Objavil/a admin in ErotiÄne zgodbe
Alfa in alfa
Gledala je svoj odsev v ogledalu, zadovoljna z izgledom se je pobožala po telesu. MaÄka sem. Jem, prežveÄim in izpljunem jih za zajtrk. Vzela je torbico, odprla vrata in se napotila k ogledalu. Po hodniku je odzvanjal zvok petk. Sigurni korak, visoko dvignjenih ramen, s pogledom ki ne trpi slabosti. Pogledom kateri odbija ne_sigurne in jih zabija globoko izpod zemeljskega nivoja.Povabili so jo na sprejem v mestno dvorano, kot mlado uspeÅ¡no direktor-ko, majhnega a podjetja v vzponu. Poklicala je taksi. Živela je na drugi strani mesta, v elitnem predelu. Taksist je bil eden od tistih, moÄni v mislih in telesu dokler se ne sreÄajo s pogledom. Samo pogledala ga je v oÄi, ni zdržal pogleda, odmaknil ga je, odstopil za korak, povesil pogled in utihnil. Ko je sedala na zadnji sedež, je bil že kilometer izpod Zemljinega nivoja. Spustil se je s hitrim dvigalom. Ni veÄ obstajal, ko je tonila v svoje misli. OÄe ji je prigovarjal, zameril, rekel ji je da je prostitutka – kurba. Zakaj? Zato ker je brez mame spoznala, da jih lahko vrti okoli mezinca. Zato, ker je že Å¡estnajst letna rada opazovala kako se topijo ko jih prime za palÄko. Zato ker je s pojavo, stasom in izgledom vabila, jih pojedla in odvrgla. Ko je pred Å¡tirimi leti odÅ¡la, sta se razÅ¡la v kregu. A vedela je da ima prav, vedel je tudi on, videla mu je v oÄeh, a ni hotel priznati. Okolica. Stalno ji je svetoval, da reÅ¡itev problemov najde v naravi. Ko je odhajala mu je rekla da je razumela kaj ji govori narava. Volk je, alfa ženska. Ti si kurba ji je rekel. OÄe kaj na narava sporoÄa, na kaj naj se ozremo, kdo naj bo za vzor: Vsi imamo radi medveda, skoraj vsak otrok ima lutko in jo stiska. A on zapusti žensko ko jo oplodi. Sama ostane z družino. On poje rojenega, v kolikor mu preseka pot. SpoÅ¡tujemo leva. A on je lenuh. Lovi ona in otroci, on leži v senci, tu in tam malo zarjove. Pri hrani je prvi, nažene prvorojenega sina. Priden si kot mravljica, delaÅ¡ kot Äebela. A oni so sužnji, brez možnosti da postanejo kaj veÄ kot to, za kar so rojeni. RodiÅ¡ se kot delavec, vojak, umreÅ¡ kot rojen. VidiÅ¡, jaz imam rada volka. NihÄe ga ne mara, bojijo se ga. A on, ko najde žensko, on je z njo do konca, do smrti. Lovita in hranita krdelo skupaj, jejo vsi po vrsti, tako stari kot mladi. A mi jih ne maramo. Volk sem – žena vodje – Alfa ki iÅ¡Äe Alfo da ustvarita krdelo. Vstopila je v dvorano. Že v garderobi so pogovori zastali, ko je slekla plaÅ¡Ä, ko je zasijala. Gostitelj jo je prijel pod roko, bila je visoka, v petkah Å¡e viÅ¡ja. Ponosna in lepa. Predstavljal jo je bodoÄim partnerjem, gostom. Nobeden ni zdržal pogleda, mlahave roke, krÄ boleÄine v stisku roke. RevÄki. Vodil jo je pod roko, vedel je da je pripravljena. Vedel je da se izza ostre maske skriva neka druga ženska. Alfa ve, kdaj alfa iÅ¡Äe! |
Zavezal si je kravato, z roko je simuliral strel s piÅ¡tolo v sliko v ogledalu. Vzel je jakno in jo enostavno vrgel Äez rame, odprl vrata in se spustil po stopnicah. Sigurnim in Ävrstim korakom, dvignjene glave, s sijajem v oÄeh. S pogledom ki ne trpi slabosti, a v isti mah ne odbija. Pogled ki govori, v moji bližini ste sigurni, jaz vas Å¡Äitim. S pogledom ki prezira laž in umetno.Povabili so ga na sprejem v mestno dvorano kot enega od perspektivnih mladih podjetnikov. Stanoval je v bližini mestne dvorane, v starem z zgodovino prepletenem predelu. Å el je peÅ¡, skozi park. Med hojo je razmiÅ¡ljal kako je dobro storil da je Å¡el od doma. Dve, tri leta je v mestu, ustvaril je podjetje, poÄasi napreduje v poslu in druÅ¡tvu. Od tedaj ko je spoznal tega partnerja gre vse