Objavil/a Maja in Ljubezenske zgodbe
Novoletna zvezdica – ljubezenska zgodba
TjaÅ¡a je kot vihar prihrumela v Evino stanovanje. Svojo torbo z oblekami za silvestrovanje je odvrgla v kot in se napotila proti dnevni sobi. Ob glasnem krohotu, ki je prihajal iz dnevne sobe, ji je zastal korak. Pred slabimi dvajsetimi minutami jo je Eva poklicala in v piÄlih nekaj minutah iztresla ves svoj bes, nato je planila v jok. Po kratkem pogovoru jo je uspela pomiriti.
UrÅ¡a je bila pri njej, saj sta si ogledovali oblaÄila za zveÄer, zato jo je poslala naprej, sama pa je spakirala potrebno in se odpravila takoj za njo. Smeh jo je presenetil. OdloÄena, da se prepriÄa kaj se dogaja, je vstopila. Tako, kot je predvidevala, sta Eva in UrÅ¡a sedeli na kavÄu in se krohotali. S preiskujoÄim pogledom je preletela obraza obeh prijateljic.
Po Evinem so tekle solze ogorÄenja, Äeprav se je smejala in si s prosto roko poskuÅ¡ala osuÅ¡iti lica. UrÅ¡a jo je pomenljivo pogledala in ji nemo sporoÄala, da bo vse v redu. Samo kratko ji je pokimala v odgovor in sedla poleg Eve.
»Hvala, ker sta prišli. Hvala, ker sta me poslušali. Zdaj sem v redu,« je rekla Eva in se ji nasmehnila.
»Ni problema, zato so prijatelji. Zdaj pa mi daj Jacka in pojdi pod tuÅ¡. Pripraviti se moramo za zabavo. Danes je najdaljÅ¡a noÄ v letu in zmenile smo se, da jo bomo preživele skupaj in veselo,« ji je zadovoljno odvrnila TjaÅ¡a in stegnila roko.
Eva je stisnila steklenico viskija na svoje prsi in sumniÄavo pogledala prijateljico. »Jacka dobiÅ¡ samo, Äe boÅ¡ naredila požirek!«
Nekaj kratkih trenutkov sta se gledali. Eva je Å¡e z drugo roko zaÅ¡Äitila steklenico. »Glej, z Jackom se danes dobro razumeva. Malo se bom Å¡e družila z njim in potem odÅ¡la spat. Vidve se kar oblecita in naliÄita ter pojdita uživat. Moja kopalnica vama je na razpolago, tudi veliko ogledalo v spalnici je vajino za nocoj.«
»Ne boš naju pustila na cedilu! Z nama greš,« se je zresnila Urša.
»Saj ne bosta sami. Tvoj Aleš pride in okoli Tjaše se bo smukal kateri od njenih oboževalcev,« je resno odvrnila Eva.
»To ne bo isto, jaz bom poleg kot peto kolo. Potrebujem te!« se je uprla še Tjaša. »Dovolj neumnosti! Daj mi že to presneto steklenico in se odvleci pod tuš. Mrzel tuš!«
Eva je zaprla eno oko, nagnila glavo in z drugim opazovala odloÄno TjaÅ¡o. Skomignila je z rameni in ji izroÄila steklenico. Å ele v tretjem poskusu ji je uspelo vstati s kavÄa. Odmajala se je v kopalnico in ves Äas nekaj godrnjala sama sebi v brado.
»MisliÅ¡, da je pametno, da jo odvleÄeva na zabavo? MogoÄe bi bilo bolje, da jo spraviva spat,« je tiho vpraÅ¡ala UrÅ¡a.
»Nekaj ur bi spala in potem bi se zbudila in sredi noÄi premlevala o dogodkih. Bolje, da gre na zabavo in se vsaj poskuÅ¡a zabavati. PreveÄ bo utrujena, da bi prebedela noÄ in jutri bo bolj mirno lahko premiÅ¡ljevala o vsemu. NaroÄila bom pizzo. Dvomim, da je kaj jedla predno se je lotila viskija,« je prav tako tiho odvrnila TjaÅ¡a in že v imeniku svojega mobilnega telefona iskala Å¡tevilko bližnje picerije.
»Si že kje opazil triperesno deteljico?« je vprašal Borut in potrepljal Klemna po rami.
»Misliš na tvojo sestro Tjašo in njeni prijateljici?« je z vprašanjem odvrnil Klemen.
Borut mu je samo pokimal.
»Tam, v kotu pri toÄilnem pultu so. PriÅ¡le so pred petimi minutami,« mu je odgovoril in s svojo steklenico piva pokaz v njihovo smer.
»Komaj so prišle pa že imajo alkohol v rokah,« je zgroženo zamrmral Borut.
»Ah, daj no, novoletna zabava je in vse so polnoletne,« ga je zaÄudeno pogledal Klemen.
»Saj me ne moti, da bodo kaj spile! Samo, Eva je že prišla z lepo alkoholno podlago. Ne bi je smeli opogumljati, da pije naprej,« je Borut priznal svojo skrb.
»Da jo ima?« je Klemen zdolgoÄaseno razvlekel vpraÅ¡anje.
Borut je zatrl smeh, ki je pretil, da se ga polasti. Od kar sta se Klemen in Eva pred dobrim mesecem spoznala, se je njegov kolega Å¡e preveÄ zanimal za postavno rjavolasko. ÄŒeprav mu ni povedal in roko na srce, tudi sam ga ni niÄ vpraÅ¡al, je sumil, da se je Klemen zaljubil v Evo. Ni mu zameril. Evo je poznal Å¡e iz Äasov, ko je nosila plenice. Rad jo je imel, tako kot svojo sestro TjaÅ¡o. V osnovni Å¡oli se jima je pridružila Å¡e UrÅ¡a in on je, ne da bi se zavedal kdaj, na vse tri zaÄel gledati enako. Nagnil se je naprej, da bi njegove besede sliÅ¡al samo Klemen in mu Å¡epnil: »Danes popoldne jo je poklical tisti niÄe od njenega bivÅ¡ega fanta in ji sporoÄil, da je spoznal drugo žensko. NiÄvrednež misli, da je zaljubljen. Presenetil jo je s takim koncem njune zveze. Najprej je spila nekaj viskija, ker je bila besna nanj. Nato se je spomnila, da je pred dvema mesecema ona hotela prekiniti razmerje z njim, a jo je na kolenih in s solznimi oÄmi rotil, naj ga ne zapusti. Pustila se je prepriÄati in je ostala z njim. Zato je Å¡e nekaj viskija spila za olajÅ¡anje in potrditev sreÄe, da se ga je konÄno reÅ¡ila. Å e nekaj je spila, ker je bila besna, da jo je pustil ravno na silvestrski veÄer in ji uniÄil praznovanje.«
»Ti pa si obveÅ¡Äen!« se je nasmehnil Klemen in Å¡e vedno s kotiÄkom oÄesa opazoval Evo.
»Zgolj nakljuÄje. TjaÅ¡o sem poklical ravno v trenutku, ko je bila Å¡e vsa vznemirjena zaradi Eve in mi je v nekaj minutah povedala vse podrobnosti. NiÄ nisem spraÅ¡eval, kar govorila je in govorila,« se je na videz opraviÄeval Borut. SoÄustvoval je z Evo in tistega njenega niÄvredneža bi najraje poÅ¡teno premlatil.
»Jutri bo imela hudega maÄka. Nocoj pa bo potrebovala nekoga, da popazi na njo,« je mirno odvrnil Klemen, ki ni veÄ skrival svojega zanimanja za poÄetje deklet na drugem koncu prostora.
»Nekaj mi pravi, da boš ti prevzel nalogo njenega angela varuha,« se je nagajivo nasmehnil Borut.
Klemen ga je resno pogledal: »Bi te to motilo?«
»Ne. Toda ne pozabi, kot sestra mi je!« mu je resno odvrnil.
»Vem,« se mu je nasmehnil Klemen in mu pokimal ter se napotil proti mizi, kamor so dekleta ravno sedla. Borut se je le bežno nasmehnil, zaznal je tiho obljubo v Klemenovih oÄeh.
»Hvala, a trenutno mi ni do plesa. Tudi do družbe mi ni,«je precej nevljudno rekla Eva fantu, ki kar ni hotel odnehati.
»SliÅ¡al si jo,« je grobo rekel Klemen in pomenljivo pogledal fanta, ki se je zaÄel umikati in z rokami kazati, da je razumel.
Klemen je prisedel k Evi. S svojim telesom jo je malo odrinil po klopi, da se je lahko udobno namestil.
»Isto velja zate,« ga je grdo pogledala.
Samo nasmehnil se ji je in jo ohlapno objel Äez ramo. »Hej, jaz sem prijatelj.«
»NiÄ bolj kot kateri koli moÅ¡ki tukaj,« je jezno zasikala.
»O tem, se pa motiš,« se je smejal Klemen.
Nejeverno ga je pogledala in potem pokimala z izrazom na obrazu, ki je govoril, seveda.
Nagnil se je k njej: »O tebi vem veliko veÄ kot oni. Za razliko od njih, jaz nimam namena s teboj izmenjevati svojih telesnih tekoÄin, vsaj en teden ne. Vem, da se boÅ¡ danes napila in to z razlogom. PotrebujeÅ¡ nekoga, da bo pazil nate,« ji je Å¡epnil.
»Plemeniti vitez, ki bo reÅ¡il uÅ¡ivi dan!« je zavila z oÄmi.
»Vse za ljubko princeso!« se je zabaval.
»Jaz tukaj ne vidim nobene princese,« je vzdihnila in ga nehala odrivati od sebe, saj ga do sedaj ni mogla premakniti niti za ped.
»MogoÄe tukaj res ni nobene princese, toda tudi jaz nisem pravi vitez. Samo prijatelj, ki ti hoÄe stati ob strani. Ne bodi otroÄja in naporna. HoÄeÅ¡ prijateljicama uniÄiti silvestrski veÄer?« je rekel resno.
Samo odkimala je. Prijazno se ji je nasmehnil in malo sprostil svoj prijem. VeÅ¡Äe je skril svoje zmagoslavje. MogoÄe res ni princesa, je pa presneto ljubka.
»Kaj tebe briga moja namera, da spijem kozarÄek ali dva? In zakaj misliÅ¡, da imam kakrÅ¡en koli razlog?« je vpraÅ¡ala dokaj nezainteresirano.
