Neizpovedana zgodba

(2 Št. glasov, povprečje: 5.00 od 5)

 Loading ...

Tiste dni sem veliko razmišljala o preteklih dogodkih. V bistvu sem razmišlala o njem. Spoznala sva se preko prijateljev in takoj me je začel osvajati. Seveda mi je njegova pozornost godila. Počutila sem se kot v pravljici.

Videla sva se vsak dan. Dajal mi je tisti občutek, kot ga imaš z nekom, ki ga pozaš že dolgo. Lahko sem mu zaupala in razumel me je. Seveda sem veliko prehitro postala njegovo dekle.

To se je zgodilo le po nekaj dneh.

Verjela sem, da lahko dosežem prav vse in da me nihče ne more ustaviti. Počutila sem se tako zaljubljeno, ko sem ob najinih poljubih čutila metuljčke v trebuhu, a trajali so le dva tedna. Potem sem spoznala, da to ni to, da me sili v stvari, ki jih nočem početi. Seveda je na vse moje očitke odgovarjal z obljubo, da se bo spremenil.

Naivno sem mu verjela in še vedno vztrajala. Še danes ne vem, kaj sem si takrat mislila, da sem tako dolgo vztrajala in najlepši dan zame je bil po dveh mesecih in pol, ko sem končno sprejela dejstvo, da se ne bo nikoli spremenil, da je imel časa dovolj in da si zaslužim veliko boljšega.

Kmalu sem spoznala veliko novih ljudi, pametnih, prijaznih, ljudi, ki ne izkoriščajo na tak način. Družba mi je ugajala, saj ga nekako še vedno nisem prebolela. Resnica je bila ta, da sem potrebovala čas, da zacelim rane, ki so mi jih povzročila njegova dejanja. Čas je mineval hitro in v dobri družbi. In spoznala sem njega. Bil je lep, pameten, vse, kar si dekle lahko želi. A bila je napaka. Moja napaka.

Ne vem, kaj sem hotela, tudi takrat ne. Hotela sem nekaj kar nisem imela, bila sem še vedno ranjena in verjetno sem pričakovala, da bom spet prizadeta, pa sem to hotela prej preprečiti. Izgubila sem fanta, ki je odličen sogovornik, zaupnik, nekoga, ki me je razumel in spodbujal. Imela sem vse, kar sem potrebovala, pa sem izpustila iz rok. Ko bi le vedela pravi razlog. Sedaj je prepozno za očitke, prepozno za obžalovanja, prepozno za bolečino, prepozno za vse.

In ker za vsakim dežjem posije sonce, se je zableščalo tudi tokrat. Nekdo, ki sem ga spoznala predno sva z zadnjim nekdanjim začela. Bil je prijazen, izobražen, rekla sem si, dovolj sem naredila napako enkrat. Tokrat bom dala v zvezo vse, kar bom mogla.

Čez čas pa sem spoznala, da v bistvu ničesar ne vem, da so moja mnenja napačna, da razmišljam na napačen način. Seveda mi je to dopovedoval on in me poskušal spremeniti. Tudi on je imel ogromno napak, a ga nisem poskušala spreminjati, saj sem se v preteklosti naučila, da nikogar ne moreš spremeniti, lahko ga le sprejmeš takšnega kot je ali pa prekineš stike. Po dveh mesecih sem prišla do točke, ko mi je bilo vsega dovolj, odreagirala na najhujši možen način in prekinila zvezo.

Sedaj sem zadovoljna, samska in strah me je začeti novo zvezo. Bojim se koga prizadeti in bojim se prizadeti sebe. Med ljudmi, ki sem jih spoznala med vsemi temi zvezami je tudi nekdo, ki mi je postal zelo poseben.

Seveda mi je bil lep že od takrat, ko sva se spoznala, je prijazen, pomaga mi, če ga prosim, ne govori mi, kaj smem in kaj ne, ne sili me v ničesar. Zaljubila sem se, kot nisem bila zaljubljena še nikoli. Vsak dan, ko ga vidim dobi smisel in noben dan ne mine brez misli nanj. Sprva sem dvomila v mojo zaljubljenost, nisem hotela biti prizadeta in nisem hotela prizadeti nikogar. Tudi sedaj nočem. Pogovori z njim mi pomenjijo vse in v njegovi družbi se počutim kot ptica, ki se je pravkar naučila leteti in je ugotovila, da je to pravzaprav nekaj fantastičnega, nekaj, kar osvobaja. Vsaka misel nanj mi pričara nasmeh na lica, v njegovi družbi se smejem brez razloga, kot bi bila pijana.

Lahko bi preplezala vse vrhove sveta, preplavala vse oceane, obrnila svet narobe, spremenila nasilneže v dobrotnike.

V glavi se mi kar vrti od vseh misli. Seveda pa obstaja problem. Ne vem, če sem tudi jaz njemu všeč, ne vem, kdaj me bo zaljubljenost minila in ne upam si tvegati, saj se bojim prizadeti sebe, njega ali pa ga izgubiti.

Več mi pomeni njegova družba, kot moja ljubezen, več mi pomeni prijateljstvo, kot bežna romanca, čeprav bi lahko trajala celo življenje, več mi pomeni to, da ugotovim, koliko časa bom zaljubljena vanj in če je ta zaljubljenost res prava, kot pa to, koliko časa bi lahko trajalo in kako lepo bi bilo. Vse neizgovorjene besede, vse nenapisane, vse neizživete sanje, vse to mi bo krajšalo čas in nekoč bo to lep spomin, spomin na sanje, ki se morda nikoli ne bodo uresničile, na vsa skupna druženja, vse nerodnosti, ki so se mi zgodile, ker sem bila preveč živčna v njegovi družbi. Seže mi do srca le z enim pogledom. Njegovi pogledi mi pomenijo več od njegovih besed, potrebujem le še njegove dotike in malo čarobnega prahu.