ÄŒez mlako

Sedeti na oknu in čakati na princa mojih sanj enostavno ni moj stil. Raje primem metlo v roke in pometem pred svojim pragom.

Dobesedno in preneseno. Smejem se tistim dekletom, ki šepetajo svojim prijateljicam o svojem sanjskem moškem, ki bo prišel skozi vrata in jih z ljubeznijo odvlekel iz tega bednega življenja in najbolj žalostno je, da nekatere to celo verjamejo.

No ja, jaz imam popolnoma drugačno načelo. Če želiš kaj ustvariti si moraš priboriti. Zato sama delam kar si želim in kar vem, da bo obrodilo sadove. Kako sem prišla do tega spoznanja? No, tu je zgodba, ki pripoveduje, da sem tudi jaz le človek.

Stara sem bila okoli dvajset let. Živela sem v domu in vsako jutro sem s svojim avtom prišla na faks kjer sem metala svoj čas skozi okno in poslušala nezanimiva predavanja od katerih nisem odnesla nič. Zdelo se mi je res neumno imeti obvezna predavanja, ko pa profesor bere iz učbenika.

In, da bi vsaj razložil kar prebere. Ne, zakaj bi pa to počel, če lahko dela vse v liniji najmanjšega odpora. Ampak kakorkoli jaz sem morala biti prisotna četudi sem samo sedela in risala po mizi. Samo eno predavanje je bilo obvezno in po naključju je bilo ravno tisto kjer je bilo najbolj dolgočasno. V celotnem letniku nas je bilo okoli dvajset. Majhen razred ampak prijeten in nadarjen na svojem področju. Od dvajsetih nas je petnajst gledalo v zrak in le pet sledilo branju prof. Skoka. In čisto vsem se je predavanje zdelo zguba časa. Dokler se ni zgodila nesreča. Ob devetih zjutraj je v predavalnico prišel mlad psiholog, ki smo ga videvali v predavalnici enkrat na mesec.

Sklepali smo, da je pripravnik. Tisti dan pa nam je sporočil tragično novico. Gospod Skok je z avtom zapeljal v reko in naredil samomor. Tako stvar redko vidiÅ¡ v očeh neznanca. Pa čeprav smo ga nekako ”poznali” nismo vedeli, da je zapadel v depresijo in v tistem trenutku smo se vsi, prav vsi počutili krivo. Pa ne zato, ker nam je Å¡el na živce ampak zato ker smo vedeli, da je občutek, ko predavaÅ¡ in te nihče ne posluÅ¡a grozen. Sedeli smo v tiÅ¡ini in bilo nas je sram. Povedal nam je, da bo on vodil predavanje naslednji semester dokler ne najdejo bolj izkuÅ¡ene zamenjave. Nato se je Å¡e nekaj poÅ¡alil ampak čudno bi bilo, če se bi komu zdelo smeÅ¡no.

Mislim pa, da se je prav vsak od nas spraševal ali je bil sam razlog za profesorjevo tragedijo. Jaz sem odpuščanje prosila v cerkvi, kjer sem v klopi prosila Boga naj mu prenese sporočila. V mislih sem premlela vse najine spore in zle besede, ki niso bile potrebne in z malo lažjo vestjo odkorakala iz Božjega hrama. Zanimivo pa je to, da moja katoliška vera ni tako močna kot bi si moja babica želela. Vedno smo se skregale, ko sem ji rekla, da cerkev krade in nima nič skupnega z vero. A to je druga zgodba. Življenje gre naprej.

Čez čas smo pozabili na gospoda Skoka in nadaljevali kot, da se ni zgodilo nič. Mlad profesor Simon je bil vedno poln energije. Predavanje, ki je bilo še nekaj tednov nazaj dolgočasno je sedaj postalo moje najljubše.

Mogoče zato ker sem se počasi zaljubila v Simona ali pa le zato ker je znal povedati kar je na nas naredilo vtis. Po koncu semestra sem zapustila Ljubljano in se posvetila glasbi. To je bila ena redkih stvari poleg psihologije v katerih sem bila res dobra in cenjena. Profesorica flavte Jane Blaumen je jokala, ko sem zaključila šolo in me rotila naj nadaljujem v tej smeri, naj jo obiščem v Ameriki in igram z njo v njeni blues skupini.

A takrat sem raje izkoristila čas za študij, ki sem ga opravljala. No tisto poletje se je vrtelo okrog Simona. Sanjarila sem o njem, mu pisala pisma, ki jih nisem nikoli poslala, čakala, da stopi skozi moja vhodna vrata in upala, da misli name. Postala sem enaka tistim dekletom, ki sem jih tako sovražila. Kokoši brez možganov in karakterja. No taka sem bila. Napisala sem celo zgodbo o njem in si mislila kakšen je v postelji.

Namesto, da bi poletje izkoristila za kaj bolj koristnega sem cele noči in jutra sanjarila o njem, popoldneve skladala komade, ki so pravzaprav odlično zveneli, in večere preživela ob oknu kjer sem opazovala zvezde, ki so se počasi prikazovale na nebu. Najhuje pa je bilo, ko sem začela o njem sanjariti intimno. Še bolj kot ponavadi. Svoje potrebe sem zadovoljila ob misli na njegovo krepko telo in energične oči. Bil je moja velika ljubezen. Predvsem namišljena. In končno je prišel oktober, ki sem ga komaj dočakala.

Stekla sem v predavalnico, si odpela majčko in čakala na svojega moškega. Sprva nisem opazila očitnega a le nekaj minut kasneje je pokazal svoj prstanec in predstavil svojo novo ženo. Nato sem začela končno bolj jasno razmišljati. Bil je bolj okrogel kakor sem se ga spominjala ali pa je bil tak od zmeraj le predstavljala sem si drugače, lase je imel mastne in smrdel je po kavi ter cigaretah, stil oblačenja mu ni pristajal in njegova žena je bila debela, zavaljena, rdeča kurba. Takrat sem prvič dojela kakšna trapa sem bila in ponovno pogledala. Bil je povprečen moški in ona

lepa, polna ženska. Vzela sem stvari, se izpisala iz šole in se posvetila flavto. Ko so me doma spraševali kam grem sem z nasmehom povedala, da bom končno uresničila svoje sanje, ki so sedaj tako jasne kot beli dan.

In sedaj sedim na klopci pred letališčem s samo eno torbo polno not ter svojo prečno flavto, ki jo tako obožujem. New Orleans, to se moj nov dom. Sprejela bom povabilo Jane Blaumen in se pridružila njeni skupini. Moja prihodnost je sedaj tako jasna in srečna sem ker sem lahko spet jaz.

Strah me je poleta čez mlako, na drugi kontinent ampak vesela sem, ker je moje sanjarjenje o osebi, ki sem jo komaj poznala, končano… in kaj sem spoznala? Bila sem otročja, patetična in nasprotje kar so nas učili na faksu.

Zatrpala sem se v tipa, ki ga nisem poznala in si o njem ustvarila neko podobo, ki je bila popolnoma drugačna od originalne osebe. Sedaj vem, da se moje pravo življenje šele začenja. In vesela sem, ker lahko rečem, da sem bolj odrasla kot sem bila ob zaključku poletja. Pa čeprav je to bilo šele včeraj.