato spet lotil njenih ustnic. Okus njegovega jezika in ustnic je bil bogat in opojen, nad vse prijeten. Pričakovala je vonj po svoji krvi, a ga ni bilo. Poljubljal jo je počasi. Svoje roke je ovila okoli njega in se mu predala z dušo in telesom. Počasi jo je odmaknil od sebe in obrnil proti izhodu. V roko ji je porinil njen blok in na hrbet namestil nahrbtnik.

»Zdaj pa pojdi domov.« je šepnil in jo rahlo porinil naj gre. Ubogala ga je. Ko se je čez čas obrnila, da bi ga še enkrat pogledala, je videla le še temno senco, ki je v hipu izginila.

Praznina in žalost, da ga ni ob njej, sta jo zbudila. Tako resničnih sanj še nikdar ni imela. Vse kaže, da se ji je neznanec pred kmetijskim centrom preveč vtisnil v spomin in očitno je tudi razgiban in zanimiv dan, ki ga je preživela med ruševinami, pustil pečat na njej. Še enkrat si je popravila blazino in utonila nazaj v spanec.

Zbudila se je zgodaj, tako kot prejšnji dan. Zunaj je padal dež. Oprhala se je in se odpravila v kuhinjo. Skuhala je kavo in si pripravila zajtrk. Mey se ji je ves čas smukala okoli nog. S kavo in zajtrkom je odšla v knjižnico in zdaj tudi dnevni prostor kjer je imela svoj prenosni računalnik. Nikdar ni preveč marala moderne tehnike in zato se je odločila, da bo njen prenosnik stal tam. Čas je bil, da preveri kako sta Emma in Met potovala. Prižgala je računalnik in preverila svoj mobilni telefon. Tudi njega je puščala v knjižnici in očitno ga je še pravi čas pogledala, saj je baterija že utripala in grozila, da se bo telefon vsak čas izklopil. Poiskala je polnilec in priključila telefon, da se napolni.  Ni imela klicev in ne sms sporočil. Emma je vedela, da telefon uporablja še manj kot računalnik in se ni trudila, da bi ji napisala sms. Med pošto je našla dolgo Emmino pismo, ki je opisovalo njuno potovanje domov ter vse novosti, ki so se zgodile doma v tem slabem mesecu, kolikor je bila Emma na Irskem. Urno ji je napisala, da je posadila babičin zeliščni vrt in da je narisala ruševine. Ni ji razlagala o svojem doživetju med neurjem in ne o svojih sanjah. Pogledala je tistih nekaj vrstic, ki jih je napisala sestri, pripisala, da jo ima rada, skomignila z rameni ker je tako malo napisala in poslala mail. Nato je ugasnila računalnik.  Pobožala je Mey, ki ji je dremala v naročju in jo postavila na stol, kjer je do prej sama sedela. Odnesla je krožnik v kuhinjo, ga pomila in s še skoraj polno skodelico kave odšla v svoj atelje. Želela je delati. Dober namen je imela narediti nekaj glinene posode za sebe. Potrebovala je še eno vazo. A nikakor se ni mogla pripraviti, da bi začela z delom. Denar je služila z ne preveč umetniškim delom, z izdelovanjem posode in okraskov. Občasno je prodala tudi kakšno svojo sliko. Zdaj, ko se je nastanila tukaj, se je odločila sprejeti izziv svoje prijateljice in agentke Alison ter se posvetiti predvsem slikanju in umetnosti. Njena vaza lahko še malo počaka. Vzela je blok in si ogledala včerajšnjo risbo. Zadovoljna s svojim delom jo je postavila v okvir. Nato je vzela blok in oglje in začela risati. Ni nameravala narisati postavnega temnolasca, ki ji je vse preveč buril domišljijo. Ne da bi se zavedala kaj riše, je neumorno risala, dokler ni dokončala. Presenečeno se je zazrla v skrivnostno nagajivi nasmeh na njegovem deškem obrazu. S prsti je počasi pobožala narisani obraz in nato risbo spravila v trde platnice, kamor je spravljala risbe, ki jih ni postavila v okvir. Zazrla se je v gozd, ki se je bohotil za njenim oknom. Prenehalo je deževati in narava je imela čudovito, lesketajočo se zeleno barvo. Omamljena od čudovitega pogleda se je odločila, da gre na sprehod. Pograbila je jakno in se napotila proti gozdu. Hodila je brez določenega cilja. Ustavila se je pred ruševinami. Kamni so se bleščali od kapljic dežja. Z občudovanjem je stala tam in opazovala prizor. Med kamni se je nekaj zganilo. Kmalu je opazila žensko. Lepo, črnolaso mladenko s svetlo, skoraj belo poltjo. Stopala je proti njej in se ji smehljala.

»Pozdravljeni. Kaj ni čudovito? Tako rada imam vonj narave po dežju.« je spregovorila neznanka. Laura jo je presenečeno pogledala in ji prikimala. »Tudi meni je všeč ta vonj in ruševine po dežju, obsijane s to mešanico sonca in nevihtnega neba, delujejo čudovito.«

»Zveniš kot umetnica.« se je zahihitala črnolaska. »Se opravičujem, nisem se predstavila. Sem Jessica. Z družino živim nedaleč stran.« je rekla in z roko pokazala v nasprotno smer od Laurine hiše.

»Me veseli. Jaz sem Laura in nastanila sem se v družinski hiši nedaleč stran.« se je predstavila še Laura in tudi sama pokazala z roko v smeri svoje hiše. »Najverjetneje res zvenim kot umetnica, saj to tudi sem. Samo odkrili me še niso.« se je zahihitala. V družbi neznanih ljudi se je Laura vedno počutila rahlo nelagodno, zato jo je presenetilo, da je ob Jessici bila tako sproščena. Dekle je bilo nadvse privlačno in nekam znano. Vedele je, da je še nikdar ni srečala, tako polt in goste črne kodre bi si zapomnila.

»Oh, tako rada bi videla tvoje slike.« je dahnila navdušeno. »Saj si slikarka?« je še dodala, čeprav je zvenela tako prepričano, da je.

»Večinoma je, oblikujem tudi glino in keramiko. Seveda si dobrodošla pri meni. Pokazala ti bom svoj atelje in svoja dela.« je iskreno odvrnila Laura.

»Mogoče kdaj drugič. Jessica, dobro veš, da se morava odpraviti domov.« sta zaslišali moški glas za svojim hrbtom, saj sta se že odpravili proti Laurini hiši.

»Oh, moj nevzgojeni brat Jason vedno pokvari zabavo.« se je namrdnila Jessica in grdo pogledala brata.

»Se bosta drugič zabavali.« se ni pustil Jason. Približal se je Lauri in ji ponudil svojo dlan. »Upam, da so se sadike prijele. Jaz sem Jason.«

Laura je presenečeno zrla v svojega postavnega skrivnostnega črnolasca. »Laura.« je presenečeno rekla. »Hvala, ker ste rešili eno od sadik. Lepo so se prijele.« je dodala in segla v njegovo dlan. Po telesu jo je prijetno streslo. Za hip se je izgubila v njegovem nagajivem pogledu.

»Prosim, če se lahko tikava. Očitno bosta  z mojo sestro postali prijateljici. Lepo bi bilo, če bi tudi mene povabila v svoj atelje. Tudi sam občudujem lepe stvari.« je rekel z zapeljivim žametnim glasom.  Vsaj Lauri se je tako zdelo in ni bila prepričana ali je govoril o njenih slikah ali njej. Samo pokimala mu je in izvlekla svojo dlan iz njegove.

»Jutri popoldne ali proti večeru se lahko oglasiva, če ti to ustreza.« se je v pogovor vmešala Jessica.

»Seveda. Pridita kadar koli vama ustreza.« je mirno rekla Laura. Poslovila se je od novih prijateljev in odhitela domov. Njene misli so bile zbegane. Le kako je lahko v sanjah vedela, da mu je ime Jason? Dotik njegove dlani je bil tako topel, čeprav je njegova koža bila mrzla. In ob njem se je počutila, kot bi bila uročena. Seveda si ga je želela ponovno videti. Čeprav je bilo smešno, se je namrdnila, ko je pomislila, da ona pripada njemu in on pripada njej. Med njima je obstajala neka prav posebna energija, ki jo ni znala opredeliti. Zatopljena v svoje misli, je odkorakala domov in naravnost v svoj atelje in se ponovno lotila risanja. Tokrat je namenoma hotela narisati Jessico. Zanimalo jo je ali jo bo znala tako stvarno narisati, kot je narisala njenega brata. Jutri, ko prideta na obisk jima bo risbi podarila. Delala je dobro uro in na koncu z občudovanjem strmela v svojo stvaritev. Zelo dobro jo je upodobila. Le, da Jessicina risba ni izžarevala skrivnostne energije, kot jo je Jasonova. Bosta opazila razliko? Najbrž ne.

Jessica je radovedno opazovala brata, ki je molče stopal poleg nje, očitno zatopljen v svoje misli.

»Zakaj si mi prekinil zabavo?« jo je zanimalo.

»Rekel sem ti, da jo pusti pri miru. Moja je.« ji je zasikal jezno nazaj.

»Jaz sem jo prva videla. Moja je.« je zasikala nazaj.

»Lahko, da si jo prva videla, a ne bo tvoja. Rekel sem ti že, da je drugačna. Jaz se ob njej počutim drugače. Nekaj posebnega je. Hočem jo spoznati in hočem ugotoviti kaj je to, kar me tako vleče k njej.« ji je odvrnil z neizrečenim opozorilom v očeh.

»Samo spoznati sem jo hotela. Zahvaliti se mi moraš, da sva jutri povabljena k njej. Dobil boš svojo priložnost, da jo spoznaš. Že od prvega dne, ko so prispeli se samo potikaš po sencah in jo opazuješ od daleč. Tako patetičen se mi zdiš. Zato sem se odločila, da ti pomagam.« se mu je dobrikala.

»Nisem te prosil za pomoč! Zakaj ne moreš pustiti, da sam opravim?« je besnel.

»Ker si domišljaš, da jo ljubiš in da je prava zate. Samo človek je. Diši ti njena kri, diši ti njena posebnost in drugačnost. Ko boš okusil njeno kri boš videl, da ni nič drugačna od drugih ljudi.« se je namrdnila in hitreje stopila proti domu.

Prijel jo je za nadlaket in ustavil. »Ne tako hitro. Ko si vznemirjena pozabiš, da ne smemo zbujati pozornosti. Obnašaj se kot človek.« ji je zasikal.

»Oh, kdo mi to reče. Si pozabil, da mi nismo ljudje. Vampirji smo. Vampirji se ne zaljubljamo v ljudi. Oni so naši služabniki in občasno hrana.« se je branila in upočasnila korak.

»Laura je drugačna v vseh pogledih. Prav dobro veš, da legende pripovedujejo o primerih, ko se vampir zaljubi v prav posebnega človeka, ki je rojen z namenom, da postane vampir. Dobro veš kako strogi so naši zakoni o spreobračanju ljudi v vampirje. Toda tudi naš rod se mora širiti. Počasi in varno. Dogaja se, da se vampir zaljubi v človeka.  Hočem vedeti ali se je to zgodilo meni. Želel sem se prepričati o svojih občutkih, predno bi jo spoznal. Ti si vse pospešila. Zdaj pa le glej, da naju ne izdaš. Laura je dojemljiva oseba. Nočem je prestrašiti.« ji je razložil svoje občutke in dojemanja.

»Oprosti. Malo mi je bilo dolgčas in preveč si se zaprl vase. Ti si se poigral z njenimi sanjami, ne jaz.« se je poskušala opravičiti, čeprav je vedel, da ji ni žal. »Kako boš vedel, da si zaljubljen? Vampirji se zaljubimo samo enkrat in to traja cel naš obstoj. Vsi pravijo, ko pride čas že veš. Kako boš vedel?« jo je zanimalo, saj tudi sama še ni našla pravega vampirja s katerim si bo delila večnost. Stara je bila že štiristosedeminsedemdeset let, desetletje starejša od svojega brata in vedela je, da si vampirji med štiristopetdesetim in petstotim letom obstoja najdejo tistega pravega partnerja. Njej se še ni zgodilo, da bi čutila kar koli do kogar koli. Nekaj časa ji je še ostalo, a si s tem ni belila glave. Do sedaj še noben vampir ni ostal sam. Prav tako je že prerastla mejo tristotih let, ko so bili vampirji še mladi in se jih je lažje dalo ubiti. Ni še slišala za primer, da bi ubili starejšega vampirja, razen seveda, ko so vampirji vzeli stvari v svoje roke in so koga kaznovali.

