Moč verza

“VeÅ¡ kaj čutim do tebe? Hudič bi temu rekel peklensko trpljenje, angeli bi temu rekli nebeÅ¡ko veselje, ljudje pa bi temu preprosto rekli ljubezen!”

Jenna se je zamislila. Ravno je pospravljaja svoje stanovanje, ki ga je pred kratkim prodala. Naletela je na stare zvezke iz srednje šole. Spomnila se je, kako je zgornji verz večkrat zapisala v vsak zvezek.

Sedla je v naslonjač, se udobno namestila, prelistala nekaj učbenikov, nato pa so jo spomini ponesli nazaj v njeno preteklost. Spomnila se je svojih srednješolskih let. Prebujali so se spomini, ki so bili še vedno precej živi in boleči.

V razredu ni bila nikoli preveč priljubljena. Imela je svoj krog prijateljev in to ji je povsem zadostovalo. Vsi so se zelo dobro razumeli. Veliko so se pogovarjali, si pomagali na testih in spraševanjih, skupaj so špricali ure matematike, da jim nebi stara profesorica spet grenila življenja.

V razredu pa je bil tudi fant, ki je Jenni počasi a zagotovo lezel pod kožo. Sprva se tega ni zavedala. A včasih, ko sta se srečala s pogledi in se ji je Jack nasmehnil, se je zalotila, kako ji rdečica leze čez obraz in kako ji nenadoma razbija srce.

S prijateljicami so ga obrale do kosti. KakÅ¡en je njegov nasmeh, kakoÅ¡na je njegova frizura, kakÅ¡no postavo ima,… Opazile so, da se je Jack začel spogledovati z Jenno. Nikoli se ni zares spogledovala z njim. Vedno je bila sramežljiva, zato je vedno, ko jo je pogledal, umaknila pogled.

Med uro geografije je dobila sms sporočilo: “Ojla, si za kavico med matematiko?” Odpisala je: “Dobiva se v kavarni čez cesto.”

Jack jo je že čakal. Sedel je za njeno najljubÅ¡o mizo. “Zdravo.” “Zdravo Jenna, kako si? Ali nebi morala biti na matematiki, pri tisti stari vešči?” se ji je hudomuÅ¡no nasmehnil. “Hahah, glej kdo se oglaÅ¡a. tebe letos Å¡e videla ni.” “Pa me verjetno kmalu ne bo. A na koncu vem, da se bo izživljala nad mano.” Prisedla je in naročila.

Njun pogovor je bil lahkoten in nobeden od njiju ni omenjal nobenih čustev. Na pouk se tisti dan nista vrnila. Med pogovorom sta se nekoliko bolje spoznala in Jenno je Jack privlačil kot magnet.

Večkrat sta se dobila in prešpricala kakšno uro. Njuno prijateljstvo pa se je z vsakim srečanjem poglabljalo. Sama sploh nista opazila vseh tistih malih pozornosti in nežnosti, ki sta si jih namenila. Postale so že tako vtkane v njun vsak dan, da so jih lahko opazili tudi tisti, ki so bili popolnoma slepi.

Nekega lepega sončnega dneva sta se z roko v roki sprehajala po mestu. Pogovarjala sta se o glasbi, ki jo oba rada poslušata.  Naenkrat je Jack upočasnil korak in Jenno nežno potegnil v svoj objem. Jenna ga je pogledala z začudenim pogledom, saj ni vedela, kaj želi Jack. On pa se ji je samo nasmehnil, jo pogledal v oči, preusmeril svoj pogled na njene ustnice in nazaj, se čisto počasi sklonil in jo nežno poljubil.

“Jenna…” Pogledal jo je v oči. “Ljubim te.” Jenni je srce vztrepetalo. “Enako Jack. Iz vsega srca.” Njune ustnice so se ponovno združile v kratek poljub. “Bi postala moja punca?” jo je vpraÅ¡al, skoraj z strahom, saj ni bil popolnoma prepričan kaj bo odgovorila. “V čast mi bo, če bom tvoja punca.” mu je Å¡epnila in se mu sramežljivo nasmehnila.

