Objavil/a Amorist in Ljubezenske zgodbe, Zgodbe ki jih piše življenje
Od zaÄetka
UÄili so me, naj nikoli ne reÄem nikoli, se ne vdam ter ne glede na vse sledim svojim sanjam. Cilj naj bi opraviÄeval sredstva.
Govorili so kot, da je to nekaj najlažjega in preprostega, nihÄe pa ni niti za trenutek omenil oseb, ki jih bom na poti do tja primorana pustiti za sabo, boleÄine, ko se zaveÅ¡, da jih ni veÄ ob tebi in nelagodja, ko greÅ¡ na ulici brez besed mimo osebe, ki ti je nekoÄ pomenila vse.
To je pritisk, ki ga nisem zdržala in eden izmed glavnih razlogov, da sem sprejela delo v eni izmed najboljših odvetniških pisarn ter se odselila v New York, kjer sem se zapletla s perfekcionistom Jamesom O’Brienom.
Vsi so bili mnenja, da sva popoln par, a to Å¡e zdaleÄ ni bilo res. NiÄ ni naredil narobe, pravzaprav, vsak trenutek ob njem je bil izredno romantiÄen ter brez dvoma naÄrtovan do zadnjega detajla. A kljub Äustvom in Å¡tevilnimi poskusi, da bi zveza uspela, to ni bilo dovolj.
Da, bila sem sreÄna, a Å¡e zdaleÄ ne zadovoljena. Tega sem se na žalost zavedla Å¡ele, ko se je na predbožiÄni zabavi pred vsemi sodelavci spustil na kolena ter mi ponudil diamantni prstan. Vse oÄi so bile priÄakujoÄe uprte vame, jaz pa pred sabo nikakor nisem mogla videti Jamesa.
Inteligentnega blondinca je v mojih mislih zamenjal temnolasec s prodornimi modrimi oÄmi, globljimi od oceana. Tedaj sem spoznala, da se moram vrniti na zaÄetek. V Piran.
Dan pozneje sem že sedela na vlaku Ljubljana – Koper ter se naslanjala na hladno steno. Mojo pozornost je pritegnil mlad par, ki je vstopil v DivaÄi. Nizko dekle rdeÄih las se je naslonilo na svojega ogromnega fanta, on pa je okoli nje ovil svoje dolge roke. Izgledala sta prav tako kot jaz in Leonardo pred skoraj sedmimi leti.
Bilo je nekaj dni pred božiÄem in ravno sem se vraÄala iz Harvarda. Leo me je kot ponavadi priÄakal na Brniku, da bi mi na poti do doma delal družbo.
Bil je moj najboljÅ¡i prijatelj iz otroÅ¡tva in vedno sem se veselila Äasa ob njem, toda takrat je bilo nekaj drugaÄe. Morda je bil kriv nenavaden obÄutek v trebuhu ali pa rdeÄe vrtnice v njegovih rokah. Srce mi je bilo hitreje z vsakim korakom proti njem in postajala sem vedno bolj nervozna.
Namesto pozdrava sva se vedno objela, takrat pa sva le strmela drug v drugega, kot bi bila popolna neznanca. To je bil zaÄetek najlepÅ¡ega Äasa v mojem življenju.
Kljub Å¡tudiju na drugi celini je najina zveza delovala, bila sva sreÄna in vse bolj zaljubljena.
Ko sem se po diplomi vrnila v Piran, sem ugotovila, da sem se odtujila od skoraj vseh ter postala glavna tarÄa opravljivcev.
Nato pa je svoje dodal Å¡e prepir z oÄetom. Zahteval je, da prevzamem finance njegovega skromnega podjetja, med tem ko sem dobivala ogromno boljÅ¡ih ponudb iz Ljubljane ter tujih držav.
Ljudje so me zaÄeli duÅ¡iti, edini izhod sem naÅ¡la v selitvi, tako pa sem za seboj pustila tudi njega. Fanta, ki mi je spremenil življenje.
ÄŒe bi lahko, bi ustavila Äas, ko sva s prepletenimi prsti sedela na razgretem pesku ter opazovala sonce, ki je tonilo v vodo. Takrat sva bila zaljubljena najstnika brez skrbi in vse se je zdelo tako preprosto in samoumevno kot dihanje.