»Ne vem, ko zvem, boš ti prva, kateri bom povedal. In kako veš, da sem se poigral z njenimi sanjami?« je preprosto odvrnil in zakorakal na domače dvorišče.

»Vem, ker te poznam in opazujem. Ji lahko bereš misli? Občutiš njene občutke?« jo je zanimalo.

»Ne. Nič od tega. Skušal sem jo pomiriti in ohromiti, kot to počnemo z našimi žrtvami, medtem, ko je sadila zelišča, a sem občutil, da me je zaznala in se obnašala previdno. Naslednjič sem jo poskušal prestrašiti, ko se je zatekla v ruševine pred dežjem, a se je negativnih občutkov hitro rešila in delovala prav pomirjeno. Imuna je na moj vampirski vpliv. Vsaj večinoma.« je priznal.

»Torej se nate ne odziva kot človek. Mogoče gre pri branju misli in občutkov med izbranima šele takrat, ko oba spoznata, da se ljubita. Mogoče pa mora postati vampirka, da bi stvar stekla.« je poskušala rešiti uganko Jessica.

»Kaj se dogaja? Tako resna vaju ne poznam.« je zaskrbljeno rekla njuna mati Violet, ko sta se približala pokriti terasi, kjer sta sedela z očetom Jasperjem.

»Jessica je ogovorila Lauro, ne da bi se posvetovala z menoj. Jutri sva povabljena k njej na ogled ateljeja.« je zamrmral Jason.

»To je dobro. Lahko jo boš spoznal in se prepričal o svojih občutkih. Več se boš družil z njo, prej boš vedel ali je ona tista prava. Prepusti se usodi in svojim občutkom. Verjemi, da boš vedel in občutil odgovor.« je presodil oče in se odpravil v gozd, ostali so mu sledili. Noč se je začela spuščati na zemljo in čas je bil za večerjo. Nekaj velikih jelenov je prišlo v njihov gozd in take priložnosti že ne bodo izpustili.

Naslednji dan se je začel s soncem. Laura je izkoristila lepo vreme in še malo urejala vrt, tokrat cvetličnega. Umazana od zemlje in zadovoljna z narejenim se je odpravila v hišo. Pripravila si je lahko kosilo in spekla čajne piškote za popoldanski obisk. Nato se je odpravila v atelje, narediti tisto vazo, ki si jo je želela in za katero je podobo nosila v glavi že od prvega dne, ko je prišla. Sredi dela jo je zmotilo trkanje. Vstala je in presenečeno pogledala Mey, ki je poležavala na svoji blazini v kotu sobe. Takoj zatem se je spomnila svojih obiskov. Ko je delala, je pozabila na dogajanja okoli sebe. Odhitela je odpreti vrata. Spotoma si je brisala roke v staro in za to namenjeno krpo. Odprla je vrata in se nasmehnila obiskovalcema. »Pridita, dobrodošla pri meni.« je rekla veselo in se odmaknila, da sta lahko vstopila.

Jason ji je podal šopek cvetlic. »Zate. Verjamem, da ti bodo všeč.« je rekel nežno in jo ocenjujoče pogledal.

»Oh, se opravičujem. Izdelujem vazo. Takoj se bom preoblekla.« se je začela nerodno opravičevati, ko se je zavedala, da je oblečena v stare, ponošene in že sem ter tja strgane kavbojke, ki jih je imela za delo z glino, ter staro, ohlapno in z barvami popackano majico.

»Nikar se ne opravičuj. Zmotila sva te sredi dela. Midva bi se morala opravičiti.« je rekla Jessica in se razgledala po hiši. »Lepo imaš tukaj. Ko smo se pred tremi leti doselili, so tvojo babico ravno pokopali. Žal je nisva uspela spoznati. Ljudje pravijo, da je bila prav posebna ženska.«

»Vsi so jo imeli radi. Poskušala sem ohraniti čim več njenega stila.« je pokimala Laura in jima z roko pokazala proti kuhinji. »Skuhala bom kavo ali pa imata raje čaj, kot vsi tukaj?«

»Kava bo čisto v redu. Grenko prosim.  Za oba.« je odvrnil Jason in ji sledil v kuhinjo.

»Spekla sem tudi nekaj kolačkov. Postrezita si, dokler se preoblečem.« je dodala in postavila posodo z vodo na štedilnik.

»Seveda. Nikar se ne obremenjuj z nama.« ji je odvrnila Jessica in sedla poleg brata, ki je poskusil enega od kolačkov.

»Dobri. Poskusi.« je predlagal sestri in si postregel še z enim.

V kuhinjo se je prav počasi in previdno priplazila Mey. Stopila je pred mizo in prav nič damsko prhnila ter se našopirila, pri tem pa jezno zrla v vampirja. Nato se je pretegnila in počasi podrsala ob Jessicino nogo ter skočila na stol poleg Jasona.

»Mačke vedo. Opozorila naju je.« se je nasmehnila Jessica in opazovala mačko, ki se je podrgnila ob Jasonovo roko in mu pustila, da jo je pobožal. »Tebe je sprejela. Lepo. Še gospodarica te mora sprejeti pa si zmagal.« se je zahihitala.

Jason ni nič odgovoril sestri, le nasmehnil se je in božal mačko. Zazrl se je v polkrožno odprtino, ki je pregrajevala prostor namesto vrat, saj je slišal Laurine korake po stopnicah. Z občudovanjem jo je opazoval, ko je vstopila. Preoblekla se je v čiste kavbojke in svetlo zelen pulover. Visoka in vitka ter ravno prav žensko obdarjena je burila njegovo domišljijo od prvega dne, ko je izstopila iz hiše, da bi odnesla njihovo prtljago noter. Jessica je bila le trenutek prej v gozdu za hišo in si jih ogledala. Urno ji je sledil in ji takoj sporočil, da je Laura njegova. Prevzela ga je v istem hipu, ko je z glavo odrinila neukročen koder dolgih, svetlih las z bogatim pridihom rdeče in pokazala svojo svetlo in brezhibno polt prelepega obraza. Zdaj je tiho vstopila v kuhinjo in se z velikimi svetlo zelenimi očmi zazrla v mačko v njegovem naročju: »Oh, Mey, bodi prava gostiteljica in ne nadleguj goste.« Opravičujoče je pogledala Jasona.

»Nikar ne skrbi, rad imam mačke in one to čutijo. Vesel sem, da mi je izkazala toliko zaupanja in zlezla v moje naročje.« ji je odvrnil s sproščenim nasmehom in še naprej božal mačko.

Laura se je samo nasmehnila in zakuhala kavo. Postregla jima jo je in nalila še sok, saj nista bila ne za pivo in ne vino. Jessica jo je previdno začela izpraševati o njej in Laura jima je kramljaje povedala skoraj vse o sebi. Nato ju je povabila v svoj atelje. Občudujoče sta zrla v njene slike. Nista skoparila s pohvalami in lepimi besedami. Jason se je največ posvetil ravno ruševinam gradu.

»Mi jo boš prodala?« ga je zanimalo, ko je s prsti drsel po okvirju.

»Za zdaj še ne, mogoče tudi kasneje ne.« je rekla, ko je še sama občudujoče zrla v svojo sliko. »Rada bi jo prenesla na platno, jo poskusila upodobiti z barvami. Mogoče, ko bom imela novo sliko, eno res dobiš.« je poskušala umiliti svojo grobo zavrnitev.

»Ah, vi umetniki. Vedno tako odločeni in neomajni. Držal te bom za besedo. Ena bo moja.« ji je rekel odločno in se premaknil k vazi, ki jo je ustvarjala, ko sta prišla. »Tvoje zadnje delo. Sva te zmotila pri izdelovanju?« ga je resnično zanimalo.

»Ja. Zase jo delam. Babica ima ogromno mojih stvari, a še vedno mi kakšna stvar manjka. Rada imam cvetje in v mislih imam kar tri take vaze in skledo za sadje.« je priznala.

»Od nekdaj me je zanimalo izdelovanje iz gline. Mi boš pokazala kako se dela?« jo je proseče pogledal.

»Če te res zanima, zakaj pa ne. Samo, kot vidiš je to dokaj umazano delo. Pridi jutri zjutraj in bova skupaj dokončala tole vazo, nato boš lahko ustvaril kaj sam. In nikar ne pozabi kakšnih starih oblačil, ki ti jih ni škoda. Jaz nimam nič v tvoji velikosti.« se je zasmejala.

»Take priložnosti ne bom zamudil. Jutri zjutraj me pričakuj na kavi. Ob dnevni svetlobi bi si lahko ogledal tudi tvoj zeliščni vrt. Prav zanima me kako si uredila tiste sadike.« ji je vrnil nasmeh.

»So vse slike v hiši tvoje?« je s hodnika vprašala Jessica in si ogledovala prelepo sliko gozda.

»Vse. Babi je bila moj največji občudovalec. Ta gozd si je ona zaželela, da ji ga narišem. V knjižnici imam dedkovo sliko. Tista mi je najbolj pri srcu od vseh mojih slik.« je nežno odvrnila Laura.

»Res. Tako rada bi jo videla.« je vzneseno poskočila Jessica.

»Še prej, bi vama rada nekaj dala. Včeraj sem ju narisala. Moje darilo za vaju, kot znak prijateljstva. Upam, da vama bo všeč.« je dodala in odprla blok, ki ga prej ni pokazala gostoma. Ko se je obrnila, sta oba stala le nekaj korakov za njo. Ni ju slišala, ko sta se ji približala. Skrila je svoje presenečenje in izvlekla najprej Jessicin potret in ji ga izročila. Zadovoljno se je nasmehnila presenečenju in občudovanju na njunih obrazih.

»Kako prelep portret. Še nikdar mi ni nihče narisal potreta. Hvala ti. Zlata si.« se je topila Jessica in držala kos papirja kot največji zaklad tega sveta. Objela je Lauro in jo kratko poljubila na obraz. Oči so ji zažarele. Saj se je lahko uprla človeški krvi, a Laura je imela tako prijeten vonj. Zazrla se je v svoj portret, da bi umirila svoje žareče oči. Seveda ji ne bi zasadila čekanov v mehko kožo, že zaradi Laure ne. Vedela je, da jih bo slišala od brata, zato ga je že zdaj pogledala z opravičilom v očeh. Toliko je bil vampir kot ona in razumel bo, da je to bila čisto nagonska reakcija. Vsaj upala je, da bo. Na žalost je bila ravno ona v vsej družini tista, ki je imela najmanj kontrole nad seboj.

Laura ni ničesar opazila in je počasi izvlekla še en kos papirja in ga izročila Jasonu. Najprej je široko odprl oči in se po prvem šoku nasmehnil. »Ne moreš vedeti, kaj mi to pomeni. Hvala.« je šepnil in jo objel ter nalahno poljubil na ustnice. Hitro se je odmaknil in svoj portret pokazal Jessici, ki je glasno in navdušeno vzdihnila.  Laura je na videz mirno in zadovoljno gledala v svoja nova prijatelja. V sebi pa je poskušala umiriti svoje srce in občutke. Še nikdar ni občutila ničesar takega, kot zdaj, ko jo je strastno in hrepeneče spreletelo ob Jasonovem kratkem dotiku ustnic.

»Čudovita si. Prava umetnica. Hvala za tako lepi darili.« se je še enkrat zahvalila Jessica.

»Zdaj bi nama lahko pokazala svojo najljubšo sliko.« je rekel Jason in ji ponudil svojo dlan.

