Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Dec 16, 2011

Objavil/a in Resnične zgodbe, Spovednica

My fulfilled dreams



икони цениveterDež še vedno polzi skozi drevesne liste, še zmeraj je slišati kako veter žvižga.

Prava jesenska noč je. Temperatura je ravno prava za sedenje na udobnem, mehkem kavču na balkonu. Zagledala sem se v avtomobile, ki drvijo skozi mesto, pa čeprav je že pozna nočna ura. V takih trenutkih začneš nehote premišljevati. Kar tako iznenada. Iz moje skodelice se je valil dim, dišalo je po sladkem čaju. Spomnilo me je na čas, ko sem bila mlajša. Začela sem se zavedati, kako so naključja vedno poskrbela, da se je moje življenje vedno vrtelo okrog otrok.

Že kot majhna deklica, sem vedno na nekoga pazila. Nisem imela veliko prijateljic sovrstnic, saj mi je bilo druženje z majhnimi otroci vedno v večje zadovoljstvo. Tako se spominjam tudi prve družine pri kateri sem bila. Spomnim se 3-letne deklice Eme in najine povezanosti, pa čeprav je bilo med nama 10 let razlike.

Pri njej in njeni družini sem se resnično dobro počutila, saj smo veliko popoldnevov preživeli skupaj ob peki piškotov, pic, gledanju risank in poslušanju otroških pesmic. Najbolj mi je bil všeč občutek, ko mi je vračala ljubezen. Skočila mi je v objem, me stisnila in mi rekla da me ima rada. Iz njenih oči sem lahko razbrala iskrenost. Otroci nimajo v sebi nobene zlome, kar povejo resnično mislijo in čutijo, kar ti čutiš. Niso kot odrasli, ki te kritizirajo, so sebični, neprivoščljivi in ponavadi ne znajo ceniti tvoje ljubezni. Verjetno sem se zaradi tega zavedanja, vedno najbolj razumela z otroci.

Ko sem postala malo starejÅ¡a je v družini sestrična povila malo Teo. Že po nekaj tednih, ko je priÅ¡la iz bolniÅ¡nice sem ji pomagala. In ni mi bilo težko. Prav nič. ÄŒeprav sem imela samo 17 let, sem veliko postorila. Previjala sem jo, hranila, skrbela zanjo… Prebrala sem skoraj vse knjige o novorojenčkih, ki so bile na knjižni polici. Res sem uživala v tem, počutila sem se koristno in čutila kako mi Tea ljubezen vrača. Bila je pravi bonbonček in skrb zanjo me je osrečevala.

Tea je odraščala in jaz sem bila vse manj z njo. Takrat sem začela hoditi ven in se družiti s svojimi sovrstnicami. Vedno sem bila bolj nedružabna oseba in le malo ljudi je lahko osvojilo moje srce. Vendar sem kmalu spoznala osebo, ki mi je spremenila življenje. Že ob prvem pogovoru z njo sem vedela, da imamo zelo veliko skupnega in da nama nikoli ne zmanjka teme za pogovor. Mislila sem si, da tako mora biti, ko spoznaš svojo najboljšo prijateljico.

Z Anio smo preživele ogromno, ampak res ogromno časa skupaj. Ni stvari, ki je ne bi vedele druga o drugi. Vedno sva si stale ob strani, naj so bili problemi hudi ali pa ne, povezani s fanti ali pa z družino,… Preživela sem res nekaj čudovtih let skupaj z njo, veliko zabav, smeha, joka,…  Kadar sem bila žalostna je bila žalostna z mano, kadar se mi je kaj lepega zgodilo je bila srečna tudi ona. Bila mi je kot sestra. Nekako pa sem vedno pogreÅ¡ala te majhne otroke poleg sebe. Vedno, ko sem jih zagledala, videla kako se podijo po igrišču, mi je bilo pri srcu prijetno in velikokrat sem razmiÅ¡ljala, kdaj bom sama imela otroke. Želela sem si imeti veliko družino, saj sem sama svoje otroÅ¡tvo preživela samo z mamo in zato bila velikokrat osamljena.

PriÅ¡la sem spet v realen svet in opazila, da mi je muca zaspala v naročju. Malce sem jo pobožala in si natočila iz vrča Å¡e čaja, ki je postal že skoraj mrzel. Bilo mi je zelo prijetno. Začutila sem čudovito, čarobno jesen. Ko sem pogledala na ulico, so raznobarvni drevesni listi poplesovali po zraku. V misli mi je priÅ¡el dan, ko sem spoznala sedanjega fanta Aneja. Že ko sem ga prvič zagledala, sem vedela, da ga hočem imeti. Tako sva kmalu pristala skupaj in začela najino ljubezensko zgodbo. Velikorat sem razmiÅ¡ljala o najini prihodnosti. O poroki, stanovanju, mogoče otročičku,… Vedela sem, da je to za njega Å¡e nekje daleč, čeprav je bil starejÅ¡i od mene, vendar se je v meni začel prebujati materinski čut. Močno sem si želela tega, pa čeprav sem vedela, da zadana Å¡ola Å¡e ni dokončana. Vse te misli malce potlačiÅ¡, saj se zavedaÅ¡ da morasta biti oba za to, vendar to ni bilo za dolgo.

