Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 16, 2015

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Zvezda



ljubezenska zgodba lepaHitela je po hodniku, ko jo je zmotil sodelavec, ki je sedel pri računalniku. »Hej, mi nekaj pomagaš?« Sredi koraka je obrnila levo.
Zagledala ga je naslonjenega na lestev. Visok, mrkega obraza, s skuštranimi črno blond lasmi.

Opazoval je Tevža pri programiranju. »Prosim?« »Lahko odneseš to Tadeji na vrh?« Porinil je papirje proti njej. Prikimala je. Še vedno je skrivaj škilila proti lestvi. Gledal je vanjo.
Vzela je dokumente in odšla v zgornje nadstropje. Položila jih je pred Tadejo in vprašala »Kaj pa je to za ena limona pri Tevžu?« Tadeja jo je predobro poznala, zato je se je samo zasmejala. »Je fleten a ne ?« »O ja.« »Mislim, da mi je ravnokar posvetilo sonce«, se je zasmejala nazaj. » Mhm, res se mi je posvetilo sonce in res je fleten.« Šefica se je zresnila. »Tevžev prijatelj je. Leon Mrak.

Prišel je na razgovor, čisto neuradno. Potrebujemo nekoga, da ti pomaga pri sejmu.« Stella je prikimala. »Res je bilo govora o tem, da potrebujemo še nekoga« » Tevž pravi, da je sposoben, bister in resen. In ne preveč zgovoren.« Še enkrat je prikimala. »Prav. Nekako bova že vozila skupaj.«

Sedela je za mizo. Pred seboj je imela vzorec prospekta. Preverjala je ali je besedilo pravilno prevedeno in razmišljala kako bi vstavila sliko lesene skrinje. Lesena skrinja… lestev… Spomin je skočil petnajst minut nazaj. Videla ga je naslonjenega na lestev. Vitek, visok. Majica s kratkimi rokavi. Mišičaste roke, prekrižane na prsih. Napol skriti tattooji. Kavbojke in superge. Sive oči, lasje skuštrani in na črni osnovi blond prameni.

Mrk pogled. Všeč ji je bil. Res je bila avša, da mu ni podala roke, ko ga je zagledala. Pa saj ni bila sposobna pametno razmišljat. Nekaj na njem jo je pritegnilo in jo čisto zmešalo. Sploh ni bil njen tip moškega. Njej so bili všeč moški malo močnejše postave, medoti, da se je stisnila v objem. No, v bistvu sta bila samo dva taka. S prvim je trajalo eno leto, z drugim 3. Avantur ni iskala. Nekako se je sprijaznila, da bo ostala sama. Po lokalih ni hodila, prijateljev ni imela veliko. Najraje je bila doma, z dobro knjigo v roki. Sama se je potepala pa okoliških gričih.

Živela je v nizki hiši na koncu vasi. Starši so ji jo prepustili, sami so odšli bližje morja. Imela je majhen vrtiček in sadovnjak. Samo nekaj dreves in zelenjave. Nekaj s čim se je zamotila. Imela je črno mačko z imenom Sato. Bila je pritepenka, ko jo je oče zagledal na pragu je bil njegov prvi komentar, da je črna kot sam hudič. Tako je dobila ime in nove lastnike.

»Stella ! Kava!« Poskočila je. »Že grem« je zavpila nazaj. Tadeja je pripravila kavo v majhni čajni kuhinji. Previdno je vstopila in preverila, če je njen predmet razmišljanja kje blizu. Sprostila se je, ker sta v kuhinji sedela samo Tevž in Tadeja. »Resno razmišljam, da bi ga vzeli. Kaj pravita?« je začela pogovor šefica. Tevž se je takoj strinjal. »Meni je vseeno, ne poznam ga.« je navrgla Stella. Med kratkim čvekanjem so spili kavo in odšli vsak po svojih opravkih. Služba ji je hitro minilo, kot vedno kadar je delala kaj zanimivega. Sejmi so ji bili všeč.. Rada je imela množico ljudi, ki so jo zanimali njihovi izdelki. Oboževala je vonj lesa in njegovo toploto. Tistih nekaj dni kadar je bila odsotna je soseda poskrbela za muco in rože. Še dober mesec in bo nov sejem.

