Ljubezen

S priprtimi očmi in kljuvajočim glavobolom se je Hana prebudila v bolnišnici. »O Hana samo da si se zbudila« je zašepetala njena najboljša prijateljica Sara in jo močno objela preko ramen.

Hana jo je zmedeno pogledala in se ji rahlo nasmehnila. Prav vsak košček telesa jo je bolel. »Kaj se je sploh zgodilo?« je radovedno vprašala Saro. Sara jo je zaskrbljeno pogledala. S Hano sta bili neločljivi prijateljici že od vrtca. Med njima ni bilo nobene skrivnosti. Bile sta si kot sestre, kajti kot edinke sta imele samo druga drugo in ta vez med njima je bila neuničljiva. Zato je sedaj le nemočno gledala v modre oči, ki so radovedno zrle vanjo. »Sara,ta tišina mi ni preveč všeč. Kaj je narobe?«

Sara se je vsedla k Hani na posteljo, kajti Hana se bo težko sprijaznila z novico, ki ji jo bo povedala. »Koliko se pravzaprav spominjaš Hana?«

Hana je narahlo priprla oči in se skušala spomniti preteklih dogodkov. Naenkrat se je bliskovito obrnila k Sari in široko odprla oči. »Mami, je mami vredu? Prosim reci mi, da je z njo vse vredu.« Sara jo je trdno objela in zahlipala. »Moj Bog, prosim ne, ne, ne! To ni mogoče, ne! Sara, prosim reci, da je vse tole nočna mora.« Hana je krčevito objemala Saro, in histerično jokala. »Hana tako zelo mi je žal, ampak trk je bil usoden za tvojo mamo, žal ni preživela.« Hanine oči so potemnele od žalosti, ko se je zazrla Sari v oči. Ni verjela novici, ki jo je sedaj prejela in zaman je iskala drugačen odgovor v Sarinih očeh. Takrat se je zavedala grozne resnice. Zakričala je od grozne žalosti, ki je stiskala njeno srce, da je v sobo prihitela medicinska sestra, ki je v rokah držala injekcijo s pomirjevalom. Vedela je, da jo bo ubogo dekle še kako potrebovalo. Pokimala je proti Sari in se nežno obrnila k Hani, ki se je še vedno oklepala Sare in ji stisnila injekcijo v roko. »Takole, pomagalo ti bo, da se boš pomirila« ji je nežno prigovarjala in jo naslonila nazaj na posteljo.

»Dovolj je vznemirjanja za enkrat, prosim, da ji ne govorite več, bodite ob njej vendar je ne vznemirjajte« je sestra rekla Sari. Sara je razumela namig. Ena strašna novica na dan je več kot preveč. Pogledala je Hano, ki je zdrsnila v spanec. Vedela je, da jo jutri čaka še en naporen dan. Pobožala jo je po glavi in ji na lica pritisnila rahel poljub. Spraševala se je, zakaj je lahko življenje tako kruto. Neslišno je odšla iz sobe domov, da se bo stuširala in malo zatisnila oči.

Ko je zjutraj Sara s spremstvom zdravnika stopala proti Hanini sobi je njeno srce stiskala ledena pest, ki ji ni pustila dihati. Moj Bog,kako bo sprejela vse to. To je enostavno preveč. Usoda je lahko tako prekleto kruta, v tem primeru pa je presegla svojo krutost.

Hana je zmajevala z glavo, po licih so ji drle solze in se tolkla po nogah. Njene noge so bile mrtve. Zdravnik ji je povedal, da si je ob nesreči poškodovala hrbtenico in da je od pasu navzdol hroma. Sara več ni vedela kako bi jo potolažila. Stiskala jo je k sebi vendar zaman.

Hana je zahtevala naj jo vsi pustijo pri miru in odidejo iz sobe. Potrebovala je tišino in mir. V tem trenutku ni prenesla bližine nikogar. Bila je popolnoma na tleh. Od joka je imela že čisto zabuhle oči in ker je toliko jokala se ji je zdelo, da je izjokala že vse solze kar jih je premogla.

Ni ji bilo jasno kako se je lahko usoda tako grdo poigrala z njo. Izgubila je ljubljeno mamo in povrhu vsega pa je sedaj še hroma, tako da bo celo življenje odvisna od koga drugega. Razen Sare in svojega fanta Tima nima sedaj nikogar več. Bila je na robu, ko je mislila, da ne more več. Zdelo se ji je , da pada v prepad iz katerega več ne more ven. Pomislila je na vse kar je rada počela v svojem življenju hobiji, služba. Vsemu se bo morala odpovedati zaradi njene invalidnosti. Bila je dekle z mnogimi zanimanji. Rada je planinarila,hodila na morje, se ukvarjala s fotografiranjem in pisala članke s svojih potovanj. Njena strast so bili tudi motorji in pomislila je na svojega jeklenega konjička, ki jo bo zaman čakal doma v garaži.

Sedaj ni vedela kaj ji bo prineslo življenje z dvema neubogljivima nogama. Na smrt jo je bilo strah prihodnosti. Pri svojih 29. letih jo je prvič postalo strah kaj bo prinesel jutrišnji dan. »Ko bi se vsaj lahko zbudila iz te preklete nočne more,« je zamomljala, ko je spet potrkalo na njena vrata.

