Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
May 17, 2013

Objavil/a in Erotične zgodbe

Venerin griček v Ameriki



Z Veroniko sva ostala sredi teme, dežnih kapelj in nama nepoznane
dežele. Občutek ni bil prijeten, zato se je stisnila k meni in se vprašujoče
zagledala vame. Stala sva nekaj korakov od vhoda v recepcijo. Hotel sem
reči kaj lepega, nekaj o tem, kar sem našel v temni modrini njenih oči, ko
se je nenadoma ulilo kot iz Å¡kafa. Z roko v roki, spremljana z bliski in
grmenjem, sva stekla pod streho. Sobo sem plačal za dva dni vnaprej, po
nekaj minutah pa sva se znašla pred vrati s tremi ključavnicami, ki so bile
v medli svetlobi več, kot zgovorne. Amerika pač!
Uporabna je bila zgolj ena ključavnic, a v sobi so bili tv, telefon in
kopalnica, kar je bilo za občutek razkošja popolnoma dovolj. Veronika je
stopila k omari in jo odprla, jaz pa sem poklical blaževega strica ter mu
dal telefonsko številko motela. Tip mi je neprijazno razložil, da denarja še
nima, a da bo poklical takoj, ko bo zbral dogovorjeno vsoto, potem pa je
prekinil. Prešel me je občutek, da tudi v prihodnje ne bo šlo gladko. Že na
prvi pogled je bil videti potuhnjen in zahrbten, take ljudi pa človek najraje
vidi daleč od sebe. Odložil sem slušalko in hotel prižgati cigareto, a sem
si v hipu premislil.
Pogled na Veroniko me je bliskoma odvrnil od krute realnosti in me
popeljal v svet čudes. Kazala mi je hrbet po katerem so v bogatem slapu
padali razmočeni črni lasje, pod katerimi se je njen vitek pas razširil v
čudovito, brezhibno gladko ritko. Nogi je imela vzburljivo razkoračeni.
Potem se je malce prestopila, pri čemer sta oblini ritke drhte oživeli in
spremenili obliko v še bolj omamno, nakar se je počasi obrnila k meni.
Pokončni dojki z otrdelima bradavičkama sta se pri obratu rahlo zatresli;
dovolj, da sem začutil utrip prebujajoče se erekcije. Ujela je moj pogled
na izbočen, z drobcenim šopkom dlačic okrašen, napeto zaobljen venerin
griček, ki se je spodaj razšel v omamni, kakor krasno vzhajana žemljica
napeti polovički, ki sta me hipoma zanesli v vrtinec poželenja.
Izzivalno, kot je znala le ona, si je mednožje pokrila z rokama in me
pogledala v oči. Uh, kako je to čudovito dekle znalo igrati v greh vabečo
zapeljivko! V kopalnico je odšla ritensko, gibaje se kot mačka, in to me je
vrglo iz orbite. Zdi se mi, da sem se znašel ob njej in pod prho že isto
sekundo, če ne še prej. Bil je preskok v času, kajti kar naenkrat sva bila
namiljena, se poljubljala, si z rokami delala ugodja, se božala, strastno
objeta drsela drug po drugem in padala v ekstazo, dokler naju pršenje
tople vode ni očistilo vseh zemeljskih grehov in sva, še vsa mokra, stekla
pod rjuhe. Če bi me kdo vprašal, kaj vse sva počenjala, bi mu rekel, da
lažje povem, česa nisva poizkusila, kajti potem mi sploh ne bi bilo treba
govoriti. Å e potem, ko sva tesno objeta zdrsnila v spanec, naju je vsak
najmanjši premik popeljal v sladko ekstazo poželenja. Oklepala se me je z
rokama in nogama, se prižemala k meni ter me vso noč obdržala v sebi.
Spati ob njej in jo čutiti tako do konca predano, je bilo doživetje, ob
katerem me ne bi bilo strah umreti, kajti vse tisto, kar sem čutil, bi odšlo z
menoj v večnost …”
Dino je nenadoma utihnil in nežno zagrabil laurino dlan, ki je lezla za
pas njegovih hlač. Zmotili so ga čudni glasovi, ki so prihajali iz mračnega
