Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 9, 2013

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Srčna hekerka



adriana117gm

Alison Parker je uživala v vožnji s svojim novim terenskim avtom, ki si ga je kupila ravno za to potovanje. Občudovala je pokrajino, ki je bežala mimo njenega okna. V predvajalnik si je vstavila svojo najljubšo zgoščenko z rock ritmi.

Dobermanka Ruth je dremala na zadnjih sedežih. Po navigaciji sodeč bosta čez dobro uro prispeli na cilj, v majhno mestece Fort Peck, v dokaj pusti, neporaščeni in hribovito, valoviti pokrajini Montane. Ko je prvič preletela pokrajino po Google Earthu je bila dokaj razočarana.

Od razgibane in zelene Montane, kjer je toliko naravnih lepot, se je ona pustila prepričati, da pride v najbolj dolgočasen predel. Tolažila se je z mislijo, da se pomlad šele prebuja in da njena koča, ki jo je najela za nekaj mesecev, stoji ob jezeru v zavetju gozda. Če nič drugega, bo popolnoma ustrezala njenemu namenu, skriti se od ljudi in civilizacije. Imela je nekaj nedokončanih projektov, ki so zahtevali čas in koncentracijo. Vsekakor ji ne bo dolgčas. Kljub prvi slabi volji, se je zdaj nasmihala. Glasbo si je odvrnila še malo bolj na glas in s prsti bobnala po volanu v ritmu melodije.

Načelnik policijske postaje Eric Johnson, se je udobno namestil v svoj stol in se posvetil telefonskemu pogovoru. Zaprl je papirje svojega zadnjega primera, pretepa v edini gostilni v Fort Pecku, ko mu je pozvonil telefon. Dvignil je svojo skodelico zdaj že mrzle kave in naredil požirek.

»Pozdravljen, Frank. Kako gre?« je veselo pozdravil svojega dolgoletnega prijatelja.

»Zdravo Eric. Dobro je. Pravzaprav te kličem službeno.« mu je veselo odvrnil Frank Colins.

»Službeno? Pa ne, da zvezni agentje potrebujete pomoč navadnega policista?« se je zakrohotal Eric.

»Pravzaprav, res potrebujem tvojo pomoč. Jaz osebno jo potrebujem.« se je zresnil Frank.

»Seveda. Povej, kako ti lahko pomagam?« se je zdaj resno odzval tudi Eric.

»Dolga zgodba.« se je nasmehnil Frank, se udobneje namestil v svoj stol in globoko vdihnil.

»Take imam najraje.« je pokimal Eric in si vzel svinčnik ter odprl svoj notesnik.

»V Fort Peck prihaja ženska. Alison Parker. Najela je Bensonovo kočo v gozdu. Ostala bo nekaj mesecev. Tebe bi prosil, da malo spremljaš kaj se bo dogajalo okoli nje, pravzaprav, da poskrbiš za njeno varnost. Glej, stvar je precej nenavadna. Ona ne sme vedeti, da sva govorila in ne sme posumiti, da je pod nadzorom.« je zgodbo kratko iznesel Frank.

»Vohunim naj za tvojo žensko?« se je zasmejal Eric.

»Na nek način, ja. Ampak ona ni moja ženska. Morala bi dobiti novo identiteto, a se je ostro uprla. Zato sem privolil, da se sama umakne nekam. Na srečo je sprejela moj nasvet in si izbrala Fort Peck.«

»Je priča?« je zdaj zanimalo Erica.

»Je in ni. Nobenega sojenja ne bo. Zaradi mene je naredila nekaj stvari ter mi zelo pomagala in sedaj jo iščejo. Tako kriminalci kot naši. A naši ji bodo dali mir, nekako je sklenila kompromis z njimi.« je Frank nesrečno zavzdihnil.

»Zanimivo. Mi boš povedal zgodbo.« je prijatelja pozval Eric.

»Seveda. Tukaj jo vsi poznajo kot Suzan Meavery. Je presneto dobra, pravzaprav, najboljša hekerka, kar sem jih kdaj koli spoznal. Je računalniški genije. Dela za Microsoft in za našo vlado. Vdrla je v nekaj programov kamor ne bi smela in razjezila nekaj vpletenih. Seveda, vsi lahko samo sumijo kdo je vdrl, dokazati ji ne morejo ničesar. Zavrnila je našo zaščito. Odločila se je, da se bo sama umaknila iz Seattla. Zdaj je na poti k tebi. Vse kar te prosim je, da poskušaš nad gledati dogajanja okoli nje ter, da poskrbiš za njeno varnost. Naj te še opozorim. Videz vara. Ženska je stara enaintrideset let, kaže jih nekaj manj. Nadvse je inteligentna in vedno doseže svoje. Zvita je in premetena. Vedno je korak pred ostalimi. Možgani ji delujejo z nadzvočno hitrostjo. Ima tudi malo preveč samozavesti in drznosti ji vsekakor ne manjka.« je v grobem razložil Frank. Še predno bi lahko Eric kar koli pripomnil, je hitro dodal: »In za božjo voljo, nikar se ne zaljubi v njo, ostal boš z zlomljenim srcem.«

Eric se je moral zasmejali. »Saj ne misliš resno? Že res, da še vedno rad pogledam za postavno žensko in še raje zlezem z njo v posteljo, a nikoli nisem bil zaljubljeni tepček. Konec koncev se tudi midva počasi bližava štiridesetim . Zdaj že veva nekaj o življenju.«

»Opozoril sem te.« se je zasmejal tudi Frank.

»Ja, ja, opozorilo sprejeto. Ne skrbi, pri meni bo na varnem.« mu je že boj resno odvrnil Eric.

»Vem. Zato sem jo prepričal, da pride v Fort Peck. Hvala. Dolgujem ti veliko uslugo.«

»Le zapomni si to, da jo bom lahko izterjal.« se je zasmejal Eric in se poslovil od prijatelja. Že je hotel preveriti njene podatke, a se je zadnji hip premislil. Če jo res iščejo, bi lahko opazili njegovo poizvedovanje. Ne sme jih pripeljati k njej. Počakal bo, da ženska prispe in jo bo že še osebno spoznal. Z roko si je šel skozi razmršene, že malo dolge, kodraste rjave lase in naredil še zadnji požirek kave. Spet je pozvonil njegov telefon, a tokrat so ga klicali iz mesta. Skomignil je z rameni in se lotil svojega dolgočasnega policijskega dela. Pred leti je bil tudi sam agent v Seattlu, a mu je varovanje svojega rojstnega kraja bilo privlačneje. Ko se je njegov oče upokojil je prišel nazaj domov. Po dobrih dveh letih je iz policista napredoval v namestnika načelnika in po dobrem letu je postal načelnik. Včasih je pogrešal razgibano in vznemirljivo delo agenta, a ga je neomejeni prosti čas vseeno zadržal v Fort Pecku.

Alison je zavila na kratki dovoz pred kočo. Zadovoljno je prikimala sama sebi in izstopila iz avta. Spustila je ven tudi Ruth, ter si ogledala okolico. Kočo je obkrožal vzdrževan gozd. Njen dovoz je s ceste, če je dobro utrjenemu makadamu lahko rekla cesta, zavil skozi gozd. Malo naprej je bil še en dovoz in še ena koča. Par metrov naprej od drugega dovoza se je cesta končala na obrežju jezera. Takoj na začetku, ko je z glavne asfaltirane ceste zavila na makadam, je opazila velik, dobro vzdrževan znak za zasebno lastništvo. Skozi gosto drevje ni opazila druge koče, a vedela je, da je nedaleč stran. S strumnim korakom se je napotila proti pokriti terasi. Ruth ji je sledila tesno za petami. Odklenila je in se presenečeno nasmehnila.

Zrak v koči ni bil niti malo postan, kot je pričakovala. Nikjer ni videla pajčevin ali prahu. Kočo je očitno nekdo pred kratkim očistil, saj je vonj čistil še vedno lebdel v zraku. Sprehodila se je skozi majhno vežo, ki je z omarami pregrajevala veliko dnevno sobo, jedilnico v enem kotu in kuhinjo v drugem. Na nasprotni strani sta bili še spalnica in stranišče, v kopalnico se je prišlo iz spalnice, kar je bila priročno in zasebno. Za njo čisto dovolj. Všeč ji je bila oprema, masivno pohištvo iz naravnega lesa z barvnimi dodatki v obliki zaves, kavča in fotelja ter preproge pod mizico. Vrnila se je do avta in začela nositi stvari v kočo. Najprej je prinesla svoj najnovejši, zelo zmogljivi prenosni računalnik in vso drugo računalniško opremo. Sledil je kovček z oblekami in športna torba, nato še kozmetični kovček in škatla z Ruthino prtljago. Vrnila se je še po škatlo s hrano, vsaj s tisto hrano, ki jo je prinesla s seboj, večino bo morala dokupiti v mestu. Ruth je natočila vodo in se z njo sprehodila okoli koče. Ko je razpakirala vse svoje stvari se je odločila, da je prišel čas, da se zapelje do mesta.

Eric si je zaželel slastne jabolčne pite, zato je poklical v prodajalno in naročil, da mu eno pripravijo. Za danes je končal službo. Ob torkih je vedno hodil na kosilo domov k staršem, zato se je že v službi preoblekel v svoje stare, ponošene in nadvse udobne kavbojke ter srajco. Uniformo je lično zložil in jo spravil v prtljažnik svojega Fordovega terenskega vozila, le redko je uporabljal službeno vozilo izven delovnega časa. Zadovoljen z dnevom se je počasi odpeljal. Najprej bo pobral tisto jabolčno pito, katere se bo razveselila tudi njegova mama. Parkiral je na enega od treh še prostih parkirišč pred lokalno trgovino. Edino v mestu, ki so jo že nekaj rodov vodili Thrumanovi. Jack Thruman je po dedku podedoval talent za trgovinske posle in je iz majhne trgovinice ustvaril pravo majhno veleblagovnico. Obstoječo trgovinico je dozidal in povečal, poleg je odprl še majhno slaščičarno, saj je njegova žena zelo rada pekla. Vsi v Fort Pecku so se strinjali, da tudi dobro peče. Posel jima je nadvse cvetel. Sama sta prodajala, za pomoč pa sta najela še svoje nečake in nečakinje.

Tudi naslednja generacija Thrumanov se je že učila dela, a dokler bosta dvojčka odrasla in prevzela posel, bo minilo še kar nekaj časa. Eric je izstopil iz avtomobila in se s pogledom na kratko ustavil na ravno tako temno modrem Fordovem terenskem vozilu. Njegovo poznavalsko oko je takoj ugotovilo, da je to najnovejši model. Le redki so poznali malo Fordovo skrivnost, da se je najnovejši model od ostalih razlikoval le po rahlo bolj zaobljenih lučeh. Čeprav je avto imel tablice zvezne države Montana, je vedel, da ni last nobenega od domačinov pa čeprav je v mestu prevladoval ravno ta model in ta barva. Poznal je vozila domačinov, ravno tako je poznal domačine. Če bi si kateri koli od njih kupil nov avto, bi to vedeli že vsi. V majhnem mestecu, kjer vsi poznajo vse in vsi vedo za vse skrivnosti in dogajanja, kjer se čenče

širijo hitreje od zvoka, bi težko kar koli skrili. Še najmanj pa nakup česar koli novega, saj so se prav vsi radi bahali. Z drobnim nasmehom na ustnicah je Eric vstopil v prodajalno. Vljudno je pozdravil Jacka Thrumana, ki se je mudil za blagajniškim pultom. Njegov natančen in izostren vid je preletel trgovinico. Zagledal jo je pri hladilniku z jogurti. V kavbojkah in odpeti srajci, ki jo je nosila čez majico, je bila videti kot katera koli mlada ženska v Fort Pecku. Temno rjavi lasje, speti v ohlapni čop, so ji padali do sredine hrbta. Dokaj visoka in vitka postava je razkrivala dokaze njene ženskosti. Franku bo moral povedati, da ga ni opozoril, da je tako postavna. Še vedno je stal ob pultu in čakal, da gospa Thruman prinese njegovo pito, ki jo je ravnokar plačal, ko je pristopila in zložila svoj izbor na trak pred blagajno. Prijazno se mu je nasmehnila in se obrnila k Jacku. Če bi bil mlajši in neizkušen moški, bi glasno zavzdihnil z odprtimi usti. Res je kazala dobrih pet ali šest let manj in bila je prava lepotica. Velike, rahlo zaobljene svetlo zelene oči so ji žarele. Njen majhne nosek se je elegantno dvigal nad čutnimi ustnicami. Rahlo ovalen obrazek je izžareval milino in nedolžnost. Ni ga presenetila z nežnim in zvenečim glasom, ko je ogovorila Jacka. Vse na njej je delovalo mladostno, zapeljivo in rahlo krhko.

»Sem Alison, prihajam iz Glendiva. Pripravljam seminarsko nalogo in še en izpit pred diplomo. Starši so mi svetovali naj pridem v vaše mesto in se v miru pripravim. To je njihovo pred diplomsko darilo.« je začela sproščeno razlagati, vidno radovednemu trgovcu. »Dopoldne sem prispela. Najela sta mi Bensonovo kočo v gozdu. Moram vam priznati, da imate zelo lepo tukaj. Nekaj časa bom ostala, zato verjamem, da vas bom kar pogosto obiskovala.« je čebljala in z nasmehom na obrazu zlagala svoje stvari v škatlo.

»Dobrodošli v Fort Pecku, gospodična Alison. Lepo je videti svežo in mlado osebo. V tem letnem času se pri nas bolj malo dogaja. Verjamem, da boste imeli veliko časa za svoje učenje. Moja nečakinja Dee je nekje vaših let, če boste želeli, vam lahko razkaže mesto. Jutri dopoldne mi bo pomagala tukaj v prodajalni, lahko pridete po svež kruh ali katero od dobrot, ki jih peče moja žena Sally.« je navdušen nad zgovorno mladenko razglabljal Jack.

»To bi bilo zelo lepo. Jutri dopoldne bom prišla po žemljice in se seznanila z Dee. Hvala vam. Zelo ste prijazni. Malo me je bilo strah, kako boste tukaj gledali name.« je Alison zaigrala zadrego.

»Malenkost, draga moja. Kar Jack mi recite, tako kot vsi tukaj.« jo je Jack pokroviteljsko potrepljal po dlani.

Cashier-300x198

Eric je skril nasmeh. Jack je bil nadvse radoveden človek in tudi najbolje obveščen meščan, ki je užival, ko je lahko prvi povedal novico naprej. Alison mu bo nehote utrdila položaj med opravljivci. Eric se je moral ponovno zadržati, da se ni zasmejal, saj je takoj dojel, da je Alison načrtno načela pogovor o sebi. Če bodo v mestu vsi vedeli kdo je in zakaj je tukaj, ne bo toliko ugibanj in poizvedovanj. Hitro jo bodo sprejeli in govorice bodo še hitreje potihnile. Res je pametna ženska. V ničemer ni hotela izstopati. Očitno se je pripravila na vlogo preproste študentke. Ni bila naličena, razen malo maskare, ki je poudarila njene naravno dolge trepalnice. Njena preprosta oblačila visoke kakovosti niso mogla skriti njene elegantne drže in samozavestnega koraka, a to bi prepoznali le redki. On je imel srečo, da je odrastel s tremi sestrami, ki so vsekakor od nekdaj bile modne izvedenke in so ga nehote kot najmlajšega potegnile v svoj ozki krog in mu vestno razlagale o razlikah, pasteh in priznanih kreatorjih modnega sveta. S pametjo je izbrala avtomobil in takoj postregla z zgodbo, ki je čisto preprosta in mogoča. Tokrat mu je Frank polepšal in popestril običajno, rahlo dolgočasno pomlad. Alison se je ponovno zahvalila Jacku, pospravila svojo denarnico v majhno torbico, ki ji je visela na boku ter dvignila svojo škatlo.

»Naj vam pomagam.« se je oglasil Eric in iz njenih rok dvignil škatlo. Ni mu ušlo, da je plačala z gotovino. Pomignil je na pult, kjer je stala njegova pita. »Bi prosim zame vzeli mojo pito?« se ji je nasmehnil in se z lenobnim korakom odpravil ven.

Alison ga je presenečeno pogledala.

»Ah, nikar si ne belite glave draga, naj vam Eric pomaga s škatlo do avta.« se je zasmejal Jack in ji pomahal v slovo.

Alison je pobrala Ericovo pito in mu sledila ven.

»Škatlo bom dala v prtljažnik. Nikar se ne ustrašite Ruth, nič vam ne bo naredila.« je rekla Alison s stvarnim glasom.

Ericu se je zazdelo, da je večina miline in nedolžnosti izginilo iz njenega glasu. Presenečeno jo je pogledal.

»Predvidevam, da ste Eric Johnson, načelnik policijske postaje.« je hitro dodala in se mu muzajoče nasmehnila.

»Sem.« je še bolj presenečeno odvrnil Eric.

Alison je odprla vrata prtljažnika in z nekaj besedami pomirila psičko, da je ta spet legla na zadnji sedež. Ericu so se oči še bolj odprle, ko je zagledal velikega črnega psa. Brez besed je odložil škatlo in ne da bi se zavedal dejanja, stopil korak nazaj. Alison je zaprla vrata in se obrnila k njemu. »Hvala za pomoč. Glede na to, da sva najbližja soseda mislim, da se lahko tikava. Frank te pozdravlja.« je rekla in se mu nasmehnila, ko jo je le še bolj presenečeno pogledal z velikimi in zdaj čisto okroglimi jantarno rjavimi očmi.

»Torej ti je povedal, da me je klical. Ni mogel skriti svoje zaskrbljenosti?« je le uspel izdaviti.

Zdaj se je zasmejala: »Ne, ni mi povedal. Ti si mi. No, potrdil si moja predvidevanja.«

Le strmel je v njo. Še enkrat se je zasmejala in zmajala z glavo. »Glej, prvič, ko sva s Frankom govorila o policijskem varstvu sva se grdo sprla. Drugič je dokaj hitro odnehal in predlagal, da pridem sem. V vsem času kar sva sodelovala, sem ga kar dobro spoznala. Sumila sem, da ima nekaj za bregom. Seveda sem preverila vse o Fort Pecku in še posebej o policistih. Odkrila sem nekaj presenetljivih naključij. S Frankom sta študirala skupaj, če se ne motim sta bila tudi sostanovalca in nekaj let bila sodelavca.«

»Opozoril me je, da si inteligentna in sposobna. Čestitke.« se je moral zdaj nasmehniti tudi Eric. »Kako si vedela kdo sem?« ga je zanimalo.

Skomignila je z rameni. »Dovolj je, da malo pobrskaš po internetu. Tvoja policijska postaja je lepo predstavljena in ima sveže in razločne fotografije.«

»Seveda.« je le mrko pripomnil.

»Kasneje se lahko oglasiš pri meni, da vidiš kako mi gre. Tudi z Ruth bi vaju rada seznanila. Sposodila sem si jo od brata, ki ima svojo pasjo šolo. Ruth je zelo zvesta in dobro izšolana policijska psička.« je rekla medtem, ko je sedla v avto.

»Ti dobermanu rečeš psiček?« je nejeverno pogledal proti zadnjemu sedežu s katerega ga je Ruth pozorno opazovala.

»Ja. Zelo je nežna in prijazna. Pasma deluje zastrašujoče, a sam karakter psa je veliko odvisen od vzgoje. Saj boš videl, ko jo spoznaš. Adijo.« je še pripomnila in zaprla vrata ter prižgala motor nato pa počasi speljala.

Eric je še nekaj trenutkov stal in gledal za njo. S počasnim korakom in pito v roki, ki jo je šele takrat opazil in sploh ni vedel kdaj mu jo je dala, odšel do svojega avtomobila. O ja, Alison je bila zelo zanimiva ženska in vsekakor, ne glede na njegovo nalogo skrbeti za njeno varnost, si jo je poželel. Morala gor ali dol, vedel je, da mora biti ognjevita ljubimka. Njegova moškost se je zganila in lačno zahtevala seksi predrznico. Pred dobrim mesecem je končal razmerje z Anno, ki se je pred kratkim preselila k svojemu novemu izbrancu v sosednje mesto. V resnici je sam končal razmerje, za katerega sta oba že na začetku vedela, da nima prihodnosti, a zaradi dolgčasa in telesnih potreb sta kar nekaj mesecev vztrajala skupaj. Z mislimi na zapeljivo Alisonino telo se je odpeljal k staršem.

Eric je s strumnim korakom zakorakal po Alisoninem dovozu. Pred nekaj minutami je prišel domov. Parkiral je svoj avto in v kočo odnesel svojo uniformo. Ves čas pa je mislil na Alison. Ni želel zgubljati časa, saj ga je povabila naj se ustavi pri njej. Izkoristil bo prav vsako priložnost, da bo v njeni bližini. Toliko vprašanj se mu je porajalo in prav gotovo si jo želi bolje spoznati. Seveda je njegov moški ego želel, da bi jo očaral in uspel zvabiti med rjuhe. Le kateri zdrav in normalen moški si tega ne bi želel? Ravno je dvignil roko, da bi potrkal na njena vrata, ko so se le ta odprla. Alison se mu je nasmehnila in ga z roko povabila naprej.