Bil je drug zdravnik,nevrokirurg. Ob pogledu nanjo mu je vzelo dih. Ogledal si jo je. Kostanjevo rjavi valoviti lasje, modre oči kot sam ocean ustnice pa takšne, da bi jih lahko venomer poljubljal. Zbral se je, vendar njegov obraz ni izdajal, kako ga je to dekle pritegnilo. Radovedno ga je pogledala s svojimi od joka pordelimi modrimi očmi.

»Pozdravljeni,sem Tian Novak.« Je rekel, ko ji je nežno stisnil roko. Čeprav je bila na robu obupa so jo spreleteli mravljici. Imel je zelo nežne roke in tudi na pogled je bil krasen. Vranje črni lasje in zelene iskrive oči so pritegnile njen pogled. Njegov obraz so krasile majhne smejalne gubice in pomislila je, kako mora biti lep ko se nasmeji. Njegova atletsko grajena postava bi ji že zdavnaj mešala glavo če bi se slučajno kdaj prej srečala v drugačnih okoliščinah, če bi bila prosta in ne bi žalovala za svojo mamo.

»Smem?« jo je vprašal in pokimal proti stolu, ki je stal v kotu sobe. Samo nemo mu je prikimala. Vsedel se je, da ji bo lahko pojasnil namen njegovega prihoda.

Dobro uro in pol sta se pogovarjala oz. on je bolj pojasnjeval, da bi operacija hrbtenice prišla v poštev ampak je možnost za popolno okrevanje zelo majhna. Obstajal je le majhen odstotek, da bo operacija čisto uspela, vendar se je morala Hana sama odločiti, če bo poskusila ali ne. Zapustil jo je, da je lahko v miru premišljevala.

Odločila se je, da mora najprej poskrbeti za mamin pogreb in vse kar je s smrtjo v družini povezano, se navaditi na svoje stanje nato se bo odločila če bo šla na operacijo ali ne. Saj se ji ni mudilo nekega upanja ji doktor Novak ni dal, čeprav ji je zagotovil, da bo naredil vse kar je v njegovi moči, da bi bila operacija uspešna.

Minilo je pol leta od pogreba njene mame, ko je sedela na invalidskem vozičku v mamini kuhinji, brskala po internetu in pila kavo. Počasi se je sprijaznila, da se mora naučiti živeti s hromimi nogami. Bili so dnevi, ko je bila preveč obupana in vdana v usodo in bili so dnevi ko se je z upanjem vendar s težavo namestila v svoj voziček, ki je bil njen spremljevalec in se odpravila v nov dan. Včasih kadar je imela dober dan je v šali svojemu vozičku govorila Turbo, vendar se je morala zaradi ironije venomer nasmehniti. Nekaj časa je Sara prebivala pri njej, nato pa je Hana sama vztrajala naj gre nazaj v svoje stanovanje saj se mora naučiti samostojnosti bivanja. Sara jo je s težkim srcem zapustila vendar je vedela, da je ne more večno zavijati v vato. In tudi Hana sama je preveč trmasta za kaj takega.

Službo je pustila saj ji je denarna zapuščina njenih staršev omogočala, da preživi dostojno do konca svojega življenja in to ji je bilo dovolj. Čeprav se je težko odrekla svoji službi, ki jo je oboževala je vedela, da se na invalidskem vozičku pač ne moreš iti pustolovca po svetu.

Vedela je, da jo danes čaka nov pregled in posvet pri gospodu Novaku. Bila je vznemirjena in hkrati prestrašena, kajti danes bo morala sporočiti svojo odločitev glede operacije. V sebi ni gojila upanja, da bo operacija uspela, izgubiti pa tudi ni imela več kaj.

V vsem tem času se je že navadila kako se obleči, si kaj skuhati in postoriti po hiši in zunaj nje. Pogrešala je svojo mamo, večkrat se je iz srca razjokala, ko je bolečina utesnjevala njeno srce. Vendar je bila odločena tako ali drugače treba bo živeti naprej. Tako je bila trmasta in ni pustila, da bi njene noge ohromile celo njeno življenje.

Poklicala si je taksi in se napotila v mestno bolnišnico. Oblečena v kapo, plašč, topel beli pulover, kavbojke in čevlje za zimo se je počasi prebijala proti bolnišnici. Še vedno se je bilo naporno poganjati z vozičkom okrog vendar je hotela biti samostojna. S rdečimi lici se je uspela pripeljati do ordinacije doktorja Novaka. V čakalnici je bila gneča zato je našla prazen prostor kjer bo lahko čakala, da pride na vrsto.

Kmalu ji je postalo vroče in neuspešno si je poskusila sleči zimski plašč. Rokav se ji je zataknil obračala se je v vozičku, da bi videla kje tiči problem, ko jo je naenkrat močna roka zgrabila rahlo dvignila in potegnila z nje plašč. Hvaležno se je obrnila in se zagledala v prelepe zelene oči doktor Novaka. »Hvala, vse tole mi je še novo in še vedno se učim« je zajecljala rahlo v zadregi, saj ni vedela kaj drugega bi mu odgovorila.

Bela pletena kapa ji je rahlo zdrsnila in Tian se je komaj premagal, da ji je ni popravil nazaj na svoje mesto. Bil je sam nad seboj presenečen, kako ga je lahko tako privlačila. V svojem življenju je srečeval veliko žensk, ki so se na vso moč trudile pritegniti njegovo pozornost in ga omrežiti vendar ga ni nobena tako zanimala kot ga je Hana.