kota pod oknom. Pogledal je proti kavču, kjer je pod rjuhami astmatično
sopihalo, brcalo, se prerivalo, migalo, Å¡umelo, se dogajalo nekaj, kar je
vzbujalo občutke blizu grozi. Nekaj, kar je spominjalo na rokoborbo dveh
zares hudih nasprotnikov.
Vedno isto, je pomislil, vedno isto! Komu in zakaj pripovedujem, če pa
me nihče ne posluša? Ta dva srečneža sta gladko pozabila, da obstojam ter
odpotovala na čudežna polja ljubezni, kot da me ni. In Laura!
“PosluÅ¡aj,” se je Å¡epetaje obrnil k njej, “občutek imam, da bi bilo dobro
izginiti, kaj praviÅ¡?”
“Prav imaÅ¡,” se je nasmehnila. “Medtem ko sem posluÅ¡ala, sploh nisem
opazila, kaj se dogaja. Sta pa res od sile!”
Izvlekla je svojo nežno dlan izza njegovih hlač, izpraznila svoj kozarec
do dna, si prižgala cigareto ter se dvignila s stola. Potem se je sklonila k
njemu, ga prijela za brado, mu jo potisnila navzgor, v naslednjem hipu pa
sta se znašla v enem tistih poljubov, katerih strast človeku zmeša glavo.
Njegovi roki sta zašli na njene boke ter se spustili navzdol, a ga je odrinila
od sebe in lahko je opazoval le Å¡e to, kako z gracioznim korakom krasno
raščene mladenke izginja v temo.
Hudič! Kaj pa je kar naenkrat narobe, je zaklel sam pri sebi. Nenadoma
se je počutil bedasto, kajti njen odhod brez razlage ga je pustil v hudih
dvomih. Hotnica se je šla vroče igrice, me za slovo strastno poljubila,
potem pa kar odšla in pika! Kaj si pa mislijo! Sicer pa je tako še bolje, me
vsaj ne bo bolela glava, se je tolažil, kajti prebrisanke znajo postati tudi
nadležne, mlada pa je ravno dovolj, da o kakšnem resnem odnosu med
nama sploh ni za misliti.
Nasmehnil se je v plamen sveče, pograbil cigarete in vrečko, ki jo je
prinesel iz trgovine ter odšel v zgornje nadstropje. Poleg sobe, v kateri je
spal on, je bila zgoraj še ena manjša soba, ki pa je bila ves čas zaklenjena,
sodeč po šumih, ki jih je slišal, ko je hodil mimo, pa je bila sedaj tam notri
čudaška Laura. Kar naj bo, si je mislil, in za oba bo bolje, če bo ostala kar
tam. Ampak po drugi strani je pa … ah, kaj bi s tem!
Prižgal je petrolejko, ki jo je kupil nekaj dni pred tem. Njena svetloba
se mu je zazdela v primerjavi s plamenom sveče pravo razkošje. Odprl je
steklenico vina ter se zgrozil ob spoznanju, kako mu je to prišlo v navado.
Pil ga je kot vodo, kot bi to bilo nekaj samo po sebi umevnega, kar pa ni
bilo ravno zdravo. Za njegove načrte o prihodnosti pa sploh ne. Tokrat je
zadnjič, si je rekel.
“Na juriÅ¡, preklete kurbe!” je nenadoma zasliÅ¡al bojni krik od spodaj,
tik zatem pa je tako treščilo z vrati, da se je moral zasmejati. Ravno je
hotel sesti, ko je skozi vrata privihrala Laura.
“Kaj se pa dogaja?” je prestraÅ¡eno vpraÅ¡ala.
Bila bi čisto gola, če najnujnejšega ne bi skrila za brisačo. Dino si je
moral priznati, da bi kaj lepšega in bolj poželjivega našel le v sanjah. Z
lasmi, spetimi navzgor in ustnicami, ki so ga spominjale na Meg Ryan, je
bila nekaj, ob čemer je pozabil na ves preostanek sveta.
“Nič hudega,” se je veselo zasmejal. “Le tvoj stric Leopold so doživeli
tako imenovani orgazem, to, kar si slišala, pa je le izražanje zadovoljstva
ob radostnem spoznanju, da zna življenje biti sem ter tja tudi lepo.”
“A tako?” se je, nenadoma sproščena, zasmejala tudi Laura. “Mislila
sem, da se dogaja kaj groznega, kajti v naÅ¡i rodbini je to čisto … ah, nič!”
Obrnila se je in mu dala vedeti, da je v resnici zares gola. V nekaj