lažje. Vstopil je v visoko druÅ¡tvo, vabijo ga. TakÅ¡na druženja vedno rezultirajo nova naroÄila. Rezultirajo pa tudi polno klicev raznih žensk. Dovolj mu je bilo. Dovolj žensk brez hrbtenice ki se nudijo, dovolj takih ki se hoÄejo kazat z njim, nabirat toÄke in imeti avanture. Ja, vabile so ga tudi oženjene. Z njimi ni hotel imeti posla, ne da nebi hotel, a lahko bi bilo Å¡kodljivo za posel. Da se jih znebi je bil vedno v družbi kake lepotice, par so pisali v rumenem tisku. Ja, odkar je vstopil v visoko druÅ¡tvo, so tudi pisali o njemu. PosluÅ¡al je nasvete starÅ¡ev: Ne meÅ¡aj seks in posel. Sedaj je že tri mesece sam, dosti mu je bilo ”kurb” in nevidnih. V zadnje Äasu mu je vedno pogosteje na oÄi prihajala slika neke sreÄne družine, katero je spoznal na eni od svojih poti. NaÅ¡el se je da iÅ¡Äe, da se spraÅ¡uje katera je tista s katero bo, živel. A one kot da sliÅ¡ijo poroÄne zvonove, Å¡e bolj ga oblegajo. OÄe je imel prav. Rekel mu je nekoÄ on neki priliki: Ne iÅ¡Äi, ne Äakaj ženske ki jo boÅ¡ ženil. Ko iÅ¡ÄeÅ¡ ne najdeÅ¡, vedno najdeÅ¡ kako napako, na koncu boÅ¡ iskal sebe.
Ne Äakaj, sprehodila se ti bo za hrbtom, medtem ko boÅ¡ gledal drugam. Delaj kar imaÅ¡ rad, pojdi na kraje kjer uživaÅ¡, uživaj in živi tako da boÅ¡ sreÄen. Le tako boÅ¡ sreÄal osebo, ki ima rada iste stvari, ki dela iste stvari kot ti. Vedel boÅ¡ ko jo boÅ¡ sreÄal. Mama mu je ob zadnjem obisku svetovala: Ne rini v njo, malo romantike in Å¡arma, lepe besede te bodo pripeljale bližje k srcu. A ko jo želiÅ¡ in te je zares prijelo ne Äakaj na poziv. VpraÅ¡aj, a ne z vpraÅ¡anjem, bodi odloÄen. Izbira je fakt. SreÄal jih je nekaj, vedel je da imata prav. A ni bil pripravljen, ni bil siguren. Prelahko se je bilo vriniti v njihove misli, preveÄ ne_sigurnosti in vpraÅ¡anj se je porajalo. Igral se je z njimi, nekatere je imel celo rad, tako ne_sigurne. Vedel je da niso tiste prave. On iÅ¡Äe nekaj veÄ. On iÅ¡Äe žensko ki ne bo odmaknila pogleda, ki bo imela svoj jaz. Žensko ki bo znala posluÅ¡ati, se pustila voditi in oporekati. ÄŒakal je da sreÄa: Ženo, ljubico, partnerja, ki se ne zapleta, ki se ne smeje na ”glupe” Å¡ale, njo s katero se lahko pogovarja, vojskuje in ljubi. On je volk – Alfa-, potrebuje Alfo da potrdi bit življenja in preskoÄi Å¡e zadnjo stopnico do vrha. Vstopil je v dvorano, velik in ponosen. Gledale so ga z obÄudovanjem, ko ga je gostiteljica vodila pod roko in ga predstavljala. Visok, moÄan a ne robusten, izžareval je z neko moÄjo ki vleÄe a tudi odbija. Topile so se v rokah, se spotikale, izmikale pogled. Strah od moÄi vabi in odbija. Vodila ga je pod roko in Äakal da vstopi ona, poznala ju je. Onadva se nista poznala, poti se jima niso križale. Alfa ve. kdaj alfa iÅ¡Äe! |
SreÄali so se pri skupini visokih uradnikov in direktorjev. Gostitelja sta ju predstavila. Alfe so vedele da sta se alfe sreÄale, a alfe tega Å¡e nista vedeli. Pogledi so zdržali, roke se niso izmikale. Ostrina na licih se je blažila, pogledi božali, okolica je izginila. Alfe so se odmaknile in povedle skupino s seboj, na drugo mesto. Pogovarjala ste se o stvareh, kako jih delata, kako doživljata, kakor da sta jih doživela skupaj. Kakor da se poznata celo življenje. Držal jo je za roke, ni se branila. Prijem je bil Ävrst in blag, glas oster a je božal uÅ¡esa.
Ni se izgubljala, izmikala. Gledala ga je v oÄi, ko je govoril. Glas je imela siguren Äist, ni trepetal.
Plesala sta, dovolila je da jo vodi, sledila mu je. Na ples jo je povabil z glasom ki ne ukazuje, z glasom ki faktira. Prijel jo je pod roko in povedel. Ni zaostala, sledila je , postavila se je mesto ko se je ustavil. Na zvok sta zaÄela istoÄasno, kot eden.