»Malenkost, pravkar sem šel mimo in sem Vas videl kako se mučite s tem rokavom, pa sem Vam hotel pomagati« ji je odvrnil nato se obrnil k sestri ji nekaj rekel in se odpravil nazaj v ordinacijo.

Sestra je prišla do Hane in jo hotela odpeljati v ordinacijo. Hana ji je preprečila saj se ni hotela vrivati. Pogledala je po ostalih, ki so prav tako čakali na pregled in se postavila nazaj na svoje mesto. »Je že vredu, bom počakala, tako ali tako nimam kaj početi doma« je odvrnila sestri in s kretnjo roke pokazala na svoj voziček. Sestra jo je sočutno pogledala in pospremila naslednjega pacienta v ordinacijo.

Medtem, ko je čakala da se vrsta krajša je razmišljala o Tianu. Zanjo je bil moški v vseh pogledih. Le kaj bi videl v ženski kot sem jaz. Ničesar mu ne morem nuditi. Sem lahko le še en njegov projekt, ki bo uspel ali pač ne. Zalotila se je kako se ji usta vlečejo v krivljen nasmešek, kadar razmišlja o njem. Zgodilo se je namreč kar pogosto, da se ji je postaven moški prikradel v njene misli. Njene misli je prekinil zvok smsa, ki ga je prejela od Sare v katerem se ji opravičuje, da ne bo mogla priti po njo, ker se je njen sestanek v službi zavlekel. Odpisala ji je, da je vredu in da bo šla domov tako kot je prišla, čeprav se je veselila Sarine družbe ob dobri kavi.

Kmalu je prišla tudi Hana na vrsto pri zdravniku. Sporočila mu je, da se je vseeno odločila za operacijo ne glede na izzid. Tian ji je zagotovil, da nima razloga za strah, da jo bo osebno operiral in poskrbel, da bo operacija kar se da učinkovita.

Hana se je zazrla skozi okno v snežinke, ki so padale takšen turoben zimski dan. Dobila je novo upanje, čeprav si ni želela niti hotela upanja. Preveč bi jo prizadelo, če potem operacija ne bi bila uspešna. Povedal ji je, da jo bodo mesec dni pred operacijo obvestili o točnem terminu. Podala mu je roko in se mu zahvalila za vse skupaj. Njeno dlan je malo pridržal v svoji. Ni vedela zakaj, vendar ji je ugajalo. Prijetno jo je spreletelo v trebuhu. Nato se je poslovila od njega in odšla iz ordinacije. Zunaj ji je sestra pomagala, da se je oblekla in še tako pospremila zadnjo pacientko iz ordinacije. Hana se je odpravila iz bolnišnice in čakala, kdaj se bo pripeljal kakšen taksi, da jo odpelje domov. Običajno  ne traja dolgo, ampak danes ji je bilo čudno zakaj tako dolgo traja. Kot zakleto. Bila je že prav premražena, ko je pol ure čakala na taksi tega pa od nikoder. Baterija na mobitelu se ji je spraznila vendar se je odločila, da bo nekoga prosila za mobitel da bo poklicala Saro naj pač pride po njo ko bo lahko. Obrnila se je in videla kako doktor Novak z odločnimi koraki stopa proti njej. V črnem plašču in obleki je bil neverjetno privlačen. V eni roki je nosil aktovko z drugo pa si oblačil rokavice  »Čakate koga, gotovo ste že premraženi?« jo je sočutno vprašal, pri tem pa predvideval, da bo prišel njen fant, kajti takšno dekle ga ima zagotovo. Nagnil je glavo in jo pogledal izpod oči. Res jo je zeblo, videl je da ima že čisto pomodrele ustnice od mraza in cela se je tresla.

»Pravzaprav ja. Čakam, kdaj se bo od nekje prikazal kakšen taksi, kajti prijateljica še žal ne more priti po mene, pa še mobitel imam prazen, da bi ji sporočila, da jo bom v počakala, če ne bo prej taksija« se je Hana razgovorila, pri tem pa ji je postalo nerodno zakaj mu sploh vse to razlaga.

»Poglejte rade volje Vas zapeljem kamor želite, da ne boste zmrznili na tem mrazu, za danes sem zaključil in mi ni odveč.« Pogledal jo je v oči in ponovno ga je presunilo, da lepših oči še ni videl. Tihoma je upal, da ne bo njegove ponudbe razumela preveč vsiljive in bi ga zavrnila. Želel si jo je varno spraviti domov. Ne bi se moral mirno odpeljati in vedeti, da je ona še vedno na mrazu, čaka in zmrzuje. Zanjo je dobil občutek odgovornosti in to se ni nekako ujemalo z njegovo zdravniško odgovornostjo do pacientov. Ni mu bilo čisto povšeči, kajti nikoli se ni zapletal s svojimi pacientkami, čeprav je bilo ponudb več kot preveč. Ampak nekje v srcu je vedel, da bi bil zanjo pripravljen prekršiti svoja pravila. Iz razmišljanja ga je pritegnil njen žametni glas, ki je pobožal njegova ušesa.

