Objavil/a admin in Spovednica
7 let
ZaÄudeno je obstala pred avtom. Za brisalcem je bil zataknjen prepognjen list. Prebrala je samo eno besedo »prasica« Pogledala je okoli sebe, nikjer nikogar. Ok, nekdo se je paÄ zmotil. ZmeÄkala je list  in ga odvrgla na sedež.
GneÄa na cesti, kot vedno. Ob takih trenutkih je skoraj obžalovala, da se je preselila v veliko mesto. VÄasih je pogreÅ¡ala mir domaÄe vasice, ampak tukaj je bila njena služba, tudi prijatelji iz Å¡olskih dni. VeÄina je ostala v mestu, nekaj jih ima že družino.
Tudi sama si je želela otrok. Kadar je pogovor nanesel na njih, se je mož izmikal, kadar so ju o tem povpraÅ¡ali drugi, se je vedno izgovarjal, da je Å¡e Äas, ali vse skupaj obrnil na Å¡alo.Â
Sedmo leto je teklo, kar sta bila skupaj. Po dveh letih zveze se je preselil k njej, Äe si delita stroÅ¡ke je življenje ceneje in lažje. Na zaÄetku je bilo Äudovito. Izleti, veÄerje, sprehodi o reki… Bili so vzponi in padci, vmes je imela obÄutek, da nekaj ni v redu med njima. Seveda je zanikal, ko je izrazila sum. Å e vedno je skrbel za njo, jo razvajal. Le obÄutek je imela, da ni pri stvari. Da je z mislimi drugje. Domov je prihajal vedno kasneje, se izgovarjal na službo, na sto opravkov zaradi nje. Poljubi so postajali povrÅ¡ni, ljubljenja skoraj ni bilo. Bila je ženska v najlepÅ¡ih letih, pogreÅ¡ala je njegovo telo na svojem. Kadar se je zveÄer stiskala k njemu, jo je odpravil, da je utrujen. Å e najveÄkrat je ostajal v kabinetu ali zaspal na kavÄu. KakÅ¡no leto je že ugotavljala, da ni vse kot bi moralo biti.
RazmiÅ¡ljala je, kaj je narobe z njo. Domov je nosila denar, stanovanje je bilo pospravljeno, srajce zlikane, perilo zloženo v omarah, ona urejena. Res ni imela manekenskih mer, bila je simpatiÄna pegasta rdeÄelaska z zelenimi oÄmi in Äutnimi ustnicami.  Na zunaj sta bila Äisto normalen par. Le njo je grizlo zakaj se umika.
Prispela je v prazno stanovanje. Na mizi jo je priÄakal listek, da odhaja za dva dni v London. Vrgla ga je v smeti. Ni razumela, zakaj ni poklical. Telefon je uporabljal samo za službene klice, sporoÄil ni maral pisati. To je bil njegov izgovor na vpraÅ¡anje zakaj je nikoli ne pokliÄe, zakaj nikoli ne poÅ¡lje sms-a. Nima Äasa, niti živcev za tapkanje po ekranÄku.
Poklicala je prijateljico in jo povabila k sebi na kavo. Klepetali sta, ko je omenila njegovo sporoÄilo na mizi. Si prepriÄana, da ne uporablja telefona, jo je resno vpraÅ¡ala. Prikimala je, ÄeÅ¡, vedno ga ima v sobi. NemogoÄe, da moÅ¡ki pri petintridesetih ne bi uporabljal napredne tehnologije. Vsi ostali prijatelji so imeli telefone, ki so jih kar naprej vrteli po rokah. ZaÄela je razmiÅ¡ljati. Ko je brskala po spominu za nazaj, je ugotovila, da najbrž skriva telefon pred njo. Potem je odmahnila z roko, da si samo domiÅ¡lja. Tudi sama ni bila pretiran uporabnik modernih igraÄk izven službenega Äasa.
ÄŒez dva dni se je vrnil in potožil, kako je bilo naporno. Zaprl se je v svojo delovno sobo in ni stopil veÄ ven. Šla je v posteljo, njega ni bilo, Äeprav mu je Å¡la zaželet lahko noÄ.
Sunkovito se je zbudila. Postelja je bila prazna. Tiho je Å¡la v kuhinjo, bila je žejna, sliÅ¡ala je govor iz njegove sobe. Besed ni razloÄila.
Zjutraj sta odÅ¡la vsak v svojo smer. Kot dva, ki se nakljuÄno sreÄata na stopniÅ¡Äu. Po koncu službe se ni odpeljala domov, naredila je krog Äez parkiriÅ¡Äe pred podjetjem kjer je delal. Njegovega avtomobila ni bilo. PriÅ¡el je Å¡ele zveÄer, kot vedno.
