Metulj
Bil je trenutek
sreÄa, bi ga lahko poimenovali….
Bila sva eno
samo veter je bil med nama.
V množici poiÅ¡Äem cvet,
ki ljubim ga z dušo
pogled moj preko njene lepe polti potone
v barve in vonj omamne pomladi,
med stebli, ki se dotikajo tal
in cvetom, ki se dotika nebes
polzijo moje misli kviÅ¡ku in iÅ¡Äejo pot
do njene biti.
Morda je opazila,
da se ji bliža moj del duše,
ki iÅ¡Äe svojo sreÄo v njenem cvetu.
Morda pa se je le tako iz navade ozrla,
ker je zaÄutila pogled metulja,
ko truden iÅ¡Äe oporo na mehkem travniku.
Pozdrav je bil mehak
in dotik njene polti na mojih dlaneh je bil mehkejši
kot sapica jutra, ki jo pripodi prvi sonÄni žarek.
Zajela je sapo in se upognila pod mojo težo
ni zamrmrala, ne zagodrnjala, le ljubeÄe
se je s svojimi listi dotaknila mojega telesa
in se prepustila božanju sapice, od plahutanja mojih potnih kril.
Bil je trenutek
sreÄa, bi ga lahko poimenovali….
Bila sva eno
samo veter je bil med nama.