Čakala je avtobus in brala knjigo. Kamorkoli je šla, kadar je le imela čas je potegnila knjigo iz torbice. Trenutno se je ukvarjala z Robertom Hunterjem, ki je zopet lovil morilca. Ob njej je ustavil avto. »Te zategnem?« Dvignila je glavo in trapasto pogledala v voznika. Leon. »A?« »Kam greš, te peljem? Gneča je.« Srce ji je udarilo s pospeškom. Zajecljala je. »Lahko. Grem dol do Vasi.« »Skoči« Odprl je vrata in jih potisnil proti njej.

Sedla je, se pripela in čakala. »Najbrž že veš. Leon sem.« ponudil ji je roko. »Stella« Prejela je močan stisk roke. Nasmehnil se ji je. Začutila je rdečico na licih. Nasmeh ga je naredil še bolj prijetnega. Vozila sta se v tišini, slišal se je samo glas radia in njeni občasni napotki kam zaviti. Na dovozu je ustavil. »No, najbrž se kmalu vidiva.« Prikimala ja. Pozdravila sta se.

Jutro se ji je vleklo. Pila je kavo, se sprehajala med pisarno in hodnikom. Nestrpno je pogledovala na uro. Sodelavca sta prispela, njega ni bilo. Figo, danes ga zgleda še ne bo. Lotila se je dela, pozabila je na vse okoli sebe. Oddala je letak v tisk. Vsake toliko so se ji v mislih zabliskale sive oči in njegova mehka roka. Konec službe. Brala je knjigo na postaji, ustavil je zraven in jo povabil v avto. Prisedla je in ga pozdravila z nasmehom. Vrnil ji je nasmeh in rekel »Jutri zares začnem, danes sem imel obveznosti. » Mhm, jutri ti pokažem kako potekajo zadeve.

Baje boš moja pomoč.« Ni je spraševal kam zavijat. Zapomnil si je pot in jo dostavil na dovoz. »Prideš na kavo? Ali čaj?« Besede so zletele iz ust preden je dobro premislila. Presenečeno jo je pogledal. »Prav, ne mudi se mi nikamor.« Povabila ga je v kuhinjo in pokazala na poličko. » Pri čajih lahko izbiraš. Imam sivko, bezeg in mešanico različnih zelišč. Ali bi raje kavo?« »Daj sivko, zveni zanimivo.« Sedel je za mizo, premetaval križanke in jo opazoval. Gibala se je elegantno, brez nepotrebnih potez. Še vedno je bila oblečena v ozke kavbojke, majico z napisom neke glasbene skupine in kita temno rjavih las je padala po hrbtu. Nič posebnega ni bila, a ravno prav simpatična , da mu je bila všeč.

Postavila je čaj na mizo. »Si sama tukaj?« je začel pogovor. »Moji so na obali.« Zdelo se ji je da je presenečen. Nato jo je resno vprašal, če je ni strah same. Zasmejala se je »Saj imam Sato, da me čuva.« Dvignil je obrv, na kratko je razložila kako je prišla muca k hiši. »Aha, potem pa res ni skrbi.«
Dolgo sta klepetala, vmes je skuhala še en čaj in dala večerjo na mizo. Poslovil se je s kratkim adijo in ji pomežiknil. Stala je na pragu in mu mahala dokler ni avto izginil iz vidnega polja. Bila je srečna, čudovit večer je bil. Ni se je dotaknil, ni ji dal nobenih upov. Všeč ji je bilo v njegovi družbi.
Novo jutro, kava pred začetkom dela. Leona ni bilo. Bila je malo razočarana. Lotila se je svojih stvari. Urejala je barvne karte in označevala katere barve je izdelek. »Živjo, oprosti, da sem pozen. Moral sem na urgenco.« Stopil je k njej in spustil pogled na njeno delo. Zastrmela se je vanj. »Si v redu?« Zmajal je z glavo. »Če odmislim zaspanost in utrujenost sem bp. Mamo sem odpeljal. Padla je v kopalnici. Poleg tega ima neko bolezen, ki se je ne da ozdraviti.« Zajel je sapo. »No, to je to. Včeraj sem jo peljal na kemo. Zato me ni bilo. Ne vem kako bom uskladil vse skupaj. Po eni strani si želim, da bi bila zdrava. Po drugi strani pa, da bi bilo kmalu konec. Grozen sem, sebičen.« Sklonil je glavo. Dotaknila se je njegove roke. »Bodi močen, že zaradi nje. Imela sem prijatelja, rak na bezgavkah. So rekli, da je ozdravljen. Pa kaj še, čez kako leto je napadel kosti. Ni bilo več pomoči.« »Ja, življenje ni potica. Tako oguljen stavek je.« Zavzdihnil je. »Če rabiš robčke sem tukaj« Kislo se je nasmehnil. »Vzeto na znanje. Kaj imaš tukaj?« Konec intimnih pogovorov. Posvetila sta se delu, dokler ni Tjaša zavpila, da je kava kuhana. Malo predaha in naprej med načrte in osnutke.

