Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 15, 2011

Objavil/a in Spovednica, Zgodbe ki jih piše življenje

Se z leti vse spremeni?



slab-filingSlab okus v ustih, mrzla površina, ki se dotakne kože in ti da občutek kot, da te prebada do kosti in jo čutiš še v ušesih, mrtve noge, boleči podplati,

oči polne navideznega gnoja, ki ti teče skozi nos v obliki malih krvavih kapljic, ki se nočejo ustaviti dokler v svoji goreči glavi ne dojameš, da te bodo spremljale vse do mučnega, zadnjega trenutka tega groznega prehlada.

Za vrh vsega pa stopaš in se sprašuješ kateri hribovski idiot bi ustavil, do nosa zaviti, blondinki, ki si s šalom maši nosnice in se od omotice premika kot bi bila na heroinu. Delo v domu za ostarele za minimalno plačo, da si lahko plačuješ malico in šolanje, ker nočeš bremeniti staršev, ki ti nudijo še svoje življenje za tvoj lepši dan. Ja, lepo je življenje bodoče maturantke.

moje-zivljenje

Moje življenje ni bilo vedno takšno kot je sedaj. Vsaj od leta, ko imam spomine. Hodila sem na inštrument, ki ga nisem hotela in zaradi tega bila najslabša, igrala stransko vlogo v igrah, kjer so se mi posmehovali, da sem edina, ki igra rastlino ter pozabi edini stavek, ki ji je bil dodeljen, imela sem povprečne ocene, povprečna oblačila, povprečno telo, povprečno zdravje, prijatelje, živali, šolsko torbo, zvezke in povrh vsega genialno sestro. Kaj je lepše kot posmehovanje lastne krvi in pretepanje na poti domov. Vsaj v pretepih sem vedno zmagala.

V moji vasi je edina punca bila moja sestra, ki me je redko vzela s sabo v družbo. Ko pa me je, sem sedela v kotu in opazovala očkove punčke, ko so pletle Barbiki lase, se igrale zdravnike, učiteljice in vse možne, zame, nezanimive igre. Ko sem sodelovala sem bila klovn, zid ali pa pokvarjen profesor, ki so ga morale zapreti v omaro za kazen, ki je nisem zgrešila. Zato sem že kot mala slinasta kepa kože spoznala, da so fantje veliko bolj prijetna družba kot vzvišene kokoši. In z njimi sem se naučila veliko neumnosti, a večinoma uporabnih taktik za napad očkovih punčk.

Vseeno pa sem bila zadnji člen verige. Bila sem le mala deklica proti starejšim fantom, ki še niso razlikovali nežnejšega spola, ampak sem se dobro držala. Jokala sem le prvič in od takrat sem vedno raje požrla solze, zatrla bolečino in stekla za žogo, kot pustila, da me fant vidi jokati.

Tepla sem kot so oni tepli mene, preklinjala, pljuvala mastne curke sline na glave, kričala ter se oblačila kot oni. Nekaj stvari pa je ostalo mojih. V sebi sem bila nežna, čista, tiha, potrpežljiva. In vsakič, ko sem po napornem dnevu prišla domov sem se z mokro krpo umila, počesala in preoblekla v na novo zlikano obleko. Nekaj let sem uživala brezskrbno igranje vojaških iger in nogometa, a kot vsaka stvar se je tudi ta končala z neprijetno in nepozabljeno izkušnjo.

Hahaha, Ani rastejo dude! In tako sem svojo duševno rast nadaljevala pri nežnejšemu spolu. Opravljanje, zbadljivke, ruvanje, ravsanje brez učinka, jokanje, izsiljevanje, piskanje in v največji meri hinavščina. Zanimivo kako vse mamice s ponosom gledajo mlade damice kako odraščajo in prihajajo domov s petkami, namesto, da bi se posvetile vzgoji in povedale, da mora biti človek, kot bitje, prijazen, pošten in odkrit. Nobena mamica ne opazi, da je njena lepa deklica v resnici hinavski zmaj, ki leto mlajši plavolaski obrne hrbet skupaj s celim razredom, jo kliče gnoj in ji zaznamuje otroštvo.