»Naslednja postaja, Koper.« Je zadonelo po sedaj že skoraj praznem vlaku in misli so se v trenutku izgubile. Ustavili smo se Å¡e preden sem se uspela obleÄi, zato sem pograbila kovÄek ter z na pol zapetim plaÅ¡Äem stopila na hladen zrak. PoÄasi sem se odvlekla iz perona, vedoÄ, da je avtobus odpeljal nekaj minut nazaj.
»Naj me koklja brcne, Äe nisi ti Gabriela Benko?« Sem zasliÅ¡ala nepoznan glas in ko sem se obrnila, sem pred sabo zagledala starejÅ¡o gospo. Moja prva asociacija je bila, da zgleda stara kot Zemlja, to pa me je spomnilo na Marijo Ažman, glavno opravljivko v Piranu.
»Da, to sem jaz.« Prijazno sem se nasmehnila, ona pa je navdušeno plosknila z rokami.
Trenutek pozneje se nama je pridružil še njen mož ter mi prijazno ponudil prevoz. Čeprav bi najraje zavrnila, sem v upanju, da bom med potjo izvedela kaj o Leonardu, sprejela ter odšla za njima.
»Mislim, da tvojega prihoda ne bosta vesela le starÅ¡a.« Je zaÄela takoj, ko smo sedli v staro Toyoto. Mož jo je neodobravajoÄe pogledal, jaz pa sem jo s kimanjem spodbudila, da nadaljuje.
»Mlakarjev mlajši sin še ni imel dekleta, odkar si odšla, niti ne pokaže zanimanja za katero izmed svojih oboževalk. Med dekleti je kar priljubljen, veš.« Pomenljivo me je pogledala, Janez pa je odkimal.
»Če se ne motim, je bil v zadnjem Äasu veÄkrat opažen s Å¡tudentko, ki je zaÄela delati pri njih.« Je rekel po nekaj trenutkih tiÅ¡ine, Marija pa je le skomignila z rameni, ne zanikajoÄa njegovo izjavo.
V mislih sem se prestavila približno pet let nazaj, na železniÅ¡ko postajo, kjer me je v solzah rotil, naj ne odidem. Imelo me je, da bi Å¡e sama zajokala, a to bi pomenilo vdajo. Nisem bila zmožna ostati v mestu, kjer me vsak drug prebivalec gleda kot deveto Äudo, prijatelji pa se mimo mene sprehajajo, kot da me ni. Takrat sem ga videla predzadnjiÄ. ZadnjiÄ je bilo dobro leto pozneje, ko se je na moj rojstni dan prikazal na pragu stanovanja v New Yorku. Å e preden je odprl usta, se mi je pridružil James, zato je po hitrem voÅ¡Äilu odÅ¡el ter me pustil s Å¡tevilnimi vpraÅ¡anji, na katere nimam odgovora.
Dobrih deset minut pozneje sta me odložila pred hiÅ¡o mojih starÅ¡ev. Pritisnila sem na zvonec, nato pa se med Äakanjem, da mi nekdo pride odpret, živÄno prestopala.
Manj kot minuto pozneje so se vrata odprla in pred sabo sem zagledala mati, ki je za trenutek osuplo obstala, nato pa so se v njenih skoraj sivih oÄeh priÄele nabirati solze.
»Gabriela.« Je zaÅ¡epetala in me potegnila v objem. Tudi meni so se orosile oÄi, v Ameriki se sploh nisem zavedala, kako moÄno sem jo pogreÅ¡ala.
»Sedaj, ko je podjetje uspeÅ¡no, si se pa vrnila, kaj? Naj ti že kar takoj povem, da od mene ne dobiÅ¡ niti centa.« Sem zasliÅ¡ala oÄetov glas, mati pa je zavzdihnila ter me izpustila.
»Dejan, Å¡ele priÅ¡la je. Ne odganjaj je, preden sploh vstopi.« Se mi je postavila v bran, jaz pa sem zavila z oÄmi.
»Ne potrebujem denarja, zaposlena sem v eni izmed najboljÅ¡ih odvetniÅ¡kih pisarn na svetu. PriÅ¡la sem, ker se bliža božiÄ.« In ker sem spoznala, da ne bi smela dopustiti, da Leo izgine iz mojega življenja, je dodala moja glava, a besed nisem izrekla naglas.