Počasi sta se odpravila nazaj proti šoli. Sedaj kot fant in dekle. Res sta bila zaljubljena. To se jima je poznalo že na daleč. Tudi profesorji so opazili njuno spogledovanje med urami, zato jih ni čudilo, če sta vsako prosto sekundo bila v družbi drug drugega.

Med poletnimi počitnicami, sta drug drugega predstavila svojim domačim. Oba sta bila lepo sprejeta in oba sta se pri drugi družini počutila kot, da že od nekdaj spadata tja.

Ko sta bila na kosilu pri Jackovi mami, se je Jenni zdelo čudno, zakaj ni bilo Jackovega očeta od nikoder. Skušala se je spomniti, če ga je Jack sploh kdaj omenil. Ni se mogla spomniti.

“DobrodoÅ¡la Jenna, zame boÅ¡ kot hčerka, ki je nikoli nisem imela.” je dejala Jackova mama. Jenna je opazila, da je imela njena tašča solzne oči.  Objela jo je. “Hvala.” se ji je nasmehnila.

“Jenna, si za sprehod? jo je vpraÅ¡al Jack za njenim hrbtom. “Ja seveda!”

Ko sta hodila na bližnji hrib, Jenna ni mogla zatreti svoje radovednosti. “Jack, te lahko nekaj vpraÅ¡am? Vem, da se me to ne tiče, a ne morem mimo tega, da ne vpraÅ¡am.” “Seveda ljubica, kar vpraÅ¡aj.”

“Kje je tvoj oče? Nikoli ga ne omenjaÅ¡, tudi na kosilu ga ni bilo…?” Opazila je, da je Jackov pogled potemnel. Nekajkrat je globoko vdihnil, kot bi se hotel pomiriti po burnem prepiru.

“Jenna, moj oče je zame in za mojo mamo že kar nekaj let mrtev.” Malo je pomolčal. “Dragi, če ne želiÅ¡ govoriti o tem, ni treba, ne bom več vrtala.” “Ne. Prav je, da izveÅ¡ s kakÅ¡no poÅ¡astjo sva živela z mamo. Pridi, sediva na tole klopco.”

“VeÅ¡, ko sem bil star okoli 6 let, sem si želel biti ravno tak, kot je bil oče. Visok, močan, priden,… Takrat sva ga z mamo imela skoraj za boga.” Zaprl je oči, kot bi se nečesa skuÅ¡al spomniti. “Nato pa je začel piti. Vsak dan, je prihajal domov pozno zvečer in pijan, da je komaj stal na nogah. Enkrat je mami prekipelo. Postavila ga je pred odločitev: ali alkohol ali midva. Takrat jo je prvič udaril.” Močno je stisnil pest.

“Mama je padla po tleh. Sklonil se je k njej in ko se je skuÅ¡ala pobrati, jo je udaril Å¡e enkrat. Tokrat tako močno, da je izgubila zavest. Pognal sem se vanj, da bi mu dejanje preprečil, a je bil za sedem letnega fantiča premočan. Vrgel me je na drugo stran sobe. Dobil sem lažji pretres možganov.”

Pogledal je Jenno in opazil, da ji je po licu zdrsela solza. “To Å¡e ni vse. To se je dogajalo Å¡e nekaj let. Postala sva sužnja pijancu. ÄŒe ga nisva ubogala, sva bila oba tepena. Strah me je bilo hoditi v Å¡olo, saj so vsi opazili modrice, a jim nikoli nisem želel povedati, zakaj jih imam. Vedno sem rekel, da sem padel. Mamo je ta prasec večkrat posilil. Ko je zanosila, jo je tako pretepl, da je splavila. Zato je prej jokala.”

