Sreča v drugo

Jaydan se je s steklenico piva lenobno usedel na prvo stopnico pred svojo hišo. Naredil je dolg požirek iz steklenice in se zazrl v daljavo.

Ni se menil za otroka, ki sta se igrala v peskovniku, kakor tudi ne za svoje tri delavce, ki so pri mizi na verandi kartali. Jacob, Jaydanov preddelavec, je počasi sedel poleg njega. 

Tudi sam je najprej naredil krepak požirek iz svoje steklenice. Nasmehnil se je svojima otrokoma, ki sta se igrala v peskovniku in se še sam zazrl v daljavo. Pozno pomladni dan se je počasi iztekal. Sonce je obarvalo obzorje v mešanico zlato oranžne barve, kar je obljubljalo nadaljnje lepo vreme.

»Dober dan je bil. Veliko smo postorili,« je Jacob ponosno rekel in naredil še en požirek zaslužene pijače.

»Ja, dober dan je za nami,« mu je pritrdil Jaydan. »Ne vem ali sem se ti kdaj zahvalil, da si sprejel delo pri meni? Hvala! Iskreno mislim. Skupaj sva uspela narediti nekaj iz tega posestva,« je hvaležno dodal. To, nekoč propadajoče posestvo, je kupil pred petimi leti. Prodal je vso svojo lastnino in se dodatno zadolžil pri banki, da ga je lahko kupil in obnovil. Še nekaj malenkosti je ostalo nedokončanih, a v glavnini je postoril vse, kar si je zadal. Na mestu stare, pol podrte hiše, je sezidal novo. Prav tako je na novo sezidal staje in gospodarsko poslopje, popravil in tam kjer je bilo potrebno zamenjal ograje. Kupil je nekaj rasnih konj in govedi.

Letos je prvič lahko užival v sadovih svojega napornega dela. Čeprav je odraščal na ranču se je veliko stvari moral naučiti. Jacob mu je bil v veliko podporo in pomoč. Predno je srečal Jacoba in njegovo ženo Chloe, ki jim je sedaj gospodinjila, so ga trije kandidati za to delovno mesto zavrnili, saj niso verjeli, da mu bo uspelo.

»Jaz se moram zahvaliti tebi. Bili smo res v brezizhodni situaciji in ti si nam dal priložnost,« je hvaležno odvrnil Jacob. Njihov mali ranč, ki se je že takrat otepal dolgov, ki jih je nasledil od očeta skupaj z rančem, je pogorel. S Chloe, tri letnim Timijem in petmesečno Abi so čez noč ostali brez vsega. Banka je zaplenila zemljo za pokritje dolgov. Dobesedno so bili na cesti, ko je naletel na Jaydanov oglas. Jaydan jih je brezpogojno sprejel in v teh nekaj letih so postali bolj družina kot prijatelji. Veliko dela je bilo, veliko prilagajanja, a našli so drobne radosti in srečo. Otroka sta uživala v takem življenju. Chloe je našla svojo srečo in je gospodinjila, kot bi ranč bil njun. Od plače sta uspela varčevati, a vseeno sta se oba zavedala, da si ne želita stran od Jaydana. Na tako velikem posestvu jima tudi ni bilo treba misliti na odhod, saj enemu človeku ne bi uspelo samemu voditi vsega.

»Mislim, da je usoda hotela, da se najdemo,« se je nasmehnil Jaydan in potrepljal prijatelja po hrbtu. »Po napornem obdobju, mislim, da smo prišli do točke, ko lahko začnemo živeti,« je tišje dodal, bolj zase in globoko, sproščeno vdihnil.

»Ja, mislim, da smo res prišli do te točke,« se je strinjal Jacob. »Sedaj se lahko malo sprostiš in zaživiš. Za začetek bi lahko začel premišljevati o tem, da se končno ustališ. Saj veš, poiščeš tisto pravo in se poročiš. Potrebuješ ženo in tudi otroke,« je pogumno namignil šefu na očitno. Jaydan je imel že petintrideset let in v času odkar so se poznali, se sploh ni menil za ženske. Saj ne, da se sploh ni menil za ženske, le z nobeno se ni zapletel v kaj več ali v nekaj kar bi spominjalo na približno resno zvezo.

»Saj sem že poročen,« se je Jaydan ironično nasmehnil.

»Kaj si?« je nejeverno vzkliknil Jacob.

»Poročen sem. Moja žena sicer verjame, da sva ločena, a se moti, nikoli nisem podpisal papirjev,« je hladno odvrnil Jaydan.

»Potem jih podpiši in zaživi na novo,« mu je še vedno presenečeno odvrnil prijatelj.

»Mogoče bi res moral,« je dvomljivo odvrnil Jaydan. »Upal sem, da bova nekega dne dobila priložnost in se pomenila, prevrednotila najin odnos in mogoče začela od začetka,« je dodal z rahlo žalostjo v glasu. Po vsem tem času, je še vedno upal.

»Če te ne moti, bi te vprašal, kje je tvoja žena?« je Jacob previdno poskusil izvedeti kaj več.

»Moja žena je April Anna Williams,« je mirno odvrnil Jaydan in se pri tem namuznil.

»Televizijska voditeljica in novinarka April Williams?« je Jacob v nejeveri razvlekel besede.

»Točno ta,« se je zahihital Jaydan.

»Se šališ na moj račun?« Jacob še vedno ni mogle verjeti njunemu pogovoru.

»Ko bi se vsaj,« se je Jaydan zresnil. » Pet leta sva bila par in se nato poročila. Dve leti sva bila srečno poročena. Dobila je priložnost pri vodenju jutranjega programa, toda morala bi se preseliti. Ona si je želela kariero in jaz sem hrepenel po ranču. Prvič v življenju sva se resnično grdo sprla. No, bilo je tudi zadnjič. Še isti večer se je odselila. Sedaj vem, da bi oba lahko malo popustila in našla srednjo pot ter tako zadovoljila vsak svojo željo. A takrat sem bil preponosen, da bi jo poiskal in skušal rešiti najin zakon.

Tudi ona ni naredila ničesar. Kar ji ne zamerim. Sam sem ji rekel naj spakira svoje stvari in izgine iz mojega življenja. Seveda tega nisem mislil resno, a takrat je to bruhnilo iz mene. Bile so le prazne besede podžgane z jezo in nemočjo. Čez dobro leto me je poklical odvetnik in mi sporočil, da bi se April rada ločila. Takrat je že bila uspešna in znana. Kaj mi je drugega ostalo? Rekel sem, da se strinjam. Čez dober mesec sem dobil papirje za ločitev, a jih nikdar nisem podpisal ali poslal nazaj. Slišal sem, da je njej odvetnik tistega leta umrl v prometni nesreči. Nihče me ni več kontaktiral. Predvidevam, da so bili vsi prepričani, da je najin primer zaključen.«

Nemočno je pogledal prijatelja in popil še zadnji požirek iz svoje steklenice. Ni minil niti dan, da ni mislil na April. Spremljal je njeno kariero in se veselil za njo. Istočasno jo je še vedno pogrešal. Toliko je bil stvaren, da si je priznal, da jo še vedno ljubi. Če bi lahko zavrtel čas nazaj, bi ravnal podobno kot je. Nikdar ji ne bi rekel, naj spakira in izgine iz njegovega življenja in če bi že šla, bi šel za njo. Poskušal bi najti tisto srednjo pot. Kajti poznal jo je in poznal je sebe. Nobeden ne bi bil srečen, če bi se odpovedal svojim sanjam zaradi tistega drugega.

Če bi se priklonil njeni volji ali bi jo prisili, da se prikloni njegovi, bi njun zakon prej ali slej razpadel, ker tisti, ki bi se žrtvoval ne bi prenesel žrtve.

»Žal mi je,« je tiho šepnil Jacob.

»Naj ti ne bo. Vsak od nas hodi po svoji poti in si sam ustvarja življenje. Včasih ne moreš dobiti vsega,« mu je odvrnil Jaydan in vstal. Odpravil se je v hišo, ni mu več bilo do pogovora.

»Zahvaljujem se dragemu gostu gospodu Johnu, čudoviti publiki v studio, kot vsem vam pred zasloni, želim vam prijeten večer. Vidimo se spet jutri,« je April veselo in z najlepšim nasmehom kar jih je premogla zaključila oddajo. Ko so se kamere ugasnile se je še enkrat zahvalila gostu in publiki ter se ponosno odpravila iz studia. Pred studiom jo je že čakal Robert, njen zadnji spremljevalec. V zadnjih šestih letih je on bil njen tretji intimni prijatelj. Dolgo časa se ni menila za moške, saj je njeno srce hrepenelo po Jaydanu. Nikoli ga ni zares prebolela, kaj šele pozabila. A morala je živeti naprej. Ženska v njej je hrepenela po moškem in na koncu se je prepustila, a na nikogar se ni navezala in nobeden ji ni nič pomenil. Tudi Robert ne. Dobro sta se razumela in dopolnjevala, a vedela je, da to ni to, kar išče od moškega.

Kljub uspehu in slavi je njeno življenje bilo prazno. Živela je v stekleni kletki. Obkrožena s pozornostjo in slavo, z velikim številom znancev, a nobenim prijateljem. Že res, da je vsa leta ohranjala prijateljstvo z Madison, prijateljico še iz otroških let s katero sta se skupaj podali na študij. A kaj, ko je Madison živela na drugem koncu države, imela je svoje podjetje, ljubečega moža in tri otroke. Saj sta se videli dvakrat letno ter slišali vsaj enkrat tedensko, a to ji je bilo premalo. Kljub vsem, kar se ji je dogajalo v življenju, je čutila, da ni srečna in izpolnjena. Nemalokrat je čutila osamljenost. Bila je edinka in v poznih najstniških letih je izgubila starša, čeprav je imela dve teti, ki sta z družinama živeli v tujini, se je počutila samo na svetu. Nekaj ji je v vsej tej uspešni zgodbi manjkalo. Če bi vedela, kaj je tisto kar ji manjka, bi si drznila in posegla po tem, a ni vedela.

»Čudovita si bila, tako kot vedno,« ji je ljubeče rekel Robert in jo kratko poljubil.

»Hvala,« mu je odvrnila in se nasmehnila. A njen nasmeh, ki je deloval pristno, ni bil iskren. Z leti se je naučila skrivati svoje pravo razpoloženje. Bila je odlična igralka. Nihče, ki jo je poznal, ne bi posumil, da ni srečna. In ni bila srečna. Živela je po utečeni rutini. Edina svetla točka njenega življenja je še vedno bila ljubezen do poklica, ki ji je vlival moč, da je nadaljevala in še naprej vztrajala v kletki, ki si jo je sama zgradila. Vzela je svojo jakno in torbico ter se z Robertom ob sebi odpravila ven.

Robert ji je odprl vrata na sovoznikovi strani svojega prestižnega avtomobila in ko je sedla, je še sam sedel in zagnal avto ter jo odpeljal na večerjo. Pripravil ji je presenečenje. Organiziral je romantično večerjo. April se je prvič tisti dan sprostila. Pojedla sta v prijetnem vzdušju ob sproščenem pomenkovanju. Ko je natakar prinesel sladico, jo je Robert prijel za dlan in jo ljubeče pogledal.

»April, ljubim te. Naredi me najsrečnejšega človeka na svetu in se poroči z menoj,« je rekel nežno in pred njo postavil prelep zlat prstan z velikim diamantom.

»Oh, Robert,« je ganjeno rekla April in v očeh so se ji pojavile solze.

»Samo reci da,« je ljubeče rekel in vzel njeno dlan v nameri, da ji na prst natakne prelepi prstan.

April je odmaknila roko iz njegove. Drobne solze so ji spolzele po licih. »Robert, všeč si mi, na nek način te imam rada, a ne morem se poročiti s teboj. Ne bi bilo prav. Za zakon so moja čustva do tebe premalo. Res se ne morem poročiti s teboj. Oprosti.«

»Že to, da me imaš rada je zame dovolj. Osrečil te bom,« je poskusil omehčati njeno srce.

Samo odkimala je in šepnila: »Oprosti. Nočem se poročiti. Ne s teboj, ne s komer koli drugim.« Vstala je in pobrala svoje stvari ter se odpravila ven, stran od presenečenega Roberta, stran od možnosti srečnega življenja.

Z žalostjo je gledal za njo. Skoraj eno leto sta bila par in čeprav se April ni nikdar v celoti prepustila njuni zvezi in ga je držala na nekakšni varni razdalji, je upal, da jo bo omehčal in prepričal.

V srcu je čutil, da ga bo zavrnila, a je vseeno tvegal. Ni je imel namena pustiti oditi. Danes ja, a ne bo se umaknil od nje. Nadaljeval bo njuno zvezo, kot da te zavrnitve ni bilo in kasneje bo poskusil ponovno. Ljubil jo je. Ni vedel kdo jo je prizadel, a prepričan je bil, da jo nekdo je. Zato je bil sedaj razumevajoč. Jutri je nov dan in on vsekakor ne bo vrgel puške v koruzo. Počasi je vstal in se približal oknu. Hotel se je prepričati, da je dobila taksi, ki jo bo varno odpeljal domov. Ko je sedla v taksi, se je odmaknil od okna in poiskal natakarja, da poravna njun račun. Prstan je že prej varno spravil v žep svojega suknjiča. Kupil ga je za njo in vztrajal bo, dokler ga ne bo nosila na svojem prstu.

Jaydan je ravno vstal od mize, ko je pozvonil telefon. Radovedno je pogledal po presenečenih obrazih svojih delavcev. Čeprav so imeli telefon, se je ta le redko oglašal, še posebno ne ob dokaj zgodnji jutranji uri. Vljudno se je oglasil. Njegov obraz se je v naslednjem trenutku pomračil. Nemočno je poslušal in nekajkrat nemo prikimal. Kratko je rekel: »Prišel bom v najkrajšem možnem času,« in odložil slušalko. Pogledal je po radovednih obrazih. Njegov pogled se je ustavil na Jacobu. »April je sinoči imela prometno nesrečo. Brezbrižni in prehitri voznik je izsilil prednost taksiju s katerim se je pozno zvečer vračala domov. Pravijo, da je bila huda prometna nesreča. Jaz sem še vedno vpisan, kot edini, ki ga lahko v najhujših primerih pokličejo in ki odloča v času njene nezmožnosti odločanja. V komi je, njeno stanje je dokaj kritično,« je suho poročal.

»Žal mi je,« je žalostno rekel Jacob in dodal, »lahko kako pomagam?«

»Poskrbi, da bo tukaj vse pod kontrolo,« je suho odvrnil Jaydan in ponovno dvignil telefonsko slušalko. Moral je preveriti let in si rezervirati letalsko karto. Na list papirja je avtomatično napisal številko leta in uro, čeprav tega ne bi mogel pozabiti. Preveril je uro. Na kratko si je šel s prsti skozi goste temne lase in se spodbudno nasmehnil Chloe.