»Ne bi Vas rada obremenjevala še izven Vašega časa, gotovo imate še druge obveznosti? Ni mi odveč počakati, zebe me pa tako in tako samo v roke.« Potolkla se je po nogah in zamišljeno rekla: »V teh pa tako ali tako ne čutim mraza« in se kislo nasmejala. Ko je nadalje spregovoril njegov glas ni dopuščal ugovora. Prepričal jo je, da jo odpelje domov, ker mu ni odveč in tudi ni predaleč. Bilo ji je neprijetno vendar se je hkrati s tem počutila zelo varno. Ko sta prispela do njegovega avtomobila je odprl vrata sovoznika in jo brez besed prijel v svoje naročje in jo posadil na sedež. Ob njegovi mešanici kolonjske in parfuma ter vonja po moškem se ji je skoraj zavrtelo. Bila je očarana čeprav si je želela, da ne bi bila. Naenkrat ji je skozi misli šinilo, kako se sploh ljubi ženska, ki je paralizirana od pasu navzdol. Od sramu je zardela. Tudi Tian ni bil ravnodušen do nje. Dišala je tako nežno pa vendar je tako zapeljivo vzburjala njegove čute.

Vso vožnjo sta prijetno klepetala. Včasih je dobil občutek, kot da jo že od nekdaj pozna. V vseh pogledih je bila prav zanimiva ženska. In z njo mu je bilo prav prijetno. Ko sta prispela ji je znova pomagal iz avta. Pospremil jo je do vrat. Odklenil je vrata in se obrnil da bi odšel.

»Prosim Vas,vstopite. Prijala bi mi skodelica kave ob dobri družbi. Sara ni utegnila, da bi mi delala družbo, sama je pa ne pijem preveč rada.« Pogledala ga je in nakazala s kretnjo naj vendar vstopi. Radoveden je vstopil v njeno hišo. Bila je prav posebno opremljena. Njen dom mu je ugajal. Dajal je vtis domačnosti. Lahko si je predstavljal Hano kako se igra z otroki, peče piškote bela od moke pa vendar vsa strastna pričaka svojega moža, da pride domov. Povsod je imela kup izjemnih fotografij ljudi, mest, živali, vsega. Ni ga presenetilo ko mu je povedala, da jih je sama fotografirala. In ko se je zasanjala v čase ko je potovala in ji so nastale vse prečudovite fotografije je bila prelepa. Zazrl se ji je v obraz. Gledala je zasanjano, ustnice je imela rahlo odprte. Najraje bi stopil do nje, vzel njen obraz med dlanmi in se potopil v ta njena usta. Čvrsto bi jo stisnil v svoj objem jo odnesel v spalnico in se ljubil z njo. Želel jo je imeti v svojem objemu jo čutiti, okusiti njeno golo kožo in jo posuti s poljubi. Zmotil ga je hrup iz kuhinje zato je šel pogledat kaj se dogaja. Hana je zrla v razbito skodelico. Bila je mamina najljubša in jo je imela posebno rada sedaj pa jo je razbila. Postala je žalostna. Tian je pobral ostanke skodelice in ji vrgel v koš. Spraševala se je kdaj se bo povsem navadila takšnega življenja. Tian je do konca skuhal kavo, jo nalil v skodelice in prisedel k mizi. Vedel je, da ji ni lahko. Izgledala je povsem nebogljeno in lahko si je mislil kaj ji roji po glavi.

»Gospod Novak, mi lahko poveste, kako se pobrati, kako vztrajati, počutim se kot, da izgubljam tla pod nogami. Morala bi biti srečna, da sem sploh preživela nesrečo, ampak ne počutim se niti malo hvaležno. Nisem hvaležna za tole. In sramujem se tega, ampak težko sprejemam, da sem izgubila vse kar sem imela rada in se moram ponovno učiti novih stvari.« Srknila je požirek in ga pogledala. Njegove oči so jo očarale. Izdajale so takšno toplino in lahko bi se utopila v njegovih zelenih očeh. Njegove ustnice so bile popolne. Enostavno je greh, da je nekdo lahko tako lep. Vendar v obleki in srajci ni nekako sovpadal v njen dom. Bila ga je sama eleganca.

Svojo dlan je nenadoma položil na njeno. »Če ti ni odveč predlagam, da se tikava, toliko stvari sva že izvedela drug o drugem, da lahko preideva na tikanje. In ja, vem kako se počutiš in nisi edina. Mnogo mojih pacientov se spopada z istimi mislimi, kot jih imaš sama. To je normalno. Vendar ko mine to obdobje samopomilovanja in ko na situacijo pričneš gledati z drugega zornega kota potem se spremeni tudi razmišljanje. To da si paralizirana ne pomeni, da moraš prenehati živeti. Odprle se ti bodo neštete možnosti kaj početi in samo od tebe je odvisno ali jih boš znala izkoristiti.«

Zamislila se je nad njegovimi besedami, vedela je, da ima prav. Samo trajalo pa bo vseeno preden se bo navadila na takšen ritem življenja. Še pred pol leta je razmišljala o poroki in družini, vendar je mišljenje spremenila, ko jo je kmalu po nesreči zapustil še fant, ki ga je oboževala polna 4 leta. Na nek način ga je razumela, ni se znal nositi z obveznostmi, ki bi mu jih prinesla invalidka. Spet po drugi strani pa ga je zaradi tega kar malo sovražila, da je lahko njuna 4 leta kar tako zavrgel brez kančka obžalovanja. Ona tega ne bi nikoli naredila.