»Pozdravljen. Vstopi. Kavo sem pristavila.« je rekla sproščeno in se napotila v kuhinjo.

»Kako si vedela, da sem prišel? Odprla si mi kot bi me pričakovala.« je rekel namesto pozdrava, saj je vedel, da ga ni mogla videti ker koča ni imela okna na dovoz, razen pri vhodnih vratih, a če bi stala tam, bi jo opazil.

»Imam svoje metode zaznavanja.« se je zasmejala. »Ruth, pridi spoznati Erica.« je poklicala psa. Eric je stegnil svojo dlan, da ga je lahko Ruth povohala. »Pozdravljena punca.« ji je nežno rekel potem pa s počasnimi koraki sledil Alison v hišo. S pogledom se je sprehodil po njeni koči. Saj je že prej bil tukaj in prav dobro je vedel kakšna razporeditev je v koči ter kako je opremljena, a je vseeno natančno pogledal okoli. Njegova koča je bila večja. Imela je tudi zgornje nadstropje v kateri sta bili še dve spalnici in kopalnica. Tudi sam je imel pohištvo iz masivnega naravnega lesa. Preprostost mu je bila všeč. Opazil je prenosni računalnik na veliki jedilni mizi. Poleg sta stala dva trda diska in tablični računalnik ter zvočnik. Njen mobilni telefon je stal poleg. Predvideval je, da je iphone najnovejše generacije. Kljub dejstvu, da je bila računalniški genije, kot jo je Frank poimenoval, je bil presenečen nad toliko opreme. Saj ni mogla vsega uporabljati istočasno.

»Lahko si mi hvaležna, da sem postavil anteno in imava dober internetni in telefonski signal.« je tiho pripomnil ter odločneje pogledal naprave na mizi. Lenobno se je naslonil na pult in jo z zanimanjem opazoval.

»Hvala, ker si mi olajšal dostop do virtualnega sveta. Upam, da veš, da obstajajo tudi drugi načini kako priti do povezave?« mu je nagajivo odvrnila.

»Ne bi vedel natančno. Kot sem slišal, si ti strokovnjakinja na tem področju, verjel ti bom na besedo.« se je zabaval.

»Žal nimam velike izbire pijače, lahko dobiš svežo limonado ali rdeče vino. Mafini so še topli. Čokoladne sem spekla.« je rekla, ko je na pladenj položila krožnik z mafini in dve skodelici kave, sladkor in skledico z majhnimi lončki smetane.

»Limonada bo čisto v redu.« je rekel in jo še naprej opazoval, ko je nalila dva kozarca limonade ter dvignila pladenj in se z njim odpravila proti dnevnemu kotu. Spet ji je lenobno sledil. Ruth je ležala pred mizico in dremala. Ni se zmenila za človeka. Sedla sta, ona na kavč in on v fotelj. Kavo in limonado je postavila pred njega ter se s svojo skodelico kave udobno namestila.

»Tukaj sem in lahko vprašaš kar te zanima. Zdaj imaš priložnost, ne vem, če jo boš kasneje še dobil.« je rekla resno.

»Torej se boš izdajala za študentko. Spoprijateljila se boš z mladimi v Fort Pecku ali vsaj z Dee in upala, da te ne bodo iskali. « je resno iznesel svojo videnje situacije.

»Ja in ne. Ne bom se izdajala za študentko, saj sem res na študijskem dopustu. Dodatno sem vpisala fiziko in matematiko in res moram pripraviti še en izpit in napisati diplomo. Če nočem zbujati pozornosti, moram kdaj pa kdaj med ljudi. Najbolje bo, da jim takoj postrežem z nekaj podatki, da bi me kasneje pustili pri miru. Vsekakor ne mislim sem vabiti ljudi iz mesta. Upam, da niso tako presneto radovedni in vsiljivi, da bi sami prihajali. Ti si izjema. Kot prvo si moj sosed, kot drugo si policist in poznaš resnico ali vsaj del resnice. Drugače pa dvomim, da me bodo intenzivno iskali. Končala sem projekt za vlado in oni vedo, da hočem dokončati študij, saj bom takoj po diplomi dobila nov projekt. Tako smo se zmenili in oni me ne bodo obremenjevali, za povrh vsega pa me vedno lahko kontaktirajo po mailu, tako kot do sedaj. Tiste druge pa tudi nisem preveč razjezila, poleg vsega jim nič nisem vzela ali kako drugače prekrižala načrte, zato razen občutka ponižanja, nimajo proti meni nič. Izgubili so sled za menoj in ko se užaljenost poleže bodo pozabili name. Vsekakor pa tudi niso prepričani kdo točno sem. Poznajo le moje virtualno ime, ki ga ne bom več uporabljala. Seveda previdnost ni nikoli odveč.« mu je prijazno razložila in srknila svojo kavo.

»Kako si vedela, da sem prišel? Kakšne druge metode imaš?« jo je spomnil na predhodni pogovor, ko mu ni hotela povedati kaj več.

»Ruth te je zaznala in se postavila v pozor, jaz pa sem pogledala na ekran računalnika in videla, da si ti. Okoli koče sem postavila nekaj kamer. Ne maram presenečenj.« je skomignila z rameni.

»Postavila si kamere? In istočasno me prepričuješ, da dvomiš, da te bo kdor koli iskal!« je rekel nejeverno in se zravnal v fotelju. Najraje bi jo močno stresel in nato privil v svoj objem ter poljubljal tiste na videz mehke ustnice, ki so se ukrivile v rahli nasmešek.

»Ja, sem. To je zasebno lastništvo in imam pravico postaviti kamere. Kot sem rekla ne maram presenečenj. Čeprav dvomim, da me bodo iskali, to ne morem zagotovo trditi in neumna bi bila, če bi se preveč sprostila.«

»Ja, v resnici se moram strinjati s tvojim mišljenjem.« je rekel iskreno in se spet naslonil nazaj v stol. »Torej imaš družino ali vsaj brata. Ali ve kje si?« je nadaljeval s svojimi vprašanji.

»Brat živi v Seattlu, starša večino časa preživita v Kanadi. Vedo, da se moram umakniti, ker sem razjezila napačne ljudi, a noben od njih ne ve nič o mojih planih. Občasno jim bom poslal kakšen mail, da sem v redu. Razumejo in ne bodo me ogrozili. Pravih, zaupnih prijateljev nimam. Mislim imam, a moja najboljša prijateljica se je poročila in zdaj živi v Kanadi. Nisem je obremenjevala s trenutnimi problemi.« je mirno odgovorila.

»Kaj pa fant?« je mirno vprašal in skušal skriti, da ga to še posebno zanima.

»Nimam fanta. Že nekaj časa nisem imela resne zveze. To ni zame.« se je zasmejala. »Zdaj pa ti povej, kaj te je Frank prosil.«

»Nič posebnega. Naj malo popazim na tvojo varnost. Tukaj se vsi poznamo in vsak prišlek zbudi pozornost, zato mislim, da ne bom imel težke naloge. Poleti res pride nekaj turistov, a oni ne hodijo v ta gozd.« ji je odvrnil in si postregel z mafinom. »Mmm, okusen je. Torej obvladaš tudi peko in kuhanje.«

»Nekaj malega res znam pripraviti.« je zamrmrala nazaj in odložila prazno skodelico na mizo.

»Me boš kdaj povabila na kosilo ali večerjo? Jaz obupno kuham.« je milo in proseče povedal.

»Očitno si se že odločil, da boš izkoristil prijaznost sosede. Seveda se kdaj lahko ustaviš.« je rekla skozi smeh.

»Tukaj imamo kar nekaj samskih fantov in moških, ki te bodo želeli bolje spoznati. Predlagam, da se me držiš in če bodo opazili, da se zanimam zate, te bodo pustili pri miru. Moj trud lahko poplačaš tako, da me občasno nahraniš. Nisem zahteven.« ji je vrnil s smehom.

Samo prikimala je: »Poštena kupčija. Bom jutri malo povprašala Dee o tebi, toliko, da vidi, da se zanimam zate.«

»Frank me je opozoril, da hitro razmišljaš. Za vse imaš načrt.« se je zabaval naprej.

»V resnici nisem tako zadrgnjena in ukalupljena. Samo ne mešam delo in zabavo in vsekakor imam rada svoje življenje. Tukaj sem, ker bi rada dobila svoj mir nazaj.« je preprosto odvrnila.

»Misliš, da te kasneje ne bodo iskali? Da bodo res pozabili nate?« se je zresnil.

»Najverjetneje ne. Ko zaključim študij bom zamenjala službo. V vladni organizaciji bom koliko toliko varna. Saj sem ti rekla, da ne vedo točno kdo sem. Tudi, če jim uspe moj spletni vzdevek povezati z imenom Suzan Meavery, bodo izvedeli, da je odšla na Kitajsko, kjer bo delala v podružnici naslednjih nekaj let.« ga je poskušala pomiriti, ali je poskušala pomiriti sebe, ni bila prepričana.

»Kako ti je v resnici ime?« je izletelo iz njega, ne da bi prej pomislil.

»Suzan Alison Parker, a službo sem sprejela pod maminim priimkom Meavery. Družina in pravi prijatelji me kličejo Alison.«

»Si že takrat vedela, da boš nekega dne zabredla v težave?« se je moral nasmehniti.

»Seveda ne, samo moj šef je Parker in vodja oddelka kjer sem začela je Parker in eden vodilnih programerjev je Parker. Oni si niso nič v sorodu in tudi z menoj niso v sorodu, ker nisem hotela sprožati govoric in ugibanj, sem uporabila drugi priimek.« je spet skomignila z rameni in se ljubko nasmehnila.

Opazil je, da se je ob njem sprostila. Vsekakor je ženska, ki razmišlja s svojo glavo in trdno stoji za svojimi stališči. Še bolj se mu je prikupila in ga še bolj utrdila v prepričanju, da jo mora dobiti v svojo posteljo. Rekla je, da ni za resne zveze, on tudi ni bil. Lahko pa izkoristita njen študijski dopust, kot ga je poimenovala in se prepustita ljubimkanju. V mestu bosta zaigrala obojestransko zanimanje in kaj hitro jo bo prepričal, da je pametno, da res postaneta par. Prosil jo bo, da mu pokaže nekaj stvari glede postavljanja spletne strani. Sam je urejal policijsko spletno stran in imel je kar nekaj zamisli o izboljšavi, le znanja mu je primanjkovalo. Tako si bo kupil še nekaj dodatnega časa v njeni družbi. Zadovoljen s svojim razmišljanjem se je kmalu poslovil in odšel domov. Celo pot, tistih dobrih sto metrov, ki je ločevalo njuni koči, si je žvižgal in zavestno prezrl svojo telesno potrebo po postavni sosedi.

Alison ga je pospremila do vrat in jih za njim zaprla. S hrbtom se je naslonila na vrata in počasi dihala. Ni bila prepričana, kaj naj si misli o Ericu. Vsekakor je bil izurjen policist in nekoč dober agent. Ob njem bo varna. Toda, Eric kot moški, jo je pustil v negotovosti. Všeč ji je bil, seveda je. Saj je bil visok in mišičast. Prav nesramno privlačen. Njegove oči so se iskrile, ko se je smejal in trd, izklesan obraz, ki ni bil klasično lep, je izdajal zanimivega moškega. Moškega, ki je življenje zajemal z veliko žlico. Samozavest je žarela iz vsakega delca njegovega telesa. Ja, všeč ji je in iz njegovega pogleda je sklepala, da je tudi ona njemu všeč. Ne bo izgubljala časa in se pretvarjala. Kot mu je povedala, resna zveza ni bila za njo, a to je ne bo ustavilo, da si ne bi privoščila ljubezensko avanturo, če se ji bo ponudila. Z nasmehom na ustnicah je odkorakala do mizice in pospravila skodelici in kozarca. Vse je pomila in pospravila nazaj v omarico. Pred spanjem bo še malo delala, res je imela kar nekaj dela z zadnjim izpitom.

images

Dopoldne se je Alison odpeljala do mesta. Oblečena v oprijete svetle kavbojke in temno zelen bombažni pulover, ki se je lepo prilegal njeni vitki postavi, je delovala zapeljivo in mladostno. Lase si je spletla v ohlapno kito, oči si je rahlo poudarila z rahlo senco v odtenku oči in maskaro. Njen cilj je bila trgovina gospoda Thrumana. Parkirala je na edino prosto parkirno mesto in sproščeno vstopila.

»O, pozdravljena dragica. Si lepo preživela prvo noč v našem kraju?« jo je izza pulta veselo pozdravil Jack.

»Pozdravljeni. Ja, dobro sem spala in se končno naspala. Tako prijetno je bivati v naravi.« mu je prav tako veselo odvrnila in vzela nakupovalno košaro.

»Pozdravljena, jaz sem Dee. Stric mi je povedal, da se boš oglasila.« jo je ogovorila prijetna, drobna črnolaska in ji ponudila svojo dlan.

Alison jo je veselo sprejela in stisnila. »Pozdravljena, jaz sem Alison. Veseli me, da sem te spoznala.«

»Ko končaš z nakupom, se lahko s Dee privoščita kavo pri Monroju.« se je v njun pogovor vmešal Jack. Dekleti sta se spogledali in prikimali ter nasmehnili.

»Samo kruh in sadje bom vzela.« je hitro pristavila Alison in se napotila do polic s sadjem in zelenjavo. Ko je naložila nekaj sadja je stopila do pulta pekarne in že v naslednjem hipu je bila pri blagajni. Dee ji je pomagala zložiti nakupljeno v vrečko. Pozdravili sta zadovoljnega Jacka in se odpravili ven. Alison je vrečko spravila v avto.

»O psa imaš. K Monroju gre lahko z nama. Tukaj gredo psi povsod z lastniki, nihče te ne bo postrani gledal.« je razložila Dee in vseeno stala korak stran od avta, ni se bala psov, a do tako velikega psa je imela spoštovanje in je raje ostala na razdalji.

»To je Ruth. Šolana je in zelo prijazna. Daj ji roko, da te spozna.« je predlagala Alison in ji pokazala kako, ko je Ruth radovedno stopila na pločnik.

Dee jo je brez besed ubogala. Ponudila je svojo dlan psu, da jo je lahko povohal. »Krasna si, Ruth.« je iskreno rekla in nato pobožala psa po glavi.

Vse tri so strpno počakale, da se je bližajoči avto odpeljal in nato stekle čez cesto v edino gostilno v mestu. Zjutraj in čez dan so se meščani pri Monroju ustavljali na kavi ali čaju, zvečer pa so si privoščili sprostitev ob dobri glasbi in kozarcu pijače. Na vogalu, nekaj metrov naprej je stala restavracija, kjer so stregli zajtrk, kosila in večerje. Tja so ljudje hodili jesti, posedali pa so pri Monroju. V resnici je tudi restavracija bila last gospoda Monroja, čeprav je ohranil prvotni naziv Pri Jasperju, ko jo je pred desetletjem kupil od Jasperja Howarda. Dee je pokazala mizo v kotu, na pokriti terasi pred lokalom in Alison ji je le prikimala. Udobno sta se namestili. Ruth je legla na tla med njunima stoloma. Pristopil je mladenič in ju veselo pozdravil. Z zanimanjem je opazoval Alison in Dee ju je vljudno predstavila. Sprejel je njuni naročili za kavo s smetano in vodo ter urno izginil v notranjost lokala. Prišli so trije mladeniči in vljudno pozdravili ter sedli nedaleč stran. Mladi natakar jima je prinesel naročeno in se posvetil novim gostom. Dva moška sta izstopila in eden se je za hip ustavil pri njuni mizi. Navdušeno je pozdravil Dee in se z nekaj besedami, kako jo je lepo videti poslovil.

»Rekla bi, da si mu všeč.« se je zahihitala Alison, ko je ni več mogel slišati.

»Misliš? On je vsekakor meni zelo všeč.« ji je šepetaje vrnila Dee.

»Seveda. Kaj ne vidiš kako te gleda? Kar požira te z očmi.« jo je Alison potrepljala po dlani.

»Vsak dan se ustavi v trgovini in me vsakič ogovori, samo do sedaj me še ni povabil na zmenek.« je s pridihom žalosti vzdihnila Dee.

»Mogoče je malo bolj sramežljiv. Ti povabi njega na zmenek. Prevzemi pobudo, to je v teh časih čisto dopustno.« ji je predlagala Alison.

»Misliš?« je tiho šepnila Dee in gledala v avto, ki se je oddaljeval in ga je vozil Tom, njena simpatija.

»Tukaj nimamo ne vem kakšnih možnosti za zmenek. Saj boš spoznala, ko boš dovolj dolgo tukaj. Ob sobotah imamo kino na prostem in zvečer se vsa dogajanja omejijo na ta lokal.« je še dodala rahlo naveličano nad življenjem v majhnem mestecu.

»Če si v pravi družbi je to čisto dovolj.« se je zasmejala Alison. »Naslednjič, ko bosta govorila ga vprašaj, če bi šla zvečer skupaj na pijačo in mu naroči naj pride pote. Verjamem, da več spodbude ne bo potreboval.« ji je veselo prikimala in upala, da ji je dala dovolj poguma, da vzame stvari v svoje roke.

Še dva mlajša moška sta prišla in ju vljudno pozdravila, malo predolgo sta strmela v njiju predno sta se odpravila v notranjost lokala. Spogledali sta se in zasmejali.

»Tukaj imate veliko postavnih primerkov moškega rodu.« je šepnila Alison, ko si je ogledovala visoko postavo moškega, ki je zapuščal lokal v spremstvu svoje drage, vsaj predvidevala je, da je njegova draga, saj se je tesno oklepala njegove roke.

»Ja, izbor imamo kar velik. Veliko več je moških kot žensk. Večinoma so vse ženske zasedene ali poročene. Ostalo nas je zelo malo ne vezanih žensk, med njimi tudi moja najboljša prijateljica Trish. Preveč imava na izbiro. Vsi po vrsti se vrtijo okoli naju, le moj Tom je sramežljiv. Trish pa se še ni odločila kateri od vseh bi ji bil všeč. Zdaj si tudi ti tukaj in mislim, da so vsi v nebesih. Prav zanimivo bo gledati kako se bodo vrteli okoli tebe.« se ji je nagajivo nasmehnila Dee. »Najprej si jih vse oglej potem si pa izberi svojega.« ji je še predlagala.

»Včeraj sem spoznala enega, ki mi je padel v oči.« se ji nasmehnila Alison nazaj.

Dee jo je samo radovedno pogledala in jo z očmi povabila, da pove kaj več.

»Ko sem se ustavila pri tvojemu stricu, mi je Eric pomagal odnesti škatlo do avta. Izkazalo se je, da je moj sosed in se je proti večeru na kratko ustavil pri meni, da vidi kako mi gre. Pravi cukerček se mi zdi.« ji je zaupala Alison.

»Načelnik policijske postaje, Erick Johnson?« je nejeverno vprašala Dee.

»Načelnik? Meni je samo omenil, da je policist. Nekam mlad je za načelnika.« je razglabljala Alison resno.

»Sedemintrideset jih ima. Iz policijske družine je.« je stvarno pripomnila Dee.

»Skriva leta. No, jaz jih imam tudi že šestindvajset.« je skomignila Alison in brez zadrege lagala. Očitno je Eric vedel kaj govori, ko ji je predlagal, da se izdajata za par. Vsekakor ji to ne bo težko, saj je zdaj videla res velik nabor samskih in postavnih moških predstavnikov mesta, a Eric je bil daleč najbolj poželjiv in privlačen. »Kolikor sem ujela, živi sam.« je nadaljevala pogovor.

»Ja, trenutno je samski. Mislim, da do sedaj še ni imel resne zveze. Rad ima ženske in rad se zabava, a nobena ga še ni ujela za kaj več kot nekajmesečno avanturo.« je Dee razglabljala o Ericu.

»Jaz tudi še nisem pripravljena na resno zvezo.« se je zahihitala Alison in resnično očarana pogledala v postavnega policista, ki se jima je približeval. Dee ji je samo stisnila dlan in se zahihitala.

»Pozdravljeni, lepotički. Uživata ob kavi? Vidim, da sta se hitro ujeli, kar me nad vse veseli. Nočem, da bi moja soseda samevala v našem mestu.« ju je ogovoril Eric in se s pogledom za trenutek predolgo zadržal na Alison. Delno je hotel vsem dati vedeti, da mu je všeč, delno, ker mu je bila res všeč. Dolgo v noč se je nepotešen premetaval po postelji, ko pa je le zaspal, je sanjal kako jo poljublja in mrši te dolge lase.

»Imava malo zdravega ženskega opravljanja ob kavici.« se mu je nasmehnila Alison. »Bi se nama pridružil?« ga je še vljudno povabila.