Že popoldne se je odloÄila, da se bo dokopala do njegovega telefona. Po veÄerji ga je prosila, Äe lahko pokliÄe njen mobitel, nekje ga je založila in ga ne najde. Na sreÄo ga je Å¡e imel pri sebi. Hitro je potegnil s prsti po ekranu. Sprehodila se je po stanovanju kakor da iÅ¡Äe. Prinesla ga je iz kopalnice, v smehu navrgla, da ji je padel med perilo. Samo zagodrnjal je nazaj. Zdaj ima kodo telefona, Å¡e poÄakati mora, da gre v kopalnico. Ko je zasliÅ¡ala vodo je stekla v njegovo delovno sobo. Previdno je pobrskala po mizi in predalu. Ni ga bilo. PoÄutila se je kot tat v lastnem domu.
Odpravila se je v posteljo, malo jo je grizlo. Ni si upala predolgo ostati v njegovi sobi, da ne bi kaj posumil.
Minilo je nekaj dni, niÄ posebnega se ni zgodilo. Do telefona Å¡e ni priÅ¡la. Bila je sama doma, urejala je raÄune, sortirala papirje. Nekaj za v smeti, nekaj za razrez. Imela je rezalnik papirja, ni želela, da kdo pregleduje koliko je zapravila in kaj je kupila. Pomislila je, da bi si lahko odprla elektronsko banÄniÅ¡tvo. Imela bi eno skrb manj in vse skupaj bi bilo precej hitreje urejeno.
Pod roke ji je priÅ¡el njegovi izpisek banÄne kartice. Iz navade je preletela papir. Poklicna deformacija. Zlatarna, restavracija, masažni salon, razni butiki in trgovine. Kocke so se sestavljale. Ni se mogla spomnit kdaj je njej prinesel nakit. Pozabil je vse rojstne dneve, tudi datum poroÄnega dne. KakÅ¡en mesec je bil že mimo odkar sta Å¡la na veÄerjo. Vse to za drugo.
Bila je v Å¡oku, Äeprav je potiho priÄakovala nekaj takega. MoÅ¡ki, ki mu je obljubila zvestobo do smrti ima drugo. Ljubico. Beseda se ji je zataknila v možganih, ni Å¡la ven. Divjalo je v njej, jeza, razoÄaranje, zavedanje, da ni edina, da ni dovolj dobra zanj, mogoÄe mu je bilo prelepo, kje je naredila napako, zakaj, kdaj… Je mlada, lepa, poskoÄna?
Z muko je pospravila do konca. Potem si je v banjo nalila toplo vodo, dodala diÅ¡eÄo sol in razmiÅ¡ljala kako naprej. Prva misel je bila, da mora stran. On. Ne bo ga trpela veÄ zraven sebe. ÄŒeprav je že dolgo Äutila, da njen zakon umira, ga je Å¡e vedno ljubila. Ali pa je bila le to ideja v njeni glavi?  Vcepljena misel, da je zakon veÄen, ne glede na to kaj se dogaja za Å¡tirimi stenami. Imela je sreÄo, da je stanovanje kupila pred poroko. V službi imajo dobrega pravnika, njega bo povpraÅ¡ala za nasvet. Bo zahteval polovico? Saj mu ne pripada, bo zahteval povraÄilo, ker je dal malenkost zraven za položnice? Lahko ona zahteva od njega najemnino? Bo nagajal? Kaj pa njegova ljubica? Ni se mogla umiriti. Zgodaj je Å¡la v posteljo, njega še ni bilo domov.
Po zakljuÄku uradnih ur se je ustavila pri sodelavcu v pisarni in mu opisala težavo. Kar nekaj Äasa sta se pogovarjala in pregovarjala kaj bi bilo najbolje za njo. Kmalu zatem se je zahvalila in poslovila. Zunaj je zagledala žensko, ki je odhajala od njenega avtomobila. Zavpila je za njo naj se ustavi in stekla proti njej. VpraÅ¡ala jo je kaj se gre. Neznanka jo je ozmerjala, naj pusti njenega moÅ¡kega pri miru. KakÅ¡nega moÅ¡kega? NiÄ ji ni bilo jasno. Nekako je uspela pregovoriti žensko, da se je vsaj malo pomirila. V niÄ kaj prijetnem pogovoru je ugotovila, da je ženska pred njo prepriÄana, da je ona tista, ki ji hoÄe ukrasti partnerja. Zasmejala se je. Reva ni vedela, da je »njen dragi« že dolgo poroÄen. V nekaj mesecih kar sta skupaj, ji tega Å¡e ni priznal. Ženska ju je videla na veÄerji in jo kasneje prepoznala na delovnem mestu. Malo jo je opazovala in sklenila, da ji bo že posvetila, da  bo dala prste stran. Njemu ni omenila niÄesar. RazÅ¡li sta se dokaj mirno. List z zmerljivko je zmeÄkala in vrgla na sedež. Celo pot ji je Å¡lo na smeh. Tako godljo si je skuhal. No, naj jo Å¡e poje. V upanju, da se bo dobro opekel, se je nasmehnila. Ponavadi ni bila privoÅ¡Äljiva, ampak vse skupaj jo je malo vrglo iz tira. In ona. Sploh ni bila niÄ posebnega. ÄŒe bi jo sreÄala na ulici si ne bi nikoli mislila. ÄŒisto njeno nasprotje. ManjÅ¡a in kratkolasa. In obleÄena v niÄ Å¾enstvena oblaÄila.
