Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
May 18, 2011

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Amilla



rjavolaskaStala je tam kakor boginja. Veter se je igral z njenimi temno rjavimi lasmi… obrnila se je in me zagledala.

Ni se nasmehnila, pravzaprav ni kazala nobenih čustev. Dvignila je roko, s katere je še vedno kapljala temno rdeča kri in kamni na njenem telesu so se rdeče zaiskrili, ko sem počasi stopila proti njej. Glavo je obrnila stran in rekla:

»Začelo se je.«

Obrnila sem se proti smeri, kamor je gledala. Najprej sem zagledala nebo, potem razpoke na njem, kasneje pa še barve, ki so se prelivale druga v drugo. Divje rdeča z nebeško modro. Nenadoma je udarila strela in za sabo pustila razdejanje.

»Začelo se je.«  Sem ponovila.

1. Poglavje

»Nisem hotela, prosim, res nisem hotela!« Je jokala Sara. Glasno sem zaprla vhodna vrata. Zaslišala sem jo in hitro rekla:

»Doma sem Sara, daj pridi mi pomagat!« Vedela sem, da jo bom le tako rešila. Sara je bila moja mlajša sestra in bili sva si zelo podobni. Obe sva imeli temno rjave lase ter podobno strukturo obraza. Ona je bila ljubka s svojimi temno rjavimi očmi, jaz pa dolgočasna s svojimi sivo zelenimi.

Objokana je prišla do mene:

»Kaj je bilo danes?«

»Angleščina.«

»Koliko?«

»Dve.« Nič nisem rekla. Dala sem ji zvezek in odšla v sobo. Sledila mi je, zaprla vrata in začela jokati. Zadnje čase je to počela vse pogosteje.

»Kaj je narobe z njim! Saj je samo ocena!?!« Še vedno nisem ničesar rekla.

»Pa kaj, če je to že peta letos! Pač sem bolj slabo začela…« Pogledala sem jo in trenutek za tem je končno utihnila.

»Prosim nehaj s tem pogledom. Strah me je, kadar me tako gledaš. Kot da veš nekaj, kar nihče drug ne ve. Prav zastrašujoč pogled imaš!«

»Samo za tiste, ki se imajo česa bati. Zdaj pa pojdi ven, rada bi bila malo sama. In Sara… Poskušaj oditi tiho in ne moti ga!« Užaljeno je skomignila, si obrisala solze in odšla, jaz pa sem hitro vrgla torbo v kot ter legla na posteljo. Včeraj zvečer sem slabo spala, saj sta se starša spet prepirala. Zdaj je bila tišina, vsaj za nekaj časa. Sara se je, upam, učila, Petra še ni bilo doma, verjetno je šel na pijačo s prijatelji, mama pa je Niko peljala k zdravniku v bolnico. Peter je zadnje čase vse manj doma in se nas izogiba, kot da smo kužni in le jaz sem vedela zakaj to počne. Tiho sem zavzdihnila, odmislila srečnega brata, ki je lahko zunaj, in razmišljala o moji prihodnosti. Nekaj časa sem želela postati učiteljica, pa je mama rekla, da sem predobra za to, oče pa je hotel, da postanem zdravnica. Zato sem zdaj tukaj, ujeta v gimnaziji, kjer delam stvari, ki jih nočem. Imam sivo zelene oči, dolge temno rjave, rahlo valovite lase, ravno prav velik nos in ljubka usta. Sem bleda, ker se ne sončim. Stara sem 17 let in ime mi je Zandra.

Mama se je vrnila:

»Samo prehlad, nič drugega.« Je takoj pomirila očeta. Nika se je stisnila k mamici in ji nekaj zamrmrala. Nika je stara tri leta in je kar naprej bolna. Čeprav sem 14 let starejša od nje, je bila večkrat v bolnici kot jaz. Seveda zdravnike zelo skrbi, ker je tako drobna in vedno bolehna, pa vendar jo mama noče dati na preiskave, ker se boji, da bi bilo z njeno najljubšo hčerko kaj narobe. Zato jo dvakrat tedensko pelje k zdravniku in ob vsakem znaku leti na urgenco. Precej pestro je življenje v naši hiši.

Prišla sem iz sobe in odšla v kuhinjo. Mimo staršev sem, iz protesta, šla brez glasu, kot že tolikokrat poprej. Le da sem danes, dobila popolnoma drugačno reakcijo.

»Zandra, kaj počneš?« Me je radovedno vprašala mama. Dvignila sem salamo in kruh in ji tako dala vedeti, da si delam sendvič.