Jacob jim je na kratko razložil kdo je April. Nihče od njih ni vedel kaj April pomeni Jaydanu, a opazili so, da ga je novica pretresla. Jaydan ni opazil njihovih zaskrbljenih pogledov. Čeprav ni čutil nog in ga je tiščalo v prsih, je odšel v svojo spalnico in se preoblekel. Moral je pohiteti, saj je moral ujeti letalo. Čez nekaj minut se je vrnil z majhno potovalko. V istem trenutku je Jacob parkiral manjšega od terenskih vozil pred vhod, otroka sta sedela na zadnjem sedežu.

»S teboj gremo do mesta. Šla bom po nakupih in pripeljala avto domov,« mu je razumevajoče rekla Chloe in pograbila svojo torbico.

Jaydan ji je samo prikimal, v njegovem pogledu je lahko zaznala hvaležnost.

»Ostani kolikor bo potrebno in ne skrbi, tukaj bo vse tako, kot bi bil tukaj. Srečno,« mu je v pozdrav rekel Jacob in ga potrepljal po hrbtu.

»Poklical te bom, takoj, ko bom kaj vedel. Hvala,« mu je Jaydan odvrnil in se odpravil v avto.

Jacob mu je samo pokimal in z žalostjo opazoval njihov odhod. Jaydana je dobro poznal, a ni vedel, da je poročen, ker je Jaydan to očitno skrbno varoval zase. Čeprav ni rekel ničesar, je vedel, da njegov prijatelj še vedno ljubi svojo ženo. Ni moglo biti drugače, če bi se kaj zgodilo Chloe, bi sam bil prav takšna razvalina, kot jo je opazil v Jaydanu. Upal je, da bo z April še vse dobro in da bosta dobila priložnost, da obnovita svoj zakon. Jaydanu je privoščil srečo in ljubezen.

Jaydana so napotili na intenzivno nego. Z negotovim korakom je vstopil v čakalnico pred velikimi okni intenzivne nege, kamor je bilo dovoljeno le ožjim družinskim članom. Nelagodno je pogledal v nekaj nesrečnikov, ki so obupani sedeli ob steni. Dežurna medicinska sestra ga je z zanimanjem pogledala.

»Sem Jaydan Williams, poklicali ste me zaradi April Williams,« je uspel reči, komaj je prepoznal svoj lastni glas.

»Takoj bom stopila po dežurnega zdravnika,« je uslužno odvrnila ženska in izginila v sosednji prostor.

»Aprilin sorodnik?« je vprašal Robert in naglo vstal ter stopil korak proti Jaydanu. Starejši gospod, ki je sedel poleg njega, ga je posnemal.

Jaydan ju je radovedno pogledal.

»Jaz sem John Abervile, glavni urednik na NBNu in to je njen fant Robert Nashvil,« je vljudno rekel starejši gospod in mu ponudil svojo dlan.

Jaydan ju je presenečeno opazoval in se avtomatično, kot je vljudnost narekovala, rokoval z obema. Šele čez čas je uspel vprašati: »Kako je z njo?« S pogledom je drsel po velikih oknih, saj jo je hotel videti.

»Še vedno je v komi. Ima kar nekaj zlomov. Dokaj kritično je še,« je odvrnil John in mu z roko pokazal kam mora pogledati.

Jaydanu se je srce za hip ustavilo, ko jo je zagledal, tako nebogljeno in priklopljeno na aparate. Njen obraz je bil povit, a gosti dolgi svetli kodri niso dopuščali možnosti, da to ne bi bila ona.

»Opravičujem se, a še vedno ne veva kdo ste vi,« je vljudno rekel John.

»Jaydan Williams, Aprilin mož,« je tiho odvrnil Jaydan.

»Mož?« sta v nejeveri istočasno vprašala moška.

»Ja. A že šest let ne živiva več skupaj,« je mirno odvrnil Jaydan in se zazrl v Roberta.

»Nisem vedel, da je poročena,« je Robert živčno pripomnil. John pa je samo prikimal, v znak, da tudi sam ni vedel.

»Kot sem rekel, že pred časom sva se razšla in od takrat nisva imela kontaktov. Odločila sva se za sporazumno ločitev, a je žal odvetnik, ki je to urejal umrl še predno je opravil svoje delo. Verjamem, da April sploh ne ve, da sva še vedno poročena. Jaz sem imel preveč obveznosti, da bi sprožil nov postopek,« je skomignil z rameni. Še sam ni vedel od kod mu toliko sočutja do Roberta, saj je bil od trenutka, ko je slišal kdo je, ljubosumen nanj. A, če si ga je April izbrala, kdo je on, da bi ji onemogočil srečo v življenju, zato je povedal sicer izkrivljeno resnico, a vseeno resnico.

Robert mu je le prikimal. Malenkostno se je sprostil. Seveda ga je zabolelo, da je njegova April že imela moža, a nekako se ni počutil ogroženega zaradi njega.

Dežurna medicinska sestra se je vrnila in povabila Jaydana, da se pridruži zdravniku v sosednji sobi. Jaydan ji je s težkimi koraki sledil. Panika je ponovno zaobjela njegovo telo.

Jaydan se je čez čas vrnil v čakalnico. Stopil je k steklu in se zazrl v Aprilino negibno telo. Čeprav je še vedno bilo kritično, ga je zdravnik prepričal, da bo okrevala. Res, da bo okrevanje dolgotrajno, a hujših posledic ne bo utrpela. Če seveda odšteje poškodbe obraza, ki jih ne bo mogoče kirurško popraviti. Že zdaj so ji naredili eno lepotno operacijo, a drobna brazgotina ob čeljusti, od ušesa do brade, ji bo ostala. Če ne bi bila to znana April Williams bi z operacijo počakali, tako pa so naredili vse kar se je dalo narediti.

»Kako je z njo?« je sočutno vprašal Robert. »Nama so le v groben podali informacije.«

Jaydan ga je na videz mirno pogledal in povedal nekaj osnovnih stvari, ki mu jih je zaupal zdravnik. Zamolčal je, da bo April po odpustu potrebovala nekoga, ki bo skrbel za njo. Če se bo vse izteklo tako, kot bi se moralo, jo bodo kaj hitro poslali v domačo oskrbo. Zlomljeno nogo bo imela vsaj dva meseca v mavcu. Odločil se je, da jo bo odpeljal k sebi na ranč in poskrbel za njeno okrevanje. V tem času bo poskusil obuditi njuno ljubezen. Sedaj, ko je dobil priložnost je ne bo izpustil iz rok. V kolikor mu ne uspe, se bo sprijaznil z zavrnitvijo in se ločil. Šele takrat bo Robert dobil priložnost, nič prej. Zdaj mu je bilo žal, da ga ni že na začetku znanstva odvrnil od April. Toliko napak je naredil v življenju, da je bil že skrajnji čas, da se vzame v roke in jih neha delati.

»Predvidevam, da ne živiš tukaj,« je tiho rekel Robert. Ni mogel skriti, da mu misli, ki so se mu porajale, niso všeč. A Jaydan je bil pošten do njega in prav bi bilo, da mu vrne uslugo. Ni se zavedal Jaydanovih čustev do April. Pravzaprav Jaydana ni mogel prebrati, saj njegov obraz ali drža nista odražala ničesar. Čutil je lahko le samozavest in odločnost, ki je vela iz visokega in zdravo mišičastega moškega z naglasom, ki je pričal o njegovem poreklu. »Pomislil sem, da ti povem Aprilin naslov. Predvidevam, da ne bo huda, če boš prespal v njenem stanovanju. Ključe boš dobil v njeni torbici,« je nadaljeval še predno bi mu Jaydan lahko odgovoril.

»To bi mi olajšalo veliko stvari,« se je nasmehnil Jaydan, ki niti enkrat ni pomislil, da si bo moral urediti še prenočišče. Preveč ga je skrbelo za April. Celo pot so mu misli napolnjevali spomini na njune srečne dni. Premleval je, kaj bi ji lahko rekel. Razšla sta se v grdem prepiru, katerega ni hotel omenjati. Hotel je dobiti priložnost , da se ponovno zbližata in vsekakor ne sme zanetiti novega prepira. Kljub tehtanju, kaj in kako naj reče, ni prišel do zadovoljive taktike. Moral se bo prilagajati in sproti improvizirati. Še prej pa bo moral počakati, da se April prebudi in opomore. Niti pomisliti ni želel, da ji ne bi uspelo.

April je počasi odprla oči. Pravzaprav oko, saj je njeno drugo oko bilo pod povojem. Vse jo je bolelo. Poskusila se je premakniti, a je kaj hitro odnehala. Vse kar je lahko videla so bile rože. Raznobarvni šopki rož, nekaj plišastih igrač in pisanih balonov vseh velikosti in oblik. Pomežiknila je ob toliki pisani pestrosti prostora, ki jo je obkrožal. Pogled se ji je ustavil na omarici poleg postelje, na šopku preprostih Marjetic, njenih najljubših rož. Vedela je, da je v bolnišnici. Enkrat ali dvakrat, ko je prišla k sebi, ji je ženski glas povedal kje je in kaj se je zgodilo. Vsega se je spominjala le skozi meglo. Poskusila se je spomniti, a ji ni šlo najbolje. Spomnila se je, da je ravnokar zavrnila Robertovo snubitev in nato sedla v taksi. Potem so se stvari odvile bliskovito in vse za tem je zavito v temo in meglice. Zdelo se ji je, da sliši Jaydanov glas in se kislo nasmehnila. Po toliko letih, ko je že mislila, da ga je prebolela, ima v najhujših trenutkih še vedno prisluhe njegovega glasu. Kakšna tepka je.

»Kako se počutite?« jo je veselo pozdravila medicinska sestra, ki je opazila, da se je prebudila.

»Slabo,« je iskreno odvrnila s tresočim in napol polomljenim glasom in se ponovno kislo nasmehnila ali je vsaj tako mislila, saj ni bila prepričana, da sploh lahko premika ustnice. Ni bil ne čas in ne kraj za njeno teatralno igranje pristnih nasmehov in dobronamernih laži, četudi bi jih zmogla, a jih ni. »Od kod toliko rož in ostalega?« je šepetaje vprašala. Ni spoznala svojega glasu, za katerega se ji je zdelo, da prihaja od daleč stran.

»Od vaših občudovalcev in prijateljev,« se je veselo zasmejala medicinska sestra. »Ljubljenka publike ste! Vse skrbi za vas. Vsi vam želijo čimprejšnje okrevanje,« ji je razlagala naprej. April je od napora zaprla oči. Medicinska sestra se je sklonila bližje in ji šepnila: »Čeprav ste ga dobro skrivali, moram reči, da imate zelo skrbnega in ljubečega moža. Šopek na vaši omarici je od njega.« Opazila je, kako hrepeneče je April opazovala Marjetice, zato je želela, da ve od koga so.

April je ob omembi moža odprla oko in če ne bi imela tako suhih ust, bi takoj ugovarjala, da ni poročena. Istočasno sta ji skozi možgane preleteli dve misli. Dve vprašanji. Prvo, kako si je Robert drznil oznaniti se za njenega moža in drugo, le kako je vedel, da so Marjetice njene najljubše rože? Tega ni vedel nihče. Ravno, ko je prišla do glasu, da bi lahko ugovarjala, ga je zagledala. Stopal je počasi proti njeni postelji. Njegov obraz ni izdajal njegovih misli. Zdel se ji je zelo miren in presneto čeden.

»Jaydan?« je tiho šepnila.

»Ššš, nikar se ne utrujaj z govorjenjem. Vesel sem, da si se končno prebudila. Naporna pot te še čaka do okrevanja. Še dovolj časa bova imela za pogovarjanje,« ji je nežno rekel in jo kratko poljubil na košček obraza, ki ga ni pokrival povoj. Nato je sedel na stol ob njeni postelji in jo prijel za dlan. S palcem jo je nežno božal po prstih.

Ničesar ni rekla. Spet je zamižala. Bila je preveč presenečena, da ga vidi ob sebi. Ni vedela, kaj bi mu lahko rekla. Toda nekaj koščkov se je zložilo. Jaydan je vedel, da ima rada Marjetice. Ni bila prepričana, a sumila je, da še vedno nista ločena. Torej je Jaydan še vedno bil njen mož, drugače se ne bi imenoval za moža in vsekakor ga ne bi obvestili o njeni nesreči. Kakšna zmeda. Ob pomirjujočem božanju in toploti njegove dlani je spet utonila v spanje.

April je nemočno vzdihnila in se udobneje namestila na blazino. Dovolj je imela vsega. Dovolj je imela bolnišnice. Naveličala se je odgovarjati zdravnikom in drugemu osebju, kako se počuti. Dobila je občutek, da se ji je vonj po zdravilih in razkužilu zažrl v kožo. Dovolj je imela obiskov, ki so ji samo kradli moč. Najraje bi pobegnila daleč stran. A ni mogla. Ni mogla uiti vsej zmedi, ki se je pojavila v njenem življenju. Prvič v življenju je dobila občutek, da čisto nič ni odvisno od nje. Obiskovali so jo sodelavci, obiskovali so jo občudovalci ali vsaj poskušali so jo obiskati, a jih je osebje večinoma uspelo zadržati. Robert in Jaydan sta bila skoraj vsak trenutek namenjen obiskom pri njej, nemalokrat skupaj. Bolj se je trudila Robertu dopovedati, da je med njima konec, bolj je on vztrajal ob njej. Jaydan jo je jezil na svoj način. Zaupal ji je, da se je nastanil v njenem stanovanju in tudi na misel mu ni prišlo, da bi si umislil hotel, še manj, da bi odšel domov. Ni ji bilo po godu, da živi v njenem stanovanju, a ničesar ni mogla narediti, da bi to spremenila. Najbolj jo je motilo, da je lahko do zadnje pike razgalil njeno življenje, ko je imel možnost za raziskovanje njenega stanovanja, njene privatnosti. Tudi Madison je priletela na nekaj dnevni obisk in takoj je obnovila dobro prijateljstvo z Jaydanom. Očitno je bilo, da je na njegovi strani. Podpirala ga je, ko ji je vztrajno govoril, da jo bo odpeljal k sebi na ranč, kjer bo lahko okrevala.

Ni se mogla jeziti na najboljšo prijateljico, predolgo in predobro sta se poznali in vedeli kako čuti tista druga. Nekajkrat sta jo z Jaydanom uspela nasmejati in jo pripraviti, da je na trenutke pozabila na svoje težave. Tudi na Jaydana se ni mogla preveč jeziti. Čeprav ni nikdar rekla niti besedice o bolnišnični hrani, ki ji ni bila všeč, ji je prinašal dodatne obroke in posladke, ki jih je imela najraje. Veliko ji je pripovedoval o svojem ranču in ljudeh, ki so tam živeli. Nikakor pa se ni hotel pogovoriti o njima. Nikakor ni hotel govoriti o tistem usodnem dnevu pred šestimi leti. Zadal si je nalogo, da bo skrbel za njo in ni ga mogla odvrniti od te namere. Z roko si je šla skozi lase in se s prsti nalahno dotaknila velikega obliža na svojem obrazu. Še nekaj dni in tudi njega bodo odstranili, vsaj upala je tako.