»Boruta skrbi zate. SluÄajno je izvedel, kaj se je zgodilo popoldne. Zaupa mi, zato mi je povedal,« ji je soÄutno povedal.
»Res nimaÅ¡ drugega dela?« ga je poskusila odvrniti od sebe. Postavni, visoki, moÄni in samozavestni moÅ¡ki so ji Å¡li na živce.
»Ne,« je skomignil z rameni in se delal, da ne zazna njenega poskusa odvrniti ga od njegove namere.
»Ne bom se te rešila?« je z iskrenim obupom vprašala.
»Ne!« se ji je zasmejal.
»Kaj pa, Äe bom Å¡e bolj otroÄja in naporna?« je poskusila z novo rojenim upanjem.
»Ne! NiÄ ne moreÅ¡ narediti, da bi te danes pustil brez nazora. Sprosti se in uživaj. ÄŒe želiÅ¡ se ga napij do nezavesti, jaz bom poskrbel zate. NihÄe te ne bo nadlegoval,« ji je zatrdil.
»Razen tebe,« je zastokala in premiÅ¡ljevala kako naj mu izbriÅ¡e samovÅ¡eÄni nasmeÅ¡ek z obraza.
»Razen mene! ÄŒeprav te nimam namena nadlegovati, saj sem ti rekel, da sem tvoj prijatelj,« je soÄutno odvrnil.
Tega dvoboja ne bo dobila. Lahko ostane in zaÄne uživati v veÄeru ali se odpravi domov, kjer preti nevarnost, da se je spet polotita bes in razoÄaranje. Ni bila toliko prizadeta, ker jo je Miha dal na Äevelj, kot jo je motilo, da se mu je pustila voditi za nos. Ona je izpadla budala. Zaupljiva in naivna trapa. PoÅ¡kilila je k Klemnu: »Ne bom se ga napila do nezavesti.«
»Toliko bolje. Pozabi na danaÅ¡nje dogodke in uživaj v zabavi,« je rekel resno in ji umaknil pramen las z obraza. »Lepa pesem, pridi bova zaplesala,« je predlagal in jo brez, da bi poÄakal njeno privolitev, zaÄel vleÄi proti plesiÅ¡Äu.
»Ni mi do plesa!« ga je poskušala ustaviti.
»Vem, da ti ni. Toda, moraÅ¡ narediti nekaj in se sprostiti. MoraÅ¡ zaÄeti uživati v veÄeru,« ji je Å¡epnil na uho, ko jo je privil v svoj objem in se zaÄel poÄasi zibati. »Zaupaj mi!« jo je spodbujal.
»Ja, tebi lahko zaupam, ker si edini tukaj, ki si ne želi seksati z menoj in ne boÅ¡ izkoristil moje opitosti,« je zamrmrala v njegove prsi. Ni se trudila, da bi ga gledala v oÄi, saj bi morala nagniti glavo in potem bi se ji zaÄelo vrteti, preveÄ se je družila z Jackom in sedaj je Äutila njegov vpliv. Za celo glavo je bil viÅ¡ji od nje, pravzaprav za veÄ, je pomislila, saj se je spomnila, da ima obute Å¡kornje s srednje visoko peto. Ni se pretirano trudila za svoj videz. Ni se pustila prepriÄati, da bi oblekla zapeljivo oblekico, ki si jo kupila ravno za to priložnost. Oblekla je Ärne ozke hlaÄe in belo pol prosojno srajco. Lase si je samo poÄesala in jih pustila padati po ramenih.
»Nisem rekel, da si te sploh ne želim. Rekel sem, da te danes ali kateri koli dan v naslednjem tednu, ne bom zapeljal. Ni poÅ¡teno, da izkoristim tvojo jezo na bivÅ¡ega ali razoÄaranje. Ko te bom zapeljal, bo to takrat, ko boÅ¡ trezna in Äustveno uravnoveÅ¡ena,« ji je zapeljivo Å¡epnil.
»In jaz naj ti kar zaupam? Kako pa veÅ¡, da bom po enem tednu Äustveno uravnoveÅ¡ena?« je tvegala vrtoglavico in ga pogledala v oÄi.
Z roko na njenem križu jo je tesneje privil k sebi, z drugo roko, ji je glavo naslonil na svoje prsi. ÄŒutil je njene mehke noge. Sklonil se je in ji Å¡epnil: »Borut mi zaupa. Ne upam pomisliti, kaj bi bilo, Äe bi ga izneveril. Zato mi lahko zaupaÅ¡. Predvidevam, da boÅ¡ v dveh ali treh dneh Äisto prebolela bivÅ¡ega. SliÅ¡al sem, da si ga že sama hotela dati na Äevelj. Torej ti dam Å¡e kak dan veÄ, da se boÅ¡ navadila name.«
»Od kje ti ideja, da me boÅ¡ lahko zapeljal?« je zaÅ¡krtala z zobmi in se ga moÄneje oprijel okoli pasu. Noge je imela mehke in bala se je, da bo samo zdrsnila ob njegovem telesu ter se kot Å¡al ovila okoli njegovih nog.
»Jaz sem vztrajen moÅ¡ki in vedno dobim kar si želim. Naslednjih sedem dni bom tvoj prijatelj. Trenutno samo to Å¡teje. Zdaj pa nehaj razpravljati in uživaj v melodiji. Ko se boÅ¡ sprostila, bova sedla nazaj in takrat hoÄem videti nasmeh na tvojem obrazu,« je Å¡epnil in jo kratko, prijateljsko cmoknil vrh glave.
Jezno in hkrati nemoÄno je zapihala ob njegove prsi. Definitivno je danes izgubila dvoboj z njim. Prisluhnila je pesmi in se prepustila lahkotnem zibanju. Zaprla je oÄi in prviÄ zares dovolila njegovemu vonju, da ji prodre v možgane. Postaven, za povrh pa Å¡e tako lepo diÅ¡i. Ne, definitivno ga ne mara. Toda, zdaj bo cel veÄer njegova ujetnica in niÄ ne more narediti, da bi to spremenila. Vedela je, da ni nobenega smisla v jezi. Torej bo morala potrpeti in skuÅ¡ati izvleÄi najboljÅ¡e iz tega veÄera. Prisluhnila je melodiji in odmislila njegove dlani na svojem hrbtu. PoÄasi se je ras zaÄela sproÅ¡Äati. Naslednja pesem je bila bolj hitra in odloÄil se je, da ji prizanese. Odpeljal jo je proti njihovi mizi. Spotoma je vzel Å¡e steklenico vode. Sedla sta k družbi, ki se je veselo smejala. UrÅ¡a se je stiskala k svojemu fantu in TjaÅ¡a je sedela med dvema svojima obÄudovalcema. Klemen je pomagal Evi sesti in se nato spet zaÅ¡ÄitniÅ¡ko namestil poleg nje. Pogledala ga je in s prstom pokazala na vodo. Razumel jo je in ji izroÄil plastenko. ÄŒeprav jo je vzel zase, je upal, da bo izrazila željo in ves alkohol razredÄila z vodo. To bo vsaj malo omililo njenega maÄka, ki se mu zjutraj ne bo mogla izogniti. Družba se je smejala, Eva pa se je bolj bledo nasmihala. Ravno, ko jo je hotel opomniti, da sta se zmenila, da se bo zaÄela zabavati, se je bolj vedro nasmehnila Å¡ali, ki jo povedal eden od TjaÅ¡inih oboževalcev. Ponovno je naredila požirek vode in Klemen je zaÄel upati, da bo vse Å¡e dobro. Ravno sprostil se je, ko je opazil pogled, ki sta si ga TjaÅ¡a in UrÅ¡a izmenjali. ZaÄutil je njuno napetost in sovražna pogleda, ki sta odtavala nekam za njegov hrbet.
»Eva, prosim, se lahko pogovoriva?« je  Klemen slišal moški glas in se ozrl k prišleku.
»Nimava si veÄ kaj povedati. Za to mizo nisi dobrodoÅ¡el,« je hladno odgovorila Eva in jezno gledala v Miho, ki je poklepano stal za njima.
»Prosim Eva. Oprosti za vse. Res bi se rad pogovoril s teboj,« je moledoval Miha.
Klemen je Äutil kako jeza raste v njemu.
»Ne bodi tak patetiÄen cucek. Povedal si svoje, zdaj me pa pusti pri miru,« je že skoraj posmehljivo odvrnila Eva in se obrnila k družbi. Tudi pogledati ga ni veÄ hotela.
»Eva, prosim. Naredil sem veliko napako. Vanja ni to, kar sem si jaz mislil, da je,« je poskusil na vse ali niÄ.
Eva se je glasno zasmejala: »In zakaj misliÅ¡, da mene to zanima? Med nama je konec in nimam namena posluÅ¡ati tvojega jokanja. NoÄem te veÄ videti, kaj Å¡ele govoriti s teboj. Zbogom!«
»Ampak, Eva, …,« je poskusil Miha Å¡e nekaj reÄi.
Klemen je vstal. »Mislim, da je povedala jasno in glasno, da te noÄe veÄ gledati ali posluÅ¡ati. BoÅ¡ sam odÅ¡el ali naj te jaz pospremim?« Zakorakal je proti zgroženemu Mihi.
»Kdo pa misliš, da si ti, da se lahko vmešavaš?« se je opogumil Miha.
»To, kdo sem jaz ali kaj pomenim Evi, ni tvoja stvar!« je grozeÄe odvrnil Klemen in ga prijel za nadlaket ter zaÄel voditi proti izhodu. Pospremil ga je ven, Äe se grobemu prijemu s katerim ga je vrgel ven, lahko tako reÄe. Zagrozil mu je, naj se ji ne približuje in je ne kliÄe. Ko se je prepriÄal, da je Miha odÅ¡el se je vrnil nazaj k Evi. Na njegovem mestu je sedel Borut. Takoj je opazil, da je Evin kozarec z dvojnim viskijem prazen. Borut se je odmaknil, da je sam lahko sedel poleg Eve. V tistem se je vrnil eden od fantov in prinesel pijaÄo. Njemu je v roke podal steklenico piva, pred Evo pa je postavil dvojni viski.
»Kako dober obÄutek, da sem lahko videla njegov nejeveren in prizadet obraz. Hvala, ker si ga zame pospremil ven,« se mu je nasmehnila Eva in ga kratko cmoknila na lice.
»Kadarkoli,« ji je z nasmehom odvrnil Klemen in roko položil na naslonjalo za njenim hrbtom.