»Zakaj nas nisi pozdravila, ko si šla mimo nas?« Zavila sem z očmi, ampak vseeno odšla do Nike, jo pobožala po glavi in vprašala:

»Živjo Nika, kako je bilo pri zdravniku?« Nika je zamrmrala, da je bilo grozno in se stisnila k mami. Odšla sem nazaj v kuhinjo, vzela svoj sendvič in se skrila v sobo. Vedela sem, da starša kar strmita za mano. Jaz pa sem brezbrižno odprla okno, se usedla na posteljo in začela jesti. Nenadoma sem zaslišala oddaljeno mijavkanje in v sobo je nepričakovano skočil velik oranžen maček, ki je dvignil rep in prišel k meni. Odstopila sem mu malo sendviča, on pa mi je v zahvalo skočil v naročje in zapredel. Vrata so se nenadoma odprla. Skoznje je stopil oče, me pogledal, kot se pogleda smet na travi in rekel:

»Zandra, tako ne gre več naprej! Že en teden nisi z nama spregovorila niti besedice, in če bo šlo tako naprej, te bova poslala k strokovnjaku.« Vzela sem zvezek in napisala: Povedala jim bom. Vedela sem, da je to otročje, ampak v tistem trenutku nisem imela boljše ideje. Ob očetu sem se vedno počutila kot zmeden, nemočen otrok, ki nima lastne pameti. Ko je oče prebral je zaničljivo pripomnil:

»Saj nisva nič storila.« Zopet sem nekaj načičkala in mu to pokazala: Prepovedano je tepsti otroka! Roke so se mi tresle, ko sem držala zvezek v rokah in očeta nisem upala pogledati v obraz, čeprav sem se zavedela, da delam pravo stvar. Po nekaj trenutkih grozne tišine je, srepega pogleda, skoraj zakričal:

»Saj sem komaj roko položil nate!« Odložila sem krožnik, se obrnila s hrbtom proti njemu ter dvignila majico. Tisti trenutek je v sobo vstopila mama, ki je glasno in prestrašeno zakričala:

»O moj bog! Kaj je tole?«

»Komaj sem položil roko nanjo. To si je naredila sama, prisežem!« Imela sem dovolj teh laži, še posebej to srečno družino, ki smo jo igrali. Z mirnim glasom sem rekla:

»Seveda si se me komaj dotaknil, saj imaš pas. Le zakaj bi ga drugače nosil?« Oba sta presenečeno pogledala. Sara, ki se je pojavila od nikoder, je nenadoma rekla:

»Kako lep maček. Mami, ga lahko obdržimo?«

»Ne.« Je odsekano rekla.

»Odnesi ga ven.«

»Mami, ta maček je moj.« Sem ji dala vedeti z resnim glasom.

»In kdo ti je dal dovoljenje, da ga lahko imaš?«

»Ti. Pravkar si mi dovolil, da ga lahko obdržim.« Očetu so se oči jezno zaiskrile. Približal se mi je in mi podaril klofuto, jaz pa sem ga kljubovalno pogledala in mu nastavila še drugo lice. Oče je jezno odšel ven, mama pa za njim. Sara je zaprla vrata in prišla do mene, jaz pa sem se prestrašeno sesedla in se začela tresti.

»Ali si ti čisto zmešana? Saj veš, da se bo zdaj znesel nad ostalimi?!?« Ostala sem tiho. Božala sem mačka, jedla sendvič, katerega vsak grižljaj se mi je zaustavil v grlu zaradi cmoka, ki se je pojavil in jo ignorirala. Od jeze je odšla ven, jaz pa sem sklonila glavo, ter v svoji nesreči zaihtela in tiho jokala. Prijela sem mačka in ga trdno stisnila k sebi. Odnesla sem ga ven, na balkon in mu rekla:

»Oprosti mucek, ampak kmalu se bo vse spremenilo in trenutno nimam časa, da bi skrbela še za koga drugega kakor zase!«

Naslednji teden je bil eden najbolj stresnih v mojem življenju. Oče me je ves čas nadiral, profesorji pa so me spraševali o očetu in o ranah, ki so jih, na mojo nesrečo, opazile sošolke. Potem, za višek tedna, pa mi je sošolka povedala o svojih  poskusih samomora. Anji sem omenila, kakšno grozljivko preživljam zadnje čase doma, da komaj spim in da me spomin zapušča, saj sem včasih kar pozabila kakšno stvar. Anja mi je zato zaupala svojo izkušnjo s stresom in kako je pristala v bolnišnici, ker se je ‘sproščala’, to pomeni rezala.

