Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 6, 2010

Objavil/a in Domišljija in fantazija, Ljubezenske zgodbe, Resnične zgodbe, Zgodbe ki jih piše življenje

Tvoja sem za vedno



sad_times_copyTo zgodbo sem napisala z razlogom! Posvečam jo profesorju španščine, ki mi je spremenil pogled na svet! Del zgodbe je resničen, nekaj pa je izmišljeno.

Zbudila sem se zgodaj zjutraj, sonce ni še vzšlo, moje stanovanje je bilo majhno in polno slabih spominov. Že od osemnajstega leta živim sama, ker nisem zdržala doma. Z očetom pijancem in mamo, ki je nisem videla že od otroštva je težko živeti. Včasih sanjam o njej. Kakšna je bila, kako zgleda sedaj. Strah me je, da sem kot ona. Res, da me je oče včasih pretepal ampak zapustila sem lastno družino, lastnega očeta – taka mati taka hči. NOČEM TEGA!

Pot do šole je bila dolga in če nisem pohitela sem zamudila vlak. Vstajanje ob petih trideset, ko je še tema ni bilo po mojem okusu ampak to je to, to kar moram početi, moja dolžnost, moja, moja, moja kaj že? Aja, moja služba. To stalno ponavljajo profesorji. Šola je vaša služba, če moram jaz vstati in iti v šolo morate tudi vi mulci!!! In če zamudite je to prekršek, ki se ga kaznuje! Pa jih ne brigajo razlogi za zamudo! Včasih, ko je trajalo, da sem si prekrila modrice po obrazu in sem konstantno zamujala so mi metali kazni pod nos in jaz sem jih nosila očetu, da jih je podpisal. Vsakič sem dobila novo klofuto. A to je preteklost.

Od kar sem se preselila vožnja traja dlje kot ponavadi ampak pridem dobre pol ure pred začetkom pouka. Včasih si pogledam še kakšno domačo nalogo, preberem del knjige ali pa grem na kavo. Odvisno od dneva in veselja. En dan pa je do mene stopil neznan obraz. Tiho me je pogledal in se usedel poleg mene v baru. Zdelo se mi je smešno in čudno a sem molčala. Videl sem te na šoli. Je rekel. Njegov glas je bil globok in privlačen. Bil je okoli trideset, mogoče dvaintrideset a ga nisem nikoli vprašala. Prosim? Sem odgovorila. Je bilo to vprašanje ali odgovor? Me je zmedel. Nisem vedela kaj odgovoriti in še preden sem lahko spregovorila je naročil kavo zanj in zame. Nato je izpod rok vzel moj zvezek španščine in začel popravljati napake.

Sanjalo se mi ni kaj me je doletelo. Moje ime je Igor. Mi je naposled rekel. Danaia. Sem odgovorila. Ali ste zaposlen na šoli? Sem vprašala. Bil je tiho. Gospod ali ste… hitro me je pogledal me prekinil gospod? Prvo jaz nisem gospod in drugo tikaj me prosim. Je nadaljeval. In ja sem zaposlen in glede na to, da si edina oseba v baru, ki sem jo že videl in sediš sama in so vse mize polne in nimaš kaj početi oz. ti lahko pomagam pri tistem kar počneš, ker očitno nimaš pojma in jaz enostavno vse to znam, ker veš mala res rabiš pomoč, tole je grozno.

Govoril je hitro a je bil dokaj prepričljiv in zadovoljen s svojimi besedami. Na obrazu sem čutila tisti čudaški pogled, ki ga naredim, ko mi kaj ni jasno. S tem se vedno osmešim a si ne morem pomagati. Preden se zavem, da se pačim je že prepozno. A on se ni smejal. Le neumno me je gledal in očitno pričakoval, da mu bom odgovorila. Jaz pa sem le začudeno zamrmrala. Ko je v tišini popil svojo kavo je odšel brez besed in pozdrava. Ne vem točno kdaj nama je to postala rutina a vsak dan sva se dobila v baru za isto mizo si naročila kavi in se smejala. Postala sva prijatelja ne, da bi se zavedala kaj naju čaka. Na šoli sem ga le redko videla, verjetno je bil zaposlen na podružnici. Pa še takrat, ko sva se videla sva hitela. Jaz v učilnico on neznano kam. Priznam, da sem se veliko naučila. Španščino sem od takrat naprej imela pet, bila sem tako ponosna.

In tisti trije meseci, ko so bile počitnice so bili najdaljši v mojem življenju. Pogrešala sem njegove modre besede in moje nesmiselne izjave oz. kot jih je on imenoval pointless. Včasih sem se zalotila, da sem gledala sporede vlakov za v mesto četudi nisem nameravala tja. Septembra se je spet začelo. Bila sem zadnji letnik in komaj sem čakala, da vidim njegov obraz. Stekla sem v bar in naročila kavo za dva. Mogoče se sprašujete kako to, da sem bila polnoletna že skoraj dve leti in komaj sedaj v zadnjem letniku. V osnovni šoli sem padla razred. Na to nisem ponosna a če povem odkrito ni moja krivda.

Mati je odšla, oče je popival in jaz sem ostajala doma, ker me je bilo sram hoditi v šolo v modricah. Potem pa v prvem letniku, ko sem bila na preiskavi zaradi udarcev, ki mi jih je zadal oče a so dokazali, da sem padla. Šola se mi je uprla in še preden sem se zavedla je bilo konec polletja in nisem imela pogojev za nadaljevanje. In sedaj se tukaj. V baru, z dvema kavama čakam na Igorja. In na moj obraz se zopet vrne nebogljen nasmeh, ko ga vidim. Nenadzorovano mu skočim v objem in rečem pogrešala sem te. Ni me bilo sram in v njegovem objemu sem čutila, da je tudi on pogrešal mene. Spila sva kavo in se hihitala ob izjavah, ki sva si jih izmenjevala. Nato sva skupaj vstala in odšla vsak v svojo smer.