Pravzaprav še dan ali dva pa bo končno lahko zapustila bolnišnico. Zavedala se je, da sama ne bo mogla skrbeti zase. Prav tako se je zavedala, da ne bo mogla kar tako odgnati ne Roberta in ne Jaydana od sebe. Mrzlično je premišljevala kaj lahko stori in uide še večji zmedi v svojem življenju. Edino kar ji je prišlo na misel, je bilo oditi v zdravilišče in si tam plačati osebje, ki bi skrbelo za njo. A kako naj odide tja, da Robert ali Jaydan tega ne izvesta? Vsaka misel in vsak poskus načrta se je izjalovil, saj je povsod kar vrelo od dejstev, ki so kar kričala, da ji ne bo uspelo. Skoraj celo noč ni spala zaradi tega. In jutro se je začelo s prepirom med Robertom in Jaydanom, ko je zdravnik oznanil, da gre jutri lahko domov. Oba sta jo želela odpeljati domov in skrbeti za njo. Robert je vztrajal, da sta trenutno skupaj in da se hoče poročiti z njo in zato bo najbolje, da on skrbi za njo. Jaydan je ugovarjal, da je on še vedno njen zakonski mož in da mora on skrbeti za njo, poleg tega je zagovarjal, da trenutno potrebuje mir pred oboževalci in na njegovem ranču bo imela dovolj miru in bo v naravi. Zdravnik je podprl idejo, da ji bosta mir in narava dobro dela. Najverjetneje bi se prepirala v nedogled, da se ni umešala April. Zavpila je »Dovolj!« in utišala vse v svoji bolniški sobi.

»O meni se pogovarjate! Se vam ne zdi, da se lahko sama odločim, kaj in kam si želim?« je rekla jezno in vse prestrelila s pogledom, ki je odražal njeno počutje.

»Vsekakor,« je spravljivo dejal zdravnik, ki je prvi prišel do besede.

»Robert, med nama je konec. Ne bom se poročila s teboj. Nočem te ob sebi. Ali lahko to že enkrat dojameš?« je rekla grobo. Saj njeni prejšnji poskusi, da bi mu to dopovedala očitno niso obrodili sadov.

Robert jo je razočarano gledal. Vedel je, kdaj je dokončno poražen. Jaydanu je namenil zaničljiv pogled in brez besed zapustil sobo.

»Torej je rešeno! Z menoj greš na ranč. Ko boš čisto okrevala, se bova pogovorila o najinem zakonu. Takrat bom upošteval tvojo voljo in želje,« je odločno rekel Jaydan in jo kratek čas opazoval. Odprla je usta, da bi ugovarjala, a toliko ga je poznala, da jih je spet zaprla, brez, da bi kar koli rekla. Samo pokimal ji je in se obrnil k zdravniki. Zanimalo ga je, kako naj jo na najbolj neboleč način prepelje iz bolnišnice do ranča. Že prej sta z njenim producentom dogovorila, da jima bo NBN preskrbel čarter polet. Jaydan je od zdravnika sprejel vsa navodila za njeno oskrbo in vse potrebne papirje za njihovo bolnišnico, kamor jo bo odpeljal, da ji snamejo mavca z noge in roke ter poskrbijo za poškodbo obraza. Njej je samo omenil, da je Madison pripravila njeno prtljago in strateško zapustil bolnišnico. Če je April mislila, da je prejšnja noč premišljevanja in načrtovanja bila težka in obupna, se je motila. Zadnja noč v bolnišnici je bila še hujša. Do večera se je skušala otresti jeze na Jaydana, ker je njeno nadaljnje zdravljenje vzel v svoje roke in se nato izmuznil in ji tako onemogočil, da mu pove svoje mnenje. Saj ne, da bi kaj dosegla. Odvisna je bila od pomoči drugih. Na koncu se je sprijaznila, da je bolje, da je šel, ker bi se hudo sprla in si povedala še marsikaj takega, kar ne mislita. Ko se je končno sprijaznila z dejstvom, da bo odvisna od Jaydana se je šele začela njena nočna mora.

Pogumno se je soočila sama s seboj. Priznala si je resnico, ki je vpila v njej. Globoko v najbolj oddaljenemu koščku srca se je veselila odhoda na njegov ranč. V resnici, ji je na splošno gledano, življenje na ranču bilo od nekdaj zanimivo in vabljivo. Od kar je bila v mestu je pogrešala naravo in življenje brez ure in nenehnega zvonjenja telefonov. Predstavljala si je, da je življenje na ranču prav takšno, preprosto in počasno, čeprav fizično naporno. Želela si je oditi od vseh lažnih prijateljev in ubijalskega tempa v katerem je živela zadnjih nekaj let. In vse bi bilo lepo in zadovoljivo, če ne bi bilo poleg Jaydana. V tem času, kar ga je preživel ob njej, je v njej spet prebudil speča čustva. Morala si je priznati, da ni ravnodušna do njega. Ves čas je bil na nek način ljubeč in pozoren do nje. Spominjal se je stvari, katerih se je še sama komaj spomnila o sebi. A vseeno, nekoč ga je ljubila in izgubila in zdaj ni bila pripravljena ponovno iti skozi ves pekel, ki jo je dolgo držal v svojih krempljih. Čeprav bi mogoče res lahko obudila nekdanjo ljubezen, ni verjela, da bi to lahko trajalo. Imela sta vsak svoje sanje. Ko sta bila mlajša, nista bila pripravljena popustiti in se prilagoditi, zdaj bi jima kaj takega še težje šlo od rok. Bala se je časa, ki ga bosta preživela skupaj. Bala se je za svoje srce. Ustrašila se je sebe.

Jaydan si ni delal utvar, da gre April prostovoljno z njim. Dejansko jo je prisilil v okrevanje na svojem ranču. In ni mu bilo žal. Spoznal je, da jo želi ob sebi. Odločil se je, da jo bo poskusil ponovno zapeljati. Pred leti bi mogoče našla kompromis, a sedaj je vedel, da ne bo zapustil svojega ranča. Preveč je vložil vanj. Preveč sebe. Toda poznal je April, kakšna je bila pred leti. Verjel je, da bi lahko živela z njim na ranču. V današnjem času tehnike, bi brez težav lahko pisala članke in bloge tudi z ranča ter občasno odpotovala na določene prireditve. Tudi ona ne bo mogla večno voditi svojih oddaj, ki jih je sedaj zaradi nesreče izgubila.

Ob vrnitvi bi jo čakalo naporno delo, da si povrne staro slavo. Upal je, da se bo tega zavedala tudi sama. Poleg tega, je tudi njihovo najbližje mesto imelo televizijsko postajo, kjer bi lahko delala, saj bi jo sprejeli odprtih rok, v to ni dvomil. Mogoče je sedaj igral preveč samozavestno igro, a močna ženska potrebuje še močnejšega moškega. Vseeno je ne bo prisilil, da ostane. Naredil bo vse, da si bo sama želela ostati. V kolikor mu uspe, ju čaka srečno življenje. V nasprotnem se bo moral dokončno sprijazniti, da jo je izgubil. A s tem se bo ubadal kasneje. Zdaj jo je moral varno in predvsem čim manj boleče spraviti domov. Iz bolnišnice so jo z reševalnim vozilom prepeljali do letališča, kjer ju je čakalo letalo. Poskrbel je, da ji je bilo kar se da udobno. Malo ga je skrbelo, kako bo prenesla potovanje do ranča. Klical je Jacoba, ki ju bo prišel iskat z večjim od obeh terenskih vozil, ki so ju imeli na ranču. Vedel je, da bo Chloe poskrbela za udobne blazine in za primerno dobrodošlico.

Veselil se je odhoda domov. Sedel je tako, da jo je lahko opazoval. Čeprav se ni pritoževala, je vedel, da ji vso to premikanje predstavlja napor. Nikoli ni bila težavna in razvajena. Občudoval jo je zaradi tega. Ker je spala, si je dovolil pristno ljubeč nasmešek. To jutro se mu je zdela še posebno utrujena. Zdravnik ga je opozoril, da ima trenutno tudi dokaj močna protibolečinska zdravila zaradi katerih več spi. Naj spi, si je mislil in ji resnično privoščil počitek in čas brez bolečin. V mirnem poletu in tišini si je privoščil čas za premišljevanje. Spraševal se je, kako bo ona videla njegov ranč? Bo opazila ljubezen, ki jo je vložil v posestvo? Bo sprejela njegove prijatelje? Čeprav jo je poznal, je imel toliko vprašanj, za katera ni vedel, kaj si bo mislila in kako bo odreagirala. In vse to so bile le drobtine, ki so bile sila pomembne za njuno skupno srečo.

April se je zbudila, ko je letalo začelo pristajati. Čeprav je bila živčna in tudi malo prestrašena, je to uspela skriti pred Jaydanom. On je bil tako dobre volje, ki mu je ni želela uničiti. Resnično se je trudil okoli nje in ne glede na vse, je to morala ceniti. Letalo je pristalo in Jaydan je najprej odnesel njuno prtljago do avta, ki ju je že čakal. Vrnil se je po voziček, ki ga je dobila na posodo v kliničnem centru in vedela je, da je zdaj ona na vrsti. Čeprav je bil Jaydan ves čas v bolnišnici ob njej in jo je vsak dan nekajkrat kratko poljubi v pozdrav ter ji redno izkazoval pozornosti z nedolžnim božanjem njene roke ali masažo, jo bo zdaj prvič po toliko letih dvignil v svoje naročje. Ko se ji je približal, je opazil njene široko odprte oči in hitrejše dihanje. Seveda si je njen odziv napačno razlagal. Mislil je, da jo boli, da se boji dodatne bolečine ali da jo je preprosto strah premikanja. Niti v najbolj drznih sanjah, si ne bi mogel misliti, da je njej odziv posledica misli, da jo bo on privil ob svoje telo. Poskušal jo je potolažiti. Tiho ji je šepetal, da bo vse v redu, da bo hitro mimo.

Njeno nepoškodovano roko si je ovil okoli vratu in poškodovano previdno namestil na njen trebuh. Previdno jo je prijel pod koleni, da je podprl nogo v mavcu. Tesno jo je privil ob svoj prsni koš, da bi ji nudil čim več opore. Nežno jo je poljubil vrh glave in šepetal spodbudne besede ter jo odnesel ven. Glavo je naslonila na njegovo ramo in zaprla oči. Njegov vonj in njegova bližina sta v njej sprožila vulkan čustev in spominov. Ni si hotela dovoliti takega čustvenega pretresa, a proti sebi ni mogla. Previdno jo je odložil na sprednji sedež, ki sta ga z Jacobom pripravila za njo. Slišala je glas moškega, ki je prišel ponju na letališče. Čutila je njegove roke na sebi, ko jo je skušal preprijeti z druge strani in tako Jaydanu omogočiti, da jo čim bolj nežno spusti na sedež. Mižala je, saj se je bala, da bi Jaydan razumel njeno stanje. Vsaj nekaj je bilo dobrega v tem. Ves ta čas je bila sama bolečina premikanja poškodovanega telesa v ozadju, kot da se to ne dogaja njej. Slišala je zapiranje vrat ob svojem boku, ter zapiranje voznikovih vrat, nato še tlesk, ko so se zaprla zadnja vrata. Pogumno je odprla oči, saj je uspela umiriti svoja čustva. Sedaj se je bolečina okrepila. Obrnila je glavo in se spogledala z zaskrbljenim Jacobovim pogledom.

»Predvidevam, da si ti Jacob,« je rekla tiho in se poskusila nasmehniti. »Hvala.«

»Ja, jaz sem Jacob. Dobrodošla. Upam, da ti nisva zadala preveč bolečin,« ji je odvrnil in se prijateljsko nasmehnil.

»Ne, v redu je,« je odvrnila. Čutila je Jaydanove prste na svojem čelu, ko ji je odmaknil pobegli pramen las, ki se je zalepil na njeno prepoteno čelo. Do takrat se sploh ni zavedala, kakšen telesni napor je premikanje pomenilo za njeno telo, ki je kratek čas, ko jo je Jaydan držal v svojem objemu, zaživelo po svoje.

»Pol ure vožnje nas še čaka. Moja žena Chloe je pripravila vse, da se boš lahko udobno namestila in bo konec vseh naporov,« je Jacob sproščeno kramljal z njo. Njegova sproščenost je bila malo zaigrana, a je to dobro prikril. V resnici je bil ves na trnih. Spoznati April Williams ni bila mala stvar. Istočasno se je zavedal v kakšnem zdravstvenem stanju je. Jaydan mu je redno poročal o napredkih njenega zdravljenja. Za povrh vsega, se je zavedal, da se lahko pripeti, da bosta z Jaydanom zgladila nesporazume in bo ostala na ranču kot gospodarica. Česar bi, zaradi prijatelja, bil nadvse vesel.

April se je trudila, da bi bila celo pot budna. Hotela je videti kam se pelje. Resnično si je želela videti pokrajino, ki je očarala Jaydana. Čeprav je že prej od Jaydana slišala, da je pol ure vožnje do ranča in isto ji je povedal tudi Jacob, se ji je pot zdela dvakrat daljša. Komaj je dočakala, da je Jaydan veselo oznanil, da so zapeljali na njegovo posestvo. Z zanimanjem je opazovala posestvo. V daljavi je videla hišo in takoj ji je bila všeč. Kako ne bi? Bila je točno taka, kot jo je ona enkrat narisala, ko sta z Jaydanom pred leti premlevala možnosti, da bi živela na podeželju. Presenečeno je pogledala Jaydana, ki jo je opazoval. Samo kratko ji je pomežiknil in se zazrl skozi okno.

Vedel je, da je spoznala hišo. Ni ji hotel razlagati, da je spravil tisti blok v katerega je narisala grobi načrt za hišo in razporeditev in opremo prostorov. Skoraj bi že naročil načrte za hišo, ko se je spomnil bloka. Še enkrat je pogledal vanj in ker mu je bilo vse všeč in ker je upal, da bo nekoč tudi ona videla njegovo hišo, ni okleval. Blok je odnesel arhitektu in sedaj je že nekaj let živel v njeni sanjski hiši. Namenoma je ni hotel več gledati, saj ji ni želel razlagati kaj ga je napeljalo, da je sezidal ravno tako hišo. O, vedel je,da bo slej ali prej omenila tudi to, a sedaj je bila resnično utrujena. Do takrat pa se bo že še spomnil ustreznega odgovora.