Prejokala sem večino osnovne šole le zato, ker sem bila s kmetije. Fantje so se mi smejali ker sem se hitro razvijala, punce so me gledale postrani ker sem raje kot umetne punčke imela nogometno žogo in ostale smo jaz in meni podobna sošolka.

A imele smo se lepše kot oni. Ko smo odraščale so se kokoške ohladile, dojele so, da smo jim podobne, fantje pa so pozornost posvečali nama, dekletoma z velikimi dudami in ozkim pasom, so nam pravili. Kokoške so bile zelene od ljubosumja a naju ni zanimalo. Moja genialna sestra je bila še bolj genialna kot prej in končno sem dojela, da smo neločljive in je večinoma skrbela zame ter le redko zbadala. In moj idol je postala kar ona sama. Vsi ostali so se ozirali na zvezdnike, igralce, plesalce, meni pa je bilo pomembno, da sem bila srečna, zdrava, razgledana in prijazna kot moja sestra.

Smešno pa je, da sem postala očkova punčka in ta skupek črk je izgubil pomen. Z očetom sem se razumela bolje kot z mamo in kljub temu, da sem se lažje pogovarjala prav z njo in sem jo imela neskončno rada, je oče vedno bil v moji ekipi. Ko sem počasi odraščala in zgubila stike s vzvišenimi kokoškami, sem spoznala, da obstaja več kot samo nasilje in hinavščina. Našla sem ljudi, ki so bili kot skupina enaki kot jaz sama. Končno sem lahko svoje misli in teorije delila z ostalimi. Bili smo družba intelektualcev, gimnazijcev, študentov in glasbenih profesorjev. Z njimi se je bilo lažje pogovarjati in začutila sem pripadnost. Končno sem dojela, da so ljudje, ki me razumejo in se jim moje nove in nenavadne ideje zdijo zanimive in včasih celo genialne, ne pa tarče posmeha in zbadljivk. Včasih sem še srečala dekleta, ki sem jih včasih klicala kokoške. Vizualno so bile drugačne. Ene bolj odrasle, druge manj, čisto vse pa so še vedno držale distanco do kmečkega dekleta. Potem, ko sem dobila službo in uspešnega fanta s katerim sem načrtovala življenje so še vedno name gledale kot nekaj manj. V njihovih očeh sem videla prezir in ljubosumje.

Dobi enega debila z dobro plačo pa že misli, da je na našemu nivoju, še prejšnje leto je starcem brisala rit, zdaj pa se sramuje dreka, ki ga je čistila. Ena od njih mi je nekaj podobnega celo zabrusila v obraz a sem se le milo nasmejala in odkorakala stran. V sebi pa sem se vseeno počutila prizadeto. Potem pa obletnica mature. Živijo Ana, kako si? Sem slišal, da si se poročila in pričakuješ.

O kako lepo, imaš že prav malo trebuščka. Sem slišala, da si dobila novo službo. Direktorica. To pa ni kar tako. Veš moj mož išče službo in karkoli bi mu prav prišlo, saj veš, za dobre stare čase. In kaj sem se naučila jaz?

Skromnost, prijaznost, umirjenost, potrpežljivost, poštenost. Te vrline so mi prinesle uspeh, srečo in prijateljstvo, ki ne temelji na pohlepnosti in izkoriščanju.

Moje drage gospe in gospodične, bivše kokoške pa so še vedno takšne kot so bile. Torej moje vprašanje: kdo bo vzgojil otroke v odgovorne odrasle? Kdo bo dal otroku podlago vzgoje za nadaljnjo življenje in kdo bo odgovoren, ko bodo zapeljali državo v stečaj? Je vredno v svojih otrocih videti le dobro, jih hvaliti in zagovarjati pred profesorji? Presodite sami.