korakih, kolikor je potrebovala, da vzburljivo migajoč z boki izgine v
temi hodnika, mu je pokazala, kako krasne sence se naredijo na oblinah
premikajoče se nage ritke rosno mladega dekleta in kako neverjetno hitro
se ob pogledu na nekaj tako vzburljivega moškemu dvigne. Če bi rekli, da
je bil to prizor za bogove, bi zvenelo preveč plehko in obrabljeno, a če bi
rekli, da je Dina spominjala na Evo, ko je z drevesa trgala prepovedan
sadež in človeštvo popeljala v greh, bi bili že korak bliže resnici.
Spil je požirek vina iz steklenice, odšel na balkon in si prižgal cigareto.
Potegnil je dim, potem pa se, slone na ograji, zagledal v srebrno valovanje
reke med skalovjem. Pogled so mu zakrivale sence smrek in grmičevja, a
to je skrivnostnim čarom z mesečino obsijane noči le še dodalo. Noč je
bila za tisti čas nenavadno topla, skorajda vroča. Z malce domišljije bi ji
lahko rekli tropska.
Vino, je potežkal steklenico, preden jo je ponesel k ustom, posloviti se
bova morala. Dolgo sva bila prijatelja, a tam zunaj me čaka svet, kjer se
bova v prihodnje srečevala bolj poredko.
“Izposodila si bom petrolejko,” ga je presenetil laurin glas, prihajajoč
od nekod za njegovim hrbtom. Hotel se je obrniti, a si je premislil.
Morda je še vedno gola in to bi bila kaplja čez rob, ga je prešlo.
“Kar daj,” je odgovoril, “znajdem se tudi v temi.”
“Ko se uredim, ti jo prinesem nazaj. V redu?” se je oglasila obenem s
pojemanjem svetlobe. Zaslišal je nekaj oddaljujočih se korakov in potem
cvileče škripanje vrat v kopalnici.
Že prav, si je mislil, preživel bom, če jo prineseš ali pa ne, a tiste
škripajoče tečaje bom namazal z oljem kar takoj zjutraj. A je še vedno
gola? Čisto naga ali malce manj naga? Res je lepa, ta čudna punca! Kaj
lepa! Fantastična! In da je Zweisteinova!? Ta tip je ja nor, še bolj nor, kot
njegov bratranec Nori Leo! In zakaj je sploh prišla v Cvovle, ko pa je
svet, mislim, normalen svet, tako velik? Ni videti, da bi tista rodbinska
bolezen tudi njo vrgla iz tira, ali pa?
Razglabljajoč o tem, je odšel v sobo, z mize vzel steklenico in se vrnil
na balkon, kjer je sedel v kar dobro ohranjen fotelj. Spil je nekaj požirkov
vina, odložil steklenico na tla, potem pa prisluhnil glasovom noči. Zaneslo
ga je do te mere, da je preslišal šumenje mehkih, skoraj neslišnih korakov,
ki so se ustavili tik za njegovim hrbtom.
Najprej jo je, zatopljen v misli, začutil.
Spustila se je okobal v njegovo naročje, mu ovila roki okrog vratu, se
prižela k njemu in si z jezikom utrla pot v njegova usta. Dala mu je
poljub, kakršnega še nikdar ni dobil, in ko sta se njegovi roki dvignili k
njenim bokom, je začutil le golo, od vlage hladno, a na nek čudežen način
razžarjeno kožo. Bila je gladka, voljna, drhtela je, a to so bili vzburjenje,
hotenje in želja. Kjerkoli se je je dotaknil, je zažarela, kot so od silnega
poželenja zažarele tudi njegove dlani. Misli, če jih je v valovih nenadoma
prebujene sle sploh kaj bilo, so utonile v vrtinčasta brezna onkraj razuma.
Sedanjost je nenadoma postala preteklost in se spremenila v prihodnost, v
nasladnem brezčasju pa se je izoblikovala v vsepomenski in vseobsegajoč
nič, ki je pomenil v sladostrastje tonečo večnost.
“Vstani!” mu je ukazovalno zaÅ¡epetala v uho, medtem ko se je dvigala
tudi sama. V modrikasti mesečini se mu je zdela kot prikazen z Olimpa,
kjer so boginje lepša od lepše.
Slekla ga je, še preden je v omotici poželenja dojel, kaj od njega sploh
