Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Feb 9, 2015

Objavil/a in Lastne in predelane pravljice

Zimska pravljica



zimska pravljicaDanes je pa prav nesramno vroč dan. Šele januar je, pa je že tako vroče, kaj bo šele poleti.

Slon Vasu je stal pod posušeno palmo in si močno, res močno želel, da bi se čez nebo pripeljala vsaj krpica, ki bi vsaj za hip pokrila sonce na nebu.

Pa ni imel te sreče. Že vsaj dva meseca je hodil po posušeni savani in iskal senco in vsaj toliko blata, da bi se malo povaljal in odpočil od te vročine. Bilo je celo tako vroče, da je tudi ponoči lahko spal le par uric – proti jutru, ko je čez savano zapihal malo hladnejši vetrc.

Sapica pravzaprav.

Vasu bi bil pripravljen storiti že skoraj karkoli, samo za par uric pod gostim palmovim listjem.
Vendar pa v tej savani ni bilo več drevesa, ki bi še imelo zelene liste.

Ko je tako stal pod tisto vejo in se premikal za senco, ki jo je metal suh les, kakor se je premikalo vroče sonce, je na tla poleg njega padel oguljen kovček. Ves je bil polepljen z nalepkami iz daljnih krajev, za katere še slišal ni nikoli.
Pravkar je z nogo brcal v to čudno stvar in se čudil, ko je poleg njega pristala velika, dolgonoga, črno-bela ptica z dolgim kljunom.

Ah, tukaj si, končno sem te našla. Hvala bogu, upam, da so kopalke ostale cele.

Vasu jo je debelo pogledal in na koncu le iztisnil iz sebe – kdo pa si?

Ah oprosti – kako sem nevljudna, jaz sem Jaya, pripotovala sem iz severnih, mrzlih krajev. Celo leto sem komaj čakala, da lahko odpotujem na jug v te čudovito tople kraje. Celo leto sem izbirala kopalke in sončna očala za te čudovite peščene sipine in neskončno sončno, modro nebo. In potem me prav tukaj nad tabo zadane piš vetra in mi ukrade moj dragoceni kovček s kopalkami. Hvala bogu si ga ti našel in dopust še ni čisto izgubljen.

Povej mi, je tukaj vedno tako? Prijetno toplo in tako lepo sonce imate?
Ah končno raj na Zemlji, mislim, da bom ostala vsaj do konca aprila.

Vasu je Jayo debelo pogledal – kot pač suhi sloni to znajo in si z rilcem pomel oči in še malo podrgnil ušesa.

Kaj praviš, da si prišla iz hladnih krajev, na severu praviš? No morda pa bi si tudi jaz lahko privoščil dopust, saj že 30 let nisem odšel iz tega »raja na Zemlji«, kot ga ti imenuješ.
Mogoče je že čas, da si najdem svojo turistično razglednico, moram si omisliti tak kovček, kot je tvoj.

Vasu je zbral nekaj knjig in nekaj slonjih kopalk, jih stisnil v culo, pomahal Jayi, ki ga je seveda samo presenečeno gledala, ter se odpravil na pot.

No, ker sloni ne znajo leteti in Vasu pri tem ni bil izjema, se je odpravil peš, pa malo je štopal ladje, pa spet malo hodil peš in koooončno!

Po kakšnih petnajstih dnevih je slon Vasu stopil na sneg. Ah kako je to čudovito. Kar zmrazilo ga je od ugodja, celo tistih nekaj kocin se je postavilo pokonci. Tudi one niso mogle verjeti kako je lahko nekje tako hladno.

Bil je prijazen bukov gozd in tu in tam je stala kakšna smreka, bilo mu je čudno, ker je kljub mrazu še vedno bilo drevo zeleno, vendar je domneval, da so iglice pač skupaj stisnjeni listki, ker jih tako zebe. Kljub vsemu pa ga je malo zeblo, no vsaj hudo vroče ni bilo ampak si je vseeno kaj kmalu izposodil dolg rjav krznen plašč. Pravzaprav so se morali v medvedji trgovini kar precej potruditi, da so našli dovolj krzna za takega »suhca«.

Končno je našel svoj »raj na Zemlji«! Najel je en še kar prostoren brlog od (novega) prijatelja medveda in si nadel sončna očala. Prijatelji v gozdu so ga fotografirali in poslal je razglednico svoji prijateljici Jayi v afriško savano.

Ko je Jaya dobila razglednico od doma – je debelo pogledala, od spredaj je zagledala velikega debelega slona v krznu – mamuta (mar niso že izumrli),
zadaj pa je pisalo; Pozdravljena prijateljica, končno sem našel svojo zimsko pravljico. Pozdrav iz raja na Zemlji ti pošilja tvoj prijatelj Vasu!