OÄe je skomignil z rameni, prijel kovÄek ter ga odnesel v mojo nekdanjo sobo, ki je ostala povsem nespremenjena.
Polica, ki se skoraj upogiba pod težo knjig, omara ter pisalna miza iz hrastovega lesa, poleg katere je vrtljiv pisarniÅ¡ki stol. Pogled se mi je trenutek predolgo zadržal na modri posteljnini s sliko delfina ter na kolažu fotografij na noÄni omarici. V oÄi so mi stopile solze, ki jih je mati ocenila kot solze sreÄe in me ponovno stisnila v objem.
»PresreÄna sem, da si se vrnila domov, pa Äeprav le zaÄasno.«
»Tudi jaz. Sedaj pa mi oprosti, rada bi se osvežila ter si nekoliko odpoÄila.« Mati je prikimala in odÅ¡la, jaz pa sem se vrgla na posteljo ter se zastrmela v strop. V misli sem si ponovno priklicala Leonarda in priÄela delati naÄrt, kako bom odÅ¡la do njega, med tem pa je celodnevna vožnja naredila svoje.
Zbudila sem se v hladno zimsko jutro. Tudi danes se nisem imela namena odpovedati svoji rutini, zato sem si oblekla topla oblaÄila ter stekla k svetilniku na koncu zaliva. S pogledom sem za trenutek zajela neskonÄno modro ploskev, nato pa se obrnila, da bi odÅ¡la, a je mojo pozornost pritegnila barka pomorskega druÅ¡tva, ki je bila namenjena k privezu.
V mislih se mi je prikazal Leov nasmeh, tisti, ki ga je hranil le zame, zato sem stekla.
Pomol sem dosegla ravno, ko so se izkrcavali. Ko se je na krovu pojavil Leo, se mi je Äez obraz razlezel nasmeh in naredila sem nekaj korakov bližje, nato pa se v Å¡oku ustavila. Blondinki je podal roko ter ji rekel nekaj, kar jo je spravilo v smeh. NaÄin, kako se je dotaknil njenega zapestja, je v meni povzroÄil val ljubosumja.
V oÄeh sem zaÄutila neprijetno Å¡Äemenje solz. Skoraj sem že odÅ¡la, ko me je prepoznal nekdanji soÅ¡olec Peter, ki je bil prav tako Älan posadke.
»Gabi?« Je nekoliko neodloÄno vpraÅ¡al ter pristopil do mene. To je pritegnilo tudi Leonardovo pozornost in na sebi sem zaÄutila njegov preseneÄen pogled.
Po nekaj vljudnostnih besedah se je Peter odstranil ter mu dal priložnost, da se mi približa. Seveda pa je za njim prišla tudi blondinka.
»Torej si se resniÄno vrnila. Zjutraj sem sliÅ¡al nekaj o tem, vendar sem bil prepriÄan, da je to le ena izmed ÄenÄ.« Prisiljeno se je nasmehnil, jaz pa sem na videz neprizadeto skomignila z rameni.
»Ne morem biti veÄno jezna na oÄeta. PojutriÅ¡njem je božiÄ in odloÄila sem se, da ga bom izkoristila za zakop bojne sekire.« Prikimal je in Äeprav se mu je v oÄeh zrcalil dvom, ni vrtal naprej.
»Me veseli. Mimogrede, to je Ana.«
»Lepo te je bilo spoznati. Sedaj pa mi oprostita, moram iti, preden se shladim.« Stekla sem proÄ. Ko sem bila dovolj oddaljena, da me nista mogla veÄ videti, sem v solzah padla na kolena.
Morda je za naju vendarle prepozno in bova za vedno ostala stvar preteklosti. Najbolje bo, da poÄakam nekaj dni, nato pa se vrnem v Ameriko.
»O moj bog, Gabi, resniÄno si nazaj!« Dvignila sem pogled in zagledala prikupno svetlolasko, Leovo sestro NuÅ¡o.
Pomagala mi je na noge ter me moÄno objela, nato pa se zaskrbljeno zastrmela v moj obraz.