hoče.
“Pridi!” ga je Å¡epetaje potegnila za seboj v sobo, kjer se mu je, obsijana
od petrolejke in ovita v vihrajoče pramene las, zdela kot privid iz starih
časov.
Legla je na kavč in ga potegnila nase.
“Imej me rad,” je Å¡epnila, “imej me rad, kot si imel rad tisto bajno
Veroniko, in naredi mi vse tisto, o čemer si znal tako lepo govoriti. Uh,
daj me … naj bom tvoja. Oh, Dino, ko bi le vedel, kako si me …”
Ni je pustil dokončati, kajti tako silno ga je spominjala na Veroniko, da
se je od silovite želje imeti jo, znašel v njej, še preden ji je uspelo reči še
kaj lepega. In lepo, mislim, čudovito je bilo to, da je hotela biti njegova,
da je gorela od želje in ga sprejela s tako divjo strastjo, da ga je zapustil
razum. Trajalo je uro ali dve, morda celo večnost in, kakor se jima je
zdelo potem, ko sta obležala v tihem objemu, prav do zadnjega diha.
Ko sta prišla k sebi, mu je po nekaj vročih poljubih dovolila, da je
odšel do mize in prinesel cigarete in steklenico vina.
“Tako čudovito pijana in na tako krasen način, pa nisem bila Å¡e nikoli
pred tem,” se je polglasno zasmejala. “In ne vem, ali je to od vina, ali od
tistega, kar si mi tako silno lepega naredil.”
“Najbrž bo od obojega,” ji je, smeje se, odgovoril, “a ne boj se, jaz se
počutim prav tako kot ti.”
“Sem ti bila vÅ¡eč?”
“Nikar ne spraÅ¡uj! Ko sem te videl na vlaku, si se mi zdela povsem
nedolžna, a sedaj moram priznati, da bolj izkušenih, kot si ti, nisem imel
ravno veliko. Le kdo te je učil?”
“Nihče,” se je zasmejala, “a, če že kdo, potem si bil to ti. Tiste reči, ki
sta jih počenjala z Veroniko, si opisoval tako strastno, da sem jih hotela
doživeti tudi sama, in sem jih res, in niti malo mi ni žal.”
“Ampak …”
“Vem kaj misliÅ¡,” ga je prekinila, “a vedi le to, da sem čutila, kako me
občutiš, kar me je pripravilo do tega, da sem ti začela vračati z isto mero.
Z nekom, ki se ljubi tako kot ti, je ljubljenje nekaj najbolj čudovitega, kar
lahko doživiÅ¡. Daj mi steklenico!”
To, da je nekaj požirkov potegnila kar iz steklenice, je bilo pri njej
videti simpatično. Nežno jo je pobožal po licu, si nekaj požirkov privoščil
tudi sam, potem pa vrnil steklenico na nočno omarico..
“A Å¡tedilnik morda deluje?” ga je presenetila z vpraÅ¡anjem, ki se ni
zdelo v kontekstu.
“Deluje,” je presenečeno odgovoril, “že dober teden. Pa ja ne misliÅ¡ kaj
kuhati?”
“Le vodo,” je rekla. “Rada bi se umila, in če si za to, se bova potem
ljubila Å¡e enkrat.”
“Uh,” je vzdihnil in se nasmejal, “ti moja mala nimfa!”
Sklonil se je navzdol in jo poljubil na nasršeni bradavički, ona pa ga je
takoj zatem potegnila v poljub. Njeni ustnici sta bili mehki in sočni, kot
zreli jagodi, njeni poljubi pa so vpili po še tisoč takih.
“Sedaj pa najdi primeren lonec in prinesi vodo!” je ukazala in pri tem
je bila videti tako prisrčno navihana, da jo je ubogal brez besed, poslušno
kot suženj.
V kopalnici je poiskal lonec, ki je bil tam prav v ta namen, ga napolnil
z vodo in odnesel na Å¡tedilnik. Ko je vklopil plin in je zagorelo, se je vrnil
k Lauri.
Sledila je noč kakršne človek doživi malokrat v življenju ali pa nikdar.
Napolnjevale so jo želje, vzdihi razburkanih strasti pa so se topili v šepetu
nežnih besed in na koncu tudi utehe.
Daleč pod njima je, obsijana z modrikastim srebrom polne lune, med
skalovjem šumeče valovila reka; ko je skozi noč zavela topla in dehteča
sapa, pa so zašumeli tudi gozdovi.
B. Grant

