Objavil/a admin in ErotiÄne zgodbe
Z Veroniko sva ostala sredi teme, dežnih kapelj in nama nepoznane
dežele. ObÄutek ni bil prijeten, zato se je stisnila k meni in se vpraÅ¡ujoÄe
zagledala vame. Stala sva nekaj korakov od vhoda v recepcijo. Hotel sem
reÄi kaj lepega, nekaj o tem, kar sem naÅ¡el v temni modrini njenih oÄi, ko
se je nenadoma ulilo kot iz škafa. Z roko v roki, spremljana z bliski in
grmenjem, sva stekla pod streho. Sobo sem plaÄal za dva dni vnaprej, po
nekaj minutah pa sva se znaÅ¡la pred vrati s tremi kljuÄavnicami, ki so bile
v medli svetlobi veÄ, kot zgovorne. Amerika paÄ!
Uporabna je bila zgolj ena kljuÄavnic, a v sobi so bili tv, telefon in
kopalnica, kar je bilo za obÄutek razkoÅ¡ja popolnoma dovolj. Veronika je
stopila k omari in jo odprla, jaz pa sem poklical blaževega strica ter mu
dal telefonsko številko motela. Tip mi je neprijazno razložil, da denarja še
nima, a da bo poklical takoj, ko bo zbral dogovorjeno vsoto, potem pa je
prekinil. PreÅ¡el me je obÄutek, da tudi v prihodnje ne bo Å¡lo gladko. Že na
prvi pogled je bil videti potuhnjen in zahrbten, take ljudi pa Älovek najraje
vidi daleÄ od sebe. Odložil sem sluÅ¡alko in hotel prižgati cigareto, a sem
si v hipu premislil.
Pogled na Veroniko me je bliskoma odvrnil od krute realnosti in me
popeljal v svet Äudes. Kazala mi je hrbet po katerem so v bogatem slapu
padali razmoÄeni Ärni lasje, pod katerimi se je njen vitek pas razÅ¡iril v
Äudovito, brezhibno gladko ritko. Nogi je imela vzburljivo razkoraÄeni.
Potem se je malce prestopila, pri Äemer sta oblini ritke drhte oživeli in
spremenili obliko v Å¡e bolj omamno, nakar se je poÄasi obrnila k meni.
PokonÄni dojki z otrdelima bradaviÄkama sta se pri obratu rahlo zatresli;
dovolj, da sem zaÄutil utrip prebujajoÄe se erekcije. Ujela je moj pogled
na izboÄen, z drobcenim Å¡opkom dlaÄic okraÅ¡en, napeto zaobljen venerin
griÄek, ki se je spodaj razÅ¡el v omamni, kakor krasno vzhajana žemljica
napeti poloviÄki, ki sta me hipoma zanesli v vrtinec poželenja.
Izzivalno, kot je znala le ona, si je mednožje pokrila z rokama in me
pogledala v oÄi. Uh, kako je to Äudovito dekle znalo igrati v greh vabeÄo
zapeljivko! V kopalnico je odÅ¡la ritensko, gibaje se kot maÄka, in to me je
vrglo iz orbite. Zdi se mi, da sem se znašel ob njej in pod prho že isto
sekundo, Äe ne Å¡e prej. Bil je preskok v Äasu, kajti kar naenkrat sva bila
namiljena, se poljubljala, si z rokami delala ugodja, se božala, strastno
objeta drsela drug po drugem in padala v ekstazo, dokler naju pršenje
tople vode ni oÄistilo vseh zemeljskih grehov in sva, Å¡e vsa mokra, stekla
pod rjuhe. ÄŒe bi me kdo vpraÅ¡al, kaj vse sva poÄenjala, bi mu rekel, da
lažje povem, Äesa nisva poizkusila, kajti potem mi sploh ne bi bilo treba
govoriti. Å e potem, ko sva tesno objeta zdrsnila v spanec, naju je vsak
najmanjši premik popeljal v sladko ekstazo poželenja. Oklepala se me je z
rokama in nogama, se prižemala k meni ter me vso noÄ obdržala v sebi.
Spati ob njej in jo Äutiti tako do konca predano, je bilo doživetje, ob
katerem me ne bi bilo strah umreti, kajti vse tisto, kar sem Äutil, bi odÅ¡lo z
menoj v veÄnost …”
Dino je nenadoma utihnil in nežno zagrabil laurino dlan, ki je lezla za
pas njegovih hlaÄ. Zmotili so ga Äudni glasovi, ki so prihajali iz mraÄnega
kota pod oknom. Pogledal je proti kavÄu, kjer je pod rjuhami astmatiÄno
sopihalo, brcalo, se prerivalo, migalo, šumelo, se dogajalo nekaj, kar je
vzbujalo obÄutke blizu grozi. Nekaj, kar je spominjalo na rokoborbo dveh
zares hudih nasprotnikov.
