Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 12, 2012

Objavil/a in Domišljija in fantazija, Ljubezenske zgodbe

Akacijev drevored



sampanjec»Spet me ne poslušaš Simon.« je vdan v usodo in rahlo naveličano rekel Tom ter naredil požirek šampanjca.

»Oh, oprosti.  Kaj si rekel? Nisem te slišal, nekaj sem premišljeval.« je Simon zbegano odgovoril prijatelju.

»Si bil v mislih spet pri modrookem angelu?« je z nagajivim nasmehom na ustnicah vprašal Tom. »Modrookem angelu?« se je nedolžno zasmejal Simon in s pogledom preletel nabito polno plesno dvorano Lady Altrophy. Njegov pogled se je ustavil na Lordu Altrophy, dvignil je svoj kozarec in z njim nazdravil gostitelju.

»Ne delaj se neumnega, vidim kako jo požiraš z očmi in kadar koli jo zagledaš ali jo kdo samo omeni, izgubiš tla pod nogami in srce ti hitreje bije.« je neizprosno nadaljeval Tom, čeprav se je zabaval ob prijateljevi navidezni nedolžnosti.

»O, govoriš o gospodični Tari.« je skoraj presenečeno vzkliknil Simon in se trudil prikriti iskrice ljubezni v svojih očeh, ki so se mu prižgale kadar koli je mislil na njo. Zdaj je vsa njegova pozornost veljala Tomu in njunemu pogovoru.

»Ja Simon, o gospodični Tari govorim.« je zdaj bolj resno nadaljeval Tom. »Prav dobro veš, da v kolikor  ne boš kmalu kaj ukrenil, ti jo utegne še kdo pred nosom speljati in poročiti. Trenutno je najbolj želena, za možitev godna mladenka, ki poleg lepote in neverjetne privlačnosti ima še veliko lepih in koristnih vrlin. Je izobražene, hodila je le v najboljše šole, njeno obnašanje je brezhibno in sloves v družbi je brezmadežen. Slišal sem, da ima tudi nekaj umetniškega talenta. Povrh vsega pa je McClainova.«

»Oh, to vem zelo dobro, nikar mi ne tresi soli na rano, Tom. Tako kot jaz, si tudi ti najverjetneje opazil, da se ne zmeni zame in kadar koli me vidi se mi izogne v velikem loku.« je zdaj Simon s potrtostjo skoraj zašepetal.

»Očitno gospodični Tari niso všeč tako samozavestni fantje, ki dajo veliko na zabavo in flirtanje z vsem kar nosi krilo. Sprijazni se Simon, kljub tvoji zelo uspešni žilici za posle in odgovornosti do svoje družine, posesti in družbe nasploh si navaden lahkoživec, kockar in uživač.« mu je odvrnil prijatelj z iskrenim obžalovanjem.

»Ja priznam, bil sem. Toda zdaj, ko sem okusil čari uživaškega in lahkotnega življenja, sem se pri svojih tridesetih pripravljen umiriti in ustaliti ob ženi. Toda ne ob kateri koli ženi. Celo življenje je pred menoj in v tem življenju vidim ob sebi prijetno, nasmejano žensko polno ljubezni, ki jo razvajam in ji vračam ljubezen. Žensko, ki mi bo podarila otroke, skupaj jih bova gledala, kako rastejo in skupaj se bova v sreči postarala. Oh Tom, tako rad bi se postaral ob modrookem angelu.« je priznal Simon. Globoko je vdihnil in za sekundo zaprl oči. »Sedaj pa me opraviči za trenutek, najverjetneje bom zelo hitro nazaj.« Simon je povrnil svojo samozavest in si na obraz nadel najboljši možni izraz moškega, ki se rahlo dolgočasi in kateri je gospodar situacije.

»Če jo greš prosit za ples, potem boš glede na dosedanje izkušnje prej nazaj kakor tja.« se je zdaj vidno zabaval Tom.

»Poskusit ni greh!« mu je odvrnil in s pogledom že iskal svojega modrookega angela.
Simon se je na videz čisto brezbrižno z visoko dvignjeno glavo in pobalinskim nasmehom na ustnicah približeval skupini mladih mož in deklet, ki so obkrožali gospodično Taro McClein. Ni se zmenil za vzdihujoče poglede očaranih deklet in ne previdne poglede njihovih mam, kakor tudi ne za pozornost njihovih očetov. Zavedal se je, da je bil že čas, da si izbere ženo. S svojim bogastvom, družbenim položajem in slovesom dobrega gospodarja, kakor tudi z brezhibno postavo in uglajenim videzom, je bil trenutno najboljši možni ženin. Vsi so nestrpno pričakovali in ugibali, kdaj se bo odločil za poroko in katero dekle bo zaprosil. Potrudil se je, da jih je držal v nevednosti. Želel si je samo eno.

Ravno v trenutku, ko je Tara že hotela s priklonom in lepim nasmehom odgovoriti enemu od snubcev na njegovo povabilo na ples je za hrbtom zaslišala zelo znan glas. »Gospodična McClain, vas smem za trenutek zmotiti in odtrgati od gospoda Rona?« njegov glas je bil odločen, močan in istočasno zelo opijajoč in privlačen. Izžareval je vso možatost in fizično moč ter lepoto svojega lastnika.

Tara si ni mogla kaj kot, da se je previdno obrnila in si na obraz nadela najbolj očarljiv nasmeh kar jih je premogla, zelo dobro je vedela, da jo opazuje oče, ki je Simona McGregorija zelo cenil in spoštoval. Narahlo je dvignila glavo in pogledala navzgor. Simona je želela pogledati naravnost v njegove kot noč temne oči v katerih so se bleščale drobne zvezdice dobre volje. Z mirnim, kar se da sproščenim glasom je nežno odgovorila. »Grof McGregori, za vas si pa vedno rada odtrgam nekaj časa.« in med govorjenjem se je še vljudno priklonila, kot se grofu spodobi.

Simon ji je nežno poljubil roko in ves čas nagajivo gledal njene modre oči, ki so se hladno bleščale. Gruča mladih se je narahlo razgrnila in jima pustila nekaj prostora. Vsi so radovedno pričakovali, kaj se bo zgodilo. Drobna srečanja in tistih nekaj besed, ki si jih po navadi Simon in Tara izmenjata, je nekaj, kar nihče noče zamuditi ali preslišati. Med njima je v zraku toliko neizrečenih besed in toliko energije, da bi človek lahko stavil, da če se ne sovražita se sigurno noro ljubita. Pa kljub temu sta oba vedno videti tako sproščena in naravna, kot da ju vse skupaj le zabava in vse kar naredita ali izrečeta je namenjeno le temu, da bi drugi razmišljali le kaj se sploh dogaja. Kot je bila že navada, je Simon Taro prosil za ples in ona ga je še vsakič, čisto preprosto zavrnila. Toda, ta večer je bila Tara Simonu malo bolj naklonjena in je njegovo vabilo na ples sprejela. Kljub prvemu šoku, da ga tokrat ni zavrnila, je Simon še vedno lahkotno in igrivo Tari ponudil svoj komolec in jo popeljal do plesišča. Prizor je bil čudovit. Opazovalci so ostali brez besed. Pogled na dve visoki, lepi in kontrastni postavi je pustil opazovalce brez diha. Med prvimi takti pesmi, ko je imel Simon Taro že krepko v svojem objemu in jo je vrtel po plesišču, jo je tiho pa kljub temu odločno vprašal: »S čim se lahko zahvalim za današnjo čast in vašo privolitev gospodična McClain?«

»Oh, saj veste, da vas moj oče zelo ceni, grof McGregori in opozoril me je, da je precej nevljudno z moje strani, da nikoli ne sprejmem vašega povabila in ne plešem z vami.« se mu je koketno nasmehnila.

»Torej, zdajle pleševa, ker vam je oče ukazal, da morate plesati z menoj?« je dobro skril svoje razočaranje.

»No, toliko pa že poznate mojega očeta, da bi lahko vedeli, da mi oče nikoli ne ukazuje.« je bila užaljena Tara. »On mi samo predlaga stvari oziroma, tako kot tokrat, opozori na moje malo neprimerno vedenje in potem vse prepusti meni. Kaj bom naredila je čisto moja odločitev.« Malo je pomolčala in omehčala svoj jezno užaljeni pogled potem pa tiho nadaljevala: »Mogoče me je pa zanimalo kakšen plesalec ste, grof McGregori?« ter ga pogledala bolj izzivalno.

»Potem sem pa zelo polaskan, da ste si zaželeli plesati z menoj, kajti do sedaj še nisem imel te sreče.« ji je vrnil odločen, samozavesten pogled.

»No, ker vam je danes sreča naklonjena vam predlagam, da se namesto pogovoru raje posvetiva tej čudoviti melodiji.« je še zašepetala Tara.

Ko je Simon s Taro v svojem objemu drsel po plesišču, se je trudil vpiti vsako podrobnost svojega angela, nebeško modrino njenih oči, svilnato mehkobo njene kože in opijajoči vonj svetlih kodrov, ki so ji umetelno poskakovali po hrbtu. Pomislil je, da v očeh drugih najverjetneje delujeta kot dva čisto normalna mlada človeka, dva, ki sta ustvarjena drug za drugega. V resnici, se je zavedal, da se pod njuno masko skrivata dva vročekrvna, strastna igralca. Medtem, ko on njo iskreno in globoko ljubi, ona njega iskreno in globoko sovraži.

Jutro se je prebudilo in sonce je, s svojimi že precej toplimi žarki, ogrelo pokrajino. Drobna, bistra, a energična in glasno žuboreča reka je kot naravni mejnik stala med dvema mogočnima, uspešnima, ter naravno daleč naokoli najlepšima posestvoma. Na enem bregu se je na griču obdan s čudovitimi cvetličnimi gredicami in grmičevjem sončil mogočen dvorec grofa Shona McClaina, dokler se je na drugi strani v zavetju gozda šopiril dvorec grofa Simona McGregorija. Oba sta svoje imetje podedovala in kot je bila navada že iz prejšnjih rodov, sta se tudi ta dva soseda in družbena pomembneža dobro razumela in sta veliko stvari opravila s skupnimi močmi. Nič ni bilo nenavadno, da sta to jutro sedela skupaj ob kavi, vsak s svojim izvodom časopisa v rokah. Po navadi sta se dobila po zajtrku in takoj predelala vse poslovne informacije, kakor tudi vse v zvezi s plani za tisti dan. To jutro pa je Simon prišel k Shonu nekoliko prej, saj je v časopisu prebral nekaj neverjetnih podatkov v zvezi z letošnjim pridelkom pšenice, ki je oba zanimal. Čeprav se je včerajšnja zabava pri Lady Altrophy, potegnila krepko v noč, sta bila oba moža tudi to jutro normalno zgodaj pokonci. Shon je Simona povabil naprej in na njegovo presenečenje, ga je pospremil v knjižnico, kjer je že sam srkal kavo pred Simonovim prihodom. Simon je dobro poznal družino McClain in je vedel, da je knjižnica Tarin sveti prostor. Sama jo je opremila in veliko časa je prebila v njej, zato ni bil nihče presenečen, ker je v knjižnico smel vstopiti le njen oče. Vseeno se je zdrznil in Shona vprašal: »Ali gospodična Tara ne bo imela nič proti, če bom v njeni knjižnici?«

images2Shon se je zasmejal in dejal: »Pusti to, jaz vedno jutranjo kavo spijem v knjižnici, kjer v miru preberem časopis. Tara je na jahanju in ne bo naju dobila.«

Medtem, ko je Shon bral novice je Simon srebal kavo in si ogledoval prostor. Takoj, ko je vstopil je začutil veliko pozitivne energije, vse je bilo tako sproščeno in vse ga je spominjalo na njo. Cel prostor je dihal in žarel kot Tara. Tako prijetno in dobrodošlo se že dolgo ni počutil nikjer, tudi doma ne. Cela knjižnica je bila v belo modrih tonih, zelo udobna naslanjača z veliko okrasnih blazin sta stala eden nasproti drugemu in iz obeh se je video proti vratom v sobo in proti balkonskim vratom na čudovit vrt za hišo. Simon je udobno sedel v enem od naslanjačev in še naprej drsel s pogledom po skrbno izbranih malenkostih, ki so dali prostoru pravo noto. Pogled se mu je vstavil na postavi, ki je prihajala po vrtu. Ko se je že spraševal, kdo je mladenič, ki je pri Shonu na obisku in zakaj ga ni bilo včeraj na zabavi pri Altrophyjevih, se je spomnil Shonovih besed, s katerimi mu je potožil, da si je svojeglava Tara omislila svojo moško skrojeno jahalno obleko, za katero je trdila, da je veliko bolj udobna in primerna od najbolje krojene ženske jahalne obleke. Ni si mogel kaj, kot da jo je opazoval z radovednostjo in navdušenjem obenem. V ozkih hlačah in škornjih do kolen, ter po telesu krojenem kratkem suknjiču z jahalnim klobučkom na dolgih v kito spletenih svetlih laseh, ki so se lesketali v soncu je bila videti kot boginja. V misli si je priklical sinočnjo podobo, ko je bila odeta v svetlomodro obleko, ki je razkrivala njena čudovita ramena in lepo oblikovan in negovan dekolte, ki je poudarila njen vitki pas in ji na splošno dala vtis, da je pravi angel, ki lebdi nekaj centimetrov nad tlemi. Angel in boginja, eno dekle, edino dekle, ki si jo on želi in katero ljubi.

Tara je poskakovala po stezi med gredicami rož in se pri tem igrala z očetovim psom, ki ji je zvesto sledil. Simonu je njeno veselje in razposajenost zaplavala po žilah. Počutil se je kot bi sam bil tam zunaj ob njej. Z urnimi koraki je prišla na teraso in skozi balkonska vrata smuknila v knjižnico. Že od vrat je začela hitro in veselo čebljati o svoji ježi z Wildewindom in srnah, ki jih je srečala. Napotila se je k očetu, ki je sedel za pisalno mizo in mu dala sladek glasen poljub na obraz. Ravno, ko se je že hotela usesti na rob mize, se ji je zazdelo, da v knjižnica z očetom nista sama. Obrnila se je proti Simonu in ga radovedno pogledala. Simon se je prvič zares zavedal, da tega dekleta sploh ne pozna. Prvič jo je videl sproščeno in naravno, tako kakšna je. Prvič jo je videl brez maske in prvič jo je zares pogledal v oči. Šele zdaj je doumel, da njene oči govorijo tisto, kar njena duša misli in zdaj je vedel, da je do sedaj gledal samo njen obrambni zid, ki se je odražal v njenih očeh. Do sedaj je videl točno tisto, kar je ona hotela, da vidi, tako on kot tudi vsi ostali. Spoznal je, da je Tara dekle, ki si ne pusti blizu, a kljub temu, je nežna in v sebi skriva ogromno ljubezni in moči, ki ju bo podarila človeku v katerega se bo zaljubila. Zavedal pa se je tudi, da je to bila pika na i njegove neizmerne ljubezni do nje. Tara je urno stopila stran od mize, mimogrede si je popravila jahalno obleko in navidezno prijela robove krila, ki ga seveda ni imela in se priklonila Simonu z besedami: »Dobro jutro grof McGregori, kakšno presenečenje, žal vas nisem pričakovala tako zgodaj in seveda ne v moji knjižnici.« Hladno se je nasmehnila in dokaj cinično dodala: »Ker sta z mojim očetom prekršila moje pravilo, mi boste morali tudi vi spregledati moj jahalno, modni videz.«

»Če je samo to kazen za moje nespodobno vedenje, sem polaskan, saj ste tudi v moški jahalni opravi videti božanski.« je očarano odgovoril Simon in ji pri tem poljubil roko, kot bi se nahajala na najboljšem banketu. Pri tem pa je še ponosno dodal: »Polaskan sem, da vam Wildewind ugaja, gospodična McClain.«

Ujel je jezni blisk v njenih očeh, ko je mirno rekla: »Wildewind je čudovit konj, sicer sem vesela, da ga lahko jezdim, nikakor pa mi ni všeč način na kakšen sem ga dobila in če ne bi bilo moške časti, tako vaše grof McGregori, kot časti mojega očeta, bi vam konja nemudoma vrnila.«

»Seveda, bi mi ga vrnili. V to sem prepričan, gospodična Tara.« je z nasmehom in nagajivimi iskricami v očeh rekel Simon, »trdno prepričan!«

Tara je obrnila z očmi, tako, da jo je lahko le Simon videl, kar ga je zelo zabavalo, potem se je priklonila obema in oznanila, da se ji mudi na čvek klub, ker mora ona danes prenesti vso dogajanje z včerajšnjega banketa ter urno izginila skozi vrata.
Simon je nejeverno ponovil za njo: »čvek klub?« in z radovednostjo pogledal Shona, ki se je skrivnostno smehljal izza velike pisalne mize.

»Ah. čvek klub, veš to je dolga zgodba. Moja teta Mary, da veliko na vsa družbena dogajanja in modo ter na to kaj se spodobi in kaj ne. Tako je prišla do zaključka, da mora Tara hoditi nekam v klub, kamorkoli samo, da bo na tekočem z vsemi govoricami in opravljanji tod okoli. Skratka mora vedeti vse. Tara je poskusila in šla na nekaj obiskov v različne klube in društva.