Presenečeno je dvignil obrv nad njeno iskrenostjo in se nasmehnil. »Rade volje, a moram nazaj na postajo. Ustavil sem se samo toliko, da v pekarni poberem pekovske dobrote za malico. Danes sem jaz zadolžen za to. Jack mi je povedal, da sta tukaj in sem vaju prišel samo pozdraviti.« je odvrnil samozavestno in se s pogledom polnim strasti sprehodil po Alison. Nato jima je še rekel, naj uživata v kavi in se odpravil.

»Uf, tole je bilo pa vroče. Očitno si mu več kot samo všeč. Prisegla bi, da te je v mislih slekel.« je šepnila Dee in se z roko popahljala, da podkrepi svoje besede.

»Iz trenutka v trenutek mi je bolj všeč.« je zadovoljno dahnila Alison in se udobno naslonila nazaj v svoj stol in z nasmehom na ustnicah poškilila v smejočo se Dee. »Veš kaj? Zabavajva se. Zato vaju s Tomom v petek vabim k sebi, v Bensonovo kočo, na večerjo. Ko ga boš videla mu omeni. Tako bosta dobila priložnost za prvi zmenek. Ali ti ob sedmih ustreza?«

»Zakaj se mi dozdeva, da boš povabila tudi postavnega načelnika Johnsona?« se je zahihitala Dee.

»Ne vem, zakaj se ti dozdeva, a čisto pravilno se ti dozdeva.« ji je vrnila s smehom Alison.

»Z veseljem pridem. Takoj, ko bom videla Toma mu bom omenila tvoje povabilo in ga prepričala, da mora z menoj.« je odločno odvrnila Dee in do konca spila svojo kavo. Tudi Alison je odložila prazno skodelico in pomahala simpatičnemu natakarju za račun.

Dee in Alison sta se objeli in poslovili pred Jackovo trgovino. Zadovoljna z dopoldnevom, se je Alison ob dobri glasbi odpeljala domov. Najprej je zložila sadje v leseno skledo, ki jo je našla v omarici in pospravila kruh v leseni zabojček za kruh. Prižgala je svoj računalnik in vzela telefon.

»Eric Johnson.« se je Eric oglasil na telefon.

»Pozdravljen, lokalni zapeljivec. Večerja bo ob šestih. Upam, da imaš rad lazanjo.« je milo rekla Alison v slušalko.

»Sliši se čudovito. Vse imam rad. Le kaj ti je Dee povedala, da me imaš za lokalnega zapeljivca?« ji je vrnil z nasmeškom.

»Razen očitnega?« je rekla na videz nejeverno. Zabavala se je ob pogovoru z njim. Sprehodila se je do štedilnika in ga izklopila. Voda za čaj je zavrela. Spotoma je odvila vrečko svojega najljubšega zelenega čaja.

»Kaj pa naj bi bilo tako očitno? Saj sem rekel, da jim bom dal vedeti, da si mi všeč.« se je skušal zagovarjati. Pomislil je, kako prijeten glas ima. Priznal si je, da je vse na njej prijetno in še več kot samo prijetno.

»Samo vešč zapeljivec bi sredi belega dne in sredi množice sovaščanov s pogledom slačil žensko in se pri tem še tako samozavestno režal. Drugače pa sem slišala, da nisi za trajna razmerja. Bojda zdržiš samo nekaj mesecev, potem pa te ljubica začne dolgočasiti.« je izzivala.

»Tudi tvoj pogled in očarani izraz na obrazu ni bil ravno nedolžen. Še dobro, da boš tukaj samo nekaj mesecev. Ravno prav za moj sloves.« ji je vrnil z enako mero.

»Ravno zato danes začnem plačevati svoj dolg. Vidiva se ob šestih. In prinesi kakšno steklenico piva.« je dodala.

»Ni problema, saj sem polnoleten in lahko kupim alkohol pri Jacku.« se je zarežal.

»Tudi jaz jih imam šestindvajset, če te to skrbi in lahko popijem eno pivo.« mu je vrnila.

»O, a da jih imaš? Potem pa prav, lahko boš spila svoje pivo. In nikar ne skrbi ne bom povedal, da je zate, tako si Jack ne bo ustvaril slabega mnenja o nečakinjini novi prijateljici.« se je zabaval Eric.

»Vidim, da tudi ti hitro razmišljaš. Ja, Dee mi je všeč. In mimogrede, v petek ob sedmih sem povabila Toma in Dee na večerjo, tudi ti si povabljen.« mu je razkrila načrte.

»Dvojni zmenek pri tebi. Res si hitra in ustrežljiva.«

»Seveda sem. Znam biti dobra prijateljica in Tom potrebuje malo spodbude, očitno sta si s Dee všeč. Glej, da boš prijazen.« mu je zabrusila.

»Jaz sem poosebljena prijaznost.« se je naredil užaljenega.

»Potem pa prav. Se vidiva kasneje. Adijo.« je rekla in prekinila zvezo.

»Ja, adijo.« je rekel Eric v tišino na drugi strani zveze medtem, ko je odložil slušalko nazaj na bazo. Zadovoljno se je naslonil nazaj in zamrmral, lokalni zapeljivec, nato se je glasno zakrohotal in spil še zadnji požirek svoje kave. Slišal je vrvež v sprejemni pisarni in predvideval, da sta se njegova policista vrnila z redne kontrole prometa. Lahko bi odigrali partijo ali dve pokra in tako zaključili delovni dan dopoldanske izmene.

S šestorčkom piva v roki je Eric potrkal na Alisonina vrata.

»Kar vstopi.« mu je zavpila in iz pečice izvlekla pekač.

Vstopil je in s prosto roko pobožal Ruth po glavi. »Prijetno diši. Res sem lačen. Od malice še nič nisem jedel. Proti koncu moje izmene se je zgodila nesreča. Robertson se ga je spet napil in s traktorjem zapeljal v potok. Zdravnik ga je obdržal na bolnišničnem oddelku zdravstvenega doma na opazovanju ter do streznitve. Gasilci so pomagali, da smo traktor odvlekli na njegovo kmetijo. Pred dobre pol ure sem šele prišel domov.« ji je iz sebi neznanega razloga začel razlagati svoj dan. Le kaj mu je bilo? Še staršem in sestram ni nikoli razlagal kaj se je dogajalo v službi, četudi so ga vprašali. Ob pogledu na njo in ob domačnosti vzdušja je kar začel blebetati. Najbrž je bilo krivo tudi to, da je obstala in ga z zanimanjem poslušala. Pivo je odložil na pult in vzel dva ter ju pustil na pultu, ostale je čisto domače pospravil v njen hladilnik.

»Veseli me, da se je vse koliko toliko dobro končalo. Še dobro, da si lačen, ker sem spekla cel pekač. Ti kar sedi.« se mu je nasmehnila.

S pivom v vsaki roki je stopil do lepo pogrnjene mize za dva in sedel. Na enem koncu je stal njen prenosni računalnik. Poleg je stalo nekaj knjig in odprt zvezek s svinčnikom na sredini. Očitno je nekaj časa posvetila študiju. Toda, ker je bila miza dolga, si je lahko brez problemov polovico vzela za študijski kotiček. Na drugo polovico je pogrnila svetlo oranžen prt in postavila krožnike ter pribor in kozarca. Obe polovici je razdelila z veliko vazo polno rož. Domiselno in prijetno za oko. Radovedno jo je opazoval. Spretno se je smukala po kuhinji.

»Danes sem nekaj ur posvetila fiziki. Ni in ni mi hotelo steči, zato sem se posvetila kuhanju. Za začetek imava kremno zelenjavno juho s popečenimi kruhki. Za posladek sem pripravila tiramisu.« je kramljala z njim, ko je na mizo postavila globoko skledo juhe.

»Hvala.« je rekel resno.

Z zanimanjem ga je pogledala in elegantno sedla nasproti njega.

»Hvaležen sem, ker me boš nahranila. Zahvaljujem se, ker sem lahko v tvoji družbi. Danes sem imel naporno popoldne in nisem razpoložen za samoto svojega doma. Hvala za domačnost. Že dolgo nisem bil tako sproščen. V resnici sva si tujca, a ob tebi se počutim prav dobro.« je moral priznati. Spet je presenetil sam sebe. Kam je izginil lokalni zapeljivec, lomilec ženskih src in samozadosten moški?

»Malenkost. Rada kuham in kuhanje za enega ni toliko zabavno. Lepo je vedeti, da si človeški.« se mu je prijazno nasmehnila in si še sama postregla z juho.

»Rade volje ti bom ustregel in pojedel vse kar boš pripravila. Glede na juho, ki jo nimam ravno v čislih, dobro kuhaš. Res je okusna.«

»Zastonj se prilizuješ. Vedno si povabljen na večerjo ali da si postrežeš s čim iz mojega hladilnika.«

»Torej je tole med nama resno?« se je zasmejal.

»Seveda. Kar nekaj prič imava, ki bi potrdili, da se med nama nekaj plete in tudi, če ne bi igrala te igrice, dvomim, da ne bi hodil k meni preverjat kako mi gre.«

»Torej ti je zapeljivi načelnik všeč?« se je zabaval naprej.

»Če je pa tako zapeljiv, le kako mi ne bi bil?« se je zasmejala in vstala. Odnesla je skledo z juho ter globoka krožnika in prinesla pekač z lazanjo.

»Igrice in dogovori gor ali dol. Res si mi všeč. Posebna si in rad bi te spoznal.« je rekel resno in si postregel z lazanjo.

»Tudi ti nisi napačen. Mislim, da imava veliko časa v katerem se lahko spoznava.« se je tudi sama zresnila.

Jedla sta v prijetni tišini. Nalil jima je pivo v kozarca. Pojedel je še zadnji grižljaj in odpil skoraj poln kozarec piva. Tudi ona je pojedla in skupaj sta pospravila mizo. Dokler je pospravila hrano je on opral krožnike.

»Saj ti ni treba pomivati, a vseeno, hvala.« je rekla, ko je stopila poleg njega in začela brisati krožnike.

»No, mogoče pa imam še nekaj za bregom in si utiram teren. Poleg vsega mi ni težko. Pozabljaš, da živim sam in sam moram skrbeti za red in čistočo.« ji je odvrnil z nasmeškom in se obrnil k njej. Podala mu je krpo, da si obriše roki.

»Pridi. Sediva, da slišim, kaj imaš za bregom.« je rekla in z mize vzela svoje pivo in kozarec. Posnemal jo je. Sedla sta. Ona na kavč in on v fotelj. Iz računalnika je prihajala prijetna glasba. Nekaj trenutkov sta se nemo opazovala.

»Sam urejam našo spletno stran. Imam nešteto idej, kako bi jo izboljšal in kaj vse bi še lahko naredil, da postane bolj uporabna. Žal mi primanjkuje znanja. Hotel sem te prositi, da me naučiš kaj več in mi pokažeš kako naj se lotim zadev.« je izdavil in jo upajoče gledal.

»Imaš prenosnik?« ga je stvarno vprašala. Samo pokimal je. »Jaz svoje igrače ne posojam in tudi za to kar ti hočeš, potrebuješ posebne programčke. Najbolje bo, da jih namestiva na tvoj računalnik in ti nato pokažem kako in kaj.« je nadaljevala v istem resnem tonu. Nato se je nasmehnila: »Jutri ti kuhaš. Prišla bom k tebi in po večerji in ogledu tvoje koče, lahko začneva.«

»Pozabljaš, da ti rada kuhaš, ne jaz. Ti znaš kuhati, jaz sem bolj slab na tem področju.« je rekel nejeverno.

»Dee me je jutri popoldne povabila k sebi. Prišla bo tudi Trish in skupaj si bomo ogledale Deeno omaro ter odločile kaj naj obleče za petkov zmenek pri meni. Zato boš ti poskrbel za večerjo. Menda ja znaš speči meso v ponvi. Lahko pa uporabiš tisti svoj imenitni kamin za kočo, če ga nimaš le za okras. Jaz bom prinesla solato in jabolčno pito gospe Thruman. Mislim, da bom ob sedmih že pri tebi.« mu je prijazno razložila vso situacijo.

»No, to bi mi šlo od rok. Torej spekel bom nekaj mesa.« se je vdal v usodo. »Kako pa veš, da imam kamin? Si vohunila za mano?« se je spet začel zabavati.

»Z Ruth sva šle na sprehod in sem ga opazila. Nisem hodila čisto okoli tvoje koče. To bom jutri, v tvojem spremstvu.« se mu je zasmejala nazaj. »Ne umišljaj si preveč. Tako zelo všeč mi pa spet nisi.«

»Počakaj, da me spoznaš. Čisto te bom prevzel. Zaljubila se boš vame.« se je delal resnega.

»Ti kar sanjaj.« se mu je zasmejala nazaj. Ruth je vstala in rahlo zacvilila. »Čas je, da jo peljem ven.« je stvarno pripomnila.

»Pospremita me domov.« je odvrnil in vstal.

Vsi trije so se odpravili ven in proti njegovi koči. Ruth je stekla naprej in v gozdu opravila svojo potrebo. Eric je prijel Alison za roko in jo povlekel bližje sebi. »Temno je, tako boš lažje hodila.« je opravičil svoje dejanje. V resnici je bilo njegovo dejanje nagonsko in nadvse je užival v njeni bližini. Res si jo je želel. Njegovo telo je hrepenelo po njej. Bila je lepa in poželjiva, tako nežno in lepo je dišala. Njen glas se je spreminjal od razpoloženja do razpoloženja in glede na to kako je hotela, da zveni, a vsekakor je vseskozi imel določeno nežno melodiko, ki mu je ugajala. »V petek bo polna luna, če bo le jasno vreme, lahko svoja gosta povabiš na sprehod do jezera. Mislim, da malo teme in romantike ne bo škodilo, če si se že odločila, da pomagaš Dee ujeti Toma.« je rekel, kar mu je rojilo po glavi. Ni ji povedal, da bo njemu zelo prav prišlo, da bo njo spet držal za roko in se z njo sprehajal po mesečini. Prišla sta do njegove koče. »Bi vstopila?« je tiho vprašal.

»Jutri, zdaj greva nazaj domov. Malo bom brala, saj mi danes učenje ne gre od rok. Se bom jutri bolj potrudila.« je odvrnila in izvlekla svojo dlan iz njegove.

»Naj te pospremim nazaj.« je predlagal.

»Ni treba, hvala. Lahko noč.« je šepnila.

»Alison, hvala za prelep večer.« je rekel iskreno in se sklonil in jo nežno in kratko poljubil. Komaj se je krotil, da je ni povlekel k sebi in se lačno polastil njenih ustnic. Hotel je le nežni poljub za lahko noč in nekaj kar naj bi bil uvod v pravo spogledovanje. Ni pričakoval tako opojnih ustnic in ne tako mamljivega vonja njene kože. V hipu je otrdel in si želel vse in takoj.

»Lahko noč, Eric. Se vidiva jutri.« je rekla in stopila korak nazaj. Še zelo kratek trenutek ga je gledala, nato je poklicala psa in odšla. O ja, lokalni zapeljivec je pravi zapeljivec in vse bolj se ji dozdeva, da si jo želi. Tudi ona si želi njega. Zakaj pa ne? Teh nekaj mesecev bo pridno študirala, noči pa ji bo krajšal postavni moški. Nato bo odšla in oba bosta živela svoje življenje naprej. Odrasla sta in dovolj stara, da vesta kaj si želita od življenja. To bo zanimiva avantura. Lep spomin za kasneje. Ne bo prevzela pobude, prepustila se bo njemu. Njegov kratek poljub ji je predramil vse čute. Spraševala se je kako bo, ko jo bo zares poljubil. Kolikor je lahko čutila, na odgovor ne bo dolgo čakala. Nasmejana in zadovoljna je vstopila v svojo kočo in zaklenila vrata. Ne bo brala, posvetila se bo fiziki. Kar naenkrat je dobila nov zagon.

images3

Alison je izstopila iz avta v istem trenutku kot drobna črnolaska, ki se ji je veselo in dobrodošlo nasmihala.

»Vidve bosta Alison in Ruth. Tako me veseli, da sem te končno spoznala. Jaz sem Trish.« je veselo vzkliknilo dekle in se s stegnjeno roko v pozdrav napotila proti Alison.

So mar v tem mestu vsi tako postavni in prijetni, je pomislila Alison, ko je prijela ponujeno dlan. »To bova midve. Tudi mene veseli, da se končno vidiva.« je prijateljsko in iskreno pozdravila nazaj.

»Hej, ali nameravat imeti zabavo kar na mojem dvorišču, brez mene?« se je z vhodnih vrat oglasila Dee in ju z roko vabila naj že enkrat vstopita. Ruth se je prva prebila naprej in pozdravila Dee nato pa počakala, da vidi kaj bo storila Alison, ki ji je samo pokimala in ji z roko pokazala naj gre v hišo. Tri blebetajoče in razposajeno vesele mlade ženske so se odpravile po stopnicah v Deeino spalnico. Deejin brat Phil je iz varne razdalje dnevne sobe le nemo opazoval dekleta in zmajeval z glavo. Ko jih ni mogel več slišati se je nasmehnil. Tako presneto dekliško so se obnašale. Še dobro, da je vedel, da jih imajo vse kar lepo čez dvajset in da niso najstnice. Kljub temu mu je pogled na Trish pognal kri hitreje po telesu. Že kar lep čas mu je bila všeč. Lepo sta se razumela, a kaj, ko je v njem videla le starejšega brata svoje najboljše prijateljice. Bo lahko kdaj to spremenil? Upal je, da bo. Odšel je do kuhinje in pripravil kavo. Zmotil jih bo in jim jo odnesel. Poleg kave je na pladenj položil še krožnik z čajnimi piškoti z marmelado in tri kozarce limonade, ki jo je pripravila Dee predno so prišle. O ja, malo bodo cvilile in ga nagnale ven, a ponovno bo lahko videl Trish.

»Če ste vse spodobne bom vstopil in vam postregel s kavo, na kar je moja sestra pozabila.« je zaklical istočasno, ko je z nogo na lahno nekajkrat brcnil v njena vrata.

»Spodobne in potrebne kave.« je zaklicala Trish in mu odprla vrata.

Vstopil je in na mizico pod oknom odložil svoj pladenj. S pogledom je preletel sobo. V kotu, varno stran od žensk je ležal pes in ga milo gledal. Vzel je piškot in ji ga ponudil. »So pozabile nate, kaj?« jo je ogovoril in se obrnil nazaj k postelji, kjer sta Dee in Alison sedeli med kupom fotografij. »Mislil sem, da boste imele modni dan in pregledale omaro z oblekami.« je izustil radovedno.

»To pride na vrsto kasneje. Hoteli sva Alison povedati čim več o najinem življenju.« se je zasmejala Dee. »Kako sem nevljudna, vidva se še nista spoznala. Alison, to je moj brat Phil. Phil to je Alison, nekaj časa bo živela v Bensonovi koči in tukaj je že našla fanta.«

»Komaj dva dni si tukaj in že imaš fanta!! Strla boš veliko src. Škoda. Kdo pa je srečnež? Predvidevam, da načelnik Johnson. Tako se šepeta po mestu.« so besede bruhale iz Phila, medtem ko ji je ponudil svojo dlan.

»Ja, Eric je v igri, a ni moj fant. Še ne.« se je zasmejala in stisnila njegovo ponujeno dlan.

»Še ni, kaj pa je narobe z njim? Po navadi ni tako počasen. Očitno se stara.« se je smejal Phil.

»Šele dva dni je tukaj. Pusti ji dihati. Mogoče pa Ericu pomeni kaj več in noče hiteti. Vsekakor mu je všeč in on njej. Zvečer jo je povabil k sebi na večerjo. Tako. Vse mestne čenče si slišal, zdaj pa nas pusti, da v miru uživamo v ženskem popoldnevu. In še enkrat hvala za postrežbo.« je v eni sapi dahnila Dee in se zavezniško nasmehnila bratu ter ga poljubila na obraz.

Samo sumničavo jo je pogledal in prvič dojel, da njegova sestra ve, da mu je Trish več kot samo všeč in da je namenoma pozabila na limonado, ki jo je naredila. Mala predrznica ga je prebrala in predobro poznala. Lahko bi mu kaj omenila, a tudi s tem je bil zadovoljen. Še več. Prav žarel je, ko ga je tudi Trish poljubila na obraz in se zahvalila za postrežbo.

»Če je pa tako, ti pa še jaz dolgujem zahvalo.« se je zasmejala Alison in skočila s postelje ter tudi sama poljubila Phila na obraz. Nato je sedla nazaj na posteljo. Trish pa ga je pospremila do vrat in jih zaprla za njim. Naslonila se je na vrata in pogledala prijateljici. Vse tri so nekaj časa molčale in se gledale. Prva je tišino prekinila Dee: »Všeč sta si. Več kot samo prijateljstvo je med vama. Le zakaj se upirata?«

Trish je skomignila z rameni: »Tvoj brat je in ti si moja najboljša prijateljica. Poznamo se že od rojstva. Ne vem ali je to prav. Nisem prepričana, da je to kar čutim do njega res ljubezen. Nočem uničiti dobrega prijateljstva in nisem prepričana, da sem mu res všeč. Kaj pa če me ima rad tako kot sestro?«

»Meni bi bilo čisto prav, če bi vidva bila skupaj. Oba vaju imam rada. Podobna sta si in mislim, da bi bila dober par. Ne vem ali je med vama čista ljubezen, a vem, da Phil nate ne gleda kot na sestro. Le skriva svoja čustva. Kaj točno pa je med vama, bosta morala odkriti sama.« ji je razložila Dee in jo povlekla na posteljo.

Alison je urno spila svojo limonado in Trish v roke porinila prazen kozarec. »Pojdi dol in mi prinesi še eno pijačo.« je mirno rekla. Vse tri so nekaj sekund molčale in se nato začele glasno smejati. Trish je pograbila kozarec, se še enkrat spogledala s prijateljicama in samozavestno odšla iz sobe.

Eric je ravno obrnil meso v ponvi, ko je potrkala. Odprl je vrata in ji iz rok vzel pokrito skledo. »Vstopi. Dobrodošla v Johnsonovi koči. Počuti se kot doma.« jo je veselo pozdravil.

»Pozdravljen tudi ti.« je veselo odgovorila in stopila na prste ter ga nalahno poljubila, nato je skoraj zaplesala do kuhinjskega pulta kamor je odložila steklenico rdečega vina in vrečko z zelenjavo za solato. Ruth se je lenobno sprehodila do sedežne v kotu in se raztegnila na preprogo.

»Prijetno diši. Predvidevam, da bo kmalu končano. Najbolje, da se lotim solate.« je veselo čebljala in se obrnila, da bi ga pogledala, saj je še vedno stal nekaj korakov za njo s skledo v roki. Vzela mu je skledo in jo odložila na pult. Vrnila se je do njega in mu za uho zataknila pobegli pramen rahlo predolgih las. »Lotiva se priprave hrane, lačna sem.« Paradižnike je spustila v korito in odprla vodo. Pri tem je migala z boki v ritmu glasbe, ki je dokaj glasno polnila prostor.

»Se meni samo zdi ali si že malo okajena?« je nejeverno vprašal.

»Okajena? Misliš pijana?« se je zakrohotala.

»Ja. Si pila in vozila?« jo je resno vprašal.

»Policist 24 ur na dan! Ne, nisem pila in nato sedla za volan. Nikoli ne pijem in vozim. Samo dobre volje sem. Preživela sem prav lepo in prijetno popoldne. Všeč mi je ta glasba, všeč mi je tvoja koča, ti si mi všeč. Prinesla sem vino in po večerji bom popila kozarček ali dva, mogoče tudi tri. Ni pomembno. Domov grem peš.« se je zabavala. Spet se je posvetila pranju zelenjave. On pa je še vedno stal nekaj korakov za njo in molčal. Obrnila se je. »Je kaj narobe?« je resno vprašala.

»Ne, nič.« je mirno odvrnil.

»Nekaj je. Tako resen si. Se je kaj zgodilo v službi? Ti ni prav, da sem prišla?« je vrtala vanj.

»Nič ni narobe. Dober dan sem imel. Zelo mi je prav, da si prišla. Komaj sem čakal, da prideš.« ji je odvrnil in se rahlo nasmehnil.

Stopila je korak proti njemu. »Kaj pa je potem?«

»Sprašuješ kar tako ali te res zanima?« se je končno začel zabavati tudi sam.

»Res me zanima!« se je naredila užaljeno, ker je podvomil v njeno vprašanje.

»Vesel sem, da si končno tukaj. Pogrešal sem te. In že od prvega trenutka, ko sem te videl pri hladilniku z jogurti, si želim narediti tole.« je rekel in jo povlekel v svoj objem. Svoje ustnice je lačno spustil na njene. Odzvala se je, v hipu se je odzvala. Roki je ovila okoli njegovega vratu in se še tesneje privila ob njegovo telo. Poljubljala sta se strastno in zahtevno. Oba sta zahtevala in oba sta dajala. Ko sta ostala brez sape sta za nekaj čas ločila ustnice. Ni je spustil iz svojega objema in ni odmaknila rok z njegovega vratu. Tesno prižeta skupaj sta stala sredi kuhinje in hitro dihala. Glavo je naslonila na njegovo ramo in uspel je šepniti v njeno uho: »To je bilo. Moral sem te okusiti, a zdaj se ne bom ustavil. Nočem se ustaviti in ne morem se ustaviti. Hočem te, Alison.«

»Phil je omenil, da si postal počasen, ker še nisi zlezel v mojo posteljo. Strinjam se z njim.« se je zahihitala.

»Kaj? Razpravljali ste o tem ali sem že zlezel v tvojo posteljo in zakaj še nisem?« jo je nejeverno odmaknil le toliko, da se ji je lahko zazrl v obraz.

»Dee je rekla Philu, da si moj fant in jaz sem rekla, da še nisi. Zato je padlo nekaj komentarjev.« se je hihitala naprej.

»So ti omenili, da sem sposoben brez problemov nadoknaditi izgubljeni čas? Najbrž niso, ker me tako dobro ne poznajo.« se je še sam zasmejal in jo dvignil v svoje naročje. Sklonil je glavo in jo poljubil.

Prekinila je poljub in mu šepnila: »Zelo mamljiva ponudba, a meso se bo zažgalo in lačna sem. Mi boš malo kasneje praktično pokazal kako se nadomesti izgubljeni čas.«

Samo pokimal ji je. Prav je imela. Tudi sam je bil že lačen. Nerad jo je spustil nazaj na tla. Še enkrat jo je poljubil in šele nato je lahko dokončala rezanje paradižnika in lupljenje kumare za solato. Skupaj sta delala v kuhinji in se vmes ves čas dotikala in izmenjevala nežnosti. K sreči je že prej pogrnil mizo in sta lahko sedla in si končno postregla s hrano.

»Kako ste preživele žensko popoldne? Ali je to mogoče skrivnost?« je z zanimanjem vprašal.

»Pripovedovali sta mi o sebi. Gledale smo fotografije, opravljale prebivalce tega mesteca. Prebrskale smo Deejino omaro in določile kaj naj jutri obleče za zmenek. Veliko besed, še več smeha. Žensko popoldne. Nič posebnega, a zelo zabavno. Na trenutke sem se počutila malo slabo, ker jima ne morem priznati resnice o sebi. Ne poznam ju tako dobro, da bi bila prepričana, da bosta tiho. Ampak to je bilo le na trenutke, saj veš, da sem v resnici hladna in brezvestna.« je povedala med grižljaji.

»Dee in Trish sta dobri punci, zvesti in pošteni, a vseeno je bolje, da svoje skrivnosti zadržiš za sebe.« je odvrnil in si nesel naslednji kos mesa v usta.

»Phil nam je skuhal kavo in postregel limonado in piškote. Si vedel, da sta si na skrivaj Trish in Phil všeč? Dee trdi, da bi bila dober par, dokaj podobna sta si in zanimajo ju iste stvari.« je izdavila zadnjo novico.

»Vsi vemo, da bi bila dober par in vsi slutimo, da sta si všeč. Le ona dva si tega še nista priznala. Se je kaj zgodilo, sta si končno priznala svoja čustva?« je radovedno vprašal in za trenutek odložil svoj jedilni pribor, v upanju, da bo slišal kaj sočnega.

»Dee je načela temo in povedala Trish, da je Philu všeč. Nato je tudi Trish priznala, da ji je Phil všeč. Čeprav sva jo poslali k njemu po limonado, se je dokaj hitro vrnila. No, ko smo odhajale, se je opogumila. Na vratih mu je zašepetala, da bi jo lahko kdaj povabil na zmenek.« se je zasmejala Alison in ga igrivo pogledala.

»Res? Kaj je pa Phil naredil?« se je čisto vživel Eric.

»Sprva nič. Nato je zaklical za njo, če misli resno. Trish je že odklenila svoj avto in odprla vrata, čez ramo mu je zaklicala, da je resna in nato sedla v avto. Phil je še zaklical, da jo bo poklical, ko bo prispela domov in nato z bebastim nasmeškom na obrazu stal in strmel za njenim avtom.« mu je opisala dogajanje.

»Tako Philu podobno. Verjamem, da sta še zdaj na telefonu in se pogovarjata. Jutri nama bo morala Dee poročati. Verjamem, da se zdaj prav zabava.« je pristavil in se spet lotil hrane. Tokrat makaronove solate s sirom in začimbami, ki jo je prinesla Alison. »Danes sem govoril s Frankom.« je priznal malo kasneje.

»Kaj pravi Frank? Si mu povedal, da vem za vajino navezo?« je z zanimanjem vprašala.

»Ja, takoj sem mu priznal, kako si me speljala, da sem ti priznal ,da imava dogovor. Ni ga presenetilo. Kar dobro te pozna, tako kot tudi ti njega. Kako sta se sploh spoznala?« je nadaljeval pogovor.

»Soseda sva. Zdaj bo že kakšne štiri leta.« je skomignila z rameni in se naslonila nazaj. Dvignila je svoj kozarec vina in naredila požirek. Bila je lačna in med njunim pogovorom se je pošteno najedla.

»Torej si se priselila ravno v času, ko sem jaz odšel, zato te ne poznam. Drugače je dobro. Pozdravlja te.« je prenesel pozdrave in se tudi sam lotil vina.

»Najbolje bo, da pospraviva.« je rekla in vstala ter začela pospravljati mizo, ko je opazila, da je tudi on zaključil z večerjo.

Skupaj sta pospravila in pomila posodo. Alison je obrisala še zadnji krožnik in se s krpo v roki naslonila na pult ter opazovala Erica, ki je v hladilnik pospravil ostanek makaronove solate. Obrnil se je in jo z zapeljivim nasmeškom povlekel v svoj objem. »Zdaj sem te nahranil, zato greva lahko na ogled hiše. Pritličje bom pustil za kasneje, začneva lahko zgoraj, v spalnici.« je rekel in jo dvignil v svoje naročje ter z njo zakorakal proti spalnici. Oklenila se je njegovega vratu in mu glavo naslonila na ramo, z jezikom se je igrala v krivulji njegovega vratu. Zadovoljno je zastokal in jo previdno spustil na svojo posteljo. Takoj ji je sledil in legel pol na njo in pol na posteljo. Ni je želel poškodovati. Čeprav je bila visoka in vitka je bil on višji in z več mišicami. Lačno se je polastil njenih ustnic. Ni bilo ovir in ne pomislekov. Oba sta si želela isto in oba sta zahtevala in dajala. Skupaj sta gorela v strasti. Odpel ji je srajco in se za trenutek zazrl v vabljive dojke, ki jih tenka plast čipke ni mogla skriti. Z ustnicami se je poigral z njeno bradavičko in šele, ko je globoko dihala in so njene roke v nemi zahtevi slekle njegovo srajco, ji je odpel nedrček in ga odvrgel na bližnji stol, kjer je že bila njena srajca. V naslednjem hipu se je kupček na stolu povečal, saj so tam pristala tudi vsa druga oblačila, ki so kot mehka ovira stali med vročo kožo njunih teles. Čutil je potrebo po hitri zadovoljitvi, ki je gorela v njej. Tudi sam je komaj krotil svojo potrebo po potešitvi. Ni bil nežen, tudi ni hotela nežnosti. Združila sta se divje in vročično. Gnal jo je in gnala ga je. Skupaj sta prišla do točke sprostitve in trenutno potešena obležala skupaj. »Tole je bilo bolje, kot sem si predstavljal, da bo. A če se ne motim, moram oddelati še nekaj zaostanka.« je šepetaje zamrmral in se ponovno lotil njenih ustnic. Zahihitala se je. »Toliko se pa spet ne mudi. Pokaži mi še preostali del hiše.« je rekla in ga nalahno odrinila od sebe. Vstala je in pobrala njegovo srajco ter jo oblekla čez svoje golo telo. Zapela jo je in ga opazovala pri oblačenju. Nase je navlekel le hlače in jih samo na pol zapel. »Pa pojdiva.« je rekel in ji ponudil svojo dlan. »Moral si bom umisliti krajše srajce, ta je rahlo predolga saj preveč zakrije najbolj zanimive dele tvojega telesa.« je šepnil in ji ukradel še en poljub.

images-1

Alison se je s prsti sprehodila po Ericovem prsnem košu. »Doma sem pozabila jabolčno pito gospe Thruman.«

»Lačna?« jo je vprašal in pogladil krivuljo njenega križa ter njeno golo telo privil še bližje k svojemu.

»Ja, malo sem pa res. Izčrpal si me.« se je zasmejala in poskusila vstati. Ni ji dovolil. Polastil se je njenih ustnic v vročem poljubu. Nato jo je izpustil in najprej sam vstal. Ponudil ji je dlan in še njo potegnil na noge. Segla je po svojih oblačilih.

»Se boš oblekla?« je razočarano vprašal.

»Ja, ura je krepko čez polnoč. Domov grem. Ti imaš jutri službo. Poleg tega pa ne maram vstajati zgodaj, da bi odšla domov. Nič me ne bo motilo, če si boš ti kdaj želel prespati pri meni. Dobrodošel si.« je šepnila in ga na lahno poljubila. Samo razočarano je prikimal, ona pa je nadaljevala: »Ne pozabi, jutri ob sedmih imava dvojni zmenek, večerja pri meni. Vesela bom če boš ostal čez noč. Žal mi je ker se tvojega računalnika nisva niti dotaknila, bova drugič naredila toliko več.«

»Meni ni žal, da sva pozabila na računalnik. To kar sva počela je veliko boljše, je bolj naravno in predvsem zelo zadovoljivo. Pospremil te bom do doma.« ji je odvrnil in si navlekel hlače ter ogrnil srajco. Oblekla se je in nato začela zapenjati še njegovo srajco. Opazoval jo je in si želel, da bi ostala. Bil je izčrpan, a želel si je držati jo v objemu in tako zaspati ter se tako zbuditi. Želja se mu je za hip zazdela čudna. Ni imel navade prespati pri ljubici ali si želeti, da bi katera prespala pri njemu. Saj kdaj pa kdaj katera je, a to je bila le redka izjema. Na prste ene roke bi lahko preštel koliko žensk je povabil v kočo in tudi te niso vse ostale celo noč. Alison je bila drugačna. Seks z njo je bil drugačen. Tako pravi. V vsem sta se ujemala in si brez zadržkov sledila. Zdaj si je želela domov. Prav. Pospremil jo bo domov. Jutri imata zmenek in v soboto ne dela. Povabila ga je, da prespi. Ne bo dovolil, da pozabi ali prekliče povabilo. Izkoristil bo vsak trenutek, ki mu je dan v njeni družbi.

Ob petih je Eric potrkal na Alisonina vrata. Prinesel ji je šopek vrtnic in steklenico vina. »Pomislil sem, da potrebuješ pomoč.« je rekel, ko se je odmaknila, da je lahko vstopil. Ni še zaprla vrata, ko jo je povlekel bližje in jo poljubil. Vrnila mu je poljub, nato pa vzela rože iz njegove roke. »Samo na to si pomislil?« je nagajivo vprašala.

»Želel sem te videti. Nisem hotel čakati do sedmih. Lahko bi ti pomagal pripraviti večerjo. Vsekakor pa bi ti rad pomagal, ko se boš hotela preobleči. Saj veš, sleči majico, modrček, kavbojke, hlačke.« se je delal nedolžnega. Samo nasmehnila se je. »Se mi je zdelo.« Rože je dala v vazo in ga prijela za roko ter odpeljala v svojo spalnico. »Nekaj prostega časa imam, medtem ko se večerja peče v pečici. Ravno pravi trenutek si prišel.« se mu je nasmehnila čez ramo v istem trenutku, ko jo je z vročičnim pogledom povlekel ob svoje telo, da je lahko čutila njegovo vzburjeno moškost.

Trenutno potešen je zategnil njeno posteljo, ki sta jo prejle razmetala. Na predalniku je opazil njene visoko tehnološke igrače, poleg pa kup knjig in zvezkov. Vsakič, ko je prišel je kup zrastel. Le od kod jih je jemala? Saj je na študijskem dopustu, a le kdaj ji je uspelo, da je opravila vse. Danes je šla do Jacka po nakupih. To ve, ker jo je videl s Trish in Dee na kavi pri Monroju. Na rahlo presenečenje gostov jo je kratko poljubil in na hitro izmenjal le nekaj besed. Zdaj je kuhala. Tudi pospravila je. Vse je sveže dišalo. Neverjetna je, je pomislil, se nasmehnil in pospravil do konca ter zaprl vrata spalnice.

Smukala se je po kuhinji. Prišel je bližje in jo ob prvi priložnosti povlekel v objem za kratek poljub. Nato se je ponudil, da ji pomaga. Dala mu je prt in ga prosila, da pogrne mizo.

»Dodatno sem hotela povabiti še Trish in Phila, a se je Trish uprla. Verjame, da se bo Tom lažje sprostil, če ne bo Phila v bližini. Vse tri bi rade, da se Tom opogumi in končno z Dee postaneta par.« je rekla vdana v usodo.

»Ljubezensko posredovanje ti gre od rok. Če boš kdaj hotela zamenjati poklic, veš v katero smer lahko greš.« se je zasmejal in dobil grd pogled.

»Nobena posrednica nisem. Le na glas sem povedala, da se mora ženska sama boriti za uresničitev svojih želja.« je ugovarjala.

»Se ti boriš zame?« je vprašal in se naslonil na pult ter jo opazoval.

»Se mi ni treba. Ti ne potrebuješ spodbude.« se je zasmejala.

»To pa res ne. Dovolj je, da te vidim in si te že noro želim.« je priznal in jo ponovno povlekel v svoj objem.

»Če boš tako nadaljeval, ne bom uspela končati pravočasno.« se je zahihitala in ga kratko poljubila, nato pa mu ukazala naj nareže zelenjavo za solato.

»Nisem te vprašal ali sem se prav oblekel. Ti si pomagala izbrati oblačila, s katerimi bo Dee osvojila Toma.« je začel kramljati z njo. Samo poškilil je k njej, saj se je zasmejala in zbrano lupil kumaro naprej.

»Čisto v redu. Odločili sva se za sproščeni, a rahlo zapeljivi videz. Tudi sama se bom šla preobleči. Ne pozabi tudi jaz imam zmenek in rada bi očarala svojega izbranca.« se je zabavala.

»Potrebuješ pomoč?« se je nagajivo ponudil.

»Ne, hvala. Drugače naju bosta gosta dobila brez oblačil.« se je smejala naprej, saj je razočarano vzdihnil.

Vzdihnil pa je tudi, ko se je vrnila iz spalnice. Rekla mu je, da potrebuje samo deset minut in točno toliko je potrebovala. Osupnila ga je. Preoblekla se je iz kavbojk in majice v čisto navadno in preprosto oprijeto in kratko obleko ter čevlje z visoko peto. Njene, že tako dolge in popolne noge, so prišle do še večjega izraza. Lase si je prvič pustila, da ji prosto padajo čez hrbet. Nežno se je naličila. Ostal je brez besed. Samo gledal jo je in požiral z očmi. Spet si jo je poželel, a na to, bo moral počakati do konca večerje.

Točno ob sedmih sta prispela Tom in Dee. Dee je blestela in Tom se je rahlo nelagodno nasmihal. Prinesla sta steklenico vina in čokoladno torto, ki jo je, na Deejino prošnjo, spekla gospa Thruman. Prijetna glasba in omamna hrana sta naredila svoje, da se je tudi Tom sprostil in užival v prijetnem večeru. Ves čas je zaljubljeno pogledoval k Dee. Ko ga je povabila na večerjo k Alison, mu je povedala, da bo to dvojni zmenek. Bolj natančno mu ni mogla povedati, kaj si želi od njega. Neumen bi bil, če priložnosti ne bi izkoristil. Mogoče je res bil sramežljiv, a neumen ni bil. Med večerjo so se sproščeno pogovarjali in smejali. Alison je dobila še malo bolj podroben vpogled v življenje v majhnem mestecu, kamor je prišla. Po zgodbah je zdaj poznala vse prebivalce in vedela za njihove skrivnosti. Na srečo ne Dee in ne Tom nista spraševala o njeni preteklosti.

»Večer je prelep, kaj če bi se sprehodili do jezera?« je predlagal Eric in ostali so navdušeno sprejeli.

Alison je ogrnila jopico in še eno podala Dee. Skupaj so izstopili. Ruth je veselo mahala z repom in stekla v noč. Ostali so ji počasi sledili. Napotili so se po dovozu in po cesti naprej do jezera. Skoraj poln mesec je dobro osvetlit noč polno zvezd. Hodili so v tišini in poslušali zvoke noči. Eric je takoj objel Alison in pomežiknil Tomu ter mu z glavo namignil proti Dee naj ga posnema. Opogumljen s kozarcem vina, ki ga je spil in vzdušjem, ki mu je dalo vedeti, da se to pričakuje od njega, se Tom ni obiral. Dee se je srečna stisnila k njemu. Eric in Alison sta stopala naprej.

»Čudovito je. Hvala, ker si nas zvabil ven.« je Alison iskreno rekla Ericu in se še bolj stisnila k njemu. Na obali sta obstala. Alison se je radovedno ozirala po okolici. »Naslednjič bomo naredili piknik na obali. Zvečer. Lahko zakurimo ogenj in spečemo nekaj hrenovk.« je navdušeno načrtovala.

»Seveda. Lahko bi že jutri ponovili. Čez dan lahko nabereva nekaj drv in pripraviva hlode za posedanje. Povabimo še Trish in Phila ter mogoče Tomovega najboljšega prijatelja Davida in njegovo punco. Kaj menite?« se je njenega navdušenja nalezel Eric.

Dee in Tom sta se strinjala. V hipu so začeli načrtovati in se dogovarjati. Zadovoljen z razvojem dogodkov je Eric obrnil Alison v svoj objem in se počasi in z užitkom polastil njenih ustnic v omamnem poljubu, ki mu ga je goreče vrnila. Že dolgo se ni počutil tako preprosto mladega in sproščenega. Od kar se je vrnil v Fort Peck je živel v koči, a do sedaj se mu ni nikdar zdelo potrebno organizirati posedanja ob ognju na obali njihovega jezera. To so počeli, ko je bil še mladostnik. Takrat so se vedno lepo zabavali. Že res, da si nikdar niso izbrali tega kraja, saj je bil še gospod Benson živ in oni so raje posedali na neobljudenih krajih.

Alison je glavo naslonila na njegove prsi, njeni lasje so objeli njegovo ramo. Za sprehod si je sezula elegantne čevlje in obula navadne platnene športne copate, zdaj je bila spet za celo glavo nižja od njega. Ni se mogel odločiti kaj mu je bolj všeč, ko je obuta v pete in jo lažje poljublja ali takole, ko je preprosto Alison, ki se lahko cela stisne na njegove prsi. Z dlanjo je drsela po njegovem hrbtu in nato je dvignila glavo ter ga kratko poljubila. Obrnila se je v njegovem objemu in se s hrbtom prižela ob njegovo telo. Roki ji je ovil okoli pasu in njegove dlani je pokrila s svojimi. Stala sta naslonjena in uživala v pogledu na lesketajočo se gladino mirnega jezera. Nekaj korakov stran je Tom držal Dee v svojem objemu in jo počasi poljubljal. Eric se je z ustnicami sprehodil po njenem obrazu in po vratu navzdol. Nagnila je glavo, ko se je po isti poti vrnil nazaj gor. V uho ji je tiho zašepetal: »Ju pustiva tukaj nekaj časa?« Samo pokimala mu je.

»Midva greva počasi nazaj, pridita, ko bosta želela. Še nekaj torte je ostalo. Tudi kavo bova skuhala.« je sproščeno povedal Eric. Z Alison v svojem objemu se je obrnil in počasi odkorakal nazaj proti cesti. Alison je zažvižgala in s tem priklicala Ruth, ki je pred njima mahnila nazaj proti domu.

Eric se je zbudil, spočit in zadovoljen. Občutek se je hitro pokvaril, saj je ugotovil, da je v veliki postelji sam. Pretegnil se je in lenobno vstal. Na stolu, poleg oblačil, ki jih je sinoči Alison slekla z njega so zložene stale njegove najljubše kavbojke, mikica in jeans srajca. To bi tudi sam izbral za sobotni dan. Nasmehnil se je in zmajal z glavo. Pot je nadaljeval v kopalnico. Na umivalniku je stala njegova krtačka za zobe in listek, na katerem je pisalo: »Pomislila sem, da jo boš potreboval.« polega pa narisan smajli. Le kako bi se jezil na njo, da je odšla k njemu in brskala po strogo moškem domu? Stopil je pod prho in osvežen nase navlekel kavbojke. Odprl je vrata spalnice in obstal. Koča je dišala po sveže kuhani kavi in slanini z jajci. Alison se je smukala po kuhinji in si mrmrala besedilo pesmi, ki je tiho napolnjevala prostor. Čutila je, da jo opazuje in se obrnila. Zapeljivo se mu je smehljala. Bil je čudovit. Možat in seksi. Kavbojke, ki jih je le napol zapel so mu visele na bokih in odpeta srajca jo je vabila, da se s prsti prehodi po njegovih prsih.

»Dobro jutro. Z Ruth sva šle na sprehod in pomislila sem, da bi nama prihranila nekaj časa, če bi prinesla tvoj računalnik. Ko pa sem že bila v tvoji hiši, sem prinesla še obleke in krtačko za zobe. Saj nisi hud?« je rekla nežno in stopil nekaj korakov bližje k njemu.

»Dobro jutro. Kako si vstopila v mojo kočo?« je lenobno odvrnil.

»Mar ne veš, da drobna lasnica dela čudeže?« se je nasmehnila bolj veselo. »Res pa, da sem tokrat uporabila tvoj ključ. Tistega, ki ga imaš pritrjenega pod mizo na terasi.« je skomignila z rameni in stopila v njegov objem, saj je razširil roki in jo s pogledom vabil.

»Ženska mnogih talentov.« se je zakrohotal in jo kratko poljubil. »Kako je bilo stikati po moškem brlogu?« ga je zanimalo.

Naredila se je užaljeno. »Nisem stikala. Samo v dnevni sem pobrala računalnik. Nato sem se spomnila na krtačko za zobe, spotoma sem iz sušilnice pobrala tvoja oblačila. Če si boš dovolil spomniti se, si te obleke opral in obesil, da se posušijo.«

»Saj nisem rekel, da me moti, da si šla k meni. Le vprašal sem, kako se ti je zdelo hoditi po mojem domu in pri tem vedeti, da jaz spim v tvoji postelji.« se je zabaval naprej in jo še tesneje privil v svoj objem.

»Moralo bi biti čudno, a meni je bilo tako preprosto normalno. Mogoče celo malo prav.« je skomignila z rameni. Zdaj, ko jo je vprašal je res pomislila na to. In vsekakor to ji ni bilo podobno. Pozna ga nekaj dni in se ob njem obnaša sproščeno in domače. Najbrž bo kriv zrak ali pa imajo tukaj nekaj v vodi. Počutila se je kot del tega mesteca. To nikakor ni bilo v njeni navadi. Ona ni navezovala stikov in nikjer ni pustila korenin ali svoje sledi. Iz premlevanja jo je predramil njegov šepet: »Všeč si mi, rad sem s teboj in tole med nama je prav.« nato jo je poljubil in začel zadenjsko hoditi proti spalnici, njo pa je vlekel s seboj.

»Mislim, da si vse zamujeno že poravnal, toda ne bom se branila. Čeprav moram priznati, da me bolijo mišice za katere sploh nisem vedela, da jih imam.« se je zahihitala.

»Potem jih morava še malo utrditi.« se je tudi sam zasmejal in jo spretno položil v posteljo.

Kasneje sta sedela za mizo in sproščeno kramljala. Ne en ne drug se ni pritoževal nad hladnim zajtrkom in mrzlo kavo. Z užitkom sta pojedla, da si povrneta energijo. S skupnimi močmi sta pospravila posodo in nato končno sedla in se posvetila njegovemu računalniku. Dokler se je računalnik zagnal ji je razložil kaj bi rad.

»Smem najprej pogledati tvoje programe in nastavitve?« je vljudno vprašala.

Začudeno jo je pogledal: »Seveda lahko vse pogledaš.«

»Pregledovanje računalnika je osebna stvar. Bolj osebna, kot brskanje po tujem domu. » je skomignila z rameni in se nelagodno nasmehnila, ko mu je poskušala razložiti, kako računalničarji gledajo na to.

»Če samo pomislim, kaj vse osebno si spoznala na mojem telesu in kako intenzivno, potem nimam pomislekov, da bi ti zaupal svoj računalnik.« se je zasmejal in ji ukradel kratek poljub.

»Za začetek ti bom namestila boljši antivirusni program. Tega najbrž sam posodabljaš, tudi s tem ne bi smel imeti težav, vodi te. Potem bova snela nekaj boljših programčkov za pomoč pri upravljanju spletne strani.« mu je resno odvrnila, medtem ko je zbrano gledala v računalnik, prsti pa so ji lahkotno švigali po tipkovnici.

»Saj govoriva o zakonitih programih?« je zamrmral, ko je resno spremljal njeno početje.

Pogledala ga je in se zasmejala. Z dlanmi je objela njegov obraz in ga kratko poljubila, med smehom pa šepnila: »Vse je zakonito in brezplačno dostopno na spletu. Nisem tatica.«

»Samo preverjam.« se je zdaj zasmejal tudi sam.

»Tako, program za obdelavo slik je pripravljen. Kje imaš shranjene slike, da ti pokažem kako ga uporabljaš?« je mirno vprašala.

»Bojim se, da na tem računalniku nimam slik. S stranjo večinoma upravljam iz pisarne.« jo je pogledal rahlo žalostno.

»Potem jih bova pa ustvarila.« je vzkliknila, ko se je pognala v spalnico. V naslednjem hipu je že stala s fotoaparatom v roki in ga poskušala ujeti v objektiv. »Nasmeh!« je rekla in pritisnila na sprožilec.

»Rad bi imel tvojo fotografijo.« je rekel proseče in stopil do nje. Iz roke ji je vzel fotoaparat. »Prosim.«

Nekaj trenutkov ga je opazovala nato pa prikimala. »Najbolje, da se postavim k hladilniku, tako boš čez čas vedel kdo sem. Ko boš videl hladilnik se boš spomnil in si rekel, to bo pa tista mestna punca, ki me je nekaj časa hranila.« se je že zabavala, a ni stopila k hladilniku, le stala je in se mu smehljala.

Stopil je nekaj korakov nazaj in slikal njen nasmešek.

»Predvidevam, da lahko namestiš na samosprožilec. Rad bi imel naju, skupaj na sliki in nikar ne reci, da to lahko ustvariš računalniško, vem, da lahko. Rad bi se spominjal, kako je bilo, ko sva se slikala.«

»Seveda.« je rekla nežno. »Pojdiva ven. Fotoaparat bom postavila na ograjo.«

Eric je stal in jo opazoval, ko je prilagajala fotoaparat. Nato je urno stopila k njemu. Stala sta objeta in zrla v fotoaparat. Za njima se je bohotil gozd in ona dva sta se razposajeno smehljala. Namestila je na štiri intervalne fotografije. Na prvih dveh sta stala objeta in zrla v fotoaparat, na tretji sta gledala drug drugega in četrta je ujela njun poljub. Zadovoljna z opravljenim sta se vrnila v hišo. Skoraj tri ure sta sedela za računalnikom. Eric si je pretegnil otopele mišice in Alison je vstala od mize. »Dovolj za zdaj. Lačna sem. Žal bova danes pripravila nekaj preprostega in hitrega. Tudi do obale bi se lahko sprehodila in pripravila stvari za večerno druženje. Čeprav nerada priznam, a res se veselim večera. Ne spomnim se kdaj sem na zadnje sproščeno sedela ob ognju in klepetala.«

»Jaz sem to počel kot mladostnik, a tega je že tako dolgo. Za tebe se pa sprašujem, kakšna si bila kot mladostnica. Iz izkušenj bi rekel, da ste zagnani piflarji že od rojstva bili svet zase.« je radovedno pripomnil.

Obrnila se je na peti in ga strogo pogledala. »Nisem bila piflarka. Predvsem zato ne, ker imam odličen spomin in nikoli nisem porabila veliko časa za učenje. Vedno sem imela dovolj prostega časa. V naselju nas je bilo kar nekaj otrok in veliko smo se družili. Priznam, da je bila večina fantov, a so naju s Kelly sprejeli v svojo družbo. Oni so naju učili fantovskih veščin midve pa sva zanje opravljali druge naloge. Lepo smo se dopolnjevali.« se je zdaj nasmehnila spominom. »Si opazil brazgotino na mojem kolku?« je vprašala in ko ji je pritrdilno pokimal, je nadaljevala, »tekmovanje v akrobacijah s skejtboardom. Če ne bi padla, bi zmagala.« Nato se je zasmejala sama sebi, stresla z glavo in se posvetila kosilu.

»Hej, malo bolj počasi. Res, da imam dolge noge, a tako dolge kot ti že ne.« se je hudovala Alison, ko je držala za drugi konec hloda, ki sta ga skušala odnesti na obalo, za večerno zabavo.

»Saj sem ti rekel, da bi ga lahko nesel sam.« je zagodrnjal Eric in upočasnil svoj korak.

»Seveda bi lahko. Saj si tak mačo. Odnesel si že enega manjšega.« ga je izzivala in se režala. Skupaj sta odložila hlod pravokotno na tistega manjšega, ki ga je prinesel, medtem ko je ona s kamni ogradila ognjišče.

»Seveda sem mačo, kadar mi to ustreza.« se je zarežal in planil proti njej. Zacvilila je in skušala pobegniti, a jo je hitro ujel in dvignil od tal. S hrbtom jo je privil na svoje prsi in ji poljubljal in grizljal vrat, medtem ko se je hihitala in zvijala v njegovem objemu. Spustil jo je na tla in prijel njeno dlan. Skupaj sta hihitaje stopila proti njegovi koči, kjer sta še dva hloda čakala, da ju odneseta na obalo. Ko sta hlode odložila okoli improviziranega ognjišča sta se napotila nabrati nekaj suhih vej in dračja. Ruth je tekala okoli njiju. Pripravila sta ognjišče in v bližini naredila kup z dodatnimi vejami. Noči so bile še hladne in če bodo dolgo sedeli jih bo ogenj grel. Zadovoljna z opravljenim delom sta se vrnila v njeno kočo. V košaro je pripravila nekaj dobrot, ki jih bo odnesla na obalo. Dee je obljubila, da bo nakupila vse potrebno, tako se jima ni bilo treba zapeljati do mesta. Čas do prihoda prijateljev sta izkoristila še za nekaj trenutkov ob računalniku. Eric je tiho vpijal znanje, ki ga je skušala prenesti nanj. Pohvalila ga je, da je dober učenec. Ravno ugasnila je njegov računalnik, ko sta se pred hišo ustavila avtomobila. David in njegova Ellen sta se pripeljala s Tomom in Dee, Trish in Phil sta prišla s Philovim avtom. S košaro v roki in Ruth za petami je Eric izstopil in pozdravil do sedaj le bežne prijatelje. Alison je zaklenila in mu sledila. Objela se je z Dee in Trish in se seznanila z Davidom in Ellen. Skupaj so pograbili stvari, ki je pripravila Dee in se odpravili proti obali.

»Kitara!« je veselo zacvilila Alison, ko je videla, da je David iz Tomovega avta izvlekel inštrument.

»Igraš?« jo je radovedno pogledal Eric.

»Ne. Jaz ne. Moj brat igra. On je podedoval ves glasbeni talent v družini. Jaz le obožujem glasbo in rada pojem, čeprav nimam ravno pravega posluha.« je skomignila z rameni.

»Čisto zadovoljivo poješ.« se je nasmehnil Eric.

»Kot, da si me kdaj slišal peti.« ga je nejeverno pogledala in se nato nasmehnila, ko se je spomnila, da jo je moral slišati, ko je zjutraj pripravljala zajtrk. »Tisto je bilo le mrmranje.« je urno dodala.

»Če ti je brat dovolil peti, potem ne more biti tako slabo.« jo je hitela tolažiti Trish.

Alison se ji je samo hvaležno nasmehnila in nadaljevala po poti naprej.

»Lepo sta pripravila.« je navdušeno strmela Dee v pripravljeno ognjišče in hlode okoli.

index

Po parih so se posedli na hlode in Eric je spretno prižgal ogenj. Dee je začela odpirati svoje košare in posode. Ob sproščenem klepetu in obilici smeha so na palice nabodli hrenovke in začinjeno piščančje meso. Večer se je spremenil v noč. Prijetno noč polno zvezd in z obilo mesečeve svetlobe. Ogenj je metal mehke sence po razposajenih obrazih. Ognjeni zublji so počasi lizali debelejše veje, ki so jih vrgli na ognjišče in jim nudil potrebno toploto. David je končno v roke vzel kitaro in zabrenkal nanjo. Z Alison sta se hitro ujela. Očitno s podobnim glasbenim okusom, saj je znala zapeti čisto vsako pesem, ki se jo je lotil. Večinoma so ostali pritegnili zraven. Le Eric se je rahlo zibal v ritmu, medtem ko mu je na obrazu žarel zadovoljen, lenobni nasmešek. Sedel je okobal na hlodu in si Alison privijal na prsi. Ena roka ji je počivala na njegovi, ki je objemala njen pas, druga pa je sproščeno ležala na njegovem stegnu. Zadovoljen je poslušal njen mili glas. Brez pomisleka bi ustrelil vsakega, ki bi rekel, da nima posluha. Večer se je prelevil v zgodnje jutranje ure, ko so se končno poslovili. Alison je stala v Ericovem objemu in gledala za odhajajočima avtomobiloma. Počasi se je obrnila v njegovem objemu in ga nalahno poljubila: »Hvala za prelep večer. Nikoli ga ne bom pozabila.« je šepnila in se strastno lotila njegovih ustnic. Nič ni odvrnil, vedel je, da tudi sam ne bo nikoli pozabil tega večera in ne nje. Močneje jo je privil v svoj objem in ji vrnil poljub. Zadihana in razvneta sta se končno odpravila v kočo. Natančneje, v spalnico in se pri tem potrudila dodati še en nepozaben spomin v to avanturo.

Nihče ni ogovoril Erica, ko je ves napet in zlovoljen vkorakal v policijsko postajo. Brez besed se je napotil v svojo pisarno, spotoma si je nalil skodelico kave. Po nepotrebnem je močneje porinil vrata za seboj, da so se s treskom zaprla. Policista, ki sta ga spremljala sta se le spogledala in se ustavila ter v grobem poročala, kaj se je dogajalo. Eric se je zavedal, da mučni primer, ki so ga obravnavali to jutro ni kriv za njegovo nejevoljo in napetost. Že res, da ni bilo nič prijetnega, ko je skušal pomiriti strasti med dvema družinama. Mlada Samantha, ki je včeraj napolnila enaindvajset let , se je odločila, da bo pobegnila od doma. Ker so ji starši prepovedali ljubezen z njenim izbrancem Cobyjem, je zvečer spakirala svoje stvari in odšla k njemu, staršem pa pustila le kratko sporočilce. Zjutraj, ko je odkril resnico, se je njen oče ujezil in z lovsko puško odšel po hčerko, ki je trmasto vztrajala, da bo ostala pri svojemu izbrancu. Seveda so stvar morali reševati policisti. Po dolgem in mučnem prigovarjanju, je moral Eric poseči po grožnji, da bo razočaranega očeta zaprl in mu izdal nalog za prepoved približevanja hčerki in bodočemu zetu. Grožnja je delovala in nesrečni oče se je odšel hladit domov, njegovo puško pa so zasegli policisti in šele čez dva meseca jo bo dobil nazaj. Ne, za Ericovo slabo voljo je bilo krivo nepotešeno poželenje po zelenooki in samozadostni Alison. Alison je bila povsem kriva za njegovo bedno stanje. Zaradi nje se je celo noč premetaval po prazni postelji. Nedeljo, po zabavi na plaži, sta preživela nadvse lepo in prijetno ter vsekakor strastno. Ponedeljek je bil miren dan in je ves čas premišljeval o njej in komaj čakal uro, da lahko odide iz službe. Ves zagret in vesel je vkorakal naravnost k njej. Na njegovo razočaranje je sedela za računalnikom in pisala svojo seminarsko nalogo. Brez pozdrava mu je povedala, naj si postreže z rižoto in se vsa predala pisanju. Razumel je, da je tukaj ker mora dokončati študij. Razumel je njeno osredotočenost na delo. Postregel si je s kosilom. Pospravil za seboj in jima skuhal kavo.

Ko je postavil skodelico omamno dišeče tekočine pred njo, ga je samo hvaležno pogledala in se spet zatopila v računalnik. Spil je kavo in odpeljal Ruth na dolg sprehod. Nato je prižgal še svoj računalnik, malo je delal na spletni strani, še malo je pregledal novosti na spletu in ga kaj hitro ugasnil. Stopil ji je za hrbet in začel masirati napeta ramena, a ga je z nezavedno kretnjo otresla in mu dala vedeti, da ji ni do masaže. Spet je odpeljal Ruth ven in nato odšel domov. Legel je v svojo posteljo in hrepenel po njenem mehkem telesu. Priznal si je, da jo pogreša. Njo, kot celoto. Njen nalezljivi smeh in dobro voljo. Pogrešal je pogovor z njo. Njej je lahko vse povedal in vedno mu je prisluhnila in se pametno pogovarjala z njim. Čudil se je sam sebi, da ga je v tako kratkem času lahko tako obsedla. Ves razočaran in napet se je celo noč premetaval po postelji. Potreboval jo je, da jo stisne v svoj objem in z vonjem njenih las mirno zaspi. Hrepeneče je pogledal svoj telefon. Upal je, da ga je klicala. Razočarano je ugotovil, da nima neodgovorjenih klicev. Preveril je še svoj mobilnik, čeprav ga je imel ves čas v žepu in bi vedel, če bi zvonil ali bi prišel sms. Nič. Ni se oglasila, ni se spomnila nanj. Zaškrtal je z zobmi, ko je nalahno potrkalo na njegova vrata. Jezen je dvignil svoj pogled ravno, ko je skozi vrata pokukala ženska, ki mu je zadala toliko muk. Z nelagodnim nasmeškom na obrazu je vstopila in zaprla vrata za seboj.

»Prinesla sem malico.« je rekla in postavila njegovo naročilo na mizo. Obstala je nasproti njega. »Po navadi se ne opravičujem, a prišla sem se opravičiti za včeraj. Čisto sem padala v delo in izklopila vse okoli sebe. Oprosti, ker se nisem zmenila zate. Hvala, ker si poskrbel za Ruth.« je rekla iskreno, a vseeno se mu je zazdelo, da se v resnici ne počuti ravno krive. Zato jo je še vedno molče opazoval. Ni se prestrašila, le naprej je klepetala. »Ko me potegne v delo sem takšna. S kotičkom zavesti sem opazila, da si izginil. Mislila sem, da si odšel v mojo spalnico. Ko sem se končno prisilila in ugasnila računalnik, sem razočarano ugotovila, da si odšel domov.« je nezavedno skomignila z rameni.

Eric je počasi vstal in stopil proti njej. Obrnila se je proti njemu in ga sproščeno opazovala. Najraje bi jo nekajkrat stresel in nato potegnil v svoj objem ter se lačno polastil njenih poželjivih ustnic. Ni verjel, da se bo lahko ustavil samo pri poljubu. Želel si jo je, noro želel in če bi lahko, bi si jo vzel kar na svoji pisalni mizi. A tega ni mogel narediti. Saj ne, da bi se veliko upirala, le česa takega si ne bi mogel privoščiti. Ne za velikimi steklenimi stenami pisarne, zagrnjenimi samo z žaluzijami. Zato je obstal dva koraka stran od nje in prekrižal roki čez svoje mišičaste prsi. »Pogrešala si me? Zakaj pa nisi prišla k meni?« je na videz miren vprašal.

»Saj sem nameravala. Nato sem pogledala na uro in ugotovila, da je že krepko čez drugo zjutraj. Nisem te hotela buditi.« je lahkotno odvrnila.

»Kako uvidevno od tebe. Toda nisem spal. Pogrešal sem te.« je mrko iznesel svojo resnico.

»Nisem vedela. Zjutraj sem te hotela poklicati, a me je Dee prehitela. Povedala mi je za Samanthino dramo. Nisem te hotela motiti. Prejle sem bila v trgovini. Dee mi je povedala, da ste uspešno rešili zadevo. Omenila sem ji, da grem do tebe in Jack je to moral slišati, zato se je dogovoril tako, da vam jaz pripeljem naročeno malico.« mu je lahkotno razložila. Nato se je nasmehnila: »Glej, tudi to sem jaz. In taka situacija bi se znala ponoviti. To ne pomeni, da si te manj želim, samo taka pač sem. Upam, da to lahko razumeš in sprejmeš. Lahko bi bil ves čas pri meni. Naslednjič lahko kaj hitro pride. Še vsakič sem na koncu odšla v posteljo in vesela bi bila, če bi te takrat našla v njej.«

»Me vabiš, da se preselim k tebi?« je vprašal z narejenim presenečenjem.

»Zakaj pa ne? Tako ali tako sva vsak tvoj prosti trenutek skupaj. Tudi tvoja zobna krtačka je že pri meni.« se mu je zapeljivo nasmehnila.

»Ja, pogrešal sem jo.« se je zasmejal in razklenil roki ter stopil še ta dva koraka proti njej. Objel jo je in jo lačno poljubil. Z naporom se je odmaknil od nje. To ni bil ne kraj ne čas za strastne poljube.

»Danes grem na družinsko kosilo, pridem malo kasneje. Zvečer mi lahko pomagaš preseliti nekaj najnujnejših stvari.« je rekel in se ji smehljal.

»Zmenjeno.« se je zasmejala, ga kratko cmoknila na ustnice in se odpravila domov.

Eric je stal sredi svoje pisarne in zrl v zaprta vrata. Le kaj mu je? Le kaj mu je naredila? Še nikdar ni živel z nobeno žensko. Kaj živel! On je le redko pri kateri ostal celo noč. Toda to z Alison je tako drugače, tako zadovoljivo. Alison je tako drugačna. Ob njej se je začel odzivati po trenutnih vzgibih. Nasmehnil se je sam sebi in končno sedel za svojo mizo. Že takrat, ko jo je prvič videl, si je rekel, da bo užival v avanturi z njo. Torej bo sedaj prvič občutil kako je živeti z žensko. In prvič se mu je porodila misel, kako bo živel, ko bo odšla. Dobra volja mu je splahnela. Mrk in še bolj napet in razdražen je odrinil svojo malico in se lotil pisanja poročila. Moral si je zaposliti misli.

»Oprosti, kaj si me vprašal?« je Eric malo zmedeno pogledal očeta.

»Zdaj je pa dovolj tega. Povej, kaj te muči. Sploh ne poslušaš kaj se pogovarjamo in zdaj si že tretjič vprašal, kaj te oče sprašuje.« je resno rekla mama in odložila svoj pribor ter se zazrla v sina. »Imaš težave z novo punco ali jo samo pogrešaš?« je nadaljevala, ko se ji je Eric le zmedeno nasmehnil.

»Pravzaprav oboje in nič od tega.« je Eric skomignil z rameni. »Nimava težav, vsaj nič takega, čemur ne bi bila kos. Nič posebnega in v resnici sva že vse rešila. Kadar nisva skupaj občasno pomislim na njo, a težko bi temu rekel, da jo pogrešam, saj jo bom kmalu videl.« je razložil svojo trditev. Vsekakor ni nameraval s starši razpravljati o tem, da si jo ves čas želi in hrepeni po njeni družbi.

Starša sta z zanimanjem strmela vanj. Ne da bi pomisli, je rekel: »Malo me je strah, kako bo, ko bo enkrat odšla. Prirasla mi je k srcu.«

»Jaz pa mislim, da si prvič v življenju zaljubljen.« je z nasmeškom rekla njegova mama.

»Ne, nisem zaljubljen.« je takoj skočil Eric in v glavi mu je zazvonil tihi alarm, kaj pa če se je res zaljubil v Alison?! Ne, je rekel sam sebi. On pa že ni zaljubljive narave in kmalu se je bo naveličal, tako kot vsake ženske do sedaj. Čeprav, do sedaj še do nobene ni čutil tako, kot čuti do Alison. Nobena ga še ni tako prevzela, kot ona. Z nobeno ni bilo tako prav, kot je z njo.

»Mislim, da bo najbolje, da kar greš. Zastonj se mučiš in pri tem mučiš tudi naju. Naslednji torek jo pa le pripelji s seboj. Rada bi jo spoznala. Od Jacka sva slišala vse najboljše o njej.« je dobrovoljno odvrnila mama in se mu ljubeče nasmehnila. Ne bo se prepirala z njim o njegovi zaljubljenosti, ki si je noče priznati. Bo že še spoznal svoja čustva. Upala je, da ne na boleč način. Vesela je bila zanj, saj je bil že skrajnji čas, da se poroči in ustali.

Eric je zapeljal kar k Alison. Odprl je vrata njene koče, brez trkanja, saj ga je povabila, da se preseli k njej. Torej je to zdaj tudi njegov dom. Nestrpno je čakal, da jo lahko stisne v svoj objem in si poteši vse strahove in vso poželenje, ki sta ga mučila že od včeraj. Vstopil je in jo zagledal za računalnikom. Dvignila je glavo in se mu nasmehnila, nato pa stopila naravnost v njegov objem. Lačno se je lotil njenih ustnic in še bolj razgret jo je dvignil v naročje in odkorakal naravnost v njeno spalnico. Želel si jo je ljubiti počasi in temeljito, a sta oba gorela v strastni nuji in si delila žgočo željo po sprostitvi. Zahtevala je in sledil ji je, zahteval je in potešila ga je. Še vsa zadihana in zadovoljna sta obležala na njeni postelji. Stisnil jo je v svoj objem in obležal. Prvinska strast je bila potešena, a njegovi strahovi so se povečali. Mogoče, ampak res samo mogoče, se je začel zaljubljati v njo. Močneje jo je stisnil k sebi.

»Si v redu?« je tiho šepnila in ga pobožala po prsih.

»Ja, v redu sem. Pogrešal sem te. Tako močno sem te potreboval, da me je na trenutek postalo strah.« je šepnil nazaj tisto kar mu je samo padlo na misel. Takoj, ko je izgovoril besede, mu je bilo žal, a ni jih mogel vzeti nazaj. Ni ji hotel razkriti svojih čustev in misli. Bal se je, da bi jih izkoristila proti njemu.

»Tukaj sem in samo tvoja sem.« mu je rekla in se prevalila nanj ter ga poljubila. Za njo je to bila le trenutna, kratka avantura in ni razmišljala o pomenu njegovih besed. »Kaj, ko bi se sprehodila do tebe in vzela nekaj tvojih najnujnejših stvari ter te preselila.« je predlagala.

»Mogoče bo res najbolje.« se ji je nasmehnil nazaj. Za zdaj je dobil največ, kar mu je lahko dala. Ta trenutek je to vse kar potrebuje. Za zdaj je lahko srečen in zadovoljen. Malo ga je užalostilo, ker je pravilno razmišljal, da on njej ne pomeni toliko kot ona njemu. Za njo je le trenutna zabava. Saj v resnici je tudi ona zanj le trenutna zabava. Vsaj prepričeval se je, da res samo to čuti do nje.

Z roko v roki in Ruth za petami sta se sprehodila do avta. Alison se ni želela peljati z njim. Izgovorila se je, da Ruth potrebuje sprehod. Sam se je odpeljal naprej, saj ni želel svojih stvari nositi v roki. Odklenil je svoja vrata in vstopil. Razgledal se je po prostoru. Tako prazno in pusto se mu je zdelo. Tukaj ni bilo nje. Ni bilo njenih sledi. Ni bilo veliko spominov na njo. Samo njegov dom. Tako je tudi prav, si je rekel. Ko bo odšla bo z lahkoto zaživel svoje rutinsko samsko življenje.

»S pogledom izbiraš stvari, ki jih boš vzel?« se je zahihitala za njim, ko je vstopila in ga je našla kako strmi po prostoru.

»Ja, ampak sem se odločil, da vzamem samo nekaj oblačil.« se je še sam zasmejal in jo potegnil v svoj objem za kratek poljub. Skupaj sta se odpravila najprej v pralnico in tam pobrala posušene obleke. Nato sta se skupaj odpravila v njegovo spalnico. Hodila je pred njim in ni videla njegovega bolečega pogleda. Ja, zavedal se je. Vsa njegova prizadevanja, da bi mu pomenila le zabavo so v trenutku izpuhtela. Ja, priznal si je, da se je začel zaljubljati v njo. Pogrešal jo bo. Bo sploh lahko živel brez nje? Bi se lahko ona zaljubila v njega? Bi si želela ostati tukaj? Ni vedel in ni je mogel vprašati. Ne še zdaj. Jo bo sploh kdaj lahko?

Pred njegovo sobo se je vstavila in ga spustila naprej. Samo opazovala je in v torbo zlagala obleke, ki ji je podajal. Nato je v kopalnici pobral še nekaj malenkosti. »Tako, to bo to.« je rekel in iz njene roke vzel torbo ter jo odložil na tla. Objel jo je in jo začel počasi poljubljati. Vedel je kako se bo vse končalo. Ljubil se bo z njo v svoji postelji. Počasi in temeljito. Ustvaril bo spomin, ki ga nič in nihče ne bo mogel izbrisati iz njegovega spomina. Ni bilo prav. Nekoč se bo sigurno preklinjal zaradi tega, a trenutno je to potreboval, si je tega želel bolj kot kar koli drugega.

»Odstopam.« je pobito rekel Eric in odložil svoje karte. Že tretjič zapored. Danes ni bil njegov dan. Karte mu niso šle. Pravzaprav tudi do pokera s sodelavci mu ni bilo. Nejevoljno je vstal in se lenobno sprehodil do aparata za kavo in vzel vrč. Vsem je dotočil še malo vroče kave. Dan je bil miren in brezskrbno so se predali kartanju. Lucy, za sprejemnim pultom, jih je nemo opazovala, vmes pa prebirala novo številko rumenega tiska. Niso imeli pravega dela in predali so se sproščenemu druženju. Spet je sedel na svoje mesto in sočutno pogledal Andyja, ki je ravnokar ves nejevoljen odstopil.

»Eric, si v redu? Tako brezvoljnega te že dolgo nisem videl.« je vprašal njegov namestnik Roland.

»Danes me nekaj boli glava.« je Eric skomignil z rameni in ugotovil, da se sploh ni zlagal. V resnici je čutil neko napetost v glavi. Še sam ni vedelo od kod. Nobenega razloga ni imel za potrtost in pomanjkanje energije. Med njima z Alison je bilo vse v redu. Naspal se je. Sinoči, ko sta se vrnila iz njegove hiše je on skočil pod tuš, Alison pa je ta čas izkoristila, da je zložila njegove obleke v omaro. On je legel, ona pa se je šla stuširat. Potešen po dolgem ljubljenju z njo v svoji postelji, je utonil v spanec. Le toliko se je predramil, da jo je objel in povlekel k sebi, ko je prišla v posteljo. V naslednjem trenutku je zadovoljen zaspal nazaj. Zjutraj se je zbudil še vedno z Alison v svojem objemu. Tako ljubka je bila, ko je sproščeno spala. Ni je hotel buditi. Previdno, da je ne zbudi, je vstal in jo pokril. Na čelo ji je pritisnil ljubeč poljub in se čisto tiho oblekel ter odšel v službo. Ni ga vznemirjalo dejstvo, da sta zdaj živela skupaj. Lahko bi ga, saj se je poznal, a se je sprijaznil, da si tega želi. Tudi, če ne bi ubesedila skupnega življenja, bi se v nekaj dneh sigurno preselil k njej. Ni samo njegova krtačka za zobe že bila pri njej. Ne, tudi nekaj njegovih oblek je že bilo pri njej. Ponudila se je, da bo oprala njegovo srajco, ki jo je nosil na zmenku v petek. Njemu tudi na misel ni prišlo, da bi hlače odnesel domov. Prav tako so pri njej ostala oblačila, ki jih je nosil med vikendom. V ponedeljek je odšel od nje oblečen v svojo uniformo, ki jo je prejšnji večer prinesel. Prav je imela, da sta vsak njegov prost trenutek preživljala skupaj. Torej je skupno življenje bilo le vprašanje dneva ali dveh. Odločno je potisnil misli na njen odhod in užival vsak trenutek z njo. Prav tako se je odločil, da se ne bo boril sam s seboj in ne bo razglabljal, kaj njegova čustva pomenijo. Enostavno bo živel iz dneva v dan. Zato zdaj res ni imel razloga ne za glavobol in ne za nejevoljo ali pomanjkanje energije. Bo mar zbolel? Najbrž ne, saj on ni nikoli bil bolan. Zvonjenje telefona ga je vrnilo v realnost. Z zanimanjem se je obrnil in poslušal Lucy.

»Pri Ashfordovih gori gospodarsko poslopje.« je kratko poročala Lucy.

Karte so takoj obležale pozabljene na mizi. Slišalo se je podrsavanje stolov, ko so moški začeli vstajati.

»Roland ti boš ostal tukaj z Lucy. Ostali gremo s tremi avtomobili k Ashfordovim.« je kratko ukazal Eric. Vedno je gledal, da je na postaji ostal en avto, ostale pa je vedno imel za rezervo, če bi bilo treba opraviti dodatne prevoze. Mestece je bilo majhno in vse javne službe so med seboj sodelovale in si pomagale. To je bilo samoumevno.

Umazan od saj in utrujen ter z razbijajočim glavobolom, je Eric vstopil v hišo. S pogledom je poiskal Alison. Smukala se je po kuhinji. Razumevajoče in tolažeče ga je gledala, nato pa le kratko poljubila.

»Pojdi pod tuš.« mu je svetovala.

»Imaš kaj, da preženem ta grozni glavobol?« je tiho vprašal.

Le pokimala mu je in že naslednji trenutek mu je ponudila kozarec vode in dva tableta. Hvaležno je sprejel in spil.

»Pojdi pod tuš, nato ti bom malo zmasirala ramena in glavo.« je nežno ponovila.

Brez besed jo je ubogal. Ni ji bilo treba spraševati, kaj se je zgodilo. Seveda jo je ena od prijateljic, Dee ali Trish, poklicala in povedala o požaru. Saj ni bilo pomembno. Pomembno je bilo, da je bila tukaj zanj, razumevajoča in ljubeča. Dolgo je stal pod skoraj hladnim curkom vode. Pomagal je gasiti in reševati lastnino Ashfordovih. Zaradi vdihavanja dima se je njegov rahel glavobol sprevrgel v groznega. Že je čutil, da rahlo popušča. Že na postaji je od Lucy dobil tablet, ki pa mu ni kaj dosti pomagal. Trikrat si je namilil lase in zdrgnil telo. Vseeno je še vedno vohal saje in dim na sebi. Mogoče je vonj le v njegovem nosu in možganih? Po tako temeljitem miljenju ne bi smel več smrdeti. Obrisal se je in na svoje presenečenje zagledal lepo zložen kupček svojih oblačil. Ni slišal ali videl, ko je Alison vstopila in odložila njegova oblačila. Nasmehnil se je, ko je opazil svoja najljubša in najbolj udobna oblačila. Ženska ga je razumela in vedela kako razmišlja. Obrisal se je in oblekel. Opral je še zobe. Vse v nameri, da se znebi tega neprijetnega vonja požara. Že med gašenjem je premleval ali je le nesreča ali namerni požig. Po kratkem pogovoru se je krivec sam razkril. Gospodu Ashfordu je zdravnik prepovedal kaditi, a možakar se nikakor ni mogel upreti svoji dolgoletni razvadi. Skrival se je pred ženo, ki bi mu vsekakor pridigala.

Ni dobro ugasnil ogorka in ker je malo pihalo, se je vžgala slama, ki jo je skladiščil blizu vhoda v gospodarsko poslopje. S skupnimi prizadevanji in hitro intervencijo gasilcev so požar dokaj hitro pogasili. Ashfordovi imajo kar precejšnjo škodo, poslopje bodo morali zgraditi na novo. Na srečo pa jim je uspelo rešiti kar nekaj vrednih stvari iz poslopja. Gasilska brigada je na pogorišču pustila svojega človeka, da se prepriča, da se ne bo spet kaj vnelo. Ostali so odšli. Na postaji se je le toliko ustavil, da poroča in da zamenja službeni avtomobil s svojim. Želel si je domov. Želel si je k Alison. Njena bližina ga je pomirjala. Obljubila mu je masažo. Vsekakor bi mu prijala tudi skodelica kave. Oblečen in z mokrimi lasmi je stopil iz kopalnice. Po nosu ga je nalahno požgečkal vonj kave. Res ga je poznala. Le kako? Poznata se tako malo časa. Tudi on je poznal njo in vedel kako razmišlja. Ju je vodila intuicija ali sta si bila samo tako podobna in sta o drugemu sklepala po svojih občutkih? To zdaj ni bilo pomembno. Sledil je njeni roki, ki ga je povabila v fotelj. Ubogljivo je sedel. V roko mu je porinila skodelico kave in brez besed počasi začela masirati njegove sence. S prsti je rahlo krožila in se nato spustila na vrat. Poiskala je majhno luknjico med vratom in lobanjo in jo masirala. Še tisto malo bolečine, ki jo je še čutil, je počasi izzvenela. Njene mehke dlani so se preselile na njegova ramena. Postal je čisto mehak pod njenim dotikom. Res se je sprostil. Neznana napetost, ki ga je mučila že od jutra je izginila iz njegovega telesa.

»Lačen?« je tiho vprašala.

»Ne. Trenutno mi hrana res ne paše.« je mrmraje odvrnil.

»Pojdiva na sprehod do jezera.« je predlagala in mu ponudila svojo dlan, da bi vstal.

»Ne vem, …« je začel, »zakaj pa ne.« se ji je nasmehnil nazaj. Ni mu bilo do sprehoda, a zaupal je njeni presoji. Zato je poslušno vstal in jo privil v svoj objem. Kratko jo je poljubil. Objeta sta počasi odšla po poti. Ruth je tekala okoli. Brez besed sta korakala naprej. Na obali ga je spustila in sedla na enega od hlodov, ki sta jih namenoma pustila tam. Z roko ga je pozvala naj se ji pridruži. Sedel je in stegnil nogi pred sebe. Objel jo je in ona mu je naslonila glavo na ramo. Sedela sta v prijetni tišini in opazovala počasno ugašanje dnevne svetlobe. Sonce je v rdečih odtenkih tonilo v mirno gladino jezera. Ruth se je zleknila poleg Ericovih nog.

»Zebe te. Pojdiva nazaj. Tudi lačen sem že.« je s tihim glasom Eric prekinil tišino. Zdaj je on njej pomagal vstati. Močneje jo je objel. Sreča in radost sta se mešala v njegovem telesu. To je bil najlepši sončni zahod v njegovem življenju.

GerleCreek_308.CR2 The Record Newspaper

»Bo takole v redu?« je vprašala Alison in se zavrtela okoli svoje osi, da si jo je lahko lažje ogledal.

»Čudovita si.« ji dahnil Eric in se ji nasmehnil. »Čas je, da greva.«

»Dee je rekla, da jo Tom pobere ob osmih. Trish in Phil prideta z njima. Vseeno je kdaj se prikaževa, pomembno je, da prideva. Obe sta bili tako navdušeni, da bom videla kako zgleda petkov večer pri Monroju.« se je namuznila Alison in zamahnila z roko, ni se obremenjevala, da je ura že petnajst minut čez osmo.

»Oni dve ne vesta, da si ti vajena petkovih večerov v Seattlu. Upam, da jima ne boš pokazala razočaranja.« se je zasmejal Eric.

»Ne bom razočarana. V resnici nisem ljubitelj nočnih, hrupnih zabav. V resnici sploh nisem družabna. Ne vem, kaj mi delate tukaj? Čisto ste me spremenili.« se je stresla ob tej misli.

»Ti si navezala stike z mladimi tukaj. Kaj si ti naredila meni? Čisto boš spremenila ritem mojega družabnega življenja. Nakopala si mi kup novih prijateljev. Ko sva že pri prijateljih, nisem ti omenil, da sva jutri po službi povabljena k mojemu namestniku in dobremu prijatelju Rolandu na piknik.« je rekel in ji odprl vrata. Čas je že bil, da se odpravita.

»Pozabila sem, da si jutri ti dežuren.« je skesano priznala. »Ali naj spečem pecivo ali mogoče naredim torto? Saj ne vem kakšna je navada, če si povabljen na piknik.« je premlevala in se rahlo zamišljena usedla v avto.

»Obletnico poroke imata. Eno ali drugo bo ustrezalo. Kaj ti je ljubše, to naredi. In hvala. Sam sem mislil kupiti bonbonjero in vino ter rože. Zdaj lahko bonbonjero izpustim.« je pripomnil in si privezal varnostni pas. Ni ji še povedal, da je v torek tudi ona povabljena na kosilo k njegovim staršem. V ponedeljek ji bo povedal. Ni bil prepričan, kako bo sprejela vabilo, a občutek je imel, da ne bo ravno skakala od veselja.

Parkiral je pred Johnovo trgovino in pohitel, da ji pomaga iz avta. Sprejela je pomoč. S hitrim gibom si je povlekla črno, oprijeto krilo navzdol. Kljub gesti, je krilo obstalo na svojem mestu, tik nad koleni. Pogladila si je tudi temno rdečo srajco in si namestila torbico. Nato ga je prijela za roko. Skupaj sta prečkala cesto. V čevljih z visoko peto je korakala samozavestno. Občudujoče jo je skrivaj opazoval. To je bila prava Alison. Samozavestna, elegantna in mestna. Predvideval je, da za službo lase nosi spete v figo ali tesno zavezan čop. Zdaj jih je pustila, da prosto padajo po njenem hrbtu. S tem je razbila eleganco in obdržala mlajši videz. Nor je bil, da je pomislil, da bi bila pripravljena živeti v majhnem, zakotnem mestecu. Nič ji ni mogel ponuditi, kot sebe. Je bil on pripravljen pustiti mirno življenje in se vrniti v Seattle? Ne. Tudi zaradi nje ne, saj je že živel tam in vedel je, da bi ga mesto in služba spremenila. Če ji je všeč zdaj, tak kot je, bi se lahko zgodilo, da bi tistega Erica, ki mu je pred leti ubežal, sovražila. Tudi tega ni vedel ali ji je res všeč ali je samo izkoristila priložnost. To, da je izbrala njega, ni bilo zadosti, če pa je vedel, kaj vse on pomeni za njeno varnost. Pač vzela je kaj ji je ponudil. Zabava se.

Njega ima za varnost in za preganjanje dolgčasa. Zatrl je kletvico in jo z narejenim nasmeškom popeljal v notranjost lokala. Preden je zagledala Dee in ostale, jih je že on opazil in jo usmeril v njihovo smer. Veselo so se pozdravili. Ni mu ušlo, da se je ves čas držala njega. Nekajkrat je pogledala po lokalu iz čiste radovednosti in nato vso svojo pozornost namenila družbi in predvsem njemu. Moški ego mu je prigovarjal, da je to dokaz, da ji je všeč. Nihče se ne bi mogel tako pretvarjati ali se prisiliti v igro. Pozabil je na skrbi in se prepustil sproščenemu druženju. Še zlasti zato, ker je z besedami, da so vsi njeni plesi rezervirani za njega, zavrnila lokalnega lepotca in še nekaj drugih pogumnih fantov, ki so jo povabili na ples. Zdelo se mu je, da jo skoraj vsi moški pri Monroju požirajo z očmi, njemu pa namenjajo zavistne poglede. Malo po enajsti uri ga je s pogledom vprašala, če gresta in ko ji je pokimal ju je opravičila pri ostalih. Držeč ga za roko je stopala pred njim. Ni se menila za moške poglede. Jih je sploh opazila?

»Lahko bi me opozoril! Mar bi oblekla kavbojke in pulover. Mogoče bi malo manj strmeli vame.« mu je šepetaje zabrusila, ko sta bila zunaj.

Moral se je zasmejati. »Če nisi opazila, so bila vsa dekleta oblečena v krila in oblekice. Čisto primerno si se oblekla. To, da so strmeli vate, ni povezano s tvojimi oblačili. Tudi, če bi oblekla vrečo za smeti, bi strmeli vate. Lepa si, Alison.«

»Hvala.« je tiho šepnila in mu dovolila, da ji je pomagal sesti.

Ukradel ji je majhen poljub in se nato zagledal v njo. »Lepa si. Drugačna od drugih, zaradi svoje naravne miline. Ljubim te.« Ni počakal, da predela vse njegove besede. Ni si upal. Saj ji ni hotel povedati teh besed. Izletele so iz njegovih ust. Hotel ji je ponovno razložiti, zakaj se drugi tako zanimajo za njo. Sedel je in se pripel. Speljal je, brez da bi jo pogledal.

»Ne ljubiš me, Eric. To je le trenutno čustvo. Kmalu se me boš naveličal in takrat boš vedel, da to med nama ni ljubezen. Nov obraz v mestu sem, prekinila sem tvojo rutino. Pusti času čas, videl boš, da sva imela prekrasno avanturo.« je tiho razložila. Že ji je hotel odgovoriti, a je nadaljevala: »Zdaj pa mi povej kaj o Rolandu.« Ne bo se prepričeval z njo. Svoja čustva ji ne bo več omenjal. Če bolje premisli, so njene besede čisto smiselne. Zakaj bi zavajal oba, saj ni čisto in trdno prepričan, da to kar čuti do nje, je prava ljubezen. Povprašala ga je o Rolandu in ga tako rešila mučnega pogovora o čustvih. Hitro se je oprijel tega izhoda in ji na dolgo in široko začel pripovedovati o svojem prijatelju še iz otroških dni.

images4

Roland je Ericu porinil v roko steklenico pivo. Drugo to popoldne. »Vedno si imel srečo pri ženskah. Čestitam.« se je zarežal Roland in ga potrepljal po hrbtu pri tem pa ni umaknil pogleda z Alison, ki je na drugem koncu sproščeno klepetala z drugimi ženskami. »Dober par sta.« je nadaljeval Roland. »Lindsey je zelena od zavisti. Ne skriva svoje nejevolje in sovraštva do Alison.«

»Lindsey? Le zakaj bi ona bila zavistna? Že dobri dve leti je kar sva prekinila najino romanco.« je presenečeno vprašal Eric.

»Oh, kakšen tepček si. Lindsey je še vedno zaljubljena v tebe. Dan ali dva predno je Alison prišla v mesto je bila na obisku. Čeprav je šepetaje razlagala moji Hani sem ujel pogovor. Govorila je o tebi in o tem, da je dovolj dolgo čakala, da se izživiš. Kovala je načrt kako te bo ponovno ujela, tokrat za kaj več kot le kratko avanturo. Nato je prišla Alison in postala sta par. Zdaj pa te gleda, kako se ves posvečaš novi punci. Bolj kot na Alison je ljubosumna na tvoje zanimanje za njo. Roko na srce Eric, nikoli se do nobene nisi obnašal tako kot do Alison. Očitno ti dekle pomeni več kot katera koli prej.« mu je vljudno razložil Roland.

»Uf, nisem vedel, da Lindsey kuje načrte. Tudi, če ne bi bilo Alison, ji ne bi uspelo. Nikdar me ne bi dobila, še za eno noč ne, kaj šele za kaj več. Dolgočasna je in skoraj ničesar skupnega nimava.« je skomignil z rameni Eric in se spet zagledal v Alison.

»Zaljubil si se v Alison.« je Roland kratko iznesel svoje opažanje.

»Zgleda, da sem se res.« je pobito priznal Eric.

»Ljubezen je čudovita stvar. Tudi Alison nekaj čuti do tebe. Nisem slep, da ne bi opazil.« se je zasmejal Roland, ko je opazil prijateljev nejeverni pogled.

»Upam.« je tiho pripomnil Eric in nejeverno dodal: »kaj pa imata tvoj sin in Alison, da tako tiščita glavi skupaj?«

»Še sanja se mi ne. A nekaj očitno imata. Glej kako pozorno jo posluša.« se je zresnil Roland in opazoval svojega desetletnega sina Nicka, ki je z Alison sedel na stopnicah.

Moška sta nemo opazovala prizor. Alison je nekaj risala s prstom po svojem stegnu in Nick je strmel v njen prst in nezavedno kimal. Nekaj mu je vneto razlagala in on je še bolj neverjetno poslušal in občasno kaj vprašal. Čez nekaj minut sta se oba nasmehnila. Nick ji je pritisnil poljub na obraz in vstal. Alison se mu je še enkrat nasmehnila in počasi vstala. Nick je stekel k prijateljem, Alison pa se je odpravila proti Ericu in Rolandu. Že od daleč se jima je nasmihala.

»Če ni skrivnost, kaj zanimivega sta se pogovarjala z Nickom?« je radovedno vprašal Roland, ko se jima je približala.

»Ni skrivnost.« se je zasmejala Alison. »Nick ni mogel verjeti, da študiram matematiko in fiziko. Če lahko citiram njegove besede, je rekel, da mu delujem čisto normalna punca in da mu ni jasno kako lahko študiram matematiko, ko pa so vsi matematiki malo premaknjeni.«

»Oh, ta Nick pa res nima olike.« je vzdihnil Roland.

Alison se je naprej smejala. »Nič ni narobe z njegovim komentarjem. Otrok je bil iskren in je povedal tisto kar misli. Zato sem ga vprašala zakaj tako misli in kaj mu ne gre pri matematiki.«

»Ulomki.« so rekli vsi trije v en glas. Alison je nadaljevala: »Zato sem mu povedala, da mu jih bom razložila, če si želi. Želel si je, predvsem zato, ker ni verjel, da jih lahko v nekaj minutah razume. Zato sva se usedla in sem mu jih razložila. Na koncu je komentiral, da so res čisto lahki, če mu jih kdo tako preprosto razloži in da je samo njihov učitelj malo premaknjen.«

»Stari Hopkins res ne zna razlagati matematike. In bojim se, da ne morem kriviti otroka za tako mnenje o njem, ko pa res živi v nekem svojem svetu.« je vzdihnil Roland in se še zahvalil Alison za pomoč. »Bi še eno pivo?« je vprašal Erica predno se je odpravil k hladilni torbi, kjer so imeli spravljeno pijačo.

»Dva bo čisto dovolj. Hvala.« je odvrnil Eric in objel Alison.

»Če bi rad kaj več spil, ti kar. Jaz nisem pila, bom jaz peljala domov.« mu je šepnila Alison.

»Hvala, ampak res imam dovolj.« ji je ljubeče odvrnil Eric in jo kratko poljubil. Nikoli ni pomislil, da bi ga ženska peljala domov. Nobena tudi nikoli ni bila pripravljena na kaj takega. Nobena ni bila v ničemer podobna Alison. Nobene ni nikoli ljubil. Alison je bila drugačna in v njo se je zaljubil do ušes. Bog mu pomagaj.

Eric je odlašal do zadnjega. Alison se je vsa topla in zadovoljna po ljubljenju stiskala k njemu. Vedel je, da še ni zaspala, saj je s prsti počasi krožila po njegovem prsnem košu.

»Jutri si tudi ti povabljena k mojim staršem na kosilo. Predlagam, da prideš na postajo in se skupaj odpeljeva tja. Ob dveh bo ravno prav.« je na videz sproščeno rekel.

»Kaj sem?« je nejeverno vprašala.

»Povabljena k mojim staršem na kosilo. Pozabil sem ti prej povedati.« se je nasmehnil in prikril očitno laž, saj je dolgo premišljeval kako in kdaj naj ji pove. Bal se je njene reakcije.

Alison je sedla v posteljo in ga še vedno nejeverno gledala. »Ne morem kar iti k tvojim staršem na kosilo. Ni prav.« je zastokala.

»Zakaj ne bi bilo prav? Par sva. Moja punca si. Živim pri tebi.« ji je oporekal.

»Že, že. A kako naj se pretvarjam, da sem nekaj kar nisem.« je žalostno dahnila.

»Ne razumem te. Ali mar nisva par?« je zdaj on bil presenečen.

»Seveda sva. Samo pred drugimi vaščani se je lažje pretvarjati in skrivati pravo identiteto. Ne zdi se mi prav, da bi lagala tvojim staršem. Ne zaslužita si tega.« je razložila.

»Saj ti ne bo treba lagati. Bodi le to kar si, bodi ti.« se ji je nasmehnil.

»Boš rekel, da me ne bosta nič vprašala. Če bi kdo od moje družine pripeljal novega partnerja bi mene vse zanimalo.« je zmajala z glavo.

»Kar koli te bosta vprašala lahko poveš tako kot si zamislila svojo zgodbo. Ne bosta vrtala v tebe. Po navadi ne vrtata v ljudi. Sploh pa ne ob prvem srečanju. Za kaj takega sta preveč dobro vzgojena. Stara šola.« jo je skušal pomiriti.

»Ali vedno pelješ svoja dekleta na kosilo k staršem?« je že mirna vprašala.

Eric jo je nekaj časa gledal. Ni vedel ali naj ji pove resnico. Vsekakor si zasluži resnico. »Ne. Še nikoli nista povabila nobene moje punce na kosilo. Nikoli nista izrazila želje, da lahko katero koli pripeljem. Ti si drugačna. To čutita tudi ona dva. Čutita, da sem jaz ob tebi drugačen. Upata, da boš ti tista prava. Zato sta te povabila. Rada bi te spoznala.«

»Joj. Čisto nič mi nisi olajšal situacije.« je zastokala in z dlanmi pokrila obraz. »Upam, da ne bosta preveč razočarana, ko bom jaz odšla in ti ostal.« je dahnila med dlanmi.

Eric je še sam sedel in jo povlekel v svoj objem. »Ne obremenjuj se s tem kaj bo. Pusti času čas. Jutri bodi taka kot si. Ne obremenjuj se. Uživaj v tem kar imava zdaj.« jo je poskušal potolažiti. Morda je skušal potolažiti sebe. On bo tisti, ki bo ostal z zlomljenim srcem, to je zdaj že vedel. Ni mogel besneti zaradi tega, saj je bil opozorjen in se je kljub temu na glavo vrgel v zvezo z njo. Nalahno jo je poljubil in povlekel nazaj na blazine. Močno jo je objel in zaprl oči. Upošteval bo svoj nasvet njej, užival bo v tem, kar imata zdaj.

Ob dveh je Alison vstopila v sprejemno pisarno policijske postaje. Ravno, ko je pozdravila Lucy za sprejemnim pultom, so se odprla Ericova vrata in le ta je izstopil. Oblečen je bil v svoje najljubše kavbojke in srajco. Veselo se ji je nasmehnil. V pozdrav jo je kratko poljubil. Skupaj sta izstopila. Iz svojega avta je vzela pladenj s pecivom in poklicala Ruth. Prisedla je v Ericov avto in v prijetni tišini sta se odpeljala. Njegova starša sta živela nedaleč stran od postaje, zato sta hitro prispela. Opogumljajoče se ji je nasmehnil in izstopil. Odprl je Ruth vrata in počakal Alison, da je izstopila. Objel jo je čez ramo in skupaj sta stopila proti vhodnim vratom. Kratko je pozvonil in istočasno odprl vrata. »Midva sva.« je glasno zaklical v pozdrav.

V hipu sta v vežo stopila njegova starša. Oče je prišel iz dnevne sobe in mama je izstopila iz kuhinje.

»Dobrodošla.« je veselo rekla mama in objela Alison. Nato je šele pozdravila sina s kratkim poljubom na lica in nato podala dlan Ruth, da jo je lahko ovohala.

»Lepo, da te končno lahko spoznava.« se je veselil oče in jo prav tako objel in nato povabil naprej v dnevno sobo.

»Vsi v mestu govorijo o vama. Poslušava same lepe stvari. Res je bil že skrajnji čas, da te tudi midva spoznava. Moram reči, da si veliko lepša, kot te opisujejo.« je iskreno povedal oče in jo z roko povabil naj sede.

»Hvala za pecivo. Rada imam sladke zadeve zato se ne bom pretvarjala, res sem ga vesela. Seveda tudi Ericove sestre bi te rade spoznale in so bile prav nesrečne, ker jim nisem dovolila, da danes vdrejo sem s svojimi družinami. Nočemo te prestrašiti.« se je veselo smehljala Ericova mama.

Nekaj trenutkov so sproščeno klepetali. Nato so se presedli v jedilnico. Začeli so z juho. Med jedjo je tekel neobvezen in vesel pogovor.

Alison je med jedjo odložila pribor in pogledala Ericova starša. »Moram se vama zahvaliti za prijaznost in povabilo na kosilo. Dobra človeka sta. Ne morem vama lagati. Nočem vama lagati ali vaju zavajati. Sem Alison Parker in res končujem študij, že drugi. Stara sem enaintrideset let in ne šestindvajset kot mislijo ostali. V resnici sem računalničarka. Sem iz Seattla. Sem sem se umaknila, ker sem razjezila določene ljudi. Eric skrbi za mojo varnost. Vmes med nalogo sva se tudi zbližala. Res sva par in res sva si všeč. Mogoče malo več kot bi si smela biti. A čez čas se bom vrnila v svoje življenje in Eric v svoje. To kar imava zdaj, je tisto kar lahko trenutno dava drug drugemu.«

»Hvala, ker si nama povedala. Hvala, ker si nama zaupala svoje skrivnosti. Ne bova te ogrozila. Kaj bo z vama v prihodnosti je nekaj kar morata odločiti vidva. Midva sva tukaj in kadar koli za kar koli se lahko obrneta na naju, oba.« je razumevajoče odvrnila mama in se nasmehnila Alison.

Kosilo se je nadaljevalo v prijetnem ozračju z obilico smeha in dobre volje.

»Vidiš. Nista te pojedla. Ni ti bilo treba izgovoriti vsega, kar si jima iskreno povedala. Čeprav, priznam, da sem vesel, da si.« je šepnil Eric, ko jo je pospremil na sovoznikov sedež. Nasmehnila se mu je in ostala tiho. Eric ni bil samo kratka in nepomembna avantura. Nekaj več je bilo med njima in ni mogla zavajati ne njega in ne njegovih domačih. Napočil bo dan, ko bo morala oditi. Odšla bo, ne glede na to kako težko ji bo. Ona ni oseba za trajne zveze.

Eric je počasi speljal. Ni še zavil na glavno cesto, ko je pozvonil njen mobilni telefon. Take melodije še ni slišal, po navadi je imela isto, lepo melodijo zvonjenja za vse osebe.

»Moj brat.« je tiho rekla še predno je izvlekla telefon iz žepa.

»Prosim?« je bila kratka. Nato se je nasmehnila in v naslednjem trenutku ji je obraz okamnel. Poslušala je in na koncu le tiho šepnila: »Pridem. Takoj se bom odpravila na pot. Ne skrbi zame. Dobro bom.« odložila je telefon in obsedela v tišini.

Eric je parkiral pred policijsko postajo, poleg njenega avta.