“Žal mi je, da sta morala to pretrpeti.” je dejala Jenna s solzami v očeh. “Je že vredu. Ko sem bil star okoli 14 ali 15 let sem ga izzval, da me je napadel. Vedel sem, da me bo hotel pretepsti. A sem vedel, da sem okrepil miÅ¡ice in da ga bom lahko premagal. Bil je pijan kot ponavadi. Pognal sem se vanj, da sem ga zbil na tla. Mislim, da sem mu zdrobil ličnico in nos. Ne vem od kod sem pobiral vso tisto moč, a iz mene je kar vrelo. Zaradi osuplosti se je komaj pobral in odÅ¡el. Od takrat ga nisva več videla.”

Nastala je popolna tiÅ¡ina. “Pridi, greva počasi nazaj. Hladno postaja.” je dejal Jack.

Ko sta prišla do njihove hiše, sta se že oba razvedrila in pozabila na tisto žalostno zgodbo.

Minilo je nekaj let. Kupila sta stanovanje, dobila vsak svojo službo. Še vedno sta se dobro razumela.

Jenna je opazila, da je Jack začel hoditi iz službe čedalje pozneje.  Predvidevala je, da ima veliko dela.

Večkrat je šla na obisk k Jackovi mami. Bila ji je kot druga mama.

“Zdravo! Prinesla sem nekaj drobnarij iz trgovine!” se je drla Jenna po hodniku, saj je vedela, da njena tašča slabÅ¡e sliÅ¡i in da se mora zato skoraj dreti, da jo bo sliÅ¡ala.  Preiskati je morala celo hiÅ¡o, da jo je končno naÅ¡la. Bila je vsa objokana. Ko je zagledala Jenno, se je pognala vanjo in jo začela stresati. “Jenna! Odidi iz Jackovega življenja! Spreminjati se je začel v svojega očeta…”

“Kaj? Ne razumem?” Je bila zmedena Jenna. “iz službe je začel prihajati kasneje, kot bi moral? Začel je piti? Je postal posesiven?” “Ja, no… Malo ampak,…” je jecljala Jenna. “Poberi svoje stvari in odidi. Rotim te. Ne privoščim ti, da se ti zgodi to, kar se je meni,… Ubogaj me deklič in pojdi. ÄŒimdlje.”

Ko je Jenna priÅ¡la v svoje stanovanje so se ji v spomin kar naprej vračale taščine besede. “Poberi svoje stvari in odidi. Rotim te…” Sklenila je, da bo kakÅ¡en teden opazovala Jacka nato pa bo ukrepala, če so taščine besede upravičene.

Teden dni kasneje, se je Jenna v družbi sodelavca vračala proti domu, ko jima je nasproti priÅ¡el razjarjeni Jack. Že to, da je videl Jenno v bližini kakÅ¡nega drugega moÅ¡kega, ga je popolnoma razbesnelo. “Jenna! Kaj me po novem varaÅ¡ z njim? Ti jaz nisem dovolj? Mar ti ne nudim vsega? Strehe nad glavo? Avta? PoteÅ¡itve v postelji?!” se je drl čez ulico. Ko je priÅ¡el v njuno neposredno bližino, se je namenil, da bi jo udaril, a je Jenna udarec predvidila in je udarec namenjen njej pokasiral njen sodelavec.

“Jack! Med nama je od tega momenta naprej konec! Včasih si želel postati kot svoj oče! ÄŒestitam! Več kot očitno se spreminjaÅ¡ vanj! Ampak jaz ne bom prenaÅ¡ala tvojih udarcev, tvojega pijančevanja in posesivnosti! Ko pridem domov, da v stanovanju ne vidim ene tvoje obleke! Sicer pokličem policijo in zahtevam prepoved približevanja. Imam več kot dovolj prič, da bi ga prav gotovo z lahkoto dobila! Izgini iz mojega življenja! Nikoli več te nočem videti!”

Bolelo jo je, ko je te težke besede izrekla osebi, ki jo ljubi, a je vedela, da bi z njim preživljala samo pekel. Vsa v solzah je odšla k svoji starejši sestri, ki je živela nedaleč stran. Pri njej je ostala nekaj dni, nato pa je šla domov.

