7 let

Začudeno je obstala pred avtom. Za brisalcem je bil zataknjen prepognjen list. Prebrala je samo eno besedo »prasica« Pogledala je okoli sebe, nikjer nikogar. Ok, nekdo se je pač zmotil. Zmečkala je list  in ga odvrgla na sedež.

Gneča na cesti, kot vedno. Ob takih trenutkih je skoraj obžalovala, da se je preselila v veliko mesto. Včasih je pogrešala mir domače vasice, ampak tukaj je bila njena služba, tudi prijatelji iz šolskih dni. Večina je ostala v mestu, nekaj jih ima že družino.

Tudi sama si je želela otrok. Kadar je pogovor nanesel na njih, se je mož izmikal, kadar so ju o tem povprašali drugi, se je vedno izgovarjal, da je še čas, ali vse skupaj obrnil na šalo. 

Sedmo leto je teklo, kar sta bila skupaj. Po dveh letih zveze se je preselil k njej, če si delita stroške je življenje ceneje in lažje. Na začetku je bilo čudovito. Izleti, večerje, sprehodi o reki… Bili so vzponi in padci, vmes je imela občutek, da nekaj ni v redu med njima. Seveda je zanikal, ko je izrazila sum. Še vedno je skrbel za njo, jo razvajal. Le občutek je imela, da ni pri stvari. Da je z mislimi drugje. Domov je prihajal vedno kasneje, se izgovarjal na službo, na sto opravkov zaradi nje. Poljubi so postajali površni, ljubljenja skoraj ni bilo. Bila je ženska v najlepših letih, pogrešala je njegovo telo na svojem. Kadar se je zvečer stiskala k njemu, jo je odpravil, da je utrujen. Še največkrat je ostajal v kabinetu ali zaspal na kavču. Kakšno leto je že ugotavljala, da ni vse kot bi moralo biti.

Razmišljala je, kaj je narobe z njo. Domov je nosila denar, stanovanje je bilo pospravljeno, srajce zlikane, perilo zloženo v omarah, ona urejena. Res ni imela manekenskih mer, bila je simpatična pegasta rdečelaska z zelenimi očmi in čutnimi ustnicami.  Na zunaj sta bila čisto normalen par. Le njo je grizlo zakaj se umika.

Prispela je v prazno stanovanje. Na mizi jo je pričakal listek, da odhaja za dva dni v London. Vrgla ga je v smeti. Ni razumela, zakaj ni poklical. Telefon je uporabljal samo za službene klice, sporočil ni maral pisati. To je bil njegov izgovor na vprašanje zakaj je nikoli ne pokliče, zakaj nikoli ne pošlje sms-a. Nima časa, niti živcev za tapkanje po ekrančku.

Poklicala je prijateljico in jo povabila k sebi na kavo. Klepetali sta, ko je omenila njegovo sporočilo na mizi. Si prepričana, da ne uporablja telefona, jo je resno vprašala. Prikimala je, češ, vedno ga ima v sobi. Nemogoče, da moški pri petintridesetih ne bi uporabljal napredne tehnologije. Vsi ostali prijatelji so imeli telefone, ki so jih kar naprej vrteli po rokah. Začela je razmišljati. Ko je brskala po spominu za nazaj, je ugotovila, da najbrž skriva telefon pred njo. Potem je odmahnila z roko, da si samo domišlja. Tudi sama ni bila pretiran uporabnik modernih igračk izven službenega časa.

Čez dva dni se je vrnil in potožil, kako je bilo naporno. Zaprl se je v svojo delovno sobo in ni stopil več ven.  Šla je v posteljo, njega ni bilo, čeprav mu je šla zaželet lahko noč.

Sunkovito se je zbudila. Postelja je bila prazna. Tiho je šla v kuhinjo, bila je žejna, slišala je govor iz njegove sobe. Besed ni razločila.

Zjutraj sta odšla vsak v svojo smer. Kot dva, ki se naključno srečata na stopnišču. Po koncu službe se ni odpeljala domov, naredila je krog čez parkirišče pred podjetjem kjer je delal. Njegovega avtomobila ni bilo. Prišel je šele zvečer, kot vedno.

