Objavil/a Maja in Ljubezenske zgodbe
SreÄa v drugo
Jaydan se je s steklenico piva lenobno usedel na prvo stopnico pred svojo hišo. Naredil je dolg požirek iz steklenice in se zazrl v daljavo.
Ni se menil za otroka, ki sta se igrala v peskovniku, kakor tudi ne za svoje tri delavce, ki so pri mizi na verandi kartali. Jacob, Jaydanov preddelavec, je poÄasi sedel poleg njega.Â
Tudi sam je najprej naredil krepak požirek iz svoje steklenice. Nasmehnil se je svojima otrokoma, ki sta se igrala v peskovniku in se Å¡e sam zazrl v daljavo. Pozno pomladni dan se je poÄasi iztekal. Sonce je obarvalo obzorje v meÅ¡anico zlato oranžne barve, kar je obljubljalo nadaljnje lepo vreme.
»Dober dan je bil. Veliko smo postorili,« je Jacob ponosno rekel in naredil Å¡e en požirek zaslužene pijaÄe.
»Ja, dober dan je za nami,« mu je pritrdil Jaydan. »Ne vem ali sem se ti kdaj zahvalil, da si sprejel delo pri meni? Hvala! Iskreno mislim. Skupaj sva uspela narediti nekaj iz tega posestva,« je hvaležno dodal. To, nekoÄ propadajoÄe posestvo, je kupil pred petimi leti. Prodal je vso svojo lastnino in se dodatno zadolžil pri banki, da ga je lahko kupil in obnovil. Å e nekaj malenkosti je ostalo nedokonÄanih, a v glavnini je postoril vse, kar si je zadal. Na mestu stare, pol podrte hiÅ¡e, je sezidal novo. Prav tako je na novo sezidal staje in gospodarsko poslopje, popravil in tam kjer je bilo potrebno zamenjal ograje. Kupil je nekaj rasnih konj in govedi.
Letos je prviÄ lahko užival v sadovih svojega napornega dela. ÄŒeprav je odraÅ¡Äal na ranÄu se je veliko stvari moral nauÄiti. Jacob mu je bil v veliko podporo in pomoÄ. Predno je sreÄal Jacoba in njegovo ženo Chloe, ki jim je sedaj gospodinjila, so ga trije kandidati za to delovno mesto zavrnili, saj niso verjeli, da mu bo uspelo.
»Jaz se moram zahvaliti tebi. Bili smo res v brezizhodni situaciji in ti si nam dal priložnost,« je hvaležno odvrnil Jacob. Njihov mali ranÄ, ki se je že takrat otepal dolgov, ki jih je nasledil od oÄeta skupaj z ranÄem, je pogorel. S Chloe, tri letnim Timijem in petmeseÄno Abi so Äez noÄ ostali brez vsega. Banka je zaplenila zemljo za pokritje dolgov. Dobesedno so bili na cesti, ko je naletel na Jaydanov oglas. Jaydan jih je brezpogojno sprejel in v teh nekaj letih so postali bolj družina kot prijatelji. Veliko dela je bilo, veliko prilagajanja, a naÅ¡li so drobne radosti in sreÄo. Otroka sta uživala v takem življenju. Chloe je naÅ¡la svojo sreÄo in je gospodinjila, kot bi ranÄ bil njun. Od plaÄe sta uspela varÄevati, a vseeno sta se oba zavedala, da si ne želita stran od Jaydana. Na tako velikem posestvu jima tudi ni bilo treba misliti na odhod, saj enemu Äloveku ne bi uspelo samemu voditi vsega.
»Mislim, da je usoda hotela, da se najdemo,« se je nasmehnil Jaydan in potrepljal prijatelja po hrbtu. »Po napornem obdobju, mislim, da smo priÅ¡li do toÄke, ko lahko zaÄnemo živeti,« je tiÅ¡je dodal, bolj zase in globoko, sproÅ¡Äeno vdihnil.
»Ja, mislim, da smo res priÅ¡li do te toÄke,« se je strinjal Jacob. »Sedaj se lahko malo sprostiÅ¡ in zaživiÅ¡. Za zaÄetek bi lahko zaÄel premiÅ¡ljevati o tem, da se konÄno ustaliÅ¡. Saj veÅ¡, poiÅ¡ÄeÅ¡ tisto pravo in se poroÄiÅ¡. PotrebujeÅ¡ ženo in tudi otroke,« je pogumno namignil Å¡efu na oÄitno. Jaydan je imel že petintrideset let in v Äasu odkar so se poznali, se sploh ni menil za ženske. Saj ne, da se sploh ni menil za ženske, le z nobeno se ni zapletel v kaj veÄ ali v nekaj kar bi spominjalo na približno resno zvezo.
»Saj sem že poroÄen,« se je Jaydan ironiÄno nasmehnil.
»Kaj si?« je nejeverno vzkliknil Jacob.
»PoroÄen sem. Moja žena sicer verjame, da sva loÄena, a se moti, nikoli nisem podpisal papirjev,« je hladno odvrnil Jaydan.
»Potem jih podpiÅ¡i in zaživi na novo,« mu je Å¡e vedno preseneÄeno odvrnil prijatelj.
»MogoÄe bi res moral,« je dvomljivo odvrnil Jaydan. »Upal sem, da bova nekega dne dobila priložnost in se pomenila, prevrednotila najin odnos in mogoÄe zaÄela od zaÄetka,« je dodal z rahlo žalostjo v glasu. Po vsem tem Äasu, je Å¡e vedno upal.
»Če te ne moti, bi te vpraÅ¡al, kje je tvoja žena?« je Jacob previdno poskusil izvedeti kaj veÄ.
»Moja žena je April Anna Williams,« je mirno odvrnil Jaydan in se pri tem namuznil.
»Televizijska voditeljica in novinarka April Williams?« je Jacob v nejeveri razvlekel besede.
»ToÄno ta,« se je zahihital Jaydan.
»Se Å¡aliÅ¡ na moj raÄun?« Jacob Å¡e vedno ni mogle verjeti njunemu pogovoru.
»Ko bi se vsaj,« se je Jaydan zresnil. » Pet leta sva bila par in se nato poroÄila. Dve leti sva bila sreÄno poroÄena. Dobila je priložnost pri vodenju jutranjega programa, toda morala bi se preseliti. Ona si je želela kariero in jaz sem hrepenel po ranÄu. PrviÄ v življenju sva se resniÄno grdo sprla. No, bilo je tudi zadnjiÄ. Å e isti veÄer se je odselila. Sedaj vem, da bi oba lahko malo popustila in naÅ¡la srednjo pot ter tako zadovoljila vsak svojo željo. A takrat sem bil preponosen, da bi jo poiskal in skuÅ¡al reÅ¡iti najin zakon.
Tudi ona ni naredila niÄesar. Kar ji ne zamerim. Sam sem ji rekel naj spakira svoje stvari in izgine iz mojega življenja. Seveda tega nisem mislil resno, a takrat je to bruhnilo iz mene. Bile so le prazne besede podžgane z jezo in nemoÄjo. ÄŒez dobro leto me je poklical odvetnik in mi sporoÄil, da bi se April rada loÄila. Takrat je že bila uspeÅ¡na in znana. Kaj mi je drugega ostalo? Rekel sem, da se strinjam. ÄŒez dober mesec sem dobil papirje za loÄitev, a jih nikdar nisem podpisal ali poslal nazaj. SliÅ¡al sem, da je njej odvetnik tistega leta umrl v prometni nesreÄi. NihÄe me ni veÄ kontaktiral. Predvidevam, da so bili vsi prepriÄani, da je najin primer zakljuÄen.«
NemoÄno je pogledal prijatelja in popil Å¡e zadnji požirek iz svoje steklenice. Ni minil niti dan, da ni mislil na April. Spremljal je njeno kariero in se veselil za njo. IstoÄasno jo je Å¡e vedno pogreÅ¡al. Toliko je bil stvaren, da si je priznal, da jo Å¡e vedno ljubi. ÄŒe bi lahko zavrtel Äas nazaj, bi ravnal podobno kot je. Nikdar ji ne bi rekel, naj spakira in izgine iz njegovega življenja in Äe bi že Å¡la, bi Å¡el za njo. PoskuÅ¡al bi najti tisto srednjo pot. Kajti poznal jo je in poznal je sebe. Nobeden ne bi bil sreÄen, Äe bi se odpovedal svojim sanjam zaradi tistega drugega.
Če bi se priklonil njeni volji ali bi jo prisili, da se prikloni njegovi, bi njun zakon prej ali slej razpadel, ker tisti, ki bi se žrtvoval ne bi prenesel žrtve.
»Žal mi je,« je tiho šepnil Jacob.
»Naj ti ne bo. Vsak od nas hodi po svoji poti in si sam ustvarja življenje. VÄasih ne moreÅ¡ dobiti vsega,« mu je odvrnil Jaydan in vstal. Odpravil se je v hiÅ¡o, ni mu veÄ bilo do pogovora.
»Zahvaljujem se dragemu gostu gospodu Johnu, Äudoviti publiki v studio, kot vsem vam pred zasloni, želim vam prijeten veÄer. Vidimo se spet jutri,« je April veselo in z najlepÅ¡im nasmehom kar jih je premogla zakljuÄila oddajo. Ko so se kamere ugasnile se je Å¡e enkrat zahvalila gostu in publiki ter se ponosno odpravila iz studia. Pred studiom jo je že Äakal Robert, njen zadnji spremljevalec. V zadnjih Å¡estih letih je on bil njen tretji intimni prijatelj. Dolgo Äasa se ni menila za moÅ¡ke, saj je njeno srce hrepenelo po Jaydanu. Nikoli ga ni zares prebolela, kaj Å¡ele pozabila. A morala je živeti naprej. Ženska v njej je hrepenela po moÅ¡kem in na koncu se je prepustila, a na nikogar se ni navezala in nobeden ji ni niÄ pomenil. Tudi Robert ne. Dobro sta se razumela in dopolnjevala, a vedela je, da to ni to, kar iÅ¡Äe od moÅ¡kega.
Kljub uspehu in slavi je njeno življenje bilo prazno. Živela je v stekleni kletki. Obkrožena s pozornostjo in slavo, z velikim Å¡tevilom znancev, a nobenim prijateljem. Že res, da je vsa leta ohranjala prijateljstvo z Madison, prijateljico Å¡e iz otroÅ¡kih let s katero sta se skupaj podali na Å¡tudij. A kaj, ko je Madison živela na drugem koncu države, imela je svoje podjetje, ljubeÄega moža in tri otroke. Saj sta se videli dvakrat letno ter sliÅ¡ali vsaj enkrat tedensko, a to ji je bilo premalo. Kljub vsem, kar se ji je dogajalo v življenju, je Äutila, da ni sreÄna in izpolnjena. Nemalokrat je Äutila osamljenost. Bila je edinka in v poznih najstniÅ¡kih letih je izgubila starÅ¡a, Äeprav je imela dve teti, ki sta z družinama živeli v tujini, se je poÄutila samo na svetu. Nekaj ji je v vsej tej uspeÅ¡ni zgodbi manjkalo. ÄŒe bi vedela, kaj je tisto kar ji manjka, bi si drznila in posegla po tem, a ni vedela.
»Čudovita si bila, tako kot vedno,« ji je ljubeÄe rekel Robert in jo kratko poljubil.
»Hvala,« mu je odvrnila in se nasmehnila. A njen nasmeh, ki je deloval pristno, ni bil iskren. Z leti se je nauÄila skrivati svoje pravo razpoloženje. Bila je odliÄna igralka. NihÄe, ki jo je poznal, ne bi posumil, da ni sreÄna. In ni bila sreÄna. Živela je po uteÄeni rutini. Edina svetla toÄka njenega življenja je Å¡e vedno bila ljubezen do poklica, ki ji je vlival moÄ, da je nadaljevala in Å¡e naprej vztrajala v kletki, ki si jo je sama zgradila. Vzela je svojo jakno in torbico ter se z Robertom ob sebi odpravila ven.
Robert ji je odprl vrata na sovoznikovi strani svojega prestižnega avtomobila in ko je sedla, je Å¡e sam sedel in zagnal avto ter jo odpeljal na veÄerjo. Pripravil ji je preseneÄenje. Organiziral je romantiÄno veÄerjo. April se je prviÄ tisti dan sprostila. Pojedla sta v prijetnem vzduÅ¡ju ob sproÅ¡Äenem pomenkovanju. Ko je natakar prinesel sladico, jo je Robert prijel za dlan in jo ljubeÄe pogledal.
»April, ljubim te. Naredi me najsreÄnejÅ¡ega Äloveka na svetu in se poroÄi z menoj,« je rekel nežno in pred njo postavil prelep zlat prstan z velikim diamantom.
»Oh, Robert,« je ganjeno rekla April in v oÄeh so se ji pojavile solze.
»Samo reci da,« je ljubeÄe rekel in vzel njeno dlan v nameri, da ji na prst natakne prelepi prstan.
April je odmaknila roko iz njegove. Drobne solze so ji spolzele po licih. »Robert, vÅ¡eÄ si mi, na nek naÄin te imam rada, a ne morem se poroÄiti s teboj. Ne bi bilo prav. Za zakon so moja Äustva do tebe premalo. Res se ne morem poroÄiti s teboj. Oprosti.«
»Že to, da me imaÅ¡ rada je zame dovolj. OsreÄil te bom,« je poskusil omehÄati njeno srce.
Samo odkimala je in Å¡epnila: »Oprosti. NoÄem se poroÄiti. Ne s teboj, ne s komer koli drugim.« Vstala je in pobrala svoje stvari ter se odpravila ven, stran od preseneÄenega Roberta, stran od možnosti sreÄnega življenja.
Z žalostjo je gledal za njo. Skoraj eno leto sta bila par in Äeprav se April ni nikdar v celoti prepustila njuni zvezi in ga je držala na nekakÅ¡ni varni razdalji, je upal, da jo bo omehÄal in prepriÄal.
V srcu je Äutil, da ga bo zavrnila, a je vseeno tvegal. Ni je imel namena pustiti oditi. Danes ja, a ne bo se umaknil od nje. Nadaljeval bo njuno zvezo, kot da te zavrnitve ni bilo in kasneje bo poskusil ponovno. Ljubil jo je. Ni vedel kdo jo je prizadel, a prepriÄan je bil, da jo nekdo je. Zato je bil sedaj razumevajoÄ. Jutri je nov dan in on vsekakor ne bo vrgel puÅ¡ke v koruzo. PoÄasi je vstal in se približal oknu. Hotel se je prepriÄati, da je dobila taksi, ki jo bo varno odpeljal domov. Ko je sedla v taksi, se je odmaknil od okna in poiskal natakarja, da poravna njun raÄun. Prstan je že prej varno spravil v žep svojega suknjiÄa. Kupil ga je za njo in vztrajal bo, dokler ga ne bo nosila na svojem prstu.
Jaydan je ravno vstal od mize, ko je pozvonil telefon. Radovedno je pogledal po preseneÄenih obrazih svojih delavcev. ÄŒeprav so imeli telefon, se je ta le redko oglaÅ¡al, Å¡e posebno ne ob dokaj zgodnji jutranji uri. Vljudno se je oglasil. Njegov obraz se je v naslednjem trenutku pomraÄil. NemoÄno je posluÅ¡al in nekajkrat nemo prikimal. Kratko je rekel: »PriÅ¡el bom v najkrajÅ¡em možnem Äasu,« in odložil sluÅ¡alko. Pogledal je po radovednih obrazih. Njegov pogled se je ustavil na Jacobu. »April je sinoÄi imela prometno nesreÄo. Brezbrižni in prehitri voznik je izsilil prednost taksiju s katerim se je pozno zveÄer vraÄala domov. Pravijo, da je bila huda prometna nesreÄa. Jaz sem Å¡e vedno vpisan, kot edini, ki ga lahko v najhujÅ¡ih primerih pokliÄejo in ki odloÄa v Äasu njene nezmožnosti odloÄanja. V komi je, njeno stanje je dokaj kritiÄno,« je suho poroÄal.
»Žal mi je,« je žalostno rekel Jacob in dodal, »lahko kako pomagam?«
»Poskrbi, da bo tukaj vse pod kontrolo,« je suho odvrnil Jaydan in ponovno dvignil telefonsko sluÅ¡alko. Moral je preveriti let in si rezervirati letalsko karto. Na list papirja je avtomatiÄno napisal Å¡tevilko leta in uro, Äeprav tega ne bi mogel pozabiti. Preveril je uro. Na kratko si je Å¡el s prsti skozi goste temne lase in se spodbudno nasmehnil Chloe.
Jacob jim je na kratko razložil kdo je April. NihÄe od njih ni vedel kaj April pomeni Jaydanu, a opazili so, da ga je novica pretresla. Jaydan ni opazil njihovih zaskrbljenih pogledov. ÄŒeprav ni Äutil nog in ga je tiÅ¡Äalo v prsih, je odÅ¡el v svojo spalnico in se preoblekel. Moral je pohiteti, saj je moral ujeti letalo. ÄŒez nekaj minut se je vrnil z majhno potovalko. V istem trenutku je Jacob parkiral manjÅ¡ega od terenskih vozil pred vhod, otroka sta sedela na zadnjem sedežu.
»S teboj gremo do mesta. Å la bom po nakupih in pripeljala avto domov,« mu je razumevajoÄe rekla Chloe in pograbila svojo torbico.
Jaydan ji je samo prikimal, v njegovem pogledu je lahko zaznala hvaležnost.
»Ostani kolikor bo potrebno in ne skrbi, tukaj bo vse tako, kot bi bil tukaj. SreÄno,« mu je v pozdrav rekel Jacob in ga potrepljal po hrbtu.
»Poklical te bom, takoj, ko bom kaj vedel. Hvala,« mu je Jaydan odvrnil in se odpravil v avto.
Jacob mu je samo pokimal in z žalostjo opazoval njihov odhod. Jaydana je dobro poznal, a ni vedel, da je poroÄen, ker je Jaydan to oÄitno skrbno varoval zase. ÄŒeprav ni rekel niÄesar, je vedel, da njegov prijatelj Å¡e vedno ljubi svojo ženo. Ni moglo biti drugaÄe, Äe bi se kaj zgodilo Chloe, bi sam bil prav takÅ¡na razvalina, kot jo je opazil v Jaydanu. Upal je, da bo z April Å¡e vse dobro in da bosta dobila priložnost, da obnovita svoj zakon. Jaydanu je privoÅ¡Äil sreÄo in ljubezen.
Jaydana so napotili na intenzivno nego. Z negotovim korakom je vstopil v Äakalnico pred velikimi okni intenzivne nege, kamor je bilo dovoljeno le ožjim družinskim Älanom. Nelagodno je pogledal v nekaj nesreÄnikov, ki so obupani sedeli ob steni. Dežurna medicinska sestra ga je z zanimanjem pogledala.
»Sem Jaydan Williams, poklicali ste me zaradi April Williams,« je uspel reÄi, komaj je prepoznal svoj lastni glas.
»Takoj bom stopila po dežurnega zdravnika,« je uslužno odvrnila ženska in izginila v sosednji prostor.
»Aprilin sorodnik?« je vprašal Robert in naglo vstal ter stopil korak proti Jaydanu. Starejši gospod, ki je sedel poleg njega, ga je posnemal.
Jaydan ju je radovedno pogledal.
»Jaz sem John Abervile, glavni urednik na NBNu in to je njen fant Robert Nashvil,« je vljudno rekel starejši gospod in mu ponudil svojo dlan.
Jaydan ju je preseneÄeno opazoval in se avtomatiÄno, kot je vljudnost narekovala, rokoval z obema. Å ele Äez Äas je uspel vpraÅ¡ati: »Kako je z njo?« S pogledom je drsel po velikih oknih, saj jo je hotel videti.
»Še vedno je v komi. Ima kar nekaj zlomov. Dokaj kritiÄno je Å¡e,« je odvrnil John in mu z roko pokazal kam mora pogledati.
Jaydanu se je srce za hip ustavilo, ko jo je zagledal, tako nebogljeno in priklopljeno na aparate. Njen obraz je bil povit, a gosti dolgi svetli kodri niso dopuÅ¡Äali možnosti, da to ne bi bila ona.
»OpraviÄujem se, a Å¡e vedno ne veva kdo ste vi,« je vljudno rekel John.
»Jaydan Williams, Aprilin mož,« je tiho odvrnil Jaydan.