Na tetino žalost, jo tovrstna druženja in način opravljanja ne zanimajo in ji gre tako početje na živce. Zato si je omislila svoj čvek klub. Vsako jutro spije kavo z našimi deklami in služabnicami, tako na hitro zve vse in vsi, vključno s teto Mary, so zadovoljni. Tari ni treba iti nikamor, lahko gre v svoji jahalni opremi in odide lahko kadar hoče, pa še zabava se in na ta način je še bližja navadnim ljudem na tem posestvu.« je Shon skomignil z rameni. »Bi rekel, da se lepo razume z vsemi, saj je tudi očitno, da jo imajo vsi zelo radi.« je še dodal.

»Ja, mislim, da so ji ljudje tod okoli zelo naklonjeni in zvesti.« je pripomnil Simon in srknil še zadnji požirek svoje kave.

Shon se je zresnil in po premisleku rekel Simonu: »Povej mi fant, pa iskren bodi, pravzaprav popravi me, če se motim. Glede Wildwinda, se mi dozdeva, da si izkoristil priložnost in si načrtno na kartah izgubil tako čudovitega konja. Pravzaprav mislim, da ga sploh nisi izgubil, na ta način si ga podaril Tari. Vedel si, da smo njeno omiljeno kobilo Stello morali uspavati in da ji je Wildewind bil že od nekdaj všeč. Če bi ji konja direktno podaril, bi ti ga vrnila, tako pa si uredil, da sem ga jaz na kartah priigral in oba sta zadovoljna.« resno je opazoval mlajšega moškega, kot bi ocenjeval ali bo govoril resnico ali se mu bo raje zlagal.

»Ja Shon, res je. Želel sem ji podariti tega konja in ni me sram tega kar sem naredil. Moja darila zavrača tako kot zavrača mene. Žal mi je, da ima gospodična Tara, tako zelo slabo mnenje o vsem – o meni, o stavah in o kartah.« se je Simon vdal v usodo.

»Veš, do sedaj se mi je dozdevalo, sedaj pa vem, da si zaljubljen v njo.« je presenečen nad svojim odkritjem Shon strmel v Simona.

»Ja, res Shon, res jo ljubim in prosim, to ne ve nihče razen Toma Orunija. Ne govorim rad o tem in res bi bilo nerodno, če bi to prišlo Tari na ušesa. Ne glede kako močno jo ljubim, ona mene sovraži in tu ni kaj.« ga je zdaj že proseče gledal, kot tat, ki čaka na obsodbo.

»O fant moj, to se pa motiš! Mogoče je nezaupljiva do tvojega slovesa, za njo si mogoče prepogosta tema opravljanja, vsekakor pa te ne sovraži. Mogoče še sama ne ve točno kaj naj si misli o tebi. Veš danes sem tudi jaz igral malo pokvarjeno. Namenoma sem te povabil v knjižnico vedoč, da se bo vsak čas vrnila z jahanja, želel sem videti njeno reakcijo, ko te bo zagledala v svojem najljubšem naslonjaču. Veš toliko jo poznam, da vem, če bi ji ti bil toliko zoprn kot si ti predstavljaš , da si ji, potem bi zdajle midva oba občutila njeno eksplozivno naravo in bi že letela iz hiše, ne samo iz knjižnice in kolikor vidim sva oba še tu.« se je Shon že krohotal.

Tara je vzela svojo skodelico vroče, dišeče kave, srknila jo je ter se udobno namestila na oblazinjeno klop v kuhinji. Pogledala je po pričakujočih obrazih in tiho vprašala: »Kje naj začnem, od začetka ali pri Gregu?«

»Pri Gregu!« so dahnile skoraj vse zbrane ustnice. Pričakujoči pogledi so se ustavili na njej.

Naredila je še en požirek kave in začela pripovedovati.

Čeprav se je pri čvek klubu zadržala dlje časa kot običajno, je še vedno nekaj mečkala pri preoblačenju. Nikakor ni želela ponovno srečati Simona v svoji knjižnici. Ko je le prišla po stopnicah v pritličje, je vseeno vprašala butlerja Henryja ali je knjižnica zdaj prazna in ko je ta pritrdilno odgovoril, je vsa srečna odšla tja. Vzela je najnovejšo knjigo, ki ji jo je oče kupil prejšnji teden, se udobno namestila v enega od naslanjačev in jo že odprla, ko ji je pogled ušel na nasproti stoječi fotelj v katerem je do pred kratkim sedel Simon. Globoko je vzdihnila in polglasno rekla: »Oh Greg, kaj naj s teboj?«

V zraku je bilo moč čutiti dehteči vonj komaj razcvetelih rož, večer je bil prijetno topel, čeprav je bila še vedno pomlad in je bilo prezgodaj za dolgotrajno vroče dneve in noči. V veliki sobi lordovskega kluba se je slišal vesel smeh zbranih moških, ki so ob pijači in tobaku razpravljali o vsem možnem in sklepali razne kupčije, dogovore, stave in norčije. Nekaj vročekrvnežev si je pijačo odneslo kar na teraso kluba in tam nadaljevalo v živahnem vzdušju. Med njima sta bila tudi Shon in Simon. Vsi so se zavedali, da je grof Simon McGregori pošten, izobražen, vpliven in za njihov kraj pomemben mladi mož. Nihče mu ni imel kaj zameriti ali kakor koli kritizirati njegove poslovne odločitve, vsi pa so se zavedali dejstva, da se je rad zabaval in da še ni bil poročen. Ne glede na vse je bil edini moški naslednik družine McGregori in kot tak tudi predstavnik in nekakšen vodja okrožja. Za vodjo pa bi se spodobilo, če bi imel ženo. Beseda na besedo in na vljuden način so moški izvali Simona, da mora ukreniti nekaj in se čim prej poročiti. Stisnili so ga v besedni kot in kaj hitro je padla stava in obljuba, da bo v soboto na posestvu McGregorijevih poroka. V kolikor si Simon do četrtka zvečer ne preskrbi nevesto sam, potem se bo poročil s sosedovo najmlajšo Suzano, kot mu je določila druščina. Simon je globoko vdihnil ob spoznanju, da ima le nekaj dni časa, da si najde nevesto ali pa se poroči z dekletom, ki mu nič ne pomeni. V vsakem primeru, če ne uspe prepričati Tare McClain se bo moral poročiti z dekletom, ki mu nič ne pomeni. Toda kako prepričati Taro? Za kaj takega bi potreboval čudež, on pa v čudeže ni verjel. Spil je še eno pijačo in se z grozo v srcu odpravil domov.

Simon si je nalil kozarec žganja in še preden je uspel narediti prvi požirek pijače, je v njegovo knjižnico vstopil Shon. Že z vrat mu je zavpil: »Hej, počasi niso vse ladje potonile.«

Simon ga je pogledal in na eks zvrnil žganje iz kozarca. Nalil si je še enega in še enega za Shona. Dal mu je kozarček v roko in mu z glavo pokazal na bližnji fotelj, sam pa se je sesedel v drugega. Nekaj časa sta se molče gledala, potem pa je bil Shon tisti, ki je prekinil tišino z vprašanjem.

»Torej Simon, katero boš zaprosil za roko?«

Simon se je histerično zasmejal in odgovoril z vprašanjem:»Katero mi pa predlagaš?«

»Zdaj je pa dovolj fant, zresni se načrt morava narediti.« je zarohnel Shon.

»Kakšen pa?« je ubogljivo vprašal Simon. »Dobro veš, da je tvoja hči edina, ki si jo želim, edina, ki jo ljubim in edina, ki me bo zavrnila. Vem Shon, da si ji na materinem grobu obljubil, da lahko o svojem življenju odloča sama in da je ti že ne boš silil v poroko proti njeni volji.« strmel je v prazen kozarček v svoji roki in se vdal v usodo, da mu ni pomoči.

»Po pravici povedano Simon, vse kar si povedal je res in tudi jaz dvomim, da bo sprejela tvojo ponudbo, pa kljub temu morava poskusiti. Ne smeš se predati brez boja.« ga je Shon skušal opogumiti.

Nekaj časa sta bila oba tiho, premišljevala sta o tem, kako se približati in razložiti Tari nastalo situacijo, na prvem mestu pa sploh doseči, da bo poslušala, kaj ima Simon za povedat. Shon se je odkašljal in začel: »Šel bom domov in ji takoj zdaj vse povedal. Ne smeva zamolčati, da je stava, ravno to morava izkoristiti in jo prositi za ogromno uslugo. Naj se poroči s teboj zaradi splošne blaginje celega kraja. Jaz ji bom povedal svoje stališče do vsega in nasploh do te poroke in jo prosil za pomoč. Najavil bom, da boš ti osebno prišel jutri okrog devetih na pogovor in seveda prosit za njeno roko. Bodi točen in prinesi prstan s katerim jo boš zaročil, če bi slučajno privolila. Obvezno pri prstanu poudari, da je star družinski, na čast in družino da veliko. Prosi jo za uslugo in pomoč, obljubi ji da v kolikor se zakon ne bo obnesel in če ne bo zadovoljna lahko po nekaj letih, recimo petih razdreta poroko. Obljubi ji kar hočeš, le nikar ji ne omenjaj, da jo ljubiš, ker ti ne bo verjela ne zdaj ne kasneje. Ljubezen pusti za kasneje, ko te bo spoznala in bo lahko delovala kot, da se je rodila spontano in sproti. Jaz grem domov k njej, ti fant pa v posteljo. Jutri pridi kot največji poraženec in zaigraj na karto njenega nežnega in romantičnega, a vedno pravičnega in dobrega srca.« se je zdaj že zadovoljen s svojo rešitvijo in prebrisanostjo nasmehnil.

Shon se je poslovil od Simona ter odjahal po bližnjici proti domu. Ves čas je prosil boga, da mu oprosti tako opeharjenje hčerke. Sebe in boga je prepričeval, da to dela za njeno dobro, saj boljšega moža od Simona ne bo nikoli dobila. Res je v mladih letih bil Simon vihrav in zabavam naklonjen mladenič, a toliko ga je poznal, da je opazil, kako se je umiril. Shon je imel Taro neizmerno rad in svoje življenje bi dal za njeno srečo. Bila je njegova edinka in že od njenega rojstva sta si bila zelo blizu, ko pa je pred štirimi leti umrla njena mama se je njuna vez še poglobila. In če ne bi verjel, da jo Simon lahko osreči mu nikoli ne bi pomagal osvojiti njeno srce.

Pred vrati njene sobe je globoko vdahnil in potrkal. Na njeno povabilo je vstopil v sobo in se podal proti postelji v kateri je še brala zadnje strani knjige. Ko je Tara zagledala očetov zaskrbljen obraz je takoj skočila iz postelje in hotela vedeti, kaj se je zgodilo. Na očetovo prigovarjanje se je najprej vrnila v posteljo on pa se je usedel na rob, še enkrat globoko vdahnil in začel pripovedovati.

images6

Točno ob devetih je Simon prišel k McClainovim na pogovor. Vrata mu je odprl kar Shon sam. Oba sta bila živčna. Shon je na hitro poročal: »Včeraj sva se pogovarjala še dolgo v noč in premlevala zadevo. Čeprav je privolila v pogovor s teboj in kljub obljubi, da bo premislila, moraš vedeti, da mi je razlila svoje srce in zaupala svoje mnenje o tebi. Povem ti Simon, slabo ti kaže. No vseeno pa ni punca, ki bi zaletavo odločala, premislila bo stvar in mogoče še obstaja upanje. Le pogumno fant. Pridi počakala jo bova v knjiž…« sredi besede ga je prekinilo dogajanje pri zadnjih vratih in Henryjev tihi, a vznemirjen glas: »Ljubi bog gospodična Tara, kaj se je pa zgodilo …«

Oba Shon in Simon sta pogledala proti vhodu z vrta in prestrašeno pohitela bliže k Tari, ki je zaman poskušala umiriti Henryja in se pri tem še izogniti srečanju z očetom in Simonom. Tara je kmalu ugotovila, da ni gospodarica situacije. Skomignila je z rameni ter začele vsem trem razlagati kaj se je zgodilo. Po svoji krivdi je padla s konja in ker je ob robu gozda senčna stran, je tam še vedno zemlja malo vlažna od dežja pred nekaj dnevi in je zato vsa umazana ter seveda, da je z njo vse v najlepšem redu in da ji nič ni. Naj ji dajo malo časa, da se preobleče in da bo takoj prišla dol na pogovor s Simonom. Shon se je po prvem šoku zbral in vprašal ali naj pokliče zdravnika. Tara se ni zavedala, kako grozno zgleda in tudi dokler ni videla krvi na svojih škornjih ni mislila, da bi lahko bila poškodovana. Njena obleka je bila blatna, prav tako je bila svetla kita njenih las sedaj rjavo – zelene barve, iz levega rokava ji je po kapljicah curljala kri, s katero si je umazala obraz, ko je hotela umakniti pramen las, ki ji je nagajivo silil v oči. Še enkrat je odločno rekla, da je dobro in da ne potrebuje zdravnika, le Ana naj pride v njeno sobo in ji pomaga, da se bo čim prej uredila. Poleg pa je še naročila Henryju naj ji pošlje povoj in razkužilo za prasko na roki. Ko je vse povedala se je obrnila in hotela po stopnicah v svojo sobo, toda na drugi stopnici se je spotaknila in če ne bi Simon tako hitro odreagiral in jo spretno ujel, bi gotovo padla. Dvignil jo je v naročje in jo odnesel po stopnicah navzgor.

»Mislim, da bo takole bolje in lažje gospodična Tara, le povedati mi morate katera soba je vaša.« je zaskrbljeno rekel Simon.

Tara ga je skrušeno gledala: »Sedaj boste pa še vi umazani in krvavi.« je tiho pripomnila.

Simon se je le nesrečno nasmehnil in tiho pripomnil, da je to trenutno njegov najmanjši problem.

Ani, ki jima je odprla vrata sobe, je Tara spotoma naročila naj Simonu prinese čisto srajco. Ko jo je spustil blizu toaletne mizice in preveril ali lahko sama stoji, se je Simon že obrnil, da bi šel, ko je začutil njeno roko na svoji – potegnila ga je malenkostno nazaj proti sebi, pogledala ga je v oči in tiho dejala: »Pogovorili se bomo, ko pridem dol. Za enkrat se vam zahvaljujem za pomoč.« Spustila je njegovo roko in še tiše dodala: »Nočem vas držat v napetosti. Samo toliko, da veste, moj odgovor je da.«

Simon jo je ves šokiran gledal in ni mogel verjeti svojim ušesom. Tara je izkoristila njegov šok in mu z zdravo roko pokazala proti vratom in z nasmehom nežno dejala naj zdaj gre, da se bo lahko preoblekla in oskrbela krvavečo prasko. Simon jo je brez besed ubogal in hitro stopil ven ter za seboj zaprl vrata. Najverjetneje bi še kar naprej strmel v zaprta vrata, če mu Shon ne bi v roke porinil eno svojih čistih srajc. Simon je skoraj zajecljal: »Veš Shon, če sem prav slišal, mi je rekla da.«

Shon se je zasmejal: »Ja Simon, prav si slišal, tako kot midva z Ano, zdaj pa pojdiva dol in jo počakajva.«

Shon je sedel za veliko pisalno mizo in živčno mešal svojo kavo. Spraševal se je, le zakaj je tako živčen, saj se bo njegova ljubljena hči poročila s človekom, ki ji bo dober mož in ki jo ljubi? Saj to je tisto, kar si je on želel in ali ni sinoči delal načrt, kako jo prepričati v to poroko. Pa kljub temu si ni mogel misliti, glede na vse kar je povedala proti Simonu, kaj je tisto, zakaj je privolila. Ali mogoče ni privolila samo zaradi njega, saj je jasno izrazil željo naj se poroči s Simonom? Kaj pa, če bo res nesrečna? On ji je omenil, da bi bila lahko poroka tudi začasna, če bi si to želela, a kaj, ko je v družbi razveza veljala za nekaj nemoralnega in slabega ter skoraj nemogočega, …

Simon je sedel v fotelju in strmel v svojo nedotaknjeno kavo. Opomogel si je od prvega šoka in sedaj so v njegovi glavi odmevale njene besede, ki so mu poganjale radost in veselje skozi srce in istočasno se je pojavljala Shonova opazka, da glede na njeno mnenje o njem, se mu slabo piše. Tudi on je premleval zakaj je potem Tara privolila v poroko in to še preden jo je on vprašal in se pogovoril o vsem. Bil je srečen, ker bo Tara njegova žena in bal se je, kaj, če bo nesrečna in ga ne bo vzljubila. Spomnil se je, kako je bila peresno lahka, ko jo je nesel v sobo in kljub vonju po krvi je čutil njen nežni vonj. Pomislil je, kako bi bilo, če bi jo smel poljubiti. Spomnil se je, kako jo je hotel še malo držati v svojem naročju in jo zaščititi in jo ozdraviti. Obljubil si je, da bo naredil vse, da jo osreči in zaščiti.