Alison ga je žalostno pogledala. »Richard je bil. Oče je bolan. V Torontu je, v bolnišnici. V kritičnem stanju je. Ne glede na vse, moram tja.«

»Žal mi je. Kako ti lahko pomagam?« jo je stisnil v svoj objem in počasi božal po laseh.

»Najprej pojdiva domov. Ne skrbi, lahko bom odpeljala svoj avto. Nato bom preverila letalske povezave.« je šepnila in se odrinila od njega. Zdaj je bila hladna in trezno razmišljujoča ženska. Skrila je svoje občutke, saj drugače ne bi zmogla.

Razumel jo je in občudoval hkrati. Samo pokimal ji je in počakal, da spelje s parkirišča, nato ji je sledil domov. Parkirala sta pred njeno hišo. In istočasno izstopila.

»Si pomislila, da bi lahko bila past?« je tiho vprašal Eric, ko sta vstopala v hišo.

»Sem. A ni. Z bratom sva še iz mladostnih dni ohranila navado pri pozdravu. Če bi bila v težavah ali bi bilo kaj narobe, bi me poklical po imenu, tako pa me je pozdravil z ljubkovalnico.« je resno odvrnila in takoj sedla za računalnik. »Boš lahko skrbel za Ruth?« je vprašala.

»Seveda. Nikar se ne obremenjuj še s tem. Povej, kako naj ti pomagam.« je mirno stal poleg nje in strmel na ekran. Odprla je spletno stran najbližjega letališča in oba hkrati sta pogledala na uro.

»Ta, prvi let, bi ti moralo uspeti ujeti. Vseeno boš morala pohiteti. Jaz ti grem pripraviti torbo z najnujnejšimi stvarmi.« je čez ramo zaklical Eric in že premišljeval kaj naj ji spakira.

»Kupila sem si vozovnico. Hvala za vse.« je rekla, ko je vstopila v spalnico.

Eric je še zaprl zadrgo na njeni športni torbi in se ji spodbudno nasmehnil. »Mislim, da nisem ničesar pozabil. Nekaj oblek, spodnje perilo, toaletna torbica.«

Stopila je v njegov objem in se za trenutek naslonila nanj. Poljubil jo je vrh glave in močno objel. »Peljal te bom. Pohiteti bo treba.« je šepnil in jo spustil.

»Vesela bom, če me lahko pelješ. Saj ti to ne bo problem?« je vprašala in urno prebrskala še svojo torbico.

»Saj ni tako hudo. Slaba ura vožnje v eno smer. Imaš dovolj denarja?« je vprašal in pregledoval svojo denarnico.

»Imam. Ne skrbi. Še enkrat hvala.« se mu je zahvalila. Skočila je še v kopalnico. Eric in Ruth sta bila že zunaj in jo čakala s prižganim avtom. Zaklenila je in se usedla na sovoznikov sedež. Ključe je spustila na pripravno poličko v avtu.

»Pokličem te takoj, ko bom pristala.« je obljubila, ga močno poljubila in odhitela na letalo. Prišla sta v zadnjih minutah, zato se nista mogla zadrževati s pozdravljanjem.

Eric je počakal, da je letalo vzletelo. Spomnil se je, da je pustil Ruth v avtu in je odhitel k njej. Najprej jo bo sprehodil in ji ponudil nekaj vode nato se bosta odpravila domov. Počutil se je osamljeno in prazno. Še odšla ni dobro, že jo je pogrešal.

Alison je sedela in zrla v prazno. Očeta je imela rada in do sedaj je bil najbolj zdrav član njene družine. Skrbelo jo je zanj. Veliko ji je pomenilo, da jo je Eric pripeljal na letališče. Še sama ni vedela zakaj, a pomenilo ji je. Spoznala je, da je lepo, če na svetu nisi sam in nisi odvisen samo od sebe. Richard in njegova žena Drew sta bila že v Kanadi. Nekaj dni sta preživela pri starših na obisku in ravno, ko sta se pripravljala na odhod se je oče zgrudil. Najprej je niso nameravali obvestiti, a so se na koncu premislil. Zdravniki niso znali povedati kako bo z očetom in na njej je bilo, da se odloči ali bo prišla ali ne. Brat je sicer vztrajal naj ne hodi, a tega ni mogla storiti. Z družino si je bila blizu. Do sedaj je nihče ni iskal. Če bi, bi vedela. Imela je programe in opozorili bi jo, če bi kdo hotel kar koli zvedeti o njej. Poleg tega je zelo spretno zakrila svoje sledi. Tudi, če so uspeli odkriti od kje so vdrli v njihov program, so dobili naslov vladne organizacije. Nihče pri zdravi pameti ne bi poskušal vdirati v vladne programe. V resnici se ni počutila zares ogrožene. Potrebovala je spremembo in čas za študij. Vse je sprejela kot novo priložnost. Povrh vsega, je spoznala Erica, ki ji je pošteno zamajal tla pod nogami in iz nje izvabil plat, ki je še ni poznala. Bratu je poslala sms z uro prihoda in mu sporočila, da si bo vzela taksi do bolnišnice. K sreči je bil let relativno kratek in ni imela preveč časa za premišljevanje in tuhtanje.

tired-man-rear-view-sitting-his-work-place-eyes-closed-32742163

Alison je tiho vstopila v čakalnico. Richard je takoj vstal in sestro stisnil v objem. V kratkem ji je razložil kaj se je zgodilo in kakšno je stanje. Povedal ji je tudi, da je prisil mamo in Drew, da sta odšli domov. Tukaj nista mogli nič storiti. Jutri bosta lahko sedeli pri očetu. Alison je na kratko pokukala k očetu, saj ji sestre kaj več niso dovolile. Nato sta si z Richardom kupila kavo in sedla ter se celo noč pomenkovala. Izlila mu je vse svoje težave in občutke, dolgo sta se pogovarjala tudi o Ericu. Še pred prvo jutranjo vizito sta prišli še mama in Drew. Alison je cel dan presedela ob očetu in zvečer jo je moral Richard prisiliti, da je z njimi odšla domov. Ni imelo smisla, da bi še kdo celo noč presedel v čakalnici. Vsi so bili utrujeni in zaskrbljeni. Vsi so potrebovali krepčilni spanec.

Alison se je stuširala in nekaj malega pojedla, nato pa padla v posteljo. Ni ji bilo do spanja. Pogrešala je Erica. Pogrešala je njegov tolažilni objem. Poklicala ga je. Na dolgo in široko sta se pogovarjala o njenem očetu, nato ji je prenesel še vse najboljše želje svojih staršev in prijateljev. Povedal o vseh čenčah in dogajanjih v mestu.

»Eric, pogrešam te. Nikoli si nisem mislila, da bom kateremu koli moškemu rekla, da ga pogrešam, a tebe res pogrešam.« je dahnila po tistem, ko sta se že poslovila, a ne en ne drug ni prekinil zveze.

»Tudi jaz pogrešam tebe, ljubica. In zdaj, ko si daleč stran vem, da te ljubim. Vem kaj res čutim do tebe. Nikar mi ne ugovarjaj.« ji je ljubeče odvrnil.

»Mislim, da tudi jaz ljubim tebe.« je šepnila nazaj in prekinila povezavo. Ni se mogla pogovarjati o svojih čustvih. Ni vedela kaj sploh so, njena prava čustva. Udobno se je namestila na blazine. Mislila je, da ne bo mogla zaspati, a jo je zelo hitro zmanjkalo. Spala je mirno in spokojno. Zbudila se je, ko je zunaj sonce že močno grelo. Vstala je in poiskala svoj telefon, da se prepriča, koliko je ura. Kar zdrznila se je, ko je ugotovila, da je že pol desetih. Urno se je oblekla in stopila ven iz svoje sobe. Hiša je bila tiha. Zaduhala je ne pogrešljiv vonj kave. Sledila je vonju in našla Drew v kuhinji.

»Dobro jutro. Ravno prav, skuhala sem kavo in če ne bi sama vstala, bi te šla budit. Mama in Richard sta v bolnišnici. Oče se je zbudil. Stanje se mu je močno in presenetljivo popravilo. Trenutno ima preiskave, zato imava čas tudi za zajtrk.« jo je svakinja veselo pozdravila.

»To so res lepe novice. Hvala za kavo. Spala sem kot dojenček, da imam kar malo slabo vest.« se ji je nasmehnila Alison in sprejela skodelico kave.

»Nikar ne imej slabe vesti, potrebovala si spanec.« ji je odvrnila.

Skupaj sta sedli na teraso in uživali v pogledu na bližnji park. Srkali sta kavo in se sproščeno pomenkovali. Alison je imela svakinjo zelo rada in se je z njo odlično razumela, mogoče še bolje kot z bratom. Tudi Drew je oboževala Alison.

Alison se je radostna nasmehnila očetu in urno stopila v njegov okorni objem. Sedla je na rob postelje in začela božati njegovo roko. Čeprav je bil bled in je deloval izmučeno, se ji je oče nasmehnil in šepnil, da je vesel, da je prišla. Mama je sedela na bližnjem stolu. Drew je cmoknila tasta na obraz in sedla na drugi stol.

»Kako si, punčka? Kaj slišim, da si zaljubljena?« je šepnil oče.

Alison se je zasmejala. »Mar imajo tukaj tudi stene ušesa ali je le Richard z leti postal še večja goflja?« Opazila je, da je še nekdo vstopil v sobo. Predvidevala je, da je Richard.

»Lepo bi bilo, če bi mi povedala kaj o tem tvojem načelniku.« se je zabaval oče.

»Ni moj načelnik.« se je naredila hudo. Nato se je nasmehnila in nadaljevala: »Umaknila sem se v Fort Peck in tam spoznala čudovitega moškega, Erica Johnsona, ki je res načelnik policijske postaje. Saj veš, da jaz nisem za resne zveze. Tudi on ni. Pač trenutno sva skupaj. Ujela sva se, a nekega dne bom morala naprej. Ne vem, če je med nama res ljubezen. Pač nekaj mi pomeni, nekaj, kar mi še nihče nikoli ni pomenil. Mislim, da bi vama z mamo bil všeč.« je skomignila z rameni.

»Mislil sem, da sva te bolje vzgojila. Celo življenje te obkroža ljubezen, a ti venomer bežiš od nje. Zakaj si nočeš priznati čustev?« je tiho, a odločno povedal oče.

»Ne bežim od ljubezni. Do sedaj nisem našla moškega, ki bi ga ljubila. Mogoče je to med nama z Ericom res ljubezen, mogoče pa ni. Res, še nikoli do nobenega moškega nisem tako čutila. Ne vem, kakšna mora biti ljubezen, da lahko rečem, ja zdaj sem pa res zaljubljena. Imam kup načrtov in ne vem, če imam čas za ljubezen. Zdaj še ne. Kasneje mogoče.« se je začela Alison zagovarjati.

»Oh, otrok. Samo pazi, da ti nekega dne ne bo žal. Ljubezen pride, ko jo najmanj pričakuješ. Pazi, lahko jo izgubiš in lahko se ti zgodi, da je ne boš več našla in ne boš dobila priložnosti, da popraviš napako. Sprejmi ljubezen in prilagodi svoje načrte. Še vedno si uspela izpeljati vse svoje načrte in tudi v prihodnje ti bo uspelo. Res, da se boš morala prilagajati, a zato boš imela moža, ki ti bo pomagal.« ji je svetoval oče. Mama in Drew sta kimali, saj sta se strinjali z njegovimi besedami.

»Mož? Oče, prosim te, saj ne veš kaj govoriš. Eric še nikoli ni imel resne zveze. Še na misel mu ne pride, da bi se ustalil. Hočeš, da mu podarim srce, čeprav vem, da mi ga lahko zlomi.« se je nejeverno zravnala in močneje stisnila njegovo dlan.

»Ne moreš govoriti v mojem imenu. Že pred časom sem ti priznal, da te ljubim. Imel sem čas in premislil. Vem kaj si želim. Vem koga si želim. Če ti je všeč ali ne, želim si tebe. Samo tebe in za vedno samo tebe. S teboj se bom poročil, slej ali prej.« je tiho rekel Eric za njenim hrbtom.

Poskočila je in ga presenečeno pogledala.

»Sinoči me je Richard poklical. Dolgo sva se pogovarjala, ko si ti že zaspala. Dobil sem njegov blagoslov, tako kot blagoslov tvojega očeta, čeprav me še ni spoznal.« je nadaljeval. Stopil je še korak naprej in ponudil nasmejanemu bolniku svojo dlan. Rokoval se je še z Drew in mamo. Nato se je zazrl v Alison. Počasi se je umirila od presenečenja. Dvignil jo je v svoj objem in jo počasi poljubi. »Ljubim te. Ti ljubiš mene. Samo to šteje.« je šepnil.

Alison so drobne solze stekle po obrazu. Eric jih je s prstom nežno obrisal. Še močneje jo je privil na svoje prsi. »Imam prstan zate, a dobila ga boš, ko boš pripravljena. Za zdaj greva lahko počasi naprej, če se boš le zavedala, kako se bo vse končalo. Ne bom ti dovolil, da me odrineš iz svojega življenja.«

»Prav si imela, res nama je tvoj načelnik všeč.« se je zahihitala mama in zavezniško pogledala sina. Vedela je, da je Richard šel na letališče po Erica. Prav tako je slišala vse, kar je Richard izvlekel iz Alison in Erica. Svojo dlan je položila na snahino. Vesela je bila, da sta njena otroka našla ljubezen.

Alison je naslanjala glavo na Ericovo ramo. Njegova dlan je božala njeno roko, ki je počivala na njegovem stegnu. Letela sta nazaj domov. Eric je vzel nekaj dni dopusta. V Torontu sta ostala še naslednje štiri dni. Očetu je šlo na bolje, hitro je okreval in čez nekaj dni bo odšel domov. Eric je tisti dan, ko je prišel vsem pokazal Alisonin prstan in ga spet varno spravil nazaj v svoj žep. Obljubil je, da je ne bo preganjal in silil. Ko bo pravi čas, ko bo pripravljena, ji ga bo dal. V očeh njene družine sta bila že zaročena. Po tistem pogovoru niso več govorili o tem. Tudi Eric ni govoril o ljubezni, še manj o zakonu. Enostavno, ni govoril z besedami, njegova dejanja so bila prežeta z ljubeznijo. To je cenila. Vračala mu je najbolje kar je znala.

Na letališkem parkirnem prostoru sta vzela Ericov avto in se zapeljala k njegovim staršem na večerjo ter po Ruth, ki je pri njima ostala v varstvu. Ericova starša sta jo sprejela veselo in ljubeče. Sumila je, da sta vedela za Ericovo namero, da se poroči z njo. Nihče ni govoril o tem in tudi sama ni hotela načenjati tega vprašanja. Ni imela poguma, da bi govorila z Ericom o tem. Čeprav jo je zakona bilo na smrt strah, se je že nekako privadila na misel, da bo njeno življenje povezano z Ericom. Ob njem se je počutila dobro in ljubljeno. Med večerjo sta na dolgo in široko opisala dogajanja okoli njenega očeta. Dotaknili so se tudi ostalih članov njene družine. Ugotovila je, da ji ni težko govoriti o sebi. Prvič, ko je Alison zazehala je Eric vstal in jo skoraj odvlekel domov. Njegova mama je uspela zaklicati za njima, da je v soboto družinski piknik, čas je, da tudi njegove sestre in njihove družine spoznajo Alison in ona njih. Oče jima je le pomahal.

Vozila sta se v prijetni tišini. Ruth, navajena že vsega, je dremala na zadnjem sedežu. Alison je presenečeno ugotovila, da je zapeljal mimo njene hiše in parkiral pred svojo. Le vprašujoče ga je pogledala.

»Moja hiša je večja. Ne vidim razloga zakaj bi plačevala dvojne stroške in najemnino za tvojo hiško. Dee in Trish sta s pomočjo fantov preselila vse najine stvari v mojo hišo. Jutri bi jih lahko povabila na večerjo in se jim zahvalila za pomoč. Za zdaj bova živela tukaj, ko diplomiraš in sprejmeš novo službo pa bova videla kako in kaj. Če ne boš mogla ali hotela živeti tukaj, se bom preselil tja, kamor boš hotela iti. Res, da ne maram službe agenta in življenja v mestu, a dokler boš ob meni, bom zmogel.« ji je stvarno razložil.

»Malo si me presenetil. Že nekaj dni me presenečaš. Lahko bi me vprašal.« je uspela izdaviti.

»Res bi lahko. A nisem.« je skomignil z rameni.

»Saj me ne moti. Le presenetil si me. Tvoja hiša mi je všeč. In ne, ne bova se selila v mesto. Fort Peck mi je postal všeč. Svoje delo lahko opravljam tudi tukaj in le občasno za dan, dva odidem v Seattle ali Washington. Ruth bom obdržala.« je jasno povedala svoja stališča.

Eric se ji je moral zasmejati. »Ljubim te, Alison. Pridi greva v posteljo. Utrujena si.« Izstopil je iz avta, odprl Ruth vrata in pohitel k Alison. Objeta sta odkorakala proti hiše. Že je hotela ugovarjati, da morata vzeti prtljago, a jo je pomiril, da se bo on kasneje vrnil. Odklenil je vrata in jo dvignil v svoje naročje. Z njo v naročju je vstopil. Alison je stegnila roko in prižgala luč. Presenečeno sta pogledala po prostoru. Vse je bilo polno rož. Na mizici je stalo vedro s kockami ledu med katerimi je počivala steklenica šampanjca. Poleg so stale sveče, dva kozarca in čokoladni biskvit z jagodami.

»Jutri bova vsekakor pripravila večerjo zahvale.« je šepnila Alison in ga zapeljivo pogledala.

Počasi jo je poljubi in odložil na sedežno. Prižgal je sveče in ugasnil luč. Odprl je šampanjec in jima natočil, nato se je lotil njenih ustnic.

images5

Alison je zadovoljno pogledala po kabinetu, ki ji ga je Eric vljudno odstopil. Celo dopoldne se je vrtela po hiši. Njuni novi prijatelji so se res potrudili in preselili njune stvari. Niso hoteli udirati v zasebnost, zato je sama izpraznila potovalki in Ericov samski dom spremenila v družinsko hišo. Uspela je skočiti še do mesta in nakupiti nekaj živeža ter povabiti prijatelje na večerjo. Veselila se je njihove družbe. Njen mobilnik je pozvonil.

»Pozdravljena, ljubica.« je nežno pozdravil Eric. »Nekaj mi je prišlo vmes. Malce kasneje bom prišel domov. Upam, da boš lahko vse opravila sama. Se ti opravičujem.«

»Ni problema. Pridi, ko boš lahko.« mu je vedro odvrnila. Na kratko mu je opisala svoj dan in omenila načrte za večerjo, nato sta se poslovila.

Imela je čas. Z Ruth se je odpravila na sprehod. Dan je bil topel in tudi večeri so bili že prijetni, zato se je odločila, da bo pogrnila mizo za hišo. Prinesla je nekaj bakel, ki jih je našla v lopi. Lotila se je priprave večerje in komaj čakala, da pride družba.

Ravno, ko se je pozdravila s prijatelji in jih povabila za hišo je Eric parkiral pred hišo. S kotičkom očesa je opazila, da je z njim še nekdo. Radovedno je pogledala in zacvilila od navdušenja.

»Frank!« je vzkliknila in se vrgla prijatelju v objem.

»Alison, ti lisička.« ji je vrnil smejoči se Frank in se z njo zavrtel okoli svoje osi.

Ko jo je končno spustil, je poljubila Erica v pozdrav.

»Presenečenje!« se ji je le ta zahihital.

»Res lepo presenečenje, hvala.« mu je dahnila nazaj. Franka je predstavila ostalim. Ko so sedli in jim je najprej postregla pijačo jim je v grobem priznala resnico o sebi in se jim opravičila, ker jim ni takoj zaupala. Vsi so razumeli in nihče ji ni zameril ničesar. Eric ji je pomagal prinesti večerjo. Še dolgo v noč so sedeli, se smejali in kramljali. Frank je prespal in naslednji dan zvečer odšel nazaj v Seattle.

Eric je stal pred velikim kopalniškim ogledalom. Alison, že oblečena in pripravljena za odhod k njegovim staršem na družinski piknik, mu je stopila za hrbet. Njuna pogleda sta se srečala v ogledalu. Ljubeče se mu je smehljala.

»Eric, ljubim te. Mislim, da bi bilo prav, če bi danes vzel tisti prstan s seboj in me pred svojo družino zasnubil.« je šepnila.

»Bal sem sem, da si že pozabila na prstan.« ji je rekel in še vedno strmel v njen odsev v ogledalu.

»Le kako bi lahko pozabila nanj?! Nekaj dni mi je kot sekira visel nad vratom. Zdaj se ga ne bojim več. Pravzaprav, zdaj si ga želim, če si nisi premislil.« je rekla resno.

Eric se je obrnil. Z dlanmi je prijel njen obraz in se zazrl v njene oči. »Alison, ljubim te. Nikoli si ne bi premislil.« Počasi je spustil svoje ustnice na njene. Slišal je, ko je še enkrat dahnila: »Ljubim te.«