Tian jo je radovedno pogledal. Spet se je zamislila in spraševal se je kaj se plete po tej lepi glavi. Kmalu je izvedel o čem je razmišljala. Ni mu bilo všeč, da se je po neuspešni zvezi, kar tako na lepem odločila, da se ne bo več zaljubila o družini pa tako ali tako ni več razmišljala, povedala mu je, da bo Sarine otroke vzljubila, kot svoje, če že svojih ne bo imela. O tisti revi, njenemu bivšemu je pa dobil najslabše mnenje, kar ga je sploh lahko imel. Ni si mogel predstavljati, kako je lahko zapustil ljubljeno žensko samo zato, ker je v nesreči ohromela. Bedak. Pogledal jo je in se pri sebi nasmehnil. Lahko pa bo nekoga močno osrečila in ta nekdo bom jaz. Trdno se je odločil, takšna ali drugačna njegova bo.

Trenutno je ni želel prepričevati o nesmiselnosti njenega razmišljanja, bo raje počakal. Sedaj je še pretrmasta da bi razumela, kako je lahko njeno življenje polno kljub njeni invalidnosti.

Poslovila sta se pozno zvečer. Zunaj je že rahlo naletaval sneg, ko je položila še zadnje poleno na ogenj v kaminu. Zavila se je v toplo odejo in premišljevala o Tianu. Lahko je srečna katera ga ima. Kar malo jo je zvilo od ljubosumja, ko je pomislila na drugo, kako jo ljubkuje, se z njo ljubi in nato objeta zaspita. Stresla je z glavo. Hana ne nori, on je tvoj zdravnik in nič drugega. Ne smeš si dovoliti takšnih občutkov.

Zaspala je z mislijo o njem.

Ko se je zjutraj zbudila jo je na mizi čakala kava Sara pa ji je pripravljala zajtrk. Imela je rezervni ključ od Hanine hiše, kjer je bila vedno dobrodošla. »Nisi me zbudila, pustila si me, da sem predolgo spala,« je rekla zaspano, ko je na vozičku prispela do kuhinje. »Jutro  zaspanka, hotela sem ti pripraviti zajtrk, v zameno za opravičilo, ker včeraj nisem mogla priti pote.«

»Nič ni to, moram ti povedati, da sem imela prav zanimivo popoldne.

Ko ji je Hana pripovedovala o popoldnevu, ki ga je preživela ob kavi s Tianom, so Sari žarele oči. Nič manj navdušena pa ni bila Hana. Tudi njej so se modre oči iskrile. Bala se je, da se zaljublja v Tiana, tega pa si ni mogla privoščiti. Že pred nekaj meseci se je odločila, da v njenem življenju ni prostora za moške, bala se je da bi bila znova prizadeta. Pa tudi moškemu, ki bi ga ljubila ni privoščila, da bi moral biti privezan na njo. Ni mu želela, da bi se tudi on moral marsičemu odreči, ker mu ona to ne bi mogla nuditi. Sara jo je prepričevala, da se moti vendar je Hana vztrajala pri svojem. Preživele sta prijetno urico skupaj, nato je morala Sara v službo. Zmenile sta se, da se naslednji dan dogovorita, kako in kje bosta organizirale božično zabavo.

Dan je zopet bil mračen in turoben. Nič ni kazalo, da bo vsaj malo posijalo sonce, vendar se je Hana vseeno odločila, da gre malo ven na zrak. Ni mogla dolgo zdržati v hiši potrebovala je malo svežega zraka, da si zbistri misli. Odločila se je, da bo kupila šopek in se odpravila na pokopališče. Še posebej v tem prazničnem mesecu je pogrešala mamino toplino. Za obe je bil december najbolj čaroben mesec v letu in za njiju je bil to mesec dogodkov. Hodile sta na božične koncerte, se v mestu ustavljale na kuhanem vinu, obiskovale čokoladnico, krasile dom, se obdarovale… zopet je zajokala. To bo prvi Božič brez mame. Težko ji bo.

Obiskala je pokopališče, kjer je mami potarnala, da se boji da se zaljublja in to v nepravem času. Odrekla se je ljubezni, čeprav je vedela, da je že do nosu zaljubljena, se ni bila pripravljena spustiti z razmerje, sploh pa ne s Tianom. Takšen moški kot je on zagotovo ne more biti samski. Z lahkoto si ga je predstavljala ob brhki lepotici in zopet jo je malo zbodlo pri srcu. Kdo bi pa hotel invalidko v primerjavi z neko lepotico. Ah.

Pri kapelici je še na kratko pomolila, naj ji da Bog moči, da bo živela dalje. Naj bo močna, ko bo spet imela slab dan in bo brez volje.

Taksistu je naročila naj jo odloži kak km od doma, saj je še želela malo uživati na zraku preden pride domov. Počasi se je vozila proti domu. Zopet je razmišljala o Tianu in to, da ga bo videla šele takrat ko bo prišel dan za operacijo. Bilo ji je kar malo žal.

Prišla je do doma, kjer si je pripravila kosilo, ostalo popoldne pa je nameravala preživeti ob branju knjige. Zvečer jo je nenapovedano obiskala Sara, vsa nališpana v oblekici, škornjih in plašču, in ji z veseljem oznanila novico, da si bosta danes privoščile večerjo pa še kako pijačo, saj je dobila napredovanje. Hano ni mikalo, da bi kam šla, vendar je bila vesela za Saro in si je zaslužila primerno slavljenje. Objela in poljubila je Saro, ter se nalezla njenega navdušenja. »Prav se strinjam, pa pojdiva. Že dolgo ga nisem malo srknila in to je odlična priložnost. Zavoljo starih časov, ko sta se rahlo okajene potepale po mestu in se veselile prihodnosti.«

Hana je končno popustila in na Sarino željo oblekla obleko do kolen, zraven obula škornje in oblekla plašč. Z odejo si je pokrila noge, da ne bo cela ledena.