Eva se ni veÄ trudila z vodo. Smejala se je in vztrajala pri viskiju. Enkrat jo je hotel zvleÄi na plesiÅ¡Äe, a ga je prepriÄala, da ni sposobna stati, kaj Å¡ele plesati. Glede na popito koliÄino alkohola, ji je verjel. Ob polnoÄi so veselo nazdravljali in si voÅ¡Äili najboljÅ¡e želje za prihajajoÄe leto. Klemen je izkoristil priložnost in jo kratko poljubil. S svojimi ustnicami je za hip ujel njene. Užival je v nežnem dotiku z njenimi mehkimi ustnicami. Zaprla je oÄi in zadovoljno vzdihnila, ko je malenkostno odmaknil svoje ustnice z njenih. Zadovoljno se je nasmehnil. Dvomil je, da se bo tega spominjala, vse preveÄ je spila. On sam je po tretjem pivo preÅ¡el na vodo. Moral je ostati trezen in jo varno spraviti domov. Ponovno jo je kratko poljubil in jo spustil iz objema. TjaÅ¡a ji je hotela voÅ¡Äiti in za njo Å¡e UrÅ¡a. Tudi Borut se je kaj hitro znaÅ¡el pri njih.
»Še eno pijaÄo lahko spije in potem jo bom odpeljal domov. Prespala bo pri meni. NoÄem, da je sama in noÄem, da bi se tisti nizkotnež pojavil na njenih vratih. Naj te ne skrbi za njo. Poleg tega sva se z Borutom zmenila, da jaz nocoj poskrbim za njo,« je Klemen rekel TjaÅ¡i, ko sta si izmenjala novoletne želje in Äestitke.
»Prav. Hvala,« se mu je nasmehnila. Nato ga je prijela za roko in ga povlekla nazaj k sebi. »Vem, da ti je vÅ¡eÄ. Nocoj sem videla koliko ti je do nje, a vseeno, Äe jo boÅ¡ prizadel, boÅ¡ imel opravka z nama z UrÅ¡o. ÄŒe jo prizadeneÅ¡, bosta odgovarjala oba z Borutom!«
»Razumem!« ji je salutiral in se nato nasmehnil in ji pomežiknil. Vrnila mu je nasmeh in vedel je, da je pri njenih prijateljicah dobil zeleno luÄ. Zdaj bo moral samo Å¡e prepriÄati Evo. NiÄ kaj lahka naloga ga ni Äakala.
Eva se je prebudila. V glavi ji je razbijalo, v uÅ¡esih Å¡umelo in v želodcu je Äutila rahlo slabost. PoÄasi je zaÄela odpirati oÄi. V sobi je bila tema. Skozi žaluzije je poÄasi pronicala dnevna svetloba. Za trenutek je zaprla oÄi in jih kasneje spet poÄasi odprla. Nekaj trenutkov je zrla v zastrto okno, zagrnjeno s preprosto, prosojno modro zaveso. To ni bila njena soba! V tej sobi Å¡e nikoli ni bila! Zaprla je oÄi in se poskuÅ¡ala spomniti sinoÄnjega veÄera. NiÄ. Tema. S TjaÅ¡o in UrÅ¡o je odÅ¡la na silvestrsko zabavo v Borutov lokal. Klemen je ves veÄer bil ob njej. Trdil je, da je njen prijatelj in da bo pazil na njo. Pa je res? Je to Klemenova soba? PoÄasi se je obrnila na hrbet in poÄakala nekaj trenutkov, da se ji je želodec umiril in se je postelja nehala gugati pod njo. V življenju Å¡e ni imela maÄka, a zdaj bi lahko prisegla, da ima leva z dvema glavama. Ponovno je odprla oÄi in se previdno, ne da bi preveÄ premikala glavo razgledala okoli. Ležala je v Å¡iroki postelji. Bila je sama, a oÄitno je prejÅ¡njo noÄ Å¡e nekdo spal v njej. KlasiÄna spalnica. Poleg postelje sta stali noÄni omarici, na vsaki strani po ena. Nasproti postelje je kraljevala velika garderobna omara. Pod oknom je stal predalnik in poleg njega v kotu med steno in omaro zanimivo oblikovan samostojeÄi obeÅ¡alnik. Na obeÅ¡alniku sta viseli njena srajca in hlaÄe. Na tleh so stali njeni Å¡kornji. Hitro je potipala po svojem telesu in ugotovila, da je obleÄena v nekaj bombažnega. PoÄasi je sedla. Nogi je spustila na mehko preprogo. Ko je priÅ¡la malo k sebi je ugotovila, da je obleÄena v majico s kratkimi rokavi. PoÄasi je vstala. V glavi je Äutila grozen pritisk in topo boleÄino. Vseeno se je poÄasi odpravila proti vratom. Morala je na straniÅ¡Äe. Majica je morala biti last visokega moÅ¡kega, saj ji je segala skoraj do kolen. Oddahnila si je, ko je ugotovila, da ima spodnje hlaÄke Å¡e vedno na sebi, Äeprav jo je istoÄasno motilo, da je njen modrÄek obeÅ¡en na obeÅ¡alniku pod srajco. Le kdo jo je slekel in nato oblekel? Verjetno moÅ¡ki pri katerem je prespala. Upala je, da je to Klemen. ÄŒeprav se ji je vÄeraj skoraj vsilil, je bil prijazen in prijateljsko nastrojen, kljub vsemu ga Å¡e vedno ni marala. PreveÄ postaven je bil za njeno dobro in istoÄasno tako presneto samovÅ¡eÄno samozavesten. Odprla je vrata in se pogumno odpravila proti zvoku televizije. Morala se bo sooÄiti z resnico. NihÄe je ni silil piti. Za svoje Ärne luknje v spominu in vsa dejanja, si je kriva Äisto sama. Bosa je poÄasi vstopila v dnevno sobo in si z roko zakrila oÄi, ko jo je svetloba zaslepila in moÄno zbodla njen že tako razbolen živÄni sistem.
»Si se konÄno vrnila od mrtvih? Kako se poÄutiÅ¡?« se je zahihital Klemen.
Samo poškilila je na eno oko in si oddahnila, ko ga je zagledala. »Mrtvo,« je bilo vse kar je lahko zamrmrala.
V dlan ji je stisnil dve tableti in ji ponudil Å¡e kozarec vode. »Spij!« ji je ukazal. Brez premiÅ¡ljevanja je ubogala. »Mislim, da bo najbolje, da greÅ¡ najprej pod tuÅ¡. Pripravil sem ti svežo majico. Žal se boÅ¡ morala zadovoljiti z mojimi oblekami, dokler ne greva po tvoje,« je rekel tiho in razumevajoÄe ter jo obrnil in zaÄel voditi proti kopalnici. »Zakaj nimaÅ¡ copat? Pripravil sem ti jih pred posteljo. Vzemi moje,« ga je zaskrbelo in že se je sezul in ji vsilil, da se je obula. Potisnil jo je v kopalnico in ji z roko pokazal na pripravljen kupÄek oblek. »StuÅ¡iraj se. Imam eno novo krtaÄko za zobe v rezervi, kar vzemi jo. Skuhal ti bom kavo in pripravil nekaj za pojest.«
Skremžila se je ob misli na hrano. Ujel je njeno kremženje in se nasmehnil: »NihÄe te ni silil piti. Kar si skuhala boÅ¡ zdaj pojedla. Saj ti bo kmalu bolje.« LjubeÄe jo je cmoknil na obraz in jo pustil samo v kopalnici. Najprej je sedla na Å¡koljko in se mimogrede prviÄ pogledala v ogledalo. Dobro, da je sedela, saj se je kar zdrznila ob pogledu na svojo podobo. Lasje so se na strani na kateri je spala sprijeli v kepo. Maskara je pustila Ärne kolobarje okoli njenih upadlih oÄi in bila je bleda, kot bi priÅ¡la iz filma o vampirjih. Le kako se je Klemen lahko pripravil, da jo je cmoknil na obraz? Sama ne bi zbrala toliko poguma za kaj takega. Najprej se je potrudila in si oprala zobe in nato si je privoÅ¡Äila dolgo, vroÄe tuÅ¡iranje. Zdaj se je poÄutila že malo bolje. Slabosti ni veÄ Äutila, le v glavi ji je grozno razbijalo. Obrisala se je in se zazrla v kup oblaÄil. Skomignila je z rameni in si navlekla njegove, oÄitno oprijete boksarice, ki so njej mahedrale okoli zadnjice. Nato je oblekla spodnji del trenirke in se zahvalila za dovolj dolge trakove, da si jo je lahko dovolj zategnila, hlaÄnice je nekajkrat zavihala. Oblekla je svežo, malo krajÅ¡o mikico in si nadela flanelasto srajco, ki jo je pustila odpeto, a ji je morala zavihati rokave. Lase je le dobro osuÅ¡ila z brisaÄo in se poÄesala z njegovim glavnikom. OÄitno je živel sam. Nobenih ženskam nujno potrebnih drobnarij ni imel. Z malo veÄ energije se je odpravila na tisto kavo, za katero je upala, da ji bo vsaj malo pregnala glavobol.
»Sem ti sploh že voÅ¡Äila novo leto?« je tiho vpraÅ¡ala, ko je vstopila v kuhinjo kjer je on ravno nalival kavo v skodelici.
Nagajivo jo je pogledal in se že hotel zlagati, a je vseeno rekel: »Si. Toda, Äe imaÅ¡ neustavljivo željo, da bi me spet poljubila, se ne bom branil.«
»Nobene želje po poljubljanju s teboj nimam,« je rekla rahlo jezno. Le kaj je sinoÄi poÄela?
»SinoÄi nisi bila takega mnenja, dobil sem obÄutek, da je tvoje poslanstvo poljubljati me,« jo je dražil.
»Ne pa ne!« je rekla zgroženo. »SinoÄi nisem bila pri sebi. Jack je imel glavno besedo,« je zastokala v obupu in se utrujeno sesedla na stol.
»Ja, Jack si je sinoÄi dal duÅ¡ka,« se je smejal in ji podal skodelico kave. Sedel ji je nasproti in se zagledal v njene obupane oÄi. »NiÄ takega nisi naredila, bila si Äisto spodobna in v resnici prijetna. Malo sem te dražil. Povej, do kje se spomniÅ¡ dogajanja,« je rekel prijazno.