Čisto nagonsko je Laura sprejela njegovo dlan in z roko v roki sta se odpravila v knjižnico, Jessica je stopala tiho in elegantno za njima, z rahlim spletkarskim nasmeškom na obrazu. Seveda je ob pogledu na Laurinega dedka ponovno obnemela. Slika je bila res prelepa. Olje na platnu. Starejši gospod je sproščeno sedel v fotelju in bral časopis. Poleg njega je na mizici stal čajnik in skodelica čaja ter piškoti. Sedel je v tej isti prečudoviti knjižnici. Slika je stala nad kaminom. Na robu kamina ni bilo okraskov, saj je bila slika dovolj velik okras. Laura je bila res mojstrica, tako slikanja kot čuta za podrobnosti. Vse v njeni hiši je bilo prijetno in vabljivo, tako kot ona sama. Kmalu sta se gosta poslovila in počasi zakorakala po bližnjici skozi gozd. Nekaj trenutkov sta stopala molče in ko ni bilo več nevarnosti, da bi veter njun šepet odnesel do Laure je Jessica zašepetala: »Mislim, da se Laura sploh ne zaveda energije, ki kar žari iz njenih del in iz nje same. Tvoj portret izraža toliko predanosti in občudovanja, da me skoraj oči bolijo od vse svetleče energije, ki kar žari iz slike. Začenjam verjeti, da je res prava zate. Oprosti za tisti nekontrolirani izpad. Ne bo se več ponovilo.«

»Se strinjam s teboj. Dvomim, da se zaveda svojih sposobnosti. Za zdaj ti oprostim, ker vem kako neustavljivo privlačna je njena kri. Kar omami me. Toda v bodoče se kontroliraj, če se ne moreš potem se je izogibaj.« ji je odvrnil in se s svojim naravno hitrim tekom pognal proti domu. Jessica mu je sledila. Ni ga mogla ujeti ali upati, da ga bo prehitela, saj je bil on najhitrejši vampir kar jih je poznala. Zdaj bo Jason ves svoj čas posvečal Lauri in že se je rahlo dolgočasila. Pogrešala je svoji prijateljici. Ko so se oni preselili sem, sta se njeni zvesti prijateljici preselili z družino na jug Francije. Šele čez dobro desetletje se bodo spet nekam preselili skupaj. Tako je bilo njihovo življenje. Večni nomadi, ki so se morali seliti okoli, da ne bi vzbujali preveč radovednosti.

Mogoče pa bo kmalu našla svojega partnerja in bo nekaj desetletji tavala z njim po svetu, predno se bosta pridružila njegovi ali njeni družini ali prijateljem. Le redko so vampirske družine živele same. Navadno so se držali skupaj ali vsaj blizu. Večnost je znala občasno biti tudi dolgočasna, kot sedaj na primer. Bo vsaj Jason užival. Njen čas bo tudi prišel. Mogoče se bo jutri odpravila k teti in stricu na obisk in se zamotila s svojimi sestričnami. Saj niso živeli daleč, le kakšnih sto kilometrov južneje. Vzelo bi je le slabo urico lahkotnega teka. O tem bo premislila kasneje, zdaj je hotela staršem pokazati svoj portret. A Jason jo je prehitel.

vampirske-zgodbe

»Ko sem se nalahno dotaknil Laurinih ustnic v zahvalo za to prelepo sliko, bi stavil, da se mi je srce zganilo in začelo utripati. Vem, da je prava zame. Čutil sem, da tudi ona ni ostala ravnodušna.« je kratko iznesel svojo resnico in razgrnil svoj portret. Oba starša sta glasno vzdihnila, tako kot Jessica, ko je videla žarečo rdečkasto plast energije, ki je sijala iz črnih potez oglja.

»Tako srečna sem zate.« je rekla Violet in objela sina.

»Moral ji boš povedati resnico. Kljub temu, da veš, da je ona tista, se mora sama odločiti. V nasprotnem bosta oba živela zagrenjeno večnost.« je svetoval oče.

Laura se je sprehajala po gozdu. Sonce se je počasi odpravljalo k počitku in sence so postale dolge in temačne. Ni je bilo strah. Ne, prav uživala je v večernem sprehodu. Gozd, ki je do pred nekaj trenutki bil glasen in vlival spokojnost v njen korak, je potihnil. Tema je počasi izpodrivala še zadnjo svetlobo. Tišina in rahla napetost sta se naselila, kjer je do pred kratim bilo še obilo življenja. Laura je obstala na potki in se zazrla skozi gozd. Čutila je, da ni več sama. Krik ptice je zarezal v tišino. Zajec je smuknil v svoje skrivališče, nato je spet vse potihnilo. Drobne zvezde so se začele prižigati na temnem svodu. Luna je le bledo svetila na temno zemljo. Za njenim hrbtom se je slišal pok vejice. Nekdo je stopal proti njej. Kot piš vetra se je zrak zavrtinčil okoli nje. Obrnila se je. Tam je stal Jason in jo resno opazoval.

»Morala bi biti doma, na toplem in varnem.« je suho izustil.

»Saj sem doma.« je mirno odvrnila in z roko zaobjela temačen gozd. »Varna sem, saj si ti ob meni.« se je nežno nasmehnila.

»Zakaj misliš, da si ob meni varna?« je še vedno strogo in suho vprašal. Skoraj mrščil se je nad njeno mirnostjo.

»Ne vem. Tako čutim. Ob tebi se počutim dobro in varno. Res ne vem zakaj, a se. Drugačen si od ljudi, ki jih poznam.« je nadaljevala v svoji sproščeni mirnosti.

»Raje dobro premisli. Res sem drugačen od ljudi. Nisem človek.« je zamrmral in v hipu izginil.

Videla je le njegovo senco, ki se je urno pognala v temo. V naslednjem hipu je bil nazaj. Pod pazduho je nosil mladega jelena. Zaman se je ta poskušal osvoboditi Jasonovega trdega prijema. Ponovno je pogledal Lauro, njegove oči so rdeče zažarele in izpod ustnic sta mu pokukala dva grozeča zoba. Ne da bi odmaknil svojih oči z njenih je zagrizel v jelenov vrat in začel piti njegovo kri. Mrtvega jelena je zalučal daleč stran v goščavo in se za nekaj korakov približal Lauri. Oči so mu še vedno žarele rdeče. Obliznil je svoje od krvi zamazane ustnice in se z jezikom prav počasi ustavil na zobeh.

»Zakaj ne stečeš domov? Tudi tebi bi lahko izpil kri.« ji je grozeče zarenčal.

Samo skomignila je z rameni. »Nekako vem, da meni ne bi mogel storiti nič žalega. Toda, če se motim, bo to moja usoda in moj namen, zakaj sem tukaj.«

Strmel je v njo. Počasi so njegove oči dobile tako zanj značilen temen odtenek. Tudi zobje so izginili. Nasmehnil se ji je. Vrnila mu je nasmeh. S počasnimi koraki je stopil čisto do nje in jo potegnil v svoj objem. Ni se upirala, ni zbežala, še več, ponudila mu je svoje ustnice. Prav počasi jo je začel poljubljati. Roki je ovila okoli njegovega vratu in on jo je še tesneje privil ob svoje trdo in vzburjeno telo. »Nič žalega ti ne bom storil, a morala boš premisliti in se odločiti kaj si želiš. Mene imaš lahko le pod mojimi pogoji. Spremeniti bi morala svoje življenje, se odreči človečnosti in postati to kar sem sam.« ji je šepnil in jo dvignil v svoje naročje. Skupaj z njo je stekel skozi gozd in jo odložil na njenem pragu. »Premisli in previdno, takih kot sem jaz je veliko in vsi bi z veseljem zarili svoje zobe v tvoj mehki vrat in ti izpili še zadnjo kapljico življenja. Pazi, koga vabiš v hišo. Saj veš, da brez povabila ne moremo naprej. Tu si varna, vsaj delno.« je še nežno rekel jo nalahno poljubil in izginil v noč. Počasi je vstopila in zaprla vrata za seboj. Nekaj jo je ugriznilo v prste na roki. Glasno je zastokala in počasi odprla oči. Bila je v postelji in Mey je ležala ob njeni roki ter jo z velikimi očmi opazovala. »Samo sanje so bile.« je tiho pripomnila svoji mački in jo pobožala po glavi. Prevalila se je na drugo stran in zazrla v temno noč. Luna je svetila skozi njeno okno. Kako nenavadne sanje, si je mislila. Le kaj ji sporočajo. Bi jim lahko verjela? Ni si znala odgovoriti. Je bil Jason pošast? Tudi to si ni znala odgovoriti, a vedela je, da ji je resnično všeč. Če bi bilo vse to stvarnost, bi mu najbrž odgovorila isto in v resničnosti se ne bi bala njegove srhljive in temačne strani. Nekaj je bilo, kar je čutila ob njem, da mu je hotela slepo slediti. Svoj obstoj bi žrtvovala zanj. Kako nenavadno za njo.

Zbudila se je spočita. Nasmehnila se je v nov dan in se nato urno podala pod tuš. Ni vedela kdaj naj pričakuje Jasona, toda rekel je, da bo prišel zjutraj na kavo in predvidevala je, da bo to zelo kmalu. Nekako je čutila, da jo Jason pozna in da sta povezana. Spomnila se je srhljivih sanj. Presenečeno je ugotovila, da je ni nič strah in da se pravzaprav veseli njegovega obiska. Sanj mu ne bo omenjala, da ne bo misli, da je čisto blazna. Oblečena v stare, a čiste kavbojke, ki jih ne bo škoda, če jih med delom dodatno uniči ter stari majici, ki ji je že bilo namenjeno, da odroma med delovne majice, se je odpravila v kuhinjo. Ravno pristavila je vodo za kavo, ko je potrkalo. Veselo je odprla vrata in se še širše nasmehnila Jasonu, ki je stal pred vrati z novim šopkom cvetja za njo.

»Vstopi. Kava se že kuha. Naredila nama bom še tople sendviče.« je rekla, ko se je napotila proti kuhinji. Jason je bil v kavbojkah in srajci, pod roko je nosil zvito vrečko v kateri je predvidevala, da ima stara oblačila za delo z glino. Brez besed ji je sledil. Naslonil se je na pult poleg nje in jo opazoval. Mey se mu je podrgnila ob nogo in ga pogledala. Zamijavkala je in mu dala vedeti, da ji njegovo vmešavanje v Laurine sanje ni bilo po godu. Še dobro, da jo je on razumel, Laura pa ne. Začudeno se je ozrla k Mey, ki se je ljubeče smukala okoli Jasona in nič ji ni bilo jasno. »Samo pozdravila me je.« je lahkotno rekel Jason in umaknil pramen kodrastih las z Laurinega obraza ter ga zataknil za uho. »Všeč si mi Laura. Več, kot samo všeč.« je šepnil in jo opazoval. Ni vedela, kaj bi mu odgovorila, zato je raje hitro nadaljeval. »Nočem hiteti ali te strašiti. Rad bi samo, da veš, da se zanimam zate. Resno zanimam. Spoznajva se, mogoče bo zanimanje obojestransko in mogoče nama uspe.«

»Tudi ti si meni všeč.« je tiho šepnila in se v rahlo zadregi nasmehnila.

Vrnil ji je nasmeh in jo počasi in nežno pobožal po obrazu. Nato je stopil korak stran in pripravil šalici za kavo. Voda je zavrela in Laura je zakuhala kavo. Sendviča sta se spekla. Položila ju je na krožnik in skupaj s kavo in šalicama vse skupaj zložila na pladenj.

»Dovoli meni. Greva ven na teraso?« je vprašal Jason in dvignil pladenj ter odkorakal ven, ko mu je prikimala. Sedla sta in si postregla s kavo.

»Vzemi sendvič.« mu je ponudila Laura, medtem ko je ugriznila v svojega.

»Hvala, a nisem lačen. Sem že jedel, ti pa se le najej, saj naju čaka kar nekaj dela v tvojem ateljeju.« se je nasmehnil in naredil požirek kave. »Starša sta bila navdušena nad tvojim darilom. Upata, da te bosta kmalu spoznala.« je veselo kramljal.

