Ogenj strasti

Naenkrat je glasno počilo, stopim na zavore in že je pred mano obležala srna.

˝Samo še to sem potrebovala˝, si mrmram in stopim iz avta. Srna negibno leži na tleh, jaz si ogledujem škodo na avtu, nato pokličem policijo. Cela debela ura mine, preden se prikažeta policista in uredimo papirje za  zavarovalnico.

˝Kaj ste pa ob treh zjutraj v soboto počeli na cesti?˝, me vpraša agent in me čudno pogleda.˝Ja, očitno sem ponočevala, ali kaj? Dokler bom imela avto zavarovan proti divjadi, vas nič ne briga, kaj jaz počnem!˝, mu zabrusim slabe volje in pokličem asistenco, saj avto sploh več ne vžge. Tačas, ko čakam avto vleko, pokličem mehanika, ki mi ga je določila zavarovalnica in se dogovorim, da se avto pripelje do njih.

Ko z avto vleko prispeva do delavnice, poiščem šefa. ˝Dober dan˝, ga pozdravim in mu razložim, kaj se mi je zgodilo. S prijetnim nasmehom me potolaži, da bodo vse uredili in se mi predstavi: ˝Sem Robi˝, mi poda roko ˝ Mateja˝, odgovorim. ˝To je moja telefonska številka, če boš želela kakšne informacije. Potrudili se bomo, da bo avto popravljen v najkrajšem času.˝ Ko sva se že poslavljala, sem ugotovila, da sploh ne morem domov. Sin je v šoli, partner v službi, jaz pa brez prevoza domov. Stopim do Robija in ga povprašam  o nadomestnem avtu. ˝Žal trenutno nimam nobenega˝ in se mi prijazno ponudi, da me odpelje domov. ˝Vse za stranko˝, pripomnim z nasmeškom ter se usedem v avto. Takrat sem si ga lahko bolj ogledala in ugotovila, da je izredno čeden. Tudi on ni ostal ravnodušen do mene in se kar začel spogledovati. Sama sem igro sprejela, saj, kaj več od nedolžnega spogledovanja ne bo. Oba sva namreč imela družine. Prispeva do mene, zahvalim se mu za prevoz ter nekako boljše volje stopim v hišo. ˝Vsak dan se peljem mimo njegove delavnice, pa ga do zdaj še sploh nisem videla˝, govorim sama sebi.  Ampak tukaj me še vedno čaka isto stanje…pred kratkim sem ostala brez službe, nato priletim na radarja, nato povozim srno,…˝Kaj še bo? Ko ima vrag mlade, jih ima sto˝, si govorim  ter začnem pripravljati kosilo.

Mine nekaj dni, ko se na poti iz šole ustavim v delavnici, da povprašam glede avta. Robi stoji zraven stranke in se pogovarja, me pogleduje ter obrača z očmi, češ…:˝Daj pojdi že,…˝. Sama kar malo zardim, saj sva s partnerjem že dolgo skupaj in se pač nikoli nisem ubadala s tem, da sem morda še komu drugemu všeč. Končno stranka odide in Robi se z nasmehom napoti do mene:˝Dobro jutro, kako smo?˝, me povpraša. Vrnem mu pozdrav ter mu povem, da sem se ustavila, da pogledam, kako je z avtom. Napotiva se do avta, kjer mi pove, kaj je že narejeno, kaj še ni in kako dolgo bo še trajalo. Ko se že hočem posloviti, reče:˝ Veš, gledal sem te, kako imaš lepe oči. Zelo si mi všeč.˝ Nasmehnem se in kot kaka tepka rečem:˝ Hvala.˝

˝ Te lahko povabim na kavo?˝, vpraša in me pogleda tako zapeljivo…˝Hvala, ne pijem kave in res nimam časa˝, odgovorim ter mu povem, naj mi javi, ko bo avto gotov. Ne morem misliti nanj, mi roji po glavi. Usidral se mi je v misli in bala sem se, da se bom kdaj zagovorila in pred partnerjem izgovorila njegovo ime. Odkar sva s partnerjem skupaj, nikoli nisem pomislila na to, da bi ga prevarala, ob misli na Robija pa je v meni zaigralo na tisoče čustev. Nekako sem se skušala ogniti misli nanj, ko sem bila z družino, a ko sem bila sama, sem sanjarila on njem. ˝Le kako bi bilo, če bi me poljubil?˝, se nasmehnem sama sebi in dvignem telefon, ki že kar nekaj časa vztrajno zvoni. ˝Prosim?˝ se oglasim in čakam odgovor na drugi strani.

˝Pozdravljena, Robi tukaj. Avto je končan. Lahko prideš ponj˝, pove in se dogovoriva, da še ga isti dan pridem iskat. Počakam, da pride partner domov in se odpraviva po avto. Robiju se je videlo, da mu ni všeč, da je partner zraven, ampak je vedel, da sama ne morem peljati dveh avtov. Uredimo podrobnosti ter se poslovimo. Peljem se domov in glej ga zlomka, naenkrat se desno ogledalo obesi. Stopim iz avta ter pravim Bojanu, da peljem avto jutri nazaj, saj so v delavnici zlomili ogledalo.

