Objavil/a atena in Domišljija in fantazija
ÄŒez mlako
Sedeti na oknu in Äakati na princa mojih sanj enostavno ni moj stil. Raje primem metlo v roke in pometem pred svojim pragom.
Dobesedno in preneseno. Smejem se tistim dekletom, ki šepetajo svojim prijateljicam o svojem sanjskem moškem, ki bo prišel skozi vrata in jih z ljubeznijo odvlekel iz tega bednega življenja in najbolj žalostno je, da nekatere to celo verjamejo.
No ja, jaz imam popolnoma drugaÄno naÄelo. ÄŒe želiÅ¡ kaj ustvariti si moraÅ¡ priboriti. Zato sama delam kar si želim in kar vem, da bo obrodilo sadove. Kako sem priÅ¡la do tega spoznanja? No, tu je zgodba, ki pripoveduje, da sem tudi jaz le Älovek.
Stara sem bila okoli dvajset let. Živela sem v domu in vsako jutro sem s svojim avtom priÅ¡la na faks kjer sem metala svoj Äas skozi okno in posluÅ¡ala nezanimiva predavanja od katerih nisem odnesla niÄ. Zdelo se mi je res neumno imeti obvezna predavanja, ko pa profesor bere iz uÄbenika.
In, da bi vsaj razložil kar prebere. Ne, zakaj bi pa to poÄel, Äe lahko dela vse v liniji najmanjÅ¡ega odpora. Ampak kakorkoli jaz sem morala biti prisotna Äetudi sem samo sedela in risala po mizi. Samo eno predavanje je bilo obvezno in po nakljuÄju je bilo ravno tisto kjer je bilo najbolj dolgoÄasno. V celotnem letniku nas je bilo okoli dvajset. Majhen razred ampak prijeten in nadarjen na svojem podroÄju. Od dvajsetih nas je petnajst gledalo v zrak in le pet sledilo branju prof. Skoka. In Äisto vsem se je predavanje zdelo zguba Äasa. Dokler se ni zgodila nesreÄa. Ob devetih zjutraj je v predavalnico priÅ¡el mlad psiholog, ki smo ga videvali v predavalnici enkrat na mesec.
Sklepali smo, da je pripravnik. Tisti dan pa nam je sporoÄil tragiÄno novico. Gospod Skok je z avtom zapeljal v reko in naredil samomor. Tako stvar redko vidiÅ¡ v oÄeh neznanca. Pa Äeprav smo ga nekako ”poznali” nismo vedeli, da je zapadel v depresijo in v tistem trenutku smo se vsi, prav vsi poÄutili krivo. Pa ne zato, ker nam je Å¡el na živce ampak zato ker smo vedeli, da je obÄutek, ko predavaÅ¡ in te nihÄe ne posluÅ¡a grozen. Sedeli smo v tiÅ¡ini in bilo nas je sram. Povedal nam je, da bo on vodil predavanje naslednji semester dokler ne najdejo bolj izkuÅ¡ene zamenjave. Nato se je Å¡e nekaj poÅ¡alil ampak Äudno bi bilo, Äe se bi komu zdelo smeÅ¡no.
Mislim pa, da se je prav vsak od nas spraÅ¡eval ali je bil sam razlog za profesorjevo tragedijo. Jaz sem odpuÅ¡Äanje prosila v cerkvi, kjer sem v klopi prosila Boga naj mu prenese sporoÄila. V mislih sem premlela vse najine spore in zle besede, ki niso bile potrebne in z malo lažjo vestjo odkorakala iz Božjega hrama. Zanimivo pa je to, da moja katoliÅ¡ka vera ni tako moÄna kot bi si moja babica želela. Vedno smo se skregale, ko sem ji rekla, da cerkev krade in nima niÄ skupnega z vero. A to je druga zgodba. Življenje gre naprej.
ÄŒez Äas smo pozabili na gospoda Skoka in nadaljevali kot, da se ni zgodilo niÄ. Mlad profesor Simon je bil vedno poln energije. Predavanje, ki je bilo Å¡e nekaj tednov nazaj dolgoÄasno je sedaj postalo moje najljubÅ¡e.