»Oh. Toliko pompa sta z Jessico dvignila okoli dveh, preprostih in na hitro narisanih portretih. Malo mi je nerodno.« je odvrnila, ko je pojedla še zadnji grižljaj svojega sendviča. »Kje pa je danes Jessica?« jo je še zanimalo, saj ne, da bi si ravno želela njene družbe, ko pa je želela spoznati Jasona, toda res ji je bila ljuba.

»Doma je, mislim, da še poležava v postelji. Mogoče bo za nekaj dni odšla k teti in stricu na obisk. Vsekakor boš vse novice dobila iz prve roke, saj verjamem, da se bo kmalu prikazala tukaj. Ne bo dolgo uspela zatirati svoje radovednosti, kaj počneva. Jessica je romantična duša in upa, da bova postala par.« ji je sproščeno odvrnil. Vstal je in ji ponudil svojo dlan. »Pokaži mi svoj vrtiček.«

Nasmehnila se mu je in prijela za ponujeno dlan. Skupaj z roko v roki sta se odpravila proti zeliščnemu vrtu. Dotik njegove hladne roke je bil zelo prijeten in zaželela si je, da ga nikdar ne bi izpustila, hotela je biti v njegovi bližini in njegovem objemu. Kot bi bral njene misli, jo je objel prek rame in povlekel bližje k sebi. Stopala sta počasi in usklajeno. Ob vrtičku sta postala.

»Zelo lepo si uredila. Tudi vrtnice si lepo oplela. Kar nekaj dela si imela.« ji je polaskal in jo počasi obrnil v svoj objem. Ni se branila. Počasi je sklonil glavo in jo nežno poljubil. Čutil je utrip njenega srca in toploto krvi, ki je zabučala v njenih žilah in omamno dišala ter dražila vse v njem. Ni je želel okusiti. Ni si zaželel zariti ostrih zob v mehkobo svilnate kože. On si jo je želel poljubljati. Počasi se je odmaknil od njenih ustnic in se ji zazrl v oči. »Mislim, da je čas, da greva ustvarjati v atelje. Rad bi se naučil nekaj novega.« Ne da bi jo spustil iz objema jo je obrnil in odkorakala sta proti hiši. Hodila sta v tišini. Uživala sta v družbi drug drugega.

»Najbolje bo, da se preoblečeš. Škoda je tvojih oblačil.« je mirno rekla, ko sta vstopila v hišo. Pobral je vrečko s svojimi oblačili in ji sledil v atelje.

»Saj te ne moti, če se kar tukaj preoblečem.« se ji je nagajivo nasmehnil, medtem ko je odpenjal gumbe na svoji srajci.

»Ne. Kar izvoli.« je uspela izdaviti, ko je osupla nad popolnostjo njegovega telesa strmela vanj. Prisilila se je, da se je obrnila stran od njega in sedla za lončarsko vreteno k nedokončani vazi. »Čisto pri koncu sem. Žal se je glina posušila in si nimam kaj veliko pomagati s tem izdelkom. Samo da odstranim poizkus vaze, potem ti bom pokazala kako začneš.« je navrgla čez ramo. Čutila je, da ji je stopil za hrbet. Skoraj dotikala sta se. Komaj se je skoncentrirala na svoje delo.

»Ne vem zakaj, a pomislil sem, da imaš navaden kolovrat in ne te moderne izvedbe, ki deluje na elektriko in ima speljano vodo in odtok.« se je nasmehnil in ji začel masirati ramena.

»Tehnika napreduje in zakaj si ne bi olajšala dela, če je to že možno. Seveda ga lahko tudi sama poganjam, glede na svoje potrebe.« se je nasmehnila čez ramo in počasi vstala. Stopila je do pulta in vzela kos gline. »Glino je potrebno najprej premesti.« mu je dejala in pokazala kako, nato pa se odmaknila. Počasi sta napredovala korak po korak. Jason se je odločil, da bo začel s preprosto skledo. Seveda nikakor ni hotela dobiti prave oblike, a ni obupaval. Še posebno ne takrat, ko je svoje dlani položila čez njegove in mu pomagala. Pri tem se je morala nasloniti na njegov hrbet in glavo nasloniti na njegovo ramo. Užival je ob njej. Čeprav se mu je izdelovanje glinenih stvari vedno zdelo zanimivo, se nikdar prej ni potrudil, da bi se naučil, ne glede na to koliko let je že bil na tem svetu. Njuno zamaknjenost v delo in bližino je prekinil zvok zvonca.

»Mogoče je Jessica.« je veselo rekla Laura in se zravnala. Šele takrat se je dodobra zavedala položaja v katerem sta do prejle bila. Postalo ji je rahlo nerodno.

»Ja, mogoče je ona.« je prikimal Jason, čeprav je vedel, da je pred vrati moški in ne njegova vampirska sestra.

»Kar naprej. V ateljeju sva.« je glasno zavpila Laura in se spet posvetila Jasonu. »Tole morava končati, saj bo ostala uničena in posušena kot moja vaza.« mu je šepnila, ko je spet prijela njegove dlani in dokončala skledo. »Tako, zdaj jo bova vzela dol in posušila ter spekla.« mu je naprej razlagala.

»Pozdravljena. Se opravičujem, ker motim.« je odvrnil moški glas na vratih ateljeja.

Laura je urno dvignila glavo in pogledala prišleka. Prepričana je bila, da je prišla Jessica. »Will? Kakšno presenečenje. Kaj pa je tebe prineslo sem?« je urno povedala in stopila korak bližje. Nato se je spomnila, da je vsa zamazana od gline in se ustavila. Nemočno je pokazala roke in samo gledala vanj. Spet se je oglasil hišni zvonec. Jessica ni počakala, da bi ji odprli vrata, kar vstopila je in že z vrat veselo čebljala. Na videz presenečena nad obiskovalcem se je ustavila. »Oh, nisem vedela, da imaš obiske. Tako domače se vedem, se opravičujem.« je čebljala naprej. Jason jo je le ošvrknil s pogledom. Prav dobro je vedela za obiskovalca. Najverjetneje se je dolgočasila in je opazovala hišo iz varne razdalje. Jessici le malo stvari uide.

»Kako negostoljubno od mene. Naj vas spoznam. To je moj prijatelj in bivši fant Will. To sta moja soseda in prijatelja Jessica in Jason.« je vljudno rekla Laura. Jason je čutil, da ji nič kaj ni všeč, da je Will prišel na obisk. Zdaj je lažje čutil Laurine odzive in občutke. To je bil še dodaten dokaz, da je prava zanj.

»Če sva končala z umazanim delom, bi se lahko preoblekla.« je predlagal Jason in stopil do lijaka ter si spral roki. »Saj lahko ta oblačila pustim tukaj, upam, da mi boš še kdaj dovolila igrati se z glino?« je proseče pogledal v Lauro, ki je stala poleg in si še sama umivala roki.

»Seveda. Vsaj dokler ne narediš samostojno enega izdelka in dokler te bo veselilo.« mu je vrnila nasmeh. Obrisala je roki in mu podala brisačo.

»Jaz bom pristavila kavo.« je rekla Jessica in izginila v kuhinjo.

»Počakal bom v kuhinji.« je veselo predlagal Will in stopil za Jessico.

»Ni ti čisto prav, da je prišel?« je radovedno vprašal Jason.

»Ne, ni mi prav. Že res, da sem vesela, da ga vidim, je dober človek in pravi prijatelj, ne moti me, da bo moj gost, le postavil me bo v neprijetno situacijo. Že pred časom sva končala, a on še vedno upa, da bo ponovno kaj več med nama. Prav težko mi je, ko ga vsakič znova in znova prizadenem. Nisem prava zanj in on je še manj pravi zame. Zdaj je tukaj in nekaj dni bo moj gost, upam lahko le na najboljše.« je opravičujoče rekla in se s čistimi rokami napotila v sobo, da se preobleče. Ko je končno prišla v kuhinjo so se njeni gostje veselo pogovarjali. Jessica je nalila kavo in postregla z njenimi piškoti, ki so ostali od včeraj. Prijazno se ji je zahvalila in sedla poleg Jasona.

»Kako si me našel, Will?« je radovedno vprašala.

»Alison mi je povedala. Nato sem moril Emmo, da mi izda kaj več.« je preprosto priznal. »Všeč mi je tukaj. Ta kraj ti je pisan na kožo, predvidevam, da uživaš.« je hitro dodal.

»Ja, res mi je všeč tukaj. To je babičina hiša in od nekdaj sem čutila, da spadam sem.« je prikimala in naredila požirek kave. »Kako je čas stekel, ko sva delala v ateljeju. Čas je, da pristavim kosilo. Saj bosta ostala tudi vidva?« je presenečeno pogledala najprej uro na steni in nato v Jasona in Jessico.

»Joj, čisto sem pozabila omeniti. Sem sem prišla, da bi vama povedala, da sta starša predvidevala, da se bosta zadržala v ateljeju in mama kuha kosilo za vse. Tudi ti si dobrodošel Will. Najkasneje ob pol treh moramo biti doma.« je opravičujoče pogledala Jessica po zbrani družbi.

»Potem pa moramo hitro popiti kavo in se odpraviti.« je mirno odvrnil Jason. »Včeraj sta bila navdušena nad tvojo nadarjenostjo in seveda vesela, da sva našla pravo družbo. Spraševal sem se že, kdaj bosta ukrepala in zahtevala, da te spoznata. Nista čakala dolgo. Mama vedno izkoristi vsako ponujeno priložnost. Drugače sta čisto preprosta, družabna in prijetna, ne skrbi.« se je zasmejal Lauri, ko je čutil rahle dvome v njej.

Odpravili so se po bližnjici skozi gozd. Will je z radovednostjo opazoval okolico, Jessica se ga je oklenila pod roko in z njim veselo kramljala. Jason je prijel Lauro za roko in sta stopala za njima. Pri ruševinah so za nekaj trenutkov postali. Will je zrl z napol odprtimi usti.

»Mogočnost kamna te prav prevzame. Tudi energija tega kraja, te posrka vase. Sprašujem se, kakšne skrivnosti in življenjske zgodbe varuje ta kraj.« je preprosto rekla Laura in še sama zrla v dokaj ohranjen stolp nekoč mogočnega gradu.

»Prva stvar, ki sem jo zaznal, ko sem prispel, so bile energije in svetloba. Tako drugačno od tistega kar smo navajeni. Irska je res dežela mistike. Kar prebudi ti domišljijo. Dobro veš, da sem veliko potoval, a česar tako močnega, še nikjer nisem občutil.« je vzneseno povedal Will. »Res spadaš sem. Si že narisala ali naslikala tole?« je rekel in z roko zaobjel okolico.

»Z ogljem. Kasneje bom stvar poskusila prenesti na platno. Premišljujem o olju.« je avtomatično odgovorila. »Še prej bi rada odšla do jezera. Ko sem bila majhna me je babica nekajkrat odpeljala tja. Sami so mi prepovedali hoditi k jezeru. Ni tako blizu in za deklico naj bi bilo nevarno, da se brez spremstva približuje vodi. Bi me hotel spremljati?« se je z vprašanjem obrnila k Jasonu.

»Seveda, v čast in veselje mi bo. Seveda vse ima svojo ceno.« se je zahihital.

Laura je le dvignila eno obrv in ga z zanimanjem opazovala.

»Ah, saj ni nič takega. Samo ekskluzivno pravico do nakupa tvojih slik si želim. Saj veš, jaz jih bom prvi videl in če so na prodaj in v kolikor jih želim imeti, mi jih boš prodala.« se je smejal naprej.

»Že res, da nisem svetovno znana umetnica, a moje slike vseeno imajo ceno.« je izzivalno povedala.

»Nikar ne skrbi imam čisto dovolj pod palcem, da si lahko privoščim nekaj pregrešno dragih umetnin. Čeprav mogoče ne zgleda, a imam službo, no svoje lastno podjetje oziroma recimo, da imam kar nekaj različnih virov dohodkov. Z družino živim, ker mi je tako všeč. Povezani smo in dokler ne zaživim z žensko, ki jo ljubim, bom z njimi.« se ji je zarežal.

