Objavil/a lucky_m in Ljubezenske zgodbe
Ljubezen
S priprtimi oÄmi in kljuvajoÄim glavobolom se je Hana prebudila v bolniÅ¡nici. »O Hana samo da si se zbudila« je zaÅ¡epetala njena najboljÅ¡a prijateljica Sara in jo moÄno objela preko ramen.
Hana jo je zmedeno pogledala in se ji rahlo nasmehnila. Prav vsak koÅ¡Äek telesa jo je bolel. »Kaj se je sploh zgodilo?« je radovedno vpraÅ¡ala Saro. Sara jo je zaskrbljeno pogledala. S Hano sta bili neloÄljivi prijateljici že od vrtca. Med njima ni bilo nobene skrivnosti. Bile sta si kot sestre, kajti kot edinke sta imele samo druga drugo in ta vez med njima je bila neuniÄljiva. Zato je sedaj le nemoÄno gledala v modre oÄi, ki so radovedno zrle vanjo. »Sara,ta tiÅ¡ina mi ni preveÄ vÅ¡eÄ. Kaj je narobe?«
Sara se je vsedla k Hani na posteljo, kajti Hana se bo težko sprijaznila z novico, ki ji jo bo povedala. »Koliko se pravzaprav spominjaš Hana?«
Hana je narahlo priprla oÄi in se skuÅ¡ala spomniti preteklih dogodkov. Naenkrat se je bliskovito obrnila k Sari in Å¡iroko odprla oÄi. »Mami, je mami vredu? Prosim reci mi, da je z njo vse vredu.« Sara jo je trdno objela in zahlipala. »Moj Bog, prosim ne, ne, ne! To ni mogoÄe, ne! Sara, prosim reci, da je vse tole noÄna mora.« Hana je krÄevito objemala Saro, in histeriÄno jokala. »Hana tako zelo mi je žal, ampak trk je bil usoden za tvojo mamo, žal ni preživela.« Hanine oÄi so potemnele od žalosti, ko se je zazrla Sari v oÄi. Ni verjela novici, ki jo je sedaj prejela in zaman je iskala drugaÄen odgovor v Sarinih oÄeh. Takrat se je zavedala grozne resnice. ZakriÄala je od grozne žalosti, ki je stiskala njeno srce, da je v sobo prihitela medicinska sestra, ki je v rokah držala injekcijo s pomirjevalom. Vedela je, da jo bo ubogo dekle Å¡e kako potrebovalo. Pokimala je proti Sari in se nežno obrnila k Hani, ki se je Å¡e vedno oklepala Sare in ji stisnila injekcijo v roko. »Takole, pomagalo ti bo, da se boÅ¡ pomirila« ji je nežno prigovarjala in jo naslonila nazaj na posteljo.
»Dovolj je vznemirjanja za enkrat, prosim, da ji ne govorite veÄ, bodite ob njej vendar je ne vznemirjajte« je sestra rekla Sari. Sara je razumela namig. Ena straÅ¡na novica na dan je veÄ kot preveÄ. Pogledala je Hano, ki je zdrsnila v spanec. Vedela je, da jo jutri Äaka Å¡e en naporen dan. Pobožala jo je po glavi in ji na lica pritisnila rahel poljub. SpraÅ¡evala se je, zakaj je lahko življenje tako kruto. NesliÅ¡no je odÅ¡la iz sobe domov, da se bo stuÅ¡irala in malo zatisnila oÄi.
Ko je zjutraj Sara s spremstvom zdravnika stopala proti Hanini sobi je njeno srce stiskala ledena pest, ki ji ni pustila dihati. Moj Bog,kako bo sprejela vse to. To je enostavno preveÄ. Usoda je lahko tako prekleto kruta, v tem primeru pa je presegla svojo krutost.
Hana je zmajevala z glavo, po licih so ji drle solze in se tolkla po nogah. Njene noge so bile mrtve. Zdravnik ji je povedal, da si je ob nesreÄi poÅ¡kodovala hrbtenico in da je od pasu navzdol hroma. Sara veÄ ni vedela kako bi jo potolažila. Stiskala jo je k sebi vendar zaman.
Hana je zahtevala naj jo vsi pustijo pri miru in odidejo iz sobe. Potrebovala je tiÅ¡ino in mir. V tem trenutku ni prenesla bližine nikogar. Bila je popolnoma na tleh. Od joka je imela že Äisto zabuhle oÄi in ker je toliko jokala se ji je zdelo, da je izjokala že vse solze kar jih je premogla.
Ni ji bilo jasno kako se je lahko usoda tako grdo poigrala z njo. Izgubila je ljubljeno mamo in povrhu vsega pa je sedaj Å¡e hroma, tako da bo celo življenje odvisna od koga drugega. Razen Sare in svojega fanta Tima nima sedaj nikogar veÄ. Bila je na robu, ko je mislila, da ne more veÄ. Zdelo se ji je , da pada v prepad iz katerega veÄ ne more ven. Pomislila je na vse kar je rada poÄela v svojem življenju hobiji, služba. Vsemu se bo morala odpovedati zaradi njene invalidnosti. Bila je dekle z mnogimi zanimanji. Rada je planinarila,hodila na morje, se ukvarjala s fotografiranjem in pisala Älanke s svojih potovanj. Njena strast so bili tudi motorji in pomislila je na svojega jeklenega konjiÄka, ki jo bo zaman Äakal doma v garaži.
Sedaj ni vedela kaj ji bo prineslo življenje z dvema neubogljivima nogama. Na smrt jo je bilo strah prihodnosti. Pri svojih 29. letih jo je prviÄ postalo strah kaj bo prinesel jutriÅ¡nji dan. »Ko bi se vsaj lahko zbudila iz te preklete noÄne more,« je zamomljala, ko je spet potrkalo na njena vrata.