Iz razmišljanja ju je predramil zvok odpiranja vrat. Zvok, ki sta ga oba nestrpno pričakovala in zvok, katerega sta se oba malo bala. Podzavestno sta oba vstala, ko je vstopila Tara v krem obleki brez rokavov in jopici enake barve, ki jo je grela in skrivala povoj na levi roki. Rahlo vlažni lasje so bili spuščeni ter so lepo počesani padali po hrbtu. Kljub naporu in želji, da bi skrila svoje počutje, sta oba moška lahko opazila, da jo precej boli in da se ne počuti tako dobro, kot je trdila pred kratkim. Tara je prebrala skrb na licih obeh moških. Zavedala se je, da je Simona resnično skrbelo za njo in zaradi tega ji je bilo prijetno pri srcu. Ko se je udobno namestila v naslonjač je najprej povedala, da je kljub vsemu poslala po doktor Harrisa, ker je ureznina na roki precej globoka in naj ne skrbita nič hudega ji ni. Ko je popila prvi požirek kave je skodelico položila na mizo poleg sebe in se obrnila k Simonu. Z odločnim glasom je povedala: »Kot sem že prej povedala, odločila sem se, da sprejmem vašo ponudbo in se poročim z vami grof McGregori. Oče mi je povedal, kako in zakaj je prišlo do tega, da me želite zaprositi za roko. Kot veste imam zelo slabo mnenje o vas, o vašem početju in obnašanju, o stavah in flirtanju. To, da se bova poročila zaradi stave je skrajno neokusno in neumno! Vseeno vam obljubljam gospod, da v najinem zakonu, ne bom umazala vaše časti in vašega imena. V zameno zato zahtevam, da boste tudi vi častno ravnali do mene. Kot poročen moški pričakujem, da se boste malo umirili in zresnili ter upam, da si ne boste drznili staviti kdaj na svoje posesti ali bog ne daj name. Pod družinsko streho nočem nobenih ljubezenskih afer ali kakšne ljubice. Je to jasno gospod McGregori?« Je z resnim, hladnim glasom zaključila Tara.

»Gospodična Tara, to vam lahko za sveto obljubim. To in še marsikaj drugega. Zato vas lepo prosim, da mi naklonite nekaj časa in priložnosti, da vam dokažem, da sem se že zresnil in da nisem tako slab in neodgovoren človek, za kakšnega me imate.« je ves na videz miren odgovoril Simon.

»Časa boste imeli na pretek, moj gospod ali naj vam rečem moj ljubljeni ali moj dragi. Saj niti ne vem kako se spodobi za zaljubljeno ženo, da kliče svojega moža?« je zavzdihnila Tara. »Upam pa,«, je nadaljevala z mirnim glasom, »da se oba zavedata, da je treba to poroko in ta zakon prikazati kot nekaj, o čemur se je že prej premišljevalo in vse skupaj prikazati kot rezultat skrite, a globoke in iskrene ljubezni.« njen pogled je taval od enega moškega k drugemu in spet nazaj.

»Oh Tara, draga na to s Simono prej tudi pomislila nisva. Seveda, če Simon ne bi bil prepričan v poroko s teboj stave sploh ne bi sprejel. Ti si zlata vredna moja predraga hči, vedno misliš na vse. Res vse mora delovati, kot da so možje s to stavo prehiteli nekaj dogodkov, ki jih je Simon načrtoval.« je plosknil Shon in se zarežal. »Zato ni uradne zaroke, vseeno pa je poroka iz ljubezni in to morajo verjeti vsi. Prosil te bom, da ti draga ogovoriš in vse skupaj oznaniš našim služabnikom, saj veš glede na to, da te poznajo, poznajo tudi tvoje mnenje o Simonu. Torej jim bo treba malo razložiti zadeve. Vseeno pa resnice ne moremo povedati. In če nama ne zameriš, bi te zelo rad vprašal, kar zanima oba, zakaj si se tako odločila?«

Zdaj sta jo oba gleda resno in v pričakovanju odgovora.

»Ko si sinoči odšel, sem v svoji glavi naredila dva seznama, enega za in drugega proti poroki. Potem sem se odločila, da vse skupaj malo prespim in da danes zjutraj med jahanjem, ko imam najbolj bistro glavo, ponovno predelam oba seznama in se na podlagi njiju trezno odločim. In tako sem ponovno, tokrat bolj realno, sestavila oba seznama. Žal je prišlo do zelo nerodne situacije, na obeh straneh je bilo isto število vzrokov in tehtnica ni prevesila ne na eno in ne na drugo stran. Na primer, če vama povem nekaj dejstev: on je McGregori, vpliven mož in edini moški naslednik dveh mogočnih družin, McGregorijev in Odonnelijev, na drugi strani sem jaz edina naslednica spet dveh vplivnih družin McClainovih in Conorjevih. Torej sva si po družbenem statusu precej podobna in finančno gledano enakopravna. Res, da sem jaz samo ženska in bo moj vpliv v družbi izkoristil moj mož, če pa pomislim, bi najina zakonska zveza združila vso moč in vpliv ter nasledstvo vseh štirih družin, kar bo družbeno in politično za tole okrožje najboljša in najbolj koristna odločitev

. Torej draga moja gospoda, da vaju več ne slišim govorit o kakšnih poskusnih in začasnih letih zakona ali sporazumni razvezi. Nisem neumna, da ne bi vedela, da je to nekaj nemogočega in samo vprašanje časa je, kdaj bosta oba želela naslednika in novega voditelja. No pa sem se oddaljila od teme,« je nadaljevala Tara in pri tem se je pretvarjala, da ne opazi začudenja na obrazih obeh mož. »Oče, obljubili ste mi poroko s komer koli si bom želela in ker v teh krajih še nisem srečala moškega, ki bi si ga želela za moža je najbolje izbrati takega, ki bi ga po videzu še najlažje prenašala. Opravičujem se, če moje besede ne zvenijo ravno damsko, toda prav je, da si zdaj povemo in razčistimo vse. Prav je, da igramo z odprtimi kartami. Torej resnici na ljubo, gospod Simon je tod daleč na okrog najbolj postaven in privlačen moški in če toliko žensk vzdihuje za njim, potem je res nekaj na njem.« Z iskrenostjo v svojih očeh je gledala Simona in zazdelo se ji je, da mu je kar malce nerodno. Sam je vse zakuhal si je mislila, zato naj kar trpi, če hoče, ona pa je nadaljevala. »Je dober in pravičen gospodar, poleg tebe oče ima tudi on prečudovito posestvo in kar se tiče konj, ki jih obožujem, moram priznati, da te celo prekaša. Skratka, če odmislim svoja čustva je najbolj idealen mož, kar jih lahko ženska dobi in boljšega ne bi mogla najti. Razlogov proti vam ne bom omenjala, zato tudi raje ne sprašujta.

Kot sem že povedala, po tehtnem premisleku sem bila na začetku, vzrokov za in proti je bilo enako. Skoraj sem že obupala, ker nisem vedela kako naj se odločim. Takrat je žival, ki je pritekla iz gozda, prestrašila Wildewinda, ki se je rahlo dvignil na zadnje noge in jaz, ki sem jahala brez sedla in ki se nisem držala, sem padla. Ko sem tako sedela v tistem blatnem grmovju, sem najprej pomislila, da je to slab znak in da se ne smem poročiti in v istem trenutku, mi je v glavo prišla nova misel in jasno sem slišala mamine besede: »Ti draga moja, si slabša od kateregakoli fanta. Venomer nekam plezaš in potem padaš in da veš, še na poročno noč bo tvoj mož moral najprej oskrbeti tvoje rane.« In oče kot veš že vrsto let nisem bila poškodovana ali kako drugače imela kakšno prasko ali odrgnino, pa tudi s konja še v življenju nisem padla. Mamine besede so bile tista pika na i, ki je prevesila tehtnico na Simonovo stran.« je zaključila svojo razlago.

Simon je vstal in z mehkimi nogami priÅ¡el bližje ter pokleknil pred Taro. Å e nikoli v življenju mu ni uspelo tako dolgo biti v njeni bližini, zato je bil ves napet in vznemirjen. IzkuÅ¡nje so mu pomagale, da je zelo uspeÅ¡no skril vso napetost in vznemirjenje, tako, da je na zunaj bil stari, trdni, navihani Simon – gospodar situacije. Vzel je Tarino drobno roko, gledal jo je naravnost v oči in jo prvič sam vpraÅ¡al, zanj življenjsko vpraÅ¡anje: »Se boÅ¡ poročila z menoj, me sprejmeÅ¡ za svojega moža?« In ko je jasno, a tiho odgovorila: »Da, sprejmem te za svojega moža.« ji je na prst nataknil lep zaročni prstan okraÅ¡en s tremi diamantnimi kamni. Nežno ji je poljubil roko in resno dejal:  »Z veseljem bom oskrbel tvojo rano najdražja in zelo rad bi ti odvzel vso bolečino.« pri tem je pomislil tako fizično kot srčno.
Ravno, ko je Simon vstal, so se odprla vrata in v sobo je vstopil precej začuden doktor Harris. »Ja kje pa je poškodovanka in zakaj ni v postelji? Gremo vidva, če bo ordinacija v knjižnici, potem se poberita ven.« je z namišljeno strogostjo rohnel doktor.

»Oh, prosim doktor Harris,« je Tara milo in z otroško naivnim nasmehom prosila doktorja, »naj ostaneta, ker ju bo skrbelo in boste na koncu imeli še z njima delo. Moja poškodba je na roki in na čisto primernem mestu, vse ostalo pa so le manjše buške, ki vam jih nimam namena pokazati in pa ranjen ponos, ki se z vašimi pripomočki ne da zdraviti. Oče je že navajen, da pregledujete in oskrbujete moje odrgnine in vreznine, gospod Simon pa se ravno navaja na vse nevšečnosti, ki gredo v paketu z menoj.« Malo je pomolčala in nato tišje dodala: »Doktor Harris, dobro vem, da ste že slišali za včerajšnjo stavo mojega zaročenca.  V imenu vseh treh bi vas prosila za diskretnost in seveda, da bi ta podatek, da ste danes videli grofa McGregorija pri nas, zadržali zase.« je z milim in prosečim glasom zaključila Tara.

Doktor se je namuznil, seveda je že vedel vse o tako pomembni stavi. A tudi on, ki je Taro in Simona poznal že od njunega rojstva, si ni mogel kaj, kot da ji obljubi, da bo čisto tiho. Potem se je posvetil njeni poviti roki. Skozi povoj je že prodirala kri in takoj mu je bilo jasno, da je vreznina precej grda. Ko je spral in dezinficiral rano, je s suhim glasom pripomnil, da bo potrebno šivati: »Vsaj dva šivčka.« je ponovil bolj zase, kot za prisotne.

Tara, ki je ves čas gledala doktorju pod prste, je tudi mirno pripomnila, kot da ne gre za njeno roko: »Prav pa nekaj šivov.«

Simona je pobiralo od skrbi. Čutil je Tarino bolečino, čeprav ona ni z ničemer izdala, koliko jo boli in je prav mirno prenašala vse, kar je doktor delal. Simon se je ujel, da jo prav občuduje. Iz misli ga je predramil doktorjev smeh: »Se spomniš Shon, ko je pred leti Tara padla z drevesa? Takrat je grofica McClainova, ko sem povil vse rane, povedala z zaskrbljenim glasom nekaj o tem, da bo Tari na poročno noč moral mož najprej previti rane. Mislim, da je pokojna gospa bila prava jasnovidka.«

Vsi so se zasmejali.

Grof McClain je pospremil doktorja Harrisa in še pripomnil, da bo oznanil osebju naj se zbere, ker jih bo Tara ogovorila. Ko sta Simon in Tara ostala sama, se je Tara udobneje namestila v svojem naslanjaču in za sekundo zaprla oči. V hipu se je kruta resničnost pokazala na njenem obrazu. Čeprav je bilo samo za hip, je Simon, ki jo je opazoval to opazil in močno ga je zabolelo v srcu. Zavedal se je, kako pomembno odločitev za njeno življenje je sprejela Tara, ko je privolila v poroko z njim. Vedel je, da ve, da zdaj pripada njemu in da je on tisti, ki ima njeno prihodnost v rokah. Opazil je, da se boji. Prvič je pomislil, ali dela prav, ali sme poseči v njeno življenje brez njene privolitve, saj ji s Shonom skoraj nista pustila izbire. Najraje bi jo močno objel, jo potolažil, ji priznal svojo ljubezen, a ni smel, ni imel moči, da bi jo sedaj izgubil. Ponovno je pokleknil ob njenih nogah in jo prijel za roki. Ob njegovem dotiku se je kar stresla, tod rok ni umaknila, le radovedno ga je gledala kaj ima za bregom. Straha in nelagodja ter žalosti od prej ni bilo več, vsa čustva je že skrila.

Simon je tiho začel: »Vem, kaj si naredila zame in to bom cenil dokler bom živ, to ti obljubljam. Ponovno te prosim, da me poskusiš spoznati. Najmanj, kar lahko naredim zate je to, da ti obljubim, da ti bom dal čas in da ne bom silil vate, ko boš ti želela in ko boš ti pripravljena, takrat bova začela s pravim zakonskim življenjem. Upam, da se zavedaš, da ti ne morem ponuditi ločenih spalnic, pa tudi sama si rekla, naj vse deluje kot popolna ljubezen, in na zunaj morava delovati kot dva sveže zaljubljena zakonca. Ponovno ti dajem svojo besedo, da ti se ni treba ničesar bati, še najmanj pa mene.« pri tem se je spomnil njene reakcije na njegov dotik. »Pametna in izobražena ženska si, moja draga Tara, in upam, da se zavedaš kaj so grofičine pravice in naloge. Ne pozabi, grofica McGregori boš in gospodarica gradu in posesti. Veš na poroko pride tudi moja teta Glorija in njena prijateljica s hčerko, te tri bi ti znale mešati štrene in ti v tvojem domu ukazovati, toda nikar se jim ne pusti. Zapomni si, da ti zaupam in podprl bom vsako tvojo idejo, ki bo vodila v dobrobit vseh, gradu samega in naju.« v njegovem glasu in drži je bilo nekaj pomirjujočega in je Taro sililo, da mu verjame vse, kar ji je povedal. »Pravzaprav, ti moram priznati, da sem navdušen nad tvojo knjižnico in prosil bi te, če boš nekaj te čudovite atmosfere prenesla tudi v najin skupni dom.« je nadaljeval v bolj veselem in sproščenem tonu.

Z iskrenostjo v očeh mu je uspela reči le »hvala«.

V gradu McGregorijevih je vse vrelo in hitelo ter tekalo sem ter tja. Pripravljala se je poroka, veličastna z veliko povabljenih in glamurozna, kot se za grofa spodobi ter skrivnostna. Vsi so šepetali in ugibali, stave so padale, katero punco bo zaprosil grof, če jo sploh bo ali bo sprejel poraz in se poročil s stavo določeno mladenko. Nekaj dni se je Simon le skrivnostno smehljal in odgovarjal, da je do četrtka še daleč in da ima še čas najti ženo po svojem izboru. V četrtek jim je proti večeru, tako kot je bilo dogovorjeno le sporočil in slavnostno oznanil, da si je izbral nevesto, da pa jim do sobote ne bo razkril kdo je. Shon in Simon sta se strinjala s Taro, če si je Simon že skuhal lepo kašo naj jo vsaj z užitkom poje. Zato so vse ohranili strogo skrivnostno. Zabavali so se, saj so se vsi ostali ubadali  z mislijo, kdo bo nova grofica McGregori. Čeprav so na obeh posestvih vedeli resnico, so molčali, saj sta jih Simon in Tara to prosila. Poleg tega pa so prav vsi bili veseli, da sta končno ta dva mlada gospodarja prišla skupaj. Že v sredo so prinesli Tarine in Anine stvari v prostore gradu McGregorijev. V Simonovi veliki spalnici se je že čutila Tarina prisotnost, čeprav je na toaletni mizici stalo le nekaj njenih nepomembnih malenkosti, medtem ko je v njej namenjeni garderobni sobici, očem skrito, visela večina njenih oblek.

03-New-collection-of-wedding-dresses-2012

Pred gradom McClainovih je stala majhna kočija in čakala na nevesto. Ob dogovorjeni uri naj bi se Tara v neoznačeni, nevpadljivi kočiji odpeljala v svoj novi dom. Ko bodo v velikem salonu zbrani vsi povabljeni, se bo neopazno pripeljala še ona. Zahvalila se je Ani za pomoč pri oblačenju, česanju in ličenju, potem pa jo je prosila, da jo pusti še nekaj trenutkov samo, preden odideta. Z občudovanjem je gledala svojo podobo v zrcalu in zaželela si je, da bi bila mama ob njej. Izrecno je želela obleči mamino poročno obleko, ker pa je bila bolj drobna od mame jo je morala njena šivilja malo preurediti. Sedaj je bila obleka še lepša kot prej in na Tari je delovala prosto fantastično. Nadela si je še drobne uhane z diamantnim kamenčkom, ter verižico z diamantnim obeskom. Njen nakit se je skladal s čudovitim zaročnim prstanom, ki ji ga je Simon podaril pred nekaj dnevi. Tudi uhane in verižico ji je poslal še isti dan z opravičilom, da je prstan babičin, medtem, ko je za ostalo moral počakati na draguljarja, da je dokončal njegovo naročilo. Tara je bila ganjena nad njegovo pozornostjo in tudi mero dobrega okusa in poznavalskega očesa za lep nakit. Ko se je opazovala, je ugotovila, da iz ogledala v njo strmi neko drugo dekle. »Le kaj se ji je zgodilo?«

Je mar res vesela, da se bo poročila z Gregom, kakor so naskrivaj imenovale Simona v čvek klubu. Je res mogoče, da jo privlači? No, resnici na ljubo, tudi ona je delila mnenje ene od njenih služabnic, da je Simon greha vreden moški, postaven, privlačen in zapeljiv. Ali res od njegovega pogleda kar pozabi na vse njegove slabe lastnosti, ki jih pri njem ne mara in zaradi katerih se je odločila, da se mu bo raje izogibala. Ali je od njegovega dotika v knjižnici, ko sta ostala sama, zatrepetala samo zato, ker se jo je dotaknil ali zato, ker si je zaželela, da bi jo objel in potolažil. Si jo res želi za ženo, njo kot njo ali mu je samo do njenega naziva in položaja? Ji daje čas, da ga vzljubi zato, da bi on dobil čas da vzljubi njo ali je res tako plemenit kot se izdaja? Sto in sto vprašanj ji je naenkrat privrelo na misel in presenetilo jo je spoznanje, če ga ne bi ljubila bi ji vse to bilo vseeno in nepomembno.  Njej pa ni bilo vseeno in nepomembno. Oče mu zaupa in ona zaupa očetu. Oče misli, da ji bo dober mož, torej se mora potruditi, da mu bo dobra žena in poskrbeti, da se oba vzljubita in zaživita skupno življenje v razumevanju, zaupanju in ljubezni. Nasmehnila se je novi Tari v ogledalu in stopila novemu življenju naproti.