»Miha je priÅ¡el in hotel govoriti z menoj. Mislim, da sem povedala, da niÄ veÄ noÄem imeti z njim. Ti si ga pospremil ven in jaz sem proslavljala obÄutek svobode in na novo pridobljenega miru. Potem je pa vse nekam megleno. Pili smo in se smejali. PolnoÄnega slavja ni nikjer,« je zamrmrala in naredila požirek kave.
»V resnici smo cel veÄer sedeli, se smejali in pili. Ob polnoÄi smo vsi ustali in odÅ¡tevali, nato so sledile Äestitke. VoÅ¡Äila si vsem prijateljem, ki so bili tam. Poklicala si tudi starÅ¡a in oba strica, Äeprav sta te TjaÅ¡a in UrÅ¡a skuÅ¡ali odvrniti od namere, da pokliÄeÅ¡ starÅ¡a.«
»Menda ja nisem? Sta dvignila?« je zastokala in ga pogledala z oÄmi, ki so od rahlega srha postale okrogle. Samo prikimal ji je, ko je nadaljevala: »StarÅ¡a sta na dopustu, v Parizu.«
SoÄutno jo je pogledal. Ko se je malo zbrala je nadaljeval svojo pripoved: »Spila sva Å¡e eno pijaÄo in potem sem te odpeljal domov. V avtu si zaspala, odnesel sem te do spalnice, te slekel in ti oblekel mojo majico ter položil v posteljo.«
»Hvala za vse kar si naredil zame. Res sem imela uÅ¡iv dan, Å¡e nikoli se ga nisem tako napila. Pravzaprav Å¡e nikoli se nisem napila. V resnici ne pijem alkohola.Se je Å¡e kaj zgodilo, sem Å¡e kaj naredila in bi me moralo biti sram, bi se morala komu za kaj opraviÄiti?« ji slaba vest vseeno ni dala miru.
»Rekel sem ti, da si bila Äisto spodobna in prijetna. To je vse, kar se je zgodilo. No mogoÄe bi ti moral priznati, da sem medtem, ko sem te slaÄil, kljub vsemu uspel opaziti kako postavna si. Uprl sem se skuÅ¡njavi in se te nisem dotikal veÄ kot je bilo nujno potrebno. VeÅ¡, ko se te bom dotikal boÅ¡ trezna in si boÅ¡ želela mojega dotika,« se je muzal.
»Tega pa ne boš doživel!« ga je grdo pogledala, da se je moral zasmejati.
»Staviš?« jo je podražil.
»A se ti ne zdi, da sem naredila že preveÄ neumnosti? HoÄeÅ¡, da novo leto zaÄnem z neumnim poÄetjem?« je zmajevala z glavo.
»Mislim, da si ne upaš staviti, ker boš izgubila,« se je smejal.
»Ne, tega ne mislim. Hotela sem reÄi, da jaz nikoli ne stavim. Nisem taka oseba. Tudi nikoli ne pijem, glej kam me je pripeljalo nespametno poÄetje,« se je branila.
»Pripeljalo te je v mojo posteljo,« jo je podražil in se zakrohotal, ko ga je grdo pogledala. »Prav, ne bova stavila. A zagotavljam ti, da te bom pripravil do tega, da si me boš želela.«
»Če se prav spomnim, si mi vÄeraj zagotavljal, da noÄeÅ¡ spati z menoj,« ga je opomnila.
»Ne. Rekel sem ti, da ti bom dal en teden Äasa, da umiriÅ¡ svoje obÄutke in Äustva. V tem tednu bom tvoj prijatelj, potem pa bom naredil vse, da te prepriÄam, da sem edini pravi moÅ¡ki zate. Vsekakor se želim ljubiti s teboj, a bom že poÄakal,« se je zabaval z njeno nemoÄjo.
»Ne bodi tako prepriÄan vase,« je zarenÄala.
»Vedno dobim kar si želim. In želim si tebe. Tudi ti si želiÅ¡ mene, samo, da si to Å¡e nisi priznala,« se ji je samozavestno nasmehnil in odloÄil, da je ne bo veÄ dražil. Vedel je, kdaj mora odnehati. »Skuhal sem ti juho, prežganko, poleg dobiÅ¡ Å¡e toast namazan z maslom. Malo hrane ti bo dobro delo. Se že kaj bolje poÄutiÅ¡?« je vpraÅ¡al in vstal, da ji postreže hrano.
»Ja, glavobol se je malo umiril. Preživela bom. Hvala,« je odvrnila in popila svojo kavo.
Dvomila je, da bo lahko kar koli pojedla, a ji je juha res dobro dela. Pojedla je poln krožnik in dva kosa toasta. Zdaj, ko jo je Klemen nehal dražiti je postal prav prijetna družba. SproÅ¡Äeno sta se pogovarjala, no predvsem je on govoril, ko ji je opisoval kaj vse se je sinoÄi dogajalo.
»Mislim, da bi morala domov,« je povedla, ko je pomil in pospravil krožnika in šalice, ko sta pojedla.
»Doma boÅ¡ sama. Lahko se zgodi, da bo Miha Å¡e enkrat poskuÅ¡al govoriti s teboj. Ostani Å¡e malo. Vsak hip se bo na televiziji zaÄel nov film. Spekel bom pokovko,« ji je prijateljsko rekel.
Nekaj trenutkov je premišljevala in na koncu prikimala. »Morala bi poklicati Tjašo in ji povedati, da sem dobro.«
»Telefon imaš v torbici, torbica je v spalnici na predalniku,« ji je prikimal in v omarici pobrskal za pokovko.
Odpravila se je v spalnico. Vzela je svojo torbico in v njej pobrskala za telefonom. Imela je nekaj neodgovorjenih klicev in cel kup sporoÄil. S telefonom v roki se je vrnila v dnevno sobo in sedla na sedežno. Najprej je preverila klice. Vsi so bili Mihovi. Tudi veÄina sporoÄil je bila njegovih. Ni jih brala. Prebrala je le tiste od prijateljev v katerih so ji zaželeli vse najboljÅ¡e v novem letu. Odgovorila jim je in nato poklicala TjaÅ¡o. Kratko ji je razložila, da je Å¡e pri Klemnu in da se sliÅ¡ita kasneje.
»Nekam slabe volje si postala,« je komentiral Klemen, ko je s skledo pokovke prisedel k njej.
»Miha me je osemkrat klical in poslal vsaj deset sporoÄil. Nisem jih brala. Me ne zanima,« je nejevoljno priznala.
Telefon na mizici, kamor ga je odložila je zavibriral in ekran se je osvetlil. Na ekranu se je izpisalo Miha.
»Si mi ti izklopil zvok na telefonu? Sama nikoli ne izklopim zvoka, Äe nimam res dobrega razloga za to,« je vpraÅ¡ala in grdo gledala v telefon, na katerega se ni hotela oglasiti.
»Ne, sama si ga, ko si videla, da te Miha kliÄe. Že sinoÄi, ko sem ga pospremil ven je zaÄel klicati,« ji je odvrnil in vzel telefon.
»Prosim?« je rekel grobo.
»Moram govoriti z Evo,« je rekel odloÄen glas na drugi strani.
»Ona noÄe govoriti s teboj. ÄŒe Å¡e nisi dojel, je zdaj z menoj. Ne trudi se veÄ,« je zarenÄal nazaj in prekinil povezavo. Telefon je odložil nazaj na mizico in se naslonil na sedežno. Z roko je povlekel Evo v svoj objem. ZaÄutil je, da se bo zaÄela upirati in ugovarjati, zato je mirno rekel: »Samo prijateljska gesta, daj sprosti se že in uživaj. Ne bom te napadel in tudi grizem ne.« Glavo ji je naslonil na svojo ramo in ji v naroÄje položil skledo pokovke, sam je vzel daljinski upravljalnik in prestavil kanal. Kot ji je omenil, nov film se je ravnokar zaÄel. V tiÅ¡ini sta jedla pokovko in gledala neko komedijo. Njemu v resnici ni bilo mar za film. Užival je v njeni družbi in v tem, da jo je držal v svojem objemu. Njen smeh je polnil njegovo srce. V mislih se je zahvalil spletu okoliÅ¡Äin in Mihovi neumnosti, da mu je bilo omogoÄeno biti ob njej. Pogledala sta film in se nasmejala smeÅ¡nim video posnetkom in skritim kameram v oddaji, ki je sledila.
»Povabljena sva na veÄerjo k Borutu. Bojim se, da se morava odpraviti. Morava do tvojega stanovanja, da se preobleÄeÅ¡, razen, Äe si želiÅ¡ iti v mojih oblekah. Meni je prav,« je rekel stvarno in ji popravil pramen las, ki ji je spet uÅ¡el na obraz. Tako vÅ¡eÄ mu je bilo, da ji je lahko umikal lase z obraza in se pri tem dotikal njene mehke, tople kože.
»Se bom raje preoblekla,« se je nasmehnila in lenobno vstala. OdÅ¡la je v spalnico in njegovo trenerko zamenjala s svojimi Ärnimi hlaÄami. Obula je Å¡kornje in svojo srajco zložila v majhen paketek. Vzela je Å¡e torbico in se vrnila v dnevno sobo.
»Samo srajco obleÄem in lahko greva,« ji je rekel in za trenutek smuknil v spalnico. Ko se je vrnil je ravno pomila skledo v kateri je bila pokovka in kozarca iz katerih sta pila vodo. Pridržal ji je jakno, si navlekel Å¡e svojo in jo pospremil ven. Å ele zunaj se je zavedala, da ne ve v katerem delu mesta je. Malo se je razgledala in spoznala sosesko. V resnici sta živela dokaj blizu. Odprl ji je vrata svojega avtomobila in poÄakal, da je sedla. Povedala mu je kje živi in razložila kam naj pelje, Äeprav je sumila, da on dobro ve, kje ona živi. Ni se izdal in ni ga hotela spraÅ¡evati. Hitro sta prispela. Parkiral je poleg njenega avtomobila. Iz torbice je izvlekla kljuÄe in se odpravila v drugo nadstropje. Sledil ji je tesno za petami. Odklenila je svoje stanovanje in vstopila. Zastala je po dveh korakih in tiho zasikala: »Ne morem verjet!«
»Kaj?« je resno vpraÅ¡al in stopil Äisto k njej, prijel jo je za nadlaket in jo opazoval. Å e nikoli ni bil pri njej in ni vedel, kaj jo je vznejevoljilo.
»Rože! Poglej koliko rož je. SinoÄi jih ni bilo,« je zastokala z rahlim obupom.