Bil je drug zdravnik,nevrokirurg. Ob pogledu nanjo mu je vzelo dih. Ogledal si jo je. Kostanjevo rjavi valoviti lasje, modre oÄi kot sam ocean ustnice pa takÅ¡ne, da bi jih lahko venomer poljubljal. Zbral se je, vendar njegov obraz ni izdajal, kako ga je to dekle pritegnilo. Radovedno ga je pogledala s svojimi od joka pordelimi modrimi oÄmi.
»Pozdravljeni,sem Tian Novak.« Je rekel, ko ji je nežno stisnil roko. ÄŒeprav je bila na robu obupa so jo spreleteli mravljici. Imel je zelo nežne roke in tudi na pogled je bil krasen. Vranje Ärni lasje in zelene iskrive oÄi so pritegnile njen pogled. Njegov obraz so krasile majhne smejalne gubice in pomislila je, kako mora biti lep ko se nasmeji. Njegova atletsko grajena postava bi ji že zdavnaj meÅ¡ala glavo Äe bi se sluÄajno kdaj prej sreÄala v drugaÄnih okoliÅ¡Äinah, Äe bi bila prosta in ne bi žalovala za svojo mamo.
»Smem?« jo je vprašal in pokimal proti stolu, ki je stal v kotu sobe. Samo nemo mu je prikimala. Vsedel se je, da ji bo lahko pojasnil namen njegovega prihoda.
Dobro uro in pol sta se pogovarjala oz. on je bolj pojasnjeval, da bi operacija hrbtenice priÅ¡la v poÅ¡tev ampak je možnost za popolno okrevanje zelo majhna. Obstajal je le majhen odstotek, da bo operacija Äisto uspela, vendar se je morala Hana sama odloÄiti, Äe bo poskusila ali ne. Zapustil jo je, da je lahko v miru premiÅ¡ljevala.
OdloÄila se je, da mora najprej poskrbeti za mamin pogreb in vse kar je s smrtjo v družini povezano, se navaditi na svoje stanje nato se bo odloÄila Äe bo Å¡la na operacijo ali ne. Saj se ji ni mudilo nekega upanja ji doktor Novak ni dal, Äeprav ji je zagotovil, da bo naredil vse kar je v njegovi moÄi, da bi bila operacija uspeÅ¡na.
Minilo je pol leta od pogreba njene mame, ko je sedela na invalidskem voziÄku v mamini kuhinji, brskala po internetu in pila kavo. PoÄasi se je sprijaznila, da se mora nauÄiti živeti s hromimi nogami. Bili so dnevi, ko je bila preveÄ obupana in vdana v usodo in bili so dnevi ko se je z upanjem vendar s težavo namestila v svoj voziÄek, ki je bil njen spremljevalec in se odpravila v nov dan. VÄasih kadar je imela dober dan je v Å¡ali svojemu voziÄku govorila Turbo, vendar se je morala zaradi ironije venomer nasmehniti. Nekaj Äasa je Sara prebivala pri njej, nato pa je Hana sama vztrajala naj gre nazaj v svoje stanovanje saj se mora nauÄiti samostojnosti bivanja. Sara jo je s težkim srcem zapustila vendar je vedela, da je ne more veÄno zavijati v vato. In tudi Hana sama je preveÄ trmasta za kaj takega.
Službo je pustila saj ji je denarna zapuÅ¡Äina njenih starÅ¡ev omogoÄala, da preživi dostojno do konca svojega življenja in to ji je bilo dovolj. ÄŒeprav se je težko odrekla svoji službi, ki jo je oboževala je vedela, da se na invalidskem voziÄku paÄ ne moreÅ¡ iti pustolovca po svetu.
Vedela je, da jo danes Äaka nov pregled in posvet pri gospodu Novaku. Bila je vznemirjena in hkrati prestraÅ¡ena, kajti danes bo morala sporoÄiti svojo odloÄitev glede operacije. V sebi ni gojila upanja, da bo operacija uspela, izgubiti pa tudi ni imela veÄ kaj.
V vsem tem Äasu se je že navadila kako se obleÄi, si kaj skuhati in postoriti po hiÅ¡i in zunaj nje. PogreÅ¡ala je svojo mamo, veÄkrat se je iz srca razjokala, ko je boleÄina utesnjevala njeno srce. Vendar je bila odloÄena tako ali drugaÄe treba bo živeti naprej. Tako je bila trmasta in ni pustila, da bi njene noge ohromile celo njeno življenje.
Poklicala si je taksi in se napotila v mestno bolniÅ¡nico. ObleÄena v kapo, plaÅ¡Ä, topel beli pulover, kavbojke in Äevlje za zimo se je poÄasi prebijala proti bolniÅ¡nici. Å e vedno se je bilo naporno poganjati z voziÄkom okrog vendar je hotela biti samostojna. S rdeÄimi lici se je uspela pripeljati do ordinacije doktorja Novaka. V Äakalnici je bila gneÄa zato je naÅ¡la prazen prostor kjer bo lahko Äakala, da pride na vrsto.
Kmalu ji je postalo vroÄe in neuspeÅ¡no si je poskusila sleÄi zimski plaÅ¡Ä. Rokav se ji je zataknil obraÄala se je v voziÄku, da bi videla kje tiÄi problem, ko jo je naenkrat moÄna roka zgrabila rahlo dvignila in potegnila z nje plaÅ¡Ä. Hvaležno se je obrnila in se zagledala v prelepe zelene oÄi doktor Novaka. »Hvala, vse tole mi je Å¡e novo in Å¡e vedno se uÄim« je zajecljala rahlo v zadregi, saj ni vedela kaj drugega bi mu odgovorila.
Bela pletena kapa ji je rahlo zdrsnila in Tian se je komaj premagal, da ji je ni popravil nazaj na svoje mesto. Bil je sam nad seboj preseneÄen, kako ga je lahko tako privlaÄila. V svojem življenju je sreÄeval veliko žensk, ki so se na vso moÄ trudile pritegniti njegovo pozornost in ga omrežiti vendar ga ni nobena tako zanimala kot ga je Hana.
»Malenkost, pravkar sem Å¡el mimo in sem Vas videl kako se muÄite s tem rokavom, pa sem Vam hotel pomagati« ji je odvrnil nato se obrnil k sestri ji nekaj rekel in se odpravil nazaj v ordinacijo.