Sestra je rodila in jaz sem prvič pestovala Nežo. Tej mali prstki, ta mali nosek, te male očke,… Zaželela sem si, da bi bila moja. Bila je ljubezen na prvi pogled in moram povedati, da ni bilo dneva, da sestri ne bi pomagala pri negi Neže. Ko sem le imela čas, sem prihitela k njej. Topi se ti srce, ko gledaÅ¡ to majhno, nedolžno bitje, ki joče samo zaradi tega, ker te potrebuje. Res je, da so bili dnevi tudi velikokrat težki, vendar vedno poplačani z nesebično ljubeznijo. Vedno bolj sem si želela imeti otroka. Ne znam opisati občutka, ko sem zagledala te majhne, ljubke stvarce. Moje srce je vztrepetalo in začelo hrepeneti. Nisem mogla razumeti iz kje izvira takÅ¡na želja. Medtem, ko so moje sovrstnice hodile po zabavah, se družile, delale neumnosti, sem jaz hotela le imeti družino. Drugo mi ni bilo pomembno.

Pogledala sem na uro in se začudila koliko časa sem že zunaj, bilo je pozno in ura primerna za spanje. Iz vrča sem si natočila zadnje kapljice, sedaj že ledenega čaja. Ker je postajalo vedno hladneje, sem se zavila v toplo, mehko odejo. Vendar se nekako nisem mogla spraviti nazaj v hišo, nisem se mogla znebiti tega občutka, te želje, ki je rasla v meni. Mogoče je te moje misli napeljal dogodek, ki me je nehote pretresel. Izvedela sem, da je punca mojega svaka noseča.

Nisem hotela tako sprejeti novice, vendar me je prizadelo. Vedno sem si želela, da bi sama postala mlada mamica, prav tako kot je ona. Pravzaprav niti sama dobro ne razumem svojega občutenja ob tej novici. Morala bi biti srečna, vesela za njiju, vendar nisem bila. Telo je obdal občutek krivde, vendar nisem mogla kontrolirati svojih občutkov, najverjetneje, ker sem si sama tega tako želela. Čeprav sem še mlada in imam še veliko časa pred sabo, da ustvarim svojo družino, na to nisem hotela niti pomisliti.

Minilo je kar nekaj mesecev… Å e vedno je na dan silila moja močna želja, vendar Anej Å¡e vedno ni bil pripravljen ustvariti družine z mano. Veliko dni je bilo, ko sem bila zelo žalostna in razočarana. Po eni strani sem razumela in vedela, da moram najprej končati Å¡olo. Stanovanje sva si počasi uredila in postalo je prav prijetno gnezdece za naju.

In nekega pomladnega jutra je napočil dan, ki mi je spremenil življenje. ÄŒutila sem, da se nekaj dogaja v mojem telesu, vendar na to nisem pomislila. Zamujala mi je menstruacija. Najprej sem bila prepričana, da je to zaradi stresa pred izpiti, vendar sem po parih dneh razmiÅ¡ljala, da je le mogoče, da… Ne, ne morem verjeti, to ni mogoče,… Morala sem se prepričati. Moje srce je utripalo cel dan, dvakrat močneje kot ponavadi. Vedela sem, da moram nekoga poklicati, v tistem trenutku se mi je zdela najbolj primerna oseba Ania. Rekla sem ji, da morava po test nosečnosti. Na drugi strani zveze je utihnilo. Mislim, da je bila Å¡e bolj presenečena kot jaz. Rekla sem ji, naj ne skrbi, saj je to samo preventivno. OdÅ¡le sva skupaj v trgovski center in ga kupile. Od napetosti nisem mogla čakati, da bi priÅ¡la domov. Trenutki tiÅ¡ine med nama so mi dali misliti.

RazmiÅ¡ljala sem o tem, kaj če bo test pozitiven. Pred samo nisem mogla videti niti ene negativne stvari. Oči so mi zarosile solze. Tega si želim že odkar pomnim in mogoče je ta trenutek priÅ¡el… PriÅ¡le sva na stranišče. Opazila sem, da ima Anio, njena drža je sporočala, kako močno je v skrbeh zame. Tudi ona je vedela kako si tega želim, vendar je bila vedno prepričana, da moram počakati. Tista minuta, ki sva jo mogle čakati je bila najdaljÅ¡a v mojem življenju.

Z Anio sva se stiskale za roko in gledale na uro. Tisti trenutek, oh, verjetno se ga bom spominjala celo življenje,… Pogledala sem na test in videla, da je pozitiven. Nisem si mogla pomagati, zakričala sem in pričela jokati. Vendar te solze niso bile solze žalosti, ampak solze sreče. Ania, ki mi je bila vedno kot sestra je jokala z mano. Bilo je seveda prehitro za veselje, ampak tega ni bilo mogoče odmisliti. Z Anio sva se objeli in vpraÅ¡ala me je, kako bom to povedala Aneju. Pri srcu me je stisnilo, upala sem, da bo srečen prav tako kot sem jaz. Vedela sem, da bo čudovit očka in da bomo skupaj prava srečna družinica. Prav tako, kot sem si vedno želela. Moje misli so bile zasanjane. Odpravila sem se k Aneju polna sreče in zadovoljstva.

Mamica bom. Samo ta misel se mi je podila po glavi. Prvič v življenju sem občutila kaj pomeni prava sreča. Zavedaš se, da je tvoje življenje dobilo smisel. In da raste novo življenje pod tvojim srcem, je nekaj, kar se z besedami ne da opisati. Na to sem čakala, tega sem si želela in sedaj je moje življenje dobilo novi pogled na svet. Prijela sem se za trebušček, se nasmejala in ves svet je lahko videl, ko sem hitela domov, da iz mojih oči sije neizmerna in nepopisna sreča.