O Jacku ni bilo nobenih sledi več. Pobral je vse svoje stvari. Na mizi v kuhinji pa ji pustil listek na katerem je pisalo: “Oprosti mi! Žal mi je!”

Listek je raztrgala na tisoče končkov in upala, da se ga je res znebila za vedno.

Ko se je v prihodnjih dneh sprehajala po mestu, je imela občutek, kot, da ji nekdo sledi. Nikakor se ni izognila občutku, da je Jack nekje v bližini in da jo zasleduje.

Vračala se je iz trgovine, ko je v daljavi zagledala znan obraz. Bil je Jack. Hotela se je obrniti in oditi v drugo smer, a jo je prehitel. “Jenna! Prosim počakaj! Rad bi se ti samo opravičil za vse,..” “S tabo se nimam kaj pogovarjati Jack!” je rohnela Jenna. “Hotel si me udariti. Prepričana sem, da če bi imel priložnost, bi Å¡e kdaj stegnil roko name. Samo izgini že iz mojega življenja!” Vseeno ji je bilo, če jo je sliÅ¡alo pol mesta.

“ÄŒe te samo Å¡e enkrat zaznam v svoji bližini, bom poskrbela, da te zaprejo!”

Obstal je. Ni spregovoril, ni se premaknil. Samo nepremično je zrl vanjo. Jenna se je obrnila in šla stran od njega. S solzami v očeh je hodila proti svojemu stanovanju.

Naenkrat je začutila čvrst prijem. Nekdo jo je sunkovito stisnil k steni in jo tam trdno držal. Jenna je v strahu komaj dojela kdo jo drži. Bil je Jack.

“Moja si Jenna! Z nikomer te ne bom delil! In če jaz rečem, da si te želim tule…. Si te bom vzel tule!” Hotela je zakričati, a ji je to preprečeval Jackov pomagač. Trgala sta oblačila z nje, a ker se je branila jo je Jack močno udaril. Ni se več zavedala. Videla je le Å¡e temo.

“Gospodična…” Jenna se je za nekaj hipov ovedla, megleno je videla nekoga, ki jo je stresal, da bi jo predramil in nekje v daljavi je sliÅ¡ala sireno. Spet je vse postalo črno.

Čez nekaj trenutkov se je spet zbudila. Avtomatično se je zvila v klobčič, saj moškega, ki jo je zbudil ni poznala. Videla je, da so prišli policisti in rešilec. Nekaj metrov stran je ležal okrvavljen Jack.

“Hej punca, si vredu? ImaÅ¡ kaj zlomljeno?” jo je spraÅ¡eval moÅ¡ki poleg nje. PrestraÅ¡eno ga je pogledala. “Ja, dobro sem. Malo me boli glava, a verjetno zaradi udarca.” Spet je pogledala proti Jacku. “Si ga ti premlatil?” “ÄŒe nebi priÅ¡li policaji prav čas, mi je bog priča, da bi ga ubil.” je z gnusom dejal Matt in svoj pogled usmeril proti Jacku.

“Smem izvedeti kako ti je ime?” “Jenna sem.” Trudoma mu je podala roko. “Me veseli. Jaz sem Matt. Pridi, pospremil te bom v bolniÅ¡nico, da se prepričam, da te bodo oskrbeli in da ti ne bo nič manjkalo.

Ko sta prispela v bolnišnico, je Jenna morala na obilico preiskav. Šele proti večeru so jo spustili domov. Ko je pogledala na telefon, je videla, da ima ogromno neodgovorjenih klicev in sporočil. Nobenega ni odprla. Ko je hotela telefon pospraviti v torbico, je v čakalnici zagledala Matta.

“Matt.” je dejala kratko. Matt se je vstal, kot bi ga zadela strela.  “Jenna. Si dobro? ImaÅ¡ kaj zlomljenega?” jo je vpraÅ¡al zaskrbljeno. “Vredu sem, hvala. Ne vem kako naj se ti zahvalim za vse. ÄŒe te nebi bilo tam, bi me gotovo…” zlomila se je in bruhnila v jok. Pomagal ji je sesti in jo sočutno prijel za roke.