Dogodka ni omenila.
Naslednje dni je bila polno zaposlena s papirji o loÄitvenem postopku. Preverjala je tudi raÄune po njegovem banÄnem izpisku. Hotela je biti dobro pripravljena. Žalostna je pomislila, kakÅ¡na sreÄa, da nimata otrok. Å e psa nista imela. Nobenega ljubljenÄka. On je bil proti. Najbolj jo je grizlo to, da je imela obÄutek, da je ženska noseÄa. Rodila bo njegovega otroka, otroka, ki ga ni hotel imeti z njo.
Celo popoldne se je pripravljala, da mu bo vrgla resnico v obraz. PriÅ¡el je utrujen in slabe volje. Zdaj ali nikoli. Prijazno ga je vpraÅ¡ala, kako je potekal njegov dan. Nekaj se je izgovarjal, da gre jutri spet v London, da mora Å¡e pripraviti potovalko. Prikimala mu je, kar vse spakiraj. Obnovila mu je pogovor z neznanko, ga seznanila z njegovim banÄnim izpiskom in tem, da je vloga za razvezo vložena. En teden ima Äasa, da odide. Ni taka baraba, da bi ga sredi noÄi vrgla na cesto, Äeprav bi si to zaslužil.
Obstal je brez besed. Na njegovem obrazu je prebrala nejevero, jezo, razoÄaranje. Izgovarjal se je, da je samo prijateljica. SarkastiÄno ga je prekinila, prijateljici ne kupujeÅ¡ Äipkastega perila in ne dragega nakita. Zaprla je vrata za sabo in se vrgla na posteljo. Å e vedno ni dojela, kaj se ji dogaja.
Prej kot v tednu dni je odÅ¡el. Vrnil ji je kljuÄe in med vrsticami zagrozil, da jih bo že dobil nazaj in naj ne misli, da jo bo poceni odnesla. Besed slovesa ni sliÅ¡ala od njega.  Takoj je Å¡la menjat kljuÄavnico in odjavila ga je iz stalnega prebivaliÅ¡Äa.
Njen urnik se ni spremenil. PoÄela je enake stvari, kot takrat, ko sta živela skupaj. Vseeno je imela veÄ prostega Äasa. Vpisala se je v knjižnico in se posvetila raziskovanju pisane besede. Nikomur ni zaupala kaj se dogaja. Tudi domaÄi niso vedeli. V mislih je videla je mamino reakcijo. Zaripla v obraz, z rokami v bok, jezen glas in oÄitajoÄe besede, mar nisem rekla, da ni zate. Kakor si postlala, tako boÅ¡ spala. Tudi moj zakon ni bil idealen. In najbolj zlajnan stavek, kaj bodo pa sosedi rekli.
ÄŒez skoraj tri mesece sta se sreÄala pred sodiÅ¡Äem. V vmesnem Äasu sta se uspela dogovoriti kaj in kako z lastnino. RaÄune sta imela loÄene, vsak svoj avto, odnesel je hiÅ¡ni kino in nekaj malenkosti. Ker ni niÄ vlagal v stanovanje, ni imel kaj zahtevati. Ko je zaÄel komplicirati okrog plaÄevanja položnic mu je jasno razložila, da je bil levji delež stroÅ¡kov na njenem hrbtu.
Bil je z njo, trebuÅ¡Äek se ji je že poznal.  ObÄutek je ni prevaral. Ona je priÅ¡la sama, saj ni imela nikogar. Iz skupne družbe se je umaknila, težko je posluÅ¡ala komentarje o tem zakaj sta se razÅ¡la. Nazadnje je sliÅ¡ala, da je jalova. Kot žival. Nesposobna. Seveda, pohitel je in raztrobil neresnice o njej. Trudila se je, da ne bi razmiÅ¡ljala o tem. Držala se je samo Å¡e službe in doma.
Uradno sta se pozdravila, njo je ignorirala.  Vprašala ga je zakaj. Izmaknil je pogled, nekaj zamomljal, a odgovora ni dobila.
Made by Looser