Simon je stal na vhodu in z zanj značilnim, igrivim nasmehom na ustnicah in skrivnostnim leskom v očeh pozdravljal svoje goste, ki so se zbirali na njegovi poroki. Kazal jim je pot v salon in skozi njega na teraso, kjer je bilo vse pripravljeno za poročni obred. Užival je ob vzdihih občudovanja gostov nad novo podobo grajskega salona. Salon je bil ogromen prostor z velikimi okni in širokim izhodom na teraso s stopniščem v vrt. Tudi vrt je služil svojemu namenu in je bil oblikovan za romantične sprehode. Cvetoče grmičevje je še njegova babica posejala dobro premišljeno in skladno oblikovano. Ob potki so se bohotile pisane rože, med njimi pa so sem ter tja bile postavljene klopce in svetilke z vložki za sveče, ki so v temi oddajale nežno oranžno svetlobo. Sam vrt se je zaključil z akacijevim drevoredom, ki se je nevpadljivo stopil z lepo negovanim gozdom. Tako kot vrt so tudi salon zgradili in omislil že Simonovi predniki z namenom, da bo gostil bankete, plese in druge družbene dogodke. Zato je bil že od prvega dne zelo funkcionalno opremljen pa kljub vsej mogočnosti, je iz njega vela ne osebnost in hlad. Tako je bilo vse dokler v njega ni pokukala Tara. Simon je že zgodaj to jutro ostal brez daha, ko je prišel pogledat in preverit ali je vse pripravljeno. Naslednje popoldne po zaroki, tako kot so se dogovorili, ko je bil on v klubu je naskrivaj v grad prišla Tara, z namenom, da pogleda in omisli dekoracijo prostora za poročno slavje. Malo se je sprehodila po prostoru in je Simonovim služabnikom pustila navodila, kako in kaj morajo postoriti, potem pa spet hitro in tiho odšla. Iz monotone dvorane ji je uspelo pričarati pravljično lepo sobano v zlato rdečih tonih, polno cvetja. Po zraku se je širil omamni vonj vrtnic, ki je prisotne zazibal v ozračje polno ljubezni. Sam salon se je neopazno prelil v teraso, na kateri je bilo vse pripravljeno za prihod neveste. Ko so prišli vsi povabljeni sta na teraso stopila ženin in duhovnik. Nihče ni opazil, ko se je Shon umaknil s terase in tudi prej ni nihče nič posumil, ko je na vprašanja o svoji prelepi hčerki odgovarjal, da se je tukaj nekje že s kom zapletla v pogovor ali pa, da si je najverjetneje šla napudrat nos.

Simon je z radostnim glasom pozdravil vse navzoče in se jim, v svojem imenu in tudi v imenu svoje zaročenke, lepo zahvalil, da so prišli na zanju tako pomemben dogodek. Veselilo ga je, da bo toliko prič potrditvi njune čiste ljubezni. Skozi smeh jim je še priznal: »Upam, da moja najdražja tega ne bo slišala, ker je precej tradicionalna, toda moram se zahvalit možem, ki so me sprovocirali s stavo in me s tem rešili dolge, uradne zaroke.« Ko so se vsi pridušeno hihitali in smehljali je nadaljeval: »Ker sem jaz veliko bolj živčen kot vi vsi skupaj in ker vem, da je moja ljubljena, bodoča žena pripravljena mislim, da bo najbolje, da začnemo.« Z roko je dal znak muzikantom, ki so z nežno melodijo oznanili prihod neveste. Vse oči so se uprle v vrata salona, skozi katera je grof McClain popeljal, pod roko držeč, svojo prelepo hči proti ženinu. Tara in Simon sta se gledala iz oči v oči in se trudila, da ne planeta v smeh, zaradi neskončnega presenečenja in nejevere, ki je vladala med prisotnimi. Prvič sta se zavedala, da sta si v resnici dokaj podobna in da podobno razmišljata ter, da sta se sposobna pogovarjati samo s pogledi. Tara je opazila, da je Simon prijetno živčen in vznemirjen obenem pa tudi srečen in vesel zaradi poroke z njo. Upala je, da vsa sreča in veselje ne gresta samo uspešni stavi, temveč tudi njej.

Ko sta pospremila še zadnje goste, je Simon izkoristil priložnost in Taro dvignil v naročje, tako da ni imela časa ugovarjati. »Nesel sem te že v tvojo sobo in mislim, da se spodobi, da te nesem tudi v svojo sobo.« Pobalinsko se je nasmehnil in dodal: »Oh, se opravičujem lady McGregori, mislil sem reči, v najino spalnico.«

Tara se ga je oprijela okoli vratu, da bi mu olajšala hojo, saj je sedaj imel dela tudi z njenim širokim krilom, ki mu je opletalo okoli nog. Njuna obraza sta bila nevarno blizu in v Simonovih očeh je lahko razbrala vznemirjenje in čuden poželjivi lesk, ki ga do sedaj pri njemu ni opazila. Vedela je, da si jo želi in v trebuhu je občutila čudno vznemirjenje, ustnice so ji postale suhe in v srcu je čutila čuden nemir. Z zadnjimi atomi se je upirala svoji želji, da bi ga poljubila. Dopovedovala si je: »Saj je tvoj mož, enkrat ga boš že morala poljubiti in tudi še kaj več od poljuba bosta skupaj doživela.« a razum ji je prigovarjal, »ja pa ne danes! Kaj če te razočara, kaj če se takoj, ko te bo imel obrne h kateri od svojih neštetih ljubic?«

Kljub vsem pomislekom, ji je srce šepetalo, da že dolgo ni slišala o nobeni njegovi aferi in o nobeni ljubici. Kaj, če se je res zresnil in spremenil? … in dokler se je ona borila sama s seboj, jo je Simon spustil na posteljo. Tako, kot se je ona borila s svojim razumom, se je boril sam s seboj tudi Simon. Želel si jo je, bolj kot kdaj koli prej. Bila je tako mehka in nežna, njena koža ga je vabila s prijetnim vonjem in njene ustnice, ki jih je prvič v življenju poljubil med poročnim obredom, so bile tako mehke in sočne, zapeljive. Obljubljale so strast, ki si jo Tara takrat še predstavljati ni mogla. Toda on ji je obljubil, da bo čakal, da bo ona pripravljena, da si ga bo ona želela. On je že bil pobalin in se je ljubil z dekleti, ki jih morala ni skrbela, toda Tara, ona je bila častna mladenka, ki je čakala na moža. In ta mož mora sedaj najprej zapeljati svojo ženo, ji dokazati, da je vreden njene ljubezni, ji pokazati koliko jo ljubi,…

Tiho je spregovoril: »Danes se ne spodobi, da bi ti Ana pomagala pri preoblačenju, zato se boš morala zadovoljiti z menoj. Vem, kaj sem ti obljubil, ko sva se zaročila, nisem pozabil in nimam namena požreti svoje obljube. Ko boš ti pripravljena in ko boš ti želela, do takrat pa bom potrpežljivo čakal. Torej povej kako ti pomagam zlesti ven iz te čudovite obleke, kje se vse odpenja? Tam za zastorom se boš lahko v miru preoblekla.« Poskušal je čim bolj umiriti svoj glas, da bi ona bila bolj mirna in da bi verjela njegovim obljubam. Ves čas pa se je zavedal, da bo najtežje njemu, že zdaj je hrepenel po njej in ali bo prenesel, ko se bo dotikal njenega telesa vedoč, da je ne sme poljubiti. Vedela je, da ima Simon prav in da ga bo morala prositi za pomoč. Zato je najprej preverila ali je Ana pripravila njeno spalno srajco in ko jo je zagledala je ostala brez besed. Simon je opazil njeno zadrego, edino ni mu bilo jasno zakaj. Namesto z besedami, mu je odgovorila tako, da je podržala spalno srajco pred njim in v prvem trenutku je bilo obema malce nelagodno, potem pa sta prasnila v smeh. Spalna srajca je bila namenjena mladi nevesti, da v njej zapelje svojega ljubljenega moža in tako je več razkrila kot pokrila, tisto kar je skrila pa je ovila v čarobno erotično tančico. Ko sta se nehala smejati je Tara razložila, da sta s teto skupaj pripravljali poročno balo in nekaj garderobe za nevesto v katero je pokukala samo takrat, ko sta izbirali in kupili. Verjela je, da se bo poročila z moškim, ki ga bo neskončno ljubila in zanj je izbrala tako zapeljivo garderobo. Dodala je še, da je nesmisel iskati kaj bolj primernega, ker ne bo nič boljšega ali bolj primernega našla, saj ji praktičnih bombažnih spalnih srajc niso poslali sem k njemu. Tara je zaprla oči in tiho dejala: »Nerodno mi je obleči tole pred vami.«

Simon je stopil bliže in ji rekel: »Mislim, da je že čas, da se nehava vikati, ko boš oblečena povej in ugasnil bom luč, tako da te ne bom videl, zjutraj bom pa tudi prej vstal kot ti in rešen problem.« Pri tem pa je pomislil, da dela uslugo sebi ne njej. Tako bo bolje, kajti ne bo mogel prenesti pogleda na njeno že tako zapeljivo telo. Prav na hitro je odpel vse gumbe na njeni obleki in ravno, ko se je hotel umakniti je tiho dejala. »Vseeno potrebujem tvojo pomoč pri rokavu, nikar ne pozabi na moje šive. Ta rokav je ozek in težko bo šel čez povoj, ne da bi ga snel.«

Simonu ni preostalo drugega, kot da ji pomaga. Ni šlo drugače, kot da sta slekla vrhnji del obleke in Tara je ostala le v tenki prozorni čipkasti tkanini. Simon je vzdihnil in ji pogledal v oči: »Upam, da se zavedaš svoje lepote in zapeljivosti ter svojega vpliva na moje telo najdražja. Čarobna si.« je še dahnil in jo na hitro poljubil na ramo, se obrnil ter z zadnjimi močmi odšel na drugo stran zastora. Slišala je, da se tudi on slači, predstavljala si je njegovo skladno, vitko in mišičasto telo ter si želela, da bi imela toliko poguma in moči in bi stekla k njemu v objem, toda pamet ji je šepetala: »Počakaj še malo.«

Ko je odprla oči, je v sobi bilo svetlo, skozi okno so prodirali prvi jutranji žarki, ki so obetali topel sončni dan. Preden sta ugasnila luč, sta se oba strinjala, da odgrneta težke zavese z oken in v sobo spustita čudovito mesečino. Navsezadnje sta si bila res dokaj podobna in rada sta spala z odgrnjenimi zavesami ter odprtim oknom in oba sta se rada zbujala ob zgodnji jutranji sončni svetlobi. Zvečer jima je mesečina tudi zelo prav prišla, da je Tara videla pot do postelje. Res, da je Simon načrtno predlagal, da odgrneta zavese in še dodal, naj si ona izbere stran postelje, kje bi rada spala, pri tem pa dodal, da ima on raje desno stran postelje in da se ji bo prilagodil. Nič hudega sluteča Tara, je veselo sprejela njegov načrt in takoj privolila na mesečino in levo stran postelje, do katere je prišla le tako, da je šla čez celo sobo in mimo cele postelje, tako, da je Simon lahko užival v čarobnem pogledu na svojega modrookega in svetlolasega angela. Ko se je približala postelji ji je Simon zaželel lahko noč in se iz vljudnosti obrnil s hrbtom proti njej. Dokler si je česala dolge in sijoče lase, si je mislila, da sploh ne bo mogla zaspati, toda ko je začutila mehko in dišečo blazino ter udobno posteljo, se je zavedala, da je zelo utrujena. V hipu je zaspala. Simon je še nekaj časa strmel v luno in se spraševal kako naj ravna s svojo najdražjo. Ko je po tihem počasnem dihanju ugotovil, da že trdno spi se je obrnil k njej, svojo glavo je položil na njeno blazino in svoj obraz zakopal v njene dišeče lase ter hitro tudi sam zaspal.

images7

Ko se je Tara zbudila v nov dan, je pred svojimi očmi zagledala trde mišice na prsih svojega moža. S pogledom je drsela višje k ramenom in kmalu ugotovila, da Simon sloni na eni roki, kar je pomenilo, da je buden in da jo opazuje. Ujela je v nasmeh narahlo ukrivljene kotičke njegovih ustnic in v trenutku si je zaželela, da bi jih nežno poljubila in da bi te ustnice poljubile njo. Ko je s pogledom srečala ogenj strasti v njegovih sijočih, temno rjavih očeh je nežno dahnila: »Dobro jutro.«

S prosto roko je umaknil pramen njenih las, ki se ji je prikradel na obraz in ji odgovoril: »Dobro jutro. Si lepo spala?«

»Oh seveda, čudovito sem spala. Ti?«

»Ja, super.« je odvrnil, toda ona ni zaznala ta malce žalosten ton v njegovem glasu. Hitro je še pristavil: »Imaš kakšne načrte za to jutro ali bi mogoče začela tako kot po navadi, z jutranjim jahanjem?  Samo tokrat bova jahala skupaj in po McGregorijevih poteh.«

»Mislim, da bi mi jahanje zelo ugajalo.« je z nasmehom iskreno odgovorila.

»Včeraj popoldne so pripeljali tudi Wildewinda v moj hlev, seveda pa si lahko izbereš kateregakoli konja želiš. In če boš pogledala v garderobno omaro, boš v njej našla svojo jahalno obleko s hlačami. Včeraj sem naročil Ani naj ti jo prinese.« se je rahlo pobalinsko nasmihal in opazoval njen obraz v jutranji svetlobi.

Oči so se ji zaiskrile, hipoma je sedla v posteljo in pozabila, da njena spalna srajca razkriva neoviran pogled na njene čvrste prsi. Z otroško naivnostjo je vprašala: »Ali res misliš, da bi lahko še naprej jahala v moško krojeni obleki? Te res ne bo motilo? Resno?«

Srce mu je zaigralo od sreče. Kdo bi si mislil, da jo je z eno tako malenkostjo lahko tako razveselil in osrečil. Ni se mogel zadržati in jo je poljubil na vrh nosa in se zasmejal. »Ja, če bi ti rada nosila hlače, zakaj pa ne. Meni si všeč v hlačah in ti si grofica McGregori, kar pomeni, da ti narekuješ modo in vse ostalo v tem okrožju in če je nama prav, potem me za druge sploh nič ne briga kaj si mislijo. Res pa priznam, da bom z veseljem poslušal tetin komentar, ko te bo hotela zmleti. Res je tudi, da ti ne bom pomagal – saj razumeš kako to gre, ne spodobi se. Vedi pa, da sem ob tebi in da upam, da jo boš postavila na trdna tla, tja kamor tudi sodi. Držim pesti zate.« Nato je vstal in se na hitro oblekel. Sedaj je lahko Tara nemoteno opazovala njegovo popolno telo. Še lepši je bil, kot si je ona predstavljala. Ko je bil oblečen, se je obrnil k njej in ji resno rekel: »Čakam te v jedilnici, naročil nama bom kavo in rogljičke potem pa greva naravnost na jahanje.« Z vrat se je še obrnil in z nagajivim nasmehom in iskrečim pogledom dodal: »Poslal ti bom Ano, da ti pomaga pri oblačenju, predvsem pa, da preobleče posteljo, za kar sem jaz poskrbel.« Pomežiknil ji je in izginil skozi vrata. Počasi je pokukala pod pokrivalo in ko je videla rdeč madež na rjuhi na sredini postelje, ji je kar malo postalo nerodno. Seveda, šlo je za njeno čast pa se tudi spomnila ni na to in on – on je poskrbel za vse in pri vsem tem je bil še pravi gentleman.