»Kaj je narobe?«
VpraÅ¡anje je sodu izbilo dno in iz mene se je vsul plaz besed – pojasnila, razlogi za vrnitev, skratka, vsa resnica. Ko sem konÄala, me je ponovno objela.
»Ne vem, kaj naj ti reÄem. MoÄno si ga prizadela in Å¡ele sedaj, ko je spoznal Ano, je spet sreÄen. Res, ne vem, kako naj ti pomagam.«
Ko sem že mislila, da ne bi mogla biti bolj zlomljena, se je nekaj v meni ponovno sesulo v prah. Konec je. ResniÄno je konec.
»Ne bom se vmešavala v njiju, obljubim. Sedaj pa res moram iti. Se vidiva.« Še preden bi lahko karkoli rekla, sem bila že nekaj metrov oddaljena.
Nisem Å¡la domov, kakor sem nameravala, temveÄ do obale. Potrebovala sem sprostitev. Zaprla sem oÄi ter prisluhnila krikom galebov in zvokom valov, ki so v enakomernem ritmu butali v skale.
ZasliÅ¡ala sem približujoÄe se korake, vendar sem se jih odloÄila ignorirati. Verjetnost, da bi kdo vedel, kje sem, je majhna, domaÄini pa me od daleÄ zagotovo ne bi prepoznali.
»Tukaj si.«
PreseneÄeno sem se obrnila v smeri glasu. Medtem ko sem iskala besede, se je Leo postavil poleg mene ter pogled usmeril na morje.
»OÄitno.«
»Nekaj sem izvedel, vendar bi rad sliÅ¡al Å¡e od tebe.« Za trenutek sem ga pogledala, nato pa pozornost ponovno namenila vodi. Kolikor sem poznala NuÅ¡o, sem vedela, da mu bo povedala, nikakor pa nisem priÄakovala, da bo to tako kmalu.
»Vprašaj.«
»Zakaj si se vrnila? Vem, da se nisi oglasila le na družinskem obisku.«
Čeprav sem obljubila, da se ne bom vmešavala, sem morala poskusiti. Morda je to edina možnost za resnico, edina priložnost, da ga dobim nazaj.
»Zaradi tebe, Leo. Spoznala sem svojo napako, nikoli ne bi smela oditi od tebe.«
Bila sem trapa. Dejansko sem verjela, da ga bom zmožna pozabiti.
»Kaj pa tvoj fant?« V odgovor sem le skomignila z rameni.
»Bil je Å¡e ena izmed mojih Å¡tevilnih napak. Verjela sem, da bom ob njem pozabila vso preteklost.« Prikimal je in nastopil je trenutek tiÅ¡ine. OzraÄje je postalo napeto, zato sem morala ukrepati.
»Ljubim te, Leo. Zame si bil, si in vedno boÅ¡ le ti. Prosim, odpusti mi.« Seveda sem se v mislih ponovno ozmerjala s trapo. Nobene pravice nimam kar tako priti nazaj v njegovo življenje ter ga prositi odpuÅ¡Äanja.
»Oprosti. Saj vem, da je bila moja vrnitev napaka.« Hotela sem oditi, a me je že po nekaj korakih zgrabil za roko.
»PoÄakaj! Prosim te, ne beži pred mano.« Zagledala sem se v njegove oÄi, v katerih so se zrcalili njegovi notranji boji,
»Obljubi mi, da ne boš odšla.«
»Kaj pa naj? Izgubila sem te in tu nimam veÄ kaj iskati.«
»Nikoli me nisi izgubila, Gabriela. Res, da si me prizadela, a moja Äustva do tebe so kljub letom ostala povsem nespremenjena.« Je pojasnil in medtem, ko sem zmedeno strmela vanj, mi je iz obraza odmaknil pobegni pramen las. Pri tem se je s konico prsta podrgnil ob mojo spodnjo ustnico.
»Ljubim te.« Je zaÅ¡epetal, vse v meni je vztrepetalo. Bilo je prav tako kot prviÄ.
»Torej lahko pozabiva na preteklost in greva od zaÄetka?« Sem vpraÅ¡ala z glasom, polnim upanja, on pa je namesto odgovora z rokami objel moj obraz, se sklonil k meni ter me poljubil, kot to zna le on.