V mestu sta obiskale elegantno restavracijo, kjer sta si privoščile posebno večerjo in steklenico vina. Bile sta izjemno dobre volje in sta nazdravljale. Hano je vino precej sprostilo in v tem večeru jo je Sara po dolgem času videla resnično nasmejano.

Popile sta cel liter vina in se rahlo okajene napotile v bližnji klub. Hana od nesreče dalje ni hodila v lokale, saj se je kmalu naveličala usmiljenih pogledov množice. Bila je prijetna ženska moškim očem, vendar se nihče ni niti poskušal pogovarjati z njo. Kot da ima kakšno nalezljivo bolezen. Rahlo omotična, ko ji več ni bilo mar mnenja množice, se je strinjala, da gresta malo v klub, kjer bosta nadaljevale prijeten večer.

Naročile sta si vsaka svoj koktajl in se namestile pri mizi. Odlično sta se zabavale. Privlačen moški je vrgel oko na Saro in jo kmalu povabil plesat. Ni hotela iti in pustiti Hane same vendar je Hana vztrajala naj gre. Rahlo okajena je bila sama sebi odlična družba. Sara se je odlično zabavala z novim plesalcem, Hana pa si je naročila še en koktajl. Po dolgem času se je zabavala. Njene rame se je naenkrat dotaknila moška roka. Rahlo se je zdrznila.

»Smem prisesti? Prijatelj pleše z tvojo prijateljico in kot zgleda ga je čisto osvojila. Cel čas jo je opazoval nato pa jo je le povabil plesat, jaz pa sem komaj sedaj čez vso to gnečo opazil, da si ti tudi tukaj.« Pogledal jo je. Bila je prelepa. S prsti si je želel iti čez njene dolge rahlo valovite lase, si jih oviti okoli zapestij jo potegniti k sebi in močno poljubiti. Njena obleka je razkrivala izjemno dolge noge. Lahko si jo je predstavljal kakšna je bila ko je še hodila. Pomislil je, da se bo na vso moč potrudil, da bo tem nogam povrnil njihovo moč. To si je prisegel. Omamila ga je s svojim pogledom. Videl je, da je rahlo okajena ampak ni ga motilo. Potrebovala je nekaj, da se sprosti.

Prisedel je k njej. S priprtimi trepalnicami ga je opazovala. Prvič ga je videla brez zdravniške halje in brez strogo umerjenih oblek. Bil je izjemno simpatičen le v kavbojkah in belem puloverju. Ko pa si je še tega slekel pa je pomislila, da bo omedlela. Oprijeta kratka majica je še le poudarjala njegovo pregreha čvrsto telo. Morala je pogoltniti slino, po glavi so ji šle pregrešne misli. Ozrla se je po množici in opazila, da ni edina, ki ima takšne misli. Vsaka tretja ženska je vzdihovala po njem. Postalo ji je nelagodno. Zagotovo so se spraševale kaj neki takšen moški počne ob njej. Naročila si je še en koktajl. Ji vsaj ne bo več tako nerodno.

V njegovi družbi ji je večer prehitro mineval, bila je vse bolj okajena in vse bolj omamljena od Tiana. Imela je še kanček razsodnosti, da je kmalu obvestila, da je pozno, da je preveč pijana in da gre s taksijem domov. Sari je zaželela še lepši večer naprej in ni pustila, da bi jo slučajno ona pospremila domov. Vedela je kako poželjivo si Sara ogleduje svojega novega prijatelja in prav dobro je vedela kam to vodi. Razumela je.

Obrnila se je k Tianu se mu zahvalila za družbo vendar je čas, da gre domov. Poslavljala se je od njega, ko jo je pogledal s zelenimi očmi in ji dal jasno vedeti, da jo bo on peljal domov. Ni sprejel ugovora. Bila je že preveč pijana in lahko se najde kdo ki bi izkoristil to njeno stanje. Močno je protestirala vendar brez uspeha. Kmalu sta bila udobno nameščena na poti proti njenemu domu. Pošteno se ji je motilo. Vedela je, da je pretiravala s alkoholom, zjutraj pa bo vse skupaj krepko obžalovala ko jo bo dajala slabost.

Tian jo je nežno dvignil iz avta. Glavo mu je prislonila na prsi. Oblečen je imel le pulover zato je lahko čutila trdoto njegovih mišic. Bila je v omami in še večji skušnjavi. O kaj bi dala za drugačne okoliščine. Odklenil je vrata in z njo v objemu vstopil v hišo. Položil jo je na sedežno. Objela ga je okoli vrata. Momljala mu je kup besed on pa se ji je moral nasmehniti. Z nosom se je dotaknila njegovega in se mu zazrla v oči. Čeprav pijana se je je v njej prižgala strast. V njej je bila vojna med razumom in strastjo, premagala je strast. Z rokami se je dotaknila njegovega obraza in ga pritegnila bližje. Na ustnice mu je rahlo pritisnila poljub. Lačno in posedovalno se je polastil njenih ustnic in poglobil poljub. Rahlo je zastokala. Komaj se ji je upiral. Najraje bi jo odnesel v spalnico in dokončal, kar je ona začela. Z obema rokama je objel njen vrat jo pobožal po laseh in jo pritegnil k sebi. Bil je lačen nje. Hotel jo je čutiti si jo prilastiti. V zraku je bila strast in napetost. Komaj se je odtegnil od nje. Ustnice je imela rožnate od poljubljanja. Gledala ga je zapeljivo s sinjimi očmi ko mu je šla z rokami pod pulover in mu ga hotela sleči. Odmaknil ji je roke nekaj zamomljal in ji rekel, da se mora posloviti. Videlo se je da je bila razočarana. Polegel jo je na kavč pokril z odejo  ji na čelo pritisnil poljub in tiho odšel.