Za povrh vsega pa je držal obljubo, za katero je dvomila, da se jo bo sploh spomnil.
Pred kosilom si je Tara podrobno pogledala grad in pokukala v vse prostore. Počutila se je kar malce hecno, ko je cela delegacija ljudi hodila okoli. Butler je bil glavni vodič, ki je odpiral vrata in jima razlagal vse o vsakem prostoru. Tara in Ana sta capljali za njim, kot dve šolarki, na koncu povorke pa je hodil Simon, kot nemi opazovalec. Sem in tja je skupinico pospremil kakšen od skritih pogledov služinčadi. Vsi v hiši so z radovednostjo čakali na Tarin odziv. Kljub temu, da je osebno niso poznali, so jo spoštovali. Tara je bila s sosednjega posestva in ljudje so radi prenašali novice s posestva na posestvo. Niso se bali nove grofice, slišali so vse o njej in cenili so dobre lastnosti, ki jih je imela. Prav veselili so se, da je zdaj njihova gospodarica, saj so o njej prav vsi imeli dobro mnenje. Ko so končali s poučnim in zanimivim ogledom, že vsi precej utrujeni, sta se Tara in Simon umaknila v knjižnico, da bi se okrepčala s skodelico kave. Tudi Simon je z radovednostjo čakal na Tarino oceno. Ko sta se njuna pogledal srečala, je točno vedela o čem premišljuje, zato je hitro poročala o svojih opazkah in mnenju. »Lep, prostoren in zelo svetel grad, toda ne zameri mi, malo preveč je neoseben.«

»Že imaš kakšno idejo kako bi spremenila to ne osebnost v topel in ljubeči dom?« jo je vprašal Simon in še dodal, »seveda imaš čisto proste roke in ves čas, ter neomejena sredstva, najraje bi videl, če bi najprej spremenila mojo knjižnico in zase manjši salon za obiske.« Potem pa se je zdrznil in jo s strahom pogledal: »Seveda,« je skoraj zajecljal ,»če si želiš sploh kaj spreminjati. Hočem reči, nimam namena od tebe zahtevati nekaj, kar si ne želiš početi.«

Tara se je od srca nasmejala Simonovi negotovosti. Kako lahko takšen moški, kot je Simon sploh pomisli, da ne bi ukazoval svoji ženi, je pomislila in potem ji je tihi glas srca prišepnil, da se počuti krivega zaradi poroke in res se ji želi odkupiti in jo pripraviti, do tega, da ga vzljubi in sprejme za moža. Njegova skrb in ves trud ji je dobro del in dvignil samozavest, istočasno pa je v vsaki celici svojega telesa čutila, da se res noro zaljublja v njega. Še vedno smeje mu je odgovorila: »Rada opremljam prostore in v veselje mi bo kaj spremeniti tukaj v gradu. Toda, kar se tiče knjižnice, bova morala skupaj delati, še vedno te ne poznam dovolj, da bi vedela kaj ti ugaja. Knjižnica je zame osebni in delovni prostor, zato mora biti tudi opremljena tako, da je uporabniku pisana na kožo. Sama ne bom zmogla.«

Zazrl se je v njene oči, ki so bile tokrat svetlomodre in tople ter predlagal: »Kaj pa, če bi si knjižnico delila in bi bila samo najin prostor?  Tako kot si imela knjižnico skupaj z očetom?« Pri tem pa je pomislil, kako mu bo ugajalo, če bo med delom lahko spočil oči na njej, ki bo medtem, ko bo on delal sedela v naslonjaču in brala ali celo tam pod oknom sedela in slikala. Tara je imela veliko talentov in on si ni želel, da bi kateregakoli od njih zanemarila. Pri Shonu je videl nekaj njenih slik in spraševal se je ali si bo želela tudi tukaj slikati in risati.

Tara ga je samo gledala, ugajala ji je misel, da bosta večino dneva lahko skupaj v knjižnici. Če bi jima tako ugajalo,  bi lahko vsak delal svoje ali pa bi se lahko veliko pogovarjala. »Ja,« je rekla bolj zamišljeno, »lahko bi si delila knjižnico.«

Simon je vesel in zadovoljen, hitro nadaljeval s svojo vizijo: »Ali bi se strinjala, če bi v knjižnico prinesla še star materin klavir?« Vedel je, da Tara odlično igra klavir, saj je namenoma hodil k Shonu na obiske v času, ko je Tara po navadi igrala in glasba, ki jo je bilo moč slišati iz sosednje sobe, ga je vedno pomirila.

»Igraš klavir?« ga je presenečeno vprašala.

»Jaz ne, ti pa čudovito.« je odgovoril na svoj značilen pobalinski način in se veselo zasmejal.

Tara je za trenutek onemela in potem nejeverno dodala: »Od kod pa tebi, da jaz igram klavir in to še čudovito?« Kar strmela je v njega, potem pa se je počasi spomnila, da je bil Simon kar pogost gost v njihovem domu in čeprav se ga je ona vsakič izognila, je vseeno precej vedel o njenem načinu življenja.

Hitro je dojel o čem premišljuje in je z istim pobalinskim tonom nadaljeval: »Shonova delovna soba je poleg glasbene in prav imenitno je bilo poslušati tvoje igranje, poješ tudi zelo lepo, no če se pa zmotiš pri notah, ti pa tudi kakšna ne damska beseda uide iz ust.«

Tari je postalo nerodno, toliko stvari ve o njej in naenkrat se je počutila tako ranljivo in majhno. Simon je opazil njeno nelagodje in je stopil bližje, prijel jo je za roko in ljubeče rekel: »Hej, glavo gor, to so samo lepe in pozitivne stvari, zaradi katerih te še bolj cenim in občudujem,« seveda se je komaj zadržal, da ni rekel zaradi katerih jo noro ljubi, »jaz tega ne znam. Saj veš kako pravijo, nasprotja se privlačijo in dopolnjujejo. To je dokaz, da sva ustvarjena drug za drugega.« Gledal jo je z vso ljubeznijo in strastjo, ki je vrela v njem, njune ustnice so bile nevarno blizu in zazdelo se mu je, da v Tari čuti isto potrebo po poljubu, kot pri sebi. Če se ne bi s tako ihto in močjo odprla vrata knjižnice, najverjetneje ne en ne drug ne bi zbrala toliko moči, da se ne bi strastno poljubila. Razočarano sta pogledala teto, ki je prihrumela skupaj s svojo prijateljico in njeno hčerko, ki jima je sledila povsod pa čeprav je bila Simonovih let. Teta je z mrkim pogledom zrla v Taro in s povišanim tonom zahrumela: »Ja kaj se pa greš smrklja?«

Slišalo se je tiho neodobravajoče mrmranje tetinih spremljevalk.

Tarine oči so se spremenile v led, na obraz pa si je priklicala prijazen nasmeh kljub besu, da ju je teta prekinila, saj je vedela, da ne bi ne ona ne Simon zdržala pritiska in bi se poljubila in s tem morda začutila neko novo, močnejšo vez med seboj. Njen glas je bil najprijaznejši kar jih je Simon kdaj slišal, ko je odgovorila teti na njeno vpitje: »Prvič, nisem smrklja, sem poročena in sem žena grofa McGregorija. Drugič, v mojem domu sme name povzdigniti glas samo moj mož in tretjič, sploh ne vem česa me dolžite in ne vem o čem govorite.«

»Kakšna nesramnost in nadutost!« je sikala teta proti Simonu. »Kako si samo drzne takole govoriti s starejšo sorodnico in to po tem, ko je osramotila družino McGregori s svojim oblačenjem.«

Še predno je Tara lahko odgovorila, je slišala tih, nevarno jezen in grob Simonov odgovor: »Grofica McGregori je pozabila dodati, da je po družbenem položaju veliko više, kot ve drage dame in da lahko dela, kar ji je volja. Še posebno, če ima mojo podporo. Ve ste gostje v njenem domu in njej ni potrebno prenašati vašega nespoštovanja in nesramnosti. Kadarkoli vas lahko prosi, da odidete. Jaz pa v svojem imenu dodajam, da nihče ne bo žalil moje žene in pri tem ostal nekaznovan, zato bolje, da v bodoče popazite na vaše nevljudno ponašanje, draga teta. Še nekaj, v bodoče se naučite trkati in počakati na dovoljenje, preden vstopite v zasebne prostore, kot je tale.«
Grobo in hladno tišino je prekinila Tara s povabilom na kosilo.

Simonova teta Glorija, zelo gospodovalna in dokaj zamerljiva vdova, ki je povsod s seboj peljala svojo drago prijateljico Lorain in njeno razvajeno, lahkoživo hčerko Lili, je tudi tukaj hotela imeti zadnjo besedo in je pri kosilu nenehno godrnjala in se pritoževala, enkrat čez hrano, drugič čez kuharico in spet čez postrežbo ali pa kar tako, je že našla razlog. Na njeno žalost pa je naletela na zgovorno in do osebja zaščitniško Taro, ki ji še na misel ni prišlo, da bi dovolila besedico proti njenemu domu ali osebju. Na Simonovo veselje, je bila teta Glorija proti Tari prava amaterka. Po kosilu je prišel Shon McClain tako, kot je prejšnji večer obljubil. Hčerki je prinesel šopek čudovitih narcis in ko ji ga je dal v roko, jo je nežno objel in poljubil ter ji zašepetal: »Vidim, da ti ni hudega.« Tara se je samo nasmehnila, njene oči pa so mu povedale vse ostalo. Simon in Shon sta se umaknila v knjižnico, ki je bila hkrati tudi Simonova delovna soba in se posvetila svojim dnevnim poslovnim zadevam.

images4

Medtem pa je Tara vzela svoj blok za risanje in košček oglja, ter se odpravila skozi  pomladno razcvetel cvetlični vrt proti akacijam in gozdu. Hodila je brez misli, prepustila se je božanju toplih sončnih žarkov, ki so jo prijetno greli in spodbujali, poslušala je ptičje petje in uživala v čarobnosti trenutka. Na robu vrta, si je pod akacijo položila deko, ki jo je s tem namenom, da bo na njej sedela in risala, prinesla s seboj. Ko se je udobno namestila, tako da je lahko videla čudovito poslopje svojega novega doma, je odprla blok in začela risati. Zelo močan namen je imela skicirati hišo in jo kasneje prenesti na platno. Prav tako je imela namen premisliti o podobi njune skupne knjižnice. Ko je tako premišljevala o knjižnici in Simonu in vsem kar je bilo storjenega in izrečenega v tem kratkem času, je začela sanjariti. Iz resničnega sveta se je počasi potopila v sanjskega, medtem ji je roka sama drsela po papirju in za ogljem puščala značilno sled. V glavi je videla Simonov obraz in zahrepenela je po njegovem poljubu, po njegovih močnih rokah in objemu. Premišljevala je o tem kako bo, ko se mu bo cela predala in kako naj to stori, kako naj mu da vedeti, da je pripravljena, da si ga želi. Ko se je počasi zdrznila in vrnila v realnost se je zastrmela v svojo risbo. S papirja, kjer bi moralo stati mogočno poslopje McGregorijevega doma, jo je opazoval sam grof McGregori. Gledala je v temne oči moškega, v katerega se je tako hitro in tako močno zaljubila. Nasmehnila se je nazaj njegovemu pobalinskemu nasmešku, ki se je skrival v kotičkih njegovih polnih ustnic.

Redko je risala portrete, niso ji šli dobro od rok. Toda, ta portret njenega moža, je bil več kot perfekten in identičen s samim grofom. Pomislila je, da bi znal vprašati kaj je narisala in tega portreta mu ni želela pokazati. Hitro je obrnila list in začela skicirati hišo, tako kot si je zadala, ko je prišla sem. Ko je bila zadovoljna s svojim delom je hitro pospravila in se odpravila nazaj proti hiši. Po vrtu je hodila počasi in se trudila vpiti vse pozitivne utripe narave, ki so v njej budili mir, srečo in veselje. Od butlerja je izvedela, da je njen oče ravno odšel in da Simon sedi v knjižnici. S hitrimi, živahnimi koraki je odšla proti knjižnici, da bi možu predstavila svojo vizijo in zamisel o njeni preureditvi. Z nasmehom je odprla vrata in v hipu obstala. Črna senca ji je prekrila obraz, toda ponosno in glasno je izgovorila: »Oprostite, da sem zmotila!« se obrnila in zaprla vrata ter se odpravila proti stopnišču in v spalnico. Čeprav je slišala Simonov glas, ki jo je klical in prosil naj počaka. Se ni menila zanj, vse dokler je na stopnišču ni dohitel in prijel za roko ter proseče rekel: »Prosim Tara, počakaj, naj ti razložim. Ni tako kot je bilo videti in prisežem nič ni bilo in nisem jaz kriv.« Kljub vsem svojim besedam se je Simon zavedal, da ni bilo videti tako kot se je on trudil to pojasniti Tari. Jezen je bil ker je bil tokrat res on žrtev, kar pa Tari ne bo mogel dokazati. Ko je sedel v svojem naslanjaču in poskušal brati časopis so mu misli nenehno uhajale k mladi ženi.

Le kaj dela, le kaj riše ali naj jo poišče ali naj ji pusti malo miru in svobode. V svoji glavi je videl in občudoval njeno poželjivo telo oblečeno v prosojno čipko, čutil je njene vabljive ustnice polne neraziskane strasti. Sedel je v naslanjaču in sanjaril o Tari, ko se mu je na lepem na kolena usedla Lili in mu ovila roke okoli vratu, sploh je ni bil slišal vstopiti in še preden jo je lahko odrinil in vstal je v sobo vstopila Tara. Lahko je videl in čutil, kako je njeno veselje zamrlo in zamenjala ga je globoka in neizmerna žalost in razočaranje. Ko se je Tara ob njegovem dotiku obrnila ji je iz rok padel blok in odletel na tla za Simonov hrbet. Simona je streslo od bolečine in žalosti, ko je zagledal njene zdaj temno modre, globoko udrte mrtve oči. Z vidno zlomljenim glasom ga je ogovorila: »Ti si grof in si moj mož in kot tak imaš vso pravico početi kar te je volja in pri tem ti ni potrebno razlagati ženi kaj in zakaj počneš. Jaz sem tvoja žena in sem odvisna od tvoje volje, jaz sem tukaj, da te ubogam. Sedaj pa se grem urediti za večerjo, ne pozabi da imava na obisku tvojo teto in njeni prijateljici, ki jih je treba pogostit. Samo še svoj blok, bi rada pobrala.« je še namignila proti njegovi roki, ki se je še vedno močno oklepala njene podlahtnice. Hitro jo je spustil in se sklonil, da bi ji pobral njen blok. Ko je zagledal risbo, ki je ležala v odprtem bloku, bi najraje zatulil od groze in bolečine. Blok se je odprl na prvi risbi. Risbi, ki mu je ni želela pokazati. On jo takole nehote izda, ona pa se potrudi in po spominu nariše njegov portret in to popoln portret, saj je deloval tako, kot bi se gledal v ogledalu. Iz vsake črtice je bilo čutiti neskončno ljubezen s katero ga je risala. Pomislil je, da bi poiskal Lili in ji zavil vrat. Že res, da je pred leti flirtal z njo, oziroma ona z njim in vse kar je bilo iz tega je to, da sta si izmenjala nekaj nepomembnih poljubov.

Toda, to je bilo takrat in to je bilo vse, zato ni imela pravice takole poseči v njegovo življenje in mu skaliti srečo.
Simon ni mogel verjeti, kako se je Tara kontrolirala pri večerji. Svojo vlogo gostiteljice je odigrala do pike natančno in uspešno. Teta Glorija je ugotovila, da Tari ni kos in se je vdala v usodo, zato je bila tokrat prijazna in znosna. Tudi Tara se je do vseh vedla prijazno in z ničemer ni pokazala, da bi karkoli bilo narobe ali da bi namignila, da se je popoldne karkoli zgodilo. Edino Simon, ki jo je toliko že poznal je vedel, da je nekaj hudo narobe in to je razbral iz njenih tokrat temno modrih oči polnih praznine. Cel večer je čakal, da bo Tara prosila gostje, da odidejo, kar bi po vsem bilo najbolj pametno in logično, toda ona ni niti namignila o tem. Še toliko huje, ker je za jutri zvečer planirala narediti malo žensko zabavo za gostje, kako se ne bi dolgočasile medtem, ko so na obisku. Simon ni več prenesel pritiska in je prekinil ženski klepet z besedami: »Teta, veš, da te imam rad in si v najinem domu vedno dobrodošla, toda rad bi bil malo sam s svojo čudovito mlado nevesto in jutri jo bom odpeljal na posestvo ob morju, zato bi vas prosil, da se tudi ve pripravite na odhod.« Ko je to povedal se je opravičil, da ima še nekaj dela in odšel iz salona. Tudi Tara se je kmalu opravičila, da je utrujena in je pohitela v spalnico v upanju, da se bo spravila v posteljo še preden Simon pride gor. Bila je utrujena in razočarana pa ne nad Simonom, temveč nad seboj. Vedela je, da je Simon velik zapeljivec in ženskar in tako hitro se je oprijela misli, da se je spremenil in da jo mogoče ljubi, da je končno odrasel in se obnaša letom primerno. Toda, sedaj jo je hitro postavil na realna tla. Ko se je tako premetavala po postelji in jezila sama nase, so se odprla vrata in vstopil je Simon. Vedela je, da po njenem dihanju ve, da ne spi pa vseeno se ni premaknila in ni ga ogovorila, ležala je obrnjena proti steni in mižala. Simon, ki je v knjižnici tuhtal in tuhtal kaj naj naredi ter kako naj reši nastalo situacijo in kako naj ji dokaže, da tokrat res ni nič kriv, se je odločil, da bo trenutno tiho in jo ne bo skušal nehote še bolj razdražiti in s tem mogoče še bolj prizadeti. Upal je, da že spi in da mu bo novo jutro prineslo rešitev. V mesečevi svetlobi si je tiho slekel obleko in počasi legel v posteljo. Obrnil se je k Tarinem hrbtu in tiho prosil k milosti za njeno ljubezen.