Vedno isto, je pomislil, vedno isto! Komu in zakaj pripovedujem, Äe pa
me nihÄe ne posluÅ¡a? Ta dva sreÄneža sta gladko pozabila, da obstojam ter
odpotovala na Äudežna polja ljubezni, kot da me ni. In Laura!
“PosluÅ¡aj,” se je Å¡epetaje obrnil k njej, “obÄutek imam, da bi bilo dobro
izginiti, kaj praviÅ¡?”
“Prav imaÅ¡,” se je nasmehnila. “Medtem ko sem posluÅ¡ala, sploh nisem
opazila, kaj se dogaja. Sta pa res od sile!”
Izvlekla je svojo nežno dlan izza njegovih hlaÄ, izpraznila svoj kozarec
do dna, si prižgala cigareto ter se dvignila s stola. Potem se je sklonila k
njemu, ga prijela za brado, mu jo potisnila navzgor, v naslednjem hipu pa
sta se znaÅ¡la v enem tistih poljubov, katerih strast Äloveku zmeÅ¡a glavo.
Njegovi roki sta zašli na njene boke ter se spustili navzdol, a ga je odrinila
od sebe in lahko je opazoval le še to, kako z gracioznim korakom krasno
raÅ¡Äene mladenke izginja v temo.
HudiÄ! Kaj pa je kar naenkrat narobe, je zaklel sam pri sebi. Nenadoma
se je poÄutil bedasto, kajti njen odhod brez razlage ga je pustil v hudih
dvomih. Hotnica se je Å¡la vroÄe igrice, me za slovo strastno poljubila,
potem pa kar odšla in pika! Kaj si pa mislijo! Sicer pa je tako še bolje, me
vsaj ne bo bolela glava, se je tolažil, kajti prebrisanke znajo postati tudi
nadležne, mlada pa je ravno dovolj, da o kakšnem resnem odnosu med
nama sploh ni za misliti.
Nasmehnil se je v plamen sveÄe, pograbil cigarete in vreÄko, ki jo je
prinesel iz trgovine ter odšel v zgornje nadstropje. Poleg sobe, v kateri je
spal on, je bila zgoraj Å¡e ena manjÅ¡a soba, ki pa je bila ves Äas zaklenjena,
sodeÄ po Å¡umih, ki jih je sliÅ¡al, ko je hodil mimo, pa je bila sedaj tam notri
ÄudaÅ¡ka Laura. Kar naj bo, si je mislil, in za oba bo bolje, Äe bo ostala kar
tam. Ampak po drugi strani je pa … ah, kaj bi s tem!
Prižgal je petrolejko, ki jo je kupil nekaj dni pred tem. Njena svetloba
se mu je zazdela v primerjavi s plamenom sveÄe pravo razkoÅ¡je. Odprl je
steklenico vina ter se zgrozil ob spoznanju, kako mu je to prišlo v navado.
Pil ga je kot vodo, kot bi to bilo nekaj samo po sebi umevnega, kar pa ni
bilo ravno zdravo. Za njegove naÄrte o prihodnosti pa sploh ne. Tokrat je
zadnjiÄ, si je rekel.
“Na juriÅ¡, preklete kurbe!” je nenadoma zasliÅ¡al bojni krik od spodaj,
tik zatem pa je tako treÅ¡Äilo z vrati, da se je moral zasmejati. Ravno je
hotel sesti, ko je skozi vrata privihrala Laura.
“Kaj se pa dogaja?” je prestraÅ¡eno vpraÅ¡ala.
Bila bi Äisto gola, Äe najnujnejÅ¡ega ne bi skrila za brisaÄo. Dino si je
moral priznati, da bi kaj lepšega in bolj poželjivega našel le v sanjah. Z
lasmi, spetimi navzgor in ustnicami, ki so ga spominjale na Meg Ryan, je
bila nekaj, ob Äemer je pozabil na ves preostanek sveta.
“NiÄ hudega,” se je veselo zasmejal. “Le tvoj stric Leopold so doživeli
tako imenovani orgazem, to, kar si slišala, pa je le izražanje zadovoljstva
ob radostnem spoznanju, da zna življenje biti sem ter tja tudi lepo.”
“A tako?” se je, nenadoma sproÅ¡Äena, zasmejala tudi Laura. “Mislila
sem, da se dogaja kaj groznega, kajti v naÅ¡i rodbini je to Äisto … ah, niÄ!”