Sestra je priÅ¡la do Hane in jo hotela odpeljati v ordinacijo. Hana ji je prepreÄila saj se ni hotela vrivati. Pogledala je po ostalih, ki so prav tako Äakali na pregled in se postavila nazaj na svoje mesto. »Je že vredu, bom poÄakala, tako ali tako nimam kaj poÄeti doma« je odvrnila sestri in s kretnjo roke pokazala na svoj voziÄek. Sestra jo je soÄutno pogledala in pospremila naslednjega pacienta v ordinacijo.
Medtem, ko je Äakala da se vrsta krajÅ¡a je razmiÅ¡ljala o Tianu. Zanjo je bil moÅ¡ki v vseh pogledih. Le kaj bi videl v ženski kot sem jaz. NiÄesar mu ne morem nuditi. Sem lahko le Å¡e en njegov projekt, ki bo uspel ali paÄ ne. Zalotila se je kako se ji usta vleÄejo v krivljen nasmeÅ¡ek, kadar razmiÅ¡lja o njem. Zgodilo se je namreÄ kar pogosto, da se ji je postaven moÅ¡ki prikradel v njene misli. Njene misli je prekinil zvok smsa, ki ga je prejela od Sare v katerem se ji opraviÄuje, da ne bo mogla priti po njo, ker se je njen sestanek v službi zavlekel. Odpisala ji je, da je vredu in da bo Å¡la domov tako kot je priÅ¡la, Äeprav se je veselila Sarine družbe ob dobri kavi.
Kmalu je priÅ¡la tudi Hana na vrsto pri zdravniku. SporoÄila mu je, da se je vseeno odloÄila za operacijo ne glede na izzid. Tian ji je zagotovil, da nima razloga za strah, da jo bo osebno operiral in poskrbel, da bo operacija kar se da uÄinkovita.
Hana se je zazrla skozi okno v snežinke, ki so padale takÅ¡en turoben zimski dan. Dobila je novo upanje, Äeprav si ni želela niti hotela upanja. PreveÄ bi jo prizadelo, Äe potem operacija ne bi bila uspeÅ¡na. Povedal ji je, da jo bodo mesec dni pred operacijo obvestili o toÄnem terminu. Podala mu je roko in se mu zahvalila za vse skupaj. Njeno dlan je malo pridržal v svoji. Ni vedela zakaj, vendar ji je ugajalo. Prijetno jo je spreletelo v trebuhu. Nato se je poslovila od njega in odÅ¡la iz ordinacije. Zunaj ji je sestra pomagala, da se je oblekla in Å¡e tako pospremila zadnjo pacientko iz ordinacije. Hana se je odpravila iz bolniÅ¡nice in Äakala, kdaj se bo pripeljal kakÅ¡en taksi, da jo odpelje domov. ObiÄajno  ne traja dolgo, ampak danes ji je bilo Äudno zakaj tako dolgo traja. Kot zakleto. Bila je že prav premražena, ko je pol ure Äakala na taksi tega pa od nikoder. Baterija na mobitelu se ji je spraznila vendar se je odloÄila, da bo nekoga prosila za mobitel da bo poklicala Saro naj paÄ pride po njo ko bo lahko. Obrnila se je in videla kako doktor Novak z odloÄnimi koraki stopa proti njej. V Ärnem plaÅ¡Äu in obleki je bil neverjetno privlaÄen. V eni roki je nosil aktovko z drugo pa si oblaÄil rokavice »Čakate koga, gotovo ste že premraženi?« jo je soÄutno vpraÅ¡al, pri tem pa predvideval, da bo priÅ¡el njen fant, kajti takÅ¡no dekle ga ima zagotovo. Nagnil je glavo in jo pogledal izpod oÄi. Res jo je zeblo, videl je da ima že Äisto pomodrele ustnice od mraza in cela se je tresla.
»Pravzaprav ja. ÄŒakam, kdaj se bo od nekje prikazal kakÅ¡en taksi, kajti prijateljica Å¡e žal ne more priti po mene, pa Å¡e mobitel imam prazen, da bi ji sporoÄila, da jo bom v poÄakala, Äe ne bo prej taksija« se je Hana razgovorila, pri tem pa ji je postalo nerodno zakaj mu sploh vse to razlaga.
»Poglejte rade volje Vas zapeljem kamor želite, da ne boste zmrznili na tem mrazu, za danes sem zakljuÄil in mi ni odveÄ.« Pogledal jo je v oÄi in ponovno ga je presunilo, da lepÅ¡ih oÄi Å¡e ni videl. Tihoma je upal, da ne bo njegove ponudbe razumela preveÄ vsiljive in bi ga zavrnila. Želel si jo je varno spraviti domov. Ne bi se moral mirno odpeljati in vedeti, da je ona Å¡e vedno na mrazu, Äaka in zmrzuje. Zanjo je dobil obÄutek odgovornosti in to se ni nekako ujemalo z njegovo zdravniÅ¡ko odgovornostjo do pacientov. Ni mu bilo Äisto povÅ¡eÄi, kajti nikoli se ni zapletal s svojimi pacientkami, Äeprav je bilo ponudb veÄ kot preveÄ. Ampak nekje v srcu je vedel, da bi bil zanjo pripravljen prekrÅ¡iti svoja pravila. Iz razmiÅ¡ljanja ga je pritegnil njen žametni glas, ki je pobožal njegova uÅ¡esa.