Chloe, otroka in vsi trije delavci so jih pričakali pred hišo. Radovedno so opazovali April. Jacob jim je povedal resnico. In vsi so bili na trnih, da vidijo slavno April, ter da ocenijo žensko s katero je bil njihov šef poročen. Jaydan je previdno dvignil April iz avta. Tokrat se ni tako burno odzvala na njegovo bližino. Najverjetneje je bila kriva tudi utrujenost ter togost njenega telesa.

»Saj je na koncu svojih moči! Takoj jo odnesi v spalnico!« je vzkliknila Chloe in hitela odpirati vrata. Po Jaydanovih navodilih je za April pripravila posteljo in naredila prostor v omari za njene obleke.

Jaydan je bil enakega mnenja, kot njegova gospodinja in ji je brez besed sledil. April je previdno položil na pripravljeno posteljo. Njegovo posteljo. Zavedal se je, da bo moral April še seznaniti z dejstvom, da si bosta delila spalnico. Saj je ona naredila načrt, torej bo vedela, da so v nadstropju še štiri spalnice. V eni sta bila Jacob in Chloe, v drugi sobi poleg pa njuna otroka. Drugi dve je odstopil svojim delavcem. Že res, da bi lahko spal pri Andrewu, a ne bo. Le kaj si bodo njegovi delavci mislili, če ne bo spal ob svoji ženi?

In najpomembnejše je bilo to, da si je želel spati ob svoji ženi. Že pred leti je načrtoval, da bo med gospodarskim poslopjem in glavno hišo sezidal še eno hišo za svoje delavce. Načrt je že imel, tudi denar za gradnjo je že dal na stran. Če bo April ostala z njim, bo poskrbel, da bo hiša za Jacoba in njegovo družino ter delavce dokončana v najkrajšem možnem času. Toda, če ne bo vprašala, ji tega ne bo povedal. Ljubeče ji je namestil vzglavnik in jo pokril, saj je verjel, da bo v hipu zaspala. Kratko jo je poljubil na ustnice in se malenkostno odmaknil.

»Kaj ko bi naredila požirek limonade? Prejle sem jo naredila prav posebej zate,« je prijazno rekla Chloe in dvignila kozarec z dolgo slamico in jo pridržala pred April. Nerodno ji je bilo, da je slavno televizijsko voditeljico tikala, a Jaydan jih je opozoril, da je April sama naročila naj je slučajno ne vikajo ali zganjajo kakšen koli kraval okoli nje.

»Z veseljem, hvala,« je šepnila April in z vidnim naporom popila nekaj požirkov.

»Počivati mora, gremo pusti ji malo zasebnosti,« je Chloe strogo rekla Jaydanu in mu s prstom pokazala proti vratom. Grdo je pogledala v svojega moža in oba otroka, ki so se drenjali pri vratih. Nihče ji ni oporekal in so jo nemo ubogali. Jaydan je priprl vrata sobe in z glavo nakazal prijatelju, da je bolje, da se umakneta ven na verando. Thomas je odpeljal avto na njegovo mesto in se pridružil moškim na verandi. Jaydan jim je tiho poročal o Aprilinem stanju in poslušal kaj so imeli oni za povedati glede posestva, saj ga kar nekaj časa ni bilo.

April je zaprla oči, a ni spala. Chloe je tiho pospravila Apriline stvari v omaro.

»Opravičujem se,« je polglasno šepnila April.

Chloe se je zdrznila. Prepričana je bila, da April spi. Takoj je prišla bližje postelji in jo ustrežljivo pogledala. Prepričana je bila, da April nekaj potrebuje.

»Pot je bila zame preveč naporna. Resnično sem izčrpana. Opravičujem se, če delujem hladno ali malo vzvišeno. Nikogar od vas nisem pozdravila ali se s kom spoznala. Jaydan mi je ves čas pripovedoval o ranču in o vas. Veselila sem se, da vas bom spoznala. Toda, ko smo prispeli resnično nisem imela moči za nič, tudi za preproste besede ne. Nikogar nisem hotela užaliti. Upam, da mi boste pogledali skozi prste,« se je opravičila. Ker Chloe ni pričakovala takih besed, je za kratek hip ostala tiho. April je izkoristila njeno molčečnost in nadaljevala: »Hvala Chloe, ker si poskrbela za moje stvari.«

»Oh, April. Nihče ti ne zameri ničesar. Razumemo tvojo utrujenost. Poleg tega si resnično slabo delovala, ko te je Jaydan prinesel iz avta. Ne obremenjuj se z neumnostmi. No, še vedno deluješ zelo utrujeno, čeprav se je nekaj barve vrnilo v tvoje lice. Večerja bo vsak čas, a lahko ti prinesem krožnik juhe od kosila,« ji je nežno odvrnila Chloe in jo potrepljala po dlani, ki je počivala na njenem trebuhu.

»Hvala, a zdaj ne bi mogla jesti. Občutek imam, da ničesar ne bi mogla zadržati v želodcu,« ji je žalostno odvrnila. »Bi te pa prosila, da mi pomagaš vstati. Moram v kopalnico,« je dodala in z zdravo roko odgrnila odejo s katero je bila pokrita. Chloe jo je presenečeno in hkrati prestrašeno pogledala. Še predno je uspela kar koli reči, se je April nasmehnila in ji pojasnila. »Glej, nisem tako hudo nebogljena, kot mogoče delujem. Lahko vstanem in naredim nekaj počasnih korakov. V nasprotnem me ne bi izpustili iz bolnišnice ali pa bi si najela strokovno medicinsko pomoč. Samo moj zdravnik in Jaydan sta se mimo moje volje odločila, da mi bosta zaradi potovanja povečala odmerek protibolečinskih tablet in jim dodala majhen odmerek pomirjevala, ki naj bi sprostil mišice. Verjameta, da je to zmagovalna kombinacija, jaz vem, da je pogubna. Jutri bom že veliko bolje. Samo pomagaj mi sesti in mi podaj mojo palico, prosim.«

»Veš, nikjer nisem videla tvoje palice, najverjetneje je še v avtu ali pa jo je eden od moških odložil kam v dnevno sobo. Kaj, ko bi poklicala Jaydana, da ti pomaga?« je prijazno vprašala Chloe. Verjela je Aprilinim besedam, a ker je ženska delovala resnično slabo, se je bala, da bi lahko padla. Vseeno ji je pomagala, da je sedla na rob postelje.

»Nikar ne kliči Jaydana. Dolgo je bil odsoten, verjetno se z Jacobom pogovarjata o pomembnejših stvareh. Mogoče bi mi ti pomagala do kopalnice, saj potrebujem samo malo opore zaradi ravnotežja,« jo je April proseče gledala.

»Poskusila bom,« se ji je nasmehnila Chloe in ji pomagala na noge. Nekaj je bilo na April, kar ji je vzbudilo željo, da ji ustreže. Pod velikim obližem na bradi in čeljusti, se je skrival lep in mladosten obraz, ki je trenutno potreboval sočutje, žensko sočutje. S počasnimi koraki sta se odpravili v kopalnico. »Naj ti pomagam,« je predlagala Chloe. Pomislila je, da bo April nerodno pred njo, a se je zmotila.

»Hvaležna ti bom, če mi boš pomagala. Očitno sem malo precenila svoje sposobnosti. Kriva so zdravila. Prosim, ne dovoli, da mi Jaydan kdaj naskrivaj kaj podtakne,« jo je rotila. Chloe ji je zarotniško prikimala. Razumela jo je in se v sebi strinjala z njeno željo po kontroli svojega zdravljenja.

»Ali je Jaydan kdaj omenil, da sem jaz naredila načrt za hišo? Veš nisem mislila, da ga bo kdaj uporabil,« je iskreno rekla April, ko sta se počasi vračali proti postelji.

»Si res ti naredila načrt? Hiša mi je zelo všeč, tako funkcionalna je in ima zelo dobro razporejene prostore! Kapo dol, res si naredila mojstrovino,« je vzkliknila presenečena Chloe. »Drugače pa ne, ni omenil, tako kot ni omenil, da je poročen. Šele na večer tvoje nesreče je Jacobu omenil, da je poročen. Najbrž mu tudi takrat ne bi, če mu ne bi Jacob prigovarjal, da je čas, da si poišče ženo in zaživi pravo življenje,« je nelagodno priznala Chloe.

»Oh nikar naj ti ne bo nelagodno,« se je nasmehnila April, ko je spet sedla na posteljo. »Imela sva dober zakon, a sva se nekega dne grdo sprla in se v jezi razšla. Nobenega kontakta nisva imela in tudi jaz nikoli in nikjer nisem omenila njega. Veš, če ne bi bil tako presneto trmast in vztrajen pri tem, da mi hoče pomagati, zdaj ne bi bila tukaj. Lahko bi odšla v kakšno zdravilišče, kjer bi skrbeli zame. No, to sem načrtovala, a mi Jaydan ni dovolil,« ji je zaupala svojo resnico.

»Ja, Jaydan je zelo trmast moški. Vedno doseže tisto, kar si zada,« je Chloe razumevajoče prikimala in ji dvignila nogo v mavcu na majhno blazino, ki jo je pripravila ravno za ta namen. Pokrila je April in jo prijateljsko pogledala. »Ali potrebuješ še kaj?«

»Ne, nič ne potrebujem, hvala. Mogoče le malo spanca,« se je April uspela nasmehniti. »Kdo bi si misli, da po tolikem času dremeža in spanja potrebujem spanje?«

»Tvoje telo se zdravi in imaš močna zdravila, normalno je, da potrebuješ spanje,« se je nasmehnila tudi Chloe. April ji je bila všeč. Čutila je, da bosta z lahkoto postali prijateljici. »Moram v kuhinjo. Pripravila sem ti zvonček, če boš kar koli potrebovala samo pozvoni z njim, takoj bom prišla. Zdaj pa kar zaspi,« ji je materinsko dejala, čeprav je bila le nekaj let starejša od nje.

»Hvala Chloe, resnično cenim ves tvoj trud,« je zašepetala April in se prepustila utrujenosti, ki jo je zazibala v spanje.

Jaydan je stal poleg postelje in opazoval spečo ženo. Ljubljeno ženo, je kričalo njegovo srce. Prižgal je majhno svetilko na svoji strani zakonske postelje. Žal mu jo je bilo buditi, a moral je. Čas je bil, da nekaj poje, da bi lahko vzela še svoja zdravila. Še za nekaj dni je imela antibiotike, zdravniki niso hoteli dovoliti, da bi utrpela morebitne posledice notranje krvavitve, ki jo je dobila v nesreči. Počasi je sedel poleg nje in jo še nekaj trenutkov opazoval. Počasi jo je pobožal po obrazu in nalahno stresel za ramo. Ob tem ji je tiho prigovarjal, da se mora zbuditi. Čez nekaj trenutkov je res odprla oči. Nekajkrat je pomežiknila, da bi se resnično prebudila. Podzavestno je izgovorila njegovo ime.

»Tukaj sem. Na mojem ranču si. Zdaj bo vse v redu,« ji je hotel pomagati, da se čim prej prebudi in zave kje je.

Za hip je zaprla oči. Zavedala se je moškega ob sebi. Bil je kot najlepši angel. Njegovi temni, rahlo predolgi lasje so se na koncih kodrali, njegove jantarno rjave oči so izžarevale mešanico skrbi in ljubezni. Zaželela si je, da bi jo objel in jo nikdar ne pustil iz svojega objema. Toda to je bila zadnja stvar, ki bi mu jo dovolila izvedeti.

Počasi je spet rekel njeno ime in jo počasi privzdignil v pol sedeči položaj. Vzel je krožnik z njeno večerjo, ostali so pojedli že pred dobro uro. »Moraš nekaj pojesti ,da boš lahko vzela zdravila,« ji je razložil.

Samo pokimala mu je in se nato zazrla v vrata za njegovim hrbtom. Nasmehnila se je deklici, ki je kukala v sobo. »Ti si najbrž Abi? Prosim vstopi.«

Deklica ni potrebovala dodatne spodbude, urno je smuknila v sobo in se ustavila za Jaydanovim hrbtom. Radovedno je opazovala April.

»Kaj ko bi sedla na posteljo, da te bolje vidim?« ji je nežno predlagala April.

»Smem?« je plaho vprašala deklica.

»Seveda,« sta v en glas odgovorila Jaydan in April.

»April še ni pojedla svoje večerje,« je mirno razložil Jaydan in ji nesel hrano proti ustom.

»Saj lahko sama jem,« se je skušala upirati April. »Samo mizico mi daj bližje,« je rekla in z glavo nakazala na servirno mizico, ki jo je Jaydan prinesel posebej za njo.

»Jutri. Danes je za teboj prenaporen dan,« je nadaljeval mirno in potrpežljivo čakal, da bo odprla usta.

Vdana v usodo, da ga ne bo prepričala, je le komaj vidno prikimala in mu ustregla.

»Očka pravi, da si imela hudo prometno nesrečo in da moraš še nekaj časa počivati,« se je opogumila Abi in začela kramljati z April.

»Ja, tvoj očka ti je prav povedal,« ji je odvrnila April med grižljaji.

»Jaz pa povem obema, da se s polnimi usti ne govori. Kasneje se lahko pogovarjata do mile volje,« se je zahihital Jaydan in tako umili svojo grajo.

Abi in April sta se samo zgroženo spogledali in bruhnili v smeh.

»Sploh me ne jemljeta resno,« je zamrmral Jaydan sam zase in nemočno dvignil oči navzgor, kot bi iskal pomoč od vsevišnjega in si s tem prislužil dodaten ženski smeh. Skril je svojo radost, ker se je danes April prvič smejala. Že tako je bil njen smeh od nesreče naprej redkost, a danes mu je pomenil veliko več. Ne meneč se za njun smeh je vztrajal, da April še malo poje.

Chloe je slišala hčerkin glas in je pohitela v glavno spalnico, saj ni želela, da deklica moti April. Na vratih je obstala, saj sta se Abi in April smejali, Jaydan pa je deloval nemočno. Še sama se je morala nasmehniti. April jo je opazila in jo povabila naprej. Abi pa se je takoj začela opravičevati, da sta ji April in Jaydan dovolila sedeti na postelji. Ker se je Jaydan takoj zavzel za deklico, se je morala Chloe pomiriti, še predno je uspela kar koli reči. Ponudila se je, da bi ona nahranila April in kaj hitro iz Jaydanovega pogleda spoznala, da je to bila napaka. Predno se je Jaydan vrnil z April je bila prepričana, da Jacob pretirava in da Jaydan ne more čutiti nič do odtujene žene, če je nikoli ni omenil. A sedaj si je morala priznati, da se je motila. Poznala je Jaydana in to kar je sedaj videla, je bil zadosten dokaz o njegovi naklonjenosti do žene. Ker ničesar niso potrebovali se je vrnila v kuhinjo.