Obrnila se je in mu dala vedeti, da je v resnici zares gola. V nekaj
korakih, kolikor je potrebovala, da vzburljivo migajoÄ z boki izgine v
temi hodnika, mu je pokazala, kako krasne sence se naredijo na oblinah
premikajoÄe se nage ritke rosno mladega dekleta in kako neverjetno hitro
se ob pogledu na nekaj tako vzburljivega moškemu dvigne. Če bi rekli, da
je bil to prizor za bogove, bi zvenelo preveÄ plehko in obrabljeno, a Äe bi
rekli, da je Dina spominjala na Evo, ko je z drevesa trgala prepovedan
sadež in ÄloveÅ¡tvo popeljala v greh, bi bili že korak bliže resnici.
Spil je požirek vina iz steklenice, odšel na balkon in si prižgal cigareto.
Potegnil je dim, potem pa se, slone na ograji, zagledal v srebrno valovanje
reke med skalovjem. Pogled so mu zakrivale sence smrek in grmiÄevja, a
to je skrivnostnim Äarom z meseÄino obsijane noÄi le Å¡e dodalo. NoÄ je
bila za tisti Äas nenavadno topla, skorajda vroÄa. Z malce domiÅ¡ljije bi ji
lahko rekli tropska.
Vino, je potežkal steklenico, preden jo je ponesel k ustom, posloviti se
bova morala. Dolgo sva bila prijatelja, a tam zunaj me Äaka svet, kjer se
bova v prihodnje sreÄevala bolj poredko.
“Izposodila si bom petrolejko,” ga je presenetil laurin glas, prihajajoÄ
od nekod za njegovim hrbtom. Hotel se je obrniti, a si je premislil.
Morda je Å¡e vedno gola in to bi bila kaplja Äez rob, ga je preÅ¡lo.
“Kar daj,” je odgovoril, “znajdem se tudi v temi.”
“Ko se uredim, ti jo prinesem nazaj. V redu?” se je oglasila obenem s
pojemanjem svetlobe. ZasliÅ¡al je nekaj oddaljujoÄih se korakov in potem
cvileÄe Å¡kripanje vrat v kopalnici.
Že prav, si je mislil, preživel bom, Äe jo prineseÅ¡ ali pa ne, a tiste
Å¡kripajoÄe teÄaje bom namazal z oljem kar takoj zjutraj. A je Å¡e vedno
gola? ÄŒisto naga ali malce manj naga? Res je lepa, ta Äudna punca! Kaj
lepa! FantastiÄna! In da je Zweisteinova!? Ta tip je ja nor, Å¡e bolj nor, kot
njegov bratranec Nori Leo! In zakaj je sploh prišla v Cvovle, ko pa je
svet, mislim, normalen svet, tako velik? Ni videti, da bi tista rodbinska
bolezen tudi njo vrgla iz tira, ali pa?
RazglabljajoÄ o tem, je odÅ¡el v sobo, z mize vzel steklenico in se vrnil
na balkon, kjer je sedel v kar dobro ohranjen fotelj. Spil je nekaj požirkov
vina, odložil steklenico na tla, potem pa prisluhnil glasovom noÄi. Zaneslo
ga je do te mere, da je preslišal šumenje mehkih, skoraj neslišnih korakov,
ki so se ustavili tik za njegovim hrbtom.
Najprej jo je, zatopljen v misli, zaÄutil.
Spustila se je okobal v njegovo naroÄje, mu ovila roki okrog vratu, se
prižela k njemu in si z jezikom utrla pot v njegova usta. Dala mu je
poljub, kakršnega še nikdar ni dobil, in ko sta se njegovi roki dvignili k
njenim bokom, je zaÄutil le golo, od vlage hladno, a na nek Äudežen naÄin
razžarjeno kožo. Bila je gladka, voljna, drhtela je, a to so bili vzburjenje,
hotenje in želja. Kjerkoli se je je dotaknil, je zažarela, kot so od silnega
poželenja zažarele tudi njegove dlani. Misli, Äe jih je v valovih nenadoma
prebujene sle sploh kaj bilo, so utonile v vrtinÄasta brezna onkraj razuma.
Sedanjost je nenadoma postala preteklost in se spremenila v prihodnost, v
nasladnem brezÄasju pa se je izoblikovala v vsepomenski in vseobsegajoÄ
niÄ, ki je pomenil v sladostrastje toneÄo veÄnost.
“Vstani!” mu je ukazovalno zaÅ¡epetala v uho, medtem ko se je dvigala
tudi sama. V modrikasti meseÄini se mu je zdela kot prikazen z Olimpa,
kjer so boginje lepša od lepše.
Slekla ga je, še preden je v omotici poželenja dojel, kaj od njega sploh
hoÄe.
“Pridi!” ga je Å¡epetaje potegnila za seboj v sobo, kjer se mu je, obsijana
od petrolejke in ovita v vihrajoÄe pramene las, zdela kot privid iz starih
Äasov.