“Jenna ne rabiÅ¡ se mi zahvaljevati. Vsak, ki ima kaj v glavi bi ravnal tako. Pospremil te bom do tvojega stanovanja, da bom vedel, da si doma in na varnem. Ko pa se boÅ¡ počutila pripravljeno pa mi lahko častiÅ¡ kavo. Velja?”

Govoril je tako mirno in zbrano, da je bila Jenna vsaj malo bolj pomirjena. “Velja.” je kratko izdavila.

Ko sta prispela do Jenninega stanovanja ji je Matt dejal: “ÄŒe boÅ¡ karkoli potrebovala, živim na koncu hodnika. Lahko me zbudiÅ¡ tudi sredi noči. Zjutraj grem v službo, a bom med malico priÅ¡el pogledati kako si. Zdaj pa se spočij, da si čimprej opomoreÅ¡ od te travmatične izkuÅ¡nje.”

Jenna je samo prikimala in zaprla vrata, ter jih zaklenila. Oblile so jo solze. Iz sebe je želela sprati vse Jackove dotike. Pod tušem se je drgnila skoraj eno uro, nato pa se na postelji zvila v klobčič in v solzah zaspala.

Zbudila se je, ko je nekdo neumorno zvonil na vhodna vrata. Mukoma se je vstala in pla odpret. Vanjo je planila njena sestra Arabela. “Jenna, si vredu? Prisežem, da če bi vedela bi priÅ¡la prej. Upam, da prasca zaprejo do konca življenja! Vedela sem, da je na njem nekaj čudnega! O sestra moja, tako mi je žal!”

“Arabela, dovolj bo,da me objameÅ¡ in sočustvujeÅ¡ z mano. Kar je bilo, je bilo. Pika. ÄŒez nekaj dni se bom pobrala in Å¡la naprej.” “O, oprosti.” Arabela je stopila do nje in jo objela. Nekaj časa sta tako stali v tiÅ¡ini.

Zopet je pozvonilo na vratih. Jenna je odprla vrata. Bil je Matt. “Živjo, priÅ¡el sem pogledati, če si vredu in prinesel sem ti nekaj toplega iz restavracije, da boÅ¡ vsaj nekaj pojedla.” “Hvala Matt. Zelo si prijazen. Vstopi naprej prosim.” je dejala Jenna. “Hvala, a letim nazaj v službo. Jutri se ponovno oglasim. Drži se punca. Adijo.” Jenni je namenil nasmeÅ¡ek, Arabele pa skoraj ni opazil.

“Jenna, kdo je to? Ali si mi kaj zamolčala?” je vzrojila Arabela, ko je Jenna zaprla vrata. “To je Matt. ÄŒe nebi bilo njega, bi me Jack včeraj res posilil. Sedi za mizo in mi pomagaj pojesti. Sama nimam preveč apetita.”

Matt je redno prihajal k Jenni vsak dan. Postala sta dobra prijatelja. Skupaj sta šla na sodišče in spremljala Jackovo sodbo. Ko je prišla iz sodne dvorane je vedela, da se zanjo začenja novo poglavje.

Nekaj mesecev kasneje se je simpatija med Jenno in Mattom poglabljala. Vsak večer sta prebila skupaj.

Pospravila sta po večerji in se namenila v spalnico, da bi si ogledala kakšen film. Jenna se mu je namestila v naročje. Bolj kot na film je bila pozorna na bitje njegovega srca in na njegove močne roke, ki so jo objemale.

Ko je bilo konec filma se je oglasil Matt: “Počasi se bom odpravil domov.” Vstala sta in se odpravila proti vratom. “Matt, ostani. Prosim.” Pogledala ga je v oči.