˝Vedel sem, da boš prišla nazaj˝, se nasmeji Robi, ko ga jaz jezno gledam in ne vem kaj naj si mislim. ˝Jaz sem kriv za ogledalo˝, prizna in nadaljuje ˝nisem hotel, da se pri tem konča, moral sem te spet videti. Oprosti, ampak, tako si želim, da bi se te dotaknil…˝ Rečem mu:˝ Glej, oprosti, ni mi v interesu, da bi karkoli počela, kar si pač ti predstavljaš, prosim, da popraviš ogledalo in to čim prej.˝

Užaljen poišče ženo v pisarni ter jo prosi, naj uredi cenitev škode, sam pa se umakne. Spoznala sem, da sem bila preveč nesramna in da sem tudi sama prilivala olje na ogenj ter igrala njegovo igro. Čez nekaj dni kliče njegova žena, da se lahko pride zamenjat ogledalo. Ustavim se v delavnici in mu povem, da bom počakala, v kolikor bo hitro narejeno. V delavnici sva bila sama, pogovarjala sva se in ni bil več užaljen zaradi mojih besed zadnjič.

Ko uredi ogledalo, stopiva v jedilnico, kjer sem podpisovala papirje, ko se mi čisto približa in me prime okrog pasu. Obrnem se, da bi se umaknila od njega ampak me še prime močneje, me pogleda v oči ter me poljubi. Narahlo, nežno, negotovo, oprimem se mu okoli vratu ter mu poljub vrnem. ˝ Tako si te želim…˝ zašepeta, roke mu potujejo po celem telesu in vsak njegov dotik prižiga ogenj v meni. ˝ Ne moreva˝, mu zašepetam, se mu izvijem iz objema ter odidem domov. Kako sem mogla, mi je rojilo po glavi. Če Bojan izve, mi ne bo nikoli oprostil. Ampak, kar je bilo najhuje, ugotovila sem, da mi sploh ni žal. Ni mi žal, da sem se pustila zapeljati Robiju. Ni mi, enostavno mi ni.

Bila je nedelja in odpravila sem se v trgovino po kruh. Zazvoni telefon, Robi kliče. Njegovo številko sem vedela na pamet. Dvignem in pove mi, da mi luč ne gori. Dogovoriva se, da se naslednji dan ustavim, da mi jo popravi. Bojan je delal dopoldan, jaz sem komaj čakala, da ga vidim. Njegova žena je bila zraven mojega avta s stranko in nisva mogla nič debatirati o prejšnjem dogodku. Ko je zamenjal žarnico, mi po tiho pove, da me bo poklical. In res me je. Dogovorila sva se, da se dobiva na kakšnem bolj odročnem kraju. Prispela sem prva in sem ga čakala. Srce mi je bilo nenormalno, roke so se mi znojile in komaj sem čakala, da pride in me poljubi.

Končno zagledam njegov avto in njegove polne, vabljive ustnice, ki se ob pogledu name raztezajo v nasmeh. Stopi iz avta in me strastno poljubi. Ko se končno odtrgava drug od drugega, se dogovoriva, da se odpeljeva v mesto in najameva sobo. Seveda se do motela nisva poznala, ko pa so se vrata sobe zaprle, so oblačila letela iz naju. Podre me na posteljo, me poljubi, ter z roko počasi potuje po mojem telesu. Usločim hrbet ter hrepenim po njem, želim si ga in ne morem ga več čakati. Prevrnem ga na hrbet ter ga začnem intenzivno obdelovati. Zraven stoka in šepeta:˝ Kako si dobra, tako si mi všeč…˝ Približam se njegovim ustnicam, ga poljubim in zašepetam:˝ Vzemi si me, potrebujem te…˝

Potešena od strasti, se oblačiva ter hkrati tipkava po telefonu. Oba sva že imela več klicev. Posloviva se s poljubom ter njegovo obljubo, da me pokliče.

Minevajo dnevi, jaz sem dobila službo in nisem imela toliko časa misliti nanj. Sama ga nisem klicala, žena je delala v pisarni in bi lahko dvignila njegov telefon.

Zatopljena v delo se zdrznem, ko mi v žepu začne vibrirati telefon. Pogledam na zaslon, Robi kliče. Ni pozabil name, pomislim ter dvignem slušalko. ˝ Pogrešam te˝, mi pove. ˝Kdaj se bova spet dobila?˝, vpraša in odgovorim mu, da me naj pokliče čez tri tedne, takrat Bojan dela popoldan in si bom utrgala kakšno urico zanj.

˝Tako sem bil neučakan, cele noči sanjam o tebi, ne morem te spraviti iz glave˝, pove Robi. ˝ Sva že dva˝, mu odgovorim ter ga strastno poljubim. Svojih družin ne bova razdirala, se dogovoriva. Še vedno si tu in tam utrgava kakšno urico, da se potešiva. Potešiva to strast, ta ogenj, ki gori v nama. Ta ogenj strasti.

Gentle breeze