Kljub temu, da sta oba bolj slabo spala, sta bila ob svitu že budna. Prva je spregovorila Tara. »Greva na jahanje?« je vprašala z normalnim glasom kot, da se prejšnji dan ni nič zgodilo.

images10

Simonu je od sreče poskočilo srce, od upanja, da bo dobil še eno priložnost, da ji dokaže svojo ljubezen, da se je zresnil in opustil staro življenje. Ko je pritrdilno odgovoril, je Tara, ki je še vedno bila s hrbtom obrnjena proti Simonu počasi vstala iz postelje in se hitro zavila v bombažni jutranji plašček. Na poti do zastora za oblačenje sta se njuna pogleda srečala. Simona je kar streslo od hladne modrine ženinih oči. Spoznal je, da je še bolj izgubljen kot je mislil sinoči. Tiho je vzdihnil.

Na jahanju ji je nekajkrat poskusil razložiti in povedati resnico, a ga ni poslušala. Na koncu mu je še zabrusila, da se nje njegovo početje nič ne tiče in da noče nikdar več govoriti o tistem včeraj in v kolikor ne bo nehal, bo odjezdila domov in v bodoče bo sama hodila jahat. Simon je raje odnehal in nekaj časa sta jahala molče. Čeprav jutro ni bilo sončno ni nič kazalo na to, da bo deževalo, zato sta se odpravila na precej dolgo ježo. Ko sta bila kar precej oddaljena od doma ju je ujel močan dež. Preden sta našla primerno zavetje ju je že zmočilo do kože. Malo je še zapihal veter in Tari je bilo grozno hladno. Simon je opazil, da jo zebe in da vsa drgeta od mraza, zato ji je odločno ukazal naj se stisne k njemu, saj se bo tako malo segrela. Bolj nežno ji je razložil, da vidi, da jo zebe in da je zadnja stvar, ki si jo želi, da še zboli. Vedela je, da ima Simon prav in skozi glavo ji je odmevala misel, da je za celo življenje zdaj njegova in kot mu je včeraj rekla, naloga žene je, da brezpogojno uboga moža. Tako kot vsak normalen moški, bo tudi Simon enkrat zahteval naj izpolni svojo zakonsko dolžnost in potem bo zahteval še naslednike. Torej se je prepričevala, pač tak kakšen je, je tvoj mož in sama si privolila v poroko, zato ga ubogaj, saj bo v tvojem življenju vse tako kot bo on hotel. Nevede je globoko vzdihnila in se močneje privila v njegov objem. Simonu se je trgalo srce, doumel je, da se mu je popolnoma podredila.

Dobil je občutek, da je on tiran in ona njegova sužnja. Prvič je razumel, zakaj se ga je toliko izogibala in bežala pred njim. Jasno mu je bilo katere so bile tiste negativne točke proti njuni poroki. Hotel ji je povedati, da se moti, hotel ji je priznati, da jo ljubi in da bo vedno upošteval njene želje. Hotel jo je potolažiti pa ni znal, ni našel pravih besed, bal se je, da ne bi samo še poslabšal situacijo. Kmalu je prenehalo deževati in lahko sta odjezdila domov.

Že v hlevu sta slišala novico, da si je Shon zlomil roko in da se je ves potolkel, ko je padel s strehe hleva, ko je hotel preveriti škodo na strehi. Simon je ukazal naj jima pripravijo kočijo, medtem ko se bosta s Taro preoblekla. Tara je stopala z odločnim, hitrim korakom, Simon pa ji je tiho sledil. Opazoval je, kako se v njej mešajo čudni občutki jeze in skrbi. Nehote je pomislil ali bi jo tudi tako skrbelo, če bi se njemu kaj zgodilo. Hitro je odrinil to misel in se odločil, da jo med potjo vpraša zakaj je tako jezna zaradi Shonove poškodbe. Trudil se je, da bi se spet normalno pogovarjala, toda ona je z njim govorila le najnujnejše in še to z zelo uradnim glasom, veseli prizvok njenega glasu pa je izginil. Ker jima ni bilo do hrane sta se odločila, da zajtrk preskočita in se raje takoj odpravita k Shonu. Udobno sta se namestila v manjšo kočijo in se hitro odpeljala. Simon je tiho vprašal Taro: »Ali se mi dozdeva ali si res jezna?«

Tara ga je presenečeno pogledala: »Ja, res sem jezna in skrbi me. Ta streha je že nekaj časa potrebna popravila in popravilo se je iz nekih čudnih in neumnih vzrokov venomer prelagalo na naslednjič. Z očetom sva se neštetokrat skregala, ker namesto, da bi poklical mojstra naj opravi kar je pač treba, je on hotel na vsak način najprej iti gor na streho, da preveri stanje in potem naj bi klical mojstra. Vsakič sva se sporekla, ker sem mu trdila, da ni varno in da se mu bo kaj zgodilo in naj nikar ne leze po strehi. Prvič, ko ni bilo nikogar, ki bi se mu upal upreti in mu povedati svoje mnenje je naredil neumnost in jo drago plačal, upam samo, da ne predrago.« je žalostno zaključila Tara.

Ker sta hitro prispela, Simonu ni bilo treba na njene besede nič pripomniti in je bil zaradi tega vesel, saj ni vedel kaj naj ji reče. V principu se je strinjal z njenim načinom razmišljanja, vseeno pa ni bil nikoli priča njuni izmenjavi mnenj in postavljanje na eno ali drugo stran, mu ni bilo po godu. Takoj, ko je sestopila iz kočije, je Tara dvignila robove svoje dolge, tople obleke in stekla proti hiši. Takoj, ko je izvedela, da Shon leži in počiva v svoji spalnici je odhitela naprej. Simon je moral hoditi zelo hitro, če ji je želel slediti vsaj s pogledom. Ko je vstopil v Shonovo spalnico, je bil ganjen nad prizorom, saj je Tara dobesedno skočila k očetu v posteljo in ga močno objela pri tem pa ga je kregala, kot bi bil on otrok in ona starš.

Ni se pretvarjala, res jo je skrbelo in v trenutku, ko je slišala, da se je Shon poškodoval ji je samo to postalo pomembno. Pozabila je na svojo bolečino in žalost. Vsak njen gib in vsaka beseda, ter cel prizor skupaj, vse je pričalo o neizmerni, nesebični ljubezni med njima. Tara se je usedla na rob postelje pri očetovih nogah in hotela vedeti vse, kaj in kako se je zgodilo in kaj je rekel zdravnik. Šele, ko je Simon k postelji približal stol, se je zavedala še njegove navzočnosti in ga bežno pogleda, potem pa se je ponovno posvetila očetu. Ko so ugotovili, da s Shonom ne bo nič hudega so začeli vsakodnevne in resne poslovne pogovore. Simon je vedel, da je njegova ljubljena žena pametna, izobražena in razgledana, ni si pa nikoli predstavljal, da zna biti tako dober in zanimiv sogovornik. Spoznal je, da je Shon zelo cenil in upošteval njeno mnenje in nasvete. Tudi, ko je pogovor nanesel na poslovne zadeve in probleme, ki so se pojavili na njunih posestih je pokazala neverjetno znanje in namignila na nekaj čudovitih rešitev. Potem pa, ko se ji je zdelo, da se je že preveč zapletla v moške pogovore, se je opravičila, da gre pogledat in pozdravit dekleta iz čvek kluba.

images3

Simon jo je z žalostnim pogledom pospremil do vrat in ko se je spet obrnil k Shonu, ga je ta resno gledal in takoj naravnost vprašal: »Kaj je narobe, kaj si naredil fant, da si padel v tako nemilost pri Tari?!« Istočasno pa si je kar sam odgovoril: »Nič me ne zanima, oprosti, to je stvar med možem in ženo in nimam se pravice vmešavat. Lahko pa ti povem Simon, da bi včeraj lahko stavil svojo glavo, da je Tara srečna in vesela in če te ravno ne ljubi, je na zelo dobri poti, da te vzljubi. Vsekakor bila ti je več kot samo naklonjena, toda danes, danes si pa v hudi nemilosti.«

»Oh Shon, zaradi neumnosti za katero nisem nič kriv, prisežem, da nisem tokrat nič kriv, je upravičeno jezna name in najverjetneje sovraži dan, ko sva se spoznala, kaj šele tistega, ko se je odločila, da se poroči z menoj.« je skrušeno rekel Simon.

»Ni jezna nate in nikogar in ničesar ne sovraži, samo razočarana je in čisto na tleh, žalostna in brez volje. Izgubila je smisel življenja. Taka je bila, ko ji je mama umrla. Tokrat pa imam občutek, da je njena duša umrla.« je žalostno rekel njen oče.

»Oh Shon, pomagaj mi, prosim te. Veš, da jo ljubim, vse bi naredil za njo, vse mi pomeni. Moje življenje brez nje in njene ljubezni nima pomena. Prosim Shon, kako naj pridem do njenega srca, kako naj ji pokažem, da sem se spremenil, da jo ljubim?« Simon je s solzami v očeh povedal vse, kar se je zgodilo prejšnji dan in razkril Lilino grozno dejanje, ki je uničilo njuno srečo. Shon ga je poslušal in sočustvoval z njim. Žal pa mu ni znal dati pravega nasveta. Tara je zelo romantična duša in s časom ji bo lahko z dejanji dokazal, da se je spremenil, do takrat pa se bo moral truditi in jo sprejeti tako brez voljno. Shon mu je dal še nekaj namigov, kako naj jo spozna in naj se nauči brati govorico njenega telesa in duše. Ko si bo pravilno razlagal njene občutke in razpoloženje, bo tudi lažje znal ravnati z njo. Trenutno je bila potrebna velike doze ljubezni in dviga samozavesti.

Tara je poklepetala s »puncami« in naenkrat je čutila, da jo je oblila vročina, zabolela jo je glava in postalo ji je slabo. Na hitro se je poslovila in odšla nazaj v očetovo spalnico, kjer sta Shon in Simon še vedno klepetala o njej. Ko je vstopila je bila preveč obremenjena s svojim slabim počutjem, da bi opazila, da ju je prekinila sredi tihega pomenkovanja. Ni opazila zavezniških pogledov, ki sta si jih moška izmenjala. Usedla se je na rob postelje in pogledala Simona. »Če sta se vse pomenila, bi prosim šla rada domov, ne počutim se dobro in glava me boli.« je tiho prosila svojega moža.

Ker je bila tudi nekam bleda ji Simon ni želel odreči prošnji in godilo mu je, da je imela njegov dom za svoj dom, to mu je dalo žarek upanja, da mogoče še ni vse izgubljeno. Ko ji je pomagal v kočijo se je dotaknil njenih rok, ker so se mu zdele preveč vroče je pomisli, da ima vročino. Spomnil se je, da ju je zjutraj v hladnem vremenu premočilo do kože, pa ves stres okoli Shona, prav verjetno bo zbolela, si je mislil. Ko se je namestil v kočijo poleg nje ji je potipal čelo, ker je sumil na visoko vročino in ni se motil. Objel jo je in si jo privil k rami, da bi lažje prenesla pot. Vročina jo je čisto ohromila in se je nehote čisto prepustila Simonu. Tudi, če bi si želela odmakniti od njega, ni imela dovolj moči za kaj takega. Naslednje česa se je zavedala, so bile močne roke, ki so jo skušale dvigniti. Prešinilo jo je, da je od vročine najverjetneje zaspal in zavedala se je, da je hudo bolna. Z vsemi močmi se je trudila pomagati Simonu, da jo spravi ven iz kočije in odnese do postelje. V daljavi je slišala Simonov glas, ki nekomu naroča, naj takoj pošlje po zdravnika, ker ima visoko vročino, naj Ana prinese mrzlo vodo in brisače, da ji bosta pomagala za prvo silo. Med poslušanjem Simonovega glasu se ji je stemnilo pred očmi in v glavi ji je šumelo. Komaj se je zavedala, da pod svojim telesom čuti mehkobo postelje in malo ji je bilo lažje, saj je čutila, da bo vsak čas utonila v vročično spanje. Tiho je še zašepetala: »Hvala Greg.«

Simon ni bil prepričan ali je prav slišal, zdelo se mu je, da je rekla, hvala Greg. Toda, ker je to tako tiho zašepetala ni bil prepričan kaj je slišal in še manj kaj je hotela povedati. Poleg tega ni poznal nobenega Grega in nikoli ni slišal, da bi kakšen kdaj koli živel v teh krajih. Prvo ljubosumje se mu je poleglo, prepričal je samega sebe, da ni prav slišal. Z Anino pomočjo sta slekla Tarino razkošno obleko in ji oblekla eno od njenih zapeljivih spalnih srajc. Simon se je težko krotil, mislil je, da bo znorel od skrbi za Tarino zdravje in brzdal je svojo strast, ki ga je prevzemala, ko je pri dnevni svetlobi slačil in oblačil mehko, dišeče in zapeljivo ženino speče telo. Ana sama ni mogla preobleči Tare in edina oseba, ki naj bi bila primerna za kaj takega je bil seveda Simon, Tarin mož. Ana ni mogla vedeti, da se on še nikoli ni dotikal Tarinega telesa in da ni videl vseh njenih zapeljivih kotičkov, ki jih je po navadi skrivala obleka.

Ravno, ko ji je Simon močil ustnice in zamenjal mokro brisačo na vročem čelu, je v sobo vstopil doktor Harris. Po kratkem pogovoru je sklepal, da se je prehladila in podhladila v mokrem, mrzlem jutru. Simonu ni preostalo drugega, kot, da ji poskuša znižati vročino in omiliti glavobol. Lahko je le upal, da bo čim več spala in ne bo čutila vsega zbadanja in trganja po mišicah. Simona so komaj prepričali, da se je za nekaj minut umaknil od njene postelje in šel na večerjo. Vedel in upal je, da se bo potila, zato je naročil naj prinesejo kar njegove bombažne majice, da bi ji bilo čim bolj udobno. Celo noč je presedel ob vročični ženi, ji masiral senca in mišice, brisal vročično čelo in razčesaval je njene prepotene lase ter menjal mokre majice. Zjutraj je prišla Ana, da bi mu pomagala in ga malo zamenjala. Upala je, da bo gospodar šel kaj pojesti in se mogoče malo naspati, po naporni noči bi mu tudi kopel dobro dela. Ana je takoj po Simonovem videzu vedela, da je bil celo noč buden in da se je ves posvetil Tari. Ker je prijazno prigovarjala gospodarju, da se mora malo spočiti je na koncu Simon privoli, da takoj, ko preoblečeta Tarino mokro majico in zamenjata vlažne rjuhe, gre v kopel in nekaj pojesti, počival pa bo tu, v naslonjaču ob postelji. Ko sta se lotila dela, je Tara dvakrat razločno poklicala: »Greg, Greg.« Oba z Ano sta to razločno slišala in Simonu se je zaril nož v srce, njegova ljubljena je klicala drugega moškega, najverjetneje nekoga, ki ga je ljubila, saj v takem stanju ljudje govorijo podzavestno. Čeprav je bil zelo prizadet, mu ni ušlo, da se je Ana namuznila in komaj zadrževala smeh. »Seveda!« mu je takoj šinilo skozi možgane, »Ana je že nekaj let Tarina služabnica in ona pozna Taro in njene skrivnosti, ona bo vedela kdo je Greg, saj je očitno, da nekaj ve, drugače ne bi takole odreagirala. Prisil jo bo, da mu vse pove.« Odločen, da izve resnico, je glasno rekel: »Kaj je Ana, te zabava, da moja žena v nekontroliranem vročičnem stanju kliče drugega moškega?« in jo strupeno pogledal.

»Ne, ne gospod,« je zdaj z grozo v očeh zajecljala Ana in se odmaknila korak nazaj, saj se prvi mah sploh ni zavedala, da Simon ne more vedeti, da je on Greg. »Gospa ni klicala drugega moškega.« je končala stavek Ana.

»A da ne, jaz sem pa razločno slišal, da je klicala nekega Grega in zame je to moško ime.«

»Ja gospod grof, gospa je rekla Greg, le da Greg ni ime, temveč je to vzdevek,« malo je pomolčala, pogledala v tla in še tiše dodala, »vaš vzdevek gospod.«

»Malo ti ne verjamem, Ana.« je rekel Simon zelo strogo in jo gledal z ledenim izrazom jeze v očeh. Ana je v strahu stopila še korak nazaj in tiho nadaljevala: »Prisežem gospod, da je res, vsi na McClainovem posestvu to vedo, tudi sam grof McClain bi vam lahko to potrdil. Enkrat je bil kar malce jezen na gospo Taro, ko ji je nehote ušlo in vas je imenovala Greg, no mogoče ni bil ravno jezen zaradi vzdevka samega, kakor zaradi ostalih dokaj neolikanih spremnih besed.« je s strahom povedala. »Pustiva gospo, naj počiva midva pa stopiva tja do njene toaletne mizice in mi boš lepo vse povedala. Kako in kaj ter zakaj in po vrsti, lepo od začetka.« Videl je strah in skrb v Aninih očeh, občutil je njeno nelagodnost in vedel je, da mu ne bo lagala. Naslonil se je na rob omare s predali, Ani pa je pokazal stol pred ogledalom. »Torej.« je rekel malo bolj pomirjeno, »nič se ti ni treba bati in nič se ne bo zgodilo ne tebi, ne moji grofici, le rad bi poznal resnico.«

Ana je globoko vdihnila, sklenila roke v naročje in začela pripovedovati: »Vse se je začelo s tem, ko je gospa Tara začela piti kavo z nami in je tako nastal čvek klub, da bi bila stara teta zadovoljna. Vsaka, ki je kaj videla ali slišal ali kje bila in podobno je o vsem ostalim poročala. Torej smo vedno obdelale vse govorice in še same pokomentirale, kaj si mislimo. Največ novic so seveda prinesle tiste, ki so se več gibale med ljudmi, kot so Sophy, ki dnevno hodi domov ali Mary, ki veliko hodi po nakupih in seveda gospa Tara. Naša Sophy je bila od nekdaj obsedena z vami, gospod in novice o vas so ji kot hrana in vedno se je najprej in na dolgo in široko moralo govoriti o vam. Tako je nekega dne gospa Tara, ki je sovražila pogovore o vas, ko je videla nasmejano Sophy, vsa živčna rekla, kaj je Sophy je grof spet kaj ušpičil in ker je Sophy vsa žarela, ko je samo prikimavala je gospa vzela svojo skodelico kave in dvakrat ali trikrat ponovila s ciničnim glasom, McGregori, nas vse pogledala nazdravila v zrak s skodelico in izjavila: »No pa naj bo, temo odpira slavni Greg!« dvakrat je še obrnila z očmi tako kot to zna samo ona in se kot kup nesreče usedla v kot. Od takrat ste Greg in tega je že nekaj let.« Je zaključila zgodbo Ana, ne da bi dvignila pogleda proti grofu.