Delovni dan je minil prehitro. Skupaj sta stopila iz stavbe. »Te peljem, mislim greš z mano? je vprašal, ko sta stopila na sonce. »No, če želiš, ni obvezno. Pot bo hitreje minila in ti se ne boš gnetla na avtobusu.« Dvignila je roko n ustavila plaz besed. »Kam bi peljal? Mene domov ali bi šel na obisk k mami?« Bilo mu je nerodno. » Bereš mi misli. Bi jo šla za mano obiskat? Samo tako, za družbo, nič ne silim.« Pokimala je. »Pojdiva« Med vožnjo se nista trudila s pogovorom. On je razmišljal o svojih starših, ona o svojem prijatelju, ki je odšel prehitro. Naenkrat je prekinil tišino. »Prijazna si, hvala, ker greš z mano.« Ni vedela kaj bi odgovorila, zato je se mu je samo nasmehnila.

Pozabila je že kako je na oddelku. Bolečina in trpljenje kamor se obrneš. Bleda je ležala na postelji, upadla v obraz. V sobi je bilo vroče in potne kaplje so se ji lesketale na čelu. Pozdravil jo je s poljubom in predstavil Stello, kot svojo sodelavko. Podala ji je roko in se zazrla v njene oči. Enake barve kot Leonove. Nista ostala dolgo. Pogovor ni stekel. Bila je utrujena. Poslovila sta se. Še enkrat ji je podala roko in takrat je mama zašepetala. »Vesela sem, še kdaj pridi.« Spogledala se je z Leonom in zapustila sta sobo. »Ne vem kaj je bilo tole. Mislim, da misli, da sva par.« Nekaj je zamomljala nazaj, ker ni imela pametnega odgovora. Odpeljal jo je domov in se kar v avtu poslovil.
Sedela je na kavču in božala Sato. Seveda se je sukal v njenih mislih. Ne bi se branila, če bi bila skupaj. Spet ji je bilo žal, da se ga ni bolj dotikala, mogoče bi ga lahko objela za slovo. Avša. Muca je nakazala, da želi ven. Zaprla je vrata in se vrgla v posteljo. Zaspala je z mislimi nanj. Prikradel se je v sanjah in jo vzel v svoje naročje. Obrnil jo je proti sebi in približal svoj obraz k njenemu. Zaprla je oči in takrat je zazvonila budilka. Konec sanj, konec sladkega pričakovanja. Pristavila je kavo in odprla vrata, da vzame časopis. Zajela je sapo in stopila korak nazaj. Pred vrati je stal Leon s papirnato vrečko v eni roki in časopisom v drugi. »’Jutro. Saj te nisem zbudil?