»Ne bi Vas rada obremenjevala Å¡e izven VaÅ¡ega Äasa, gotovo imate Å¡e druge obveznosti? Ni mi odveÄ poÄakati, zebe me pa tako in tako samo v roke.« Potolkla se je po nogah in zamiÅ¡ljeno rekla: »V teh pa tako ali tako ne Äutim mraza« in se kislo nasmejala. Ko je nadalje spregovoril njegov glas ni dopuÅ¡Äal ugovora. PrepriÄal jo je, da jo odpelje domov, ker mu ni odveÄ in tudi ni predaleÄ. Bilo ji je neprijetno vendar se je hkrati s tem poÄutila zelo varno. Ko sta prispela do njegovega avtomobila je odprl vrata sovoznika in jo brez besed prijel v svoje naroÄje in jo posadil na sedež. Ob njegovi meÅ¡anici kolonjske in parfuma ter vonja po moÅ¡kem se ji je skoraj zavrtelo. Bila je oÄarana Äeprav si je želela, da ne bi bila. Naenkrat ji je skozi misli Å¡inilo, kako se sploh ljubi ženska, ki je paralizirana od pasu navzdol. Od sramu je zardela. Tudi Tian ni bil ravnoduÅ¡en do nje. DiÅ¡ala je tako nežno pa vendar je tako zapeljivo vzburjala njegove Äute.
Vso vožnjo sta prijetno klepetala. VÄasih je dobil obÄutek, kot da jo že od nekdaj pozna. V vseh pogledih je bila prav zanimiva ženska. In z njo mu je bilo prav prijetno. Ko sta prispela ji je znova pomagal iz avta. Pospremil jo je do vrat. Odklenil je vrata in se obrnil da bi odÅ¡el.
»Prosim Vas,vstopite. Prijala bi mi skodelica kave ob dobri družbi. Sara ni utegnila, da bi mi delala družbo, sama je pa ne pijem preveÄ rada.« Pogledala ga je in nakazala s kretnjo naj vendar vstopi. Radoveden je vstopil v njeno hiÅ¡o. Bila je prav posebno opremljena. Njen dom mu je ugajal. Dajal je vtis domaÄnosti. Lahko si je predstavljal Hano kako se igra z otroki, peÄe piÅ¡kote bela od moke pa vendar vsa strastna priÄaka svojega moža, da pride domov. Povsod je imela kup izjemnih fotografij ljudi, mest, živali, vsega. Ni ga presenetilo ko mu je povedala, da jih je sama fotografirala. In ko se je zasanjala v Äase ko je potovala in ji so nastale vse preÄudovite fotografije je bila prelepa. Zazrl se ji je v obraz. Gledala je zasanjano, ustnice je imela rahlo odprte. Najraje bi stopil do nje, vzel njen obraz med dlanmi in se potopil v ta njena usta. ÄŒvrsto bi jo stisnil v svoj objem jo odnesel v spalnico in se ljubil z njo. Želel jo je imeti v svojem objemu jo Äutiti, okusiti njeno golo kožo in jo posuti s poljubi. Zmotil ga je hrup iz kuhinje zato je Å¡el pogledat kaj se dogaja. Hana je zrla v razbito skodelico. Bila je mamina najljubÅ¡a in jo je imela posebno rada sedaj pa jo je razbila. Postala je žalostna. Tian je pobral ostanke skodelice in ji vrgel v koÅ¡. SpraÅ¡evala se je kdaj se bo povsem navadila takÅ¡nega življenja. Tian je do konca skuhal kavo, jo nalil v skodelice in prisedel k mizi. Vedel je, da ji ni lahko. Izgledala je povsem nebogljeno in lahko si je mislil kaj ji roji po glavi.
»Gospod Novak, mi lahko poveste, kako se pobrati, kako vztrajati, poÄutim se kot, da izgubljam tla pod nogami. Morala bi biti sreÄna, da sem sploh preživela nesreÄo, ampak ne poÄutim se niti malo hvaležno. Nisem hvaležna za tole. In sramujem se tega, ampak težko sprejemam, da sem izgubila vse kar sem imela rada in se moram ponovno uÄiti novih stvari.« Srknila je požirek in ga pogledala. Njegove oÄi so jo oÄarale. Izdajale so takÅ¡no toplino in lahko bi se utopila v njegovih zelenih oÄeh. Njegove ustnice so bile popolne. Enostavno je greh, da je nekdo lahko tako lep. Vendar v obleki in srajci ni nekako sovpadal v njen dom. Bila ga je sama eleganca.
Svojo dlan je nenadoma položil na njeno. »Če ti ni odveÄ predlagam, da se tikava, toliko stvari sva že izvedela drug o drugem, da lahko preideva na tikanje. In ja, vem kako se poÄutiÅ¡ in nisi edina. Mnogo mojih pacientov se spopada z istimi mislimi, kot jih imaÅ¡ sama. To je normalno. Vendar ko mine to obdobje samopomilovanja in ko na situacijo priÄneÅ¡ gledati z drugega zornega kota potem se spremeni tudi razmiÅ¡ljanje. To da si paralizirana ne pomeni, da moraÅ¡ prenehati živeti. Odprle se ti bodo neÅ¡tete možnosti kaj poÄeti in samo od tebe je odvisno ali jih boÅ¡ znala izkoristiti.«
Zamislila se je nad njegovimi besedami, vedela je, da ima prav. Samo trajalo pa bo vseeno preden se bo navadila na takÅ¡en ritem življenja. Å e pred pol leta je razmiÅ¡ljala o poroki in družini, vendar je miÅ¡ljenje spremenila, ko jo je kmalu po nesreÄi zapustil Å¡e fant, ki ga je oboževala polna 4 leta. Na nek naÄin ga je razumela, ni se znal nositi z obveznostmi, ki bi mu jih prinesla invalidka. Spet po drugi strani pa ga je zaradi tega kar malo sovražila, da je lahko njuna 4 leta kar tako zavrgel brez kanÄka obžalovanja. Ona tega ne bi nikoli naredila.