v-dezjuZ Veroniko sva ostala sredi teme, dežnih kapelj in nama nepoznane

dežele. Občutek ni bil prijeten, zato se je stisnila k meni in se vprašujoče

zagledala vame.

Stala sva nekaj korakov od vhoda v recepcijo. Hotel sem

reči kaj lepega, nekaj o tem, kar sem našel v temni modrini njenih oči, ko

se je nenadoma ulilo kot iz Å¡kafa. Z roko v roki, spremljana z bliski in

grmenjem, sva stekla pod streho. Sobo sem plačal za dva dni vnaprej, po

nekaj minutah pa sva se znašla pred vrati s tremi ključavnicami, ki so bile

v medli svetlobi več, kot zgovorne.

Amerika pač!

Uporabna je bila zgolj ena ključavnic, a v sobi so bili tv, telefon in

kopalnica, kar je bilo za občutek razkošja popolnoma dovolj. Veronika je

stopila k omari in jo odprla, jaz pa sem poklical blaževega strica ter mu

dal telefonsko številko motela. Tip mi je neprijazno razložil, da denarja še

nima, a da bo poklical takoj, ko bo zbral dogovorjeno vsoto, potem pa je

prekinil. Prešel me je občutek, da tudi v prihodnje ne bo šlo gladko. Že na

prvi pogled je bil videti potuhnjen in zahrbten, take ljudi pa človek najraje

vidi daleč od sebe. Odložil sem slušalko in hotel prižgati cigareto, a sem

si v hipu premislil.

Pogled na Veroniko me je bliskoma odvrnil od krute realnosti in me

popeljal v svet čudes. Kazala mi je hrbet po katerem so v bogatem slapu

padali razmočeni črni lasje, pod katerimi se je njen vitek pas razširil v

čudovito, brezhibno gladko ritko.

Nogi je imela vzburljivo razkoračeni.

Potem se je malce prestopila, pri čemer sta oblini ritke drhte oživeli in

spremenili obliko v še bolj omamno, nakar se je počasi obrnila k meni.

Pokončni dojki z otrdelima bradavičkama sta se pri obratu rahlo zatresli;

dovolj, da sem začutil utrip prebujajoče se erekcije. Ujela je moj pogled

na izbočen, z drobcenim šopkom dlačic okrašen, napeto zaobljen venerin

griček, ki se je spodaj razšel v omamni, kakor krasno vzhajana žemljica

napeti polovički, ki sta me hipoma zanesli v vrtinec poželenja.

Izzivalno, kot je znala le ona, si je mednožje pokrila z rokama in me

pogledala v oči. Uh, kako je to čudovito dekle znalo igrati v greh vabečo

zapeljivko! V kopalnico je odšla ritensko, gibaje se kot mačka, in to me je

vrglo iz orbite. Zdi se mi, da sem se znašel ob njej in pod prho že isto

sekundo, če ne še prej.

Bil je preskok v času, kajti kar naenkrat sva bila

namiljena, se poljubljala, si z rokami delala ugodja, se božala, strastno

objeta drsela drug po drugem in padala v ekstazo, dokler naju pršenje

tople vode ni očistilo vseh zemeljskih grehov in sva, še vsa mokra, stekla

pod rjuhe. Če bi me kdo vprašal, kaj vse sva počenjala, bi mu rekel, da

lažje povem, česa nisva poizkusila, kajti potem mi sploh ne bi bilo treba

govoriti. Å e potem, ko sva tesno objeta zdrsnila v spanec, naju je vsak

najmanjši premik popeljal v sladko ekstazo poželenja. Oklepala se me je z

rokama in nogama, se prižemala k meni ter me vso noč obdržala v sebi.

Spati ob njej in jo čutiti tako do konca predano, je bilo doživetje, ob

katerem me ne bi bilo strah umreti, kajti vse tisto, kar sem čutil, bi odšlo z

menoj v večnost …”

Dino je nenadoma utihnil in nežno zagrabil laurino dlan, ki je lezla za

pas njegovih hlač. Zmotili so ga čudni glasovi, ki so prihajali iz mračnega

kota pod oknom. Pogledal je proti kavču, kjer je pod rjuhami astmatično

sopihalo, brcalo, se prerivalo, migalo, Å¡umelo, se dogajalo nekaj, kar je

vzbujalo občutke blizu grozi. Nekaj, kar je spominjalo na rokoborbo dveh

zares hudih nasprotnikov.