Že popoldne se je odločila, da se bo dokopala do njegovega telefona. Po večerji ga je prosila, če lahko pokliče njen mobitel, nekje ga je založila in ga ne najde. Na srečo ga je še imel pri sebi. Hitro je potegnil s prsti po ekranu. Sprehodila se je po stanovanju kakor da išče. Prinesla ga je iz kopalnice, v smehu navrgla, da ji je padel med perilo. Samo zagodrnjal je nazaj. Zdaj ima kodo telefona, še počakati mora, da gre v kopalnico. Ko je zaslišala vodo je stekla v njegovo delovno sobo. Previdno je pobrskala po mizi in predalu. Ni ga bilo. Počutila se je kot tat v lastnem domu.

Odpravila se je v posteljo, malo jo je grizlo. Ni si upala predolgo ostati v njegovi sobi, da ne bi kaj posumil.

Minilo je nekaj dni, nič posebnega se ni zgodilo. Do telefona še ni prišla. Bila je sama doma, urejala je račune, sortirala papirje. Nekaj za v smeti, nekaj za razrez. Imela je rezalnik papirja, ni želela, da kdo pregleduje koliko je zapravila in kaj je kupila. Pomislila je, da bi si lahko odprla elektronsko bančništvo. Imela bi eno skrb manj in vse skupaj bi bilo precej hitreje urejeno.

Pod roke ji je prišel njegovi izpisek bančne kartice. Iz navade je preletela papir. Poklicna deformacija. Zlatarna, restavracija, masažni salon, razni butiki in trgovine. Kocke so se sestavljale. Ni se mogla spomnit kdaj je njej prinesel nakit. Pozabil je vse rojstne dneve, tudi datum poročnega dne. Kakšen mesec je bil že mimo odkar sta šla na večerjo. Vse to za drugo.

Bila je v šoku, čeprav je potiho pričakovala nekaj takega. Moški, ki mu je obljubila zvestobo do smrti ima drugo. Ljubico. Beseda se ji je zataknila v možganih, ni šla ven. Divjalo je v njej, jeza, razočaranje, zavedanje, da ni edina, da ni dovolj dobra zanj, mogoče mu je bilo prelepo, kje je naredila napako, zakaj, kdaj… Je mlada, lepa, poskočna?

Z muko je pospravila do konca. Potem si je v banjo nalila toplo vodo, dodala dišečo sol in razmišljala kako naprej. Prva misel je bila, da mora stran. On. Ne bo ga trpela več zraven sebe. Čeprav je že dolgo čutila, da njen zakon umira, ga je še vedno ljubila. Ali pa je bila le to ideja v njeni glavi?  Vcepljena misel, da je zakon večen, ne glede na to kaj se dogaja za štirimi stenami. Imela je srečo, da je stanovanje kupila pred poroko. V službi imajo dobrega pravnika, njega bo povprašala za nasvet. Bo zahteval polovico? Saj mu ne pripada, bo zahteval povračilo, ker je dal malenkost zraven za položnice? Lahko ona zahteva od njega najemnino? Bo nagajal? Kaj pa njegova ljubica? Ni se mogla umiriti.  Zgodaj je šla v posteljo, njega  še ni bilo domov.

Po zaključku uradnih ur se je ustavila pri sodelavcu v pisarni in mu opisala težavo. Kar nekaj časa sta se pogovarjala in pregovarjala kaj bi bilo najbolje za njo. Kmalu zatem se je zahvalila in poslovila. Zunaj je zagledala žensko, ki je odhajala od njenega avtomobila. Zavpila je za njo naj se ustavi in stekla proti njej. Vprašala jo je kaj se gre. Neznanka jo je ozmerjala, naj pusti njenega moškega pri miru. Kakšnega moškega? Nič ji ni bilo jasno. Nekako je uspela pregovoriti žensko, da se je vsaj malo pomirila. V nič kaj prijetnem pogovoru je ugotovila, da je ženska pred njo prepričana, da je ona tista, ki ji hoče ukrasti partnerja. Zasmejala se je. Reva ni vedela, da je »njen dragi« že dolgo poročen. V nekaj mesecih kar sta skupaj, ji tega še ni priznal. Ženska ju je videla na večerji in jo kasneje prepoznala na delovnem mestu. Malo jo je opazovala in sklenila, da ji bo že posvetila, da  bo dala prste stran. Njemu ni omenila ničesar. Razšli sta se dokaj mirno. List z zmerljivko je zmečkala in vrgla na sedež. Celo pot ji je šlo na smeh. Tako godljo si je skuhal. No, naj jo še poje. V upanju, da se bo dobro opekel, se je nasmehnila.  Ponavadi ni bila privoščljiva, ampak vse skupaj jo je malo vrglo iz tira. In ona. Sploh ni bila nič posebnega. Če bi jo srečala na ulici si ne bi nikoli mislila. Čisto njeno nasprotje. Manjša in kratkolasa. In oblečena v nič ženstvena oblačila.