Peto uro sem čakala na španščino. Od kar poznam Igorja je to moj najljubši predmet. Stari Rodrigo je šel v pokoj in nadomesti ga nek novi profesor. Vsi so navdušeni in moji idiotski pameti ni niti na misel prišlo, da je Igor profesor španščine. Ko je vstopil v razred je na moj obraz spet prilezel tisti idiotski pogled, ki ga tako sovražim. Usedla sem se v klop in sedela tam nepremično do konca ure. Drugo jutro na kavi sva bila tiho. Bilo je tako neprijetno a me ni brigalo. Lahko bi mi povedal in me pripravil edino če tudi sam ni vedel. Bila si presenečena ne? Jaz tudi. Je rekel. Sledil je trenutek tišine. Danes je kava drugačna. Sem rekla. Tišina. Moj piškot je trd. Je rekel. Tišina. Kje sploh živiš? Me je naposled vprašal. Izven mesta v majhnem stanovanju. Sem odgovorila. Tišina. Nato sem vstala in odšla. Brez pozdrava. In ne vem kaj sem mislila a morala sem obiskati očeta.

Nekaj mi ni dalo miru. Potrkala sem v sobo in že ko je odprl vrata sem vohala zastarel vonj po viskiju in popolnoma svež vonj rdečega vina. Živijo oče. Sem rekla. Ni me pozdravil. Ko sva vstopila je potegnil pas s hlač. Postalo me je strah. In takrat se je v meni prebudil otrok, ki je ure in ure jokal v bolečinah. In sedaj, ko me je mlatil s pasom sej tsad_times_copyiho jokala in trpela pod grobimi udarci pijanega očeta. Ko je končal sem odprla vrata in stekla domov, drl se je za mano a ga nisem poslušala. Bala sem se. Neumna sem bila, da sem sploh prišla.

Dnevi so tekli jaz pa sem še vedno imela modrice po obrazu. Na kar je nekdo potrkal na vrata. Odprla sem, ker sem sklepala, da je poštar, ki pride vsak torek ob isti uri ampak bil je on. Gledal me je z otožnim obrazom in brez besed me je tiho objel in jaz sem jokala. Takrat sva se vse pogovorila. Prinesel mi je vse zapiske prejšnjih dni. Bil je tako pozoren. Pomagal mi je bolj kot kdor koli prej. In v tistem žalostnem trenutku me je poljubil. V moje srce je prinesel srečo ter upanje.

Naslednji dan sem bila pripravljena za v šolo. Dan je potekal normalno pri španščini pa sem bolj ali manj gledala v tla. Tisto popoldne je spet prišel k meni. Naslonil me je na zid in me božal po ustnicah in licih. In ko me je poljubil ter objemal sem na licu začutila malo solzico, ki mi je kipela na dan. Spal je pri meni. Stiskala sva se na mali posteljici jaz v spodnjem perilu on v kavbojkah, zgoraj ni bil oblečen nič. Ponoči sva se poljubljala in crtala ampak dlje od tega ni prišlo.

Odpeljala sva se skupaj v šolo in nato nazaj k meni domov. Preživljala sva skupaj dneve, se poljubljala in smejala. Poleg njega mi ni bilo nikoli dolgčas. Ljubila sem ga, on pa me je spoštoval. Po par mesecih skupnega življenja sva se prvič slekla in si zaupala intimne skrivnosti. Najprej me se skrbela njegova starost a sem se kmal200902212314192u nehala obremenjevati s tem in sem se predala občutku. Kmalu sva se spustila v strastne in ljubeče odnose. Ljubila sva se večkrat na dan in brez posebnega razloga. Vendar sex ni bil nikoli divji ali pa agresiven. Vedno je bil nežen in razumevajoč. Včasih sem se zbujala ponoči v strahu pred očetom.

Kričala sem in jokala. On mi je pomagal ta strah premagati. Ko je leto minilo sem zaključila srednjo šolo in se vpisala na pedagoško fakulteto v Ljubljano. Srečevala sva se med vikendi in prazniki, se ljubila in delila skrivnosti. En dan pa je prišel do mene in mi priznal, da je spoznal nekoga.

Lepo žensko, ki ga je očarala in prevzela. Bila sem prizadeta in moje srce je krvavelo a sem vedela, da med nama ni nič resnega. Nobene odvisnosti od nekoga, prilagajanja in dolžnosti. Bila sva si le v družbo, dve osamljeni duši, ki sta se našli v pravem trenutku. S solzami v očeh sem ga objela, ga poljubila in mu rekla, da ga razumem. Od takrat ga nisem več videla. Vse do včeraj.

How-to-French-Kiss

Po štirih letih sem mu ponovno zrla v oči in začutila strast, ki je nekoč prebivala med nama. Jaz noseča z svojim možem, on s svojo ženo in dvoletno hčerko Tjašo.

Trenutek je bil magičen, trenutek, ki ga ne bom nikoli pozabila. Namenil mi je še zadnji poljub in mi rekel: ”še vedno te ljubim, še vedno sanjam o tebi, še vedno te čutim in voham tvoj parfum in upam, da si ti ob meni.

A njo tudi ljubim na drugačen način, je mati mojega otroka in moja žena. Vendar ti, ti boš moja za vedno.” ”In ti moj!” sem mu odgovorila. Vsak v svojo smer sva odšla zadovoljna in srečna.