Laura se je s kotičkom možganov zavedala, da ji je zdaj prvič izdal kaj več o sebi. Čeprav sta se kar veliko pogovarjala in je sama povedala skoraj vse o sebi, sploh ni opazila, da o svojih prijateljih ve tako malo. Jason jo je nalahno objel in ji šepnil v uho: »Samo vprašati moraš kaj te zanima.«

»Mi bereš misli?« je nejeverno zašepetala nazaj.

»Ne, na mojo žalost.« se ji je zahihital nazaj.

»Predolgo smo se zadržali tukaj, pohiteti moramo.« jih je vse opozorila Jessica.

Odpravili so se naprej. Za ruševinami so se spet podali v gozd.

»Ta gozda je bolj temačen in rahlo srhljiv.« je tiho pripomnil Will.

»Tudi jaz čutim, da je tukaj prav posebna in malo srhljiva energija.« je dovolj glasno, da jo je tudi Laura lahko slišala, pripomnila Jessica.

Jason je skril nasmešek. Vedel je kaj poskuša njegova sestra. V mislih se ji je zahvalil. Vedel je, da Jessica ni bila ravno navdušena nad povprečnimi moškimi, še manj nad blondinci z izrazito modrimi očmi, a se je čisto posvetila nalogi očarati Willa.

»Toda, ravno energije tukaj so tiste, ki me najbolj privlačijo.« je razpredala Jessica naprej. »Najbolj osupljivo se mi zdi, da je ta kraj res mističen. Najbolj so me presenetile sanje. Prej nisem dosti sanjala, tudi zdaj bolj redko sanjam, a kadar imam sanje so te tako resnične in nedojemljive. Malo sem se pogovarjala z vaščani in vsi pravijo, da tako tista druga, nam nevidna stran komunicira z nami. Najprej se mi je to zdelo hecno, ko pa sem ugotovila, da je vse v mojih sanjah resnično ali se kasneje res uresničijo najbolj nemogoče stvari, sem začela verjeti še sama.«

Lauro je kratko zmrazilo po telesu. So mar njene sanje resnične?

»Te zebe?« je tiho šepnil Jason in jo objel prek rame. Seveda je bil prepričan, da se je spomnila svojih sanj.

»Ne.« je kratko priznala. »Samo srh me je spreletel.« je dodala in se na njegovo presenečenje še malenkostno bolj privila v njegov objem.

»Imaš kakšne strašljive sanje? Veš, strinjam se z Jessico in vaščani. Sanje so način komuniciranja med različnimi stopnjami našega obstoja.« je rekel pomirjajoče in v upanju, da mu bo zaupala svoje sanje.

»Imam malce neverjetne sanje, a jih bom zadržala zase.« mu je zamišljeno odvrnila.

Pred njimi se je odprla manjša jasa in tam je stala hiša, tako podobna njeni, da jo je kar malce presenetilo, čeprav so si bile hiše tukaj dokaj podobne. Stopili so naprej in kar obnemela je ob pogledu na postavi, ki sta stopili na toplo sonce, da bi jih pozdravili.

»Najina starša. Violet in Jasper.« je Jessica veselo predstavila starša. »Veliko ljudi zmotno misli, da sta najina starejša brat in sestra. Imamo dobre gene in upam, da bom v njunih letih tudi sama tako mladostna.« se je zasmejala in ljubeče pogledala starša.

Laura je stegnila svojo dlan in pozdravila. Ni skušala skriti svoje radovednosti in presenečenja. Takoj ji je bilo jasno, da je Jason po očetu podedoval nagajivi deški obraz in črne, kodraste lase ter velike temne oči. Jessica je bila izrezana mati, le da ni uspela podedovati materinih svetlih kodrov in ne nebeško modrih oči.

»Pridite, kosilo je že na mizi.« jih je pozvala Violet.

»Will je Laurin prijatelj in jo je prišel obiskat.« je veselo čebljala Jessica in se Willu veselo nasmehnila ter ga z roko povabila v hišo.

»Seveda je dobrodošel. Hrane je dovolj za vse. Videla sem vas skozi okno in dodala še ene krožnik, nikar ne skrbi.« je prav tako veselo dodala Violet in kot zadnja vstopila v hišo.

»Kako ti je kaj všeč Irska, Will?« je zanimalo Jasperja.

»Res mi je všeč. Tako drugačna je. Žal mi je, da je nisem že prej obiskal.« je iskreno odvrnil Will in se čisto sproščeno sprehodil ob Jessici do kuhinje.

Laura si je občudujoče ogledovala prostor. »Toliko lepih in rekla bi originalnih stvari imate. Prelepo je.« je tiho šepnila Jasonu, ki je stopal tik ob njej.

»Po kosilu ti lahko razkažem hišo. Radi imamo umetnost in lahko si privoščimo umetniško neprecenljive stvaritve. Znam prepoznati umetnika, ko vidim njegovo delo.« ji je šepnil in položil dlan na njen hrbet. »V lasti imam galerijo v Dublinu. Tvoje slike bi rad predstavil javnosti. A o tem bova kdaj drugič.«

Presenečeno ga je pogledala. Samo nasmehnil se ji je in skomignil z rameni v narejeni nedolžnosti.

Sedli so za veliko lično pripravljeno mizo. Hrana je bila nadvse okusna in raznolika. Seveda jo je bilo več kot dovolj, poleg njih bi se nahranili še vsaj trije dobri jedci, kar ni mogla reči za Jasonovo družino, to da so res dobri jedci. Še predno je pomislila je izletelo iz njenih ust: »Nikdar mi nista povedala svojega priimka.«

»James.« je kratko pripomnil Jason.

»Galerije JJ?« se je presenečeno zazrla v njega. Samo nasmehnil se je in prikimal. »Prestižne Galerije JJ, znane po celi Evropi?« je spet osuplo vprašala.

»Pariška in Rimska sta v očetovi lasti, jaz imam Dublinsko in Madridsko. Za letos načrtujem odprtje nove v New Yorku.« je mirno odvrnil in se posvetil zelenjavi na svojem krožniku.

»Tudi ti nam nisi zaupala svojega priimka.« jo je spomnila Jessica.

»Laura Theodora Conorey.« je ponosno pristavil Will.

»LT Conorey?« je zdaj presenečeno izustila Jessica, »in ti praviš, da te še niso odkrili. Lahko bi vedela, da tak talent ne more ostati skrit. Preveč skromna si. Zavedena sem bila, ker sem mislila, da si Buchanon, tako kot tvoja babica.«

Zdaj je Laura le skomignila z rameni. Nikdar ji ni bilo do prepoznavnosti. »Buchanoni so bili mamina družina.« je le uspela izdaviti.

»Verjamem, da bo Jason hotel ekskluzivne pravice na tvoja dela, a vseeno mi bo v veselje, če me boš kdaj povabila, da si še sam ogledam tvoje slike.« je ljubeznivo rekel Jasper.

»Seveda. Zakaj se vam jutri ne bi oddolžila in vas povabila na kosilo ali večerjo?« je zdaj že malo bolj sproščeno odvrnila.

»Večerja bo čisto v redu.« se je razveselila Violet. Spretno je zamenjala temo pogovora in vsi so sproščeno kramljali še nekaj časa. Jessica je z Willom sedla za klavir, saj ju družilo zanimanje do glasbe. Jason je popeljal Lauro na ogled hiše. Čez dobro urico sta se Laura in Will poslovila. Jason in Jessica sta ju pospremila do ruševin.

Will je prišel rahlo zmeden v kuhinjo, kjer je Laura ravno skuhala kavo.

»Ne vem ali so vse včerajšnje zgodbe vplivale name, a imel sem čudne sanje.« je pripomnil in se usedel za mizo ter privlekel svojo skodelico kave bližje.

Laura je sedla nasproti njega in naredila prvi požirek vroče in omamne tekočine. »Očitno so sanje sestavni del tukajšnjega življenja.« je na videz mirno pripomnila.

»Sanjal sem, da se z Jessico sprehajava po gozdu za tvojo hišo. Tako stvarno je bilo. Držala me je za roko in mi šepetaje povedala, da ta kraj ni zame. Zaupala mi je, da sem ji sicer všeč, a da bo bolje, če čim prej odidem. V temnih sencah naj bi se skrivale stvari, ki jih ne morem razumeti ali jim biti kos. Samo nesrečen bom tukaj. Nato me je nalahno poljubila na obraz in odšla. Ostal sem v gozdu in premišljeval, da je res vse preveč za moje čute. Iz teme se je najprej slišalo zavijanje, nato se je proti meni splazil velik temen volk in mi renčaje kazal zobe. Obstal sem kot vkopan, nisem se mogel premakniti, čeprav sem želel steči stran. Kmalu se mu je pridružil še večji volk. Tudi on je renčal in se podal proti meni. Mislil sem, da me bosta živega raztrgala na drobne koščke. Večji volk je grozeče zatulil in nato sta se obrnila in stekla v noč. Od groze sem se prebudil.« je v kratkem iznesel svoje sanje.

»Mogoče ta kraj res ni zate. Tudi Emma se tukaj počuti napeto. Meni je všeč. Nekaj je tukaj kar me privlači. Moje sanje bi morale biti grozeče, a se jih iz neznanega razloga ne bojim in ne čutim potrebe, da bi odšla.« je sočutno pripomnila. »Will, res sem vesela, da si se oglasil. Lepo te je videti, toda tako različna sva in morava živeti vsak svojo usodo.«

»Vem. To sem vedel že, ko sem prihajal sem. Samo obiskati sem te hotel in se prepričati, da si se res vklopila sem. Ne bom rekel, da sem vesel, da boš ostala tukaj, a sprejel sem tvojo odločitev. Nikoli tudi nisem mislil dolgo ostati. Za pojutrišnjem imam povraten let za London.« ji je bolj sproščeno odvrnil. »Sprehodil se bom do ruševin, če nimaš drugih načrtov se mi lahko pridružiš, če ne mi ne bo hudega.« se ji je zdaj že nasmehnil.

»Jason bi moral priti kmalu. Pobarvati mora skledo, ki sva jo včeraj izdelala. Počakaj na zajtrk potem pa se sprehodi, mogoče bo Jessica prišla in se ti bo pridružila.« mu je odvrnila in se posvetila pripravi zajtrka. V mislih je preletela svoje sanje. Sinoči, ko je ugasnila lučko na nočni omarici in se udobno namestila na blazino, jo je v hipu posrkalo v sanje. Ni bila čisto prepričana, da je res že spala. Čeprav je vedela, da so sanje se jim je prepustila z žarom, s katerim so jo vabile. Odšla je ven, za mizo na njeni terasi je sedel Jason in jo opazoval. Z roko jo je pozval naj sede poleg njega. Udobno se je namestila v njegov objem, glavo je položila na njegovo ramo. S prsti ji je rahlo drsel skozi goste kodre. »V tvoji stvarnosti se nočeš pogovarjati z menoj. Tukaj pa si tako dostopna.« ji je šepnil. Nič mu ni odvrnila, le opazovala je zvezde in bledo luno na nebu.

»Vse kar doživljaš v sanjah je res. Saj to zdaj že razumeš?« je tiho nadaljeval. »Ljubim te, Laura. Rad bi preživljal večnost s teboj. A s tem se moraš strinjati tudi ti. Moraš me sprejeti takega kot sem. Moraš postati to kar sem jaz. Vem, da veliko zahtevam od tebe, a vmesne poti ni. Vodil te bom in te učil, ti pomagal skozi težko obdobje prilagajanja. Nikdar te ne bom prizadel.«

»In kaj točno si ti? Kaj naj bi postala jaz? Kakšno življenje mi ponujaš?« je prvič izrazila svoje zanimanje.