Jaydan je poskrbel, da je April pojedla vse kar ji je prinesel ter spila svoja zdravila. Nekaj kratkih minut je dovolil Abi, da se je pogovarjala z April in jo potem poslal k mami, saj je morala April še malo počivati. Čeprav se je April hotela upreti, se ni, saj se je resnično počutila izčrpano. Obljubila si je, da bo takoj, ko bo lahko delala, naredila prispevek o povezavi med utrujenostjo, poškodbami in zdravili, saj se ji je njeno stanje zdelo precej nenaravno in že na meji smešnega.

Jaydan je poskrbel, da je spet ležala v postelji. Sklonil se je bližje k njej in ji šepnil: »Trenutno nimam veliko možnosti, da ti v celoti odstopim sobo. Pred mojimi delavci se tudi ne spodobi, da bi se izselil. Zato si bova delila sobo in posteljo. Saj ne bo prvič. A da te ne bo skrbelo, ti obljubim, da se bom vedel tako kot se spodobi med prijatelji. Čeprav si uradno še vedno moja žena, vem, da se ne moreva vesti kot prava zakonca. Predvsem, ker dvomim, da bi si ti to želela.« Nalahno jo je poljubil in urno dvignil pladenj na katerem ji je prinesel večerjo in zdravila ter jo pustil samo.

»Prijatelja!« ji je odzvanjala beseda skozi možgane. Je to vse kar čuti do nje? Vso pravico ima do tega! Mogoče je tako tudi najbolje. Če bosta prijatelja, bo njeno srce dokaj na varnem. Že res, da ji bo težko. Težko bo prenašala njegovo bližino in se pri tem zavedala, da med njima nikdar več ne bo kot je bilo. Ne bo je prizadel več, kot jo je že. Ja, to bi lahko preživela. Potolažena je zaspala.

Prvi teden bivanja pri Jaydanu je April minil, kot bi mignil. V kratkem času je vzpostavila nekakšno rutino življenja. Res, da se je morala skregati z Jaydanom, da je dosegla svoje. A če se je uklonila njegovi volji in prišla k njemu, je hotela sama odločati o tem kako bo preživela dan. Njegova ideja, da bo ležala v spalnici ali poležavala v dnevni sobi ji je bila odbijajoča in nesprejemljiva. Že prvo jutro sta se trikrat skregala, še predno sta zapustila spalnico. Nato sta si še dopoldne skočila v lase in si povedala kaj si mislita. Toda po prvem dopoldnevu in burni izmenjavi mnenj sta postavila temelje skupnega sobivanja, po tistem sta lahko začela prijateljski odnos, ki je očitno godil obema. April je sedela na oblazinjeni klopi na verandi in opazovala Abi in Timija, ki sta za mizo risala. Nasmehnila se je občutku domačnosti in se nehote spomnila prvega jutra pod Jaydanovo streho. Zvečer je od izčrpanosti in vpliva zdravil hitro zaspala. Še predno je utonila v spanec, ji je Chloe prinesla njeno palico in ji pripravila obleko in spodnje perilo, da se bo zjutraj lahko oblekla. Ni slišala Jaydana, ko je prišel v sobo in legel na svojo stran postelje. Čeprav se nista videla šest let, se njune navade niso kaj posebno spremenile. Chloe ji je pripravila posteljo na desni strani in Jaydan je spal na svoji priljubljeni levi strani postelje. Zbudila se je, ko so prvi jutranji žarki posvetili na obzorju. Naspala se je. Nekaj časa je ležala in opazovala svetlobo, ki se je krepila za velikim, nezastrtim oknom. Premišljevala je o svojem življenju in predvsem o tem, kako naj se čim prej spet postavi na svoje noge. Svetloba se je okrepila, da je lahko nekaj časa opazovala spečega Jaydana. Njegov obraz je bil sproščen in lahko bi rekla zadovoljen. Spal je v svoji priljubljeni pozi, na trebuhu z eno roko ob telesu in drugo nad glavo. No, moral si je priznati, da je to njegova druga najljubša poza, najraje je spal tako, da je njo stisnil v svoj objem in sta bila tesno privita drug ob drugem. A teh časov že zelo dolgo ni več. Ni hotela sanjariti o svojem možu in se spominjati življenja, ki ga ni več. Čeprav je se je prepričevala, da ga je prebolela in zaprla to poglavje svojega življenja, je sedaj spoznala, kako zelo se je motila. Njena ljubezen do njega je postala še bolj čista in tista prava. Dokler ga ni videla ob svoji bolniški postelji se je z lahkoto pretvarjala, a sedaj si je morala priznati resnico. Počasi je vstala in se odpravila v kopalnico. Potrudila se je, da ga ne bi zbudila. Z naporom se je preoblekla iz kratke, poletne pižame, ki ji jo je sinoči Jaydan vsilil.

Čeprav ni spraševala, je bila prepričana, da je kar nekaj kosov v njeni garderobi kupila Madison, glede na njene trenutne potrebe. Za pižamo ji je bila hvaležna, ostalo se ji je zdelo potrata časa in denarja. Chloe ji je izbrala svetlo modro kratko oblekico s širokimi naramnicami in dokaj zaprtim dekoltejem. Oblekica je bila nova v njeni garderobi in ob pogledu svoje podobe v ogledalu, ni bila več prepričana, da je Madison sama izbirala nova oblačila. Obleka je bila vsaj barvno gledano v Jaydanovem stilu. Velikokrat ji je rekel, naj nosi modro barvo, ki poudari njene oči. V kopalnici se je zadržala kolikor je mogla dolgo in se nato hotela odpraviti v kuhinjo. Jaydan ji je veliko pripovedoval o njihovem načinu življenja in pomislila je, da bi lahko za vse skuhala kavo, če je že budna. A ni še dobro odprla vrata kopalnice, ko je zagledala namrščenega Jaydana pred vrati. Brez pomislekov jo je pošteno okregal, ker je šla sama v kopalnico, saj bi lahko padla ali se kako drugače še dodatno poškodovala.

Nekaj kratkih trenutkov ji je držal pridigo in ji zabičal naj ga drugič pokliče ali zbudi. Ko se je za trenutek ustavil, da bi zajel sapo je izkoristila trenutek in mu takoj povedala, da je čisto sposobna sama poskrbeti za najnujnejše potrebe in da ne misli s tem obremenjevati ne njega in ne Chloe, še najmanj Chloe, ki mora sama voditi gospodinjstvo in skrbeti za dva otroka in pet moških ter sedaj še za njo. Po nekaj grdih besedah in še grših pogledih sta se dogovorila, da bo poiskala pomoč, če bi se slabše počutila ali čutila, da jo potrebuje. April je že mislila, da je to konec njunega pričkanja, ko je le opazil njeno obleko. Spoznal je, da se ne misli vrniti v posteljo in v njej prebiti večino dneva. Vnel se je še hujši prepir. Večinoma sta šepetaje sikala en na drugega, saj nista hotela, ob nečloveško zgodnji uri, prebuditi spečih ljudi v hiši. April se ni zavedala, da je Jaydan zlovoljen tudi zato, ker je bil ljubosumen, da jo bodo njegovi delavci videli tako naravno ljubko in še lepšo, kot je bila v času njunega zakona. Ni mu bila všeč misel, da jo bo moral deliti z njimi, saj jo je hotel samo zase. Pogumno se mu je postavila po robu, da ne bo cele dneve poležavala v spalnici. Iznesla je kar nekaj argumentov, katerim ni mogel ugovarjati. V tem prepiru ji je moral prepustiti zmago.

Prav tako ga je prisilila, da je jemanje zdravil prepustil njej. Odločno se je uprla protibolečinskim tabletam, še posebno povečanemu odmerku, ki ji ga je hotel vsiliti. Na koncu je ves razdražen odšel v kopalnico in ona je lahko počasi s pomočjo palice odkorakala do kuhinje. Ugotovila je, da jo je Chloe prehitela. Voda za kavo je že skoraj zavrela. Vljudno je voščila dobro jutro in se opravičila, če sta jo s prepirom zbudila. Chloe se ji je samo nasmehnila in zatrdila, da je nista zbudila in da ni slišala njunega prepira. Priznala je, da je slišala glasove in da je predvidevala, da se kregata, a ni mogla razločiti besed. Zatrdila ji je, da ju drugi niso mogli slišati in tako pomirila njen strah, da sta koga prebudila. April ji je brez zadržkov povedala o čem sta se prepirala. Ravno, ko je zaključila, je v kuhinjo vstopil Jaydan in sedel poleg April, ki se je udobno namestila za mizo. Kmalu so prišli še ostali.

April se jim je predstavila in opravičila za včerajšnje slabo počutje, seveda je Jaydanu namenila grd pogled, saj je bila prepričana, da so bila kriva zdravila, ki ji jih je vsilil, ponovno mu je na prijazen način povedala, kako škodljiva so vsa ta zdravila in na presenečenje dobila pritrdilno kimanje njegovih delavcev. Pogovor je hitro prerastel v prijateljskega. Vsi so jo lepo sprejeli in ji niso ničesar zamerili. Moški so popili kavo in odšli po prvih jutranjih opravkih, April pa je delala Chloe družbo dokler je pripravljala zajtrk. April je vsako jutro vstajala tako zgodaj. Preprosto ni mogla spati. S Chloe sta se resnično spoprijateljili. Tudi Abi ji je v tako kratkem času prirastla k srcu. Dekletce je bilo radovedno in polno energije. April ji je dovolila, da ji je vsako dopoldne počesala dolge svetle kodre in ji naredila pričesko. Enkrat ji je lase spletla v kito, drugič ji je naredila čop ali figo ali jih preprosto samo spela s svojimi pisanimi sponkami in drugimi lasnimi okraski.

Chloe se je zgražala, a se April ni pustila prepričati naj dekletcu ne dovoli igrati se z njenimi lasmi. Popoldne jo je Abi ponovno počesala in ji pustila lase prosto padati po hrbtu, to naj bi bila priprava na spanje. Ko so moški prvič videli Aprilino pričesko, so se le začudeno spogledali, a ko jim je April razložila, da so to Abine mojstrovine in jim zabičala, naj se ne smejijo in zgražajo, so se tudi oni pomirili. Res, da so se večinoma muzali, a ničesar niso komentirali. Vedela je, da razumejo njeno dobro voljo, da dovoli dekletcu svobodo umetniškega izražanja. Deklici je veliko pomenilo, da so zaupali v njeno kreativnost.

Po tihem si je April v njihovih očeh prislužila dodatne pozitivne točke. V resnici so vsi sprva mislili, da je April navadna plehka zvezdnica, a so kaj hitro spoznali, da v resnici ni taka. Poleg jutranjega česanja, sta z deklico redno sedeli na terasi, kjer ji je April brala. Tudi Timi je nemalokrat sedel poleg in poslušal. Sam je bil dokaj zadržan fant, a April ga je s svojo naravnostjo pritegnila v svojo bližino. Zdaj ju je opazovala pri risanju, Abi je bolj čečkala, saj ji risanje ni bilo ravno pri srcu, medtem ko je Timi prav užival. Jutri jo bo Jaydan peljal, da ji snamejo mavec z roke. Chloe se je ponudila, da jo ona pelje, a jo je Jaydan preprosto zavrnil. Ko bo imela obe roki gibljivi, bo lahko pomagala Chloe. Zdaj se je veliko družila z otrokoma in ji vsaj to skrb vzela z ramen. Rada se je družila z njima. Rada je imela otroke in od nekdaj je znala z njimi.

Kasneje bo lahko pomagala Chloe tako, da bo vsaj olupila krompir ali nasekljala čebulo, tisto kar je lahko delala sede. Čeprav je bila slavna in je živela čisto drugačno življenje od tega na ranču, je vedno ostala skromna ženska in nikoli ji ni bilo težko poprijeti za kakršno koli delo.

Po zajtrku sta se Jaydan in April odpeljala v mesto. Najprej sta šla v bolnišnico, kjer so April poslikali roko in se prepričali, da je prav, da ji snamejo mavec. Zdravnik je hotel še sliko noge, pravzaprav kolena, ki je utrpel največ poškodb. Natančno je preučil njene izvide in jo pregledal. Zamenjal je obliž na njeni bradi in ji dovolil, da ga čez nekaj dni sama sname. Napisal je recept za kremo, ki bo vsaj malo ublažila brazgotino. Določil je datum novega pregleda, ko ji bodo odstranili še mavec z noge. Vmes sta veselo kramljala. Zdravnik je bil ves navdušen, da je lahko spoznal slavno April Williams in se je resnično razgovoril. Njegov brat je imel svoj časopis in je bil v upravnem odboru lokalne televizijske hiše. April je iskreno iznesla svoje dobro mnenje o tedniku, ki ga je imela priložnost prebrati v teh nekaj dneh, kar je bila pri Jaydanu. Zdravnik je izkoristil priložnost in navrgel April, da pri časopisu potrebujejo novinarja ter pri tem namignil, v kolikor ji je dolgčas, lahko nekaj časa piše za njih.

Vse je mojstrsko speljal, kot bi resnično samo kramljala, čeprav je predlog imel vnaprej pripravljen. Vedel je, da bo on zdravil April in seveda je to omenil bratu, ki je takoj videl priložnost dobiti dobro novinarko za svoj časopis. Sprva je April ugovarjala, da je to lokalni časopis in da ne bi znala pisati za njih, a jo je vešči govorec v medicini prepričal v nasprotno. Omenil ji je članke, ki jih je pisala novinarka, ki je zaradi družinskih obveznosti dala odpoved, katerim bi bila ona, kot tujka tukaj, kos. April se je poslovila od zdravnika s telefonsko številko njegovega brata, gospoda Smitsona, odločena, da ga pokliče. Svoj prenosnik je imela tukaj in zakaj ne bi združila koristno s prijetnim. Rada je pisala. Jaydanu je bila ideja prav tako všeč in je podprl zdravnika. Seveda April ni niti slutila, da je vse v Jaydanu proslavljalo. Ob prvi omembi časopisa se je razveselil, da se njegova skrita želja, da bi April prepričal, naj si tukaj najde delo v katerem uživa, začenja uresničevati.

Če bo delala tukaj, jo bo lažje prosil, da ostane z njim. Že, ko sta se peljala v mesto, mu je omenila, da bi se rada ustavila v knjigarni in kupila otrokoma darilo. Za Abi je imela v mislih barvanko in knjižico z nalepkami, za Timija pa pravi otroški slikarski pribor. Ker jo je Jaydan začudeno pogledal, mu je razložila kako je opazila, da fant prav ljubi risanje in da je nadarjen. Sprva se je uprl njeni želji, da ji pomaga v knjigarno, želel je, da ga počaka v avtu, a je kaj hitro obupal. Sam res ne bi znal izbrati pravih stvari. Zato ji je vdan v usodo pomagal v knjigarno. Na njuno srečo je starejša gospa, lastnica knjigarne, imela čas in se jima je v celoti posvetila. Za April je prinesla stol in ji ga postavila poleg pulta. Nato sta se posvetili darilom. April je razložila kaj si želi in ženska je izbirala med svojimi artikli.