“Samo… rada bi bila s tabo. Ob tebi se počutim…” Molčala je, kot, da bi izbirala prave besede. Stopila je nekoliko stran od njega. “Počutim se varno in…” Pogoltnila je velik cmok. “In?” je dejal Matt in se ji približal ter jo nežno objel. “Ljubljeno.” je tiho dejala Jenna.

Poljubil jo je na vrh glave, jo prijel za roko in jo odpeljal v spalnico.

Ko sta legla, se je Jenna stisnila tesno k njemu. Glavo je naslonila na njegove prsi in spokojno zaspala. Matt je Å¡e vedno bedel. RazmiÅ¡ljal je o tem, kako ji naj pove, da mu je vÅ¡eč in da jo… ljubi. Ob tej misli se je zdrznil.  Do zdaj je ljubil le enkrat, že dolgo tega.

Pokril jo je in tudi sam zaspal.

Jenno je zbudilo zvonenje na vratih. Pazljivo, da nebi zbudila Matta, se je odpravila iz spalnice. “Arabela, nekateri hočemo Å¡e spati!” je nataknjeno napadla svojo sestro. “Saj vem, da me imaÅ¡ rada.” Sama se je povabila v stanovanje in na mizo zložila nekaj drobnarij. “Upala sem, da bom lahko pozajtrkovala skupaj s sestro, da bova malo počvekali, malo opravljali,.. Saj veÅ¡ kot včasih.”

Stopila je k pultu, da bi vzela nož, ko je v umivalniku zagledala dva umazana krožnika. “Jenna? Ali česa ne vem? Ali sta ti pa Matt…?” Jenna je zavila z očmi. “Pa se je začelo” si je mislila. “Ja, Arabela. Matt je že večkrat večerjal pri meni in jaz pri njem. ImaÅ¡ kaj proti?” je nastrojeno vpraÅ¡ala.

“Ali ga ljubiÅ¡? Ali on ljubi tebe?” je vrtala Arabela. “Ja ljubim ga, ampak…” Jennin pogled je postal žalosten. “Ampak ne veÅ¡, če on ljubi tebe.” je dokončala Arabela.

“Ljubim jo.” Obe sta presenečeno pogledali proti spalnici. Nista se zavedali, da jima Matt prisluÅ¡kuje. “Ljubim te Jenna. Sinoči, ko si zaspala sem se ubijal z mislijo, kako naj ti to povem, saj nisem hotel pritiskati nate.” PriÅ¡el je do njiju. Arabeli je pokimal v kratek pozdrav. Pristopil je do Jenne.

“Jaz se bom odpravila.” je dejala Arabela, vzela svojo torbico in se odpravila iz stanovanja.

Matt in Jenna sta nekaj časa zrla v zaprta vrata, nato pa jo je Matt prijel za brado in jo nežno privzdignil in jo lahno poljubl. Ko mu je poljub vrnila ga je poglobil.

“Jenna bi bila moje dekle?” je dejal. Jenna ga je gledala v oči in molčala. “Ni nama treba hit…” sredi stavka ga je poljubila. Ko se je odmaknila jo je presenečeno vpraÅ¡al: “Je bil to ja?” Nasmehnila se je, ga objela okoli vratu in ga cmoknila na lice. “To je bil ja. Želim biti tvoje dekle Matt.”

Ob močni brci otroka, ki sem ga je nosila pod srcem, se je predramila iz spominov. Spet je začela pospravljati zvezke. Ko je polnila že tretjo škatlo je v stanovanje prišel Matt. Ob pogledu nanj se je zavedla, da je verz, ki  ga tolikokrat zapisala v zvezke kot dijakinja, dejansko doživela.

Izkusila je peklensko trpljenje z Jackom. Nepopisno veselje, ko se je ob večerih družila z Mattom. Sedaj pa okuša kaj je to prava ljubezen z osebo, ki ji pomeni največ na svetu.  Čez kakšen mesec, pa se bo njuni ljubezni pridružilo še majhno bitjece, ki pridno raste pod njenim srcem.

by Puma