Nisem mogel spati. Prinesel sem rogljičke. Kava diši« Z eno roko je še vedno držala za vrata, zato je stopila še korak nazaj in odprla vrata do konca. »Dobro jutro, malo si me presenetil« Spustila ga je v hišo. Gledala je za njim, kako samozavestno koraka proti kuhinji. Takrat se je zavedla, da je v kratki spalni srajčki, vsa skuštrana in pomečkana. Neodločno je spregovorila za njim. »Samo preoblečem se, takoj bom« Obrnil se je proti njej. Odkimal je. »Takšna si čisto v redu, čudovita si.« Objel jo je in zakopal glavo v njene lase. »Mmmm dišiš.« Otrpnila je. Naenkrat je dobila mehka kolena. S skrajnim naporom se je odmaknila od njega. »Takoj pridem« Pobegnila je v kopalnico pod hladen tuš. Navlekla je kavbojke in kratko majico in odšla v kuhinjo. Kava je dišala in rogljički so bili na mizi. Sato se je oblizovala in hrepeneče gledala Leona. Nasmehnil se ji je in pomežiknil »Tista pižama ti bolj paše.« »Čakaj malo, Tevž je rekel, da si bolj redkobeseden, zdaj pa kar naprej nekaj čvekaš.« »Ja, včasih je bilo res tako. Dokler nisem spoznal tebe.« »Pa ja.« Ga je zavrnila. Z drobnim zbadanjem in precej smeha sta pojedla in spet je bila na vrsti služba.
Dnevi so minevali. Zjutraj jo je prišel iskat, vozil jo je domov. Šla je z njim na obisk k mami. Bližal se je sejem. Veselila se je trenutkov, ki sta jih preživela skupaj. Bila je prepričana, da je našla v njem dobrega prijatelja. Skrbelo jo je le kaj bo potem, ko bo sejem mimo. Projekt bo končan in on bo šel dalje. Razen takrat, ko jo je presenetil zjutraj ni nikoli več namignil, da mu je všeč.
Stala je pred firmo s kovčkom ob sebi. Čakala je kombi, ki jih bo peljal na sejem. Šla bosta seveda ona in Leon, ter dva zunanja sodelavca, ki bosta pomagala pri postavitvi prostora. Kombi se bo vrnil, saj nima smisla, da stoji tam ves teden. Ura je bila zgodnja, vožnja dolga zato je večino poti prespala. Prijavila sta se v hotelu kjer ju je čakalo presenečenje. Narobe so se razumeli pri rezervaciji sob, zato so jima dali samo eno sobo. Rešiti se ni dalo nič več, ker je bil hotel poln. Malo je godrnjala ampak bolj potiho. Vedela je, da bodo dnevi naporni in bo hodila v hotel samo spat. Prtljago sta postavila v sobo in se odpravila na sejmišče. Pomagala sta postaviti prostor.

Mojstra sta odšla, ona dva sta uredila ves ostali material. Zbita sta se vrnila v hotel. Na srečo je bil dokaj blizu. »Katero stran postelje želiš?« je vprašal takoj ko sta vstopila v sobo. »Če te ne moti bi šla k oknu«.Prikimal je. »Greš prva?« Pokazal je proti kopalnici. Pograbila je svoje stvari in se mu zahvalila. Res je bila utrujena In besna nase. Če bi vedela, da bosta imela sobo skupaj, bi vzela sabo kakšno lepšo spalno srajčko in daljšo.