»Kdo ima kljuÄ tvojega stanovanja?« je ostal resen in pozorno pogledal njeno dnevno sobo.
»Ob eni priložnosti sem Mihu pustila rezervni kljuÄ. Nikoli ga ni vrnil, jaz pa sem pozabila na to.«
»Spakiraj nekaj osnovnih stvari. Dokler ne zamenjaÅ¡ kljuÄavnice boÅ¡ pri meni. Bojim se, da boÅ¡ Å¡ele v ponedeljek lahko naÅ¡la koga za to delo. Vsem je priÅ¡lo prav, da je prvi januar v petek in so združili praznik z vikendom,« je rekel stvarno.
»Lahko sem pri TjaÅ¡i,« je vzdihnila sprijaznjena, da bo najverjetneje res morala poÄakati na ponedeljek za zamenjavo kljuÄavnice. Ni želela biti sama doma. Ni se bala Mihe, le ni ga hotela videti ali govoriti z njim.
»Ne bo te vesela. Si pozabila, da si je za novo leto privoÅ¡Äila novega fanta?« jo je spomnil.
»Uf, Vid mi je ušel iz spomina,« je zamrmrala in ga skrušeno pogledala.
»En teden sem ti dal. Varna boš ob meni,« ji je pomežiknil in ji z roko nakazal naj stopi naprej.
Preoblekla se je in v majhno potovalko spakirala nekaj osnovnih potrebÅ¡Äin. Klemen je vzel njeno potovalko in kljuÄe ter jo pospremil ven, zaklenil je stanovanje in ji sledil do svojega avta. Potovalko je dal v prtljažnik in odpeljal k Borutu na veÄerjo. Prispela sta zadnja. TjaÅ¡a je priÅ¡la z Vidom in UrÅ¡a z AleÅ¡em. Simon, Borutov najboljÅ¡i prijatelj, je zadovoljno brkljal po kuhinji, njegova punca Tinkara je stepala smetano za sladico. Vsi so vedeli, da Borut rad vabi prijatelje k sebi, Äeprav je zelo nerad kuhal, zato je vlogo glavnih kuharjev prepustil Simonu, Tinkari in svoji Å peli.
»Hej punÄi, kako se poÄutiÅ¡?« je Borut stisnil Evo v svoj medvedji objem.
»Če me ne boš zadušil, ti bom povedala, da sem imela že boljše dneve,« se je hihitala Eva.
»Vidim, da je Klemen še živ in zdrav, torej se je lepo obnašal,« ji je navrgel Borut in jo spustil iz svojega objema.
»Ja. Spodoben, uslužen in oÄarljiv je bil. Mislim, da mu veliko dolgujem, samo to mu ni treba vedeti,« se je smejala naprej.
»Slišal sem te,« se je zasmejal Klemen. Eva ga je pogledala in mu nagajivo pokazala jezik.
»Eva bo nekaj dni stanovala pri meni. Miha ima kljuÄ njenega stanovanja, ki ga je danes uporabil. Sicer ne vem kje je dobil toliko rož, a napolnil ji je stanovanje z njimi. Tudi ljubezensko pismo ji je pustil. Eva ga ni niti pogledala, jaz pa sem ga prebral,« je rekel resno in pomenljivo pogledal Boruta.
»Razbil ga bom, samo, Äe ga kje sreÄam,« je skozi zobe iztisnil Borut.
»Naj te ne skrbi za Evo, jaz bom pazil na njo,« mu je tiho obljubil.
»Hej, Eva je tudi tukaj. Sama lahko poskrbim zase. Miha je moj problem!« je Eva udarila z nogo v tla in si roki postavila na boke.
»Vem, da lahko, a ni ti treba. ImaÅ¡ mene,«ji je nežno odvrnil Klemen in jo prijel za roko ter odvedel do kavÄa in jo prisil, da je sedla poleg UrÅ¡e. OdÅ¡el je v kuhinjo in ji prinesel kozarec vode. Ko ji ga je izroÄil, ji je pomežiknil. Sprejela je kozarec in ga na duÅ¡ek izpila, do tega trenutka se sploh ni zavedala, da je žejna.
»VeÄerja! Gremo, vsi za mizo!« je zmagoslavno vzkliknil Simon in z zamahom roke proti mizi podkrepil svoje besede.
Vsi so se voljno odzvali in sedli za mizo. Klemen je sedel poleg Eve. Ko so se vsi posedli, je Simon zaÄel nositi jedi na mizo. Brez zadrege so si naložili na krožnike in zaÄeli jesti.
»Danes sem govorila z mojo babi, jutri greva s Simonom na obisk k njej. Prosila sem jo, naj skuha joto, ona naredi najboljÅ¡o joto na svetu. Spomnila me je na zasneženi hribÄek za njeno hiÅ¡o in Å¡e vse vas povabila na joto in sankanje. Poleg bo spekla Å¡e orehovo potico in najverjetneje tudi kakÅ¡en flancat,« je veselo iznesla Tinkara med grižljajem.
»Tole zimo se pa res še nismo sankali,« je pritrdil Aleš in dodal, »jaz sem za.«
»Eva, ali so vse napihljive blazine še vedno pri tebi?« je vprašala Tjaša.
»Ja, v kleti jih imam. Jih bova s Klemnom vzela. Borut, ti pa nikar ne pozabi vzeti kompresorja, da jih napihnemo,« je veselo povedala Eva.
Klemen je zadovoljen opazoval iskrice veselja v Evinih oÄeh. Se je sploh zavedala, da je o njima govorila kot o paru? Najbrž ne.
Družba je s skupnimi moÄmi pospravila posodo. Nekaj ur so Å¡e sedeli in se veselo pogovarjali. Å ele po polnoÄi so se odpravili domov.
»Kako dolgo si že Borutov prijatelj? Mislim, šele pred kratkim sem te spoznala,« je radovedno vprašala Eva, ko sta se vozila proti Klemenovemu stanovanju.
»Poznam ga že dolgo. S Simonom in Borutom smo bili sošolci v srednji šoli. Jaz sem odšel na študij v tujino, a smo ohranili kontakte. Nekaj let sem delal v Londonu in pred pol leta sem se vrnil domov. Zdaj se spet družimo,« ji je razložil.
»Kaj si študiral?« jo je zanimalo.
»RaÄunalniÅ¡tvo. Programer sem,« se ji je nasmehnil. »Ti imaÅ¡ svojo prodajalno z naravnimi izdelki, aromatiÄnimi olji in kristali,« je nadaljeval in jo pogledal, Äe je prav povedal.
»Veliko veÅ¡ o meni,« ga je preseneÄeno pogledala.
»Nekaj malega sem vprašal Boruta,« je priznal.
»Povej mi kaj o sebi,« ga je radovedno pozvala.
»Ni veliko za povedati. Imam svoje podjetje in zaposlene tri perspektivne fante. Moj starejÅ¡i brat z ženo in hÄerkama živi v Londonu. StarÅ¡a pa vse veÄ Äasa preživita na obali. V Piranu imata stanovanje. O tem, kakÅ¡en sem kot oseba, je neumno razlagati. To boÅ¡ morala ugotoviti sama,« ji je ustregel.
Vožnjo sta nadaljevala v prijetni tiÅ¡ini. Kar hitro sta prispela pred njegov blok. Soseska je že spala, le tu in tam je bilo kakÅ¡no okno razsvetljeno. Tiho sta se povzpela do stanovanja. Odklenil je vrata in jo spustil naprej. Prižgal je luÄ in ji pomagal sleÄi jakno. Njeno potovalko je odnesel v spalnico.
»Kaj, ko bi zame namestila ležiÅ¡Äe na sedežni?« je vpraÅ¡ala, ko mu je sledila v spalnico.
»Ne nori,« je rekel in se obrnil, da se je skoraj zaletela vanj. »Moja postelja je dovolj velika za dva in predvsem udobna. Poleg tega sem ti rekel, da te ne bom zapeljeval, do sedaj bi mi že lahko zaÄela zaupati. Samo spala bova!«
»Prav, samo vprašala sem,« je vzdihnila in se vdala. Iz potovalke je vzela svojo pižamo in toaletno torbico. Odpravila se je v kopalnico.
»Čeprav si v pižami Äudovita, sem upal, da te bom spet videl v svoji majici. Danes zjutraj si se mi zdela zelo seksi,« jo je podražil in ji pomežiknil predno je Å¡e sam odÅ¡el v kopalnico. Zdaj je že vedela, da jo draži, zato je samo zavila z oÄmi in legla. Nekaj je držalo, postelja je bila velika in zares udobna. Vedno je spala na levem boku, kar ji je priÅ¡lo zelo prav, da je lahko Klemnu obrnila hrbet. Udobno se je namestila. Ko se je vrnil v spalnico, je že spala. Legel je poleg in se obrnil k njej. Opazoval jo je. Mesec je ravno dovolj osvetlil prostor, saj ni zagrnil žaluzij, ona pa jih tudi ni. Dolgo je ležal buden. Verjel je, da je na dobri poti, da osvoji njeno srce. Ona je vsekakor osvojila njegovo. Prebudil se je z vonjem njenih las v nosu. PoÄasi je odprl oÄi. Zavedal se je, da njegova roka poÄiva na njenem boku. Å e vedno je spala. PonoÄi se je moral stisniti k njej. ÄŒutil je njeno mehko telo ob svojem. Rekel ji je, da je ne bo zapeljeval cel teden, sedaj ni bil prepriÄan, da bo lahko zdržal toliko Äasa. Moral se bo potruditi, moÄno potruditi. Zaradi obeh. Le tako bo vedela, da je mož besede. In le tako bo vedel, da je res njegova in ga nima samo za tolažbo. Nerad se je odmaknil od nje. A vedel je, da se mora. Ne sme se zbuditi in Äutiti, da jo objema ali dojeti kako moÄno si jo želi. Previdno, da je ne zbudi, je odmaknil svojo roko in se prevalil na hrbet. Nekaj trenutkov je tako ležal, nato je poÄasi vstal in se odpravil v kopalnico. Upal je, da ga bo mrzel tuÅ¡ spravil k sebi. Dolgo se je tuÅ¡iral. ObleÄen samo v kavbojke se je vrnil v spalnico po majico. Pogledal je v posteljo in opazil, da je budna. Njene oÄi so bile le na pol odprte. Opazovala je njegov prsni koÅ¡. S pogledom je drsela po miÅ¡icah in se na koncu ustavila na njegovih oÄeh.