Prav grozljiv teden je bil za mano in ravno zato sem v petek zvečer prav z veseljem zavila v kopalnico, kjer sem kad do vrha napolnila s toplo vodo in se hitro potopila vanjo. Razmišljala sem o popolni pozabi, kako lepo bi bilo neobstajati… Se zliti z vodo in odteči v odtok. Z vsako mislijo sem postajala bolj in bolj zaspana…

»Hej Zandra. Da ne boš zaspala!« Sem nenadoma zaslišala Saro.

»Mislila sem že, da si mrtva, čisto pri miru si bila. Skoraj bi zaspala, daj malo pazi, saj veš, da se lahko utopiš.« Obrnila se je in odšla, mene pa pustila samo. Voda se je že shladila, ampak bilo mi je vseeno. Sara mi je dala čudovito idejo. Vstala sem in v omarici poiskala mamino britvico. Mama jo je kupila prejšnji teden, ker ji je prijateljica rekla, da samo to deluje proti neki bolečini v roki, še posebej, če jo potopiš v neko posebno zelišče in neke čudne začimbe. V bistvu mi je bilo vseeno, kaj mama počne z britvico, važno da jo ima! Vzela sem jo in odšla nazaj v mlačno vodo. Poskusila sem se spomniti, kaj mi je povedala Anja, ki ima s tem izkušnje. Rekla mi je:

»Če se hočeš ubiti, moraš iti navpično, ravna črta od komolca proti dlani, seveda na notranji strani. Ampak tega ti ne priporočam, saj ni vredno. Še jaz sem v bolnici pristala po nesreči. Če hočeš le pritegniti pozornost, kot to delajo EMO-ti, greš vodoravno od dlani proti komolcu, kajti te so najbolj opazne in zagotovo bodo opazili. To je čista motnja iskanja pozornosti ali majhen krik na pomoč. Če pa hočeš samo ‘odrešitev’ ali pa je nekaj resno narobe in nočeš, da kdorkoli to ve, predvsem, če se hočeš resnično sprostiti, greš od komolca proti dlani vodoravno.« Mislim, da je bil to najkoristnejši nasvet tistega tedna, kar je v bistvu kar grozljivo! Vzela sem torej tisto ostro stvarčico ter jo dala na podlahet. Zarezala sem v kožo in naredilo prvo črto. Na začetku je bolelo in tudi črta ni bila popolna, kot je vedno v filmih in kri je lila v potokih. Bilo je ravno tako, kot je rekla Anja; boli samo prvih nekaj sekund. Kasneje sem začutila olajšanje. Zopet sem pristavila desno roko in jo dala zraven leve. Še enkrat sem potegnila. Več krvi je steklo, bolj krvava je bila voda in boljše sem se počutila. Pri moji šesti zarezi pa mi je roka omahnila in nisem je mogla več dvigniti. Naslonila sem se na kad in mirno zaspala, pri tem pa razmišljala, kaj je rekla Anja, preden sem se od nje poslovila:

»Remember, it’s down the road, not across the street.«

2. Poglavje

Na obrazu sem začutila veter. Kako blagodejno in pomirjevalno je vplival name. Sploh nisem hotela vstati, a nazadnje sem se le premaknila, kajti nekaj je bilo hudo narobe. Takoj sem ugotovila, da nisem več doma. Ozrla sem se okoli sebe in zagledala drevesa, ležala pa sem na nekakšni jasi v gozdu. Hitro sem pogledala svoje roke, ampak ni bilo nobenih znamenj ali kakršnih koli ureznin. Oddahnila sem si. Prav tako nisem imela svoje obleke ampak sem bila oblečena v svetlo vijolično tuniko, ki je segala do tal, rokave pa je imela zelo nenavadne, kot nekakšen prišit kos tkanine, ki je raztrgan po šivu. Vendar je obleka izgledala prečudovito, nekako srednjeveško.

Nenadoma sem zavohala dim. Obrnila sem se in zagledala prostor iz katerega se je dim valil. Počasi sem odšla tja, tam ob ognju pa sem zagledala starko, ki si je popevala neko pesem.