Zabaval se je, ko jo je opazoval s kakšno natančnostjo April izbira darila. Abi in Timija je spoznala pred dobrim tednom dni in je že bila tako ljubeča do njiju, kakšna bi šele bila do svojih otrok? Srčno je upal,da bo imel priložnost to videti na svoje oči. A April ni mislila samo na otroka, ko je enkrat zapadla v nakupovanje, so ji možgani delali s polno paro. Spomnila se je, da ji je Chloe pripovedovala o požaru in pri tem omenila, kako pogreša nekatere svoje stvari, med drugim tudi kuharske knjige in svoj blok kamor je zapisovala recepte. April ni gledala na ceno in je za Chloe izbrala tri kuharske knjige, lep blok in kemični svinčnik. Vedela je, da ima Chloe v predalu kup listkov, kamor je zapisala recepte, ki jih je videla na televiziji ali si jih je prepisala z interneta. Dovolj časa ima, da jih za njo prepiše v blok.

Nakupljeno, ki je preseglo sprva omenjena darila, je Jaydan spravil na zadnji sedež, še prej je April pomagal sesti v avto. Ob spremljavi obema všečni glasbi, ki je prihajala iz njegovega predvajalnika, sta se klepetaje odpravila domov. April se je zavedala, da sta danes na nekakšen način v resnici prvič sama po šestih letih. Pravzaprav, zdaj sta se prvič resnično pogovarjala. Med njima ni bilo napetosti in nobene potrebe po spopadu volj ali navzkrižju želja. April se je sprostila in se prepustila dobremu vzdušju. Jaydan se je zavedal njene sproščenosti. Resnično se je trudil, da bi ji privabil pristni nasmeh na obraz. Sedaj je užival v sadovih svojega truda. Upal je, da bosta počasi vzpostavila prijateljski odnos in ga kasneje poglobila, oziroma ponovno obudila ljubezen, ki je nekoč bila iskrena. April se je odločila, da bo Jaydanu poplačala za njegovo skrb. Imela je dovolj denarja. Nikdar ni bila razsipna in imela je dobrega finančnega svetovalca.

Njen denar je bil dobro naložen in v resnici je bila do konca življenja preskrbljena, če ne bo po nepotrebnem razsipavala. Nekaj denarja ali delnic bo dala Jaydanu, da dokončno uresniči svoje sanje glede ranča. A trenutek ni bil pravi, da bi mu to omenila. Vedela je, da ne bo hotel sprejeti njenega denarja. Trenutno dobro razpoloženje ni hotela prekiniti s prepirom o financah. Z njim se je raje pogovarjala o ranču in ljudeh na njem, omenila mu je, da bo resnično poklicala urednika lokalnega časopisa in sprejela delo za njihov tednik. Šla je tako daleč, da ga je vprašala, o čem bi lahko pisala. Hotela je slišati njegovo mnenje. Malo iz neke davne, pozabljene navade in malo, ker je resnično cenila njegovo mnenje. Vožnja ji je minila zelo hitro in skoraj je bila razočarana, da sta že prispela.

Uživala je v Jaydanovi družbi. Ustavil je pred vhodom in ji pomagal izstopiti, brez vprašanja jo je dvignil v svoje naročje in odnesel po stopnicah v hišo. Nasmehnil se je otrokoma, ki sta ju pričakala na vratih in jima namignil naj prideta v dnevno sobo in sedeta poleg April. Skrivnostno jima je rekel, da jima je April kupila darila, a da jih mora najprej vse prinesti notri predno jih razdeli. Tudi Chloe se jim je pridružila v dnevni sobi, saj jo je zanimalo, kako sta opravila pri zdravniku. Jaydan ji je namignil, naj mu pride pomagat. Otovorjena z vrečkami, škatlo in velikim zavitim paketom sta se vrnila v dnevno sobo. Vse sta zložila na mizico. Otroka sta z velikimi, radovednimi očmi opazovala Jaydana. »Kar ti razdeli darila, saj veš kaj je za koga,« ga je April prosila tudi s pogledom. Čeprav se prej ni zavedala, je sedaj čutila rahlo utrujenost in bolečine. Jaydan je skoraj odprl usta, da bi ji ponudil protibolečinsko tableto ali kaj drugega, a ga je prehitela in samo odkimala. Chloe je vseeno vprašala, če kaj potrebuje, in ko je tudi njej odkimala, je ženska obstala poleg, saj jo je zanimalo kaj je April kupila za otroka. Jaydan ji je samo toliko omenil, da je vse za njiju.

»Tako, vsi sedite?« je vprašal Jaydan in pomignil še Chloe naj sede poleg April. »Pa poglejmo,« je nadaljeval in najprej segel v škatlo. »Za malo princesko in ljubiteljico pravljic, ena velika knjiga pravljic,« se je nasmehnil in dekletcu podal omenjeno knjigo. »Potem je tukaj še nekaj,« je rekel in deklici, ki je z žarečimi očmi že opazovala pisano naslovnico ponudil še eno knjižico s princeskami in nalepkami. Dekletce je vzhičeno vzkliknilo, saj ni pričakovala dveh daril in skoraj planila April v objem.

Ta jo je le objela in obema povedala, da naj se nikar ne zahvaljujeta, dokler Jaydan ne razdeli vsega. »Pa poglejmo naprej, tukaj je nekaj knjig iz priljubljene zbirke Pet prijateljev,« je rekel Jaydan in z narejeno muko iz škatle dvignil pet knjig in jih podal Timiju, ki jih je sprejel z ne skritim veseljem. »Da se ne boš samo zabaval ob dogodivščinah mladih detektivov, ti je April kupila še nekaj bolj strokovnega,« je dodal in fantu ponudil knjigo. »Prvi koraki v slikarstvo?!!« je radostno in hvaležno krati vzkliknil fant in si knjigo privil na prsi. Pogledal je v April, ki mu je samo pomežiknila. »Pa poglejmo naprej. Tukaj je še barvanka in barvice v lepi roza škatli. Mislim, da bo to za Abi,« se je zahihital Jaydan in dekletcu podal omenjeno. »In, da ne bodo ženske prikrajšane, je tukaj nekaj revij za April,« je rekel in ji podal njen nakup. Nato se je namuznil: »Od tega darila bomo imeli vsi koristi čeprav je namenjen Chloe.« »Upam, da sem prav izbrala,« se je vmešala še April, ko je Jaydan podajal knjigo po knjigo presenečeni Chloe. »V blok ti bom prepisala recepte z listkov, če želiš?« je tiho pripomnila April, ko jo je Chloe ganjeno opazovala. Ni mogla in ni hotela skriti drobnih solz, ki so napolnili njene oči. Polglasno je šepnila besedico hvala in se sklonila ter April nežno poljubila na obraz.

»Nismo še končali,« ju je opozoril Jaydan in dvignil vrečko. »Še eno darilce za Abi se skriva tukaj,« je nadaljeval in dekletcu podal škatlo v kateri se je nasmihala Barbika, obkrožena s kupom svojih pripomočkov. »In vse ostalo v vrečki je za Timija. Saj bi ti naštel kaj je vse notri, a se bojim, da se bom zmotil, zato bolje, da sam preveriš vsebino. Ta paket sodi poleg,« mu je rekel skrivnostno in mu podal vrečko. Timi je počasi segel v vrečko in začel zlagati stvari na mizo. Vsakič je globoko vdahnil, medtem, ko se je njegov nasmeh širil. Kmalu so na mizi stali vsi slikarski pripomočki. Tempera barvice in čopiči, akrilne barve, pastelne barve,oglje in blok, svinčniki, lončki, gobice in še par malenkosti. Fant je občudujoče zrl v svoje darilo.

»Kaj ne boš odprl paketa?« ga je vprašala sestrica, ki je opazovala njegova darila, ki njej niso pomenila nič. Ljubeče je držala svojo Barbiko in se že veselila, da jo bo lahko preoblekla in počesala, a radovednost, kaj je pod papirjem velikega paketa, ji ni dala miru.

»Seveda bom,« ji je nestrpno rekel Timi in stopil okoli mize, da bi odprl še zadnje darilo. »Slikarsko stojalo in listi!« je vzhičeno vzkliknil. »Te zdaj lahko objamem?« je vprašal April in ji bojazljivo stopil bližje.

»Lahko, če si želiš,« se mu je nasmehnila April in prezrla Chloein pogled, ki je govoril, da je pretiravala z darili. Fant se je stisnil k njej in ji zašepetal zahvalo. Abi ga je skoraj odrinila, češ, da je zdaj ona na vrsti. Saj si je dekletce bolj lastilo April in navajena je že bila, da se pogosto stiska k njej. »Saj mi boš brala iz moje nove knjige?« je vprašala, ko je svoj obrazek pritisnila k Aprilini rami. »Veš, da ti bom. Mogoče bi se lahko tudi že začele učiti črke, da si boš lahko sama brala?« je odvrnila April in se rahlo oštela, da se tega ni spomnila že v knjigarni, ko bi lahko kupila tudi kakšno primerno knjigo za učenje. A saj bo šla kmalu na kontrolo in bo takrat popravila napako.

»Zdaj pa lahko pospravita svoja darila. Odnesita jih gor v vajino sobo,« je nežno rekla Chloe, kateri je bilo nerodno, da njena otroka utrujata April, ki je delovala precej utrujeno.

»Mislim, da lahko vse zložita na tiste police poleg televizije,« se je v pogovor vmešal Jaydan in urno stopil, da bi premaknil nekaj okraskov, ki so zasedali omenjeni prostor. »Stojalo pa lahko nasloniš sem,« je dodal in Timiju pokazal na prazen prostor med kotom sobe in omaro kamor bo zložil barve. Nasmehnil se je, ko je fant zažarel in s pričakovanjem pogledal mamo, za potrditev, če sme.

»Boš najprej malo počivala ali bi raje prej poklicala gospoda Smitsona?« je na videz lahkotno navrgel Jaydan.

»Najprej bom še malo premislila, se pogovorila s Chloe, kaj si ona misli, prelistala zadnjo številko tednika in si v glavi oblikovala svoje predloge, nato bom poklicala gospoda Smitsona,« mu je odvrnila in začela vstajati. Prestregla je Jaydanov neodobravajoči pogled. »V kuhinjo grem, k Chloe, želim se pogovoriti z njo,« mu je razložila. Jaydan je, vdan v usodo, da ne bo počivala na sedežni, samo zmajal z glavo, Chloe pa ji je sledila v kuhinjo. Skrajnji čas je že bil, da se posveti kosilu in živo jo je zanimalo o čem se želi April pomeniti z njo, ter kdo je gospod Smitson.

April je sedla na svoje priljubljeno mesto, na klop v kotu verande. Od kar je prišla, je rada tam posedala. Prinesli so ji še lesen, preprost stol in nanj položili mehko blazino, da je lahko dvignila nogo. Uživala je v pogledu na posestvo. Okoli verande so rastle vrtnice, njihov vonj je prijetno odišavil njeno priljubljeno mesto. Imela je tudi neoviran pogled na peskovnik in otroška igrala, ki jih je Jaydan velikodušno postavil za Timija in Abi, ki sta se rada zadrževala na svojem igrišču v senci velikega košatega drevesa od koder je bilo moč slišati razigrano ptičje petje. Sonce je počasi začelo toniti za obzorje. Aprilin najljubši del dneva. Trenutno je bila sama na verandi. Nekajkrat je globoko vdihnila in izdihnila in se v celoti sprostila. Potrebovala je to minuto čiste sprostitve in predaje. Včeraj se je dobro pogovorila s Chloe, ki je bila navdušena, da bo April nova novinarka njenega priljubljenega časopisa. Neumorno je odgovarjala na Aprilina vprašanja. April ji je tudi brez zadrega razložila svoje občutke in načrte ter omenila teme o katerih se bo pogovorila z gospodom Smitsonom. Pozno popoldne je poklicala gospoda Smitsona in se z njim kratko pogovorila. To dopoldne je prišel na obisk, kjer sta dorekla vse podrobnosti in podpisala pogodbo. Po kosilu je malo brala Abi iz velike knjige pravljic in spodbujala Timija, ko se je odločil, da se bo poskusil v ustvarjanju z ogljem. Napisala je tudi prvi prispevek in naredila osnutek za svojo rubriko, ki jo je imela pred nesrečo. Jutri bo dokončala prispevek in ga poslala urednici ter preverila ali sploh še ima svojo kolumno. Jaydana skoraj ni niti videla, kar jo je veselilo. Njeni čuti so v njegovi bližini oživeli. Zadnje kar si je želela je, da se ponovno brezglavo zaljubi vanj. Poznala ga je, a vseeno ni vedela, kaj se mu plete po glavi in kaj v resnici čuti. Enkrat, ko on izgubi zaupanje ali naklonjenost do nekoga, je to dokončno in ničesar ni kar bi lahko ta oseba naredila, da si ponovno pridobi njegovo zaupanje ali naklonjenost. Ona je izigrala Jaydanovo ljubezen. Sprla sta se in zapustila ga je. Že res, da jo je vzel pod svojo streho in da skrbi za njo, res, da je ves čas ostal v bolnišnici ob njej, a tak on je.

Nesebičen in odgovoren. Njegova vest mu je naložila, da poskrbi za njo, a to ne pomeni, da ji je oprostil ali da bo dovolil nekdanjim čustvom ,da se ponovno prebudijo. Saj ji je rekel, da sta prijatelja. Kaj več ona njemu nikdar več ne bo pomenila. V kolikor podleže in si nespametno dovoli obuditi svojo ljubezen do njega, bo samo prizadeta. Namenoma jo bo pripravil do tega, da si prizna, da ga ljubi in potem on zavrgel njo. Mogoče je pa vse to njegovo maščevanje? Prizadela je njegov ego in pričakuje lahko vse, še tisto, kar si niti predstavljati ne more. Trenutno je bilo njeno srce v največji nevarnosti. Ponovno imeti ljubezen za kratek trenutek in jo nato izgubiti, tega ne bi prenesla, ne bi preživela. Vse te misli so jo samo potrle, namesto, da bi našla mir v tem trenutku, ko se dan preveša v noč, se je ona borila z obupom svojih čustev. Ponovila si je nekaj spodbudnih misli in začela premišljevati o svojih načrtih in svoji prihodnosti. Kaj hitro so ji misli spet ušle svojo pot. Preletavala je svoje življenje. V hipu je ugotovila, kaj je pogrešala zadnjih nekaj let svojega bleščečega življenja. Mir, kotiček za sprostitev in ljubezen. Saj je vse to imela tudi v mestu, a šele tukaj so bile vse sestavine prave in so resnično dale njenemu življenju globlji pomen. Šele ob Jaydanu se je počutila umirjeno. Šele tukaj se je lahko napolnila s pozitivno energijo in našla sebe. Tukaj! Tukaj, kamor ne sodi in kjer nikdar ne bo živela.

Jaydan je od daleč opazoval April. Videl je, ko je počasi s pomočjo palice prišla na teraso in sedla na klop. Čeprav je bil dokaj daleč je naslutil njeno stisko in begajoče misli. Njen obraz je odražal čisti obup. Ji je tako težko biti tukaj, na ranču? Je obupana zaradi svoje nesreče? Se je začela spraševati ali v mestu sploh še ima službo? Ni vedel. Dolgo je bila boj sama s seboj. Očitno je predelala svoje temne misli, saj se je vidno sprostila in z neko zamaknjenostjo zrla v obzorje. Končal je svoje delo in se napotil proti hiši. Niti za trenutek je ni izpustil iz svojega pogleda. Čeprav se je pomirila je njen obraz še vedno deloval rahlo otožno. Sedel je poleg nje in se še sam zazrl v obzorje. Dnevna svetloba je skoraj v celoti pojenjala. Nežno jo je prijel za dlan. »Kaj je narobe?« je tiho šepnil.

»Nič,« je zamrmrala nazaj in se samo bežno nasmehnila.

»Saj veš, da meni lahko vse poveš,« je nežno nadaljeval in jo na lahno objel preko rame.

»Res ni nič takega o čemur bi imela kaj povedati. Preprosto malo sem preletela po svojem življenju,« mu je tiho razložila.

»Veš, da te poznam. Tvoj prijatelj sem. Lažje ti bo, če boš povedala na glas,« se ni pustil tako zlahka odgnati. Sploh ne sedaj, ko je mirno prenašala njegov objem. Nevede je glavo naslonila na njegovo ramo. Take priložnosti kmalu ne bo več dobil.

»Že nekaj časa čutim, da mi nekaj manjka v vsej tej moji uspešni zgodbi. Vse sem imela, a mi je vseeno nekaj kalilo popolno srečo. V vsej slavi, se mi zdi, da sem izgubila sebe. Tukaj sem se spet našla. Nesreča je veliko tega spremenila. Ne vem kaj me čaka jutri in kar je najbolj begajoče, v resnici me ne skrbi za prihodnost. Sproti se bom prilagajala. Samo vseeno obstaja nekakšen grenak priokus, da ne vem kako naj zaživim naprej,« je čez nekaj trenutkov priznala. To mu je lahko priznala. To mu je bilo varno priznati. Nič takega ne more narediti, da bi jo pripravil, da mu prizna svoja čustva do njega. Njeni možgani niso utrpeli poškodb in za zdaj še ni nora. »Nisem ti se zahvalila, da si me pripeljal sem. Resnično mi je všeč tukaj. Lepo posestvo imaš in prijazni ljudje te obkrožajo,« je hitro nadaljevala in se skušala odmakniti iz njegovega objema. Ko jo je objel, ni zmogla zbrati toliko moči, da se odmakne. Želela si je njegovega objema. Potrebovala ga je.

»Ni se ti treba zahvaljevati. Vesel sem, da si se tukaj našla,« ji je nežno odvrnil in jo kratko poljubil vrh glave ter ji dovolil, da se odmakne od njega.

»Jutri zjutraj bom snela obliž z brade,« je tiho šepnila. Vedela je, da bo brazgotina ostala. Zavedala se je ,da so lepotno popravili poškodbo kolikor se je dalo. V sebi je sprejela dejstvo, da bo imela vidni spomin na nesrečo. Ni bila tako zelo nečimrna, da ne bi sprejela svojega videza, a vseeno ni vedela kaj lahko pričakuje.

»Ne skrbi, ni tako velika in niti ne zelo vidna brazgotina. Ne bo pokvarila tvoje lepote, nič ne more pokvariti tvoje lepote,« ji je tiho odvrnil. Slutil je, da se malo boji kaj bo videla, ko bo snela velik obliž. »Naj ti ga jaz snamem,« ji je predlagal.

»Mislim, da je prav, da se sama soočim s tem,« je odvrnila in se nasmehnila. »Hvala, ker mi poskušaš dvigniti samozavest,« je dodala.

»Oh April. Nič ti ne dvigujem samozavest, dejstvo je, da si lepa ženska in jaz nisem slep. Poleg tega tvoja lepota izvira iz tebe, iz tvoje notranje lepote,« so se nekontrolirane besede usule iz Jaydanovih ust. Na srečo se je ustavil pravi trenutek, predno bi rekel še to, da jo ljubi in da bi jo ljubil tudi, če bi njen obraz bil neprepoznaven. »V tem ti ni treba biti sami, imaš mene,« je vseeno dodal.

»Hvala ker tako misliš,« je skromno odvrnila in v nelagodju pogledala v temno obzorje. Ni mu hotela pokazati, kako je vesela njegovega iskrenega priznanja.

»Vse bo še dobro. Boš videla,« je pristavil in vstal. Ponudil ji je dlan. »Pridi, večerja je že na mizi.« Pomagal ji je v hišo. Čeprav je bil iskren trenutek, ni zbral poguma, da ji prizna svoja čustva in jo prosi, naj ostane z njim. Prezgodaj je še bilo. Najprej se mora sama navaditi na misel, da bi ob njem lahko našla srečo.

Jaydan se je zbudil pred April. Hitro je opravil v kopalnici in se urno oblekel. Ravno je hotel zapustiti sobo in jo pustiti spati, ko se je prebudila. Zjutraj je vstajala takrat kot oni, čeprav ji ni bilo treba, a po prvih dneh je obupal in ji nehal prigovarjati naj še malo ostane v postelji. Voščil ji je dobro jutro in jo nekaj trenutkov resno opazoval. Ni se smehljala, tako kot po navadi. Že je hotel oditi iz sobe, ko ga je ogovorila.

»Ali bi res bil ob meni, ko bom snela obliž?« je zašepetala, da je komaj razločil njene besede.

»Seveda,« ji je ljubeče rekel in se vrnil do postelje, kjer je sedela.

»Mogoče, ko končaš z jutranjimi opravili, po zajtrku?« je negotovo vprašala.

»Kadar koli boš ti pripravljena. Lahko tudi zdaj. Prej, ko ga boš snela, prej se boš privadila. Ne muči se. Videl sem tvojo brazgotino, res ni nič posebnega. Ne obremenjuj se,« jo je hotel potolažiti, čeprav se mu niti sanjalo ni kako naj to zares naredi.

»Po zajtrku, prosim. Najprej bi jo rada videla in se navadila na njo, saj ne vem kako bodo ostali gledali na to. Nočem jim pokvariti jutra ali teka,« je rekla bolj odločno in pri tem priznala še tisto, kar jo je skrbelo.

»April, nikomur ne boš pokvarila jutra, še manj teka. Prvič, tvoja brazgotina sploh ni velika ali grda. Drugič, vsi smo navadni, preprosti in delovni ljudje, navajeni smo na hujše stvari. Si sploh opazila, da ima Andrew dva do pol odrezana prsta? In tretje, vsi so te iskreno sprejeli in te imajo radi. Zdaj se pa pomiri,« je rekel malo bolj strogo. Počepnil je k postelji in jo prijel za dlan. S svojim dotikom ji je hotel vliti vsaj malo poguma in ji dati nekaj svoje ljubezni.

Samo prikimala mu je. Opazil je drobne solze v njenih očeh. Urno je sedel poleg nje in jo potegnil v svoj objem. Tesno jo je privil na svoje prsi in jo poljubil na obraz. »Po zajtrku bova snela obliž, videla boš, da so tvoji strahovi neutemeljeni. Daj punca, vedno si bila pogumna,« ji je šepnil in s prsti dvignil njen obraz proti sebi ter jo nalahno poljubil na ustnice. Tako nežno in hitro kot jo je poljubil, jo je tudi spustil in njeno glavo spet naslonil na svoje prsi. Ljubil jo je. Zdelo se mu je, da jo iz trenutka v trenutek bolj ljubi, če je to sploh bilo mogoče. Čez trenutek je sprostil svoj prijem. »Najbolje, da greš v kopalnico in se oblečeš. Kava je že kuhana,« je ljubeče šepnil.

»Hvala. Hvala za vse, Jaydan,« je šepnila in se odmaknila iz njegovega objema. V hipu se je počutila samo in potrto. Le čemu se je poskušala upirati želji, da se ponovno zaljubi vanj? To je bil nesmisel. Ves ta čas ga je ljubila in sedaj je njena ljubezen samo svobodno zaživela in jo opomnila, da je ves čas potlačeno tlela v njej.

»Naj ti pomagam,« je rekel in ji podal dlan.

»Hvala, saj lahko sama,« je odvrnila, a vseeno sprejela njegovo dlan, da bi lažje vstala. Poiskala je svojo palico in se s počasnimi koraki odpravila v kopalnico. Jaydan je pozorno spremljal njene negotove korake. Ko so se vrata za njo zaprla, je nekajkrat globoko vdahnil in izdahnil, da se pomiri, in se odpravil v kuhinjo. Ni hotel odgovarjati dojemljivi Chloe, zakaj je tako zmeden ali kakor koli drugačen kot po navadi.

April je zadnja prišla v kuhinjo. Moški so že skoraj popili kavo. Njeno mesto, ki so ji ga prepustili jo je čakalo, prav tako dodaten stol za njeno nogo in seveda skodelica kave, kakšno je najraje pila.

»Kaj je deklič, nisi snela obliža? Mislil sem, da ga boš. Nikar ne bodi strahopetna, vsaka rana potrebuje zrak, da se dokončno zaceli. Ena brazgotina ne sme izbrisati tvojega bleščečega nasmeha,« je mimogrede navrgel Luke, najstarejši od delavcev. Jaydan ga je grdo pogledal, saj jim ni povedal s kakšnimi pomisleki se bori April. Ni mu bilo všeč, da nekdo dodatno muči April.

»Po zajtrku jo bom. Zdaj je prezgodaj, da bi se s tem ukvarjala,« mu je odvrnila in se sproščeno nasmehnila. Je kar je in res nima smisla, da bi se zaradi tega slabo počutila. Ničesar ni mogla spremeniti, lahko je le sprejela situacijo ali pa se po nepotrebnem mučiti naprej, a tega si ni želela. Sedla je in z užitkom naredila požirek kave. Šele nato je pogledala Jaydana, ki je bil rahlo vznemirjen, saj se je bal, da bo mislila, da jim je kaj povedal. Tudi njemu se je nasmehnila in pomirila njegove strahove. Vedel je, da je njen nasmeh iskren. Poznal jo je in poznal je njene variacije nasmehov. Tudi na televiziji je vedno vedel, kdaj se je resnično zabavala med vodenjem oddaje in kdaj so bili njeni nasmehi le zaigrana profesionalnost. Oči so bile tiste, ki so odkrivale resnico. Čeprav je znala zelo spretno narejeni nasmeh prenesti tudi v oči, ni mogla zaigrati tistega posebnega, veselega lesketa.

Moški so odšli po svojih opravkih, Chloe se je odločila, da bo najprej vklopila pralni stroj z brisačami in se nato posvetila zajtrku, April pa je začela prepisovati recepte z listkov v blok. Ko je bil zajtrk na mizi, sta prišla še otroka in kmalu so se pridružili še moški. Nihče ni več omenjal Aprilinega obliža ali namere, da ga po zajtrku sname. Veselo so se pomenkovali. Predvsem so bili moški radovedni o njenih načrtih za pisanje za lokalni tednik. Čeprav so o tem na dolgo in široko razpravljali že pri večerji, so upali, da se ji je še kakšna ideja porodila čez noč in hoteli so biti na tekočem. Po zajtrku so se razkropili vsak na svojo stran. Abi je hotela, da ji April prebere naslednjo pravljico iz njene knjige, a jo je ta z dolgo razlago zavrnila. Čas je bil, da sname obliž. Abi se je zamotila s česanjem svoje nove Barbike. April pa bo počesala malo kasneje.

»Pridi, greva v najino kopalnico,« je predlagal Jaydan in dvignil stol ter ga odnesel v kopalnico. April mu je počasi sledila. Dokler se je ona namestila na stol, je Jaydan že pripravil kremo, ki jo bo utrl v njeno brazgotino. Namerno je stol obrnil tako, da se April ni mogla direktno gledati v ogledalu. Hotela mu je ugovarjati, a je samo odkimal in jo brez besed utišal. Zaupala mu je in zato je dovolila, da on vodi vse skupaj.

»Pripravljena?« je vprašal tiho in ko mu je prikimala je nežno prijel za rob obliža in ga previdno odstranil. Ves čas sta se gledala iz oči v oči. Odstranjeni obliž je položil v umivalnik in se s prsti počasi sprehodil po njeni brazgotini, nato se je nagnil in jo nežno poljubil na brazgotino. Vzel je kremo in jo počasi utrl na zgrbančeno kožo. Šele nato ji je počasi obrnil glavo, da se je lahko pogledala v ogledalo. Namenoma je njeno brado potisnil malo navzdol, saj je vedel, da se pod takim kotom brazgotine skoraj ne vidi. April je nekaj trenutkov zrla v svoj obraz, nato se je njun pogled v ogledalu srečal. Počasi je odvrnila pogled z njegovih oči in se ponovno zazrla v svojo brado. Počasi je dvignila glavo in si dodobra ogledala dolgo, ozko in temno rdečo brazgotino. Pogled ni bil lep. Vseeno si je morala priznati, da je pričakovala hujše.

»Še vedno si lepa. Brazgotina nič ne spremeni,« je nežno rekel Jaydan in jo s hrbtom naslonil na svoj trebuh. Roko ji je položil na ramo in ona je njegovo dlan pokrila s svojo. Njuna pogleda v ogledalu sta se spet srečala. »Pridi, zunaj je prelep dan, ki čaka, da ga užiješ,« je rekel čez nekaj trenutkov in ji pomagal vstati. Premagal se je, da je ni tesno privil ob svoje telo in se lačno polastil njenih ustnic, čeprav si je to neizmerno želel.

»Da vidim,« je skočila Abi s sedežne v dnevni sobi, ko sta April in Jaydan vstopila.

April je sedla na sedežno in dovolila deklici, da si ogleda njeno brado. »Sploh ni tako velika rana, kot je bil velik obliž!« je vzkliknila deklica in objela April. »Ti zdaj lahko naredim pričesko, da boš še lepša? Danes tvoj lepi obraz nič ne prikriva,« je bilo dekletce navdušeno.

»Seveda lahko. Pojdi po svoj frizerski pribor, tukaj te bom počakala,« ji je veselo odvrnila April in hvaležno pogledala Jaydana, ki jo je ljubeče opazoval.

»Jaz imam večjo brazgotino,« je s pridihom ponosa rekel Timi in pokazal na svojo nogo. »Padel sem z drevesa in mami pravi, da mi bo to ostalo za celo življenje,« je še skomignil z rameni in se ponovno posvetil svoji risbi.

Chloe, ki je ravno vstopila, je zmajala z glavo nad otroškimi besedami in se spodbudno nasmehnila April. April je ponovno pogledala Jaydana in oba sta se začela hihitati. Otroka sta bila tako nedolžno iskrena in nehote sta odpihala še zadnje Apriline skrbi.