Še vedno se je igral s kodrom njenih las, ko jo je dvignil v svoje naročje. Zazrl se ji je v oči. »Vampir sem. Rojeni vampir. Moja starša sta vampirja, moja sestra je vampirka in tudi ti bi morala postati vampirka. Ponujam ti večnost. Življenje brez bolezni in staranja. Ponujam ti svojo večno in iskreno ljubezen. Vampirji se zaljubimo samo enkrat v obstoju. Jaz ljubim tebe. Skupaj bova raziskovala svet in gledala njegov napredek ter mu ponudila še kanček svoje ustvarjalnosti. Večnost brez ljubezni je samotna in dolgočasna. Zato te hočem ob sebi. Ne morem se zadovoljiti z nekaj človeškimi leti. Tudi ti ne bi bila dolgo zadovoljna z nama, če bi ostala človek.«

Pobožala ga je po obrazu in nalahno poljubila. »Se bom spremenila, če postanem vampir?«

»Fizično boš. Tvoja že tako svetla polt bo postala še svetlejša. Tvoji bogati kodri bodo še bolj bogati. Za človeške oči boš postala še bolj privlačna, kot si zdaj. Tvoje oči bodo izrazitejše zelene, a ko se boš hranila bodo žarele rdeče. Človeška hrana bo izgubila svoj pravi namen. Žejna boš. Žejna krvi. Človeška kri je kot najboljši letnik vina, a zadovoljna boš tudi z živalsko. Vsaka kri poteši žejo. Premikala se boš hitro in lahkotno. Slišala boš, ko bo list z drevesa kilometer stran padel na tla. Čutila boš kaj ljudje občutijo, strah, veselje ali žalost. Videla boš stvari, ki jih zdaj tvoje oko ne more zaznati.« ji je stvarno odgovoril.

»Kaj ni mit, da so vampirji bitja noči in jim sonce škodi?« je radovedno vprašala.

»Kot si rekla, mit. Res, da nismo ljubitelji sonca, saj so naše oči občutljive, koža ne mara vročine, a to nas ne ubije ali ohromi. Če nas hočeš ubiti, moraš pognati les skozi naše srce, a naša koža je zelo trda in trpežna, le malokdo je toliko močan, da lahko z lesom prebije naš prsni koš, kaj šele, da pride do srca. Drugače se z lahkoto obnavljamo, težko nas je poškodovati, medtem ko smo sami sposobni z golimi rokami odtrgati kateri koli del človeškega ali živalskega telesa.«

»Kako bi me spremenil v vampirja?« jo je zanimalo.

»Tako, kot pripovedujejo vaše zgodbe. Izpil bi ti večino krvi in te nahranil s svojo.« se je nasmehnil.

»Seveda je pogoj, da si tega res želiš in da me ljubiš. Drugače bova oba nesrečna.«

»Ne vem, če te ljubim. Všeč si mi, nekaj je na tebi kar me privlači, a ne vem, če je to dovolj.«

»Tukaj ti ne morem pomagati. Sama moraš spoznati kaj se skriva v tvojem srcu.« je rekel žalostno in ji dlan položil na svoje prsi. »Tukaj si ti. Vedno boš.«

»Kaj če komu izdam svoje sanje in najin pogovor.« je šepnila.

»To se boš morala odločiti sama. Jaz sem prevzel odgovornost in ti zaupal. Če nas izdaš, bomo pač odšli od tu, čeprav dvomim, da bi ti kdo verjel.« je skomignil z rameni.

»Zakaj se pogovarjaš z menoj? Kaj če bi se te bala in bi se odvrnila od tebe?« je preprosto vprašala.

»Se spomniš drugih sanj? Tam si mi zatrdila, da se me ne bojiš. Videla si kaj sem in si vseeno preživela nekaj nepozabnih trenutkov z menoj, sama v ateljeju.«

»Kot sem rekla, nekaj je na tebi, kar mi ne dovoli, da bi te odrinili iz svojega življenja.« je šepnila in ga nalahno poljubila. Počasi je vstala in se odpravila v hišo. »Včeraj sem te pozabila povabiti, da prideš zjutraj, da bi pobarval svojo skledo. Will bo vesel Jessicine družbe.«

»Prišla bova ob devetih.« ji je potrdil.

»Zakaj me nikoli ne poljubiš? Saj veš, zares poljubiš?« je postala na vratih in ga z zanimanjem opazovala.

»Nisem prepričan, da se bom znal kontrolirati. Lahko bi te poškodoval.« je tiho priznal.

»Dokler ne poskusiš, ne boš vedel.« je šepnila.

»To je res. Ne vem, če si upam tvegati. Nočem te izgubiti, še predno sva sploh začela.« ji je odvrnil in gledal za njo, ko je zaprla vhodna vrata in mu pred tem še zadnjič šepnila: » O tem se boš moral sam odločiti, a jaz bi tvegala.«

Potrkalo je na vrata. S pogledom je ošvrknila uro, ki je kazala točno devet. Nasmehnila se je, ko je slišala Willov glas, ki je pozdravil Jasona in Jessico. Ravno pomila je posodo po zajtrku. V kuhinjo je vstopil Jason: »Will in Jessica sta se odpravila na sprehod do ruševin. Will jih hoče raziskati.« je rekel namesto pozdrava.

»Točna sta.« je mirno pripomnila, kot bi njun nočni pogovor potekal v njeni resničnosti in ne v sanjah.

Seveda je vedel, kaj je mislila in se je le drobno nasmehnil: »Vedno držim svojo besedo.« Stopil je k njej in jo sprava le rahlo poljubil. Kratek dotik ustnic. Ni se odmaknila in tudi sam se ni odmaknil. Zrl ji je v oči in ponovno spustil svoje ustnice na njene. Privil jo je v svoj objem in jo začel zares poljubljati. Najprej se je igral z njenimi ustnicami in počasi z jezikom prodrl v njena opojna usta. Še tesneje jo je privil ob svoje trdo telo in voljno mu je ovila roki okoli bokov. Poljub je postajal vse globlji, bolj strasten in zahtevnejši. Oba sta se čisto predala. Mey je skočila na stol in glasno zamijavkala. Jason se je počasi odmaknil z njenih ustnic, a nje ni spustil iz svojega objema.

»Vidiš, da je šlo. Vsaj meni se tako zdi.« je šepnila.

Nič ji ni odgovoril, le ponovno se je polastil njenih ustnic. Nato jo je nerad izpustil. Če bi nadaljevala se najbrž ne bi mogel krotiti. Ni bil prepričan, kako bi se vse izteklo. »Pokaži mi kako naj pobarvam svojo skledo.« je predlagal in jo nerad spustil iz svojega objema. Samo prikimala mu je in z roko nakazala naj gre prvi. »Will pojutrišnjem odide. Nikdar ni mislil ostati dlje, z Jessico ga nehajta ustrahovati.« je rekla nagajivo.

»Zakaj misliš, da sva bila midva?« ji je vrnil z nagajivim nasmeškom.

»Ti prihajaš v moje sanje in Jessica je prišla v njegove, pridružil si se ji, da bi ga prestrašila. Z mojim dojemanjem ni nič narobe. Za moj okus, bi rekla, da še malo preveč deluje.«

»Si želiš, da ne bi bila tako dojemljiva?« jo je iskreno vprašal.

»V resnici, ne. Samo malo prehitro gre vse skupaj, ne uspem slediti. Ne vem, kaj bi si točno mislila o vsem.« je priznala in ga žalostno pogledala.

»Vem, oprosti. Toliko let sem te iskal in čakal in zdaj, ko si končno tukaj se bojim, da bi te izgubil. Da ne bi prenesla moje resnice. Še vedno se bojim, da me boš zavrnila.« ji je priznal in jo le od daleč opazoval.

»Nisem zbežala pred teboj. Še vedno si povabljen v mojo hišo. Zaupala sem ti, ko si me poljubil.« mu je odvrnila in sama stopila korak bližje k njemu. Razširil je roki in jo privil v svoj objem. Obraz je naslonila na njegovo ramo in nesrečno vzdihnila: »Kaj naj skuham vampirjem za večerjo?«

vampirska-vecerja

Moral se je glasno zakrohotati. Odmaknila se je od njega in ga boksnila v trebuh. Istočasno se je prijela za boleče členke in ga grdo pogledala. »To ni smešno! Zaradi Willa moram dati nekaj na mizo.«

»Ali se sploh slišiš?« se je krohotal naprej. »Vsaka normalna ženska, bi v strahu pred menoj zbežala na konec sveta. Ti vse preneseš mirno in trezno. Izzivaš me, da te poljubim, čeprav se zavedaš, da bi te z lahkoto ubil. Po vsem pa me vprašaš, kaj naj skuhaš za večerjo, kot da je čisto normalno, da boš v hiši imela štiri krvi željne pošasti.«

Jezno je stala pred njim. »Če bi me hotel ubiti, bi to storil že veliko prej. Tvoja družina je povezana in spoštujete in ljubite drug drugega. Oni, mi zaradi tebe ne bodo skrivili lasu na glavi. Zaradi mene je tudi Will varen. Nisem lahkomiselna in neumna. Od najinega prvega srečanja čutim neko posebno vez meda nama. Zaupam ji. Kot sem že rekla, ne vem zakaj, a ji. Vseeno pa ne bom dovolila, da bi se mi smejal.«

»Tako drugačna si od drugih ljudi. Tako posebna in tako odločna. Ob tebi mi je vedno lepo in zabavno. Mogoče je ravno to tista pika na i, ki je pripomogla, da se zaljubim v tebe. Vampirji se le redko zaljubijo v človeka. Zelo redko.« je šepnil in jo pobožal po obrazu. Ni videla kdaj se je premaknil, a moral se je, saj je trenutek prej stal na drugi strani sobe, ker se je sama, vmes med pogovorom, začela sprehajati sem ter tja. »Kar koli boš pripravila, bo ustrezalo. Od človeške hrane se ne odžejamo. Ne uživamo je redno, ker nam ne pomeni ničesar. Občasno pa le kaj pojemo in popijemo, čisto zaradi drobnih razvad in raznolikosti okusov.« Dvignil je njeno dlan in pogledal še vedno rdeče členke. Počasi ji je poljubi roko in jo žalostno pogledal. »Trdi smo. Saj sem ti povedal, da nas je zelo težko poškodovati.«

»Nisem te hotela poškodovati!« je vzkliknila užaljeno.

»Vem, samo jezna si bila.« je pripomnil razumevajoče.

Zmajala je z glavo in se odpravila do polic z barvami in laki. Na pult je odložila nekaj steklenic in čopičev. Vmes mu je razlagala postopek barvanja in lakiranja. Beg v delo je bil lažji od nadaljnjega razpravljanja.  Vsaj tako se ji je zdelo v tistem trenutku. Preoblekel je svojo majico in se po njenih navodilih lotil barvanja. Sama se je lotila pospravljanja barv. Emma ji je hotela na vsak način pomagati pospraviti atelje in dovolila ji je. Predno začne slikati z barvami si jih mora zložiti po svoji navadi.

Skoraj končala je, ko ji je tuba zdrsnila iz roke. Poskušala jo je ujeti, pri tem je prevrnila lonček s svinčniki. Nagonsko je začela loviti raztresene svinčnike in ni opazila olfa noža z odprtim rezilom, ki se je skrival med svinčniki. Stisnila je ob rezilo in iz prsta se je pocedila kri. Ni še uspela zakleti, ko jo je Jason prijel za roko in se z zanimanjem zazrl v njene oči. Njegove temne so se obrobile z rdečo, toda niso žarele, kot takrat v sanjah, ko je izpil jelenovo življenje. Ne da bi odmaknil oči z njenih je počasi polizal kri z njenega prsta. Še enkrat je z jezikom potegnil po poškodovani koži in ji izpustil roko. »Tako omamna si. Tvoja kri me kar kliče in obljublja nebesa. A jaz si želim tvoje ljubezni bolj kot tvoje krvi.« je šepnil in se vrnil k svoji skledi. Nekaj trenutkov ga je opazovala, nato je počasi dvignila svojo poškodovano roko in si ogledovala porezani prst. Nikjer ni bilo videti nobene praske. Koža je bila cela, kot bi se prejle nič ne zgodilo. Nejeverno je pogledala Jasona, ki jo je mirno opazoval. Razumel je njeno neizrečeno vprašanje. »Naša slina zdravi človeško kožo. Občasno si privoščimo človeško kri. Nekateri večkrat kot drugi. Naš obstoj je pogojen z ne zavedanjem ljudi, da živimo med vami. Kadar lovimo, najprej žrtev pomirimo, nato se vtihotapimo v njihove možgane in jih prepričamo, da sodelujejo. Po zaužitju krvi, poskrbimo, da se koža zaceli in človek pozabi to izkušnjo.