»Mož?« sta v nejeveri istoÄasno vpraÅ¡ala moÅ¡ka.
»Ja. A že Å¡est let ne živiva veÄ skupaj,« je mirno odvrnil Jaydan in se zazrl v Roberta.
»Nisem vedel, da je poroÄena,« je Robert živÄno pripomnil. John pa je samo prikimal, v znak, da tudi sam ni vedel.
»Kot sem rekel, že pred Äasom sva se razÅ¡la in od takrat nisva imela kontaktov. OdloÄila sva se za sporazumno loÄitev, a je žal odvetnik, ki je to urejal umrl Å¡e predno je opravil svoje delo. Verjamem, da April sploh ne ve, da sva Å¡e vedno poroÄena. Jaz sem imel preveÄ obveznosti, da bi sprožil nov postopek,« je skomignil z rameni. Å e sam ni vedel od kod mu toliko soÄutja do Roberta, saj je bil od trenutka, ko je sliÅ¡al kdo je, ljubosumen nanj. A, Äe si ga je April izbrala, kdo je on, da bi ji onemogoÄil sreÄo v življenju, zato je povedal sicer izkrivljeno resnico, a vseeno resnico.
Robert mu je le prikimal. Malenkostno se je sprostil. Seveda ga je zabolelo, da je njegova April že imela moža, a nekako se ni poÄutil ogroženega zaradi njega.
Dežurna medicinska sestra se je vrnila in povabila Jaydana, da se pridruži zdravniku v sosednji sobi. Jaydan ji je s težkimi koraki sledil. Panika je ponovno zaobjela njegovo telo.
Jaydan se je Äez Äas vrnil v Äakalnico. Stopil je k steklu in se zazrl v Aprilino negibno telo. ÄŒeprav je Å¡e vedno bilo kritiÄno, ga je zdravnik prepriÄal, da bo okrevala. Res, da bo okrevanje dolgotrajno, a hujÅ¡ih posledic ne bo utrpela. ÄŒe seveda odÅ¡teje poÅ¡kodbe obraza, ki jih ne bo mogoÄe kirurÅ¡ko popraviti. Že zdaj so ji naredili eno lepotno operacijo, a drobna brazgotina ob Äeljusti, od uÅ¡esa do brade, ji bo ostala. ÄŒe ne bi bila to znana April Williams bi z operacijo poÄakali, tako pa so naredili vse kar se je dalo narediti.
»Kako je z njo?« je soÄutno vpraÅ¡al Robert. »Nama so le v groben podali informacije.«
Jaydan ga je na videz mirno pogledal in povedal nekaj osnovnih stvari, ki mu jih je zaupal zdravnik. ZamolÄal je, da bo April po odpustu potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. ÄŒe se bo vse izteklo tako, kot bi se moralo, jo bodo kaj hitro poslali v domaÄo oskrbo. Zlomljeno nogo bo imela vsaj dva meseca v mavcu. OdloÄil se je, da jo bo odpeljal k sebi na ranÄ in poskrbel za njeno okrevanje. V tem Äasu bo poskusil obuditi njuno ljubezen. Sedaj, ko je dobil priložnost je ne bo izpustil iz rok. V kolikor mu ne uspe, se bo sprijaznil z zavrnitvijo in se loÄil. Å ele takrat bo Robert dobil priložnost, niÄ prej. Zdaj mu je bilo žal, da ga ni že na zaÄetku znanstva odvrnil od April. Toliko napak je naredil v življenju, da je bil že skrajnji Äas, da se vzame v roke in jih neha delati.
»Predvidevam, da ne živiÅ¡ tukaj,« je tiho rekel Robert. Ni mogel skriti, da mu misli, ki so se mu porajale, niso vÅ¡eÄ. A Jaydan je bil poÅ¡ten do njega in prav bi bilo, da mu vrne uslugo. Ni se zavedal Jaydanovih Äustev do April. Pravzaprav Jaydana ni mogel prebrati, saj njegov obraz ali drža nista odražala niÄesar. ÄŒutil je lahko le samozavest in odloÄnost, ki je vela iz visokega in zdravo miÅ¡iÄastega moÅ¡kega z naglasom, ki je priÄal o njegovem poreklu. »Pomislil sem, da ti povem Aprilin naslov. Predvidevam, da ne bo huda, Äe boÅ¡ prespal v njenem stanovanju. KljuÄe boÅ¡ dobil v njeni torbici,« je nadaljeval Å¡e predno bi mu Jaydan lahko odgovoril.
»To bi mi olajÅ¡alo veliko stvari,« se je nasmehnil Jaydan, ki niti enkrat ni pomislil, da si bo moral urediti Å¡e prenoÄiÅ¡Äe. PreveÄ ga je skrbelo za April. Celo pot so mu misli napolnjevali spomini na njune sreÄne dni. Premleval je, kaj bi ji lahko rekel. RazÅ¡la sta se v grdem prepiru, katerega ni hotel omenjati. Hotel je dobiti priložnost , da se ponovno zbližata in vsekakor ne sme zanetiti novega prepira. Kljub tehtanju, kaj in kako naj reÄe, ni priÅ¡el do zadovoljive taktike. Moral se bo prilagajati in sproti improvizirati. Å e prej pa bo moral poÄakati, da se April prebudi in opomore. Niti pomisliti ni želel, da ji ne bi uspelo.
April je poÄasi odprla oÄi. Pravzaprav oko, saj je njeno drugo oko bilo pod povojem. Vse jo je bolelo. Poskusila se je premakniti, a je kaj hitro odnehala. Vse kar je lahko videla so bile rože. Raznobarvni Å¡opki rož, nekaj pliÅ¡astih igraÄ in pisanih balonov vseh velikosti in oblik. Pomežiknila je ob toliki pisani pestrosti prostora, ki jo je obkrožal. Pogled se ji je ustavil na omarici poleg postelje, na Å¡opku preprostih Marjetic, njenih najljubÅ¡ih rož. Vedela je, da je v bolniÅ¡nici. Enkrat ali dvakrat, ko je priÅ¡la k sebi, ji je ženski glas povedal kje je in kaj se je zgodilo. Vsega se je spominjala le skozi meglo. Poskusila se je spomniti, a ji ni Å¡lo najbolje. Spomnila se je, da je ravnokar zavrnila Robertovo snubitev in nato sedla v taksi. Potem so se stvari odvile bliskovito in vse za tem je zavito v temo in meglice. Zdelo se ji je, da sliÅ¡i Jaydanov glas in se kislo nasmehnila. Po toliko letih, ko je že mislila, da ga je prebolela, ima v najhujÅ¡ih trenutkih Å¡e vedno prisluhe njegovega glasu. KakÅ¡na tepka je.
»Kako se poÄutite?« jo je veselo pozdravila medicinska sestra, ki je opazila, da se je prebudila.
»Slabo,« je iskreno odvrnila s tresoÄim in napol polomljenim glasom in se ponovno kislo nasmehnila ali je vsaj tako mislila, saj ni bila prepriÄana, da sploh lahko premika ustnice. Ni bil ne Äas in ne kraj za njeno teatralno igranje pristnih nasmehov in dobronamernih laži, Äetudi bi jih zmogla, a jih ni. »Od kod toliko rož in ostalega?« je Å¡epetaje vpraÅ¡ala. Ni spoznala svojega glasu, za katerega se ji je zdelo, da prihaja od daleÄ stran.
»Od vaÅ¡ih obÄudovalcev in prijateljev,« se je veselo zasmejala medicinska sestra. »Ljubljenka publike ste! Vse skrbi za vas. Vsi vam želijo ÄimprejÅ¡nje okrevanje,« ji je razlagala naprej. April je od napora zaprla oÄi. Medicinska sestra se je sklonila bližje in ji Å¡epnila: »Čeprav ste ga dobro skrivali, moram reÄi, da imate zelo skrbnega in ljubeÄega moža. Å opek na vaÅ¡i omarici je od njega.« Opazila je, kako hrepeneÄe je April opazovala Marjetice, zato je želela, da ve od koga so.
April je ob omembi moža odprla oko in Äe ne bi imela tako suhih ust, bi takoj ugovarjala, da ni poroÄena. IstoÄasno sta ji skozi možgane preleteli dve misli. Dve vpraÅ¡anji. Prvo, kako si je Robert drznil oznaniti se za njenega moža in drugo, le kako je vedel, da so Marjetice njene najljubÅ¡e rože? Tega ni vedel nihÄe. Ravno, ko je priÅ¡la do glasu, da bi lahko ugovarjala, ga je zagledala. Stopal je poÄasi proti njeni postelji. Njegov obraz ni izdajal njegovih misli. Zdel se ji je zelo miren in presneto Äeden.
»Jaydan?« je tiho šepnila.
»Ššš, nikar se ne utrujaj z govorjenjem. Vesel sem, da si se konÄno prebudila. Naporna pot te Å¡e Äaka do okrevanja. Å e dovolj Äasa bova imela za pogovarjanje,« ji je nežno rekel in jo kratko poljubil na koÅ¡Äek obraza, ki ga ni pokrival povoj. Nato je sedel na stol ob njeni postelji in jo prijel za dlan. S palcem jo je nežno božal po prstih.
NiÄesar ni rekla. Spet je zamižala. Bila je preveÄ preseneÄena, da ga vidi ob sebi. Ni vedela, kaj bi mu lahko rekla. Toda nekaj koÅ¡Äkov se je zložilo. Jaydan je vedel, da ima rada Marjetice. Ni bila prepriÄana, a sumila je, da Å¡e vedno nista loÄena. Torej je Jaydan Å¡e vedno bil njen mož, drugaÄe se ne bi imenoval za moža in vsekakor ga ne bi obvestili o njeni nesreÄi. KakÅ¡na zmeda. Ob pomirjujoÄem božanju in toploti njegove dlani je spet utonila v spanje.
April je nemoÄno vzdihnila in se udobneje namestila na blazino. Dovolj je imela vsega. Dovolj je imela bolniÅ¡nice. NaveliÄala se je odgovarjati zdravnikom in drugemu osebju, kako se poÄuti. Dobila je obÄutek, da se ji je vonj po zdravilih in razkužilu zažrl v kožo. Dovolj je imela obiskov, ki so ji samo kradli moÄ. Najraje bi pobegnila daleÄ stran. A ni mogla. Ni mogla uiti vsej zmedi, ki se je pojavila v njenem življenju. PrviÄ v življenju je dobila obÄutek, da Äisto niÄ ni odvisno od nje. Obiskovali so jo sodelavci, obiskovali so jo obÄudovalci ali vsaj poskuÅ¡ali so jo obiskati, a jih je osebje veÄinoma uspelo zadržati. Robert in Jaydan sta bila skoraj vsak trenutek namenjen obiskom pri njej, nemalokrat skupaj. Bolj se je trudila Robertu dopovedati, da je med njima konec, bolj je on vztrajal ob njej. Jaydan jo je jezil na svoj naÄin. Zaupal ji je, da se je nastanil v njenem stanovanju in tudi na misel mu ni priÅ¡lo, da bi si umislil hotel, Å¡e manj, da bi odÅ¡el domov. Ni ji bilo po godu, da živi v njenem stanovanju, a niÄesar ni mogla narediti, da bi to spremenila. Najbolj jo je motilo, da je lahko do zadnje pike razgalil njeno življenje, ko je imel možnost za raziskovanje njenega stanovanja, njene privatnosti. Tudi Madison je priletela na nekaj dnevni obisk in takoj je obnovila dobro prijateljstvo z Jaydanom. OÄitno je bilo, da je na njegovi strani. Podpirala ga je, ko ji je vztrajno govoril, da jo bo odpeljal k sebi na ranÄ, kjer bo lahko okrevala.
Ni se mogla jeziti na najboljÅ¡o prijateljico, predolgo in predobro sta se poznali in vedeli kako Äuti tista druga. Nekajkrat sta jo z Jaydanom uspela nasmejati in jo pripraviti, da je na trenutke pozabila na svoje težave. Tudi na Jaydana se ni mogla preveÄ jeziti. ÄŒeprav ni nikdar rekla niti besedice o bolniÅ¡niÄni hrani, ki ji ni bila vÅ¡eÄ, ji je prinaÅ¡al dodatne obroke in posladke, ki jih je imela najraje. Veliko ji je pripovedoval o svojem ranÄu in ljudeh, ki so tam živeli. Nikakor pa se ni hotel pogovoriti o njima. Nikakor ni hotel govoriti o tistem usodnem dnevu pred Å¡estimi leti. Zadal si je nalogo, da bo skrbel za njo in ni ga mogla odvrniti od te namere. Z roko si je Å¡la skozi lase in se s prsti nalahno dotaknila velikega obliža na svojem obrazu. Å e nekaj dni in tudi njega bodo odstranili, vsaj upala je tako.
Pravzaprav Å¡e dan ali dva pa bo konÄno lahko zapustila bolniÅ¡nico. Zavedala se je, da sama ne bo mogla skrbeti zase. Prav tako se je zavedala, da ne bo mogla kar tako odgnati ne Roberta in ne Jaydana od sebe. MrzliÄno je premiÅ¡ljevala kaj lahko stori in uide Å¡e veÄji zmedi v svojem življenju. Edino kar ji je priÅ¡lo na misel, je bilo oditi v zdraviliÅ¡Äe in si tam plaÄati osebje, ki bi skrbelo za njo. A kako naj odide tja, da Robert ali Jaydan tega ne izvesta? Vsaka misel in vsak poskus naÄrta se je izjalovil, saj je povsod kar vrelo od dejstev, ki so kar kriÄala, da ji ne bo uspelo. Skoraj celo noÄ ni spala zaradi tega. In jutro se je zaÄelo s prepirom med Robertom in Jaydanom, ko je zdravnik oznanil, da gre jutri lahko domov. Oba sta jo želela odpeljati domov in skrbeti za njo. Robert je vztrajal, da sta trenutno skupaj in da se hoÄe poroÄiti z njo in zato bo najbolje, da on skrbi za njo. Jaydan je ugovarjal, da je on Å¡e vedno njen zakonski mož in da mora on skrbeti za njo, poleg tega je zagovarjal, da trenutno potrebuje mir pred oboževalci in na njegovem ranÄu bo imela dovolj miru in bo v naravi. Zdravnik je podprl idejo, da ji bosta mir in narava dobro dela. Najverjetneje bi se prepirala v nedogled, da se ni umeÅ¡ala April. Zavpila je »Dovolj!« in utiÅ¡ala vse v svoji bolniÅ¡ki sobi.
»O meni se pogovarjate! Se vam ne zdi, da se lahko sama odloÄim, kaj in kam si želim?« je rekla jezno in vse prestrelila s pogledom, ki je odražal njeno poÄutje.
»Vsekakor,« je spravljivo dejal zdravnik, ki je prvi prišel do besede.
»Robert, med nama je konec. Ne bom se poroÄila s teboj. NoÄem te ob sebi. Ali lahko to že enkrat dojameÅ¡?« je rekla grobo. Saj njeni prejÅ¡nji poskusi, da bi mu to dopovedala oÄitno niso obrodili sadov.
Robert jo je razoÄarano gledal. Vedel je, kdaj je dokonÄno poražen. Jaydanu je namenil zaniÄljiv pogled in brez besed zapustil sobo.
»Torej je reÅ¡eno! Z menoj greÅ¡ na ranÄ. Ko boÅ¡ Äisto okrevala, se bova pogovorila o najinem zakonu. Takrat bom upoÅ¡teval tvojo voljo in želje,« je odloÄno rekel Jaydan in jo kratek Äas opazoval. Odprla je usta, da bi ugovarjala, a toliko ga je poznala, da jih je spet zaprla, brez, da bi kar koli rekla. Samo pokimal ji je in se obrnil k zdravniki. Zanimalo ga je, kako naj jo na najbolj neboleÄ naÄin prepelje iz bolniÅ¡nice do ranÄa. Že prej sta z njenim producentom dogovorila, da jima bo NBN preskrbel Äarter polet. Jaydan je od zdravnika sprejel vsa navodila za njeno oskrbo in vse potrebne papirje za njihovo bolniÅ¡nico, kamor jo bo odpeljal, da ji snamejo mavca z noge in roke ter poskrbijo za poÅ¡kodbo obraza. Njej je samo omenil, da je Madison pripravila njeno prtljago in strateÅ¡ko zapustil bolniÅ¡nico. ÄŒe je April mislila, da je prejÅ¡nja noÄ premiÅ¡ljevanja in naÄrtovanja bila težka in obupna, se je motila. Zadnja noÄ v bolniÅ¡nici je bila Å¡e hujÅ¡a. Do veÄera se je skuÅ¡ala otresti jeze na Jaydana, ker je njeno nadaljnje zdravljenje vzel v svoje roke in se nato izmuznil in ji tako onemogoÄil, da mu pove svoje mnenje. Saj ne, da bi kaj dosegla. Odvisna je bila od pomoÄi drugih. Na koncu se je sprijaznila, da je bolje, da je Å¡el, ker bi se hudo sprla in si povedala Å¡e marsikaj takega, kar ne mislita. Ko se je konÄno sprijaznila z dejstvom, da bo odvisna od Jaydana se je Å¡ele zaÄela njena noÄna mora.
Pogumno se je sooÄila sama s seboj. Priznala si je resnico, ki je vpila v njej. Globoko v najbolj oddaljenemu koÅ¡Äku srca se je veselila odhoda na njegov ranÄ. V resnici, ji je na sploÅ¡no gledano, življenje na ranÄu bilo od nekdaj zanimivo in vabljivo. Od kar je bila v mestu je pogreÅ¡ala naravo in življenje brez ure in nenehnega zvonjenja telefonov. Predstavljala si je, da je življenje na ranÄu prav takÅ¡no, preprosto in poÄasno, Äeprav fiziÄno naporno. Želela si je oditi od vseh lažnih prijateljev in ubijalskega tempa v katerem je živela zadnjih nekaj let. In vse bi bilo lepo in zadovoljivo, Äe ne bi bilo poleg Jaydana. V tem Äasu, kar ga je preživel ob njej, je v njej spet prebudil speÄa Äustva. Morala si je priznati, da ni ravnoduÅ¡na do njega. Ves Äas je bil na nek naÄin ljubeÄ in pozoren do nje. Spominjal se je stvari, katerih se je Å¡e sama komaj spomnila o sebi. A vseeno, nekoÄ ga je ljubila in izgubila in zdaj ni bila pripravljena ponovno iti skozi ves pekel, ki jo je dolgo držal v svojih krempljih. ÄŒeprav bi mogoÄe res lahko obudila nekdanjo ljubezen, ni verjela, da bi to lahko trajalo. Imela sta vsak svoje sanje. Ko sta bila mlajÅ¡a, nista bila pripravljena popustiti in se prilagoditi, zdaj bi jima kaj takega Å¡e težje Å¡lo od rok. Bala se je Äasa, ki ga bosta preživela skupaj. Bala se je za svoje srce. UstraÅ¡ila se je sebe.
Jaydan si ni delal utvar, da gre April prostovoljno z njim. Dejansko jo je prisilil v okrevanje na svojem ranÄu. In ni mu bilo žal. Spoznal je, da jo želi ob sebi. OdloÄil se je, da jo bo poskusil ponovno zapeljati. Pred leti bi mogoÄe naÅ¡la kompromis, a sedaj je vedel, da ne bo zapustil svojega ranÄa. PreveÄ je vložil vanj. PreveÄ sebe. Toda poznal je April, kakÅ¡na je bila pred leti. Verjel je, da bi lahko živela z njim na ranÄu. V danaÅ¡njem Äasu tehnike, bi brez težav lahko pisala Älanke in bloge tudi z ranÄa ter obÄasno odpotovala na doloÄene prireditve. Tudi ona ne bo mogla veÄno voditi svojih oddaj, ki jih je sedaj zaradi nesreÄe izgubila.