Nekaj časa je vladala grozna tišina in ravno, ko je Ana pričakovala, da bo grof začel vpiti, da ji ne verjame je tiho rekel: »Prav Ana, verjamem ti. Sedaj se bova pa še midva nekaj zmenila, to kar se je zgodilo in kaj si mi povedala, bo ostalo med nama. Gospe niti besedice o tem. Ti nič ne veš, ti nisi slišala, ko je klicala Grega in tega pogovora ni bilo. Jasno? Kot najverjetneje veš, sem pri gospe v veliki nemilosti zaradi dogodka z Lili, tokrat res nisem nič kriv, vse je en velik nesporazum. Samo gospa noče slišati razlage. Izkoristil bom tega Grega in ji pokazal, kako kruto je, če si po krivem v nemilosti. Zato rabim tvojo molčečnost, ko mi bo razlagala ji ne bom verjel in če bo tebe poklicala kot pričo, tudi tebi ne bom verjel in bom grob in nesramen. Toda vedi, da je vse igra in ne zamerim gospe in tudi preveč je ne bom mučil, ne boj se. Samo pomagaj mi, prav? Obljubi mi, da bo tole najina skrivnost. Boš Ana?« jo je Simon že skoraj prosil.

Ana, ki je vedno cenila novega gospodarja in ni imela tako slabega mnenja o njem, niti ni bila tako stroga do njegovih avantur, je že dolgo nazaj opazila, da je zaljubljen v njeno gospodarico. Sedaj je bila trdno prepričana, da jo noro ljubi in tudi vedela je, da je njena gospa zaljubljena vanj. Zakaj bi torej motila njuno srečo in trenutno je gospodar potreboval nekaj, s čim si bo pridobil ženino zaupanje nazaj in če misli, da mu bo tako uspelo, bo pač storila, kar jo prosi. Odločno mu je obljubila, da bo tiho in da se lahko zanese na njo.

Ko je bil Simon na kosilu, se je Tara prebudila in prvič je bila prisebna in je lahko malo dvignila glavo. Ana je bila ob njej, hitro ji je ponudila čaj in hrano. Tara je spila samo malo čaja, potem pa ji je Ana pomagala preobleč mokro majico, zamenjala ji je posteljnino, pri tem pa poročala gospodarici vse o tem kako jo je ves čas negoval mož. Na vsak način je hotela, da Tara izve in čuti kako je gospodarja skrbelo za njo in kaj vse je naredil. Omenila ji je, da je celo noč presedel ob njeni postelji in v strahu, da bi se Simon vrnil še preden bi ji ona vse povedala je hitro dodala: »Če smem biti malo nesramna, moja gospa bi samo pripomnila, da se najverjetneje sploh ne zavedate, kako vas mož ljubi.«

images9

Tara jo je samo presenečeno pogledala, pri tem pa je pomislila, da to niso bile sanje. Torej je Simon res bil ob njej, res jo je negoval, on ji je krtačil lase, on ji je masiral boleče mišice, on ji je ovijal mrzle brisače in ji zniževal vročino. Torej jo je res držal v naročju in ji šepetal nežne besede ljubezni. Torej niso bile sanje, ko ji je rekel moj angel in ji božal in poljubljal lica. Če je to, kar govori Ana, res potem to niso bile vročične sanje, vse je bilo res. Srečna in pomirjena je od izčrpanosti zaspala nazaj. Ko je odprla oči je bilo v sobi že temno, v kotu je gorela oljenka, Simon pa je spal v naslonjaču. Tokrat se ni prepotila, tako majica kot postelja sta ostali suhi in tudi veliko bolje se je počutila. Ona je ležala na Simonovi polovici zakonske postelje, najverjetneje jo je on tja položil, saj je bilo tako vsem lažje. Nekaj časa je gledala njegov miren speči obraz. Počasi se je nagnila iz postelje in ga prijela za roko. Simon je skočil, kot bi ga nekaj pičilo. »Kaj, kako si, je kaj narobe, kaj potrebuješ, si žejna, si lačna,….?« Vprašanjem ni in ni bilo konca, kar vrelo je iz njega.

Z muko se mu je nasmehnila, saj jo je še vedno bolela glava. »Ne nič ne potrebujem, hvala.« mu je odgovorila. »Zunaj je že noč in ti spiš sede v tem neudobnem fotelju, saj te mora vsaka mišica boleti. Pridi sleci se in lezi v posteljo.« mu je nežno ukazala in se premaknila na svoj konec velike postelje in mu odgrnila pokrivalo, da bi lažje legel. Šele, ko je vstal in naredil nekaj korakov je začutil, da ga res vse boli in da je ves trd. Počasi se je slekel in šele potem ugasnil oljenko. Ko je začutil mehko, udobno posteljo pod svojim napetim telesom, se je začel pretegovati in v mislih ji je bil hvaležen, da ga je zbudila in povabila poleg sebe. Ko je tako ležal, si je močno želel, da bi jo objel, da bi čutil njeno glavo na svoji rami in njeno mehko kožo na svoji. Iz nežnega sanjarjenja ga je predramil Tarin tihi glas: »Se lahko prosim stisnem k tebi?« V istem trenutku jo je že vlekel k sebi v objem. Glavo je položila na njegovo ramo in roko na njegove prsi. Ležala sta tako objeta in oba sta imela občutek, da sta to počela in si tega želela že celo življenje. Tiho sta uživala v čarobnosti bližine, tako objeta sta tudi zaspala. Ko se je Simon zbudil, se je že delal dan, v sobo je začela prodirata medla svetloba. Tara je še vedno spala v njegovem objemu. Nežno jo je poljubil, ona pa se je tako v snu rahlo nasmehnila in še bolj privila k njemu. Simon jo je tako držal v objemu in užival od opoja njene bližine. Zavedal se je, da mora vstati, saj bo Ana vsak čas prišla pogledat kako je z gospodarico.

Tara se je zbudila brez vročine in glavobola. Takoj, ko je Simon začel vstajati se je predramila, toda ker je na svojo željo spala v njegovem objemu, ji je ob dnevni svetlobi postalo nerodno, zato mu ni želela pokazati, da je budna. Tiho je opazovala postavno, mišičasto in skladno telo svojega moža, medtem ko se je on oblačil in pri tem pazil, da je ne zbudi. Ko je pomislila na njega kot na svojega moža in s tem na njegove ustnice na njenih in na njegova božanja in ljubkovanja, je vsa zatrepetala, priznala si je, da ga ljubi in da si ga želi. Čutila je, da ji telo preplavlja toplota in da ji srce hitreje bije, čutila je pritisk in napetost v trebuhu. Zavedala se je, da si ga močno želi, tako kot si žena želi moža. Ali so si tudi druge ženske, take kot Lili, želele njegove bližine in njegovih poljubov, se je spraševala. Srce ji je utripalo v ritmu njegovega imena in tiho vpilo ljubim ga in si močno želelo, da bi tudi on ljubil njo. V trenutku, ko bi ga kmalu poklicala po imenu se ji je oglasil še razum: »Pusti zdaj to, saj si zanj najverjetneje samo za enkrat neosvojena trdnjava, takoj, ko te bo dobil in ko se mu predaš, bo izgubil zanimanje zate in se bo vrnil k svojim izkušenim prijateljicam.« Žalost je napolnila njeno srce in njene oči, samo strmela je v njega. Simon se je oblekel in se nato obrnil k njej. Veselo jo je pozdravil in takoj povprašal o počutju, čeprav se je zavedal žalosti v njenih očeh, si ni upal nič spraševati. Upal je, da mu bo danes tudi naklonjena tako kot sinoči in da ji bo lahko kmalu dokazal, kaj mu pomeni. Sam sebi je prigovarjal, počasi, korak po korak, saj jo boš prepričal, samo počasi, ne ustraši je. Sedel je na rob postelje in ji potipal čelo, čeprav je že vedel, da nima vročine, toda izkoristil je priložnost, da se jo je lahko še enkrat dotaknil. Ko je tako ležala bleda in krhka v ogromni postelji, je začutil potrebo, da jo zaščiti. Preden je vstal jo je narahlo poljubil na suhe ustnice in odšel. Kmalu se je vrnil in v rokah nosil pladenj, na njem pa zajtrk in časopis, za njim je hodila ena od služkinj s kavo in čajem. Tari je dvignil vzglavnik in jo skoraj prisilil, da je sedla v posteljo in se naslonila na mehke blazine. Sam je sedel na nasprotno stran med njiju pa je položil pladenj s hrano in pijačo. Zahvalil se je Ani in služkinji in jima naročil naj ju ne motijo, potem pa se je s širokim nasmehom obrnil k Tari: »Tako draga moja, danes imava piknik v postelji. Malo si še prešibka, da bi odšla na pravi piknik ali vsaj do jedilnice in ker moraš nekaj pojesti sem malo improviziral.«

images

»Malo kave bi res spila.« je rekla Tara z utrujenim glasom. »Hrana pa mi ne paše, hvala.«

Simon se je nagajivo nasmehnil. »To pa ne draga moja gospa, užalila boš kuharja in potem jih bom jaz poslušal.« Odlomil je košček rogljička in ga nesel k Tarinim ustnicam. Ker ji ni preostalo drugega je odprla usta in ugriznila v košček dišečega, še toplega testa, ki ji ga je držal Simon. Dokler ni pojedla celega rogljička Simon ni odnehal, dajal ji je košček po košček, kljub očitnem odporu do hrane, ki se je kazal na njenem obrazu. Ko je naredila še nekaj požirkov kave, se jo je usmili in umaknil pladenj. Zleknil se je ob njenih nogah in začel brati časopis, tudi Tari je prinesel časopis, za povrh pa še novo knjigo. Tara je bila prijetno presenečena, da je zadel njen knjižni okus, najprej je hotela prelistati časopis toda tudi tega je kmalu odložila. Saj jo je od napora začela boleti glava. Simon, ki jo je vseskozi naskrivaj opazoval, je to hitro opazil. Takoj se je ponudil, da ji bo on bral časopis na glas, tako, da bo lahko na tekočem.

»Če ti ni težko,« je začela Tara pa ni dokončala stavka, saj je Simon že izkoristil njeno delno privolitev in skočil ter sedel poleg nje.

»Poslušaj,« ji je rekel, »pridi sem, stisni se k meni, tako boš bolje slišala, pa še senca ti lahko spotoma masiram.« ji je navdušeno predlagal. Tara se je kljub temu, da se je bala sama sebe in svoje želje po njem, premagala in se udobno namestila ob njegovo telo. Glavo je položila na njegove prsi, z roko pa ga je objela. V svojem ušesu je čutila njegov srčni utrip. Sprva je bil dokaj normalen potem pa se je začel povečevati. Ga mar ona vzburja, ali njena bližina tako vpliva nanj ali je krivo njeno telo ob njegovem? Že sama misel, da bi ga lahko vzburjala, tako kot on vzburja njo, ji je zelo godila. Počasi se je umirila, poslušala je njegovo srce in njegov možat glas, ko ji je bral in v njeno srce se je počasi vračala zaljubljenost in z njo tudi zaupanje in vera.
Tara se je počutila dobro in spočito, zato se je odločila, da bo na večerjo prišla dol v jedilnico. Ko ji je Ana pomagala pri oblačenju, jo je prvič prešinila misel ali so teta in njeni dve prijateljici še na obisku. Ko ji je Ana, na to vprašanje, pritrdilno odgovorila, jo je želja po večerji minila, toda zdaj ni imela druge možnosti, kakor da se prikaže spodaj. Ana je opazila gospodaričino zadrego in je hitro dodala, da je teta bila zelo vztrajna, da počaka, da bo ona spet zdrava in Simon, ki je ves čas prebil ob Tari se ni spuščal v prerekanje s teto in tako so ostale še nekaj dni.
Simon jo je čakal pri dnu stopnic in opazoval kako Tara, kakor ranjeni angel, prihaja proti njemu. Prvič je pomislil, kakšno napako je naredil, da je teti na njeno veliko prigovarjanje, le dovolil, da ostanejo dokler Tara ne bo zdrava. Vedel je, da se je Tara ponovno spomnila vseh dogodkov izpred nekaj dni. Čeprav se je trudila, pred njim ni mogla več skriti svojih skrbi in bolečine. Simon je svojo ženo popeljal v jedilnico, kjer so že čakale gostje. Tara je tiho in kratko odgovarjala na njihova vljudnostna vprašanja. Apetita ni imela, zato je le malo pojedla, pri tem pa se ni zmenila za Simonova prigovarjanja, da mora jesti. Po večerji je Simon opravičil sebe in Taro z izgovorom, da mu je Tara omenila, da bi lahko po večerji predelala načrt za preureditev knjižnice. Saj je zdaj med počivanjem prišla na nekaj lepih in koristnih idej. Čeprav Tari ni bilo več do druženja ni želela oporekati možu. Odločila se je, da se mu bo prepustila in ga ubogala, tako kot je bilo v navadi. Prvo, kar je opazila, ko je vstopila v knjižnico, je bil njen blok, ki je stal na Simonovi veliki pisalni mizi in na katerega je ona že čisto pozabila. Vedela je, da je v njem le nekaj skic, ena Wildewindova in ena mogočnega poslopja njunega doma, ter normalno tisti Simonov portret. Bila je malo zbegana in živčna zato se je hitro udobno namestila v bližnji fotelj. Simon jo je nekaj časa opazoval, potem pa tiho začel: »Veš, toliko te bom prosil, da v svoje načrte o preureditvi, vključiš in upoštevaš tudi tvoj kotiček za risanje in slikanje. Zelo bi bil vesel, če bi mi ustregla in bi tele risbe, ki jih imaš v bloku prišle na steno. Res so mi všeč in veseli me, da me vidiš takega, kot se vidim tudi sam.«

Tara se je malo sprostila in začela predstavljati svojo vizijo prostora. Poskusila mu je dočarati prostor v nežno svetlo zelenih tonih v kombinaciji z naravnim lesom in s klavirjem v kotu in njeno delovno mizo pod oknom, kjer bo lahko brala in ustvarjala. Dlje, ko mu je razlagala, bolj je bila nasmejana in sproščena. Z zasanjanim pogledom je drsela po knjižnici in dodajale zadnje malenkosti k svoji viziji. Ko je zaključila z razlaganjem, v pričakovanju moževega mnenja, se ji je pogled ustavil na fotelju v katerem je zalotila Lili v Simonovem naročju in v oči so se ji spet prikradli mrtvi, hladni toni. Simonu seveda ni ušla ta sprememba in si je rekel: »Zdaj ali nikoli. Mora narediti konec tej zmešnjavi. Ujel jo bo v Gregovo past in tako zaključil to dramo.« Predstavljal si je, kako bo odreagirala na njegove besede. Pričakoval je, da ko bo zvedela, da je klicala Grega in seveda, kako je to prizadelo njenega moža, bo vsa sladka in nasmejana prišla v njegov objem, mu razložila, da je to on in on bo lahko poljubil njene zapeljive ustnice. Ali pa jo bo sram in strah moževe jeze in on jo bo lahko potolažil in spet se bo vse končalo v objemu in s poljubom. Zato ni želel zgubljati časa in je hitro pograbil stol in se usedel nasproti njej, s svojimi koleni, ne da bi se je dotaknil, ker je ni hotel prestrašiti, je na videz objel njena kolena, tako, da mu ne bi mogla uiti, če bi poskušala ter jo prijel za roki. S čim bolj mirnim glasom je začel: »Kaj je narobe najdražja, zakaj si tako žalostna?« Pričakoval je napad ljubosumja. Toda Tara je žalostno odgovorila: »Ko sva sklepala kupčijo oziroma dogovor o najini poroki in zakonu, sem imela samo eno zahtevo – spoštovanje, toda kljub obljubi ste to poteptali, moj gospod.«

Te besede so se Simonu zarezale v srce, seveda, saj ona ni poznala njegovih čustev in res ji je ta njun zakon deloval kot kupčija. Kupčija v kateri ona ni dobila nič in vse kar je želela iz tega, je bilo spoštovanje in še poudarila je, da si ne želi prešuštva pod družinsko streho in mu s tem dala jasno vedeti, da če bo diskreten, si lahko kje druge privošči ljubic kolikor jih hoče. To ga je takrat zelo prizadelo in glede na njegove prejšnje navade, je vse skupaj moral tiho preslišati. Počutil se je kot največji podlež, a moral se je držati svojega načrta. »Prosim Tara, sploh mi ne dovoliš, da ti razložim in dokažem, da ni bilo nobenega prešuštva in tudi, če naju ti ne bi videla, ga ne bi bilo. Res sem bil prej zapeljivec in lahkoživec, toda zdaj sem resen mož in Lili me je presenetila, ko sem bil v mislih zatopljen v branju.« Seveda ji ni upal priznati, da je v resnici sanjaril o njej. »Samo ti smeš vstopati v vse prostore brez trkanja in če pomislim res se mi zdi, da sem v daljavi slišal odpiranje vrat za katere se nisem zmenil in še preden sem dojel kaj se dogaja, mi je že sedela v naročju, po njenem močnem parfumu sem vedel, da to nisi ti. Ko sem jo hotel odstraniti iz svojega naročja, si v sobo vstopila ti in si vse napak razlagala. Z Lili nikoli nisem imel nič omembe vrednega in nikoli ne bom imel, prosim, da to sprejmeš.« se je trudil zveneti iskreno in prizadeto. »Po drugi strani najdražja, bi pa jaz zelo rad slišal razlago in vse o moškem, ki si ga v vročičnih blodnjah klicala.« je zdaj z namišljeno užaljenostjo nadaljeval Simon. Tara ga je nejeverno pogledala in tiho pripomnila: »Jaz, da sem koga klicala in to moškega?«

»Ja najdražja žena, večkrat ti je na ustnice prišlo Gregovo ime. Nekdo, ki ti očitno nekaj pomeni in jaz ne poznam nobenega Grega, torej mi boš morala ti kaj več povedati o njem.« Ker je Tara malo pomolčala jo je Simon z ciničnim nasmehom ponovno pozval. »Torej draga žena, kakšen bo izgovor in zagovor?« V trenutku je zaznal jezo v njenih očeh in presenetilo ga je, ko je spoznal, da je jezna sama na se in čutil je, da se v tistem trenutku ni bala reakcije svojega moža. Še več, za trenutek je pomislil, da ga je kar odmislila, kot da ga ne bi bilo v sobi. Odsotno ga je pogledala in brezvoljno odgovorila: »Nobenega izgovora in nobenega zagovora ne bo, moj gospod.«

Simon je ostal brez besed, ko je dojel, da je to vse kar ima povedati o Gregu in samo nejeverno je strmel v njo.