Vedno isto, je pomislil, vedno isto! Komu in zakaj pripovedujem, če pa

me nihče ne posluša? Ta dva srečneža sta gladko pozabila, da obstojam ter

odpotovala na čudežna polja ljubezni, kot da me ni. In Laura!

“PosluÅ¡aj,” se je Å¡epetaje obrnil k njej, “občutek imam, da bi bilo dobro

izginiti, kaj praviÅ¡?”

“Prav imaÅ¡,” se je nasmehnila. “Medtem ko sem posluÅ¡ala, sploh nisem

opazila, kaj se dogaja. Sta pa res od sile!”

Izvlekla je svojo nežno dlan izza njegovih hlač, izpraznila svoj kozarec

do dna, si prižgala cigareto ter se dvignila s stola. Potem se je sklonila k

njemu, ga prijela za brado, mu jo potisnila navzgor, v naslednjem hipu pa

sta se znašla v enem tistih poljubov, katerih strast človeku zmeša glavo.

Njegovi roki sta zašli na njene boke ter se spustili navzdol, a ga je odrinila

od sebe in lahko je opazoval le Å¡e to, kako z gracioznim korakom krasno

raščene mladenke izginja v temo.

Hudič! Kaj pa je kar naenkrat narobe, je zaklel sam pri sebi. Nenadoma

se je počutil bedasto, kajti njen odhod brez razlage ga je pustil v hudih

dvomih. Hotnica se je šla vroče igrice, me za slovo strastno poljubila,

potem pa kar odšla in pika! Kaj si pa mislijo! Sicer pa je tako še bolje, me

vsaj ne bo bolela glava, se je tolažil, kajti prebrisanke znajo postati tudi

nadležne, mlada pa je ravno dovolj, da o kakšnem resnem odnosu med

nama sploh ni za misliti.

Nasmehnil se je v plamen sveče, pograbil cigarete in vrečko, ki jo je

prinesel iz trgovine ter odšel v zgornje nadstropje. Poleg sobe, v kateri je

spal on, je bila zgoraj še ena manjša soba, ki pa je bila ves čas zaklenjena,

sodeč po šumih, ki jih je slišal, ko je hodil mimo, pa je bila sedaj tam notri

čudaška Laura. Kar naj bo, si je mislil, in za oba bo bolje, če bo ostala kar

tam. Ampak po drugi strani je pa … ah, kaj bi s tem!

Prižgal je petrolejko, ki jo je kupil nekaj dni pred tem. Njena svetloba

se mu je zazdela v primerjavi s plamenom sveče pravo razkošje. Odprl je

steklenico vina ter se zgrozil ob spoznanju, kako mu je to prišlo v navado.

Pil ga je kot vodo, kot bi to bilo nekaj samo po sebi umevnega, kar pa ni

bilo ravno zdravo. Za njegove načrte o prihodnosti pa sploh ne. Tokrat je

zadnjič, si je rekel.

“Na juriÅ¡, preklete kurbe!” je nenadoma zasliÅ¡al bojni krik od spodaj,

tik zatem pa je tako treščilo z vrati, da se je moral zasmejati. Ravno je

hotel sesti, ko je skozi vrata privihrala Laura.

“Kaj se pa dogaja?” je prestraÅ¡eno vpraÅ¡ala.

Bila bi čisto gola, če najnujnejšega ne bi skrila za brisačo. Dino si je

moral priznati, da bi kaj lepšega in bolj poželjivega našel le v sanjah. Z

lasmi, spetimi navzgor in ustnicami, ki so ga spominjale na Meg Ryan, je

bila nekaj, ob čemer je pozabil na ves preostanek sveta.

“Nič hudega,” se je veselo zasmejal. “Le tvoj stric Leopold so doživeli

tako imenovani orgazem, to, kar si slišala, pa je le izražanje zadovoljstva

ob radostnem spoznanju, da zna življenje biti sem ter tja tudi lepo.”

“A tako?” se je, nenadoma sproščena, zasmejala tudi Laura.

“Mislila

sem, da se dogaja kaj groznega, kajti v naÅ¡i rodbini je to čisto … ah, nič!”