»Dobro jutro,« je zaspano dahnila. »Lepo je zaÄeti dan z lepimi stvarmi.«
»Predvidevam, da govoriÅ¡ o pogledu na moje telo. Samo reÄi moraÅ¡ pa ti bom pokazal Å¡e kaj veÄ in Äe boÅ¡ prijazna z menoj ti bom dovolil, da se me dotakneÅ¡,« se ji je nagajivo nasmehnil.
»Ja, res imaÅ¡ dobro postavo in izklesane miÅ¡ice. Toda, to ne pomeni, da si mi vÅ¡eÄ. Poleg tega imava teden prijateljstva,« se je zahihitala.
»Ne, rekel sem, da te en teden ne bom zapeljeval in bom tvoj prijatelj. NiÄ pa nisem omenjal, da se tega moraÅ¡ držati tudi ti. Ti me lahko zapeljeÅ¡ kadar koli hoÄeÅ¡,« se je muzal.
»Napila sem se in ne udarila z glavo in doživele pretres možganov,« mu je vrnila muzajoÄi nasmeh.
»Kakor hoÄeÅ¡, upam, da ti kasneje ne bo žal zapravljenega Äasa,« je odvrnil in odprl omaro ter si Äez glavo potegnil majico. »Skuhal bom kavo,« je dodal in se odpravil v kuhinjo. Å e predobro se je zavedal, da bi spet potreboval tisti mrzli tuÅ¡.
Klemen je parkiral pred njenim blokom in skupaj sta odÅ¡la do kleti. Vsak je vzel po dve napihljivi blazini za sankanje. Pospravila sta jih v prtljažni prostor. OdÅ¡la sta do stanovanja, da je vzela Å¡kornje za sneg, rokavice ter smuÄarske hlaÄe in jakno. V darilno vreÄko je položila nekaj vreÄk posuÅ¡enega sadja za Äaj, ki ga je Tinkarina babica oboževala. Vse stvari sta spravila v prtljažnik k njegovi opremi in se odpeljala po UrÅ¡o in AleÅ¡a. TjaÅ¡a in Vid, sta že Äakala pri Borutu. Ob dogovorjeni uri so bili vsi na parkiriÅ¡Äu. Skupaj so se odpeljali. Spredaj je vozil Simon in za njim Klemen. Borut, ki je poznal pot je vozil kot zadnji. Prispeli so na cilj in se vsi takoj pognal ven in Tinkarini babici v objem. Govorili so vsi vprek. Vid in Klemen sta stala zadaj in opazovala vso dogajanje. Samo spogledala sta se. Tinkara ju je ob prvi priložnosti predstavila babici: »To je Vid, TjaÅ¡in fant. Spoznaj Å¡e Klemna, on je Evin,« se je smejala Tinkara in pomežiknila Klemnu. Babica je oba objela in cmoknila na lice. Nato jih je vse posedla okoli kruÅ¡ne peÄi in jim postregla s flancati in Äajem. OkrepÄani in obleÄeni za zimsko rajanje so se odpravili na hrib za hiÅ¡o. Najprej so napihali vse blazine in se vmes kepali. Tinkara je iz drvarnice privlekla Å¡e manjÅ¡e plastiÄne sanke in velike lesene. Eva je pograbila napihnjeno blazino in se z UrÅ¡o in Å pelo odpravila po hribu navzgor. Vse tri so legle na blazino, se oprijele ena druge in se spustile po hribu navzdol. Pri tem so se smejale in cvilile. Ustavile so se nedaleÄ stran od fantov, ki so jih doÄakali s snežnimi kepami. TjaÅ¡a je pograbila drugo blazino in se smejala Vidu, ki ji je sledil. Simon si je prisvojil lesene sanke in z vrha hriba vpil naj se vsi umaknejo. Eva je pogledala Klemna: »Pridi, saj nisi strahopetec.« Samo resno jo je pogledal in se urno zapodil v njo. Z enim gibom jo je zaluÄal Äez svojo ramo, da je z glavo bingljala navzdol. Z drugo roko je dvignil blazino in se napotil po hribu navzgor. »Še nihÄe mi ni rekel, da sem strahopetec,« se je smejal, ko se je poskuÅ¡ala reÅ¡iti. Po nekaj metrih jo je spustil na tla. Prijel jo je za dlan in skupaj sta se povzpela do mesta od koder so se spuÅ¡Äali. Skupaj sta se namestila na blazino in se spustila po hribu navzdol. Pristala sta v kupu snega. Klemen jo je držal in se pri padcu spretno obrnil, da je ležala na njem. Smejala se je, tudi sam se je smejal. Ni se mogel spomniti, kdaj se je zadnjiÄ tako zabaval. Vstala je in mu podala roko. Hotel ji je otresti sneg s kape, a je samo odkimala in ga zaÄela vleÄi proti hribu. Pograbil je blazino in ji sledil. Spoznal je, da je nesmiselno Äistiti sneg z oblaÄil, ko pa se bodo v naslednjem hipu spet valjali v njem. Tokrat sta se prevrnila že na pol poti navzdol. Eva je z obrazom pristala v snegu. Sprva se je ustraÅ¡il za njo, ko pa je videl, da med krohotom pljuva sneg iz ust in si z moÄnim in hitrim mežikanjem skuÅ¡a oÄistiti oÄi, se je moral Å¡e sam zaÄeti krohotati. V zahvalo je vanj vrgla kepo. Zadela ga je v Äelo. Na videz jezno se je zapodil za njo, jo ujel in hotel vreÄi v sneg, a je izgubil ravnotežje in sta se samo skotalila po preostanku hriba navzdol. Spet je on bil spodaj. Ona pa je sedela na njem. »Prosi za milost!« je rekla ponosno. Samo nejeverno jo je pogledal in jo z enim gibom prekucnil s sebe. Zdaj je on ležal na njej. »Ti, prosi za milost!«
»Nikoli!« se je delala resno, Äeprav so se ji kotiÄki ust vihali v nagajivi nasmeÅ¡ek.
»Jaz lahko zelo dolgo zdržim v tem položaju. Škoda bi bila, da ti ritka zmrzne. Potem te bom moral ogreti z božanjem,« jo je izzival.
Nejeverno ga je pogledala. Samo samozavestno se je smehljal.
»Prav! Prosim za milost!« je uspela izdaviti.
»Milost nekaj stane,« je odvrnil in se muzal.
»Koliko stane?« se je že zaÄela spet nasmihati.
»Reciva, en poljub. Po izteku mojega prijateljskega tedna,« je predlagal in jo izzivalno gledal.
»Kako boš vedel, da se bom držala obljube?« je vprašala.
»Zaupal ti bom,« ji je resno odvrnil.
»Prav. Zmenjeno. Imaš mojo besedo. En poljub,« je dahnila.
»Nikar ne raÄunaj na to, da bom pozabil,« je odvrnil in vstal. Å e njej je pomagal vstati. Stopil je po njuno blazino in zabava se je lahko nadaljevala.
Sankali in valjali so se po snegu, dokler niso bili Äisto premraženi in mokri. Dekleta so pohitela naprej v hiÅ¡o, kjer so se preoblekla. Fantje so pospravili opremo in jim sledili. Ko so fantje konÄno vstopili v babiÄino kuhinjo, so se dekleta stiskala okoli kruÅ¡ne peÄi.
»Hej, vso klop ste zasedle! Dajmo, naredite malo prostora Å¡e za nas!« se je razburjal Borut in se kar spustil na klop med Tinkaro in Å pelo. Klemen je stopil k Evi in jo z enim gibom dvignil na noge. Sam je sedel na njeno mesto in jo povlekel v svoje naroÄje. Nos je zakopal v njen vrat in jo moÄno objel preko trebuha. Njegove dlani je pokrila s svojimi in vzkliknila: »Čisto leden si!« Urno je zaÄela drgniti njegove roke in ga skuÅ¡ala pogreti. Saj je sama imela prav tako ledene prste, ko je priÅ¡la noter, toda ona je že vsaj pet minut sedela na kruÅ¡ni peÄi. Ko se je malo pogrel in nehal drgetati, se je Å¡ele zavedla svojega poÄetja. Postalo ji je rahlo nerodno. Izkoristila je priložnost in Å¡la pomagati pogrniti mizo. NihÄe ni komentiral njenega poÄetja, zdelo se ji je, da nihÄe ni niti opazil, saj so bili vsi premraženi in glavni cilj jim je bil, ogreti se. Ob smehu in drobnih zbadanjih povezanih s sankanjem se je sprostila in pozabila na svojo zadrego. Tudi Klemen je ni zbadal zaradi tega, za kar mu je bila hvaležna. Z dobrim apetitom so pojedli in kasneje pospravili vse za seboj. Do trde teme so sedeli ob kruÅ¡ni peÄi in uživali v druženju. Poslovili so se od Tinkarine babice in se odpravili nazaj proti mestu. Utrujeni so se samo poslovili in odhiteli vsak na svojo stran. Klemen je odpeljal UrÅ¡o in AleÅ¡a domov ter že v avtu sanjaril o kopeli. V nekem trenutku je celo povabil Evo, da si skupaj privoÅ¡Äita kopel, a ga je gladko zavrnila. Preutrujena sta bila, da bi se ubadala z nepremoÄljivimi oblekami in blazinami, zato sta vse pustila v prtljažniku. Prepustil ji je kopalnico. StuÅ¡irala se je, oblekla v pižamo in medtem, ko si je on privoÅ¡Äil kopel, je skuhala Äaj in naredila tople sendviÄe. Zavila se je v mehko odejo in se udobno namestila na sedežno. Prižgala je televizijo in preklapljala med kanali. V resnici skoraj niÄ ni gledala televizije, a trenutno ni imela kaj poÄeti. Kaj hitro se ji je pridružil. ObleÄen v trenirko in majico je sedel poleg nje in Å¡e sam vzel drugo odejo ter se pokril. Pojedel je dva sendviÄa in popil Äaj. V naroÄje si je položil blazino in jo pozval naj se uleže. Nekaj trenutkov je premiÅ¡ljevala in nato res legla. Noge, ki je imela zvite na sedežni je stegnila in si popravila odejo. Pokrita do vratu je ležala v njegovem naroÄju. ZaÄel se je film, ki sta ga v tiÅ¡ini gledala. Vmes je zaspala. Klemen je Å¡e nekaj Äasa sedel in jo opazoval. Previdno, da je ne zbudi, je dvignil blazino skupaj z njeno glavo, jo položil na sedežno in vstal. Odnesel jo je v posteljo in jo pokril. Slekel se je in Å¡e sam legel. Spet se je obrnil k njej. Tokrat je zaspal v trenutku, ko je položil glavo na blazino.