Dogodka ni omenila.

Naslednje dni je bila polno zaposlena s papirji o ločitvenem postopku. Preverjala je tudi račune po njegovem bančnem izpisku. Hotela je biti dobro pripravljena. Žalostna je pomislila, kakšna sreča, da nimata otrok. Še psa nista imela. Nobenega ljubljenčka. On je bil proti. Najbolj jo je grizlo to, da je imela občutek, da je ženska noseča. Rodila bo njegovega otroka, otroka, ki ga ni hotel imeti z njo.

Celo popoldne se je pripravljala, da mu bo vrgla resnico v obraz. Prišel je utrujen in slabe volje. Zdaj ali nikoli. Prijazno ga je vprašala, kako je potekal njegov dan. Nekaj se je izgovarjal, da gre jutri spet v London, da mora še pripraviti potovalko. Prikimala mu je, kar vse spakiraj. Obnovila mu je pogovor z neznanko, ga seznanila z njegovim bančnim izpiskom in tem, da je vloga za razvezo vložena. En teden ima časa, da odide. Ni taka baraba, da bi ga sredi noči vrgla na cesto, čeprav bi si to zaslužil.

Obstal je brez besed. Na njegovem obrazu je prebrala nejevero, jezo, razočaranje. Izgovarjal se je, da je samo prijateljica. Sarkastično ga je prekinila, prijateljici ne kupuješ čipkastega perila in ne dragega nakita. Zaprla je vrata za sabo in se vrgla na posteljo. Še vedno ni dojela, kaj se ji dogaja.

Prej kot v tednu dni je odšel. Vrnil ji je ključe in med vrsticami zagrozil, da jih bo že dobil nazaj in naj ne misli, da jo bo poceni odnesla. Besed slovesa ni slišala od njega.  Takoj je šla menjat ključavnico in odjavila ga je iz stalnega  prebivališča.

Njen urnik se ni spremenil. Počela je enake stvari, kot takrat, ko sta živela skupaj. Vseeno je imela več prostega časa. Vpisala se je v knjižnico in se posvetila raziskovanju pisane besede. Nikomur ni zaupala kaj se dogaja. Tudi domači niso vedeli. V mislih je videla je mamino reakcijo. Zaripla v obraz, z rokami v bok, jezen glas in očitajoče besede, mar nisem rekla, da ni zate. Kakor si postlala, tako boš spala. Tudi moj zakon ni bil idealen. In najbolj zlajnan stavek, kaj bodo pa sosedi rekli.

Čez skoraj tri mesece sta se srečala pred sodiščem. V vmesnem času sta se uspela dogovoriti kaj in kako z lastnino. Račune sta imela ločene, vsak svoj avto, odnesel je hišni kino in nekaj malenkosti.  Ker ni nič vlagal v stanovanje, ni imel kaj zahtevati. Ko je začel komplicirati okrog plačevanja položnic mu je jasno razložila, da je bil levji delež stroškov na njenem hrbtu.

Bil je z njo, trebušček se ji je že poznal.  Občutek je ni prevaral. Ona je prišla sama, saj ni imela nikogar. Iz skupne družbe se je umaknila, težko je poslušala komentarje o tem zakaj sta se razšla. Nazadnje je slišala, da je jalova. Kot žival. Nesposobna.  Seveda, pohitel je in raztrobil neresnice o njej. Trudila se je, da ne bi razmišljala o tem. Držala se je samo še službe in doma.

Uradno sta se pozdravila, njo je ignorirala.  Vprašala ga je zakaj. Izmaknil je pogled, nekaj zamomljal, a odgovora ni dobila.

Made by Looser