Ob vrnitvi bi jo Äakalo naporno delo, da si povrne staro slavo. Upal je, da se bo tega zavedala tudi sama. Poleg tega, je tudi njihovo najbližje mesto imelo televizijsko postajo, kjer bi lahko delala, saj bi jo sprejeli odprtih rok, v to ni dvomil. MogoÄe je sedaj igral preveÄ samozavestno igro, a moÄna ženska potrebuje Å¡e moÄnejÅ¡ega moÅ¡kega. Vseeno je ne bo prisilil, da ostane. Naredil bo vse, da si bo sama želela ostati. V kolikor mu uspe, ju Äaka sreÄno življenje. V nasprotnem se bo moral dokonÄno sprijazniti, da jo je izgubil. A s tem se bo ubadal kasneje. Zdaj jo je moral varno in predvsem Äim manj boleÄe spraviti domov. Iz bolniÅ¡nice so jo z reÅ¡evalnim vozilom prepeljali do letaliÅ¡Äa, kjer ju je Äakalo letalo. Poskrbel je, da ji je bilo kar se da udobno. Malo ga je skrbelo, kako bo prenesla potovanje do ranÄa. Klical je Jacoba, ki ju bo priÅ¡el iskat z veÄjim od obeh terenskih vozil, ki so ju imeli na ranÄu. Vedel je, da bo Chloe poskrbela za udobne blazine in za primerno dobrodoÅ¡lico.
Veselil se je odhoda domov. Sedel je tako, da jo je lahko opazoval. ÄŒeprav se ni pritoževala, je vedel, da ji vso to premikanje predstavlja napor. Nikoli ni bila težavna in razvajena. ObÄudoval jo je zaradi tega. Ker je spala, si je dovolil pristno ljubeÄ nasmeÅ¡ek. To jutro se mu je zdela Å¡e posebno utrujena. Zdravnik ga je opozoril, da ima trenutno tudi dokaj moÄna protiboleÄinska zdravila zaradi katerih veÄ spi. Naj spi, si je mislil in ji resniÄno privoÅ¡Äil poÄitek in Äas brez boleÄin. V mirnem poletu in tiÅ¡ini si je privoÅ¡Äil Äas za premiÅ¡ljevanje. SpraÅ¡eval se je, kako bo ona videla njegov ranÄ? Bo opazila ljubezen, ki jo je vložil v posestvo? Bo sprejela njegove prijatelje? ÄŒeprav jo je poznal, je imel toliko vpraÅ¡anj, za katera ni vedel, kaj si bo mislila in kako bo odreagirala. In vse to so bile le drobtine, ki so bile sila pomembne za njuno skupno sreÄo.
April se je zbudila, ko je letalo zaÄelo pristajati. ÄŒeprav je bila živÄna in tudi malo prestraÅ¡ena, je to uspela skriti pred Jaydanom. On je bil tako dobre volje, ki mu je ni želela uniÄiti. ResniÄno se je trudil okoli nje in ne glede na vse, je to morala ceniti. Letalo je pristalo in Jaydan je najprej odnesel njuno prtljago do avta, ki ju je že Äakal. Vrnil se je po voziÄek, ki ga je dobila na posodo v kliniÄnem centru in vedela je, da je zdaj ona na vrsti. ÄŒeprav je bil Jaydan ves Äas v bolniÅ¡nici ob njej in jo je vsak dan nekajkrat kratko poljubi v pozdrav ter ji redno izkazoval pozornosti z nedolžnim božanjem njene roke ali masažo, jo bo zdaj prviÄ po toliko letih dvignil v svoje naroÄje. Ko se ji je približal, je opazil njene Å¡iroko odprte oÄi in hitrejÅ¡e dihanje. Seveda si je njen odziv napaÄno razlagal. Mislil je, da jo boli, da se boji dodatne boleÄine ali da jo je preprosto strah premikanja. Niti v najbolj drznih sanjah, si ne bi mogel misliti, da je njej odziv posledica misli, da jo bo on privil ob svoje telo. PoskuÅ¡al jo je potolažiti. Tiho ji je Å¡epetal, da bo vse v redu, da bo hitro mimo.
Njeno nepoÅ¡kodovano roko si je ovil okoli vratu in poÅ¡kodovano previdno namestil na njen trebuh. Previdno jo je prijel pod koleni, da je podprl nogo v mavcu. Tesno jo je privil ob svoj prsni koÅ¡, da bi ji nudil Äim veÄ opore. Nežno jo je poljubil vrh glave in Å¡epetal spodbudne besede ter jo odnesel ven. Glavo je naslonila na njegovo ramo in zaprla oÄi. Njegov vonj in njegova bližina sta v njej sprožila vulkan Äustev in spominov. Ni si hotela dovoliti takega Äustvenega pretresa, a proti sebi ni mogla. Previdno jo je odložil na sprednji sedež, ki sta ga z Jacobom pripravila za njo. SliÅ¡ala je glas moÅ¡kega, ki je priÅ¡el ponju na letaliÅ¡Äe. ÄŒutila je njegove roke na sebi, ko jo je skuÅ¡al preprijeti z druge strani in tako Jaydanu omogoÄiti, da jo Äim bolj nežno spusti na sedež. Mižala je, saj se je bala, da bi Jaydan razumel njeno stanje. Vsaj nekaj je bilo dobrega v tem. Ves ta Äas je bila sama boleÄina premikanja poÅ¡kodovanega telesa v ozadju, kot da se to ne dogaja njej. SliÅ¡ala je zapiranje vrat ob svojem boku, ter zapiranje voznikovih vrat, nato Å¡e tlesk, ko so se zaprla zadnja vrata. Pogumno je odprla oÄi, saj je uspela umiriti svoja Äustva. Sedaj se je boleÄina okrepila. Obrnila je glavo in se spogledala z zaskrbljenim Jacobovim pogledom.
»Predvidevam, da si ti Jacob,« je rekla tiho in se poskusila nasmehniti. »Hvala.«
»Ja, jaz sem Jacob. DobrodoÅ¡la. Upam, da ti nisva zadala preveÄ boleÄin,« ji je odvrnil in se prijateljsko nasmehnil.
»Ne, v redu je,« je odvrnila. ÄŒutila je Jaydanove prste na svojem Äelu, ko ji je odmaknil pobegli pramen las, ki se je zalepil na njeno prepoteno Äelo. Do takrat se sploh ni zavedala, kakÅ¡en telesni napor je premikanje pomenilo za njeno telo, ki je kratek Äas, ko jo je Jaydan držal v svojem objemu, zaživelo po svoje.
»Pol ure vožnje nas Å¡e Äaka. Moja žena Chloe je pripravila vse, da se boÅ¡ lahko udobno namestila in bo konec vseh naporov,« je Jacob sproÅ¡Äeno kramljal z njo. Njegova sproÅ¡Äenost je bila malo zaigrana, a je to dobro prikril. V resnici je bil ves na trnih. Spoznati April Williams ni bila mala stvar. IstoÄasno se je zavedal v kakÅ¡nem zdravstvenem stanju je. Jaydan mu je redno poroÄal o napredkih njenega zdravljenja. Za povrh vsega, se je zavedal, da se lahko pripeti, da bosta z Jaydanom zgladila nesporazume in bo ostala na ranÄu kot gospodarica. ÄŒesar bi, zaradi prijatelja, bil nadvse vesel.
April se je trudila, da bi bila celo pot budna. Hotela je videti kam se pelje. ResniÄno si je želela videti pokrajino, ki je oÄarala Jaydana. ÄŒeprav je že prej od Jaydana sliÅ¡ala, da je pol ure vožnje do ranÄa in isto ji je povedal tudi Jacob, se ji je pot zdela dvakrat daljÅ¡a. Komaj je doÄakala, da je Jaydan veselo oznanil, da so zapeljali na njegovo posestvo. Z zanimanjem je opazovala posestvo. V daljavi je videla hiÅ¡o in takoj ji je bila vÅ¡eÄ. Kako ne bi? Bila je toÄno taka, kot jo je ona enkrat narisala, ko sta z Jaydanom pred leti premlevala možnosti, da bi živela na podeželju. PreseneÄeno je pogledala Jaydana, ki jo je opazoval. Samo kratko ji je pomežiknil in se zazrl skozi okno.
Vedel je, da je spoznala hiÅ¡o. Ni ji hotel razlagati, da je spravil tisti blok v katerega je narisala grobi naÄrt za hiÅ¡o in razporeditev in opremo prostorov. Skoraj bi že naroÄil naÄrte za hiÅ¡o, ko se je spomnil bloka. Å e enkrat je pogledal vanj in ker mu je bilo vse vÅ¡eÄ in ker je upal, da bo nekoÄ tudi ona videla njegovo hiÅ¡o, ni okleval. Blok je odnesel arhitektu in sedaj je že nekaj let živel v njeni sanjski hiÅ¡i. Namenoma je ni hotel veÄ gledati, saj ji ni želel razlagati kaj ga je napeljalo, da je sezidal ravno tako hiÅ¡o. O, vedel je,da bo slej ali prej omenila tudi to, a sedaj je bila resniÄno utrujena. Do takrat pa se bo že Å¡e spomnil ustreznega odgovora.
Chloe, otroka in vsi trije delavci so jih priÄakali pred hiÅ¡o. Radovedno so opazovali April. Jacob jim je povedal resnico. In vsi so bili na trnih, da vidijo slavno April, ter da ocenijo žensko s katero je bil njihov Å¡ef poroÄen. Jaydan je previdno dvignil April iz avta. Tokrat se ni tako burno odzvala na njegovo bližino. Najverjetneje je bila kriva tudi utrujenost ter togost njenega telesa.
»Saj je na koncu svojih moÄi! Takoj jo odnesi v spalnico!« je vzkliknila Chloe in hitela odpirati vrata. Po Jaydanovih navodilih je za April pripravila posteljo in naredila prostor v omari za njene obleke.
Jaydan je bil enakega mnenja, kot njegova gospodinja in ji je brez besed sledil. April je previdno položil na pripravljeno posteljo. Njegovo posteljo. Zavedal se je, da bo moral April Å¡e seznaniti z dejstvom, da si bosta delila spalnico. Saj je ona naredila naÄrt, torej bo vedela, da so v nadstropju Å¡e Å¡tiri spalnice. V eni sta bila Jacob in Chloe, v drugi sobi poleg pa njuna otroka. Drugi dve je odstopil svojim delavcem. Že res, da bi lahko spal pri Andrewu, a ne bo. Le kaj si bodo njegovi delavci mislili, Äe ne bo spal ob svoji ženi?
In najpomembnejÅ¡e je bilo to, da si je želel spati ob svoji ženi. Že pred leti je naÄrtoval, da bo med gospodarskim poslopjem in glavno hiÅ¡o sezidal Å¡e eno hiÅ¡o za svoje delavce. NaÄrt je že imel, tudi denar za gradnjo je že dal na stran. ÄŒe bo April ostala z njim, bo poskrbel, da bo hiÅ¡a za Jacoba in njegovo družino ter delavce dokonÄana v najkrajÅ¡em možnem Äasu. Toda, Äe ne bo vpraÅ¡ala, ji tega ne bo povedal. LjubeÄe ji je namestil vzglavnik in jo pokril, saj je verjel, da bo v hipu zaspala. Kratko jo je poljubil na ustnice in se malenkostno odmaknil.
»Kaj ko bi naredila požirek limonade? Prejle sem jo naredila prav posebej zate,« je prijazno rekla Chloe in dvignila kozarec z dolgo slamico in jo pridržala pred April. Nerodno ji je bilo, da je slavno televizijsko voditeljico tikala, a Jaydan jih je opozoril, da je April sama naroÄila naj je sluÄajno ne vikajo ali zganjajo kakÅ¡en koli kraval okoli nje.
»Z veseljem, hvala,« je šepnila April in z vidnim naporom popila nekaj požirkov.
»PoÄivati mora, gremo pusti ji malo zasebnosti,« je Chloe strogo rekla Jaydanu in mu s prstom pokazala proti vratom. Grdo je pogledala v svojega moža in oba otroka, ki so se drenjali pri vratih. NihÄe ji ni oporekal in so jo nemo ubogali. Jaydan je priprl vrata sobe in z glavo nakazal prijatelju, da je bolje, da se umakneta ven na verando. Thomas je odpeljal avto na njegovo mesto in se pridružil moÅ¡kim na verandi. Jaydan jim je tiho poroÄal o Aprilinem stanju in posluÅ¡al kaj so imeli oni za povedati glede posestva, saj ga kar nekaj Äasa ni bilo.
April je zaprla oÄi, a ni spala. Chloe je tiho pospravila Apriline stvari v omaro.
»OpraviÄujem se,« je polglasno Å¡epnila April.
Chloe se je zdrznila. PrepriÄana je bila, da April spi. Takoj je priÅ¡la bližje postelji in jo ustrežljivo pogledala. PrepriÄana je bila, da April nekaj potrebuje.
»Pot je bila zame preveÄ naporna. ResniÄno sem izÄrpana. OpraviÄujem se, Äe delujem hladno ali malo vzviÅ¡eno. Nikogar od vas nisem pozdravila ali se s kom spoznala. Jaydan mi je ves Äas pripovedoval o ranÄu in o vas. Veselila sem se, da vas bom spoznala. Toda, ko smo prispeli resniÄno nisem imela moÄi za niÄ, tudi za preproste besede ne. Nikogar nisem hotela užaliti. Upam, da mi boste pogledali skozi prste,« se je opraviÄila. Ker Chloe ni priÄakovala takih besed, je za kratek hip ostala tiho. April je izkoristila njeno molÄeÄnost in nadaljevala: »Hvala Chloe, ker si poskrbela za moje stvari.«
»Oh, April. NihÄe ti ne zameri niÄesar. Razumemo tvojo utrujenost. Poleg tega si resniÄno slabo delovala, ko te je Jaydan prinesel iz avta. Ne obremenjuj se z neumnostmi. No, Å¡e vedno delujeÅ¡ zelo utrujeno, Äeprav se je nekaj barve vrnilo v tvoje lice. VeÄerja bo vsak Äas, a lahko ti prinesem krožnik juhe od kosila,« ji je nežno odvrnila Chloe in jo potrepljala po dlani, ki je poÄivala na njenem trebuhu.
»Hvala, a zdaj ne bi mogla jesti. ObÄutek imam, da niÄesar ne bi mogla zadržati v želodcu,« ji je žalostno odvrnila. »Bi te pa prosila, da mi pomagaÅ¡ vstati. Moram v kopalnico,« je dodala in z zdravo roko odgrnila odejo s katero je bila pokrita. Chloe jo je preseneÄeno in hkrati prestraÅ¡eno pogledala. Å e predno je uspela kar koli reÄi, se je April nasmehnila in ji pojasnila. »Glej, nisem tako hudo nebogljena, kot mogoÄe delujem. Lahko vstanem in naredim nekaj poÄasnih korakov. V nasprotnem me ne bi izpustili iz bolniÅ¡nice ali pa bi si najela strokovno medicinsko pomoÄ. Samo moj zdravnik in Jaydan sta se mimo moje volje odloÄila, da mi bosta zaradi potovanja poveÄala odmerek protiboleÄinskih tablet in jim dodala majhen odmerek pomirjevala, ki naj bi sprostil miÅ¡ice. Verjameta, da je to zmagovalna kombinacija, jaz vem, da je pogubna. Jutri bom že veliko bolje. Samo pomagaj mi sesti in mi podaj mojo palico, prosim.«
»VeÅ¡, nikjer nisem videla tvoje palice, najverjetneje je Å¡e v avtu ali pa jo je eden od moÅ¡kih odložil kam v dnevno sobo. Kaj, ko bi poklicala Jaydana, da ti pomaga?« je prijazno vpraÅ¡ala Chloe. Verjela je Aprilinim besedam, a ker je ženska delovala resniÄno slabo, se je bala, da bi lahko padla. Vseeno ji je pomagala, da je sedla na rob postelje.
»Nikar ne kliÄi Jaydana. Dolgo je bil odsoten, verjetno se z Jacobom pogovarjata o pomembnejÅ¡ih stvareh. MogoÄe bi mi ti pomagala do kopalnice, saj potrebujem samo malo opore zaradi ravnotežja,« jo je April proseÄe gledala.
»Poskusila bom,« se ji je nasmehnila Chloe in ji pomagala na noge. Nekaj je bilo na April, kar ji je vzbudilo željo, da ji ustreže. Pod velikim obližem na bradi in Äeljusti, se je skrival lep in mladosten obraz, ki je trenutno potreboval soÄutje, žensko soÄutje. S poÄasnimi koraki sta se odpravili v kopalnico. »Naj ti pomagam,« je predlagala Chloe. Pomislila je, da bo April nerodno pred njo, a se je zmotila.
»Hvaležna ti bom, Äe mi boÅ¡ pomagala. OÄitno sem malo precenila svoje sposobnosti. Kriva so zdravila. Prosim, ne dovoli, da mi Jaydan kdaj naskrivaj kaj podtakne,« jo je rotila. Chloe ji je zarotniÅ¡ko prikimala. Razumela jo je in se v sebi strinjala z njeno željo po kontroli svojega zdravljenja.
»Ali je Jaydan kdaj omenil, da sem jaz naredila naÄrt za hiÅ¡o? VeÅ¡ nisem mislila, da ga bo kdaj uporabil,« je iskreno rekla April, ko sta se poÄasi vraÄali proti postelji.
»Si res ti naredila naÄrt? HiÅ¡a mi je zelo vÅ¡eÄ, tako funkcionalna je in ima zelo dobro razporejene prostore! Kapo dol, res si naredila mojstrovino,« je vzkliknila preseneÄena Chloe. »DrugaÄe pa ne, ni omenil, tako kot ni omenil, da je poroÄen. Å ele na veÄer tvoje nesreÄe je Jacobu omenil, da je poroÄen. Najbrž mu tudi takrat ne bi, Äe mu ne bi Jacob prigovarjal, da je Äas, da si poiÅ¡Äe ženo in zaživi pravo življenje,« je nelagodno priznala Chloe.
»Oh nikar naj ti ne bo nelagodno,« se je nasmehnila April, ko je spet sedla na posteljo. »Imela sva dober zakon, a sva se nekega dne grdo sprla in se v jezi razÅ¡la. Nobenega kontakta nisva imela in tudi jaz nikoli in nikjer nisem omenila njega. VeÅ¡, Äe ne bi bil tako presneto trmast in vztrajen pri tem, da mi hoÄe pomagati, zdaj ne bi bila tukaj. Lahko bi odÅ¡la v kakÅ¡no zdraviliÅ¡Äe, kjer bi skrbeli zame. No, to sem naÄrtovala, a mi Jaydan ni dovolil,« ji je zaupala svojo resnico.
»Ja, Jaydan je zelo trmast moÅ¡ki. Vedno doseže tisto, kar si zada,« je Chloe razumevajoÄe prikimala in ji dvignila nogo v mavcu na majhno blazino, ki jo je pripravila ravno za ta namen. Pokrila je April in jo prijateljsko pogledala. »Ali potrebujeÅ¡ Å¡e kaj?«
»Ne, niÄ ne potrebujem, hvala. MogoÄe le malo spanca,« se je April uspela nasmehniti. »Kdo bi si misli, da po tolikem Äasu dremeža in spanja potrebujem spanje?«
»Tvoje telo se zdravi in imaÅ¡ moÄna zdravila, normalno je, da potrebujeÅ¡ spanje,« se je nasmehnila tudi Chloe. April ji je bila vÅ¡eÄ. ÄŒutila je, da bosta z lahkoto postali prijateljici. »Moram v kuhinjo. Pripravila sem ti zvonÄek, Äe boÅ¡ kar koli potrebovala samo pozvoni z njim, takoj bom priÅ¡la. Zdaj pa kar zaspi,« ji je materinsko dejala, Äeprav je bila le nekaj let starejÅ¡a od nje.
»Hvala Chloe, resniÄno cenim ves tvoj trud,« je zaÅ¡epetala April in se prepustila utrujenosti, ki jo je zazibala v spanje.
Jaydan je stal poleg postelje in opazoval speÄo ženo. Ljubljeno ženo, je kriÄalo njegovo srce. Prižgal je majhno svetilko na svoji strani zakonske postelje. Žal mu jo je bilo buditi, a moral je. ÄŒas je bil, da nekaj poje, da bi lahko vzela Å¡e svoja zdravila. Å e za nekaj dni je imela antibiotike, zdravniki niso hoteli dovoliti, da bi utrpela morebitne posledice notranje krvavitve, ki jo je dobila v nesreÄi. PoÄasi je sedel poleg nje in jo Å¡e nekaj trenutkov opazoval. PoÄasi jo je pobožal po obrazu in nalahno stresel za ramo. Ob tem ji je tiho prigovarjal, da se mora zbuditi. ÄŒez nekaj trenutkov je res odprla oÄi. Nekajkrat je pomežiknila, da bi se resniÄno prebudila. Podzavestno je izgovorila njegovo ime.