Tian jo je radovedno pogledal. Spet se je zamislila in spraÅ¡eval se je kaj se plete po tej lepi glavi. Kmalu je izvedel o Äem je razmiÅ¡ljala. Ni mu bilo vÅ¡eÄ, da se je po neuspeÅ¡ni zvezi, kar tako na lepem odloÄila, da se ne bo veÄ zaljubila o družini pa tako ali tako ni veÄ razmiÅ¡ljala, povedala mu je, da bo Sarine otroke vzljubila, kot svoje, Äe že svojih ne bo imela. O tisti revi, njenemu bivÅ¡emu je pa dobil najslabÅ¡e mnenje, kar ga je sploh lahko imel. Ni si mogel predstavljati, kako je lahko zapustil ljubljeno žensko samo zato, ker je v nesreÄi ohromela. Bedak. Pogledal jo je in se pri sebi nasmehnil. Lahko pa bo nekoga moÄno osreÄila in ta nekdo bom jaz. Trdno se je odloÄil, takÅ¡na ali drugaÄna njegova bo.
Trenutno je ni želel prepriÄevati o nesmiselnosti njenega razmiÅ¡ljanja, bo raje poÄakal. Sedaj je Å¡e pretrmasta da bi razumela, kako je lahko njeno življenje polno kljub njeni invalidnosti.
Poslovila sta se pozno zveÄer. Zunaj je že rahlo naletaval sneg, ko je položila Å¡e zadnje poleno na ogenj v kaminu. Zavila se je v toplo odejo in premiÅ¡ljevala o Tianu. Lahko je sreÄna katera ga ima. Kar malo jo je zvilo od ljubosumja, ko je pomislila na drugo, kako jo ljubkuje, se z njo ljubi in nato objeta zaspita. Stresla je z glavo. Hana ne nori, on je tvoj zdravnik in niÄ drugega. Ne smeÅ¡ si dovoliti takÅ¡nih obÄutkov.
Zaspala je z mislijo o njem.
Ko se je zjutraj zbudila jo je na mizi Äakala kava Sara pa ji je pripravljala zajtrk. Imela je rezervni kljuÄ od Hanine hiÅ¡e, kjer je bila vedno dobrodoÅ¡la. »Nisi me zbudila, pustila si me, da sem predolgo spala,« je rekla zaspano, ko je na voziÄku prispela do kuhinje. »Jutro zaspanka, hotela sem ti pripraviti zajtrk, v zameno za opraviÄilo, ker vÄeraj nisem mogla priti pote.«
»NiÄ ni to, moram ti povedati, da sem imela prav zanimivo popoldne.
Ko ji je Hana pripovedovala o popoldnevu, ki ga je preživela ob kavi s Tianom, so Sari žarele oÄi. NiÄ manj navduÅ¡ena pa ni bila Hana. Tudi njej so se modre oÄi iskrile. Bala se je, da se zaljublja v Tiana, tega pa si ni mogla privoÅ¡Äiti. Že pred nekaj meseci se je odloÄila, da v njenem življenju ni prostora za moÅ¡ke, bala se je da bi bila znova prizadeta. Pa tudi moÅ¡kemu, ki bi ga ljubila ni privoÅ¡Äila, da bi moral biti privezan na njo. Ni mu želela, da bi se tudi on moral marsiÄemu odreÄi, ker mu ona to ne bi mogla nuditi. Sara jo je prepriÄevala, da se moti vendar je Hana vztrajala pri svojem. Preživele sta prijetno urico skupaj, nato je morala Sara v službo. Zmenile sta se, da se naslednji dan dogovorita, kako in kje bosta organizirale božiÄno zabavo.
Dan je zopet bil mraÄen in turoben. NiÄ ni kazalo, da bo vsaj malo posijalo sonce, vendar se je Hana vseeno odloÄila, da gre malo ven na zrak. Ni mogla dolgo zdržati v hiÅ¡i potrebovala je malo svežega zraka, da si zbistri misli. OdloÄila se je, da bo kupila Å¡opek in se odpravila na pokopaliÅ¡Äe. Å e posebej v tem prazniÄnem mesecu je pogreÅ¡ala mamino toplino. Za obe je bil december najbolj Äaroben mesec v letu in za njiju je bil to mesec dogodkov. Hodile sta na božiÄne koncerte, se v mestu ustavljale na kuhanem vinu, obiskovale Äokoladnico, krasile dom, se obdarovale… zopet je zajokala. To bo prvi BožiÄ brez mame. Težko ji bo.
Obiskala je pokopaliÅ¡Äe, kjer je mami potarnala, da se boji da se zaljublja in to v nepravem Äasu. Odrekla se je ljubezni, Äeprav je vedela, da je že do nosu zaljubljena, se ni bila pripravljena spustiti z razmerje, sploh pa ne s Tianom. TakÅ¡en moÅ¡ki kot je on zagotovo ne more biti samski. Z lahkoto si ga je predstavljala ob brhki lepotici in zopet jo je malo zbodlo pri srcu. Kdo bi pa hotel invalidko v primerjavi z neko lepotico. Ah.
Pri kapelici je Å¡e na kratko pomolila, naj ji da Bog moÄi, da bo živela dalje. Naj bo moÄna, ko bo spet imela slab dan in bo brez volje.
Taksistu je naroÄila naj jo odloži kak km od doma, saj je Å¡e želela malo uživati na zraku preden pride domov. PoÄasi se je vozila proti domu. Zopet je razmiÅ¡ljala o Tianu in to, da ga bo videla Å¡ele takrat ko bo priÅ¡el dan za operacijo. Bilo ji je kar malo žal.
PriÅ¡la je do doma, kjer si je pripravila kosilo, ostalo popoldne pa je nameravala preživeti ob branju knjige. ZveÄer jo je nenapovedano obiskala Sara, vsa naliÅ¡pana v oblekici, Å¡kornjih in plaÅ¡Äu, in ji z veseljem oznanila novico, da si bosta danes privoÅ¡Äile veÄerjo pa Å¡e kako pijaÄo, saj je dobila napredovanje. Hano ni mikalo, da bi kam Å¡la, vendar je bila vesela za Saro in si je zaslužila primerno slavljenje. Objela in poljubila je Saro, ter se nalezla njenega navduÅ¡enja. »Prav se strinjam, pa pojdiva. Že dolgo ga nisem malo srknila in to je odliÄna priložnost. Zavoljo starih Äasov, ko sta se rahlo okajene potepale po mestu in se veselile prihodnosti.«
Hana je konÄno popustila in na Sarino željo oblekla obleko do kolen, zraven obula Å¡kornje in oblekla plaÅ¡Ä. Z odejo si je pokrila noge, da ne bo cela ledena.