Tako je imela le samo bombažno pisano potiskano majčko s tankimi naramnicami. Še vedno si je želela,da bi jo stisnil v svoj objem, jo posul s poljubi in nikdar ne izpustil. Topla voda ji je prijala. Iz zvočnikov je prihajala pomirjujoča glasba. Pohitela je, ker je vedela da tudi on komaj čaka na sproščujoč tuš. Oblekla se je in pokukala skozi vrata. Sedel je v temi na balkonu. Smuknila je pod odejo in v sedečem položaju zbrisala lase. Obesila je brisačo čez stol in tiho zaklicala, da je kopalnica prosta. Pogreznila se je v mehko posteljo se obrnila na bok proti oknu. Še preden je prišel iz kopalnice je spala in sanjala .Njega seveda.
Legel je na drugo stran postelje in zavzdihnil. Kopalnica je dišala in tudi v spalnici je bil nežen vonj sivke. Zlezel je še bližje in se začel igrati z njenimi lasmi. Še nikoli ni videl tako gostih in dolgih las. Čeprav so bili še vlažni si jih je nežno ovijal okrog prstov. Razmišljal je, kako bi bilo poljubiti te mehke ustnice. Imel je nekaj neresnih dogodivščin z ženskami. Želel je uživati dokler ne sreča tiste, ki ga bo osvojila. Vse bolj se mu je dozdevalo, da bo to ona. Bila je nežna, razumevajoča, vedno je imela prijazno besedo in na svet je gledala pozitivno. Nobene do sedaj ni predstavil mami. Ni mu šlo v račun kaj mu je bilo takrat, da jo je povabil. Nežno jo je poljubil na čelo.
Budilka je zapela, ura je šest. Odprla je oči. »Greš na zajtrk?« Oblečen v trenirko je stal pri vznožju postelje. »Seveda, daj mi 10 minutk.« Malo je manjkalo, da ni zapredla. V trenirki je bil privlačen. Ozka majica je ovijala prsni koš in skuštrani lasje so mu dajali nagajiv videz. Tudi sama je skočila v trenirko. V zajtrkovalnici ni bilo gneče, vseeno sta pohitela. Ob vrnitvi v sobo ji je zopet ponudil, da gre prva v kopalnico. Zavita v brisačo mu jo je čez nekaj minut prepustila. Oblekla je siv kostim in bordo bluzo. Ni želela obleči klasike. Črne hlače in bela bluza. Natakarjev je dovolj. Nič vpadljivega. Resno mora predstavljati podjetje. Lase je kot vedno spela v kito in diskretno nanesla make up. »O!« Je bilo vse kar je rekel, ko je izstopil iz kopalnice. »Čudovita si.« Nagnila je glavo proti njemu. »Tudi ti nisi napačen.« Zardela je. Ponudil ji je komolec kot največji kavalir. Sprejela je in skupaj sta odšla.
Na sejmišču je bilo živahno. Veliko ljudi, veliko zanimivih prizorišč. Prvi dan je vedno najnapornejši. Hitela je sem in tja, da bi čimvečim strankam razložila delovanje podjetja in njihove izdelke. Dan je kar pobegnil mimo. Komaj sta še ulovila večerjo v hotelu. Še dobro, da je bilo dvigalo, ni si predstavljala, da bi mogla prehoditi vse stopnice do sobe.
Najprej je brcnila čevlje z nog, nato se je oblečena vrgla na posteljo. »Prav zbita sem. Še štiri dni.« Vrgel se je zraven nje in z eno roko začel razpletati kito. »Zakaj imaš vedno spete lase?« »Navada pač.« Mu je resno odgovorila. »Izvoli prvi pod tuš.« Ves dan ga je imela v svoji bližini in v mislih. Mimo nje je šlo kar nekaj postavnih moških, a za nobenim se ni obrnila. Najraje bi imela tega, ki je sedaj ropotal v kopalnici. Prišel je ven v samih spodnjicah in se ji opravičujoče nasmehnil, češ, pozabil sem majico. Pogledala je vanj, takoj zardela, vstala in odšla v kopalnico, da se pripravi na spanje. V glavi je imela tisoč misli, vse pa so se končale v postelji. Opomnila se je, da ni čas za hece. Službo potrebuje, njega bo že nekako pozabila.
Čakal jo je v postelji, odgrnil odejo na njeni strani in jo z roko povabil k sebi. Zlezla je pod odejo a ostala na varni razdalji. Bil je tako poželjiv.

Po kratkem pregledu današnjega dne sta zaspala. Zbudila se je sredi noči, ko jo je krepka roka objela čez pas. Povlekel jo je k sebi in obraz zakopal v njene lase. Še udobneje se je namestila in zaspala. Zbudil jo je s poljubom na čelo. »Si na štartu za nov dan?«

Čisto zaspana je gledala vanj in zamomljala »Zakaj pa to?« Spustil se je nižje, jo poljubil na vrat. »Ker si mi všeč, ker si želim biti s tabo, ker te imam rad« Začudeno je gledala vanj.

»Ne rabiš se delat norca iz mene. Jaz sem tista, ki – « Utišal jo je z novim poljubom, tokrat na oči. »Vem, nisem najbolj spreten v izkazovanju ljubezni ampak zdi se mi, da si ti tista s katero se želim zbujati. Res si kot zvezda, ki sveti v temni noči.« Ponudil ji je roko. »Pridi, greva v nov dan. Noč bo pa samo najina.«

Looser.




Komentiraj zgodbico


Za popestritev uporabi smajlije: