Sanje
Sanjam o poletju, sanjam o sladoledu, sanjam o soncu… in sanje preženejo meglo.
Kar naenkrat se znajdem na otoku… ne vrjamem, da sem tam…reÄem si: Sanjam. Da bi potrdila domnevo stopim do palme in se jo dotaknem.
Na koži zaÄutim raskavi obÄutek palminega lubja, ki se meÅ¡a z vlažnimi kapljicami, ki so si naÅ¡le zatoÄiÅ¡Äe tam v lubju in katerih oblekica se lomi v sonÄnih žarkih.
Tako resniÄno je.
Zapiha veter in prinese vonj morja.
Obrnem se proti morju in se zatopim v brezkonÄno modrino, katere popolnost kali samo belo jadro Äisto majhne barke.
Na barki je Älovek in vse kaže, da je namenjen prav na moj otoÄek.
Zanimivo, pomislim in sklenem iti do njega takoj, ko pristane, da ga vpraÅ¡am kako se poÄuti v mojih sanjah. SteÄem po obali; mehka zrnca tople mivke me božajo med prsti na nogah in veter mi mrÅ¡i lase tako, da sploh ne vidim kam teÄem.
Ustavim se… Zakaj se mi sploh mudi… saj so le sanje.
Barka pristane nedaleÄ proÄ. Stopim do nje v priÄakovanju Äloveka, ki bo dokonÄno potrdil, da so to le sanje.
Pridem Äisto blizu in prav poÄasi pokukam v barko. Prazna je. Zelo Äudno, si mislim, saj sem skoraj prepriÄana, da sem v njej videla Äloveka. A oÄitno sem se motila. Visoko dvignem nogo, se primem za vrv, ki visi z jambora in se potegnem na krov. Razgledam se po notranjosti in odkrijem zvezek…popisan je.
Zatresejo se tla in barka se premakne od obale, namenjena proti Å¡irni neskonÄnosti oceana. ZaÄudim se, ker me dogodek niti malo ne pretrese. Kot, da bi ga priÄakovala. Zato se udobno namestim in pustim barki, da v nadaljne kroji mojo usodo.
Odprem zvezek in ga zaÄnem prebirati; Ärke izginjajo ena za drugo, takoj, ko se jih moj pogled dotakne. Trudim se razumeti kaj piÅ¡e… berem naprej… obrnem list… na njem piÅ¡e: Zbudi se, ura je pozna.
Zamižim in ko odprem oÄi se znajdem v prazni pisarni. Pogledam Äez okno in vidim, da dežuje. Ha spet sem nazaj, v Ljubljani, v nedeljo, na delu… Ravno prav se zbudim, da poÅ¡ljem mail in posnamem novice.
Vem, da so bile sanje. A obÄutek je bil bolj resniÄen kot ta, ki ga Äutim sedaj. Morda pa sem res na tistem otoku, ležim v barki, in spim in ravnokar mi iz naroÄja pade zvezek. Morda… 🙂