Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Apr 9, 2011

Objavil/a in Vse ostale

Usodni očesni stik



nigerijaNekoč v majhni državi Nigeriji v Afriki je živela neka gospa. Bilo ji je ime Lucija. Stara je bila okoli 32 let. Imela je dva sinova in eno hčer, mene.

Simon je bil najstarejši. Imel je svetle lase, visok je bil okoli 172cm in rad je bil v bližini deklet. Včasih mu je tudi uspelo biti v centru pozornosti. Še zmeraj ne vem, kako mu je to uspelo, vendar to sedaj ni pomembno.

Nato je prišel Nejc na svet. On je bil zelo čudaški, če se lahko tako izrazim. Imel je črne lase, oči so se mu svetile v temi. To me je zelo strašilo. Bil pa je zelo visok, celo višji od Simona. Kar 176cm je meril. Neverjetno!

Nato pa sem priskočila v družino še jaz. Naj se vam najprej predstavim. Moje ime je Monika. Sem najmlajši član v družini, če odštejemo našega psa Luna. Zelo rada plešem, tekam naokoli in kar je najpomembneje, najraje razmišljam. No bolj natančno, rada imam zelo komplicirane naloge. Zato sem dobila vzdevek Bučka.

Kar pa se tiče moje mame… mhm. Ne vem kje naj začnem. Moja mama je zelo komplicirana, kot jaz. Pa se vsi sprašujejo, zakaj govorim nekaj, kar drugi ne razumejo. No, da se vrnemo k moji mami. Znana je kot najboljša kuharica v vasi. Zato pa je imela odprto pekarno, ki jo je poimenovala po mojem očetu.

Da, prav ste slišali. Je imela in nima več kajti, ko sem imel 8 let, sta se z očetom skregala in on je odšel. Seveda sta jo Simon in Nejc krivila za njegov odhod, kar pa smo vsi lahko pričakovali, ker imata očeta zelo rada. No, mamo je to zelo prizadelo.

Celo zmešalo se ji je. Neke noči me je zbudila in mi povedala, da me ima rada ter, da hoče, da poskrbim za brata, ker ve, da sem že od nekdaj pametnejša od njiju. V roke mi je dala vrečko, v kateri so bili bankovci po 50€. Nato je odšla. Naslednje jutro sta brata pritekla v mojo sobo in me zbudila, ter govorila, da je nujno. Odpeljala sta me do pekarne. Ta je bila zažgana.

Zelo sem bila pretresena. Ko sem prišla k sebi, sem jima povedala za dogodek, ki se je pripetil ponoči. Bila sta jezna. Zelo jezna. Začela sta razbijati po hiši. Mirila sem ju, vendar to ni pomagalo. Nato pa sem postala razburjena. Čez nekaj časa pa sem rekla (citiram) ˝Zdaj bosta pa še vidva razbijala?! Kaj že ni dovolj mamino dejanje?! Nehajta že enkrat! Dosti vaju imam!˝ …po nekem času premisleka sem komaj izdavila…˝Kakor hočeta.

Pa se znajdita sama, ker…˝, ko sem to izrekla, sta pri priči prenehala in me prosila, naj ostanem. Vidite, da se znajdem. Seveda sem rekla, da ju nikoli ne bi zapustila, ker sta sama nesposobna. Ob tem smo se vsi nasmejali, čeprav so bili naši nasmehi bolj grenki, kot pa veseli. Kdo pa bi bil vesel po vsem tem, kar se nam je zgodilo. Vaščani so bili zelo radodarni. Vsaka hiša nam je podarila malo kruha, mesa, jajc, krompirja ali denarja…kar jim je bilo pri roki. Vsem smo se zahvalili, še posebej naši cerkvi, katera je podarila največ.

Nato smo odšli na pot, ker nismo mogli ostati. Veste, ni dobro ostati v vasi, kjer vam je družina razpadla. Vsi bi vas gledali, ko bi se vi mirno sprehajali po vasi, ko bi kupovali,… zelo nadležno postane. Tudi nas so tako gledali nekaj časa, dokler nismo odšli. Upam, da za vedno. Sedaj se nas bodo vsi spominjali kot na otroke brez dobrega vzora. Grozljivo. No kar se našega pohoda tiče, tudi sami nismo vedeli, kako in kam. Nikoli nismo nikamor šli, kot drugi.

Očetu se ni ljubilo, mama pa ni in ni hotela nikamor, ker je menila, da ji bo kdo vdrl v pekarno. Kr neki. No, pred nami je bilo dolgo potovanje v neznano.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: