Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Aug 4, 2012

Objavil/a in Zgodbe ki jih piše življenje

Ni vedno vse po načrtu



plani-v-zivljenjuNe, ne morem reči, da je bilo moje življenje sanjsko. Ampak sem se borila – iz dneva v dan, se vstala in šla zvečer spat. Vmes sem poskušala narediti, kar se da, vse najboljše iz vsake situacije.

Vso srednjo šolo sem živela s fantom pri mojih starših. Že po dveh mesecih poznanstva sva vedela, da sva preveč različna za skupno življenje, ampak še vedno sva skupaj. Nikdar nisva imela skupnih interesov, skupnih prijateljev, niti skupnih tem za pogovor. Njemu je bilo delo vedno na prvem mestu. Nato njegova družba, šele nato jaz in predvsem na koncu Midva, kot par. Nisva bila na morju, nikdar preživela kak skupen vikend. Vse je bil samo nek uraden okvir, v katerem sva iskala skupno pot.

Začela sem študirati in bila sem zadovoljna s svojim življenjem. Cele 3 mesece. On je non stop delal, jaz sem imela svoj krog prijateljev, imela sva vsak svoje življenje, pa poleg tega sva zvečer zaspala v objemu in vedela, da sva skupaj. Nisva bila ljubosumna. Jaz sem postajala bolj samostojna in za trenutek sem začutila, da je enostavno to To. Da za srečo ne potrebujeva skupnih interesov. Da je dovolj, da imava en drugega, se spoštujeva in si stojiva ob strani. Da si dajeva dovolj svobode, da vsak od naju zaživi svoje sanje še na drugih področjih, kariera, šport, in se ob tem spodbujava. Bila sem srečna.

Proti koncu decembra pa se je zgodilo nepričakovano. Oziroma… Saj sem vedla, kaj bo. Pa še zdaj ne vem, kako in zakaj. Ob vseh novih občutkih in sreči, ki sem jo doživljala, sem nekako pozabila na tiste »prve« sanje – narediti faks. In zraven tega se je zgodilo še nekaj večjega. Nekaj tednov pred novim letom sem naredila test nosečnosti. Trenutka, ko sem zagledala, da sem noseča, ko sem se zgrudila na tla in bila v momentu sekunde preplavljena s solzami, ne morem pozabiti niti prav opisati. Tiste solze (ne)sreče, ki so lile iz mene – vsi nekontrolirani občutki, ki so me prevzeli …

Novico sem zvečer povedala fantu, ki je bil presrečen. Jaz pa nisem vedela, kaj naj sama s sabo. Zelo me je bolelo, da se nisem mogla iz srca veselit te novice. Ker sem pa že prej zafurala faks za tisti semester, pa sem se odločila, da otroka obdržim. Novico sva povedala staršem in vsi okoli mene so bili naenkrat veseli in zadovoljni, vso sorodstvo nama je stalo ob strani. Bodrili so naju z besedami, da sva se prav odločila – kako je lepo, da imamo mladi otroke.

Ja … vsi se naj veselijo, ampak kaj pa jaz? Saj ne bo nihče rodil namesto mene, nihče skrbel namesto mene za otroka. Nekako sem stala na sredini vseh pogovorov, vsega veselja, ampak okoli mene je bilo vse črno. Ne, nisem se mogla veselit. Ves čas sem imela v glavi misel, da sem premlada. Postajalo me je sram trebuha, nato me je bilo sram, da sploh tako razmišljam. Fant ni opazil mojih občutkov. Njemu je bilo vse zelo objektivno, pobral je gola dejstva in se prepustil toku življenja. Po nekaj mesecih, ko sem fanta najbolj potrebovala ob sebi, ga ni bilo nikdar. Vedno samo služba. Zasovražila sem ga. Zakaj še vztrajam z njim? Ker verjamem, da bo enkrat boljše.

najstnisko-zivljenje

Vedela sem, da ne bom mogla več uživat brezskrbnega mladostniškega življenja. Da odpadejo žurke in pijančevanje – vsaj za leto ali dve. In sem pristala na otroka, samo zato ker sem mislila, da mi bo fant stal ob strani. Da bova še vedno šla ob petkih na kavico, ob sobotah na pico, ob nedeljah pa kako urco preživela skupaj. Pa ni bilo tako. Naenkrat sem bila skozi sama.
Ogromno sem jokala. Za otroka mi je bilo vseeno. Najhuje je bilo, da od novega leta nisem mogla več (sama) nikamor. Slabosti, ki sem jih prestajala zaradi nosečnost, fizična in psihična izčrpanost, dehidracija in druge nevšečnosti povezane s tem stanje so me dobesedno priklenile na dom. V mesto sem šla še samo k zdravniku in trgovino. Še to me je bilo sram.

Aja, ena svetla luč v zgodbici. Osebje v zdravstvenem domu in bolnici je zelo prijazno. Pri ginekologu me je sestra vedno sprejela z velikim nasmeškom, po njenih besedah sem bila »njihova mlada mamica.« Vsi so imeli super odnos do mene, tja sem se vračala z veseljem.

Kako je bilo, ko sem prvič videla otroka na ultrazvoku? Čudno. Neka packa in zraven še ena pika. Torej plod in še nekaj kaj bi naj jedel tam notri. In čeprav sem doma imela to slikico, sem jo gledala, se jokala in še bolj jokala.

Fant je živel svoje življenje naprej, za njega se ni spremenilo Nič. Zjutraj je vstal, šel, prišel domov, dal lupčka meni (in po novem še mojemu trebuhu) – to je bilo za njega vse. Ves čas mi je govoril, da se zelo veseli na otroka, naj ne mislim na splav (za katerega je bilo že itak prepozno), pripovedoval mi je, kako bomo srečna družina, kako bomo šli na morje … Jaz sem pa še vedno videla samo temo.

V 17. tednu sem zakrvavela. In zopet so me preplavile solze, tako naenkrat kot pred tedni, ko sem zagledala test nosečnost. Ampak te solze so bile solze skrbi. Prvič sem začutila skrb za svojega otroka, in tega občutka se matere ne znebijo do smrti. S plodom je bilo potem vse v redu.

V glavi se mi je posvetilo, da navsezadnje, sem jaz mama svojemu otroku. In nihče ga ne bo imel rad namesto mene, da sem jaz tista, ki mu more stati ob strani, skrbeti za njega. Od takrat mi ni bilo več vseeno zanj.

Že od prvega trenutno sem si rekla, da bo fantek. Res je, zdaj sem teden dni pred porodnim terminom in z veseljem pričakujem fantka. Večkrat ga pokličem po imenu, ga pobožam po nogicah, ki jih tišči ven iz te žoge, ki jo nosim pod srcem – in neznansko se veselim poroda ter življenja z novim članom.

Načrti za prihodnost: ker fant pridno dela, bom lahko jaz dokončala študij (tokrat zares), najin pikec bo pa pridno in obdan z ljubeznijo zrasel v pravega moškega.

Do takrat je še dolga pot, najbrž bo še pretočenih mnogo solz, prebedenih mnogo noči – ampak nikdar ni tako slabo, da ne bi moglo biti še slabše.