V mestu sta obiskale elegantno restavracijo, kjer sta si privoÅ¡Äile posebno veÄerjo in steklenico vina. Bile sta izjemno dobre volje in sta nazdravljale. Hano je vino precej sprostilo in v tem veÄeru jo je Sara po dolgem Äasu videla resniÄno nasmejano.
Popile sta cel liter vina in se rahlo okajene napotile v bližnji klub. Hana od nesreÄe dalje ni hodila v lokale, saj se je kmalu naveliÄala usmiljenih pogledov množice. Bila je prijetna ženska moÅ¡kim oÄem, vendar se nihÄe ni niti poskuÅ¡al pogovarjati z njo. Kot da ima kakÅ¡no nalezljivo bolezen. Rahlo omotiÄna, ko ji veÄ ni bilo mar mnenja množice, se je strinjala, da gresta malo v klub, kjer bosta nadaljevale prijeten veÄer.
NaroÄile sta si vsaka svoj koktajl in se namestile pri mizi. OdliÄno sta se zabavale. PrivlaÄen moÅ¡ki je vrgel oko na Saro in jo kmalu povabil plesat. Ni hotela iti in pustiti Hane same vendar je Hana vztrajala naj gre. Rahlo okajena je bila sama sebi odliÄna družba. Sara se je odliÄno zabavala z novim plesalcem, Hana pa si je naroÄila Å¡e en koktajl. Po dolgem Äasu se je zabavala. Njene rame se je naenkrat dotaknila moÅ¡ka roka. Rahlo se je zdrznila.
»Smem prisesti? Prijatelj pleÅ¡e z tvojo prijateljico in kot zgleda ga je Äisto osvojila. Cel Äas jo je opazoval nato pa jo je le povabil plesat, jaz pa sem komaj sedaj Äez vso to gneÄo opazil, da si ti tudi tukaj.« Pogledal jo je. Bila je prelepa. S prsti si je želel iti Äez njene dolge rahlo valovite lase, si jih oviti okoli zapestij jo potegniti k sebi in moÄno poljubiti. Njena obleka je razkrivala izjemno dolge noge. Lahko si jo je predstavljal kakÅ¡na je bila ko je Å¡e hodila. Pomislil je, da se bo na vso moÄ potrudil, da bo tem nogam povrnil njihovo moÄ. To si je prisegel. Omamila ga je s svojim pogledom. Videl je, da je rahlo okajena ampak ni ga motilo. Potrebovala je nekaj, da se sprosti.
Prisedel je k njej. S priprtimi trepalnicami ga je opazovala. PrviÄ ga je videla brez zdravniÅ¡ke halje in brez strogo umerjenih oblek. Bil je izjemno simpatiÄen le v kavbojkah in belem puloverju. Ko pa si je Å¡e tega slekel pa je pomislila, da bo omedlela. Oprijeta kratka majica je Å¡e le poudarjala njegovo pregreha Ävrsto telo. Morala je pogoltniti slino, po glavi so ji Å¡le pregreÅ¡ne misli. Ozrla se je po množici in opazila, da ni edina, ki ima takÅ¡ne misli. Vsaka tretja ženska je vzdihovala po njem. Postalo ji je nelagodno. Zagotovo so se spraÅ¡evale kaj neki takÅ¡en moÅ¡ki poÄne ob njej. NaroÄila si je Å¡e en koktajl. Ji vsaj ne bo veÄ tako nerodno.
V njegovi družbi ji je veÄer prehitro mineval, bila je vse bolj okajena in vse bolj omamljena od Tiana. Imela je Å¡e kanÄek razsodnosti, da je kmalu obvestila, da je pozno, da je preveÄ pijana in da gre s taksijem domov. Sari je zaželela Å¡e lepÅ¡i veÄer naprej in ni pustila, da bi jo sluÄajno ona pospremila domov. Vedela je kako poželjivo si Sara ogleduje svojega novega prijatelja in prav dobro je vedela kam to vodi. Razumela je.
Obrnila se je k Tianu se mu zahvalila za družbo vendar je Äas, da gre domov. Poslavljala se je od njega, ko jo je pogledal s zelenimi oÄmi in ji dal jasno vedeti, da jo bo on peljal domov. Ni sprejel ugovora. Bila je že preveÄ pijana in lahko se najde kdo ki bi izkoristil to njeno stanje. MoÄno je protestirala vendar brez uspeha. Kmalu sta bila udobno nameÅ¡Äena na poti proti njenemu domu. PoÅ¡teno se ji je motilo. Vedela je, da je pretiravala s alkoholom, zjutraj pa bo vse skupaj krepko obžalovala ko jo bo dajala slabost.
Tian jo je nežno dvignil iz avta. Glavo mu je prislonila na prsi. ObleÄen je imel le pulover zato je lahko Äutila trdoto njegovih miÅ¡ic. Bila je v omami in Å¡e veÄji skuÅ¡njavi. O kaj bi dala za drugaÄne okoliÅ¡Äine. Odklenil je vrata in z njo v objemu vstopil v hiÅ¡o. Položil jo je na sedežno. Objela ga je okoli vrata. Momljala mu je kup besed on pa se ji je moral nasmehniti. Z nosom se je dotaknila njegovega in se mu zazrla v oÄi. ÄŒeprav pijana se je je v njej prižgala strast. V njej je bila vojna med razumom in strastjo, premagala je strast. Z rokami se je dotaknila njegovega obraza in ga pritegnila bližje. Na ustnice mu je rahlo pritisnila poljub. LaÄno in posedovalno se je polastil njenih ustnic in poglobil poljub. Rahlo je zastokala. Komaj se ji je upiral. Najraje bi jo odnesel v spalnico in dokonÄal, kar je ona zaÄela. Z obema rokama je objel njen vrat jo pobožal po laseh in jo pritegnil k sebi. Bil je laÄen nje. Hotel jo je Äutiti si jo prilastiti. V zraku je bila strast in napetost. Komaj se je odtegnil od nje. Ustnice je imela rožnate od poljubljanja. Gledala ga je zapeljivo s sinjimi oÄmi ko mu je Å¡la z rokami pod pulover in mu ga hotela sleÄi. Odmaknil ji je roke nekaj zamomljal in ji rekel, da se mora posloviti. Videlo se je da je bila razoÄarana. Polegel jo je na kavÄ pokril z odejo ji na Äelo pritisnil poljub in tiho odÅ¡el.