Legla je na kavÄ in ga potegnila nase.
“Imej me rad,” je Å¡epnila, “imej me rad, kot si imel rad tisto bajno
Veroniko, in naredi mi vse tisto, o Äemer si znal tako lepo govoriti. Uh,
daj me … naj bom tvoja. Oh, Dino, ko bi le vedel, kako si me …”
Ni je pustil dokonÄati, kajti tako silno ga je spominjala na Veroniko, da
se je od silovite želje imeti jo, znaÅ¡el v njej, Å¡e preden ji je uspelo reÄi Å¡e
kaj lepega. In lepo, mislim, Äudovito je bilo to, da je hotela biti njegova,
da je gorela od želje in ga sprejela s tako divjo strastjo, da ga je zapustil
razum. Trajalo je uro ali dve, morda celo veÄnost in, kakor se jima je
zdelo potem, ko sta obležala v tihem objemu, prav do zadnjega diha.
Ko sta priÅ¡la k sebi, mu je po nekaj vroÄih poljubih dovolila, da je
odšel do mize in prinesel cigarete in steklenico vina.
“Tako Äudovito pijana in na tako krasen naÄin, pa nisem bila Å¡e nikoli
pred tem,” se je polglasno zasmejala. “In ne vem, ali je to od vina, ali od
tistega, kar si mi tako silno lepega naredil.”
“Najbrž bo od obojega,” ji je, smeje se, odgovoril, “a ne boj se, jaz se
poÄutim prav tako kot ti.”
“Sem ti bila vÅ¡eÄ?”
“Nikar ne spraÅ¡uj! Ko sem te videl na vlaku, si se mi zdela povsem
nedolžna, a sedaj moram priznati, da bolj izkušenih, kot si ti, nisem imel
ravno veliko. Le kdo te je uÄil?”
“NihÄe,” se je zasmejala, “a, Äe že kdo, potem si bil to ti. Tiste reÄi, ki
sta jih poÄenjala z Veroniko, si opisoval tako strastno, da sem jih hotela
doživeti tudi sama, in sem jih res, in niti malo mi ni žal.”
“Ampak …”
“Vem kaj misliÅ¡,” ga je prekinila, “a vedi le to, da sem Äutila, kako me
obÄutiÅ¡, kar me je pripravilo do tega, da sem ti zaÄela vraÄati z isto mero.
Z nekom, ki se ljubi tako kot ti, je ljubljenje nekaj najbolj Äudovitega, kar
lahko doživiÅ¡. Daj mi steklenico!”
To, da je nekaj požirkov potegnila kar iz steklenice, je bilo pri njej
videti simpatiÄno. Nežno jo je pobožal po licu, si nekaj požirkov privoÅ¡Äil
tudi sam, potem pa vrnil steklenico na noÄno omarico..
“A Å¡tedilnik morda deluje?” ga je presenetila z vpraÅ¡anjem, ki se ni
zdelo v kontekstu.
“Deluje,” je preseneÄeno odgovoril, “že dober teden. Pa ja ne misliÅ¡ kaj
kuhati?”
“Le vodo,” je rekla. “Rada bi se umila, in Äe si za to, se bova potem
ljubila Å¡e enkrat.”
“Uh,” je vzdihnil in se nasmejal, “ti moja mala nimfa!”
Sklonil se je navzdol in jo poljubil na nasrÅ¡eni bradaviÄki, ona pa ga je
takoj zatem potegnila v poljub. Njeni ustnici sta bili mehki in soÄni, kot
zreli jagodi, njeni poljubi pa so vpili po Å¡e tisoÄ takih.
“Sedaj pa najdi primeren lonec in prinesi vodo!” je ukazala in pri tem
je bila videti tako prisrÄno navihana, da jo je ubogal brez besed, posluÅ¡no
kot suženj.
V kopalnici je poiskal lonec, ki je bil tam prav v ta namen, ga napolnil
z vodo in odnesel na štedilnik. Ko je vklopil plin in je zagorelo, se je vrnil
k Lauri.
Sledila je noÄ kakrÅ¡ne Älovek doživi malokrat v življenju ali pa nikdar.
Napolnjevale so jo želje, vzdihi razburkanih strasti pa so se topili v šepetu
nežnih besed in na koncu tudi utehe.
DaleÄ pod njima je, obsijana z modrikastim srebrom polne lune, med
skalovjem Å¡umeÄe valovila reka; ko je skozi noÄ zavela topla in dehteÄa
sapa, pa so zašumeli tudi gozdovi.
B. Grant
Z Veroniko sva ostala sredi teme, dežnih kapelj in nama nepoznane
dežele. ObÄutek ni bil prijeten, zato se je stisnila k meni in se vpraÅ¡ujoÄe
zagledala vame.
Preberi več