MogoÄe zato ker sem se poÄasi zaljubila v Simona ali pa le zato ker je znal povedati kar je na nas naredilo vtis. Po koncu semestra sem zapustila Ljubljano in se posvetila glasbi. To je bila ena redkih stvari poleg psihologije v katerih sem bila res dobra in cenjena. Profesorica flavte Jane Blaumen je jokala, ko sem zakljuÄila Å¡olo in me rotila naj nadaljujem v tej smeri, naj jo obiÅ¡Äem v Ameriki in igram z njo v njeni blues skupini.
A takrat sem raje izkoristila Äas za Å¡tudij, ki sem ga opravljala. No tisto poletje se je vrtelo okrog Simona. Sanjarila sem o njem, mu pisala pisma, ki jih nisem nikoli poslala, Äakala, da stopi skozi moja vhodna vrata in upala, da misli name. Postala sem enaka tistim dekletom, ki sem jih tako sovražila. KokoÅ¡i brez možganov in karakterja. No taka sem bila. Napisala sem celo zgodbo o njem in si mislila kakÅ¡en je v postelji.
Namesto, da bi poletje izkoristila za kaj bolj koristnega sem cele noÄi in jutra sanjarila o njem, popoldneve skladala komade, ki so pravzaprav odliÄno zveneli, in veÄere preživela ob oknu kjer sem opazovala zvezde, ki so se poÄasi prikazovale na nebu. Najhuje pa je bilo, ko sem zaÄela o njem sanjariti intimno. Å e bolj kot ponavadi. Svoje potrebe sem zadovoljila ob misli na njegovo krepko telo in energiÄne oÄi. Bil je moja velika ljubezen. Predvsem namiÅ¡ljena. In konÄno je priÅ¡el oktober, ki sem ga komaj doÄakala.
Stekla sem v predavalnico, si odpela majÄko in Äakala na svojega moÅ¡kega. Sprva nisem opazila oÄitnega a le nekaj minut kasneje je pokazal svoj prstanec in predstavil svojo novo ženo. Nato sem zaÄela konÄno bolj jasno razmiÅ¡ljati. Bil je bolj okrogel kakor sem se ga spominjala ali pa je bil tak od zmeraj le predstavljala sem si drugaÄe, lase je imel mastne in smrdel je po kavi ter cigaretah, stil oblaÄenja mu ni pristajal in njegova žena je bila debela, zavaljena, rdeÄa kurba. Takrat sem prviÄ dojela kakÅ¡na trapa sem bila in ponovno pogledala. Bil je povpreÄen moÅ¡ki in ona
lepa, polna ženska. Vzela sem stvari, se izpisala iz Å¡ole in se posvetila flavto. Ko so me doma spraÅ¡evali kam grem sem z nasmehom povedala, da bom konÄno uresniÄila svoje sanje, ki so sedaj tako jasne kot beli dan.
In sedaj sedim na klopci pred letaliÅ¡Äem s samo eno torbo polno not ter svojo preÄno flavto, ki jo tako obožujem. New Orleans, to se moj nov dom. Sprejela bom povabilo Jane Blaumen in se pridružila njeni skupini. Moja prihodnost je sedaj tako jasna in sreÄna sem ker sem lahko spet jaz.
Strah me je poleta Äez mlako, na drugi kontinent ampak vesela sem, ker je moje sanjarjenje o osebi, ki sem jo komaj poznala, konÄano… in kaj sem spoznala? Bila sem otroÄja, patetiÄna in nasprotje kar so nas uÄili na faksu.
Zatrpala sem se v tipa, ki ga nisem poznala in si o njem ustvarila neko podobo, ki je bila popolnoma drugaÄna od originalne osebe. Sedaj vem, da se moje pravo življenje Å¡ele zaÄenja. In vesela sem, ker lahko reÄem, da sem bolj odrasla kot sem bila ob zakljuÄku poletja. Pa Äeprav je to bilo Å¡ele vÄeraj.