Tara je opazila, da je šokirano gleda, zato se je potrudila in nadaljevala: »Lagati ti nočem, resnici pa ne boš verjel. Zato se ne bom zagovarjala in razlagala. Sprijazni se z dejstvom, da moje ime nikoli ni bilo vpleteno v obrekovanja in škandale, da je moja čast ostala čista in nedotaknjena. Dobil si pošteno ženo in primerno doto in dodaten družbeni vpliv. Vem kakšne so moje dolžnosti in naloge v tem zakonu, ti si moj gospodar in podredila se bom tvojim željam in volji, vse si dobil, zato moje srce pusti meni. Toliko mi že dolguješ. Sedaj me pa prosim opraviči, rada bi šla spat. Lahko noč.« je rekla dokaj uradno in poskušala vstati.

Simon se je z nogam oklenil njenih kolen, da ni mogla vstati. »Torej draga žena naj ti bo, ponujam ti novo kupčijo. Ti pozabi na Lili, jaz pa bom pozabil na Grega.« Jezno jo je gledal v oči in trdno držal njeni roki.

Tara, ki si je želela samo malo miru je v upanju, da jo bo spustil in bo lahko odšla hitro rekla: »Velja.«  Ni ji bilo več do pogovorov, še zlasti o Lili ne. Tolažila se je, da si je vse sama skuhala in da bo s pomočjo svoje ljubezni tudi to prebrodila in mu bo dobra žena ter, da bo že kako sebi ustvarila znosno življenje z njim. Toda trenutno je potrebovala samoto, želela je biti čim dlje od njega.

Simon je doumel, da bo sprejela vse, samo, da pobegne čim dlje od njega. Ob spoznanju, da jo zgublja se je razžalostil. Njegovo upanje, da ga bo vzljubila in da se ji bo vsaj malo prikupil je splahnelo. Nežno ji je poljubil roko in ji pomagal vstati. Zaželel ji je še: »Lahko noč, lepo spi najdražja.« in se odmaknil od nje.

Naslednje jutro se je zbudila sama v postelji. Zvečer je slišala, ko je Simon prišel v spalnico. Trudila se je, da bi mislil da že spi pa čeprav ni mogla zaspati. Veliko je premišljevala o svojih čustvih do njega in o vsem kar ji je on povedal. Previdno se je slekel, pazil je, da je ne zbudi in tiho legel v posteljo. Približal se ji je in zaril svoj obraz v njene lase, čutila je njegovo bližino in njegovo sapo pa čeprav se je ni dotaknil. Tiho bolj zase je zašepetal: »Kaj naj naredim, kako naj te osrečim? Oh, ko bi me vsaj malo ljubila, vsaj delček tako, kot jaz ljubim tebe, moj mali ranjeni angelček.« Bil je namreč prepričan, da ona že trdno spi. Tari je tiho spolzela solza niz lica in pomislila je, kaj se pa greva, noro se ljubiva, a drug drugemu se bojiva pokazati svoja prava čustva. Počasi se je premikala bliže k njemu, vse dokler ni čutila njegovega telesa tesno ob svojem. Ko jo je nežno objel čez boke, se mu je izvila iz objema in se obrnila k njemu. Poiskala je njegove ustnice in se jih nežno dotaknila. V obeh je zažarel ogenj strasti in oba sta se zavedala, kako močno si želita drug drugega. Poljubi so postajali vse močnejši in bolj in bolj vznemirljivi, dokler se obema od strasti niso zameglile oči in razum. Simon je počasi raziskoval Tarino voljno telo, jo božal in ljubkoval s poljubi. Spretno ji je slekel spalno srajco in si nato še sam slekel majico in spodnjice. Imel je še toliko razuma, da je vedel, da bi bilo precej nerodno, če bi služkinja jutri našla od krvi umazano posteljo in je hitro pogrnil svojo majico pod Tarino telo in se prepustil skupnim užitkom. Mesečina je močno osvetljevala njuno spalnico in Simon ji je počasi in z užitkom razkrival skrivnosti sladkih užitkov. Spretno jo je vodil in jo učil, ter istočasno v njej prebujal občutke, ki jih še ni poznala in jih še nikoli ni občutila. Pripravil je njeno telo, tako, da združitev ni bila neprijetna in Tara je vedela, da bo naslednjič še vse boljše, bolj strastno in vznemirljiveje. Bila mu je hvaležna, ker je tako ljubeče in razumevajoče delal z njo. Z nasmehom na ustnicah se je spomnila njegovih besed in nežnih dotikov. Še predno je uspela pomisliti, zakaj jo je pustil spati, je kakor vihar v sobo pokukala Simonova glava. »Dobro jutro najdražja, vidim, da si se zbudila.« se je smeje vrgel na posteljo. »Nisi še čisto zdrava za jahanje, zato greva na vrt ali še bolje pod akacije na piknik. Pohiti košara naju že čaka pri vratih.« Hitro jo je poljubil, ji razkuštral lase in izginil iz sobe.

images8

Zvečer, ko sta se Simon in Tara odpravljala na banket s plesom k lordu Greenu, kamor je bila povabljena vsa gosposka družba, je siva in vlažna tema prihaja s hribov, veter je grozil s svojo močjo in premikal težke deževne oblake sem ter tja. Še preden sta Simon in Tara vstopila v lepo okrašen salon na Greenovi domačiji, so zbrani začeli šušljati in pogledovati proti vratom. Že, ko se je elegantna in zaradi oznak na daleč prepoznavna kočija približevala poslopju, se je novica o njunem prihodu razširila kot požar. Množica je pričakala par z vzkliki dobrodošlice in tudi kakšen vzdih občudovanja in zavisti je bilo slišati. Gostiteljica je Taro hitro popeljala do zbrane skupine dam, medtem ko je gostitelj Simona pospremil proti zbrani družbi mož. Kljub neštetim vprašanjem in zanimivem pogovoru, si je Simon drznil vzeti čas in zaplesati s svojo ženo. Med plesom ji je nagajivo šepnil na uho: »Ti je kaj žal, da prej nikoli nisi plesala z menoj? Mislim, da sva kar skladen par.«

»Malo mi je pa res žal, zelo dobro plešeš.« je rekla z nasmehom in še dodala, »ampak mislim, da imava še ogromno časa, da to napako popravim.« Oči so ji žarele in Simon se ni mogel upreti želji, da jo poljubi. Kljub temu, da je bil poljub zelo hiter dotik njegovih ustnic na njenih in je Tari povedal vse, kar je bilo v Simonovem srcu so vsi zbrani osuplo gledali. Ni bila navada, da bi se kdo javno poljubljal, sploh pa tega ni nihče pričakoval od porečenih ljudi. Simon je skozi smeh prišepnil Tari: »Veš, če naju ne bi vsi opazovali, tega poljuba ne bi nihče opazil, tako pa so vsi šokirani in jutri bova glavna točka v obrekovalnem požaru. Draga moja, komaj si se začela družiti z menoj pa sem takoj umazal tvoj ugled.«

Tara se mu je samo zavezniško nasmehnila in vedel je, da je to sploh ne skrbi, prej zabava, tako kot njega.
»Spet me ne poslušaš Simon, ampak nič hudega, navajen sem že, da v njeni bližini vsi ostali zate ne obstajamo in izgubimo tvojo pozornost.« je spet vdan v usodo rekel Tom.

»Oh, oprosti Tom, kdo se je izgubil?« je razposajeno vprašal Simon.

»Pozabi Simon, nihče se ni izgubil. Samo v njeni bližini se zate svet in življenje ustavita.« je Tom skomignil z rameni in naredil požirek šampanjca.

»O kom govoriš Tom, nič te ne razumem?« je Simon zbegano opazoval prijatelja.

»O modrookem angelu s katerim si poročen. Pa pusti zdaj to, spraševal sem te, če si opazil vse tiste poglede. Večina je ljubosumna na vaju in vajino ljubezen.« je Tom skozi smeh pomignil proti množici. »Ljubezen?« je nejeverno ponovil Simon.

»Lepo te prosim, saj nisem slep, tako kot vsi tukaj niso. Oči imata samo en za drugega. Tudi prejle sta se samo pogledala z enega konca salona na drugi, pa ti je srce začelo biti hitreje. Že res, da si bil ti nor na njo že pred poroko in da vaju je bilo zanimivo opazovati že takrat, toda zdaj, zdaj sta ena duša in dve telesi. Vsem je jasno, da sta se sposobna sporazumevati samo s pogledi. Reci kar hočeš, podobna sta si in noro se ljubita. Skratka idealen par. Res si rojen pod srečno zvezdo. Od nekdaj so vse ženske vzdihovale za teboj in ona, edina, za katero smo vsi verjeli, da je imuna na tvojo očarljivost je zdaj samo tvoja in v njenem srcu si samo ti. Do sedaj sploh nisem verjel, da taka ljubezen obstaja. Upam, da se zavedaš, kako močno te ljubi in le glej, da jo ne prizadeneš. Oprosti, ampak včasih znaš biti pravi cepec.« je iskreno povedal Tom.

»Oh Tom, upam, da me vsaj malo ljubi, tako kot ti praviš. Bojim se, da je to, kar ti imenuješ ljubezen, zanjo samo strast.« je žalostno priznal Simon.

Simon je slišal, ko je butler prišel in pozval gostitelja, da stopi malo ven, ker se mora upravnik posestva z njim nujno nekaj pogovorit.

»Če bo kaj problemov rad pomagam.« je lordu Greenu prišepnil Simon preden je ta stopil ven. Ko se je lord Green vrnil, je bilo Simonu jasno, da je nekaj hudo narobe. »Res bom rabil pomoč.« je nemočno priznal gostitelj. Simon je hitro zbral može in lord jim je na hitro razložil, da se je njegov pastir vrnil sam iz hribov po pomoč. Vse kar je šlo lahko narobe jim je šlo narobe. Izgubili so čredo ovac, imajo ranjenega pastirja, tudi nekaj konj jim je pobegnilo. V hribih je že besnela nevihta in če ne pohitijo s pomočjo, se kaj hitro lahko zgodi, da bo še več problemov in škode.

Moški so se hitro organizirali in skovali načrt za pomoč. Bližnji sosedje so pohiteli domov po svoje ljudi in pastirje. Tudi Simon je odšel domov, da bi se preoblekel in organiziral svoje ljudi. Tara je ostala, da bi pomagala gostiteljici. Kaj kmalu so se vsi gostje odpravili domov, reševalci pa v hribe. Lady Green, ki je bila le nekaj let starejša od Tare, je izgubila živce, neprestano je stokala od skrbi za lordom, ki je prav tako odšel na pomoč. Očitno je bilo, da je bila lady Green prava svilena dama, ki ni nikdar skrbela za kaj več od popoldanskega čaja. Zato je Tara prevzela vodstvo v hiši. Konec koncev je bila grofica in je imela tudi nekakšno odgovornost do teh ljudi. Služinčadi je strogo dajala ukaze in nikomur ni prišlo na misel, da je ne bi ubogal ali zagnal paniko. Hiša je bila v hipu pospravljena in nihče ne bi mogel trditi, da je še dobro uro nazaj tukaj vrelo od ljudi, ki so se zabavali. Kuharice so že hitele s pripravljanjem juhe, ki bo pričakala premraženo in premočeno reševalno ekipo in prestrašene pastirje. Kljub nevihti, ki se je spustila tudi do tu, je Tari uspelo, da so razsvetlili pot do hleva in hiše. Vse je pripravila, da so možje lahko že od daleč videli pot domov, prav tako pa so tisti, ki so ostali doma dobili zadolžitve kako naj pomagajo in spravijo čredo v ogrado. Celo posestvo lorda Greena je bilo pripravljeno na prihod črede in ljudi. Nekako je Tari uspelo, da se je lady Green umirila in se spravila v posteljo. Sama je hodila sem ter tja in preverjala, če je vse narejeno tako, kot si je zamislila in če vsi poznajo svojo nalogo. Ko je ugotovila, da vse teče kot namazano, se je s skodelico čaja v roki usedla pod okno in opazovala kdaj se bo kdo prikazal in oznanil, da prihajajo. Proti jutru se je od daleč videla prva bakla in Tara je urno skočila in prebudila speče ljudi okoli sebe. Vsak je vedel kaj mora narediti, tako da je v hipu celo posestvo zaživelo in pohitelo pomagat. Sama ni zatisnila očesa, neznosno jo je skrbelo za moža. Celo noč se je prepričevala, da bo z njim vse v redu, da se mu ne bo nič zgodilo. Vedela je, da je edino pravilno, da je v takem primeru priskočil na pomoč in da je to njegova naloga pa kljub temu bi raje videla, če bi ostal doma na suhem in na varnem.

V hribih je divjala nevihta, bliski so parali sivo temno noč in pokanje gromov se je razlegalo daleč naokrog. Simon je že od daleč videl, da je na domačiji Greenovih vse pripravljeno za njihov prihod. Vse je bilo osvetljeno in naenkrat se je pojavilo nekaj ljudi, vidno vsak s svojo zadolžitvijo in nalogo, da jim pomaga. Lord Green in njegov upravitelj sta jezdila ob njem in spomnil se je, da je lorda skrbelo za njegovo ženo, ki še nikdar ni ostala sama in prepuščena sebi. Vedel je, da je bila samo Tara sposobna organizirati vse to. Ponos je preplavil njegovo mokro in izmučeno telo. Ko so se približali hlevom in ogradi je bilo vse postorjeno, tako, da sta z lordom lahko odjahala k hiši. Kljub vetru in dežju je Tara takoj, ko ga je zagledala stekla proti njemu. »Tako me je skrbelo zate Gre.. Simon.« se je popravila in se pognala naravnost v njegov blaten objem. Stisnil jo je k sebi in ves ganjen rekel: »Če ti je lažje, me lahko kličeš tudi Greg. Se bom pač navadil, da imam tudi vzdevek.« in jo nežno poljubil, kajti sedaj je tudi on spoznal, da ga res ljubi, če ga ne bi, jo ne bi tako skrbelo zanj. Ko je Tara slišala njegove besede, ga je samo vprašujoče pogledala. Simon je skomignil z rameni: »Tudi Ana je bila zraven in je slišala, ko si mi rekla Greg in pod grožnjo mi je morala vse razložiti in povedati. Kasneje sva se zmenila, da ti tega ne sme omeniti in izdati najino skrivnost. Jaz sem ti se hotel s tem maščevati za tvojo neutemeljeno nemilost v katero sem padel zaradi Lili, toda ti si spet naredila po svoje in se nisi ustrašila morebitne moževe jeze in ni mi ostalo drugega kot, da ti ponudim tisto bedasto kupčijo pozabljanja. Upal sem, da me boš počasi sprejela.«

»Oh Simon, res si otročji.« je rekla in ga poljubila, med poljubom pa še dodala, »otročji ali ne, jaz te ljubim.«

»Oh Tara, ko bi ti le lahko povedal in pokazal koliko te jaz ljubim, najdražja moja.«

Njune ustnice so se dotaknile v goreč poljub ljubezni.