Obrnila se je in mu dala vedeti, da je v resnici zares gola. V nekaj

korakih, kolikor je potrebovala, da vzburljivo migajoč z boki izgine v

temi hodnika, mu je pokazala, kako krasne sence se naredijo na oblinah

premikajoče se nage ritke rosno mladega dekleta in kako neverjetno hitro

se ob pogledu na nekaj tako vzburljivega moškemu dvigne. Če bi rekli, da

je bil to prizor za bogove, bi zvenelo preveč plehko in obrabljeno, a če bi

rekli, da je Dina spominjala na Evo, ko je z drevesa trgala prepovedan

sadež in človeštvo popeljala v greh, bi bili že korak bliže resnici.

Spil je požirek vina iz steklenice, odšel na balkon in si prižgal cigareto.

Potegnil je dim, potem pa se, slone na ograji, zagledal v srebrno valovanje

reke med skalovjem. Pogled so mu zakrivale sence smrek in grmičevja, a

to je skrivnostnim čarom z mesečino obsijane noči le še dodalo. Noč je

bila za tisti čas nenavadno topla, skorajda vroča. Z malce domišljije bi ji

lahko rekli tropska.

Vino, je potežkal steklenico, preden jo je ponesel k ustom, posloviti se

bova morala. Dolgo sva bila prijatelja, a tam zunaj me čaka svet, kjer se

bova v prihodnje srečevala bolj poredko.

“Izposodila si bom petrolejko,” ga je presenetil laurin glas, prihajajoč

od nekod za njegovim hrbtom. Hotel se je obrniti, a si je premislil.

Morda je še vedno gola in to bi bila kaplja čez rob, ga je prešlo.

“Kar daj,” je odgovoril, “znajdem se tudi v temi.”

“Ko se uredim, ti jo prinesem nazaj. V redu?” se je oglasila obenem s

pojemanjem svetlobe. Zaslišal je nekaj oddaljujočih se korakov in potem

cvileče škripanje vrat v kopalnici.

Že prav, si je mislil, preživel bom, če jo prineseš ali pa ne, a tiste

škripajoče tečaje bom namazal z oljem kar takoj zjutraj. A je še vedno

gola? Čisto naga ali malce manj naga? Res je lepa, ta čudna punca! Kaj

lepa! Fantastična! In da je Zweisteinova!? Ta tip je ja nor, še bolj nor, kot

njegov bratranec Nori Leo! In zakaj je sploh prišla v Cvovle, ko pa je

svet, mislim, normalen svet, tako velik? Ni videti, da bi tista rodbinska

bolezen tudi njo vrgla iz tira, ali pa?

Razglabljajoč o tem, je odšel v sobo, z mize vzel steklenico in se vrnil

na balkon, kjer je sedel v kar dobro ohranjen fotelj. Spil je nekaj požirkov

vina, odložil steklenico na tla, potem pa prisluhnil glasovom noči. Zaneslo

ga je do te mere, da je preslišal šumenje mehkih, skoraj neslišnih korakov,

ki so se ustavili tik za njegovim hrbtom.

Najprej jo je, zatopljen v misli, začutil.

Spustila se je okobal v njegovo naročje, mu ovila roki okrog vratu, se

prižela k njemu in si z jezikom utrla pot v njegova usta. Dala mu je

poljub, kakršnega še nikdar ni dobil, in ko sta se njegovi roki dvignili k

njenim bokom, je začutil le golo, od vlage hladno, a na nek čudežen način

razžarjeno kožo. Bila je gladka, voljna, drhtela je, a to so bili vzburjenje,

hotenje in želja. Kjerkoli se je je dotaknil, je zažarela, kot so od silnega

poželenja zažarele tudi njegove dlani. Misli, če jih je v valovih nenadoma

prebujene sle sploh kaj bilo, so utonile v vrtinčasta brezna onkraj razuma.

Sedanjost je nenadoma postala preteklost in se spremenila v prihodnost, v

nasladnem brezčasju pa se je izoblikovala v vsepomenski in vseobsegajoč

nič, ki je pomenil v sladostrastje tonečo večnost.

“Vstani!” mu je ukazovalno zaÅ¡epetala v uho, medtem ko se je dvigala

tudi sama. V modrikasti mesečini se mu je zdela kot prikazen z Olimpa,

kjer so boginje lepša od lepše.

Slekla ga je, še preden je v omotici poželenja dojel, kaj od njega sploh

hoče.