Zjutraj sta spet malo dlje spala. Bila je nedelja in nobenega pravega dela nista imela in nobenih naÄrtov. Vzela sta si Äas za kavo in pozni zajtrk. Dan je bil lep in sonÄen, zato sta se odloÄila za kratek sprehod. OdÅ¡la sta do Evinega bloka. Jutri zjutraj bo potrebovala svoj avto, zato sta ga hotela odpeljati h Klemnu. Hodila sta poÄasi. Klemen jo je prijel za orokaviÄeno dlan. Najprej mu je hotela odmakniti roko, a je bil vztrajen in prepriÄljiv. Ko sta priÅ¡la pred njen blok sta se veselo pogovarjala in Eva je hodila tesno ob njem. Dvomil je, da se je zavedala tega. Prepustila se je in se obnaÅ¡ala naravno. VeÅ¡Äe je skrival svoje navduÅ¡enje. Eva je obmolknila sredi stavka in se ustavila. Klemen je s pogledom hitro preletel okolico. NiÄ ni opazil, zato jo je moral vpraÅ¡ati kaj se je zgodilo.
»Moj avto. Poglej, gume imam prazne,« je zastokala. Spustila je njegovo dlan in naredila krog okoli avta. Vse Å¡tiri so bile spuÅ¡Äene ali prerezane, ni bila prepriÄana.
»Daj mi Mihovo Å¡tevilko. Tole je Å¡lo Äez vso mero,« je rekel jezno.
»Ne. Ne boÅ¡ ga klical. Potem bo dosegel svoje. HoÄe biti v srediÅ¡Äu pozornosti in hoÄe, da govoriva o njem. Ne, tega mu ne bom dala. Samo gume so. Ne bo mi pokvaril dneva in ne bom veÄ govorila o njem,« mu je resno razložila. »Pojdiva pogledat, Äe si je Å¡e kaj privoÅ¡Äil v stanovanju,« je dodala in ga sama prijela za dlan in se napotila v blok.
»Mi zaupaš?« je tiho vprašal.
»Seveda,« je odvrnila. Ni bila prepriÄana kaj se mu plete po glavi.
»Dovoli, da jaz jutri uredim stvari zate. Jaz si bom lažje vzel uro ali dve prosto. Poskrbel bom za tvoj avto in za kljuÄavnico na tvojih vhodnih vratih. Zjutraj te bom peljal v službo in te priÅ¡el iskat, ko konÄaÅ¡,« ji je razložil in upal, da bo sprejela njegovo ponudbo, da poskrbi za njo.
»Če ti res ne bo težko, bom z veseljem sprejela tvojo pomoÄ. Oddolžila se ti bom z veÄerjo, pri meni,« se je nasmehnila.
»Bom lahko prespal?« jo je podražil.
»Te bo moj ne ustavil?« jo je zanimalo.
»Seveda. Za kakÅ¡nega me pa imaÅ¡?« se je naredil zaÄudenega.
»O tem, za kakšnega te imam, bi lahko dolgo govorila in dvomim, da bi rad slišal kar imam povedati,« se je zahihitala. Malo se je zresnila in dodala: »Če boš upošteval teden prijateljstva, lahko prespiš.«
»Toliko, da veš, ne bom spal na sedežni ali v sobi za goste,« se je zahihital.
»Nimam sobe za goste. Tista soba, za katero sumiÅ¡, da je za goste, je v resnici moj kabinet in skladiÅ¡Äe v enem,« je spontano odvrnila in odklenila stanovanje.
Skupaj sta se sprehodila po stanovanju. NiÄ nenavadnega nista opazila. Pomirjena sta se odpravila nazaj v Klemenovo stanovanje in se preostanek popoldneva prepustila lenarjenju.
Deset minut pred zaprtjem prodajalne, je Klemen vstopil v prijetno diÅ¡eÄ prostor in se veselo nasmehnil Evi. Pozdravila ga je in mu vrnila nasmeh, nato se je posvetila stranki, ki se je ravno približala blagajni. Že dopoldne ji je poslal sms v katerem ji je sporoÄil, da je kljuÄavnica zamenjana in avto spet v voznem stanju. Ko je zadnja stranka odÅ¡la, je pristopil k Evi in ji ponudil Å¡op treh kljuÄev in zaprto kuverto: »Tvoji kljuÄi in certifikat za kljuÄavnico ter koda v kolikor boÅ¡ morala narediti Å¡e kakÅ¡en kljuÄ.«
»Kaj pa raÄun?« je vpraÅ¡ala in hvaležno sprejela kljuÄe.
»RaÄun ni tvoja stvar. Naj bo nova kljuÄavnica moje novoletno darilo,« se ji je smehljal.
Nekaj trenutkov ga je opazovala. Ne bo ji dovolil ugovarjati. »Hvala. Tudi jaz imam zapoznelo novoletno darilo zate,« je rekla in segla po darilno vreÄko, ki jo je pripravila zanj. Izbrala je naravno kozmetiko zanj, zobno pasto, Å¡ampon in veliko steklenico peneÄe kopeli, dodala je Å¡e odiÅ¡avljeno sol in Å¡ampon. Poleg mu je podarila zanimivo svetlo modro keramiÄno luÄko za Äajne sveÄke ter komplet sveÄk in eteriÄno olje z vonjem pomaranÄe.
NavduÅ¡eno je pogledal svoje darilo in ji zahvalil s kratkim poljubom na lice. PoÄakal je, da je zakljuÄila in jo odpeljal domov. Obljubila mu je veÄerjo. Veselil se je, da bo preostanek popoldneva in veÄer preživel z njo. Vstopila sta v stanovanje in slekla jakni. Preobula sta se v copate in se odpravila v kuhinjo. Eva je takoj zaÄela pripravljati veÄerjo.
»Si v redu?« ga je vprašala, ko je opazila, da je nekam okoren in napet.
»Ja. V redu sem,« je odvrnil in jo preseneÄeno pogledal. Samo dvomeÄe ga je gledala, zato je dodal: »Danes nismo imeli veliko dela. Že pred Äasom bi morali pospraviti skladiÅ¡Äe. Danes smo se lotili tega dela. Prestavljali smo stvari in tudi nekaj omar in polic. Malo me boli hrbet in ramena. DrugaÄe sem res dobro.«
»LaÄna sem, zato bova najprej jedla. Po veÄerji te bom zmasirala. Imam opravljen teÄaj in veliko vaje. Ne bo ti hudega,« mu je navrgla in pogrnila mizo. Naredila je Å¡e solato, v kupljeno peÄeno papriko je narezala Å¡e Äesen in dodala posuÅ¡en peterÅ¡ilj. VeÄerja je bila kmalu pripravljena in z užitkom sta pojedla. OdÅ¡la je v svoj kabinet in prinesla masažno mizo. Postavila jo je v dnevno sobo. OdÅ¡la je Å¡e po olja in mu prinesla veliko kopalno brisaÄo.
»Sleci se, noÄem z oljem umazati tvojih hlaÄ,« je rekla in se sama napotila v spalnico, kjer se je preoblekla v bolj sproÅ¡Äena oblaÄila. Umila si je roki in mu namignila naj se spravi na masažno mizo. Brez besed jo je ubogal. Ni si ogrnil brisaÄe, slekel se je do spodnjih hlaÄ in legel. Ni ugovarjala. Pogled je bil fantastiÄen. Na roko si je nalila malo olja in mu poÄasi z nežnimi gibi vtrla olje v kožo na hrbtu in ramenih. Nato je dodala Å¡e malo olja in zaÄela masirati.
»Oprosti, malo te bo najbrž bolelo, a tako napete in trde vozliÄke imaÅ¡, ki jih je treba razbiti. Dobro mu je zmasirala ramena, nato se je posvetila rokam in se vrnila na hrbet. ZakljuÄila je z masažo nog.
»Jutri boÅ¡ Å¡e vedno ves napet in verjetno te bo Å¡e vedno bolelo. Morala bova ponoviti masažo, da bi dosegla uÄinek. Na žalost v sredo nimam Äasa, a v Äetrtek le pridi na Å¡e eno masažo. Potem boÅ¡ kot nov,« mu je mirno povedala, ko je zakljuÄevala.
»Kaj pa imaš v sredo?« ga je zanimalo, ni skrival svoje nejevolje, da je ne bo videl.
»StarÅ¡a se vrneta z dopusta. Ko bom zaprla bom Å¡la k njima na veÄerjo. Kolikor ju poznam, bom najverjetneje tam prespala, saj bosta imela ogromno stvari za povedati,« se mu je nasmehnila in zatrla željo, da bi ga dražila.
»No, to lahko sprejmem,« se je zasmejal in vstal. Vedel je, da ga želi dražiti in dal ji je vedeti, da jo je prebral. »Hvala za masažo. Jutri in v Äetrtek bom z veseljem spet legel na tvojo masažno mizo. Tako mehke prste imaÅ¡ in tvoj dotik mi neverjetno godi,« ji je Å¡e rekel in pomežiknil. ZaÄel se je oblaÄiti, a ves Äas jo je gledal in se nasmihal.
»Ne si zdaj izmiÅ¡ljevati novih poÅ¡kodb in boleÄin, da bi izsilil masažo,« ga je na videz jezno opomnila.
»Saj ti lahko plaÄam. To je tudi tvoj poklic,« se je delal nedolžnega.
»Je, a ne sprejmem vsako stranko,« mu je muzajoÄe odvrnila.
»Jaz nisem katera koli stranka. Jaz sem tvoj bodoÄi fant in edina prava ljubezen,« je nadaljeval nedolžno pri Äemer jo je milo pogledal, da je morala buÅ¡niti v krohot.
»PreveÄ si domiÅ¡ljaÅ¡. Ne bodi tako prepriÄan vase,« mu je odvrnila med smehom.
»Saj si niÄ ne domiÅ¡ljam,« je rekel resno, Äeprav so se mu kotiÄki ustnic že vihali v nasmeh. »VÅ¡eÄ sem ti, Äe je to tebi vÅ¡eÄ ali ne.«
Samo odkimala je in odÅ¡la v kuhinjo. Ne bo se veÄ pregovarjala z njim, saj prav vsakiÄ izgubi bitko. OdloÄila se je, da bo skuhala Äaj in poiskala kakÅ¡no sladkarijo v svoji skriti zalogi.