Alfe so vedele, da sta se alfi naÅ¡le, a alfi tega Å¡e nista dojeli. Bilo jima je prijetno, brez napetosti, krÄev, pogovor je tekel gladko, tudi ko nista bila istih miÅ¡ljen. OdÅ¡la sta z roko v roki. Vodil jo je do stanovanja, povabil na kozarec vina, na pozno veÄerjo na terasi. Vstopila je v stanovanje, vedela je kako se gibati, kakor da živi tukaj. ÄŒrno vino je toÄil on, lahko veÄerjo je pripravila ona.
Zvok Å¡ansona je plaval po sobi, ko jo je potegnil k sebi, stisnil na prsi in poljubil. Ni ugovarjala, ni se branila. Po hrbtu ji je stekel rahli tok, kot elektrika ki spaja. Tok ki obraÄa nasprotne pole magneta v spoj. Ni se branila ko je z rokami sledil njenemu telesu, ko jo je božal preko blaga. ÄŒutila je toploto roke, toploto ki je grela. Sledila je vsak gib, telo je reagiralo na dotike. Vedel je kako, vedel je kaj ima rada. Odpenjala mu je srajco, odkrila prsi, se z dlanmi zakopala v dlake. ÄŒvrste roke so ji božale lase, tople dlani so ji božale prsi.
Poljubi so ustvarjali statiko, skakale so iskre, prasketale so dlake ko so se dlani sprehajale. Nežno a brez dovoljenja pripomb, so mu roke odpele svilo in odprle pogled na Ävrste polne prsi. Prsi ki so vabile, želele dotik. Odpela mu je pas, odpenjala gumbe hlaÄ. Slekel ji je svilo, toplo do vroÄice telesa, odpel krilo in spustil na tla. Izstopila je iz krila, ostala v samo-stojeÄih nogavicah, v tankih trakcih katera sta se združila v trikotniku Ärnega blaga pokrivajoÄ spoj nog. Slekla mu je hlaÄe, bokserke, odprla pot njegovi želji, ki je osvobojena izskoÄila v vsej veliÄini.
SpuÅ¡Äal se je z rokami in poljubi po telesu, zaustavil na bradaviÄkah, z rokami sledil telesu. Potegnila ga je , dvignila, privila se je k njemu. Na trebuhu je Äutila njegovo Ävrstost, velikost njegove želje. Raziskovala je njegovo telo, z rokami, jezikom, dotiki, ko se je spuÅ¡Äala v poklek. Poljubila je njegov pokonÄni ud s kratkim poljubom na vrh. Odprla je usta, z vroÄimi ustnicami ga je objela, poljubljala, božala. Z rokami ga je objela okoli stegen in odprla usta. S poÄasnim gibom je vzela ud v grlo, z gibanjem glave merila njegovo dolžino. Bil je trd, postal je Å¡e trÅ¡i in veÄji.
Potegnil jo je k sebi, dvignil v naroÄje. Nesel jo je do velike postelje in nežno položil na blago. Napela je telo, z rokami se prijela za Å¡ipke postelje izza glave, dvignila boke, razprla kolena kolikor je mogla. Vstopil je v njo poÄasi, polnil jo je svojo velikostjo, razpiral stene njene notranjosti.
ÄŒutila je vsak mm prodora kot tisoÄ dotikov. PoÄasni tempo je postal hitrejÅ¡i in hitrejÅ¡i. Njegovi naleti do sramnih kosti, so premikali prsi v krožno gibanje. Gledala je vrhove bradavic kako krožijo, ko jo je držal za boke in vbadal, z jezikom se je sprehajala po ustnicah. Želela je dotakniti obÄutljive vrhove.
Kot da bi zaÄutil njeno željo, razÅ¡iril se je preko nje, s prsti preÅ¡el preko rdeÄih vrhov, božal belino, in vstopal do konca. Klit ji je vibriral v dotikih trdega ude in ustvarjal obÄutek zapolnitve.
Iz globine telesa se je dvigal val obÄutkov, val toplote in eksplozije. Z vsakim prehodom klita, pritiskom prstov ki so božali Ävrste trde vrhove, se je val veÄal. Ona je jeÄala od ugodja, on je jeÄal v želji.
Telo je napela v valu ki je priÅ¡el kot udar elektriÄnega toka. On je zabil ud v globino kolikor je mogel hitro, moÄno, nežno, silovito. Odprla se je kolikor je mogla. Želela je da jo prebode, da prebije prepreke, da jo napolni, oplodi, da seme upanja vzkali.
Zabil se je med razÅ¡irjene kosti, do boleÄine zategnil telo, do boleÄin slekel suknjo in prebil. Napolnil je, položil seme v zemljo, da iz klice postane sad.
Vedela sta: Alfa je sreÄala Alfo.
Zjutraj je sonce obsijalo posteljo. Prazno. OdÅ¡la sta v zaÄetek jutra.
Na belini postelje je ostal rdeÄi las, prepleten s Ärnim – združen.
By Timeonmayhand