“Pridi!” ga je Å¡epetaje potegnila za seboj v sobo, kjer se mu je, obsijana

od petrolejke in ovita v vihrajoče pramene las, zdela kot privid iz starih

časov.

Legla je na kavč in ga potegnila nase.

“Imej me rad,” je Å¡epnila, “imej me rad, kot si imel rad tisto bajno

Veroniko, in naredi mi vse tisto, o čemer si znal tako lepo govoriti. Uh,

daj me … naj bom tvoja. Oh, Dino, ko bi le vedel, kako si me …”

Ni je pustil dokončati, kajti tako silno ga je spominjala na Veroniko, da

se je od silovite želje imeti jo, znašel v njej, še preden ji je uspelo reči še

kaj lepega. In lepo, mislim, čudovito je bilo to, da je hotela biti njegova,

da je gorela od želje in ga sprejela s tako divjo strastjo, da ga je zapustil

razum. Trajalo je uro ali dve, morda celo večnost in, kakor se jima je

zdelo potem, ko sta obležala v tihem objemu, prav do zadnjega diha.

Ko sta prišla k sebi, mu je po nekaj vročih poljubih dovolila, da je

odšel do mize in prinesel cigarete in steklenico vina.

“Tako čudovito pijana in na tako krasen način, pa nisem bila Å¡e nikoli

pred tem,” se je polglasno zasmejala. “In ne vem, ali je to od vina, ali od

tistega, kar si mi tako silno lepega naredil.”

“Najbrž bo od obojega,” ji je, smeje se, odgovoril, “a ne boj se, jaz se

počutim prav tako kot ti.”

“Sem ti bila vÅ¡eč?”

“Nikar ne spraÅ¡uj! Ko sem te videl na vlaku, si se mi zdela povsem

nedolžna, a sedaj moram priznati, da bolj izkušenih, kot si ti, nisem imel

ravno veliko. Le kdo te je učil?”

“Nihče,” se je zasmejala, “a, če že kdo, potem si bil to ti. Tiste reči, ki

sta jih počenjala z Veroniko, si opisoval tako strastno, da sem jih hotela

doživeti tudi sama, in sem jih res, in niti malo mi ni žal.”

“Ampak …”

“Vem kaj misliÅ¡,” ga je prekinila, “a vedi le to, da sem čutila, kako me

občutiš, kar me je pripravilo do tega, da sem ti začela vračati z isto mero.

Z nekom, ki se ljubi tako kot ti, je ljubljenje nekaj najbolj čudovitega, kar

lahko doživiÅ¡. Daj mi steklenico!”

To, da je nekaj požirkov potegnila kar iz steklenice, je bilo pri njej

videti simpatično. Nežno jo je pobožal po licu, si nekaj požirkov privoščil

tudi sam, potem pa vrnil steklenico na nočno omarico..

“A Å¡tedilnik morda deluje?” ga je presenetila z vpraÅ¡anjem, ki se ni

zdelo v kontekstu.

“Deluje,” je presenečeno odgovoril, “že dober teden. Pa ja ne misliÅ¡ kaj

kuhati?”

“Le vodo,” je rekla. “Rada bi se umila, in če si za to, se bova potem

ljubila Å¡e enkrat.”

“Uh,” je vzdihnil in se nasmejal, “ti moja mala nimfa!”

Sklonil se je navzdol in jo poljubil na nasršeni bradavički, ona pa ga je

takoj zatem potegnila v poljub. Njeni ustnici sta bili mehki in sočni, kot

zreli jagodi, njeni poljubi pa so vpili po še tisoč takih.

“Sedaj pa najdi primeren lonec in prinesi vodo!” je ukazala in pri tem

je bila videti tako prisrčno navihana, da jo je ubogal brez besed, poslušno

kot suženj.

V kopalnici je poiskal lonec, ki je bil tam prav v ta namen, ga napolnil

z vodo in odnesel na Å¡tedilnik. Ko je vklopil plin in je zagorelo, se je vrnil

k Lauri.

Sledila je noč kakršne človek doživi malokrat v življenju ali pa nikdar.

Napolnjevale so jo želje, vzdihi razburkanih strasti pa so se topili v šepetu

nežnih besed in na koncu tudi utehe.

Daleč pod njima je, obsijana z modrikastim srebrom polne lune, med

skalovjem šumeče valovila reka; ko je skozi noč zavela topla in dehteča

sapa, pa so zašumeli tudi gozdovi.

B. Grant