V ponedeljek in v torek je Klemen prespal pri njej. Po masaži ga ni želela napoditi ven v mraz. V resnici ji je njegova družba godila. Bil je dober sogovornik in zanimiv moÅ¡ki. Le tu in tam jo je kratko podražil in tudi sama ga je zaÄela dražiti. Ob njem se je Äisto sprostila in bila je samo, preprosto ona, za vsemi vrlinami in napakami. V sredo se je zapeljala do starÅ¡ev. Prispela sta že dopoldne in se razpakirala. Prinesla sta ji kup drobnih darilc. Prav vsake malenkosti se je razveselila. Mama je pripravila slastno veÄerjo in pogovarjali so se dolgo v noÄ. Povedala sta ji vse podrobnosti svojega dopusta. Nato je morala ona povedati vse podrobnosti njenega življenja v zadnjem tednu, kar se niso videli. Seveda je opisala in priznala vse kar se je dogajalo na silvestrski veÄer. Ni mogla, da ne bi omenila Klemna. V resnici se je ujela, da veÄino Äasa govori le o njemu. StarÅ¡a sta se ji samo nasmihala. Vedela je kaj premiÅ¡ljujeta in samo vpraÅ¡anje Äasa je bilo, kdaj ji bosta naroÄila naj ga pripelje na veÄerjo. Ko je povedala vse, jima je zaželela lahko noÄ. Zjutraj mora zgodaj vstati in oditi v svojo prodajalno.
»V nedeljo pripelji Klemna na kosilo,« ji je naroÄila mama.
»Veliko sva sliÅ¡ala o njem. Lepo je skrbel zate in morava mu se zahvaliti,« je dodal oÄe in jo cmoknil na lice.
»Prav. Prideva,« je le skomignila z rameni in odÅ¡la v svojo staro sobo. Koga je slepila? Klemen ji je zlezel pod kožo in zaÄela se je zaljubljati vanj. Å e vedno jo razmerje z njim ni zanimalo. Bil je nevaren moÅ¡ki za njeno srce. PreveÄ postaven s preveÄ samozavesti, poleg tega pa Å¡e rahlo domiÅ¡ljav. Z lahkoto bi se popolnoma zaljubila vanj. Z lahkoto bi ji zdrobil srce in njega bi težko prebolela.
Klemen je bil celo sredo nejevoljen. Nekajkrat je v roke vzel svoj mobilni telefon in jo hotel poklicati. A ker ni in ni naÅ¡el izgovora, zakaj jo kliÄe, je vsakiÄ odložil telefon. V Äetrtek ni veÄ zdržal in jo je poklical, da vidi kako je. Ni imela strank, zato se je nekaj Äasa pogovarjala z njim. VpraÅ¡al jo je, Äe vabilo na masažo Å¡e velja. Pritrdila mu je in mu povedla, da je v nedeljo povabljen k njenim starÅ¡em na kosilo. Ni hotela, da bi jo dražil, zato si je izmislila, da mora odložiti. Klemen se je zadovoljno nasmehnil. Torej je starÅ¡em povedala zanj. Ni vedel kaj, a oÄitno dovolj, da sta ga želela spoznati. Poleg vsega se je on prav dobro zavedal, da se ob polnoÄi izteÄe njegov teden prijateljstva, na kar je ona najverjetneje pozabila. Ne bo je opomnil, dokler ne bo prepozno, da odkloni, da bi prespal pri njej. Eva je ravno dobro priÅ¡la domov, ko je prispel Å¡e Klemen. Ko mu je odprla vrata jo je kratko cmoknil na obraz in ji izroÄil Å¡opek rož. ObnaÅ¡al se je, kot da je to vsakodnevna praksa in kot bi bil doma. Med sproÅ¡Äenim pomenkovanjem sta skupaj pripravila veÄerjo. V nekem trenutku, ko je Eva opazovala Klemna, si je morala priznati, da se ne zaljublja vanj, temveÄ je že do uÅ¡es zaljubljena. Tako preprosto in nevsiljivo se je vtihotapil v njeno življenje. V njeno kuhinjo se je vklopil, kot bi bila ustvarjena zanj. V njeno življenje se je vklopil, kot bi bil ustvarjen za njo. Misel jo je rahlo prestraÅ¡ila. A zdaj ni bilo veÄ poti nazaj. Bo kdaj naÅ¡la svoj mir? Ob njem ni mogla misliti. Po veÄerji mu je predlagala naj si privoÅ¡Äi kopel potem pa ga bo zmasirala. Vse je teklo po grobo doloÄenem Klemenovem naÄrtu. VeÅ¡Äe je skrival zadovoljstvo. Ni je hotel opozoriti ali prestraÅ¡iti. Pomagala mu je pripraviti vodo in noter vsula nekaj kopalne soli in kopeli. MogoÄe bo diÅ¡al kot rožica, a njegova koža bo hvaležna. Lažje bo vtrla olje za masažo in on se bo poÄutil bolje. Samo v spodnjicah je legel na masažno mizo. ZaÄela je poÄasi in z nežnimi gibi. ÄŒutila je, da so njegove miÅ¡ice že veliko boljÅ¡e. Ni imel trdih vozliÄkov. Vseeno ga je dobro zmasirala. Ko je zakljuÄila se je Å¡e sama odpravila pod tuÅ¡. Klemen se je oblekel in prižgal televizijo. Nekaj Äasa sta skupaj gledala neko nadaljevanko. ZaÄela je zehati in odpravila sta se spat. Eva je že bila v pižami in se je hotela vleÄi, ko jo je prijel za dlan in jo obrnil k sebi.
»Najin teden prijateljstva se izteka. Mislim, da zdaj lahko prosim, da izpolniÅ¡ svojo obljubo. Dolžna si mi poljub. Pravi poljub,« ji je nagajivo povedal in jo poÄasi pobožal po obrazu.
»Kako izteka?« je bila preseneÄena in nato je zaprla oÄi in si priznala, da se res izteka.
»Ja. Teden je naokoli,« se je zabaval Klemen. »Ne skrbi. Saj te ne bom v niÄ silil. Zdaj bi za zaÄetek samo rad tisti poljub.« Nežno jo je gledal. PoÄasi jo je objel okoli pasu in jo privil bližje k svojemu telesu. Roki mu je ovila okoli vratu in se poÄasi približala njegovim ustnicam. Ni imela kaj narediti. Ni se mogla upirati. Dolgovala mu je poljub. Zaprla je oÄi in ga nežno poljubila. Å ele takrat je spoznala, da si tudi sama želi tega poljuba. Tesneje jo je privil k sebi in poglobil poljub. PoÄasi sta se ljubkovala z ustnicami in poljub je postajal vse bolj strasten. Lahko je Äutila njegovo laÄno, prebujeno moÅ¡kost, ko jo je privijal ob svoje telo. Ni premiÅ¡ljevala, prepustila se je užitku poljubljati se z njim. Ko sta oba že težko dihala, jo je malenkostno odmaknil od sebe. »Tole je pa bilo veÄ kot poÅ¡teno oddolženo. Rad bi ti pokazal, kaj Äutim do tebe,« je Å¡epnil in jo ponovno poljubil. Bil je nežen in ljubeÄ, poljubljal jo je poÄasi in v obeh podžigal Å¡e veÄjo strast, kot sta jo že Äutila. PoÄasi jo je zaÄel božati. ÄŒutil je, da se je rahlo napela in zaÄela umikati iz poljuba. Nehal jo je poljubljati in rahlo je sprostil svoj objem. »Lahko noÄ,« je Å¡epnil z od strasti globokim glasom in jo samo nežno cmoknil na ustnice. Spustil jo je in legel. Tudi sama je zamrmrala, lahko noÄ in legla ter mu obrnila hrbet.
»Eva, rad bi, da veš, da sem se zaljubil vate, tisti trenutek, ko sva se pri Borutu spoznala, ko si mi podala svojo dlan in se mi nasmehnila,« je šepnil v njen hrbet.
NiÄ ni odgovorila, odgovora niti ni priÄakoval. NepoteÅ¡en, a vseeno zadovoljen je zaspal.
Zjutraj sta popila kavo in nekaj malega pozajtrkovala. Oblekla sta jakni in Klemen je že prijel za kljuko, ko ga je ogovorila. »ZveÄer sem zmenjena s TjaÅ¡o in UrÅ¡o. Gremo k Borutu v lokal. Bi Å¡el z menoj?«
»Me vabiš na zmenek?« jo je nagajivo pogledal.
»Vabim te ven, z družbo,« se je naredila nevedno.
»Prav. Z veseljem grem. Te lahko prej povabim k sebi na veÄerjo. Ko zapreÅ¡ prodajalno pridi k meni,« ji je veselo rekel.
»Prav. A prej bom prišla domov in se preoblekla,« se mu je nasmehnila.
Odprl je vrata in jih zaklenil ter ji izroÄil kljuÄ. Pospremil jo je do avta in poÄakal, da je sedla in ga prižgala. Že se je obrnil proti svojemu avtu, ko je odprla okno in ga poklicala.
»Klemen, dosegel si, da sem se zaljubila vate,« je rekla in mu poslala poljub. Hitro je zaprla okno in se odpeljala. Ni se imelo smisla upirati ljubezni. Želela si ga je in on si je želel nje. Ljubila ga je in on je ljubil njo. Zakaj bi izgubljala Äas, slej ali prej bi konÄala z njim. Kot ji je že enkrat rekel, žal ji bo Äasa, ki ga bo zapravila z upiranjem in trmastim vztrajanjem, da si ga ne želi. MogoÄe je res postaven, samozavesten in domiÅ¡ljav, a zdaj je njen. Ona je njegova.
Stal je sredi parkiriÅ¡Äa in zmajeval z glavo pri tem pa se je neumno nasmihal. Ne bo ji sledil. Tega si ni želela. PoÄakal bo, da pride k njemu na veÄerjo. Po veÄerji bosta imela nekaj Äasa, predno se odpravita ven. Vsekakor bo poskrbel, da bo Å¡e enkrat sliÅ¡al njeno priznanje. Tudi sam ji bo pokazal kaj Äuti do nje. Zadovoljen je sedel v svoj avto in se Å¡e naprej nasmihal. PolepÅ¡ala mu je dan. PolepÅ¡ala mu je življenje.