»Oprostite, ali veste, kje sem?«

»Deklica, le kako si se lahko izgubila?«

»Ne vem. Ampak prosim, povejte mi kje sem? In če veste kako sem prišla sem?« Starka se je zasmejala in rekla:

»Ne veš, deklica, kako si prišla, še manj pa o tem, kje si? To pa ni ravno odgovorno, kot se spodobi za mlado damo!« Debelo sem pogledala ter začudeno vprašala:
»Torej tudi vi ne veste, kje ste?«

»Ne deklič. Seveda ne vem, kje si, to bi morala vedeti ti.« Ženska se je očitno igrala z mano.

»Kje ste pa vi?« Sem zvito vprašala.

»Tukaj. In tam. Povsod sem.« Sedaj sem bila resno zmedena in nepripravljena.

»Moje ime je Zandra. Pa vaše?«

»Tudi poznaš me ne? Potem si pa res izgubljena, deklič… Bolje, da greš v vas, ampak tam te ne bodo veseli… Ne, res te ne bodo veseli…« Še bolj veselo se je hahljala in si pri sebi prepevala, mene pa je komaj kdaj pogledala.

»Kje pa je vas?« Sem bila rahlo nepotrpežljiva. Tale starka mi bo na vsako vprašanje odgovorila z vprašanjem, zato bom raje šla, sem si mislila in molila, da ve, kje je vas.

»Preprosto sledi potki.«

»Potki, kje vidiš kakšno pot?« S svojo koščeno roko je pokazala na levo. Kar naenkrat sem zagledala lepo grajeno potko, čeprav sem bila prepričana, da je prej tam ni bilo. Skomignila sem z rameni, se ji lepo zahvalila in se odpravila.

»Gospodična Zandra, pa menda ne boste odšli kar bosi?«

»Kako prosim?« Sem rekla in opazila, da res nimam čevljev. Zardela sem, starka pa se je nagajivo nasmehnila.

»Izvoli. Mehki so, topli in enake barve kot tvoja tunika.« Vzela sem čevlje in se hitro obula. Starka je imela prav, čevlji so bili zares topli.

»Hvala!« Sem zaklicala in odšla po potki in že čez nekaj minut sem zagledala vas. Bila je umazana, smrdljiva in nič kaj prijetno ni izgledala, hiše pa so bile prazne. Hiše so bile zgrajene večinoma iz lesa, strehe pa so imele pokrite z neko čudno slamo. Le nekaj hiš je bilo iz kamenja a tudi ta niso izgledala kaj preveč lepo. Samo nekaj sekund sem hodila, ko me je prestrašil pes čuvaj. Stekla sem v notranjost vasi, kjer so me pričakale še starejše hiše. Misel, ki se mi je tisti trenutek vrinila v misli, sem odrinila stran, a ves čas sem se spraševala, kje sem. Ko pa sem zagledala neko svetišče, ki bi mu lahko rekla cerkev, se nisem več spraševala, kje sem, ampak kdaj sem. Nenadoma sem zaslišala glas ter mu sledila in prišla do središča vasi in zelo starega kamenega vodnjaka, na katerem je stal moški ter govoril, množica pa ga je zavzeto poslušala:

»Nevarna je, morilka. Sama je premagala celotno vojsko! Zato rabimo vohune, kajti ravno od njih smo izvedeli, da bo šla v sosednje mesto, se pravi, da bo morala skozi to vas. Tukaj jo lahko ustavimo in ji odrežemo glavo! Kralj bo dal sto srebrnikov tistemu, ki jo ujame in dvesto tistemu, ki jo rani. Kralj bo dal 1000 zlatnikov tistemu, ki jo ubije!!!« Množica se je začela dreti! Hotela sem nekoga vprašati, kako se imenuje ta vas in katerega leta smo, potem pa sem zagledala sliko dekleta, o kateri je govoril moški. Debelo sem pogledala, kajti na sliki sem bila jaz. Enaki temno rjavi lasje, sivo zelene oči… le ena stvar je bila drugačna. Ona je imela na sredi čela velik krvavo-rdeč kamen, katerega jaz zagotovo nisem imela. Nenadoma me je moški na vodnjaku zagledal ter presenečeno pomežiknil. Vsi so utihnili. Mislili so, da bo kaj povedal, ker pa je ostal tiho, so se obrnili, da bi si ogledali, zakaj je utihnil. Ljudje so se odmaknili od mene. Moški je z enim skokom skočil na tla ter vojakom rekel, naj me obkrožijo. V nekaj sekundah sem bila obkrožena in zelo prestrašena, kajti vojaki so mislili resno! Stopila sem nekaj korakov nazaj in se obrnila proti vodji.