Čisto preprosto.« ji je skušal potešiti radovednost. Široko je odprla oči in ga nejeverno pogledala. »Ne, draga moja. S teboj je drugače. Ti si drugačna. Ne odzivaš se na moje vampirske poskuse. Do tebe lahko pridem le v tvojih sanjah. Zdaj sem prvič okusil tvojo kri.« jo je skušal pomiriti. V naslednjem hipu je dvignil glavo, kot bi poslušal nekaj zelo oddaljenega. Obraz se mu je namrščil in oči še temneje zaiskrile.  »Domov moram. Nikogar ne vabi v hišo in prosim ostani v njej.« ji je rekel resno. S hitrostjo, ki ji ni mogla slediti  človeškimi očmi, si je preoblekel majico. Poljubi jo je in ji šepnil, da jo ljubi, nato pa izginil. Slišala je zvok vrat, le en klik, a vedela je, da jih je moral odpreti, ko je izstopil in zapreti za seboj. V vrtincu čustev in misli je obstala sredi svojega ateljeja. Pomislila je, da se ji je zmešalo. Mogoče je prebrala eno vampirsko knjigo preveč! Dovolila si je, da jo je premagala fantazija in domišljija je opravila svoje. Mogoče pa še vedno spi in sanja. Uščipnila se je, da preveri ali je res budna. Pošteno jo je zabolelo. Kaj pa če je vse res? Ne, ne more biti. Najbrž si je vse umišljala. Toda občutki so bili tako stvarni in spomin na Jasonove ustnice tako žgoče vroč. Zmajala je z glavo. Še vedno ne vedoč kaj naj si misli. Nato je zagledala skledo, ki jo je oblikoval Jason. Stopila je do mize in jo vzela v roke. Barval naj bi jo le nekaj minut in nemogoče, da bi mu uspelo dokončati. Toda, skleda je bila pobarvana in prelakirana. Zunaj je narisal liste bršljana. Na enem koncu je med bršljanom stal velik črn volk, na drugi strani je opazila rdečega, malo manjšega volka. V sami skledi je rob okrasil z bršljanom v dnu sklede pa je s starinskimi črkami izpisal njeno ime. Pogledala je na uro in ni mogla verjeti, da res kaže deset minut čez deseto. Še bolj zmedena, kot je že bila je odšla v knjižnico in prižgala računalnik.  Čas je bil, da se oglasi sestri in spotoma bo še malo pobrskala po internetu, čisto toliko, da prebere nekaj o lastnikih Galerij JJ.  Zdaj ni bila več presenečena, da ni mogla najti nobene slike ali uporabnega osebnega podatka o Jamesovih. Med razmišljanjem jo je zmotil Will, ki se je vrnil.

»Hej, si dobro?« jo je vprašal in sedel v dedkov najljubši fotelj.

»Ja. Pisala sem Emmi.« mu je odvrnila in se poskusila nasmehniti.

»Sta se z Jasonom sprla?« je vprašal direktno.

»Ne, nisva. Zakaj tako misliš?« je odgovorila in se sproščeno naslonila na naslonjalo stola.

»Ti mi deluješ tako zmedeno in nesrečno in Jasonu se je zelo mudilo domov, ni skrival slabe volje.« je preprosto iznesel svoja opažanja.

»Danes sem res malo zmedena. Ne vem, kaj mi je?« je skomignila z rameni. O, vedela je, kaj ji je. Prepustila se je črnolasemu lepotcu. Ker je dojemljiva je vsako njegovo besedo brez predsodkov ali razmišljanja sprejela kot dejstvo in se brez strahu podala v avanturo za katero ni vedela kakšna bo. Si je tega sploh želela? Mu je verjela? Spomnila se je babičinih zgodb o magih, čarovnicah in nadnaravnih bitij, ki so pred mnogimi stoletji po legendah sodeč hodili po Irski zemlji. Že takrat je čutila, da ni vse samo zgodba in babica jo je opogumljala, da verjame v stvari, ki jih ni moč videti in z razumom razložiti. Ja, verjela je Jasonu. Verjela je v vampirje. Želela se je prepustiti svoji usodi. Zdaj se je spraševala samo še eno. Bo znala prepoznati svojo usodo in se pravilno odločiti?

Jason je vstopil v dnevno sobo in se zazrl v zbrane vampirje. Jasper je vstal in pokazal na prišleke. »Elizabeth in Arturja poznaš. To je Ludvig. Prihajajo v imenu vladarjev. Zanima jih tvoj odnos z Lauro.« je stvarno in naravnost iznesel resnico.

»Moj odnos z Lauro je moja stvar. Poznam zakone in ničesar takega ni, za kar bi se morali vmešati.« je hladno zasikal Jason.

»Pomiri se, dragi moj.« je mirno spregovorila Elizabeth. »Zelo redko se zgodi, da se vampir zaljubi v človeka. Hoteli smo se prepričati, da je tvoja ljubezen prava. Seveda prepričati se moramo tudi v Laurino ljubezen do tebe. Brez iskrenih in obojestranskih čustev, ti ne moremo dovoliti spreobrniti človeka. Poleg tega smo radovedni. V mojem obstoju si ti prvi, ki se je zaljubil v človeka in hočem vse videti na lastne oči.«

»Kaj pa malo zasebnosti?« je Jason sarkastično siknil.

»Dobro veš, da v primeru, ko se vampir odloči za nekaj nevsakdanjega, naš jasnovidec to vidi in nas opozori. Zasebnost bosta dobila po poroki.« je prijazno razložil Artur. Opazil je nejeverni pogled na Jasonovem obrazu. Moral se je zasmejati. »V vajinem primeru mora biti poroka po protokolu in naših zakonih. Najprej si morata obljubiti večnost in šele nato jo lahko spremeniš v vampirko. Po njenem prvem hranjenju bosta dobila vso zasebnost, ki si jo tako zelo želiš.«

»Saj smo uvidevni, danes boste sami odšli k Lauri na večerjo.« se je nasmehnila Elizabeth.

»Pridi fant, čas je, da se midva pogovoriva.« je strogo prvič spregovoril Ludvig in vstal iz fotelja ter z roko povabil Jasona, da sede.

Jason ga je le namrščeno pogledal in brez besed ubogal. Ko se vmeša elita vladarske inkvizicije nima smisla ugovarjati. Sedel je v stol in se poskušal sprostiti. Roki je položil v naročje in zaprl oči. Ludvig je stopil za naslonjalo in svoje velike trde dlani položil na njegovo glavo. Čutil je pretok informacij iz svoje glave v Ludvigove dlani. Nič ni mogel skriti. Po nekaj minutni mučni tišini, ki je legla na prostor je Ludvig odmaknil svoje dlani in zadovoljno prikimal. »Ostane nam še Laura.« je tiho zasikal.

»Ne še.« je zasikal Jason.

»Kaj je narobe fant? Se bojiš, da te ne ljubi? Potem imaš resen problem.« mu je skozi hladen nasmešek odvrnil Ludvig.

»Nimam nobenega problema, le prezgodaj je. Komaj sem ji povedal vse skupaj, trenutno je malo zmedena. Pusti ji čas, da premisli. Poleg tega, je njen prijatelj na obisku. Čisto nedolžen človek, nočem ga vpletati.« je na videz mirno odvrnil Jason in vstal iz fotelja.

»Ja, Will. Pojutrišnjem odide. Takrat se bom resno pomenil z Lauro. Do takrat ima čas, da premisli.« je mirno odvrnil Ludvig in se spet pogreznil v molk.

Laura, Jessica in Jason so stali ob velikem oknu in opazovali letalo, ki bo vsak čas vzletelo. Pospremili so nič hudega slutečega Willa. Vsi so potrudili, da je Will dobil občutek, da Laura ostaja v varnih Jasonovih rokah. Jason je tisti dan, po večerji ostal še malo pri Lauri in ji v grobem razložil kaj se dogaja. Res se je bal, kaj bo ona povedala Ludvigu, a ni ji hotel polagati besed na jezik. Z ničemer ji ni hotel pokazati, da je na trnih. Od njenih odgovorov je bilo odvisno toliko stvari o katerih se njej še sanjalo ni. Če ga ne ljubi in če ni pripravljena postati vampirka, bo morala umreti. Z ničemer ne bi mogel prepričati Elizabeth, da jo pusti pri življenju. Veliko stvari je povedal Lauri, a veliko ji je tudi zamolčal. Tokrat ona in samo ona odloča o vsem. Ljubi jo in mora ji pustiti, da uveljavi svojo svobodno voljo. To ji dolguje. Ljubeče jo je pogledal. Nasmehnila se mu je nazaj. Prijel jo je za roko in skupaj so se odpravili z letališča.

»Hvala za včeraj.« je hvaležno rekla Laura.

»Ni za kaj. Želela si oditi do jezera. Vsi smo uživali v pikniku.« ji je veselo odvrnil Jason in se spomnil včerajšnjega dne. Z Willom in Jessico so se odpravili do jezera. Odšli so takoj zjutraj in se vrnili proti večeru. Laura je uspela narisati skico pokrajine. On je užival v opazovanju nje, Jessica in Will pa sta se veliko sprehajala. Vsi so počeli tisto, kar jih je veselilo. Zvečer ga je Laura povabila, da prespi pri njej. Z veseljem je sprejel. Spala je v njegovem objemu on pa jo je celo noč opazoval in občudoval. Vampirji niso spali, to ji ni povedal. Ni ga vprašala, čeprav sta se veliko pogovarjala. Hotela se je ljubiti z njim, a ji ni ugodil. Ni mogel, ker si ni zaupal. Poljubljati jo je bilo eno, a če bi se on prepustil strasti, kar bi se sigurno zgodilo, bi jo lahko poškodoval. Ni mogel tvegati, tega že ne.

Sedli so v avto in se odpeljali proti domu. Vsak se je zavil v svoje misli in napetost se je čutila v zraku.

»Nehajmo, vsi trije.« je v nekem trenutku vzkliknila Jessica. »Nobene potrebe ni po takem morečem vzdušju. Ludvig se je pogovoril z vsemi nami, zdaj se bo še z Lauro in stvari se bodo postavile na svoje mesto. Vse bo v redu in tako kot mora biti. Zato nimamo razloga za črne misli. Saj niso pošasti. Samo radovedni so. Vajina situacija je malo nenavadna za nas in vladarji hočejo biti na tekočem z dogodki.« je poskušala vliti malo samozavesti vsem trem.

»Saj se ne bojim. Samo, ne vem kaj naj pričakujem.« je šepnila Laura in se poskusila nasmehniti Jessici.

»Lepo sproščeno boš sedela in pustila, da si Ludvig ogleda tvoje spomine. Nič ne boli. Ludvig ti bo položil dlani na glavo in se sprehodil po tvojih spominih. Mogoče te bo kaj vprašal, v mislih seveda in ti mu boš odgovorila. Tukaj ni nobenih priprav in nobenih napačnih odgovorov. Samo zanima ga kdo si in kako premišljuješ.« je vedro odvrnila Jessica.

»Potem pa kar pojdimo k temu Ludvigu. Opravimo pogovor.« je mirno dejala Laura in pobožala Jasona po obrazu. Nasmehnil se ji je in pospešil.

Avto se je ustavil pred hišo. Še predno je Laura uspela odpreti vrata, je bil Jason že pri njej in ji pomagal iz vozila. Nasmehnila se mu je in šele nato zazrla v neznane postave, ki so stale na terasi pred hišo. Nasmehnila se je Violet in Jasperju, nato je stopila proti neznani trojici.

»Jaz sem Laura. Hoteli ste me videti in se pogovoriti z menoj. Tukaj sem, vam na voljo.« je rekla mirno in samozavestno.

Elizabeth se je nasmehnila. »Pogumna! Drzna in lepa, ni čudno, da si očarala Jasona.«

»Zakaj pa ne? Od usode ne moreš zbežati. Kakršna koli, da je moja usoda, je moja in sprejela jo bom brez kančka slabe vesti ali pomislekov. Če bi me želeli za prigrizek, bi do sedaj že bila izsušena in mrtva. V kolikor si premislite in me vseeno spremenite v prigrizek pa upam, da se vam bom nekam zataknila in povzročila vsaj nekaj problemov s prebavo.« se je nasmehnila Laura in zrla Elizabeth v oči.

»Všeč si mi. Iz pravega testa si za našo vrsto.« se je zakrohotal Arthur.

»Dvomim, da ste samo toliko hoteli od mene.« je prijazno odvrnila in gledala zdaj Arthurja, ki ji je samo odkimal.

»Pridi.« je bil kratek Ludvig in ji z roko pokazal v hišo. Z enim samim pogledom je vse prisotne vampirje opozoril, da si ne želi njihove prisotnosti. Jessica in Jason sta se ob neverjetni Laurini samozavestni odločenosti le nemo spogledala. Violet se je nasmehnila Jasperju, saj sta nekaj takega od na videz mirne in umetniške Laure pričakovala. Čutila sta, da se v njej pretaka kri prednikov, ki so živeli v zdaj porušenem gradu nedaleč stran.

Laura je mirno zakorakala v dnevno sobo in sedla v pokazan fotelj.

»Sprosti se.« je zamrmral globok glas za njenim hrbtom. Ubogala ga je in pustila velikemu, strašljivemu vampirju, da je položil roki na njeno glavo. Skupaj z njim je preletela spomine za katere še sama ni vedela, da se skrivajo v njenih možganih. Počasi sta prečesala njeno življenje. Prišla sta do trenutka, ko se je naselila v babičini hiši. Tukaj sta zdaj počasi predelovala vsak dogodek in občutek. Slišala je jasno vprašanje: »Kako si se odločila?« Skupaj z mislijo je glasno rekla: »Odločila sem se. Sprejela bom večnost ob Jasonu.«

Ludvig je čez nekaj trenutkov odmaknil svoje dlani in se v hipu znašel pred njo. Z nasmehom na obrazu, ki ni bilo vajen smejanja, ji je ponudil roko in jo dvignil na noge. Zadovoljno ji je prikimal in jo pospremil ven.

Elizabeth in Artur sta sedela na gugalniku in se tiho pomenkovala. Violet je stala ob Jasonu, ki je sedel za mizo in strmel v vrata pri tem pa nezavedno božal Mey, ki jo je Jessica prinesla k njim. Jasper in Jessica sta sedela na klopi na drugem koncu terase. Ludvig je samo prikimal svojim tovarišema in se naslonil na podboj vrat. Laura je stopila do Jasona in se mu nasmehnila.

»Kaj?« je privrelo iz Jessice, ki se je v hipu znašla poleg Laure in jo prijela za roko.

»Vladarji se strinjajo z njuno zvezo. Predno odidemo hočemo poskrbeti za poroko.« je mirno odvrnila Elizabeth.

»Jutri ali bi raje videla, da to opravimo že danes?« je dodal Arthur.

»Po poroki boste odšli in nas pustili pri miru?« je vprašala Laura.

Elizabeth in Artur sta istočasno prikimala.

»Potem pa danes.« je odločno rekla Laura.

Ludvig se je glasno zakrohotal: »Na živce ji gremo. V resnici se ji ne mudi poskusiti krvi, a če se nas bo rešila in si povrnila mir, bo naredila vse potrebno za to. Škoda ker ljubi Jasona, rade volje bi jo obdržal zase.«

Elizabeth je samo presenečeno dvignila obrv in se zazrla v vedno molčečega Ludviga. Ta se ji je samo še nasmehnil in zamahnil z roko, naj ne sprašuje.

Jason je dvignil svojo nevesto v naročje in stekel. Sam je predlagal, da se obred izvrši ob jezeru, ki je Lauro tako prevzel. Violet je iz svoje omare izvlekla dolgo belo obleko, ki se je Lauri prilegala, kot bi bila šivana ravno za njo. Seveda ji je šepnila, da jo je res dala sešiti za njo. Jessica je iz cvetja spletla venček in ga vpletla v Laurine kodre. Laura si je z roko pridržala cvetje v svojih laseh in požela smeh bodočega moža, ki je lahkotno z njo v naročju švigal mimo dreves. Ostali so tekli ob njih.

V resnici so vsi samo hodili, a za Laurino človeško dojemanje, je to bil precej hiter tek. Sonce je še toplo grelo in svetloba se je svetlo, žareče odbijala od mirne gladine vode. Jason je spustil Lauro na tla in se z njo postavil pred mogočno trojico, ki ju bosta v imenu vladarjev poročila. Violet, Jessica in Jasper so stali za njima kot priče. Elizabeth se je nasmehnila in začela obred.

Vsi trije so se dopolnjevali in vsak je izrekel svoj del obrednega besedila. Nato je najprej Jason povedal svojo obljubo: »Od sedaj naprej bo moja večnost povezana skozi ljubezen s tvojo. Svoj obstoj prepletam s tvojim obstojem. Skupaj bova varovala naše skrivnosti in skupaj odločala o najinem življenju. Ljubim te, Laura.« Na prst ji je nadel prstan in poljubil njeno roko. »Od sedaj naprej bo moja večnost povezana skozi ljubezen s tvojo. Svoj obstoj prepletam s tvojim obstojem. Skupaj bova varovala naše skrivnosti in skupaj odločala o najinem življenju. Ljubim te, Jason.« je ponovila Laura in še sama nadela prstan na njegov prst, ter poljubila njegovo roko. »V večnosti, v skupnosti vampirjev z vladarskim blagoslovom, vaju imenujemo za ženo in moža.« so izgovorili vsi trije mogočni vampirji in zaključili obred. Jason je poljubil Lauro in nato dovolil družini, da jima čestita.

»Ne moremo oditi, dokler se ne prepričamo, da je spreobrnjena.« je tiho radost prekinila Elizabeth.

»Dovolili ti bomo zasebnost. Počakali bomo pri vas doma. Jutri zvečer vaju pričakujemo.« je suho pripomnil Arthur. Trojica se je z urnimi koraki odpravila proti Jamesovi hiši. Violet je le objela Lauro in se brez besed odpravila domov. Jasper je lopnil sina po hrbtu in Lauro poljubil na obraz nato je sledil ženi.

»Srečno.« je šepnila Jessica in objela oba. Urno je stekla za ostalimi.

Jason i Laura sta ostala sama. Dan je bil prelep, ptičje petje se je slišalo iz bližnjega gozda, ki je obdajal še vedno mirno gladino vode.

»Moram, drugače bo to naredil Ludvig. Ne moreva odlašati in ne želim odlašati.« je priznal Jason. Dvignil jo je v svoje naročje in še predno je pomežiknila, že sta sedela na robu gozda. Jason se je naslonil na deblo in ljubeče pobožal Lauro po obrazu.

»Potem pa naredi to.« mu je samozavestno šepnila nazaj.

Počasi jo je poljubil. Poljubljal jo je in se trudil sprostiti oba. Še nikoli ni spreobrnil človeka. On je bil rojeni vampir in ni vedel kaj bo ona občutila ob vsem skupaj. Počasi je poglobil poljub in ko sta se že oba začela predajati strasti in ju je žar ljubezni ujel v svojo mrežo, je s poljubi posul njen vrat. Vse v njemu je bučalo in ga vabilo, da ugrizne v njeno mehko in dišečo kožo. Med poljubom so mu oči zažarele rdeče in z ostrimi čekani je ugriznil v njen vrat. Samo tiho je zaječala, nato je ovila roki okoli njegovega vratu in ga tesneje privila k sebi. Pil je vročo, omamno tekočino polno življenja. Pil je in pil dokler ni čutil, da je njen objem rok popustil.

Mlahavo mu je omahnila v naročje. Še vedno je slišal močne in hitre utripe njenega srca. Z zobmi je zagrizel v svoje zapestje in ji krvavečo roko naslonil na ustnice. Kri je kapljala v njena usta. Ni se zganila. Ni pila. Nič. Za trenutek se mu je ustavilo, že tako mrtvo in ne utripajoče srce. Nato se je njen jezik premaknil in polizal rdečo tekočino z ustnic. Ponovno je zagrizel v svoje zapestje, saj se je rana že zacelila. Tokrat je lačno začela sesati. Hitro je le obliznila njegovo poškodovano kožo in nato spet svoje krvave ustnice. Glava ji je padla nazaj. Mehka je obležala v njegovem naročju. Bila je nezavestna. Proces spreminjanja se je začel. On je lahko le sedel in čakal, da se zbudi. Privil jo je na svoje prsi in objel. Več kot to ni mogel narediti. Predno se čisto zave, ji bo ujel srno ali jelena. Žejna bo.

Jason je z enim udarcem spravil srnjaka na tla. Pograbil ga je in odnesel do drevesa, kjer je pustil Lauro. Še vedno je negibno ležala. Že dolgo nazaj je nehala dihati in njeno srce ni več utripalo. Sedel je in se naslonil na deblo. Dvignil jo je v svoje naročje in njeno glavo naslonil na svoje prsi. Čakal je. Droben trzljaj njene roke ga je predramil iz premišljevanja. Zazrl se je v njen obraz. Zdaj je malenkostno premaknila glavo in nato prav počasi odrla oči. Še vedno so bile zelene. Nasmehnila se mu je.

»Grozna izkušnja. V nekem trenutku me je prav vsak delček telesa bolel, kot bi ga rezali z mene. Zdaj ne čutim ničesar več. Pravzaprav počutim se tako lahkotno in tako presneto žejno.« mu je zamrmrala in ga presenečeno pogledala, saj ni spoznala svojega glasu. Bil je tako melodičen in opojen in mil za njena ušesa.

Jason se je moral zasmejati. »Rekel sem ti, da boš še lepša kot prej. Vse na tebi se je obarvalo z lepoto. Ljubim te.« Kratko jo je poljubil in jo nato dvignil na noge. Z roko ji je pokazal na jelena za drevesom. »Dober tek.«

Ob pogledu na hrano so se ji zabliskale oči. V hipu so tudi rdeče zažarele in skozi dolga čekana, ki sta se v istem trenutku pojavila med njenimi ustnicami mu je le zasikala: »Hvala.« Vodena nagonom je zagrizla v vrat živali in potešila svojo žejo, ki jo je žgoče dražila v grlu. Dvignila je glavo in si obliznila ustnice. Oči so spet dobile zeleno jasnino. Nelagodno se je nasmehnila Jasonu: »Oprosti, nič ti nisem pustila.«

»Nisem žejen. Ti si ga potrebovala. Kako se počutiš?« je rekel in jo povlekel v svoj objem.

»Čudovito se počutim. Ne čutim več žeje. Hvala.« je odvrnila in se lačno polastila njegovih ustnic.

Odzval se je in ji vrnil poljub. Malo kasneje jo rahlo odrinil od sebe.

»Žal lakote, ki jo čutiva oba, ne moreva zdajle potešiti. Nimava časa. Rešiti morava najino družino iz Elizabethinih krempljev.« je rekel z obžalovanjem.

»Pozabila sem na nadloge, ki naju čakajo.« je skesano priznala. Držeč se za roki, sta s svojo normalno hojo, ki bi se človeškemu očesu zdela kot hiter tek, odšla proti domu. Družina, je pomislila Laura. Zdaj ima še eno družino, ki jo ima rada. Spomnila se je tudi svoje sestre. Napisala ji bo kratek mail, tako kot ima navado in ji omenila, da je spoznala čudovitega moškega. Počasi ji bo razlagala in omenjala Jasona. Seveda bo zamolčala vampirsko stran svojega novega življenja. Čez nekaj mesecev, ko se bo naučila živeti, bo sestro in svaka povabila na meščansko poroko. To jima dolguje.

»Pametna odločitev.« je zašepetal Jason, ko je slišal njene misli.

Samo nasmehnila se mu je in pospešila korak.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: