Objavil/a Puma in Ljubezenske zgodbe
MoÄ verza
“VeÅ¡ kaj Äutim do tebe? HudiÄ bi temu rekel peklensko trpljenje, angeli bi temu rekli nebeÅ¡ko veselje, ljudje pa bi temu preprosto rekli ljubezen!”
Jenna se je zamislila. Ravno je pospravljaja svoje stanovanje, ki ga je pred kratkim prodala. Naletela je na stare zvezke iz srednje Å¡ole. Spomnila se je, kako je zgornji verz veÄkrat zapisala v vsak zvezek.
Sedla je v naslonjaÄ, se udobno namestila, prelistala nekaj uÄbenikov, nato pa so jo spomini ponesli nazaj v njeno preteklost. Spomnila se je svojih srednjeÅ¡olskih let. Prebujali so se spomini, ki so bili Å¡e vedno precej živi in boleÄi.
V razredu ni bila nikoli preveÄ priljubljena. Imela je svoj krog prijateljev in to ji je povsem zadostovalo. Vsi so se zelo dobro razumeli. Veliko so se pogovarjali, si pomagali na testih in spraÅ¡evanjih, skupaj so Å¡pricali ure matematike, da jim nebi stara profesorica spet grenila življenja.
V razredu pa je bil tudi fant, ki je Jenni poÄasi a zagotovo lezel pod kožo. Sprva se tega ni zavedala. A vÄasih, ko sta se sreÄala s pogledi in se ji je Jack nasmehnil, se je zalotila, kako ji rdeÄica leze Äez obraz in kako ji nenadoma razbija srce.
S prijateljicami so ga obrale do kosti. KakÅ¡en je njegov nasmeh, kakoÅ¡na je njegova frizura, kakÅ¡no postavo ima,… Opazile so, da se je Jack zaÄel spogledovati z Jenno. Nikoli se ni zares spogledovala z njim. Vedno je bila sramežljiva, zato je vedno, ko jo je pogledal, umaknila pogled.
Med uro geografije je dobila sms sporoÄilo: “Ojla, si za kavico med matematiko?” Odpisala je: “Dobiva se v kavarni Äez cesto.”
Jack jo je že Äakal. Sedel je za njeno najljubÅ¡o mizo. “Zdravo.” “Zdravo Jenna, kako si? Ali nebi morala biti na matematiki, pri tisti stari veÅ¡Äi?” se ji je hudomuÅ¡no nasmehnil. “Hahah, glej kdo se oglaÅ¡a. tebe letos Å¡e videla ni.” “Pa me verjetno kmalu ne bo. A na koncu vem, da se bo izživljala nad mano.” Prisedla je in naroÄila.
Njun pogovor je bil lahkoten in nobeden od njiju ni omenjal nobenih Äustev. Na pouk se tisti dan nista vrnila. Med pogovorom sta se nekoliko bolje spoznala in Jenno je Jack privlaÄil kot magnet.
VeÄkrat sta se dobila in preÅ¡pricala kakÅ¡no uro. Njuno prijateljstvo pa se je z vsakim sreÄanjem poglabljalo. Sama sploh nista opazila vseh tistih malih pozornosti in nežnosti, ki sta si jih namenila. Postale so že tako vtkane v njun vsak dan, da so jih lahko opazili tudi tisti, ki so bili popolnoma slepi.
Nekega lepega sonÄnega dneva sta se z roko v roki sprehajala po mestu. Pogovarjala sta se o glasbi, ki jo oba rada posluÅ¡ata. Naenkrat je Jack upoÄasnil korak in Jenno nežno potegnil v svoj objem. Jenna ga je pogledala z zaÄudenim pogledom, saj ni vedela, kaj želi Jack. On pa se ji je samo nasmehnil, jo pogledal v oÄi, preusmeril svoj pogled na njene ustnice in nazaj, se Äisto poÄasi sklonil in jo nežno poljubil.
“Jenna…” Pogledal jo je v oÄi. “Ljubim te.” Jenni je srce vztrepetalo. “Enako Jack. Iz vsega srca.” Njune ustnice so se ponovno združile v kratek poljub. “Bi postala moja punca?” jo je vpraÅ¡al, skoraj z strahom, saj ni bil popolnoma prepriÄan kaj bo odgovorila. “V Äast mi bo, Äe bom tvoja punca.” mu je Å¡epnila in se mu sramežljivo nasmehnila.
PoÄasi sta se odpravila nazaj proti Å¡oli. Sedaj kot fant in dekle. Res sta bila zaljubljena. To se jima je poznalo že na daleÄ. Tudi profesorji so opazili njuno spogledovanje med urami, zato jih ni Äudilo, Äe sta vsako prosto sekundo bila v družbi drug drugega.
Med poletnimi poÄitnicami, sta drug drugega predstavila svojim domaÄim. Oba sta bila lepo sprejeta in oba sta se pri drugi družini poÄutila kot, da že od nekdaj spadata tja.
Ko sta bila na kosilu pri Jackovi mami, se je Jenni zdelo Äudno, zakaj ni bilo Jackovega oÄeta od nikoder. SkuÅ¡ala se je spomniti, Äe ga je Jack sploh kdaj omenil. Ni se mogla spomniti.
“DobrodoÅ¡la Jenna, zame boÅ¡ kot hÄerka, ki je nikoli nisem imela.” je dejala Jackova mama. Jenna je opazila, da je imela njena taÅ¡Äa solzne oÄi. Objela jo je. “Hvala.” se ji je nasmehnila.
“Jenna, si za sprehod? jo je vpraÅ¡al Jack za njenim hrbtom. “Ja seveda!”
Ko sta hodila na bližnji hrib, Jenna ni mogla zatreti svoje radovednosti. “Jack, te lahko nekaj vpraÅ¡am? Vem, da se me to ne tiÄe, a ne morem mimo tega, da ne vpraÅ¡am.” “Seveda ljubica, kar vpraÅ¡aj.”
“Kje je tvoj oÄe? Nikoli ga ne omenjaÅ¡, tudi na kosilu ga ni bilo…?” Opazila je, da je Jackov pogled potemnel. Nekajkrat je globoko vdihnil, kot bi se hotel pomiriti po burnem prepiru.
“Jenna, moj oÄe je zame in za mojo mamo že kar nekaj let mrtev.” Malo je pomolÄal. “Dragi, Äe ne želiÅ¡ govoriti o tem, ni treba, ne bom veÄ vrtala.” “Ne. Prav je, da izveÅ¡ s kakÅ¡no poÅ¡astjo sva živela z mamo. Pridi, sediva na tole klopco.”
“VeÅ¡, ko sem bil star okoli 6 let, sem si želel biti ravno tak, kot je bil oÄe. Visok, moÄan, priden,… Takrat sva ga z mamo imela skoraj za boga.” Zaprl je oÄi, kot bi se neÄesa skuÅ¡al spomniti. “Nato pa je zaÄel piti. Vsak dan, je prihajal domov pozno zveÄer in pijan, da je komaj stal na nogah. Enkrat je mami prekipelo. Postavila ga je pred odloÄitev: ali alkohol ali midva. Takrat jo je prviÄ udaril.” MoÄno je stisnil pest.
“Mama je padla po tleh. Sklonil se je k njej in ko se je skuÅ¡ala pobrati, jo je udaril Å¡e enkrat. Tokrat tako moÄno, da je izgubila zavest. Pognal sem se vanj, da bi mu dejanje prepreÄil, a je bil za sedem letnega fantiÄa premoÄan. Vrgel me je na drugo stran sobe. Dobil sem lažji pretres možganov.”
Pogledal je Jenno in opazil, da ji je po licu zdrsela solza. “To Å¡e ni vse. To se je dogajalo Å¡e nekaj let. Postala sva sužnja pijancu. ÄŒe ga nisva ubogala, sva bila oba tepena. Strah me je bilo hoditi v Å¡olo, saj so vsi opazili modrice, a jim nikoli nisem želel povedati, zakaj jih imam. Vedno sem rekel, da sem padel. Mamo je ta prasec veÄkrat posilil. Ko je zanosila, jo je tako pretepl, da je splavila. Zato je prej jokala.”
“Žal mi je, da sta morala to pretrpeti.” je dejala Jenna s solzami v oÄeh. “Je že vredu. Ko sem bil star okoli 14 ali 15 let sem ga izzval, da me je napadel. Vedel sem, da me bo hotel pretepsti. A sem vedel, da sem okrepil miÅ¡ice in da ga bom lahko premagal. Bil je pijan kot ponavadi. Pognal sem se vanj, da sem ga zbil na tla. Mislim, da sem mu zdrobil liÄnico in nos. Ne vem od kod sem pobiral vso tisto moÄ, a iz mene je kar vrelo. Zaradi osuplosti se je komaj pobral in odÅ¡el. Od takrat ga nisva veÄ videla.”
Nastala je popolna tiÅ¡ina. “Pridi, greva poÄasi nazaj. Hladno postaja.” je dejal Jack.
Ko sta prišla do njihove hiše, sta se že oba razvedrila in pozabila na tisto žalostno zgodbo.
Minilo je nekaj let. Kupila sta stanovanje, dobila vsak svojo službo. Še vedno sta se dobro razumela.
Jenna je opazila, da je Jack zaÄel hoditi iz službe Äedalje pozneje. Predvidevala je, da ima veliko dela.
VeÄkrat je Å¡la na obisk k Jackovi mami. Bila ji je kot druga mama.
“Zdravo! Prinesla sem nekaj drobnarij iz trgovine!” se je drla Jenna po hodniku, saj je vedela, da njena taÅ¡Äa slabÅ¡e sliÅ¡i in da se mora zato skoraj dreti, da jo bo sliÅ¡ala. Preiskati je morala celo hiÅ¡o, da jo je konÄno naÅ¡la. Bila je vsa objokana. Ko je zagledala Jenno, se je pognala vanjo in jo zaÄela stresati. “Jenna! Odidi iz Jackovega življenja! Spreminjati se je zaÄel v svojega oÄeta…”
“Kaj? Ne razumem?” Je bila zmedena Jenna. “iz službe je zaÄel prihajati kasneje, kot bi moral? ZaÄel je piti? Je postal posesiven?” “Ja, no… Malo ampak,…” je jecljala Jenna. “Poberi svoje stvari in odidi. Rotim te. Ne privoÅ¡Äim ti, da se ti zgodi to, kar se je meni,… Ubogaj me dekliÄ in pojdi. ÄŒimdlje.”
Ko je Jenna priÅ¡la v svoje stanovanje so se ji v spomin kar naprej vraÄale taÅ¡Äine besede. “Poberi svoje stvari in odidi. Rotim te…” Sklenila je, da bo kakÅ¡en teden opazovala Jacka nato pa bo ukrepala, Äe so taÅ¡Äine besede upraviÄene.
Teden dni kasneje, se je Jenna v družbi sodelavca vraÄala proti domu, ko jima je nasproti priÅ¡el razjarjeni Jack. Že to, da je videl Jenno v bližini kakÅ¡nega drugega moÅ¡kega, ga je popolnoma razbesnelo. “Jenna! Kaj me po novem varaÅ¡ z njim? Ti jaz nisem dovolj? Mar ti ne nudim vsega? Strehe nad glavo? Avta? PoteÅ¡itve v postelji?!” se je drl Äez ulico. Ko je priÅ¡el v njuno neposredno bližino, se je namenil, da bi jo udaril, a je Jenna udarec predvidila in je udarec namenjen njej pokasiral njen sodelavec.
“Jack! Med nama je od tega momenta naprej konec! VÄasih si želel postati kot svoj oÄe! ÄŒestitam! VeÄ kot oÄitno se spreminjaÅ¡ vanj! Ampak jaz ne bom prenaÅ¡ala tvojih udarcev, tvojega pijanÄevanja in posesivnosti! Ko pridem domov, da v stanovanju ne vidim ene tvoje obleke! Sicer pokliÄem policijo in zahtevam prepoved približevanja. Imam veÄ kot dovolj priÄ, da bi ga prav gotovo z lahkoto dobila! Izgini iz mojega življenja! Nikoli veÄ te noÄem videti!”
Bolelo jo je, ko je te težke besede izrekla osebi, ki jo ljubi, a je vedela, da bi z njim preživljala samo pekel. Vsa v solzah je odÅ¡la k svoji starejÅ¡i sestri, ki je živela nedaleÄ stran. Pri njej je ostala nekaj dni, nato pa je Å¡la domov.
O Jacku ni bilo nobenih sledi veÄ. Pobral je vse svoje stvari. Na mizi v kuhinji pa ji pustil listek na katerem je pisalo: “Oprosti mi! Žal mi je!”
Listek je raztrgala na tisoÄe konÄkov in upala, da se ga je res znebila za vedno.
Ko se je v prihodnjih dneh sprehajala po mestu, je imela obÄutek, kot, da ji nekdo sledi. Nikakor se ni izognila obÄutku, da je Jack nekje v bližini in da jo zasleduje.
VraÄala se je iz trgovine, ko je v daljavi zagledala znan obraz. Bil je Jack. Hotela se je obrniti in oditi v drugo smer, a jo je prehitel. “Jenna! Prosim poÄakaj! Rad bi se ti samo opraviÄil za vse,..” “S tabo se nimam kaj pogovarjati Jack!” je rohnela Jenna. “Hotel si me udariti. PrepriÄana sem, da Äe bi imel priložnost, bi Å¡e kdaj stegnil roko name. Samo izgini že iz mojega življenja!” Vseeno ji je bilo, Äe jo je sliÅ¡alo pol mesta.
“ÄŒe te samo Å¡e enkrat zaznam v svoji bližini, bom poskrbela, da te zaprejo!”
Obstal je. Ni spregovoril, ni se premaknil. Samo nepremiÄno je zrl vanjo. Jenna se je obrnila in Å¡la stran od njega. S solzami v oÄeh je hodila proti svojemu stanovanju.
Naenkrat je zaÄutila Ävrst prijem. Nekdo jo je sunkovito stisnil k steni in jo tam trdno držal. Jenna je v strahu komaj dojela kdo jo drži. Bil je Jack.
“Moja si Jenna! Z nikomer te ne bom delil! In Äe jaz reÄem, da si te želim tule…. Si te bom vzel tule!” Hotela je zakriÄati, a ji je to prepreÄeval Jackov pomagaÄ. Trgala sta oblaÄila z nje, a ker se je branila jo je Jack moÄno udaril. Ni se veÄ zavedala. Videla je le Å¡e temo.
“GospodiÄna…” Jenna se je za nekaj hipov ovedla, megleno je videla nekoga, ki jo je stresal, da bi jo predramil in nekje v daljavi je sliÅ¡ala sireno. Spet je vse postalo Ärno.
ÄŒez nekaj trenutkov se je spet zbudila. AvtomatiÄno se je zvila v klobÄiÄ, saj moÅ¡kega, ki jo je zbudil ni poznala. Videla je, da so priÅ¡li policisti in reÅ¡ilec. Nekaj metrov stran je ležal okrvavljen Jack.
“Hej punca, si vredu? ImaÅ¡ kaj zlomljeno?” jo je spraÅ¡eval moÅ¡ki poleg nje. PrestraÅ¡eno ga je pogledala. “Ja, dobro sem. Malo me boli glava, a verjetno zaradi udarca.” Spet je pogledala proti Jacku. “Si ga ti premlatil?” “ÄŒe nebi priÅ¡li policaji prav Äas, mi je bog priÄa, da bi ga ubil.” je z gnusom dejal Matt in svoj pogled usmeril proti Jacku.
“Smem izvedeti kako ti je ime?” “Jenna sem.” Trudoma mu je podala roko. “Me veseli. Jaz sem Matt. Pridi, pospremil te bom v bolniÅ¡nico, da se prepriÄam, da te bodo oskrbeli in da ti ne bo niÄ manjkalo.
Ko sta prispela v bolniÅ¡nico, je Jenna morala na obilico preiskav. Å ele proti veÄeru so jo spustili domov. Ko je pogledala na telefon, je videla, da ima ogromno neodgovorjenih klicev in sporoÄil. Nobenega ni odprla. Ko je hotela telefon pospraviti v torbico, je v Äakalnici zagledala Matta.
“Matt.” je dejala kratko. Matt se je vstal, kot bi ga zadela strela. “Jenna. Si dobro? ImaÅ¡ kaj zlomljenega?” jo je vpraÅ¡al zaskrbljeno. “Vredu sem, hvala. Ne vem kako naj se ti zahvalim za vse. ÄŒe te nebi bilo tam, bi me gotovo…” zlomila se je in bruhnila v jok. Pomagal ji je sesti in jo soÄutno prijel za roke.
“Jenna ne rabiÅ¡ se mi zahvaljevati. Vsak, ki ima kaj v glavi bi ravnal tako. Pospremil te bom do tvojega stanovanja, da bom vedel, da si doma in na varnem. Ko pa se boÅ¡ poÄutila pripravljeno pa mi lahko ÄastiÅ¡ kavo. Velja?”
Govoril je tako mirno in zbrano, da je bila Jenna vsaj malo bolj pomirjena. “Velja.” je kratko izdavila.
Ko sta prispela do Jenninega stanovanja ji je Matt dejal: “ÄŒe boÅ¡ karkoli potrebovala, živim na koncu hodnika. Lahko me zbudiÅ¡ tudi sredi noÄi. Zjutraj grem v službo, a bom med malico priÅ¡el pogledati kako si. Zdaj pa se spoÄij, da si Äimprej opomoreÅ¡ od te travmatiÄne izkuÅ¡nje.”
Jenna je samo prikimala in zaprla vrata, ter jih zaklenila. Oblile so jo solze. Iz sebe je želela sprati vse Jackove dotike. Pod tuÅ¡em se je drgnila skoraj eno uro, nato pa se na postelji zvila v klobÄiÄ in v solzah zaspala.
Zbudila se je, ko je nekdo neumorno zvonil na vhodna vrata. Mukoma se je vstala in pla odpret. Vanjo je planila njena sestra Arabela. “Jenna, si vredu? Prisežem, da Äe bi vedela bi priÅ¡la prej. Upam, da prasca zaprejo do konca življenja! Vedela sem, da je na njem nekaj Äudnega! O sestra moja, tako mi je žal!”
“Arabela, dovolj bo,da me objameÅ¡ in soÄustvujeÅ¡ z mano. Kar je bilo, je bilo. Pika. ÄŒez nekaj dni se bom pobrala in Å¡la naprej.” “O, oprosti.” Arabela je stopila do nje in jo objela. Nekaj Äasa sta tako stali v tiÅ¡ini.
Zopet je pozvonilo na vratih. Jenna je odprla vrata. Bil je Matt. “Živjo, priÅ¡el sem pogledati, Äe si vredu in prinesel sem ti nekaj toplega iz restavracije, da boÅ¡ vsaj nekaj pojedla.” “Hvala Matt. Zelo si prijazen. Vstopi naprej prosim.” je dejala Jenna. “Hvala, a letim nazaj v službo. Jutri se ponovno oglasim. Drži se punca. Adijo.” Jenni je namenil nasmeÅ¡ek, Arabele pa skoraj ni opazil.
“Jenna, kdo je to? Ali si mi kaj zamolÄala?” je vzrojila Arabela, ko je Jenna zaprla vrata. “To je Matt. ÄŒe nebi bilo njega, bi me Jack vÄeraj res posilil. Sedi za mizo in mi pomagaj pojesti. Sama nimam preveÄ apetita.”
Matt je redno prihajal k Jenni vsak dan. Postala sta dobra prijatelja. Skupaj sta Å¡la na sodiÅ¡Äe in spremljala Jackovo sodbo. Ko je priÅ¡la iz sodne dvorane je vedela, da se zanjo zaÄenja novo poglavje.
Nekaj mesecev kasneje se je simpatija med Jenno in Mattom poglabljala. Vsak veÄer sta prebila skupaj.
Pospravila sta po veÄerji in se namenila v spalnico, da bi si ogledala kakÅ¡en film. Jenna se mu je namestila v naroÄje. Bolj kot na film je bila pozorna na bitje njegovega srca in na njegove moÄne roke, ki so jo objemale.
Ko je bilo konec filma se je oglasil Matt: “PoÄasi se bom odpravil domov.” Vstala sta in se odpravila proti vratom. “Matt, ostani. Prosim.” Pogledala ga je v oÄi.
“Samo… rada bi bila s tabo. Ob tebi se poÄutim…” MolÄala je, kot, da bi izbirala prave besede. Stopila je nekoliko stran od njega. “PoÄutim se varno in…” Pogoltnila je velik cmok. “In?” je dejal Matt in se ji približal ter jo nežno objel. “Ljubljeno.” je tiho dejala Jenna.
Poljubil jo je na vrh glave, jo prijel za roko in jo odpeljal v spalnico.
Ko sta legla, se je Jenna stisnila tesno k njemu. Glavo je naslonila na njegove prsi in spokojno zaspala. Matt je Å¡e vedno bedel. RazmiÅ¡ljal je o tem, kako ji naj pove, da mu je vÅ¡eÄ in da jo… ljubi. Ob tej misli se je zdrznil. Do zdaj je ljubil le enkrat, že dolgo tega.
Pokril jo je in tudi sam zaspal.
Jenno je zbudilo zvonenje na vratih. Pazljivo, da nebi zbudila Matta, se je odpravila iz spalnice. “Arabela, nekateri hoÄemo Å¡e spati!” je nataknjeno napadla svojo sestro. “Saj vem, da me imaÅ¡ rada.” Sama se je povabila v stanovanje in na mizo zložila nekaj drobnarij. “Upala sem, da bom lahko pozajtrkovala skupaj s sestro, da bova malo poÄvekali, malo opravljali,.. Saj veÅ¡ kot vÄasih.”
Stopila je k pultu, da bi vzela nož, ko je v umivalniku zagledala dva umazana krožnika. “Jenna? Ali Äesa ne vem? Ali sta ti pa Matt…?” Jenna je zavila z oÄmi. “Pa se je zaÄelo” si je mislila. “Ja, Arabela. Matt je že veÄkrat veÄerjal pri meni in jaz pri njem. ImaÅ¡ kaj proti?” je nastrojeno vpraÅ¡ala.
“Ali ga ljubiÅ¡? Ali on ljubi tebe?” je vrtala Arabela. “Ja ljubim ga, ampak…” Jennin pogled je postal žalosten. “Ampak ne veÅ¡, Äe on ljubi tebe.” je dokonÄala Arabela.
“Ljubim jo.” Obe sta preseneÄeno pogledali proti spalnici. Nista se zavedali, da jima Matt prisluÅ¡kuje. “Ljubim te Jenna. SinoÄi, ko si zaspala sem se ubijal z mislijo, kako naj ti to povem, saj nisem hotel pritiskati nate.” PriÅ¡el je do njiju. Arabeli je pokimal v kratek pozdrav. Pristopil je do Jenne.
“Jaz se bom odpravila.” je dejala Arabela, vzela svojo torbico in se odpravila iz stanovanja.
Matt in Jenna sta nekaj Äasa zrla v zaprta vrata, nato pa jo je Matt prijel za brado in jo nežno privzdignil in jo lahno poljubl. Ko mu je poljub vrnila ga je poglobil.
“Jenna bi bila moje dekle?” je dejal. Jenna ga je gledala v oÄi in molÄala. “Ni nama treba hit…” sredi stavka ga je poljubila. Ko se je odmaknila jo je preseneÄeno vpraÅ¡al: “Je bil to ja?” Nasmehnila se je, ga objela okoli vratu in ga cmoknila na lice. “To je bil ja. Želim biti tvoje dekle Matt.”
Ob moÄni brci otroka, ki sem ga je nosila pod srcem, se je predramila iz spominov. Spet je zaÄela pospravljati zvezke. Ko je polnila že tretjo Å¡katlo je v stanovanje priÅ¡el Matt. Ob pogledu nanj se je zavedla, da je verz, ki ga tolikokrat zapisala v zvezke kot dijakinja, dejansko doživela.
Izkusila je peklensko trpljenje z Jackom. Nepopisno veselje, ko se je ob veÄerih družila z Mattom. Sedaj pa okuÅ¡a kaj je to prava ljubezen z osebo, ki ji pomeni najveÄ na svetu. Čez kakÅ¡en mesec, pa se bo njuni ljubezni pridružilo Å¡e majhno bitjece, ki pridno raste pod njenim srcem.
by Puma