»Amilla, kako lepo, da si se oglasila. Iskali smo te!« Je previdno rekel.

»Oprosti, ampak moje ime ni Amilla, Zandra sem.« Sem ravno tako previdno rekla jaz.

»Aha? Torej smo ujeli napačno in ti nisi slavna morilka? Hočeš, da ukažem mojim vojakom naj spustijo orožje?« Vidno sem si oddahnila in malo bolj sproščeno rekla:

»Prosim, ja.« Nenadoma se je na ves glas zasmejal in to s smehom, ki je stresel do kosti.

»Kaj res misliš, da smo tako neumni? Daj no, Amilla, saj znaš bolje! Nehaj se pretvarjati!«

»Povedala sem vam, da nisem Amilla.« Sem rekla prestrašeno. Vodja se je obrnil in vaščane z nasmehom vprašal:

»Ali imate kakšno ječo, čimbolj zastraženo, mogoče celo v podzemlju?« Pokimali so. Dva vojaka sta me trdno prijela in skorajda odnesla mimo vaščanov. Eden je hodil pred nami in kazal pot. Nihče ni govoril, le jaz sem se upirala in klicala Boga, naj mi pomaga.

Ječa je bila v podzemlju in za tako majhno vas, zelo velika in mrzla.

»Prosim, nič nisem storila! Nisem Amilla, Zandra sem. Saj sploh ne vem, kje sem!«

»Če ne boš utihnila, te lahko obglavimo kar zdajle.« Utihnila sem in se prepustila mojim ječarjem. Vojaka sta me vrgla v ječo in brez besed, skorajda jezno, odšla. Zapor je bila zgrajen iz kamna, tako kot večina hiš v vasi. Postelja ni bila nič boljša, nekaj desk položenih skupaj, prekritih z nekakšno smrdljivo slamo, v kateri so se, kot sem kasneje ugotovila, skrivale miši. Zvlekla sem se v kot in nenadoma so me oblile solze. Razmišljala sem, kakšne čudne sanje so to, čeprav so delovale skorajda preveč resnične. Res me je zeblo in vse me je bolelo. ‘Ampak ne morejo biti kaj drugega kot sanje’, sem se prepričevala… Eden od vojakov se je nenadoma pojavil ter mi vrgel odejo, pljunil name, se zarežal in hitro odšel. Drugi, ki je stal pri vratih, je samo zarenčal.

»Prosim, nič nisem naredila,…« sem rekla še enkrat. Nisem vedela, če me je kdo slišal, ampak kmalu sem zaslišala tihe korake, ki so se bližali moji ječi.

»Hej, dekle, si še živa?«

»Ja, tukaj sem.« Sem tiho rekla, v upanju na rešitev.

»Pridi sem, k rešetkam.« Vstala sem in se odplazila do rešetk. Zagledala sem dekle, staro približno toliko kot jaz, zelo neurejeno in umazano, a imela je prijazen, dobrosrčen obraz.

»Ime ti je Zandra, kajne? To pomeni, da nisi Amilla?«

»Saj sploh ne vem, kdo je Amilla! V vas sem prišla ponesreči, samo potki sem sledila in kar naenkrat znašla tukaj, v tej majhni, smrdljivi in mrzli ječi!« Še bolj sem zaihtela.

»Prinesla sem ti malo toplejšo odejo. Moraš razumeti, da si ji zelo podobna, skorajda kot dvojčica si ji! Ampak ona je morilka, tebi pa je že na daleč videti, da nisi, ker če bi bila resnično ona, se sploh ne bi pustila ujeti.«

»Vidiš?!? Kdo sploh je ta, Amilla?«  Če mi je že podobna, moram o njej izvedeti vse, kar lahko, sem si rekla in se stisnila v toplo odejo, ki mi jo je prinesla.

»Vse, kar vemo o njej, je to, da je kruta morilka! Pobija vse, ki jih najde, zato so se te vaščani tako prestrašili! Vsaj tako smo slišali…«

»Pa jim povej, da nisem ona! Prosim…«

»Tudi če jim povem,  mi ne bodo verjeli. Oprosti, ampak vse, kar lahko naredim danes, je to, da ti dam odejo. In oprosti…« Je rekla in odšla. Vzela sem odejo in se nemirno sprehajala.

»Daj, da se hitro zbudim v kopalnici…« Sem polglasno rekla, presenečena, ker sem si prvič zaželela biti doma, in nesrečno sedla v kot, z edino lastnino, ki sem jo tukaj imela, odejo.

(Nadaljevanje sledi)