Bila je zmedena in razoÄarana. Vsaj malo je upala, da pa nekoÄ nekoga ne bo motila ta njena invalidnost. Rahlo je zaihtela. V modrih oÄeh so se lesketale solze. Bruhnila je v jok. To se zgodi, ko se konÄno prepustiÅ¡. OÄitno je narobe razumela njegove poglede. OÄitno je napak razumela njegovo obnaÅ¡anje do nje. Bila je prizadeta in v srcu jo je pekla boleÄina razoÄaranja. Komaj je zaspala. Alkohol jo je omamljal vendar jo je boleÄina ubijala.
Zjutraj se je zbudila z moÄnim maÄkom. Od spanja na kavÄu jo je vse bolelo. Pri vratih je pozvonilo nato je sliÅ¡ala težke korake. Videla je prihajati Tiana. V eni roki je nosil kavo v drugi pa vreÄko. Bil je nasmejan. Grdo ga je pogledala. Pomislil je, da ga grdo gleda le zato, ker se je zbudila z groznim maÄkom. Želel jo je videti in Å¡e presenetiti z zajtrkom Å¡e preden se bi zbudila vendar ga je prehitela in je bila že budna. »Kaj poÄneÅ¡ tukaj? Glede na to, kako si vÄeraj pobegnil te danes nisem priÄakovala,« je rekla sarkastiÄno in ga prebodla s pogledom. »Hotel sem ti pripraviti zajtrk in te presenetiti, » ji je odgovoril z hudomuÅ¡nim glasom ne meneÄ se za njeno obnaÅ¡anje. Zmedlo ga je, da je bila tako hladna do njega, glede na sinoÄi, ko pa je bila tako strastna.
Å e naprej ga je grdo gledala. »VeÅ¡ kaj , takole se zmeniva. Pozabiva na vse skupaj kaj se je sinoÄi zgodilo, kaj bi se lahko zgodilo. Jaz se tega ne grem. Vedela sem, da si tega ne morem dopustiti. Ti si le moj zdravnik, ki me bo poskuÅ¡al postaviti na noge in to je vse. Pusti me pri miru. NoÄem tvojega zajtrka iz usmiljenja, ki ga ÄutiÅ¡ do mene.« Lahko jo je le gledal kajti niÄ veÄ mu ni bilo jasno zakaj se tako obnaÅ¡a. Pokazala je na vrata, ko je hotel odloÄno protestirati. Ni mu pustila do besede. »Pojdi zdaj, do svoje operacije te noÄem veÄ videti. Å e enkrat sem obÄutila kako je ko te zavržejo, samo zaradi tega, ker si invalid. Tega noÄem veÄ doživljati, pojdi.« Poblisnil je z zelenimi oÄmi. »Kaj za vraga, pa hoÄeÅ¡ reÄi s tem?« je povzdignil glas. »Pojdi « je pokazala na vrata. »Samo pojdi in me pusti pri miru!« Sedaj je bil njen glas tisti, ki ni puÅ¡Äal ugovarjanja. Jezno jo je pogledal in odÅ¡el.
Ko so se zaprla vrata in je sliÅ¡ala brnenje avtomobila jo je popadel jok. Jokala je, da ga je tako odgnala, vendar jo je njegova zavrnitev tako bolela in moÄno prizadela. Sedaj je že vedela, kako moÄno se je zaljubila vanj. Bila je zatrapana do uÅ¡es in Å¡e Äez.
S Saro sta se po telefonu pogovarjale dobro uro, da sta si povedale vse kar se je sinoÄi dogajalo. Po Sarinem navduÅ¡enju sodeÄ ni bila Hana edina, ki se je zaljubila v tako kratkem Äasu. Hana ji je povedala za sinoÄi in tudi za Tianovo zavrnitev in ko jo je Sara oÅ¡tevala, zakaj mu ni dovolila pojasniti njegovo dejanje, jo je Hana odloÄno prekinila. »OÄitno je, da se tudi njemu kot drugim zdi ogabno, da bi seksal z menoj.« Sara Å¡e vedno ni bila takÅ¡nega mnenja. Ni si znala predstavljati, da bi takÅ¡en moÅ¡ki, kot je Tian imel takÅ¡ne predsodke. Nekako mu ne bi pripisovala takÅ¡nega obnaÅ¡anja. Toda Hana je vztrajala pri svojem nato sta zakljuÄile pogovor.
Hani je bilo težko. Bila je žalostna zaradi vsega. Ljubila je Tiana in bila je vanj zaljubljena z vsem srcem.Vedela je, da je to Äustvo le enostransko. PogreÅ¡ala je dneve brez njega.
December je mineval z vso hitrostjo, kar jo premore in napoÄil je Äas za božiÄno zabavo pri Sari. Hani ni bilo kaj preveÄ do zabave. Gledati vse te sreÄne in zaljubljene pare pa tudi Sara je bila sveže zaljubljena, zato je vedela, da ne bi bilo poÅ¡teno da bi se morala cel veÄer ukvarjati z njo. Od tistega veÄera dalje ko sta se z GaÅ¡perjem spoznala sta bila neloÄljiva. Iz srca ji je privoÅ¡Äila sreÄo. Bil je že Äas, da je naÅ¡la nekoga, ki ji je ukradel srce. Edino kar ji ni bilo vÅ¡eÄ, je bilo dejstvo, da je bil GaÅ¡per Tianov najboljÅ¡i prijatelj. In komaj takrat je privolila, da pride na zabavo, ko ji je Sara zagotovila da Tiana ne bo povabila. Odleglo ji je, ko je priÅ¡la k Sari in opazila da ga ni. Ni ga hotela sreÄati niti videti. Bilo je preveÄ boleÄe. Sari je v roke potisnila liÄno zavito božiÄno darilce in jo poljubila na obraz in ji voÅ¡Äila vesel božiÄ. Nato se je odpeljala in si nalila Å¡ampanjca. Malo pa lahko praznuje kajne. Bila je odliÄna zabava. Ljudje so bili dobre volje bilo je ogromno smeha in veliko plesa, vendar je bila Hana na trenutke zelo otožna. PogreÅ¡ala je Tiana. Sama na sebe je bila že jezna, kako se ji je lahko v tako kratkem Äasu vsedel v srce. V stanovanju je postalo rahlo utesnjeno in si je zaželela mrzlega zraka. Oblekla si je plaÅ¡Ä se zavila v Å¡al in kapo, vzela svoj kozarec z Å¡ampanjcem in se odpravila na teraso.
Postajala je vedno bolj veÅ¡Äa z voziÄkom. Opazovala je zvezde in srkala svoj Å¡ampanjec. Bila je prelepa jasna noÄ. V zraku je diÅ¡alo po neÄem Äarobnem. Oboževala je ta letni Äas. »Čudovito kajne?« PrestraÅ¡il jo je moÅ¡ki glas. Prepoznala je to harmonijo njegovega glasa. Kot bi jo pobožal po duÅ¡i. Res ga je pogreÅ¡ala. Sunkovito se je obrnila in se hotela odpeljati mimo njega. Zgrabil jo je za voziÄek in ji ni dovolil oditi. »Ne tako hitro, morava se pogovoriti. Predolgo že vse skupaj traja, morava priti na jasno.« ji je rekel Tian in poÄepnil tako, da ga je lahko gledala naravnost v oÄi. »Tian, zakaj? Mislim, da je že vse jasno. NiÄ ni ostalo nedoreÄenega.« Mu je rekla vsa obupana. »O, ja, pa morava.« Prebadal jo je z oÄmi, ki so se jezno lesketale. » O tem, kako si bila nazadnje hladna do mene in me vsa jezna vrgla iz hiÅ¡e, ko pa sem že bil mislil, da sva se Äudovito ujela. Natrosila si mi kup nesmiselnih besed o katerih si že skoraj dva tedna belim glavo in ne pridem na jasno.« Poblisknila je z oÄmi. »Kaj bi sploh Å¡e zdaj rad od mene? Tisto noÄ, bi bil od mene dobil vse kar bi hotel in kaj si naredil? Brez pojasnila si odÅ¡el in me pustil samo, po tem ko sem se ti hotela predati. Povej mi. Se ti je tako uprlo ljubiti z menoj? Gotovo sem grozno neprivlaÄna.« Sililo ji je na jok. ResniÄno je bil prizadeta. In debela solza ji je spolzela po licu. Oh, ne. Najbrž je vse skupaj narobe razumela. »Prosim, dovoli, da ti pojasnim, narobe si me razumela.« Nežno jo je prijel za roko. »Če bi me takrat dobro pogledala, bi videla, da sem se komaj odtegnil od tebe.«
Gledala ga je preseneÄeno, vendar se je odloÄila da mu prisluhne, ji bo vsaj dal pozneje mir. »ResniÄno. Noro sem si te želel in si te Å¡e vedno. Takoj bi te bil odnesel v posteljo in se ljubil s teboj. PrivlaÄiÅ¡ me bolj kot katerakoli druga ženska. Bila bi preseneÄena, kaj vse bi poÄel s teboj. Ne moreÅ¡ si sploh zamisliti, » ji je rekel in se hudomuÅ¡no nasmejal. »Vendar se nisem hotel takrat ljubiti s teboj, ne zato ker si ne bi želel, ampak zato ker si bila preveÄ pijana. Nisem hotel, da bi pozneje kaj obžalovala ali pa se ne bi spominjala najine noÄi.« Nasmehnil se ji je. »VeÅ¡ ni v moji navadi spati z ženskami, ki so napol mrtvo pijane.« HudomuÅ¡no jo je pogledal. »In ti dekle si pomislila, da me odbijaÅ¡ in da me ne privlaÄiÅ¡? Nor sem nate. Oko sem vrgel nate že tisti dan ko sem te prviÄ zagledal. Potem pa nekako ni bilo priložnosti da bi te pobližje spoznal.« Sedaj je jokala, vendar od olajÅ¡anja. Obrisal ji je solze in jo nežno poljubil. »Če smo pomislim, da bi naju skoraj loÄila eden nori nesporazum,« in jo ponovno strastno poljubil.
Obstala sta tam in se poljubljala. »In jaz ti nisem kupila božiÄnega darila, » je dejala in ga moÄno objela. »Ti boÅ¡ moje najÄudovitejÅ¡e darilo za BožiÄ, zagotovo.« Pogledala ga je hudomuÅ¡no. »In kaj toÄno si mi mislil takrat poÄeti?« Nadela si je zapeljiv nasmeh. »Mislim da ti bom raje takoj pokazal.« Odpeljala sta se k njej domov. Tian je Hani pokazal, da se kljub njeni hromosti lahko dva ljubita. Uživala sta v vseh pogledih. Njuno ljubljenje je bilo prav posebno in vznemirljivo, polno strasti in Äutnosti. Bilo je Äarobno.
ÄŒez leto in pol je Hana lahko zopet obÄutila, kako je Äe ti med prsti polzi mivka ko tekaÅ¡ po peÅ¡Äeni plaži. Po operaciji in dolgotrajnih fizioterapijah se je konÄno postavila na noge. Bila je presreÄna, ko se je v beli obleki sprehodila do oltarja in do moÅ¡kega svojega življenja. Sedaj sta uživala na medenih tednih pod njenim srcem pa je bilo Å¡e eno majhno srÄece, najveÄji zaklad njune ljubezni.