Za vedno

(2 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Stala sem pred ogledalom.

Neznane čokoladne oči so zmedeno zrle naravnost vame, ustnice so se svetlikale, lica pa so oddajala rožnat odtenek.

Listje je zavihralo.

Marjetice so zaplesale.

Sonce je zažarelo.

Zaljubljenost se je kakor premica vila skupaj z žalostjo, ki je preplavilo mene, in moj svet. Nenadoma je bilo vse drugačno, kakor da bi črno spremenil v belo. »Spozabljam se« sem pomislila. »Le zakaj se mora dogajati vse to ravno meni?« sem pomislila.

»Lepa si« mi je takrat rekel. Hotela sem ga poljubiti, mu povedati da ga ljubim, in mu dala vedeti da hrepenim po njem … pa nisem.

»Tukaj sem, povej mi ti« sem si mislila. Čakala sem nanj kakor pes na hrano, ga božala z očmi ter se mu zasanjano smehljala. Videl je vame, v to sem bila prepričana. S svoji rokami me je prijel za brado, se nagnil naprej k meni, ter me omamil s sladkim poljubom.

Hotela sem, da bi trajalo večno, da se nikoli ne bi ločila in bi za vedno bila le eno. Poletela sem kakor metulj nad travnikom ter se med poljubom nasmehnila. Spet me je začaral. A kmalu je vsa sreča minila. Končno je bil moj, in sedaj odhaja … Odhajal je za večno, in nikoli več ne bova skupaj. Našel si bo drugo, medtem ko bom jaz do smrti čakala nanj.

»Za vedno?« me je vprašal obraz v ogledalu.

»Za vedno« sem odgovorila.