»Tukaj sem. Na mojem ranÄu si. Zdaj bo vse v redu,« ji je hotel pomagati, da se Äim prej prebudi in zave kje je.
Za hip je zaprla oÄi. Zavedala se je moÅ¡kega ob sebi. Bil je kot najlepÅ¡i angel. Njegovi temni, rahlo predolgi lasje so se na koncih kodrali, njegove jantarno rjave oÄi so izžarevale meÅ¡anico skrbi in ljubezni. Zaželela si je, da bi jo objel in jo nikdar ne pustil iz svojega objema. Toda to je bila zadnja stvar, ki bi mu jo dovolila izvedeti.
PoÄasi je spet rekel njeno ime in jo poÄasi privzdignil v pol sedeÄi položaj. Vzel je krožnik z njeno veÄerjo, ostali so pojedli že pred dobro uro. »MoraÅ¡ nekaj pojesti ,da boÅ¡ lahko vzela zdravila,« ji je razložil.
Samo pokimala mu je in se nato zazrla v vrata za njegovim hrbtom. Nasmehnila se je deklici, ki je kukala v sobo. »Ti si najbrž Abi? Prosim vstopi.«
Deklica ni potrebovala dodatne spodbude, urno je smuknila v sobo in se ustavila za Jaydanovim hrbtom. Radovedno je opazovala April.
»Kaj ko bi sedla na posteljo, da te bolje vidim?« ji je nežno predlagala April.
»Smem?« je plaho vprašala deklica.
»Seveda,« sta v en glas odgovorila Jaydan in April.
»April Å¡e ni pojedla svoje veÄerje,« je mirno razložil Jaydan in ji nesel hrano proti ustom.
»Saj lahko sama jem,« se je skušala upirati April. »Samo mizico mi daj bližje,« je rekla in z glavo nakazala na servirno mizico, ki jo je Jaydan prinesel posebej za njo.
»Jutri. Danes je za teboj prenaporen dan,« je nadaljeval mirno in potrpežljivo Äakal, da bo odprla usta.
Vdana v usodo, da ga ne bo prepriÄala, je le komaj vidno prikimala in mu ustregla.
»OÄka pravi, da si imela hudo prometno nesreÄo in da moraÅ¡ Å¡e nekaj Äasa poÄivati,« se je opogumila Abi in zaÄela kramljati z April.
»Ja, tvoj oÄka ti je prav povedal,« ji je odvrnila April med grižljaji.
»Jaz pa povem obema, da se s polnimi usti ne govori. Kasneje se lahko pogovarjata do mile volje,« se je zahihital Jaydan in tako umili svojo grajo.
Abi in April sta se samo zgroženo spogledali in bruhnili v smeh.
»Sploh me ne jemljeta resno,« je zamrmral Jaydan sam zase in nemoÄno dvignil oÄi navzgor, kot bi iskal pomoÄ od vseviÅ¡njega in si s tem prislužil dodaten ženski smeh. Skril je svojo radost, ker se je danes April prviÄ smejala. Že tako je bil njen smeh od nesreÄe naprej redkost, a danes mu je pomenil veliko veÄ. Ne meneÄ se za njun smeh je vztrajal, da April Å¡e malo poje.
Chloe je sliÅ¡ala hÄerkin glas in je pohitela v glavno spalnico, saj ni želela, da deklica moti April. Na vratih je obstala, saj sta se Abi in April smejali, Jaydan pa je deloval nemoÄno. Å e sama se je morala nasmehniti. April jo je opazila in jo povabila naprej. Abi pa se je takoj zaÄela opraviÄevati, da sta ji April in Jaydan dovolila sedeti na postelji. Ker se je Jaydan takoj zavzel za deklico, se je morala Chloe pomiriti, Å¡e predno je uspela kar koli reÄi. Ponudila se je, da bi ona nahranila April in kaj hitro iz Jaydanovega pogleda spoznala, da je to bila napaka. Predno se je Jaydan vrnil z April je bila prepriÄana, da Jacob pretirava in da Jaydan ne more Äutiti niÄ do odtujene žene, Äe je nikoli ni omenil. A sedaj si je morala priznati, da se je motila. Poznala je Jaydana in to kar je sedaj videla, je bil zadosten dokaz o njegovi naklonjenosti do žene. Ker niÄesar niso potrebovali se je vrnila v kuhinjo.
Jaydan je poskrbel, da je April pojedla vse kar ji je prinesel ter spila svoja zdravila. Nekaj kratkih minut je dovolil Abi, da se je pogovarjala z April in jo potem poslal k mami, saj je morala April Å¡e malo poÄivati. ÄŒeprav se je April hotela upreti, se ni, saj se je resniÄno poÄutila izÄrpano. Obljubila si je, da bo takoj, ko bo lahko delala, naredila prispevek o povezavi med utrujenostjo, poÅ¡kodbami in zdravili, saj se ji je njeno stanje zdelo precej nenaravno in že na meji smeÅ¡nega.
Jaydan je poskrbel, da je spet ležala v postelji. Sklonil se je bližje k njej in ji Å¡epnil: »Trenutno nimam veliko možnosti, da ti v celoti odstopim sobo. Pred mojimi delavci se tudi ne spodobi, da bi se izselil. Zato si bova delila sobo in posteljo. Saj ne bo prviÄ. A da te ne bo skrbelo, ti obljubim, da se bom vedel tako kot se spodobi med prijatelji. ÄŒeprav si uradno Å¡e vedno moja žena, vem, da se ne moreva vesti kot prava zakonca. Predvsem, ker dvomim, da bi si ti to želela.« Nalahno jo je poljubil in urno dvignil pladenj na katerem ji je prinesel veÄerjo in zdravila ter jo pustil samo.
»Prijatelja!« ji je odzvanjala beseda skozi možgane. Je to vse kar Äuti do nje? Vso pravico ima do tega! MogoÄe je tako tudi najbolje. ÄŒe bosta prijatelja, bo njeno srce dokaj na varnem. Že res, da ji bo težko. Težko bo prenaÅ¡ala njegovo bližino in se pri tem zavedala, da med njima nikdar veÄ ne bo kot je bilo. Ne bo je prizadel veÄ, kot jo je že. Ja, to bi lahko preživela. Potolažena je zaspala.
Prvi teden bivanja pri Jaydanu je April minil, kot bi mignil. V kratkem Äasu je vzpostavila nekakÅ¡no rutino življenja. Res, da se je morala skregati z Jaydanom, da je dosegla svoje. A Äe se je uklonila njegovi volji in priÅ¡la k njemu, je hotela sama odloÄati o tem kako bo preživela dan. Njegova ideja, da bo ležala v spalnici ali poležavala v dnevni sobi ji je bila odbijajoÄa in nesprejemljiva. Že prvo jutro sta se trikrat skregala, Å¡e predno sta zapustila spalnico. Nato sta si Å¡e dopoldne skoÄila v lase in si povedala kaj si mislita. Toda po prvem dopoldnevu in burni izmenjavi mnenj sta postavila temelje skupnega sobivanja, po tistem sta lahko zaÄela prijateljski odnos, ki je oÄitno godil obema. April je sedela na oblazinjeni klopi na verandi in opazovala Abi in Timija, ki sta za mizo risala. Nasmehnila se je obÄutku domaÄnosti in se nehote spomnila prvega jutra pod Jaydanovo streho. ZveÄer je od izÄrpanosti in vpliva zdravil hitro zaspala. Å e predno je utonila v spanec, ji je Chloe prinesla njeno palico in ji pripravila obleko in spodnje perilo, da se bo zjutraj lahko oblekla. Ni sliÅ¡ala Jaydana, ko je priÅ¡el v sobo in legel na svojo stran postelje. ÄŒeprav se nista videla Å¡est let, se njune navade niso kaj posebno spremenile. Chloe ji je pripravila posteljo na desni strani in Jaydan je spal na svoji priljubljeni levi strani postelje. Zbudila se je, ko so prvi jutranji žarki posvetili na obzorju. Naspala se je. Nekaj Äasa je ležala in opazovala svetlobo, ki se je krepila za velikim, nezastrtim oknom. PremiÅ¡ljevala je o svojem življenju in predvsem o tem, kako naj se Äim prej spet postavi na svoje noge. Svetloba se je okrepila, da je lahko nekaj Äasa opazovala speÄega Jaydana. Njegov obraz je bil sproÅ¡Äen in lahko bi rekla zadovoljen. Spal je v svoji priljubljeni pozi, na trebuhu z eno roko ob telesu in drugo nad glavo. No, moral si je priznati, da je to njegova druga najljubÅ¡a poza, najraje je spal tako, da je njo stisnil v svoj objem in sta bila tesno privita drug ob drugem. A teh Äasov že zelo dolgo ni veÄ. Ni hotela sanjariti o svojem možu in se spominjati življenja, ki ga ni veÄ. ÄŒeprav je se je prepriÄevala, da ga je prebolela in zaprla to poglavje svojega življenja, je sedaj spoznala, kako zelo se je motila. Njena ljubezen do njega je postala Å¡e bolj Äista in tista prava. Dokler ga ni videla ob svoji bolniÅ¡ki postelji se je z lahkoto pretvarjala, a sedaj si je morala priznati resnico. PoÄasi je vstala in se odpravila v kopalnico. Potrudila se je, da ga ne bi zbudila. Z naporom se je preoblekla iz kratke, poletne pižame, ki ji jo je sinoÄi Jaydan vsilil.
ÄŒeprav ni spraÅ¡evala, je bila prepriÄana, da je kar nekaj kosov v njeni garderobi kupila Madison, glede na njene trenutne potrebe. Za pižamo ji je bila hvaležna, ostalo se ji je zdelo potrata Äasa in denarja. Chloe ji je izbrala svetlo modro kratko oblekico s Å¡irokimi naramnicami in dokaj zaprtim dekoltejem. Oblekica je bila nova v njeni garderobi in ob pogledu svoje podobe v ogledalu, ni bila veÄ prepriÄana, da je Madison sama izbirala nova oblaÄila. Obleka je bila vsaj barvno gledano v Jaydanovem stilu. Velikokrat ji je rekel, naj nosi modro barvo, ki poudari njene oÄi. V kopalnici se je zadržala kolikor je mogla dolgo in se nato hotela odpraviti v kuhinjo. Jaydan ji je veliko pripovedoval o njihovem naÄinu življenja in pomislila je, da bi lahko za vse skuhala kavo, Äe je že budna. A ni Å¡e dobro odprla vrata kopalnice, ko je zagledala namrÅ¡Äenega Jaydana pred vrati. Brez pomislekov jo je poÅ¡teno okregal, ker je Å¡la sama v kopalnico, saj bi lahko padla ali se kako drugaÄe Å¡e dodatno poÅ¡kodovala.
Nekaj kratkih trenutkov ji je držal pridigo in ji zabiÄal naj ga drugiÄ pokliÄe ali zbudi. Ko se je za trenutek ustavil, da bi zajel sapo je izkoristila trenutek in mu takoj povedala, da je Äisto sposobna sama poskrbeti za najnujnejÅ¡e potrebe in da ne misli s tem obremenjevati ne njega in ne Chloe, Å¡e najmanj Chloe, ki mora sama voditi gospodinjstvo in skrbeti za dva otroka in pet moÅ¡kih ter sedaj Å¡e za njo. Po nekaj grdih besedah in Å¡e grÅ¡ih pogledih sta se dogovorila, da bo poiskala pomoÄ, Äe bi se slabÅ¡e poÄutila ali Äutila, da jo potrebuje. April je že mislila, da je to konec njunega priÄkanja, ko je le opazil njeno obleko. Spoznal je, da se ne misli vrniti v posteljo in v njej prebiti veÄino dneva. Vnel se je Å¡e hujÅ¡i prepir. VeÄinoma sta Å¡epetaje sikala en na drugega, saj nista hotela, ob neÄloveÅ¡ko zgodnji uri, prebuditi speÄih ljudi v hiÅ¡i. April se ni zavedala, da je Jaydan zlovoljen tudi zato, ker je bil ljubosumen, da jo bodo njegovi delavci videli tako naravno ljubko in Å¡e lepÅ¡o, kot je bila v Äasu njunega zakona. Ni mu bila vÅ¡eÄ misel, da jo bo moral deliti z njimi, saj jo je hotel samo zase. Pogumno se mu je postavila po robu, da ne bo cele dneve poležavala v spalnici. Iznesla je kar nekaj argumentov, katerim ni mogel ugovarjati. V tem prepiru ji je moral prepustiti zmago.
Prav tako ga je prisilila, da je jemanje zdravil prepustil njej. OdloÄno se je uprla protiboleÄinskim tabletam, Å¡e posebno poveÄanemu odmerku, ki ji ga je hotel vsiliti. Na koncu je ves razdražen odÅ¡el v kopalnico in ona je lahko poÄasi s pomoÄjo palice odkorakala do kuhinje. Ugotovila je, da jo je Chloe prehitela. Voda za kavo je že skoraj zavrela. Vljudno je voÅ¡Äila dobro jutro in se opraviÄila, Äe sta jo s prepirom zbudila. Chloe se ji je samo nasmehnila in zatrdila, da je nista zbudila in da ni sliÅ¡ala njunega prepira. Priznala je, da je sliÅ¡ala glasove in da je predvidevala, da se kregata, a ni mogla razloÄiti besed. Zatrdila ji je, da ju drugi niso mogli sliÅ¡ati in tako pomirila njen strah, da sta koga prebudila. April ji je brez zadržkov povedala o Äem sta se prepirala. Ravno, ko je zakljuÄila, je v kuhinjo vstopil Jaydan in sedel poleg April, ki se je udobno namestila za mizo. Kmalu so priÅ¡li Å¡e ostali.
April se jim je predstavila in opraviÄila za vÄerajÅ¡nje slabo poÄutje, seveda je Jaydanu namenila grd pogled, saj je bila prepriÄana, da so bila kriva zdravila, ki ji jih je vsilil, ponovno mu je na prijazen naÄin povedala, kako Å¡kodljiva so vsa ta zdravila in na preseneÄenje dobila pritrdilno kimanje njegovih delavcev. Pogovor je hitro prerastel v prijateljskega. Vsi so jo lepo sprejeli in ji niso niÄesar zamerili. MoÅ¡ki so popili kavo in odÅ¡li po prvih jutranjih opravkih, April pa je delala Chloe družbo dokler je pripravljala zajtrk. April je vsako jutro vstajala tako zgodaj. Preprosto ni mogla spati. S Chloe sta se resniÄno spoprijateljili. Tudi Abi ji je v tako kratkem Äasu prirastla k srcu. Dekletce je bilo radovedno in polno energije. April ji je dovolila, da ji je vsako dopoldne poÄesala dolge svetle kodre in ji naredila priÄesko. Enkrat ji je lase spletla v kito, drugiÄ ji je naredila Äop ali figo ali jih preprosto samo spela s svojimi pisanimi sponkami in drugimi lasnimi okraski.
Chloe se je zgražala, a se April ni pustila prepriÄati naj dekletcu ne dovoli igrati se z njenimi lasmi. Popoldne jo je Abi ponovno poÄesala in ji pustila lase prosto padati po hrbtu, to naj bi bila priprava na spanje. Ko so moÅ¡ki prviÄ videli Aprilino priÄesko, so se le zaÄudeno spogledali, a ko jim je April razložila, da so to Abine mojstrovine in jim zabiÄala, naj se ne smejijo in zgražajo, so se tudi oni pomirili. Res, da so se veÄinoma muzali, a niÄesar niso komentirali. Vedela je, da razumejo njeno dobro voljo, da dovoli dekletcu svobodo umetniÅ¡kega izražanja. Deklici je veliko pomenilo, da so zaupali v njeno kreativnost.
Po tihem si je April v njihovih oÄeh prislužila dodatne pozitivne toÄke. V resnici so vsi sprva mislili, da je April navadna plehka zvezdnica, a so kaj hitro spoznali, da v resnici ni taka. Poleg jutranjega Äesanja, sta z deklico redno sedeli na terasi, kjer ji je April brala. Tudi Timi je nemalokrat sedel poleg in posluÅ¡al. Sam je bil dokaj zadržan fant, a April ga je s svojo naravnostjo pritegnila v svojo bližino. Zdaj ju je opazovala pri risanju, Abi je bolj ÄeÄkala, saj ji risanje ni bilo ravno pri srcu, medtem ko je Timi prav užival. Jutri jo bo Jaydan peljal, da ji snamejo mavec z roke. Chloe se je ponudila, da jo ona pelje, a jo je Jaydan preprosto zavrnil. Ko bo imela obe roki gibljivi, bo lahko pomagala Chloe. Zdaj se je veliko družila z otrokoma in ji vsaj to skrb vzela z ramen. Rada se je družila z njima. Rada je imela otroke in od nekdaj je znala z njimi.
Kasneje bo lahko pomagala Chloe tako, da bo vsaj olupila krompir ali nasekljala Äebulo, tisto kar je lahko delala sede. ÄŒeprav je bila slavna in je živela Äisto drugaÄno življenje od tega na ranÄu, je vedno ostala skromna ženska in nikoli ji ni bilo težko poprijeti za kakrÅ¡no koli delo.
Po zajtrku sta se Jaydan in April odpeljala v mesto. Najprej sta Å¡la v bolniÅ¡nico, kjer so April poslikali roko in se prepriÄali, da je prav, da ji snamejo mavec. Zdravnik je hotel Å¡e sliko noge, pravzaprav kolena, ki je utrpel najveÄ poÅ¡kodb. NatanÄno je preuÄil njene izvide in jo pregledal. Zamenjal je obliž na njeni bradi in ji dovolil, da ga Äez nekaj dni sama sname. Napisal je recept za kremo, ki bo vsaj malo ublažila brazgotino. DoloÄil je datum novega pregleda, ko ji bodo odstranili Å¡e mavec z noge. Vmes sta veselo kramljala. Zdravnik je bil ves navduÅ¡en, da je lahko spoznal slavno April Williams in se je resniÄno razgovoril. Njegov brat je imel svoj Äasopis in je bil v upravnem odboru lokalne televizijske hiÅ¡e. April je iskreno iznesla svoje dobro mnenje o tedniku, ki ga je imela priložnost prebrati v teh nekaj dneh, kar je bila pri Jaydanu. Zdravnik je izkoristil priložnost in navrgel April, da pri Äasopisu potrebujejo novinarja ter pri tem namignil, v kolikor ji je dolgÄas, lahko nekaj Äasa piÅ¡e za njih.
Vse je mojstrsko speljal, kot bi resniÄno samo kramljala, Äeprav je predlog imel vnaprej pripravljen. Vedel je, da bo on zdravil April in seveda je to omenil bratu, ki je takoj videl priložnost dobiti dobro novinarko za svoj Äasopis. Sprva je April ugovarjala, da je to lokalni Äasopis in da ne bi znala pisati za njih, a jo je veÅ¡Äi govorec v medicini prepriÄal v nasprotno. Omenil ji je Älanke, ki jih je pisala novinarka, ki je zaradi družinskih obveznosti dala odpoved, katerim bi bila ona, kot tujka tukaj, kos. April se je poslovila od zdravnika s telefonsko Å¡tevilko njegovega brata, gospoda Smitsona, odloÄena, da ga pokliÄe. Svoj prenosnik je imela tukaj in zakaj ne bi združila koristno s prijetnim. Rada je pisala. Jaydanu je bila ideja prav tako vÅ¡eÄ in je podprl zdravnika. Seveda April ni niti slutila, da je vse v Jaydanu proslavljalo. Ob prvi omembi Äasopisa se je razveselil, da se njegova skrita želja, da bi April prepriÄal, naj si tukaj najde delo v katerem uživa, zaÄenja uresniÄevati.
ÄŒe bo delala tukaj, jo bo lažje prosil, da ostane z njim. Že, ko sta se peljala v mesto, mu je omenila, da bi se rada ustavila v knjigarni in kupila otrokoma darilo. Za Abi je imela v mislih barvanko in knjižico z nalepkami, za Timija pa pravi otroÅ¡ki slikarski pribor. Ker jo je Jaydan zaÄudeno pogledal, mu je razložila kako je opazila, da fant prav ljubi risanje in da je nadarjen. Sprva se je uprl njeni želji, da ji pomaga v knjigarno, želel je, da ga poÄaka v avtu, a je kaj hitro obupal. Sam res ne bi znal izbrati pravih stvari. Zato ji je vdan v usodo pomagal v knjigarno. Na njuno sreÄo je starejÅ¡a gospa, lastnica knjigarne, imela Äas in se jima je v celoti posvetila. Za April je prinesla stol in ji ga postavila poleg pulta. Nato sta se posvetili darilom. April je razložila kaj si želi in ženska je izbirala med svojimi artikli.
Zabaval se je, ko jo je opazoval s kakÅ¡no natanÄnostjo April izbira darila. Abi in Timija je spoznala pred dobrim tednom dni in je že bila tako ljubeÄa do njiju, kakÅ¡na bi Å¡ele bila do svojih otrok? SrÄno je upal,da bo imel priložnost to videti na svoje oÄi. A April ni mislila samo na otroka, ko je enkrat zapadla v nakupovanje, so ji možgani delali s polno paro. Spomnila se je, da ji je Chloe pripovedovala o požaru in pri tem omenila, kako pogreÅ¡a nekatere svoje stvari, med drugim tudi kuharske knjige in svoj blok kamor je zapisovala recepte. April ni gledala na ceno in je za Chloe izbrala tri kuharske knjige, lep blok in kemiÄni svinÄnik. Vedela je, da ima Chloe v predalu kup listkov, kamor je zapisala recepte, ki jih je videla na televiziji ali si jih je prepisala z interneta. Dovolj Äasa ima, da jih za njo prepiÅ¡e v blok.
Nakupljeno, ki je preseglo sprva omenjena darila, je Jaydan spravil na zadnji sedež, Å¡e prej je April pomagal sesti v avto. Ob spremljavi obema vÅ¡eÄni glasbi, ki je prihajala iz njegovega predvajalnika, sta se klepetaje odpravila domov. April se je zavedala, da sta danes na nekakÅ¡en naÄin v resnici prviÄ sama po Å¡estih letih. Pravzaprav, zdaj sta se prviÄ resniÄno pogovarjala. Med njima ni bilo napetosti in nobene potrebe po spopadu volj ali navzkrižju želja. April se je sprostila in se prepustila dobremu vzduÅ¡ju. Jaydan se je zavedal njene sproÅ¡Äenosti. ResniÄno se je trudil, da bi ji privabil pristni nasmeh na obraz. Sedaj je užival v sadovih svojega truda. Upal je, da bosta poÄasi vzpostavila prijateljski odnos in ga kasneje poglobila, oziroma ponovno obudila ljubezen, ki je nekoÄ bila iskrena. April se je odloÄila, da bo Jaydanu poplaÄala za njegovo skrb. Imela je dovolj denarja. Nikdar ni bila razsipna in imela je dobrega finanÄnega svetovalca.
Njen denar je bil dobro naložen in v resnici je bila do konca življenja preskrbljena, Äe ne bo po nepotrebnem razsipavala. Nekaj denarja ali delnic bo dala Jaydanu, da dokonÄno uresniÄi svoje sanje glede ranÄa. A trenutek ni bil pravi, da bi mu to omenila. Vedela je, da ne bo hotel sprejeti njenega denarja. Trenutno dobro razpoloženje ni hotela prekiniti s prepirom o financah. Z njim se je raje pogovarjala o ranÄu in ljudeh na njem, omenila mu je, da bo resniÄno poklicala urednika lokalnega Äasopisa in sprejela delo za njihov tednik. Å la je tako daleÄ, da ga je vpraÅ¡ala, o Äem bi lahko pisala. Hotela je sliÅ¡ati njegovo mnenje. Malo iz neke davne, pozabljene navade in malo, ker je resniÄno cenila njegovo mnenje. Vožnja ji je minila zelo hitro in skoraj je bila razoÄarana, da sta že prispela.
Uživala je v Jaydanovi družbi. Ustavil je pred vhodom in ji pomagal izstopiti, brez vpraÅ¡anja jo je dvignil v svoje naroÄje in odnesel po stopnicah v hiÅ¡o. Nasmehnil se je otrokoma, ki sta ju priÄakala na vratih in jima namignil naj prideta v dnevno sobo in sedeta poleg April. Skrivnostno jima je rekel, da jima je April kupila darila, a da jih mora najprej vse prinesti notri predno jih razdeli. Tudi Chloe se jim je pridružila v dnevni sobi, saj jo je zanimalo, kako sta opravila pri zdravniku. Jaydan ji je namignil, naj mu pride pomagat. Otovorjena z vreÄkami, Å¡katlo in velikim zavitim paketom sta se vrnila v dnevno sobo. Vse sta zložila na mizico. Otroka sta z velikimi, radovednimi oÄmi opazovala Jaydana. »Kar ti razdeli darila, saj veÅ¡ kaj je za koga,« ga je April prosila tudi s pogledom. ÄŒeprav se prej ni zavedala, je sedaj Äutila rahlo utrujenost in boleÄine. Jaydan je skoraj odprl usta, da bi ji ponudil protiboleÄinsko tableto ali kaj drugega, a ga je prehitela in samo odkimala. Chloe je vseeno vpraÅ¡ala, Äe kaj potrebuje, in ko je tudi njej odkimala, je ženska obstala poleg, saj jo je zanimalo kaj je April kupila za otroka. Jaydan ji je samo toliko omenil, da je vse za njiju.
»Tako, vsi sedite?« je vpraÅ¡al Jaydan in pomignil Å¡e Chloe naj sede poleg April. »Pa poglejmo,« je nadaljeval in najprej segel v Å¡katlo. »Za malo princesko in ljubiteljico pravljic, ena velika knjiga pravljic,« se je nasmehnil in dekletcu podal omenjeno knjigo. »Potem je tukaj Å¡e nekaj,« je rekel in deklici, ki je z žareÄimi oÄmi že opazovala pisano naslovnico ponudil Å¡e eno knjižico s princeskami in nalepkami. Dekletce je vzhiÄeno vzkliknilo, saj ni priÄakovala dveh daril in skoraj planila April v objem.
Ta jo je le objela in obema povedala, da naj se nikar ne zahvaljujeta, dokler Jaydan ne razdeli vsega. »Pa poglejmo naprej, tukaj je nekaj knjig iz priljubljene zbirke Pet prijateljev,« je rekel Jaydan in z narejeno muko iz Å¡katle dvignil pet knjig in jih podal Timiju, ki jih je sprejel z ne skritim veseljem. »Da se ne boÅ¡ samo zabaval ob dogodivÅ¡Äinah mladih detektivov, ti je April kupila Å¡e nekaj bolj strokovnega,« je dodal in fantu ponudil knjigo. »Prvi koraki v slikarstvo?!!« je radostno in hvaležno krati vzkliknil fant in si knjigo privil na prsi. Pogledal je v April, ki mu je samo pomežiknila. »Pa poglejmo naprej. Tukaj je Å¡e barvanka in barvice v lepi roza Å¡katli. Mislim, da bo to za Abi,« se je zahihital Jaydan in dekletcu podal omenjeno. »In, da ne bodo ženske prikrajÅ¡ane, je tukaj nekaj revij za April,« je rekel in ji podal njen nakup. Nato se je namuznil: »Od tega darila bomo imeli vsi koristi Äeprav je namenjen Chloe.« »Upam, da sem prav izbrala,« se je vmeÅ¡ala Å¡e April, ko je Jaydan podajal knjigo po knjigo preseneÄeni Chloe. »V blok ti bom prepisala recepte z listkov, Äe želiÅ¡?« je tiho pripomnila April, ko jo je Chloe ganjeno opazovala. Ni mogla in ni hotela skriti drobnih solz, ki so napolnili njene oÄi. Polglasno je Å¡epnila besedico hvala in se sklonila ter April nežno poljubila na obraz.
»Nismo Å¡e konÄali,« ju je opozoril Jaydan in dvignil vreÄko. »Še eno darilce za Abi se skriva tukaj,« je nadaljeval in dekletcu podal Å¡katlo v kateri se je nasmihala Barbika, obkrožena s kupom svojih pripomoÄkov. »In vse ostalo v vreÄki je za Timija. Saj bi ti naÅ¡tel kaj je vse notri, a se bojim, da se bom zmotil, zato bolje, da sam preveriÅ¡ vsebino. Ta paket sodi poleg,« mu je rekel skrivnostno in mu podal vreÄko. Timi je poÄasi segel v vreÄko in zaÄel zlagati stvari na mizo. VsakiÄ je globoko vdahnil, medtem, ko se je njegov nasmeh Å¡iril. Kmalu so na mizi stali vsi slikarski pripomoÄki. Tempera barvice in ÄopiÄi, akrilne barve, pastelne barve,oglje in blok, svinÄniki, lonÄki, gobice in Å¡e par malenkosti. Fant je obÄudujoÄe zrl v svoje darilo.
»Kaj ne boÅ¡ odprl paketa?« ga je vpraÅ¡ala sestrica, ki je opazovala njegova darila, ki njej niso pomenila niÄ. LjubeÄe je držala svojo Barbiko in se že veselila, da jo bo lahko preoblekla in poÄesala, a radovednost, kaj je pod papirjem velikega paketa, ji ni dala miru.
»Seveda bom,« ji je nestrpno rekel Timi in stopil okoli mize, da bi odprl Å¡e zadnje darilo. »Slikarsko stojalo in listi!« je vzhiÄeno vzkliknil. »Te zdaj lahko objamem?« je vpraÅ¡al April in ji bojazljivo stopil bližje.
»Lahko, Äe si želiÅ¡,« se mu je nasmehnila April in prezrla Chloein pogled, ki je govoril, da je pretiravala z darili. Fant se je stisnil k njej in ji zaÅ¡epetal zahvalo. Abi ga je skoraj odrinila, ÄeÅ¡, da je zdaj ona na vrsti. Saj si je dekletce bolj lastilo April in navajena je že bila, da se pogosto stiska k njej. »Saj mi boÅ¡ brala iz moje nove knjige?« je vpraÅ¡ala, ko je svoj obrazek pritisnila k Aprilini rami. »VeÅ¡, da ti bom. MogoÄe bi se lahko tudi že zaÄele uÄiti Ärke, da si boÅ¡ lahko sama brala?« je odvrnila April in se rahlo oÅ¡tela, da se tega ni spomnila že v knjigarni, ko bi lahko kupila tudi kakÅ¡no primerno knjigo za uÄenje. A saj bo Å¡la kmalu na kontrolo in bo takrat popravila napako.
»Zdaj pa lahko pospravita svoja darila. Odnesita jih gor v vajino sobo,« je nežno rekla Chloe, kateri je bilo nerodno, da njena otroka utrujata April, ki je delovala precej utrujeno.
»Mislim, da lahko vse zložita na tiste police poleg televizije,« se je v pogovor vmeÅ¡al Jaydan in urno stopil, da bi premaknil nekaj okraskov, ki so zasedali omenjeni prostor. »Stojalo pa lahko nasloniÅ¡ sem,« je dodal in Timiju pokazal na prazen prostor med kotom sobe in omaro kamor bo zložil barve. Nasmehnil se je, ko je fant zažarel in s priÄakovanjem pogledal mamo, za potrditev, Äe sme.
»BoÅ¡ najprej malo poÄivala ali bi raje prej poklicala gospoda Smitsona?« je na videz lahkotno navrgel Jaydan.
»Najprej bom Å¡e malo premislila, se pogovorila s Chloe, kaj si ona misli, prelistala zadnjo Å¡tevilko tednika in si v glavi oblikovala svoje predloge, nato bom poklicala gospoda Smitsona,« mu je odvrnila in zaÄela vstajati. Prestregla je Jaydanov neodobravajoÄi pogled. »V kuhinjo grem, k Chloe, želim se pogovoriti z njo,« mu je razložila. Jaydan je, vdan v usodo, da ne bo poÄivala na sedežni, samo zmajal z glavo, Chloe pa ji je sledila v kuhinjo. Skrajnji Äas je že bil, da se posveti kosilu in živo jo je zanimalo o Äem se želi April pomeniti z njo, ter kdo je gospod Smitson.
April je sedla na svoje priljubljeno mesto, na klop v kotu verande. Od kar je priÅ¡la, je rada tam posedala. Prinesli so ji Å¡e lesen, preprost stol in nanj položili mehko blazino, da je lahko dvignila nogo. Uživala je v pogledu na posestvo. Okoli verande so rastle vrtnice, njihov vonj je prijetno odiÅ¡avil njeno priljubljeno mesto. Imela je tudi neoviran pogled na peskovnik in otroÅ¡ka igrala, ki jih je Jaydan velikoduÅ¡no postavil za Timija in Abi, ki sta se rada zadrževala na svojem igriÅ¡Äu v senci velikega koÅ¡atega drevesa od koder je bilo moÄ sliÅ¡ati razigrano ptiÄje petje. Sonce je poÄasi zaÄelo toniti za obzorje. Aprilin najljubÅ¡i del dneva. Trenutno je bila sama na verandi. Nekajkrat je globoko vdihnila in izdihnila in se v celoti sprostila. Potrebovala je to minuto Äiste sprostitve in predaje. VÄeraj se je dobro pogovorila s Chloe, ki je bila navduÅ¡ena, da bo April nova novinarka njenega priljubljenega Äasopisa. Neumorno je odgovarjala na Aprilina vpraÅ¡anja. April ji je tudi brez zadrega razložila svoje obÄutke in naÄrte ter omenila teme o katerih se bo pogovorila z gospodom Smitsonom. Pozno popoldne je poklicala gospoda Smitsona in se z njim kratko pogovorila. To dopoldne je priÅ¡el na obisk, kjer sta dorekla vse podrobnosti in podpisala pogodbo. Po kosilu je malo brala Abi iz velike knjige pravljic in spodbujala Timija, ko se je odloÄil, da se bo poskusil v ustvarjanju z ogljem. Napisala je tudi prvi prispevek in naredila osnutek za svojo rubriko, ki jo je imela pred nesreÄo. Jutri bo dokonÄala prispevek in ga poslala urednici ter preverila ali sploh Å¡e ima svojo kolumno. Jaydana skoraj ni niti videla, kar jo je veselilo. Njeni Äuti so v njegovi bližini oživeli. Zadnje kar si je želela je, da se ponovno brezglavo zaljubi vanj. Poznala ga je, a vseeno ni vedela, kaj se mu plete po glavi in kaj v resnici Äuti. Enkrat, ko on izgubi zaupanje ali naklonjenost do nekoga, je to dokonÄno in niÄesar ni kar bi lahko ta oseba naredila, da si ponovno pridobi njegovo zaupanje ali naklonjenost. Ona je izigrala Jaydanovo ljubezen. Sprla sta se in zapustila ga je. Že res, da jo je vzel pod svojo streho in da skrbi za njo, res, da je ves Äas ostal v bolniÅ¡nici ob njej, a tak on je.
NesebiÄen in odgovoren. Njegova vest mu je naložila, da poskrbi za njo, a to ne pomeni, da ji je oprostil ali da bo dovolil nekdanjim Äustvom ,da se ponovno prebudijo. Saj ji je rekel, da sta prijatelja. Kaj veÄ ona njemu nikdar veÄ ne bo pomenila. V kolikor podleže in si nespametno dovoli obuditi svojo ljubezen do njega, bo samo prizadeta. Namenoma jo bo pripravil do tega, da si prizna, da ga ljubi in potem on zavrgel njo. MogoÄe je pa vse to njegovo maÅ¡Äevanje? Prizadela je njegov ego in priÄakuje lahko vse, Å¡e tisto, kar si niti predstavljati ne more. Trenutno je bilo njeno srce v najveÄji nevarnosti. Ponovno imeti ljubezen za kratek trenutek in jo nato izgubiti, tega ne bi prenesla, ne bi preživela. Vse te misli so jo samo potrle, namesto, da bi naÅ¡la mir v tem trenutku, ko se dan preveÅ¡a v noÄ, se je ona borila z obupom svojih Äustev. Ponovila si je nekaj spodbudnih misli in zaÄela premiÅ¡ljevati o svojih naÄrtih in svoji prihodnosti. Kaj hitro so ji misli spet uÅ¡le svojo pot. Preletavala je svoje življenje. V hipu je ugotovila, kaj je pogreÅ¡ala zadnjih nekaj let svojega bleÅ¡ÄeÄega življenja. Mir, kotiÄek za sprostitev in ljubezen. Saj je vse to imela tudi v mestu, a Å¡ele tukaj so bile vse sestavine prave in so resniÄno dale njenemu življenju globlji pomen. Å ele ob Jaydanu se je poÄutila umirjeno. Å ele tukaj se je lahko napolnila s pozitivno energijo in naÅ¡la sebe. Tukaj! Tukaj, kamor ne sodi in kjer nikdar ne bo živela.
Jaydan je od daleÄ opazoval April. Videl je, ko je poÄasi s pomoÄjo palice priÅ¡la na teraso in sedla na klop. ÄŒeprav je bil dokaj daleÄ je naslutil njeno stisko in begajoÄe misli. Njen obraz je odražal Äisti obup. Ji je tako težko biti tukaj, na ranÄu? Je obupana zaradi svoje nesreÄe? Se je zaÄela spraÅ¡evati ali v mestu sploh Å¡e ima službo? Ni vedel. Dolgo je bila boj sama s seboj. OÄitno je predelala svoje temne misli, saj se je vidno sprostila in z neko zamaknjenostjo zrla v obzorje. KonÄal je svoje delo in se napotil proti hiÅ¡i. Niti za trenutek je ni izpustil iz svojega pogleda. ÄŒeprav se je pomirila je njen obraz Å¡e vedno deloval rahlo otožno. Sedel je poleg nje in se Å¡e sam zazrl v obzorje. Dnevna svetloba je skoraj v celoti pojenjala. Nežno jo je prijel za dlan. »Kaj je narobe?« je tiho Å¡epnil.
»NiÄ,« je zamrmrala nazaj in se samo bežno nasmehnila.
»Saj veš, da meni lahko vse poveš,« je nežno nadaljeval in jo na lahno objel preko rame.
»Res ni niÄ takega o Äemur bi imela kaj povedati. Preprosto malo sem preletela po svojem življenju,« mu je tiho razložila.
»VeÅ¡, da te poznam. Tvoj prijatelj sem. Lažje ti bo, Äe boÅ¡ povedala na glas,« se ni pustil tako zlahka odgnati. Sploh ne sedaj, ko je mirno prenaÅ¡ala njegov objem. Nevede je glavo naslonila na njegovo ramo. Take priložnosti kmalu ne bo veÄ dobil.
»Že nekaj Äasa Äutim, da mi nekaj manjka v vsej tej moji uspeÅ¡ni zgodbi. Vse sem imela, a mi je vseeno nekaj kalilo popolno sreÄo. V vsej slavi, se mi zdi, da sem izgubila sebe. Tukaj sem se spet naÅ¡la. NesreÄa je veliko tega spremenila. Ne vem kaj me Äaka jutri in kar je najbolj begajoÄe, v resnici me ne skrbi za prihodnost. Sproti se bom prilagajala. Samo vseeno obstaja nekakÅ¡en grenak priokus, da ne vem kako naj zaživim naprej,« je Äez nekaj trenutkov priznala. To mu je lahko priznala. To mu je bilo varno priznati. NiÄ takega ne more narediti, da bi jo pripravil, da mu prizna svoja Äustva do njega. Njeni možgani niso utrpeli poÅ¡kodb in za zdaj Å¡e ni nora. »Nisem ti se zahvalila, da si me pripeljal sem. ResniÄno mi je vÅ¡eÄ tukaj. Lepo posestvo imaÅ¡ in prijazni ljudje te obkrožajo,« je hitro nadaljevala in se skuÅ¡ala odmakniti iz njegovega objema. Ko jo je objel, ni zmogla zbrati toliko moÄi, da se odmakne. Želela si je njegovega objema. Potrebovala ga je.
»Ni se ti treba zahvaljevati. Vesel sem, da si se tukaj našla,« ji je nežno odvrnil in jo kratko poljubil vrh glave ter ji dovolil, da se odmakne od njega.
»Jutri zjutraj bom snela obliž z brade,« je tiho Å¡epnila. Vedela je, da bo brazgotina ostala. Zavedala se je ,da so lepotno popravili poÅ¡kodbo kolikor se je dalo. V sebi je sprejela dejstvo, da bo imela vidni spomin na nesreÄo. Ni bila tako zelo neÄimrna, da ne bi sprejela svojega videza, a vseeno ni vedela kaj lahko priÄakuje.
»Ne skrbi, ni tako velika in niti ne zelo vidna brazgotina. Ne bo pokvarila tvoje lepote, niÄ ne more pokvariti tvoje lepote,« ji je tiho odvrnil. Slutil je, da se malo boji kaj bo videla, ko bo snela velik obliž. »Naj ti ga jaz snamem,« ji je predlagal.
»Mislim, da je prav, da se sama sooÄim s tem,« je odvrnila in se nasmehnila. »Hvala, ker mi poskuÅ¡aÅ¡ dvigniti samozavest,« je dodala.
»Oh April. NiÄ ti ne dvigujem samozavest, dejstvo je, da si lepa ženska in jaz nisem slep. Poleg tega tvoja lepota izvira iz tebe, iz tvoje notranje lepote,« so se nekontrolirane besede usule iz Jaydanovih ust. Na sreÄo se je ustavil pravi trenutek, predno bi rekel Å¡e to, da jo ljubi in da bi jo ljubil tudi, Äe bi njen obraz bil neprepoznaven. »V tem ti ni treba biti sami, imaÅ¡ mene,« je vseeno dodal.
»Hvala ker tako misliš,« je skromno odvrnila in v nelagodju pogledala v temno obzorje. Ni mu hotela pokazati, kako je vesela njegovega iskrenega priznanja.
»Vse bo Å¡e dobro. BoÅ¡ videla,« je pristavil in vstal. Ponudil ji je dlan. »Pridi, veÄerja je že na mizi.« Pomagal ji je v hiÅ¡o. ÄŒeprav je bil iskren trenutek, ni zbral poguma, da ji prizna svoja Äustva in jo prosi, naj ostane z njim. Prezgodaj je Å¡e bilo. Najprej se mora sama navaditi na misel, da bi ob njem lahko naÅ¡la sreÄo.
Jaydan se je zbudil pred April. Hitro je opravil v kopalnici in se urno oblekel. Ravno je hotel zapustiti sobo in jo pustiti spati, ko se je prebudila. Zjutraj je vstajala takrat kot oni, Äeprav ji ni bilo treba, a po prvih dneh je obupal in ji nehal prigovarjati naj Å¡e malo ostane v postelji. VoÅ¡Äil ji je dobro jutro in jo nekaj trenutkov resno opazoval. Ni se smehljala, tako kot po navadi. Že je hotel oditi iz sobe, ko ga je ogovorila.
»Ali bi res bil ob meni, ko bom snela obliž?« je zaÅ¡epetala, da je komaj razloÄil njene besede.
»Seveda,« ji je ljubeÄe rekel in se vrnil do postelje, kjer je sedela.
»MogoÄe, ko konÄaÅ¡ z jutranjimi opravili, po zajtrku?« je negotovo vpraÅ¡ala.
»Kadar koli boÅ¡ ti pripravljena. Lahko tudi zdaj. Prej, ko ga boÅ¡ snela, prej se boÅ¡ privadila. Ne muÄi se. Videl sem tvojo brazgotino, res ni niÄ posebnega. Ne obremenjuj se,« jo je hotel potolažiti, Äeprav se mu niti sanjalo ni kako naj to zares naredi.
»Po zajtrku, prosim. Najprej bi jo rada videla in se navadila na njo, saj ne vem kako bodo ostali gledali na to. NoÄem jim pokvariti jutra ali teka,« je rekla bolj odloÄno in pri tem priznala Å¡e tisto, kar jo je skrbelo.
»April, nikomur ne boÅ¡ pokvarila jutra, Å¡e manj teka. PrviÄ, tvoja brazgotina sploh ni velika ali grda. DrugiÄ, vsi smo navadni, preprosti in delovni ljudje, navajeni smo na hujÅ¡e stvari. Si sploh opazila, da ima Andrew dva do pol odrezana prsta? In tretje, vsi so te iskreno sprejeli in te imajo radi. Zdaj se pa pomiri,« je rekel malo bolj strogo. PoÄepnil je k postelji in jo prijel za dlan. S svojim dotikom ji je hotel vliti vsaj malo poguma in ji dati nekaj svoje ljubezni.
Samo prikimala mu je. Opazil je drobne solze v njenih oÄeh. Urno je sedel poleg nje in jo potegnil v svoj objem. Tesno jo je privil na svoje prsi in jo poljubil na obraz. »Po zajtrku bova snela obliž, videla boÅ¡, da so tvoji strahovi neutemeljeni. Daj punca, vedno si bila pogumna,« ji je Å¡epnil in s prsti dvignil njen obraz proti sebi ter jo nalahno poljubil na ustnice. Tako nežno in hitro kot jo je poljubil, jo je tudi spustil in njeno glavo spet naslonil na svoje prsi. Ljubil jo je. Zdelo se mu je, da jo iz trenutka v trenutek bolj ljubi, Äe je to sploh bilo mogoÄe. ÄŒez trenutek je sprostil svoj prijem. »Najbolje, da greÅ¡ v kopalnico in se obleÄeÅ¡. Kava je že kuhana,« je ljubeÄe Å¡epnil.
»Hvala. Hvala za vse, Jaydan,« je Å¡epnila in se odmaknila iz njegovega objema. V hipu se je poÄutila samo in potrto. Le Äemu se je poskuÅ¡ala upirati želji, da se ponovno zaljubi vanj? To je bil nesmisel. Ves ta Äas ga je ljubila in sedaj je njena ljubezen samo svobodno zaživela in jo opomnila, da je ves Äas potlaÄeno tlela v njej.
»Naj ti pomagam,« je rekel in ji podal dlan.
»Hvala, saj lahko sama,« je odvrnila, a vseeno sprejela njegovo dlan, da bi lažje vstala. Poiskala je svojo palico in se s poÄasnimi koraki odpravila v kopalnico. Jaydan je pozorno spremljal njene negotove korake. Ko so se vrata za njo zaprla, je nekajkrat globoko vdahnil in izdahnil, da se pomiri, in se odpravil v kuhinjo. Ni hotel odgovarjati dojemljivi Chloe, zakaj je tako zmeden ali kakor koli drugaÄen kot po navadi.
April je zadnja priÅ¡la v kuhinjo. MoÅ¡ki so že skoraj popili kavo. Njeno mesto, ki so ji ga prepustili jo je Äakalo, prav tako dodaten stol za njeno nogo in seveda skodelica kave, kakÅ¡no je najraje pila.
»Kaj je dekliÄ, nisi snela obliža? Mislil sem, da ga boÅ¡. Nikar ne bodi strahopetna, vsaka rana potrebuje zrak, da se dokonÄno zaceli. Ena brazgotina ne sme izbrisati tvojega bleÅ¡ÄeÄega nasmeha,« je mimogrede navrgel Luke, najstarejÅ¡i od delavcev. Jaydan ga je grdo pogledal, saj jim ni povedal s kakÅ¡nimi pomisleki se bori April. Ni mu bilo vÅ¡eÄ, da nekdo dodatno muÄi April.
»Po zajtrku jo bom. Zdaj je prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala,« mu je odvrnila in se sproÅ¡Äeno nasmehnila. Je kar je in res nima smisla, da bi se zaradi tega slabo poÄutila. NiÄesar ni mogla spremeniti, lahko je le sprejela situacijo ali pa se po nepotrebnem muÄiti naprej, a tega si ni želela. Sedla je in z užitkom naredila požirek kave. Å ele nato je pogledala Jaydana, ki je bil rahlo vznemirjen, saj se je bal, da bo mislila, da jim je kaj povedal. Tudi njemu se je nasmehnila in pomirila njegove strahove. Vedel je, da je njen nasmeh iskren. Poznal jo je in poznal je njene variacije nasmehov. Tudi na televiziji je vedno vedel, kdaj se je resniÄno zabavala med vodenjem oddaje in kdaj so bili njeni nasmehi le zaigrana profesionalnost. OÄi so bile tiste, ki so odkrivale resnico. ÄŒeprav je znala zelo spretno narejeni nasmeh prenesti tudi v oÄi, ni mogla zaigrati tistega posebnega, veselega lesketa.
MoÅ¡ki so odÅ¡li po svojih opravkih, Chloe se je odloÄila, da bo najprej vklopila pralni stroj z brisaÄami in se nato posvetila zajtrku, April pa je zaÄela prepisovati recepte z listkov v blok. Ko je bil zajtrk na mizi, sta priÅ¡la Å¡e otroka in kmalu so se pridružili Å¡e moÅ¡ki. NihÄe ni veÄ omenjal Aprilinega obliža ali namere, da ga po zajtrku sname. Veselo so se pomenkovali. Predvsem so bili moÅ¡ki radovedni o njenih naÄrtih za pisanje za lokalni tednik. ÄŒeprav so o tem na dolgo in Å¡iroko razpravljali že pri veÄerji, so upali, da se ji je Å¡e kakÅ¡na ideja porodila Äez noÄ in hoteli so biti na tekoÄem. Po zajtrku so se razkropili vsak na svojo stran. Abi je hotela, da ji April prebere naslednjo pravljico iz njene knjige, a jo je ta z dolgo razlago zavrnila. ÄŒas je bil, da sname obliž. Abi se je zamotila s Äesanjem svoje nove Barbike. April pa bo poÄesala malo kasneje.
»Pridi, greva v najino kopalnico,« je predlagal Jaydan in dvignil stol ter ga odnesel v kopalnico. April mu je poÄasi sledila. Dokler se je ona namestila na stol, je Jaydan že pripravil kremo, ki jo bo utrl v njeno brazgotino. Namerno je stol obrnil tako, da se April ni mogla direktno gledati v ogledalu. Hotela mu je ugovarjati, a je samo odkimal in jo brez besed utiÅ¡al. Zaupala mu je in zato je dovolila, da on vodi vse skupaj.
»Pripravljena?« je vpraÅ¡al tiho in ko mu je prikimala je nežno prijel za rob obliža in ga previdno odstranil. Ves Äas sta se gledala iz oÄi v oÄi. Odstranjeni obliž je položil v umivalnik in se s prsti poÄasi sprehodil po njeni brazgotini, nato se je nagnil in jo nežno poljubil na brazgotino. Vzel je kremo in jo poÄasi utrl na zgrbanÄeno kožo. Å ele nato ji je poÄasi obrnil glavo, da se je lahko pogledala v ogledalo. Namenoma je njeno brado potisnil malo navzdol, saj je vedel, da se pod takim kotom brazgotine skoraj ne vidi. April je nekaj trenutkov zrla v svoj obraz, nato se je njun pogled v ogledalu sreÄal. PoÄasi je odvrnila pogled z njegovih oÄi in se ponovno zazrla v svojo brado. PoÄasi je dvignila glavo in si dodobra ogledala dolgo, ozko in temno rdeÄo brazgotino. Pogled ni bil lep. Vseeno si je morala priznati, da je priÄakovala hujÅ¡e.
»Še vedno si lepa. Brazgotina niÄ ne spremeni,« je nežno rekel Jaydan in jo s hrbtom naslonil na svoj trebuh. Roko ji je položil na ramo in ona je njegovo dlan pokrila s svojo. Njuna pogleda v ogledalu sta se spet sreÄala. »Pridi, zunaj je prelep dan, ki Äaka, da ga užijeÅ¡,« je rekel Äez nekaj trenutkov in ji pomagal vstati. Premagal se je, da je ni tesno privil ob svoje telo in se laÄno polastil njenih ustnic, Äeprav si je to neizmerno želel.
»Da vidim,« je skoÄila Abi s sedežne v dnevni sobi, ko sta April in Jaydan vstopila.
April je sedla na sedežno in dovolila deklici, da si ogleda njeno brado. »Sploh ni tako velika rana, kot je bil velik obliž!« je vzkliknila deklica in objela April. »Ti zdaj lahko naredim priÄesko, da boÅ¡ Å¡e lepÅ¡a? Danes tvoj lepi obraz niÄ ne prikriva,« je bilo dekletce navduÅ¡eno.
»Seveda lahko. Pojdi po svoj frizerski pribor, tukaj te bom poÄakala,« ji je veselo odvrnila April in hvaležno pogledala Jaydana, ki jo je ljubeÄe opazoval.
»Jaz imam veÄjo brazgotino,« je s pridihom ponosa rekel Timi in pokazal na svojo nogo. »Padel sem z drevesa in mami pravi, da mi bo to ostalo za celo življenje,« je Å¡e skomignil z rameni in se ponovno posvetil svoji risbi.
Chloe, ki je ravno vstopila, je zmajala z glavo nad otroÅ¡kimi besedami in se spodbudno nasmehnila April. April je ponovno pogledala Jaydana in oba sta se zaÄela hihitati. Otroka sta bila tako nedolžno iskrena in nehote sta odpihala Å¡e zadnje Apriline skrbi.
April se je zdelo, da dnevi prehitro teÄejo. Dokaj hitro je naÅ¡la svojo rutino in je uspeÅ¡no opravljala vse svoje naloge. Urednica je bila vesela, da je ponovno zaÄela pisati, njen blog na internetu je bil bran in poln pozitivnih komentarjev, za lokalni Äasopis je pisala brez problemov in pomislekov. Njen predlog, da odprejo elektronski naslov za poÅ¡to bralcev, je po prvi objavi doživel uspeh in komaj je dohajala vso poÅ¡to. Vseeno si je vzela tudi dovolj Äasa za Abi in Timija. Za Chloe je prepisala vse recepte v blok. Z veseljem je o svojem pisanju razpravljala z ostalimi in jim odgovarjala na vsa vpraÅ¡anja. Spoznala je, da so vsi skupaj ena velika družina, Äeprav sestavljena iz tako razliÄnih ljudi, ki si niso v krvnem sorodstvu. Ujela se je, da resniÄno uživa v svojem delu. Ves Äas je mislila, da uživa v delu, a je sedaj ponovno odkrila tisto vznemirjenje in radost pisanja. Njeno življenje je postalo polno, Äeprav preprosto. ResniÄno je uživala.
Ujela se je, da se veliko smeji. Pred veÄerjo sta z Jaydanom posedala na verandi in se pogovarjala. Rad ji je pripovedoval kako je potekal njegov dan in ona ga je z resniÄnim zanimanjem posluÅ¡ala in si živo predstavljala, da tudi sama postopa po ranÄu. Po tihem si je želela jahati z njim, a zaradi noge ni stopila dlje od dvoriÅ¡Äa pred hiÅ¡o. Tudi sama mu je pripovedovala o svojih prispevkih in ga nemalokrat vpraÅ¡ala za mnenje in kasneje upoÅ¡tevala njegove pripombe in predloge. SproÅ¡Äeno sta se pogovarjala in se iz dneva v dan veÄ smejala. Rad jo je prijel za dlan ali jo preprosto objel. Ni se upirala. Zadovoljno se je naslonila nanj, Äe jo je že potegnil v svoj objem. Na kaj veÄ ni upala misliti. Zavestno je strast, ki jo je Äutila do njega, potiskala daleÄ stran od sebe. Drobni poljubi so se mimo njene zavesti prikradli med njiju. Sama ni nikoli naredila prvega koraka, ni ga spodbujala,a prav tako, ga ni prosila, naj spremeni svoje obnaÅ¡anje. Ni ga odrivala od sebe. Enostavno je sprejela vse, kar ji je hotel dati. Po veÄerji se je prepustila toku veÄera. VÄasih so skupaj gledali televizijo, vÄasih je z moÅ¡kimi kartala ali pa sta z Jaydanom preprosto sedela zunaj in opazovala noÄ. Veliko moÄi se ji je že povrnilo, a vseeno je imela boljÅ¡e in slabÅ¡e dneve.
Zaradi noge se ni veliko gibala in pogosto so bile njene miÅ¡ice toge in boleÄe. Jaydan je nekako vedno vedel kako se poÄuti. Nevsiljivo jo je usmerjal v poÄitek ali rahle vaje za raztezanje. Vsak dan ji je zmasiral ramena in zgornji del hrbta, nemalokrat pa pred spanjem tudi obe stopali. Poznala sta se, sedaj je spoznala, da se Å¡e vedno predobro poznata. Jaydanova bližina jo je pomirjala in toliko je bila stvarna, da je priznala, da je tudi potrebuje, tako kot zrak. Tudi Jaydan je spoznal, da s prerekanjem pri njej ne bo dosegel veliko. NauÄil se je, kako jo lahko nevsiljivo vodi in tako doseže svoje. Seveda se je zavedal, da mu to zavestno dopuÅ¡Äa in trudil se je, da tega ne bi izkoriÅ¡Äal preveÄ. Užival je v njeni družbi. Užival, ko se jo je lahko dotikal. Seveda je v sebi norel, ker si ne more privoÅ¡Äiti veÄ, a poÄasi se daleÄ pride. Ni si mogel privoÅ¡Äiti, da jo prestraÅ¡i ali za vedno oddalji od sebe. Njegovo srce bi poÄilo brez nje. ÄŒez nekaj dni bo snela mavec z noge in takrat bo potrebovala pomoÄ pri razgibavanju. Takrat jo bo lahko peljal po ranÄu in nekega dne bosta skupaj jahala. Vedel je, da hrepeni po tem, da bi jahala po posestvu, Äeprav mu ni na to z niÄemer namignila. Kmalu bo priÅ¡el Äas, ko bo lahko zaÄel zapeljevati svojo ženo. Ko bo spet njegova, bo lahko poteÅ¡il vso strast preteklih let.
Jutro se je za April slabo zaÄelo. Na poti v kopalnico ji je klecnilo zdravo koleno in komaj se je ujela, da ni padla. PoslediÄno ji je ostala boleÄina v spodnjem delu zdrave noge. Komaj je lahko sedla nazaj na posteljo. Ni ji ostalo drugega, kot da pokliÄe Jaydana, da ji pomaga. Seveda mu je morala razložiti kaj se je zgodilo in zavedala se je, da bo sedaj deležna njegove prevelike pozornosti. SproÅ¡Äeni Jaydan ji je bil v redu, a strogi in preveÄ zaÅ¡ÄitniÅ¡ki Jaydan je bil naporen.
In po priÄakovanju sta se sprla, ker je ona hotela oditi v kuhinjo na kavo in on je vztrajal, da ostane v postelji. Ker ni imela moÄi se je morala ukloniti njegovi volji. V posteljo ji je prinesel kavo in Å¡e sam sedel poleg nje in popil svojo. Prinesel ji je njen prenosni raÄunalnik in odÅ¡el po svojih opravkih. Ob sploÅ¡nemu slabemu poÄutju in boleÄini v miÅ¡ici ni vedela, kdaj jo je zaÄela boleti glava. Saj bi lahko priÄakovala glavobol, bila je polna luna in takrat so jo po navadi muÄili glavoboli. Vseeno je trmasto vztrajala in ni hotela spiti protiboleÄinske tablete. Zamotila se je s pisanjem svojega bloga. Jaydan se je vrnil v hiÅ¡o, da bi jo opomnil, da se mora pripraviti, saj je imela pregled pri zdravniku. Ko je vstopil v spalnico jo je naÅ¡el kako si obraz pokriva z dlanmi in joÄe.
»Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vpraÅ¡al in sedel poleg nje. Odmaknil je njen raÄunalnik in jo previdno potegnil v svoj objem.
»Vse!« je zamrmrala v njegove prsi.
»Povej mi,« jo je nežno spodbujal.
»Noga me boli, glava me boli, vse me boli, Robert je klical in pomotoma sem izbrisala vse kar sem danes napisala,« je jokajoÄ priznala.
»Naj ti dam protiboleÄinsko tableto!?« je bolj povedal svojo namero, kot jo vpraÅ¡al. Stegnil je roko in iz omarice ob postelji vzel stekleniÄko s tabletam. Podal ji je eno in takoj zatem Å¡e kozarec vode. Seveda ga je dejstvo, da je klical Robert zelo podražilo in razjezilo ter potrlo, Äe je jokala zaradi njega. Vseeno jo je spet privil v svoj objem in poÄasi s prsti zaÄel masirati njene sence. »Ali lahko Å¡e kaj storim zate?« je tiho vpraÅ¡al.
»Prosim, poljubi me,« je komaj glasno Å¡epnila. Å e sama ni vedel od kje ji pogum za te besede in Å¡e manj zakaj ga je to prosila. Ker se nekaj sekund ni premaknil, je pomislila, da je ni sliÅ¡al. Napetost, ki jo je Äutila ob izreÄenih besedah je popustila, saj je pomislila, da je bolje, da je ni sliÅ¡al. Le kaj si lahko mislil o njeni proÅ¡nji?
Le kako globoko je padla? In takrat je svoje prste z njenih senc premaknil na njeno brado in ji dvignil glavo. PoÄasi se je sklonil in jo nežno poljubil. Sprva se je samo dotaknil njenih ustnic s svojimi. Ni jih umaknil, tako kot doslej. Njegov nežni dotik se je poglobil v moÄnejÅ¡ega in Äutila je njegovo željo, da razmakne svoje ustnice in mu dovoli, da poglobi poljub. Brez razmiÅ¡ljanja je sledila svoji potrebi. Njune ustnice so se prepletle v poljubu. Njuna jezika sta se dotaknila in nekontrolirano sta se prepustila sili, ki je prevladala v njima. Roki, ki sta že poÄivali okoli njegovega hrbta je dvignila in ga Å¡e tesneje privila k sebi. Tudi on jo je tesneje povlekel k sebi. Kako dolgo si je želel takega poljuba. Kako dolgo si jo je že želel. S težavo se je ustavil in poÄasi odmaknil iz poljuba. Svoje ustnice je samo nežno naslonil na njene in jo Å¡e vedno tesno privijal k sebi.
»Ali naj pokliÄem in prestavim pregled?« je uspel Äez Äas vpraÅ¡ati.
»Ne. Rada bi se reÅ¡ila tega mavca,« je Å¡epnila in svojo glavo skrila na njegove prsi. Bilo ji je nerodno. Uživala je v poljubu. Uživala je v Jaydanu, a sedaj mu ni mogla pogledati v oÄi. Bilo jo je sram.
»Si bolje?« je vpraÅ¡al in jo poÄasi božal po hrbtu. Mižal je in užival v njeni bližini. Srce mu je hitreje utripalo in verjetno ga je lahko Äutila, saj ji je bilo ob obrazu. Naj kar sliÅ¡i. Ni ga bilo sram priznati, kako se odziva na njo. Enkrat bo moral zbrati pogum in ji priznati svoja Äustva, ter jo prositi, da ostane z njim. Njena preprosta besedica, oprosti, ga je presenetila. »Oprostim naj ti, za kaj?« je preseneÄeno vpraÅ¡al.
Odmaknila je glavo z njegovih prsi, da ga je lahko pogledala. »Ker sem te prosila za poljub. Zdaj mi je nerodno. Le kaj si boÅ¡ mislil o meni? A tako sem potrebovala tolažbo in nekaj posebnega, da mi vrne moÄ,« je Å¡epetaje priznala.
NiÄ ni rekel. Samo sklonil je glavo in jo ponovno poljubil. Njene ustnice so sprva ostale tesno zaprte in trde, a kaj hitro jo je ponovno zajela potreba po predaji. Sprostila se je in mu vrnila poljub. Tokrat jo ni poljubljal tako dolgo, a zato je njegov poljub bil intenzivnejÅ¡i. PoÄasi se je odmaknil, saj se Äez kakÅ¡en trenutek ne bi bil veÄ zmožen umakniti. Pogledal jo je v oÄi in s strastjo obarvanim glasom rekel. »Tako, zdaj sva si bot. Zdaj sem jaz potreboval ta poljub. Nobenega opraviÄevanja. V prihodnje pa me ne prosi veÄ, samo vzemi si, rade volje ti bom ustregel.« Å e enkrat jo je kratko poljubil in z obžalovanjem rekel: »Morava se odpraviti. Naj ti pomagam.«
V mesto sta se peljala v prijetni tiÅ¡ini. April je zmotno mislila, da bo tiÅ¡ina muÄna. Å e vedno ji je bilo neprijetno zaradi poljuba. Saj ne, da ne bi uživala. Seveda je in z veseljem bi se cel dan poljubljala z njim. ÄŒutila je njegovo vznemirjenje in iskreno predajo. Torej je moral Å¡e nekaj Äutiti do nje. A to nekaj ni bilo dovolj za njeno brezpogojno ljubezen, ki jo je Äutila do njega. Na koncu ji bo zlomil srce. ÄŒe bi vedela, da bi pomagalo, bi Å¡la tako daleÄ in ga prosila, da nadaljujeta njun zakon. Toda ni vedela. Vseeno ni vedela, kaj si on resniÄno misli in Äuti. Za zdaj ga je Å¡e potrebovala, ni mogla kar oditi, zato ni hotela nadaljnjega okrevanja spremeniti v muÄno in napeto izkuÅ¡njo. Ni bilo poÅ¡teno do ostalih prebivalcev ranÄa. Zato je molÄala, saj ni vedela, kaj naj mu reÄe. Jaydan se je na videz prepustil vožnji. Skrivoma je pogledoval k April. Nekaj je Å¡e Äutila do njega, saj se ne bi mogla tako predati poljubu, Äe ne bi. Ampak, ali je to dovolj, da jo ponovno zaprosi? Å e nekaj Äasa bo odvisna od njega in v primeru, da ga zavrne, bi njuno sobivanje lahko postalo muka. Tega si ni želel. TiÅ¡ina se mu je zdela prijetna in sproÅ¡Äena, zato je ni hotel pokvariti z govorjenjem. Å ele, ko sta zapeljala v mesto jo je vpraÅ¡al, Äe si želi do knjigarne, saj je vÄeraj omenjala, da bi rada kupila knjige za Abi, da bi jo lahko zaÄela uÄiti branja.
Z deklico sta se že zaÄeli uÄiti Ärke in vedel je, da bi bili tako April kot Abi razoÄarani, Äe bi se vrnila brez knjig. April ga je hvaležno pogledala in se iskreno nasmehnila, ko se mu je zahvalila, za to, da je mislil na vse. Dogovorila sta se, da se po opravljeni kontroli zapeljeta do knjigarne. Brez ugovorov mu je dovolila, da jo je posadil v voziÄek in odpeljal do ordinacije. Jaydan je preseneÄenemu in vidno vznemirjenemu zdravniku razložil kaj se je zgodilo in zakaj se April danes poÄuti slabÅ¡e. Prav tako je z njim na dolgo in Å¡iroko dorekel potek rehabilitacijskih vaj. Aprilin glavobol se je ponovno vrnil v dokaj mili obliki in hvaležna je bila, da sta jo moÅ¡ka v veÄini izvzela iz pogovora. Jaydan je predlagal, da tokrat sam skoÄi v knjigarno in s pomoÄjo lastnice izbere nekaj knjig za Abi. April se je takoj strinjala, kar je potrdilo Jaydanov strah, da je danes resniÄno na koncu moÄi.
Ko se je vrnil iz knjigarne je spala. Nemoteno jo je lahko opazoval. Njen obraz je bil sproÅ¡Äen in on se je lahko prepustil ljubeÄemu sanjarjenju. Ko sta prispela je Å¡e vedno spala. ÄŒeprav je bil Äas kosila, je ni hotel buditi. Previdno jo je dvignil v svoje naroÄje in jo odnesel v spalnico. Ni se prebudila. Pokril jo je in nalahno poljubil. Poleg uÅ¡esa ji je Å¡epnil: »Ljubim te,« in odÅ¡el iz sobe. Vseeno mu je bilo ali ga je sliÅ¡ala ali ne. Najverjetneje ga ni, ker je spala. Vseeno ji je moral priznati svoja Äustva, predolgo so besede visele na koncu njegovega jezika.
V naslednjih nekaj dneh je April Jaydana oznaÄila za neizprosno teÄnobo, tirana, muÄitelja in brezsrÄneža, ter mu to tudi povedala na glas. A to ga ni omajalo v prizadevanjih glede njene vadbe. Kljub dokaj urejenemu, natanÄnemu in natrpanemu urniku je uspela v svoj dan vnesti tudi vadbo. Precej naporno in boleÄo vadbo. Jaydan je toÄno vedel do kam jo lahko priganja in vsakiÄ je poskrbel tudi za sprostitev in masažo. V resnici mu ni zamerila, a lažje ji je bilo, Äe je malo nergala in ga sem in tja oznaÄila za neÄloveÅ¡kega. Ni ji zameril in tega sta se zavedala oba. V veÄerih sta vseeno posedala na terasi in se pogovarjala. Jaydan je spretno krmaril med svojimi obveznostmi in skrbi za April. Bilo mu je v veselje in v Å¡e veÄje zadovoljstvo, ko je lahko opazoval njen napredek. Le njun odnos ni napredoval, kar ga je že spravljalo v obup. Ni vedel kako naj se ji približa kot mož ženi. Ni ga veÄ poljubila, ni ga prosila naj jo poljubi, a vseeno mu je Å¡e vedno dovoljevala grobe objeme, ko sta sedela na terasi. To mu je bilo premalo. Želel si je veÄ. Želel si jo je celo. Dovolj Äasa ji je dal, napoÄil je trenutek, da zaigra na vse ali niÄ. Nocoj je Å¡e varna pred njim, od jutri pa si je zadal misijo, da jo osvoji.
Aprilin raÄunalnik je stal na mizi, saj je že od jutra delala. Z lasmi spletenimi v kito in zavezanimi s pisano pentljo, se je April sklanjala nad Abi, ki je poskuÅ¡ala brati iz ene od knjig, ki jih je za njo kupil Jaydan. Tako sta bili zatopljeni v branje, da nista opazili Jaydana, ki se je naslonil na ograjo in ju z nagajivim nasmeÅ¡kom opazoval. Prva ga je opazila April in se mu avtomatiÄno nasmehnila nazaj.
»Abi, prosim oprosti, a potrebujem April. Saj boš lahko sama brala naprej?« je rekel nežno in stegnil svojo dlan proti April.
»Seveda,« je zamrmrala Abi in se ponovno zazrla v Ärke. Branje se ji je zdelo zabavno in zanimalo jo je, kako se nadaljuje zgodba. Jaydan je bil edini na katerega ni bila ljubosumna, kadar je izgubila Aprilino pozornost.
April je preseneÄeno stegnila svojo dlan in se oprijela njegove. Lahkotno je vstala in pobrala svojo palico, ki jo je Å¡e potrebovala za hojo. Saj bi lahko hodila tudi brez nje, a ni se poÄutila Äisto stabilno in jo je imela bolj za psihiÄno oporo. Prezgodaj je bilo za njene vaje, zato je radovedno vpraÅ¡ala: »Kaj pa me potrebujeÅ¡?«
»Boš videla. Pridi, greva do hleva,« ji je rekel skrivnostno in se še naprej nagajivo smehljal.
VÄeraj se je April prviÄ v Jaydanovi navzoÄnosti sprehodila do hleva. Ni mogla skriti svojega navduÅ¡enja. VÅ¡eÄ ji je bilo videno. Konji so ji bili vÅ¡eÄ. Preživela je lepih pol ure v Jaydanovi družbi in prviÄ razumela in prepoznala njegovo ljubezen do ranÄa.
MolÄe sta se sprehodila do hleva. Jaydan je prilagodil hitrost svoje hoje njeni. Ves Äas jo je držal za roko. ÄŒutil je njeno pozitivno vznemirjenje. Namenoma ji ni hotel povedati niÄesar. Vstopila sta in se odpravila skozi hlev do zunanje ograde, kjer je bil njegov konj, kateri je imel odete uzde, a ni bil osedlan.
»Mislim, da je Äas, da greva na jahanje. Nisi Å¡e Äisto pripravljena, da bi jezdila sama, zato greva skupaj. Strela je dober in vzdržljiv konj,« ji je rekel, ko je konja prijel za uzde. Vzel je njeno palico in jo naslonil na ograjo ter jo z lahkoto prijel in dvignil na konja, ki je posluÅ¡no stal. Å e predno se je lahko zavedla, kaj se dogaja je Å¡e sam zajahal za njo in jo z eno roko privlekel bližje sebi. Z drugo roko je prijel uzde in poÄasi pognal konja.
»Jaydan,« je April tiho zacvilila, ko je konÄno priÅ¡la do daha. ResniÄno ni priÄakovala, da jo bo kar dvignil na konja.
»Ššš, samo sprosti se in uživaj. Zaupaj mi, vem kaj delam,« ji je skozi hehet Å¡epnil na uho in jo Å¡e tesneje privil k sebi. Ne zaradi jahanja, temveÄ zaradi svoje potrebe in želje po njeni bližini.
»Kam greva?« je uspela vprašati. Njen nasmeh je bil otroško navdušen.
»Po posestvu, do gozda na obrobju,« je odvrnil in se Å¡e sam sprostil. ÄŒutil je, da se je ona sprostila, Äutil je njeno navduÅ¡enje. Za zdaj je to bilo vse, kar je hotel doseÄi.
Jahala sta poÄasi. April je uživala, tako v jahanju, kot v pogledu, Å¡e najbolj pa v Jaydanovem objemu. Prijahala sta do gozda. Jaydan je Å¡e bolj upoÄasnil konja. ÄŒez nekaj metrov ga je ustavil. »Lahko bi si malo pretegnila noge,« je rekel in previdno razjahal. Prijel je April in jo povlekel s konja. Nato je konja privezal za bližnje drevo in se obrnil proti ženi. Blaženost je sijala na njenem obrazu, ki ga je obraÄala proti soncu. Prijel jo je za dlan.
»Nimam palice,« je ugotovila z rahlo žalostjo.
»ImaÅ¡ mene,« se ji ne nasmehnil in njeno dlan ovil okoli svojega komolca. Ni ji hotel prizanaÅ¡ati. Vedel je, da lahko hodi tudi brez palice, ter da je veÄinoma vse v njeni glavi. Sedaj bo užival v priložnosti, ko se bo morala bolj nasloniti nanj. »Pridi, saj ne bova Å¡la daleÄ,« ji je rekel veselo in zaÄel hoditi naprej. »Malo naprej je potok, lahko sedeva, si boÅ¡ malo odpoÄila,« je govoril naprej.
»Saj mi kaj drugega ne preostane. Tukaj sem prepuÅ¡Äena tebi na milost ali nemilost,« se je zahihitala.
»Na kaj takega pa nisem pomislil,« se je glasno zasmejal in ji dal vedeti, da je na to tudi raÄunal.
Z narejeno grdim pogledom ga je pogledala in se Å¡e sama zaÄela smejati.
Ustavil se je in jo obrnil, da je stala v njegovem objemu. »Rad imam tvoj smeh. April tako lepa si, najlepÅ¡a pa si, ko se smejeÅ¡,« je Å¡epnil in jo poÄasi poljubil. Že predolgo je hrepenel po njenem poljubu. Od kar jo je poljubil pred dnevi, ki so se mu zdeli daljÅ¡i od veÄnosti, je hrepenel po njenih ustnicah. Ni se upirala, ni se skuÅ¡ala odmakniti. Skoraj naslednji trenutek se mu je predala in mu vrnila poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in on jo je tesno privil k sebi. Oba sta gorela v zadrževani strasti. April je prva priÅ¡la k trenutku treznosti in se poÄasi odmaknila iz poljuba. Želela si ga je, zelo želela in potrebovala. A, Äe prestopita mejo poljuba, bo pogubljena. Slutila je, da sama sebe laže, da je ni meje, ki bi jo pahnila v pogubo, ko bo enkrat morala oditi, saj je že bila pogubljena. Le vpraÅ¡anje Äasa je, kdaj bo ostala sama in se bo njen pekel zaÄel. Ta boj je izgubila, ko ga je zagledala v svoji bolniÅ¡ki sobi. NiÄ ni rekel, samo ponovno jo je prijel za roko in se napotil po poti naprej. Vesela je bila, da med njima ni zazevala praznina ali obtoževanje ali kakrÅ¡en koli hlad. Ne, nadaljevala sta sproÅ¡Äeno, kot bi se poljub ne zgodil. Vse je bilo tako naravno in prijetno. ÄŒisto se je sprostila in uživala v vonju poletnega gozda. PonoÄi je deževalo in svežino bi lahko skoraj prijela. Potok je prej sliÅ¡ala, kot ga je videla. Iz prsi se ji je utrgal vzhiÄeni vzklik, ko je zagledala potok in majhno jaso, ki se je raztezala na drugi strani. Jaydan se je zadovoljno smehljal. Vedel je, da ji bo vÅ¡eÄ. PriÄakoval je tak odziv in ni ga razoÄarala. Sedel je na skalo in jo potegnil na svoja kolena. »Zapri oÄi in poÄasi nekajkrat vdihni in izdihni,« ji je Å¡epnil in jo poÄasi privlekel v svoj objem. Brez besed ga je ubogala.
Glavo je naslonila na njegovo ramo in se udobno namestila v krivuljo njegovega vratu. Zaprla je oÄi in poÄasi ter globoko dihala. Njegov možati vonj se je meÅ¡al s svežim vonjem narave. Trenutno bi lahko stavila, da je v raju. Nato je Äutila, da se je premaknil, neznatno premaknil in isti trenutek je Äutila njegove tople, poželjive ustnice na svojih. Ni premiÅ¡ljevala, odzvala se je nagonsko, prvinsko in z vso svojo ljubeznijo. Jaydan je bil izgubljen. Prepoznal je ljubezen, ki mu jo je podarila skozi poljub. Hotel ji je povedati, da jo ljubi, a njegovo grlo je ostalo nemo. IstoÄasno je ni mogel nehati poljubljati. ÄŒe je on Äutil njeno ljubezen skozi poljub, bo tudi ona Äutila njegovo. Besede bi bile odveÄ. Dolgo jo je ljubkoval in poljubljal in ona se je ljubeÄe odzivala. V drugaÄnih okoliÅ¡Äinah bi si jo vzel kar tukaj, a moral je misliti na njo. Edina skrb, ki jo je sedaj imel, je bila misel, ali bo zveÄer, v intimnosti njune spalnice Äutila isto? Poljubila ga je in njegove skrbi so odplavale daleÄ stran.
Jaydan je pospremil April nazaj do hiÅ¡e. »Dovolj Äasa sem ti vzel, zato bova spustila dopoldansko razgibavanje. Bova popoldne malo bolj intenzivno delala in tudi po veÄerji lahko narediva Å¡e nekaj vaj,« je rekel resno. Kratko jo je poljubil. »Upam, da ti je bilo danes tako lepo kot meni in da si boÅ¡ želela Å¡e kdaj na jahanje,« je navrgel, ko se je zaÄel oddaljevati nazaj proti hlevu.
»Jahala si,« je radostno vzkliknila Abi, ko je pritekla iz hiše. »Videla sem vaju, ko sta odjahala. Si uživala?« je bilo dekletce navdušeno.
»Ja. Res sem uživala. Jaydan me je lepo presenetil,« April ni mogla skriti svojega navdušenja.
»Jaydan te ima zelo rad,« je prikimala deklica in se stisnila k April. »Tudi jaz te imam zelo rada,« je dodala.
»In jaz imam rada tebe,« je ganjeno priznala April. »Si uspela prebrati zgodbico?« je vprašala.
»Sem, zelo lepa zgodba,« je prikimala deklica. »Boš zdaj delala?« jo je še zanimalo.
»Ja, morala bi,« je rahlo otožno prikimala April.
»Prav, jaz grem v peskovnik. Kmalu bo kosilo,« je rekla in stekla po stopnicah na igriÅ¡Äe.
April je sedla za mizo in privlekla svoj raÄunalnik. Njene misli so bile zmedene, ona je bila zmedena. Njeno življenje je postalo zmedeno. Jo je Jaydan res ljubil? Nekaj je moral Äutiti do nje, Äe je Å¡e deklica opazila, da jo ima rad. Saj je njegovo ljubezen Äutila v njegovih poljubih, dotikih in opazila v dejanjih. Pa je bila to res ljubezen? Ali nemara njen zavrženi mož kuje kakÅ¡no zaroto proti njenemu srcu? Z muko se je pripravila, da se je posvetila delu. A le tako je vsaj za hip lahko odmislila Jaydana.
April je zastonj ugovarjala, Jaydan je bil odloÄen, da bosta po veÄerji nadoknadila nekaj vaj,ki sta jih dopoldne preskoÄila. Vdana v usodo, da se ne more izmazati, je pridno vadila. Jaydan ni bil toliko brezsrÄen in je izbral lažje vaje, ki jih je tudi Äasovno skrajÅ¡al. Zavedal se je, da potrebuje vaje in ni ji hotel popuÅ¡Äati na njeno Å¡kodo.
»Pripravil ti bom kopel, dobro ti bo dela,« je rekel sproÅ¡Äeno in ji pomagal na noge. Držal jo je za roko, ko sta se skupaj odpravila v spalnico. Kot mož besede, je takoj zaÄel s pripravo kopeli. V vodo je usul nekaj morske soli in peneÄo kopel. Ko je bila voda pripravljena ji je pustil zasebnost. Zdaj je že brez težav lahko vstopila in izstopila iz banje. Nekaj minut jo je pustil, da je uživala v blagodejnih uÄinkih vode, nato je samo v spodnjicah, kakor je po navadi spal, vstopil.
»Mislim, da imaÅ¡ poÄasi že dovolj,« se je nasmehnil in sedel na rob banje. Vzel je stekleniÄko z njenim Å¡amponom in si jo postavil bližje. »Naj ti jaz namilim lase,« je predlagal, ko je v dlani zajel vodo in jo zlil po njeni glavi. Ni bila v situaciji, da bi se mu upirala. Ni si želela upirati in v resnici je bila dokaj utrujena in ji je razvajanje prijalo. Namilil je njene lase in jih spral s Äisto vodo. Nato jih je Å¡e enkrat namilil. Pri tem je ves Äas nežno masiral njeno lasiÅ¡Äe. Od ugodja je zaprla oÄi in skoraj predla kot zadovoljna maÄka. Ponovno je spral Å¡ampon z njenih las in pograbil manjÅ¡o brisaÄo ter z njo otrl vodo z njih. Nato je vzel veÄjo brisaÄo in jo dvignil na noge. ObÄudoval je njeno golo telo, ki se je bohotilo pred njegovimi oÄmi. Ni ji bilo nerodno, ni bilo Äasa za kaj takega. LjubeÄe jo je gledal in jo poÄasi, nežno zaÄel brisati. Dvignil jo je iz banje in položil na tla, obrisal je Å¡e njene noge in jo ponovno dvignil v svoje naroÄje. Sklonil je glavo in jo z užitkom poljubil.
Roki je ovila okoli njegovega vratu in se predala poljubu. Njegova bližina in nežnost sta ji zameglila razum in prepustila se mu je z duÅ¡o in telesom. Previdno jo je položil na posteljo in ji zaÄel masirata stopala, saj bi raje poÄel kaj drugega z njo, a hotel jo je sprostiti, hotel je iti poÄasi. Kaj hitro jo je obrnil na trebuh in ji zaÄel masirati hrbet. Ni želel, da bi od ugodja zaspala, zato je bila masaža dokaj kratka, a zato bolj intenzivna. Posvetil se je vsakemu centimetru njene kože. Nato jo je spet obrnil na hrbet in jo zaÄel poljubljati. Njegovi prsti so ljubkovalno drseli po njeni koži. Ni hitel. PoÄasi jo je božal in s poljubom meglil njen razum. Å ele, ko sta oba bila zadihana in prežeta z zatajevano strastjo, ki je pretila, da se bo razletela, je svoje prste položil na njeno dojko. Kmalu so prstom sledile Å¡e njegove ustnice. Vedel je, kako jo pripraviti do Äiste ekstaze. Ni ji prizanaÅ¡al. Poznala ga je in mu v strasti sledila, dajala in jemala. ÄŒeprav je hotel po tej poti strasti napredovati poÄasi, se mu je poželenje iztrgalo iz nadzora. Predolgo si jo je želel, predolgo si ga je želela.
ÄŒeprav prežeta s potrebo, sta se za hip ustavila, ko si jo je vzel. Trenutek je bil strastno in Äustveno poseben. Obema je pomenil veliko veÄ, kot le dejanje telesa in poteÅ¡itev prvinskih nagonov. Poljubil jo je z vso svojo ljubeznijo in se Å¡ele nato predal telesni želji. Nekaj Äasa sta tiho obležala, poteÅ¡ena in zadovoljno. Nato se je Jaydan le prevalil na svojo stran postelje in jo povlekel k sebi. Spet jo je dolgo poljubljal. Uživala sta drug v drugem. Å ele Äez Äas, sta zaspala. Tesno privita drug ob drugega.
April je priÅ¡la zadnja na kavo, takrat, ko so se moÅ¡ki že skoraj odpravljali po svojih jutranjih opravkih. Jaydan jo je kratko, a strastno poljubil in odÅ¡el. Zjutraj se je trudil, da je ne bi prebudil in mislil je, da mu je uspelo. A njena notranja budilka je bila nezmotljiva. NiÄ hudega, si je mislil, saj je delovala spoÄito in zadovoljno.
Med zajtrkom je zaznal, da je Chloe bolj zadržana. Delovala mu je bolj odsotno. Tudi April je na trenutke odplavala daleÄ stran v svojih mislih. Ženski sta jih obvestili, da gresta po zajtrku v mesto po opravkih. Jaydan je pomislil, da sta obe premlevali, kaj vse je treba v mestu postoriti in si s tem razlagal njuno obnaÅ¡anje. S poljubom se je poslovil od April in odÅ¡el ven.
»Si prepriÄana?« je vpraÅ¡ala Chloe, ko sta v kuhinji ostali z April sami.
»Sem,« je žalostno odvrnila April in si obraz pokrila z dlanmi.
»Vseeno mislim, da delaš napako,« ji je šepnila Chloe.
»Ne vem, res ne vem, trenutno ne morem razmišljati,« je zamrmrala April in se odpravila v spalnico.
Chloe je odšla po avto in poklicala otroka, da prisedeta. Nato je odšla v hišo po April, ki ji je že prihajala nasproti.
V tiÅ¡ini sta sedli v avto. Zaradi otrok je stekel sproÅ¡Äen pogovor, vseeno se je April zdelo, da se vožnja do mesta Å¡e nikoli ni tako vlekla. Chloe je ustavila pred letaliÅ¡ko stavbo. April jo je objela in se ji zahvalila. Nato se je obrnila k Abi in Timiju. »Rada vaju imam,« je rekla iskreno in pograbila je svojo torbico, manjÅ¡o borÅ¡o in torbo s prenosnim raÄunalnikom ter izstopila.
»Ali April odhaja?« je preseneÄeno vzkliknil Timi.
»Ja, mora oditi,« ga je skušala potolažiti mama.
»Saj bo priÅ¡la nazaj?« je vznemirjeno vpraÅ¡ala Abi, ki bi stekla za April, Äe Chloe že ne bi peljala proÄ.
»Bo, priÅ¡la bo nazaj,« je odvrnila Chloe in upala, da so njene besede resniÄne. Želela si je, da bi bile resniÄne.
»Toda, ni se poslovila od nikogar! Še Jaydanu ni povedala, da gre,« je vztrajala deklica.
»Vem. Prosila me je, naj se jaz poslovim od vseh v njenem imenu. Prosila me je naj se jim opraviÄim, ker se ni mogla posloviti od njih. ÄŒe bi omenila, da mora iti, ji Jaydan ne bi dovolil oditi, zato je Å¡la na skrivaj,« je z otožnostjo v glasu razložila Chloe.
»Ne namerava se vrniti,« je žalostno pripomnil dojemljivi Timi.
»Če jo Jaydan ljubi, jo bo pripeljal nazaj,« je tiho, bolj zase, pripomnila Chloe.
»Jaz jo imam rada, Timi jo ima rad, ti jo imaÅ¡ rada, oÄka jo ima rad, Å¡e celo Luke jo ima rad, a on ni ljubeÄa oseba,« je ugovarjala Abi, ki ji ni bilo jasno, zakaj je April odÅ¡la, ni se hotela sprijazniti s tem.
»Ja, vsi mi jo imamo radi in vem, da ima tudi ona rada vse nas. Toda, na ranÄu lahko živi samo, Äe jo Jaydan ljubi in on je tisti, ki jo lahko pripelje nazaj. On se bo moral odloÄiti ali želi živeti in imeti družino z njo, ne mi,« ji je s solzami v oÄeh odvrnila mama in parkirala pred trgovino. Nekaj sekund je Å¡e sedela v avtu, da se pomiri. Nato je z veselim glasom spodbudila otroka, da se podvizajo in opravijo nakup. Obljubila jima je Å¡e sladoled. Ni se smela vrniti prekmalu domov, April je vzljubila in razumela je njen odhod. Vsaj to ji je lahko naredila in ji omogoÄila, da v miru odide. Upala je, da se April moti v svoji sodbi do Jaydana. Toda, morala ji je dovoliti, da se odloÄi po svoji vesti.
Abi je sedela na stopnicah in nepremiÄno zrla v hlev. Ko je konÄno zagledala predmet svojega Äakanja, se je namrÅ¡Äila. Jaydan je priÅ¡el do stopnic in Å¡e predno je stopil na prvo, je Abi vstala in roki prekrižala na svojih prsih. Grdo ga je gledala in sovraÅ¡tvo je velo iz njenih oÄi. Jaydan jo je zaÄudeno pogledal.
»Kaj se je zgodilo miška?« je nežno vprašal.
»Ali ljubiš April?« je dekletce izstrelilo vprašanje kot iz topa.
»Seveda ljubim April,« je Jaydan zmedeno odgovoril. NiÄ mu ni bilo jasno.
»Ali si želiš, da bi April živela tukaj z nami? Ali si želiš biti družina z njo?« je Abi vrtala naprej.
»Seveda si želim, niÄesar na svetu si ne želim bolj,« je iskreno odvrnil Jaydan in jo Å¡e vedno preseneÄeno gledal.
»Če si želiÅ¡, zakaj si jo potem nagnal stran?« je skoraj zakriÄala nanj.
»Saj je nisem nagnal stran,« je bil Jaydan zdaj Äisto zmeden.
»Če je nisi, zakaj smo jo zjutraj odpeljali na letaliÅ¡Äe?!« je Abi renÄaje vzkliknila, drobne solze so se ji ulile po obrazu.
»Kaj ste naredili?« je zdaj v zaÄudenju tudi Jaydan povzdignil glas.
»OdÅ¡la je in ti si kriv!« je rekla Abi in se sesedla nazaj na stopnico. Glavo je položila v naroÄje in glasno zajokala.
»Pripeljal jo bom nazaj,« je s tiho obljubo in upanjem Å¡epnil Jaydan in jo pobožal po laseh, nato pa urno odÅ¡el v hiÅ¡o, da vidi kaj se dogaja. ÄŒe so bile Abine besede resniÄne, a Abi si ni nikoli izmiÅ¡ljevala, ga je April zapustila. Zajela ga je panika in poÄutil se je, kot bi mu nekdo iztrgal srce iz prsi. Kaj je Å¡lo narobe? Kaj se je zgodilo? April je bila dobra igralka, a nikdar ne bi igrala ljubezni, ki jo je Äutil v njej. Ne bi ga mogla tako preslepiti. Ali paÄ?
Jaydan je prihrumel v hišo, s pogledom je preletel dnevno sobo in pokuka v kuhinjo ter odprl vrata spalnice. April ni bilo nikjer. Odšel je v kuhinjo h Chloe.
»Torej je res, kar pravi Abi, April je odÅ¡la?« je obtožujoÄe vpraÅ¡al Chloe.
»Ja, odšla je,« je odvrnila Chloe, a ni ga upala pogledati.
»Zakaj? Kaj se je zgodilo?« je nemoÄno vpraÅ¡al in se sesedel na njeno mesto ob mizi. Chloe mu ni odgovorila. »Kaj sem naredil narobe?« je žalostno Å¡epnil.
Chloe se je obrnila in ga pogledala. Å e nikoli ga ni videla takega. Bil je kup nesreÄe in žalosti.
»Že pri zajtrku si vedela, da bo odÅ¡la,« ji je obtožujoÄe rekel. »Lahko bi me opozorila!«
»In kaj bi naredil?« mu je vrnila z vprašanjem.
»Ne bi ji dovolil oditi!« jeza se je vrnila v njegovo telo. »Je odšla zaradi Roberta?« je zlobno vprašal.
»Ne, ni odÅ¡la zaradi Roberta. On ji niÄ ne pomeni. Ni odÅ¡la zaradi dela. Tukaj je prav zadovoljna z delom, celo ponudili so ji oddajo na lokalni televizijo, ko bo pripravljena, a ti to tako ali tako veÅ¡,« mu je zabrusila nazaj.
»Zakaj je potem odÅ¡la?« je Å¡epnil Äez Äas in v njegovi oÄeh je lahko opazila lesket solz. »Kaj sem naredil narobe? Chloe, kaj?« je nemoÄno vpraÅ¡al.
Njegovo spremenljivo razpoloženje jo je presenetilo. Ni se hotela vmeÅ¡avati v njun zakon, a sedaj je Äutila potrebo, da mu pove resnico. PreveÄ sta se ljubila in oÄitno sta bila oba preveÄ trmasta in ponosna, da bi se sooÄila drug z drugim. Ni prenesla, da bi Äloveka, ki ju je imela resniÄno rada, trpela. Ni je motilo, da so tudi ostali priÅ¡li v kuhinjo. Bili so velika družina in prav je, da vsi vedo kaj se dogaja. Prav je, da tudi oni razumejo Aprilino dejanje.
»Ne vem kako sta živela prej in ne vem kakÅ¡en odnos sta imela zdaj, a vem, da se oÄitno ne poznata tako dobro, kot mislita,« je Chloe zaÄela odloÄno. »April te ljubi od prvega dne, ko sta se spoznala. Vajina loÄitev ni vplivala na njeno ljubezen. Dolgo je potrebovala, da je zaÄela živeti brez tebe. Svojo ljubezen je skrila globoko v svoje srce in ni ji dovolila na plano. Potem je imela nesreÄo in spet si priÅ¡el v njeno življenje. Ni se hotela predati ljubezni, a je ta bila moÄnejÅ¡a od njene volje. Ves ta Äas, se je bala, da jo boÅ¡ pripravil, da se prepusti svoji ljubezni in jo nato zavrgel. Verjame, da se ji hoÄeÅ¡ maÅ¡Äevati, ker te je pred leti zapustila. Tega ne bi prenesla, ne bi preživela, ne bi mogla veÄ Å¾iveti brez tebe. OdÅ¡la je v upanju, da bo lahko svojo ljubezen ponovno zakopala v srce in zaživela naprej.«
»Nikoli, nikoli nisem pomislil na maÅ¡Äevanje! To je nesmisel. Ljubim jo. Ves ta Äas ljubim samo njo. Jaz sem ji rekel naj gre. Zapustila me je, ker sem jo jaz odgnal. Ne morem živeti brez nje. Ne sedaj, ko sem jo spet naÅ¡el. Ljubim jo!« je Jaydan zmedeno izlil svoje srce.
»Pa si ji to povedal?« je ledeno vprašala Chloe.
»Ne. Ne z besedami. Saj sem ji pokazal,« je nemoÄno vzdihnil Jaydan, ko je po kratkem premisleku spoznal resnico.
»OÄitno si tvoja dejanja ni tako razlagala,« je Chloe pokazala malo soÄutja.
»Chloe vem, da si preverila. Kdaj ima Jaydan prvo letalo?« se je v pogovor vmešal Luke.
»ZveÄer, ob pol sedmih,« je nedolžno odvrnila Chloe. Ni ji bilo vÅ¡eÄ, da so jo dobili na dejanju, saj ne, da bi naredila kaj slabega.
»Fant, zdaj ali nikoli, pojdi in jo pripelji nazaj in za božjo voljo, povej ji, kaj ÄutiÅ¡!« je strogo ukazal Luke.
»Rezerviral bom let,« je pripomnil Jacob in se odpravil k telefonu.
Abi je zlezla v Jaydanovo naroÄje in ga objela okoli vratu. »Pripelji jo nazaj,« mu je Å¡epnila.
April je vstopila v svoje stanovanje. AvtomatiÄno je najprej izklopila telefon s tem, da je preprosto potegnila kabel iz aparata. Svoj mobilnik je ugasnila že na letaliÅ¡Äu pred poletom. Svoje stvari je odložila na sedežno in se brezvoljno ulegla v posteljo. ÄŒez nekaj trenutkov so se ji ulile solze. Zjutraj je morala biti moÄna, ko je Chloe razlagala zakaj odhaja. ÄŒe bi takrat jokala, bi Jaydan to opazil. Ne bi ji dovolil oditi. Ali pa bi, ni vedela. Že res, da se je do nje obnaÅ¡al nežno in ljubeÄe.
Skupaj sta gorela v strasti, a to ni bil dokaz, da jo resniÄno ljubi in da si jo želi za ženo. Jokala je, dokler je imela kaj solz, nato je obležala v tiÅ¡ini svoje spalnice. Samo njeno srce je boleÄe utripalo. Vsaka misel, ki se ji je porodila je bila namenjena Jaydanu ali pa trenutkom, ki sta jih preživela skupaj. Daljna preteklost se je meÅ¡ala z spomini na njeno bivanje na njegovem ranÄu. Njegov glas je odzvanjal v njeni glavi. Se je mogoÄe motila? Jo je ljubil ali se ji je hotel le maÅ¡Äevati? Ponovno je zajokala. JokajoÄ je zaspala, zvita v klopÄiÄ.
April se je zbudila. V sobi je bilo temno, za odstrtimi žaluzijami je lahko opazovala noÄno svetlobo mesta. Do nje je prihajal tihi vrvež noÄnega življenja. Glava jo je bolela, njene miÅ¡ice so bile toge in boleÄe, v nosu je Äutila Jaydanov vonj in pri tem pomislila, da je nora. Solze so se spet ulile po njenem obrazu. Niso bile tako intenzivne, kot popoldne, ko je izjokala srce. Solze niso prinesle utehe, za katero je upala, da bodo. JecajoÄ je vzdihnila. Nato je zaÄutila težo na svojem boku, ki se je premaknila. Nekdo je ležal poleg nje in jo objemal. Roka jo je tesneje privila ob telo moÅ¡kega, ki je ležal ob njej. ÄŒutila je tople ustnice na svojem obrazu.
»April, ljubim te. Oprosti, da ti tega nisem povedal že prej, mislil sem, da veÅ¡,« ji je Å¡epnil Jaydan in jo obrnil k sebi. »Ljubim te. Ves Äas te že ljubim. Prosim vrni se z menoj na ranÄ in bodi moja žena,« je rekel in s poljubi osuÅ¡il njen obraz. »Prosim, ne delaj nama tega,« je rekel ljubeÄe, ker se ni odzvala na njegove besede. Solze so ji spet spolzele po licih. Tesneje jo je privil k sebi in jo tolažeÄe božal. Ves Äas ji je Å¡epetal besede ljubezni. Ko je zaslutil, da so se solze umirile, je poiskal njene ustnice in jo poljubil. Njej ni bilo treba na glas izreÄi besede ljubezni, on jih je razumel iz njenega odziva.
Abi je sedela na prvi stopnici pred hiÅ¡o in zrla na cesto. Ni mogla doÄakati, kdaj bo zagledala Jaydanov avto. Vsak Äas bi se moral prikazati. Tudi Chloe je ves Äas pogledovala skozi okno. Pripravljala je Aprilino najljubÅ¡o jed. MoÅ¡ki so se zadrževali v bližini hiÅ¡e in tudi sami nestrpno priÄakovali, kdaj se bosta Jaydan in April vrnila. ÄŒe ne bi bili tako veseli, da sta se Jaydan in April pobotala, bi mu jih napeli, ker jih je pustil cel dan v nevednosti in priÄakovanju. Razumeli so ga, da je potreboval nekaj Äasa zase in April. Vedeli so, da si morata veliko povedati in razjasniti stvari med seboj, a vseeno so nestrpno priÄakovali novico, kaj se dogaja.
KonÄno se je prikazal obris avta na obzorju. Vsi so se, kot bi bili vodeni z magnetom, zgnetli na verando. Jaydan je izstopil iz avta in se jim zarotniÅ¡ko nasmehnil. Odprl je Aprilina vrata in jo dvignil v svoje naroÄje. Hotela se mu je upreti, da je Äisto sposobna sama izstopiti, a jo je hitro utiÅ¡al s poljubom. »Vsak ženin mora svojo nevesto prenesti preko praga. Naj bo to najin nov zaÄetek, v ljubezni in iskrenem odnosu,« ji je Å¡epnil in z njo zakorakal proti hiÅ¡i. Njuna Å¡irÅ¡a družina je veselo ploskala. Ko ga je April poljubila in mu Å¡epnila, da ga ljubi, sta se ploskanju pridružili Å¡e veselo vzklikanje in smeh.