Bila je zmedena in razočarana. Vsaj malo je upala, da pa nekoč nekoga ne bo motila ta njena invalidnost. Rahlo je zaihtela. V modrih očeh so se lesketale solze. Bruhnila je v jok. To se zgodi, ko se končno prepustiš. Očitno je narobe razumela njegove poglede. Očitno je napak razumela njegovo obnašanje do nje. Bila je prizadeta in v srcu jo je pekla bolečina razočaranja. Komaj je zaspala. Alkohol jo je omamljal vendar jo je bolečina ubijala.

Zjutraj se je zbudila z močnim mačkom. Od spanja na kavču jo je vse bolelo. Pri vratih je pozvonilo nato je slišala težke korake. Videla je prihajati Tiana. V eni roki je nosil kavo v drugi pa vrečko. Bil je nasmejan. Grdo ga je pogledala. Pomislil je, da ga grdo gleda le zato, ker se je zbudila z groznim mačkom. Želel jo je videti in še presenetiti z zajtrkom še preden se bi zbudila vendar ga je prehitela in je bila že budna. »Kaj počneš tukaj? Glede na to, kako si včeraj pobegnil te danes nisem pričakovala,« je rekla sarkastično in ga prebodla s pogledom. »Hotel sem ti pripraviti zajtrk in te presenetiti, » ji je odgovoril z hudomušnim glasom ne meneč se za njeno obnašanje. Zmedlo ga je, da je bila tako hladna do njega, glede na sinoči, ko pa je bila tako strastna.

Še naprej ga je grdo gledala. »Veš kaj , takole se zmeniva. Pozabiva na vse skupaj kaj se je sinoči zgodilo, kaj bi se lahko zgodilo. Jaz se tega ne grem. Vedela sem, da si tega ne morem dopustiti. Ti si le moj zdravnik, ki me bo poskušal postaviti na noge in to je vse. Pusti me pri miru. Nočem tvojega zajtrka iz usmiljenja, ki ga čutiš do mene.« Lahko jo je le gledal kajti nič več mu ni bilo jasno zakaj se tako obnaša. Pokazala je na vrata, ko je hotel odločno protestirati. Ni mu pustila do besede. »Pojdi zdaj, do svoje operacije te nočem več videti. Še enkrat sem občutila kako je ko te zavržejo, samo zaradi tega, ker si invalid. Tega nočem več doživljati, pojdi.« Poblisnil je z zelenimi očmi. »Kaj za vraga, pa hočeš reči s tem?« je povzdignil glas. »Pojdi « je pokazala na vrata. »Samo pojdi in me pusti pri miru!« Sedaj je bil njen glas tisti, ki ni puščal ugovarjanja. Jezno jo je pogledal in odšel.

Ko so se zaprla vrata in je slišala brnenje avtomobila jo je popadel jok. Jokala je, da ga je tako odgnala, vendar jo je njegova zavrnitev tako bolela in močno prizadela. Sedaj je že vedela, kako močno se je zaljubila vanj. Bila je zatrapana do ušes in še čez.

S Saro sta se po telefonu pogovarjale dobro uro, da sta si povedale vse kar se je sinoči dogajalo. Po Sarinem navdušenju sodeč ni bila Hana edina, ki se je zaljubila v tako kratkem času. Hana ji je povedala za sinoči in tudi za Tianovo zavrnitev in ko jo je Sara oštevala, zakaj mu ni dovolila pojasniti njegovo dejanje, jo je Hana odločno prekinila. »Očitno je, da se tudi njemu kot drugim zdi ogabno, da bi seksal z menoj.« Sara še vedno ni bila takšnega mnenja. Ni si znala predstavljati, da bi takšen moški, kot je Tian imel takšne predsodke. Nekako mu ne bi pripisovala takšnega obnašanja. Toda Hana je vztrajala pri svojem nato sta zaključile pogovor.

Hani je bilo težko. Bila je žalostna zaradi vsega. Ljubila je Tiana in bila je vanj zaljubljena z vsem srcem.Vedela je, da je to čustvo le enostransko. Pogrešala je dneve brez njega.

December je mineval z vso hitrostjo, kar jo premore in napočil je čas za božično zabavo pri Sari. Hani ni bilo kaj preveč do zabave. Gledati vse te srečne in zaljubljene pare pa tudi Sara je bila sveže zaljubljena, zato je vedela, da ne bi bilo pošteno da bi se morala cel večer ukvarjati z njo. Od tistega večera dalje ko sta se z Gašperjem spoznala sta bila neločljiva. Iz srca ji je privoščila srečo. Bil je že čas, da je našla nekoga, ki ji je ukradel srce. Edino kar ji ni bilo všeč, je bilo dejstvo, da je bil Gašper Tianov najboljši prijatelj. In komaj takrat je privolila, da pride na zabavo, ko ji je Sara zagotovila da Tiana ne bo povabila. Odleglo ji je, ko je prišla k Sari in opazila da ga ni. Ni ga hotela srečati niti videti. Bilo je preveč boleče. Sari je v roke potisnila lično zavito božično darilce in jo poljubila na obraz in ji voščila vesel božič. Nato se je odpeljala in si nalila šampanjca. Malo pa lahko praznuje kajne. Bila je odlična zabava. Ljudje so bili dobre volje bilo je ogromno smeha in veliko plesa, vendar je bila Hana na trenutke zelo otožna. Pogrešala je Tiana. Sama na sebe je bila že jezna, kako se ji je lahko v tako kratkem času vsedel v srce. V stanovanju je postalo rahlo utesnjeno in si je zaželela mrzlega zraka. Oblekla si je plašč se zavila v šal in kapo, vzela svoj kozarec z šampanjcem in se odpravila na teraso.

Postajala je vedno bolj vešča z vozičkom. Opazovala je zvezde in srkala svoj šampanjec. Bila je prelepa jasna noč. V zraku je dišalo po nečem čarobnem. Oboževala je ta letni čas. »Čudovito kajne?« Prestrašil jo je moški glas. Prepoznala je to harmonijo njegovega glasa. Kot bi jo pobožal po duši. Res ga je pogrešala. Sunkovito se je obrnila in se hotela odpeljati mimo njega. Zgrabil jo je za voziček in ji ni dovolil oditi. »Ne tako hitro, morava se pogovoriti. Predolgo že vse skupaj traja, morava priti na jasno.« ji je rekel Tian in počepnil tako, da ga je lahko gledala naravnost v oči. »Tian, zakaj? Mislim, da je že vse jasno. Nič ni ostalo nedorečenega.« Mu je rekla vsa obupana. »O, ja, pa morava.« Prebadal jo je z očmi, ki so se jezno lesketale. » O tem, kako si bila nazadnje hladna do mene in me vsa jezna vrgla iz hiše, ko pa sem že bil mislil, da sva se čudovito ujela. Natrosila si mi kup nesmiselnih besed o katerih si že skoraj dva tedna belim glavo in ne pridem na jasno.« Poblisknila je z očmi. »Kaj bi sploh še zdaj rad od mene? Tisto noč, bi bil od mene dobil vse kar bi hotel in kaj si naredil? Brez pojasnila si odšel in me pustil samo, po tem ko sem se ti hotela predati. Povej mi. Se ti je tako uprlo ljubiti z menoj? Gotovo sem grozno neprivlačna.« Sililo ji je na jok. Resnično je bil prizadeta. In debela solza ji je spolzela po licu. Oh, ne. Najbrž je vse skupaj narobe razumela. »Prosim, dovoli, da ti pojasnim, narobe si me razumela.« Nežno jo je prijel za roko. »Če bi me takrat dobro pogledala, bi videla, da sem se komaj odtegnil od tebe.«

Gledala ga je presenečeno, vendar se je odločila da mu prisluhne, ji bo vsaj dal pozneje mir. »Resnično. Noro sem si te želel in si  te še vedno. Takoj bi te bil odnesel v posteljo in se ljubil s teboj. Privlačiš me bolj kot katerakoli druga ženska. Bila bi presenečena, kaj vse bi počel s teboj. Ne moreš si sploh zamisliti, » ji je rekel in se hudomušno nasmejal. »Vendar se nisem hotel takrat ljubiti s teboj, ne zato ker si ne bi želel, ampak zato ker si bila preveč pijana. Nisem hotel, da bi pozneje kaj obžalovala ali pa se ne bi spominjala najine noči.« Nasmehnil se ji je. »Veš ni v moji navadi spati z ženskami, ki so napol mrtvo pijane.« Hudomušno jo je pogledal. »In ti dekle si pomislila, da me odbijaš in da me ne privlačiš? Nor sem nate. Oko sem vrgel nate že tisti dan ko sem te prvič zagledal. Potem pa nekako ni bilo priložnosti da bi te pobližje spoznal.« Sedaj je jokala, vendar od olajšanja. Obrisal ji je solze in jo nežno poljubil. »Če smo pomislim, da bi naju skoraj ločila eden nori nesporazum,« in jo ponovno strastno poljubil.

Obstala sta tam in se poljubljala. »In jaz ti nisem kupila božičnega darila, » je dejala in ga močno objela. »Ti boš moje najčudovitejše darilo za Božič, zagotovo.« Pogledala ga je hudomušno. »In kaj točno si mi mislil takrat početi?« Nadela si je zapeljiv nasmeh. »Mislim da ti bom raje takoj pokazal.« Odpeljala sta se k njej domov. Tian je Hani pokazal, da se kljub njeni hromosti lahko dva ljubita. Uživala sta v vseh pogledih. Njuno ljubljenje je bilo prav posebno in vznemirljivo, polno strasti in čutnosti. Bilo je čarobno.

Čez leto in pol je Hana lahko zopet občutila, kako je če ti med prsti polzi mivka ko tekaš po peščeni plaži. Po operaciji in dolgotrajnih fizioterapijah se je končno postavila na noge. Bila je presrečna, ko se je v beli obleki sprehodila do oltarja in do moškega svojega življenja. Sedaj sta uživala na medenih tednih pod njenim srcem pa je bilo še eno majhno srčece, največji zaklad njune ljubezni.