April se je zdelo, da dnevi prehitro tečejo. Dokaj hitro je našla svojo rutino in je uspešno opravljala vse svoje naloge. Urednica je bila vesela, da je ponovno začela pisati, njen blog na internetu je bil bran in poln pozitivnih komentarjev, za lokalni časopis je pisala brez problemov in pomislekov. Njen predlog, da odprejo elektronski naslov za pošto bralcev, je po prvi objavi doživel uspeh in komaj je dohajala vso pošto. Vseeno si je vzela tudi dovolj časa za Abi in Timija. Za Chloe je prepisala vse recepte v blok. Z veseljem je o svojem pisanju razpravljala z ostalimi in jim odgovarjala na vsa vprašanja. Spoznala je, da so vsi skupaj ena velika družina, čeprav sestavljena iz tako različnih ljudi, ki si niso v krvnem sorodstvu. Ujela se je, da resnično uživa v svojem delu. Ves čas je mislila, da uživa v delu, a je sedaj ponovno odkrila tisto vznemirjenje in radost pisanja. Njeno življenje je postalo polno, čeprav preprosto. Resnično je uživala.

Ujela se je, da se veliko smeji. Pred večerjo sta z Jaydanom posedala na verandi in se pogovarjala. Rad ji je pripovedoval kako je potekal njegov dan in ona ga je z resničnim zanimanjem poslušala in si živo predstavljala, da tudi sama postopa po ranču. Po tihem si je želela jahati z njim, a zaradi noge ni stopila dlje od dvorišča pred hišo. Tudi sama mu je pripovedovala o svojih prispevkih in ga nemalokrat vprašala za mnenje in kasneje upoštevala njegove pripombe in predloge. Sproščeno sta se pogovarjala in se iz dneva v dan več smejala. Rad jo je prijel za dlan ali jo preprosto objel. Ni se upirala. Zadovoljno se je naslonila nanj, če jo je že potegnil v svoj objem. Na kaj več ni upala misliti. Zavestno je strast, ki jo je čutila do njega, potiskala daleč stran od sebe. Drobni poljubi so se mimo njene zavesti prikradli med njiju. Sama ni nikoli naredila prvega koraka, ni ga spodbujala,a prav tako, ga ni prosila, naj spremeni svoje obnašanje. Ni ga odrivala od sebe. Enostavno je sprejela vse, kar ji je hotel dati. Po večerji se je prepustila toku večera. Včasih so skupaj gledali televizijo, včasih je z moškimi kartala ali pa sta z Jaydanom preprosto sedela zunaj in opazovala noč. Veliko moči se ji je že povrnilo, a vseeno je imela boljše in slabše dneve.

Zaradi noge se ni veliko gibala in pogosto so bile njene mišice toge in boleče. Jaydan je nekako vedno vedel kako se počuti. Nevsiljivo jo je usmerjal v počitek ali rahle vaje za raztezanje. Vsak dan ji je zmasiral ramena in zgornji del hrbta, nemalokrat pa pred spanjem tudi obe stopali. Poznala sta se, sedaj je spoznala, da se še vedno predobro poznata. Jaydanova bližina jo je pomirjala in toliko je bila stvarna, da je priznala, da je tudi potrebuje, tako kot zrak. Tudi Jaydan je spoznal, da s prerekanjem pri njej ne bo dosegel veliko. Naučil se je, kako jo lahko nevsiljivo vodi in tako doseže svoje. Seveda se je zavedal, da mu to zavestno dopušča in trudil se je, da tega ne bi izkoriščal preveč. Užival je v njeni družbi. Užival, ko se jo je lahko dotikal. Seveda je v sebi norel, ker si ne more privoščiti več, a počasi se daleč pride. Ni si mogel privoščiti, da jo prestraši ali za vedno oddalji od sebe. Njegovo srce bi počilo brez nje. Čez nekaj dni bo snela mavec z noge in takrat bo potrebovala pomoč pri razgibavanju. Takrat jo bo lahko peljal po ranču in nekega dne bosta skupaj jahala. Vedel je, da hrepeni po tem, da bi jahala po posestvu, čeprav mu ni na to z ničemer namignila. Kmalu bo prišel čas, ko bo lahko začel zapeljevati svojo ženo. Ko bo spet njegova, bo lahko potešil vso strast preteklih let.

Jutro se je za April slabo začelo. Na poti v kopalnico ji je klecnilo zdravo koleno in komaj se je ujela, da ni padla. Posledično ji je ostala bolečina v spodnjem delu zdrave noge. Komaj je lahko sedla nazaj na posteljo. Ni ji ostalo drugega, kot da pokliče Jaydana, da ji pomaga. Seveda mu je morala razložiti kaj se je zgodilo in zavedala se je, da bo sedaj deležna njegove prevelike pozornosti. Sproščeni Jaydan ji je bil v redu, a strogi in preveč zaščitniški Jaydan je bil naporen.

In po pričakovanju sta se sprla, ker je ona hotela oditi v kuhinjo na kavo in on je vztrajal, da ostane v postelji. Ker ni imela moči se je morala ukloniti njegovi volji. V posteljo ji je prinesel kavo in še sam sedel poleg nje in popil svojo. Prinesel ji je njen prenosni računalnik in odšel po svojih opravkih. Ob splošnemu slabemu počutju in bolečini v mišici ni vedela, kdaj jo je začela boleti glava. Saj bi lahko pričakovala glavobol, bila je polna luna in takrat so jo po navadi mučili glavoboli. Vseeno je trmasto vztrajala in ni hotela spiti protibolečinske tablete. Zamotila se je s pisanjem svojega bloga. Jaydan se je vrnil v hišo, da bi jo opomnil, da se mora pripraviti, saj je imela pregled pri zdravniku. Ko je vstopil v spalnico jo je našel kako si obraz pokriva z dlanmi in joče.

»Kaj je narobe?« je zaskrbljeno vprašal in sedel poleg nje. Odmaknil je njen računalnik in jo previdno potegnil v svoj objem.

»Vse!« je zamrmrala v njegove prsi.

»Povej mi,« jo je nežno spodbujal.

»Noga me boli, glava me boli, vse me boli, Robert je klical in pomotoma sem izbrisala vse kar sem danes napisala,« je jokajoč priznala.

»Naj ti dam protibolečinsko tableto!?« je bolj povedal svojo namero, kot jo vprašal. Stegnil je roko in iz omarice ob postelji vzel stekleničko s tabletam. Podal ji je eno in takoj zatem še kozarec vode. Seveda ga je dejstvo, da je klical Robert zelo podražilo in razjezilo ter potrlo, če je jokala zaradi njega. Vseeno jo je spet privil v svoj objem in počasi s prsti začel masirati njene sence. »Ali lahko še kaj storim zate?« je tiho vprašal.

»Prosim, poljubi me,« je komaj glasno šepnila. Še sama ni vedel od kje ji pogum za te besede in še manj zakaj ga je to prosila. Ker se nekaj sekund ni premaknil, je pomislila, da je ni slišal. Napetost, ki jo je čutila ob izrečenih besedah je popustila, saj je pomislila, da je bolje, da je ni slišal. Le kaj si lahko mislil o njeni prošnji?

Le kako globoko je padla? In takrat je svoje prste z njenih senc premaknil na njeno brado in ji dvignil glavo. Počasi se je sklonil in jo nežno poljubil. Sprva se je samo dotaknil njenih ustnic s svojimi. Ni jih umaknil, tako kot doslej. Njegov nežni dotik se je poglobil v močnejšega in čutila je njegovo željo, da razmakne svoje ustnice in mu dovoli, da poglobi poljub. Brez razmišljanja je sledila svoji potrebi. Njune ustnice so se prepletle v poljubu. Njuna jezika sta se dotaknila in nekontrolirano sta se prepustila sili, ki je prevladala v njima. Roki, ki sta že počivali okoli njegovega hrbta je dvignila in ga še tesneje privila k sebi. Tudi on jo je tesneje povlekel k sebi. Kako dolgo si je želel takega poljuba. Kako dolgo si jo je že želel. S težavo se je ustavil in počasi odmaknil iz poljuba. Svoje ustnice je samo nežno naslonil na njene in jo še vedno tesno privijal k sebi.

»Ali naj pokličem in prestavim pregled?« je uspel čez čas vprašati.

»Ne. Rada bi se rešila tega mavca,« je šepnila in svojo glavo skrila na njegove prsi. Bilo ji je nerodno. Uživala je v poljubu. Uživala je v Jaydanu, a sedaj mu ni mogla pogledati v oči. Bilo jo je sram.

»Si bolje?« je vprašal in jo počasi božal po hrbtu. Mižal je in užival v njeni bližini. Srce mu je hitreje utripalo in verjetno ga je lahko čutila, saj ji je bilo ob obrazu. Naj kar sliši. Ni ga bilo sram priznati, kako se odziva na njo. Enkrat bo moral zbrati pogum in ji priznati svoja čustva, ter jo prositi, da ostane z njim. Njena preprosta besedica, oprosti, ga je presenetila. »Oprostim naj ti, za kaj?« je presenečeno vprašal.

Odmaknila je glavo z njegovih prsi, da ga je lahko pogledala. »Ker sem te prosila za poljub. Zdaj mi je nerodno. Le kaj si boš mislil o meni? A tako sem potrebovala tolažbo in nekaj posebnega, da mi vrne moč,« je šepetaje priznala.

Nič ni rekel. Samo sklonil je glavo in jo ponovno poljubil. Njene ustnice so sprva ostale tesno zaprte in trde, a kaj hitro jo je ponovno zajela potreba po predaji. Sprostila se je in mu vrnila poljub. Tokrat jo ni poljubljal tako dolgo, a zato je njegov poljub bil intenzivnejši. Počasi se je odmaknil, saj se čez kakšen trenutek ne bi bil več zmožen umakniti. Pogledal jo je v oči in s strastjo obarvanim glasom rekel. »Tako, zdaj sva si bot. Zdaj sem jaz potreboval ta poljub. Nobenega opravičevanja. V prihodnje pa me ne prosi več, samo vzemi si, rade volje ti bom ustregel.« Še enkrat jo je kratko poljubil in z obžalovanjem rekel: »Morava se odpraviti. Naj ti pomagam.«

V mesto sta se peljala v prijetni tišini. April je zmotno mislila, da bo tišina mučna. Še vedno ji je bilo neprijetno zaradi poljuba. Saj ne, da ne bi uživala. Seveda je in z veseljem bi se cel dan poljubljala z njim. Čutila je njegovo vznemirjenje in iskreno predajo. Torej je moral še nekaj čutiti do nje. A to nekaj ni bilo dovolj za njeno brezpogojno ljubezen, ki jo je čutila do njega. Na koncu ji bo zlomil srce. Če bi vedela, da bi pomagalo, bi šla tako daleč in ga prosila, da nadaljujeta njun zakon. Toda ni vedela. Vseeno ni vedela, kaj si on resnično misli in čuti. Za zdaj ga je še potrebovala, ni mogla kar oditi, zato ni hotela nadaljnjega okrevanja spremeniti v mučno in napeto izkušnjo. Ni bilo pošteno do ostalih prebivalcev ranča. Zato je molčala, saj ni vedela, kaj naj mu reče. Jaydan se je na videz prepustil vožnji. Skrivoma je pogledoval k April. Nekaj je še čutila do njega, saj se ne bi mogla tako predati poljubu, če ne bi. Ampak, ali je to dovolj, da jo ponovno zaprosi? Še nekaj časa bo odvisna od njega in v primeru, da ga zavrne, bi njuno sobivanje lahko postalo muka. Tega si ni želel. Tišina se mu je zdela prijetna in sproščena, zato je ni hotel pokvariti z govorjenjem. Šele, ko sta zapeljala v mesto jo je vprašal, če si želi do knjigarne, saj je včeraj omenjala, da bi rada kupila knjige za Abi, da bi jo lahko začela učiti branja.

Z deklico sta se že začeli učiti črke in vedel je, da bi bili tako April kot Abi razočarani, če bi se vrnila brez knjig. April ga je hvaležno pogledala in se iskreno nasmehnila, ko se mu je zahvalila, za to, da je mislil na vse. Dogovorila sta se, da se po opravljeni kontroli zapeljeta do knjigarne. Brez ugovorov mu je dovolila, da jo je posadil v voziček in odpeljal do ordinacije. Jaydan je presenečenemu in vidno vznemirjenemu zdravniku razložil kaj se je zgodilo in zakaj se April danes počuti slabše. Prav tako je z njim na dolgo in široko dorekel potek rehabilitacijskih vaj. Aprilin glavobol se je ponovno vrnil v dokaj mili obliki in hvaležna je bila, da sta jo moška v večini izvzela iz pogovora. Jaydan je predlagal, da tokrat sam skoči v knjigarno in s pomočjo lastnice izbere nekaj knjig za Abi. April se je takoj strinjala, kar je potrdilo Jaydanov strah, da je danes resnično na koncu moči.

Ko se je vrnil iz knjigarne je spala. Nemoteno jo je lahko opazoval. Njen obraz je bil sproščen in on se je lahko prepustil ljubečemu sanjarjenju. Ko sta prispela je še vedno spala. Čeprav je bil čas kosila, je ni hotel buditi. Previdno jo je dvignil v svoje naročje in jo odnesel v spalnico. Ni se prebudila. Pokril jo je in nalahno poljubil. Poleg ušesa ji je šepnil: »Ljubim te,« in odšel iz sobe. Vseeno mu je bilo ali ga je slišala ali ne. Najverjetneje ga ni, ker je spala. Vseeno ji je moral priznati svoja čustva, predolgo so besede visele na koncu njegovega jezika.

V naslednjih nekaj dneh je April Jaydana označila za neizprosno tečnobo, tirana, mučitelja in brezsrčneža, ter mu to tudi povedala na glas. A to ga ni omajalo v prizadevanjih glede njene vadbe. Kljub dokaj urejenemu, natančnemu in natrpanemu urniku je uspela v svoj dan vnesti tudi vadbo. Precej naporno in bolečo vadbo. Jaydan je točno vedel do kam jo lahko priganja in vsakič je poskrbel tudi za sprostitev in masažo. V resnici mu ni zamerila, a lažje ji je bilo, če je malo nergala in ga sem in tja označila za nečloveškega. Ni ji zameril in tega sta se zavedala oba. V večerih sta vseeno posedala na terasi in se pogovarjala. Jaydan je spretno krmaril med svojimi obveznostmi in skrbi za April. Bilo mu je v veselje in v še večje zadovoljstvo, ko je lahko opazoval njen napredek. Le njun odnos ni napredoval, kar ga je že spravljalo v obup. Ni vedel kako naj se ji približa kot mož ženi. Ni ga več poljubila, ni ga prosila naj jo poljubi, a vseeno mu je še vedno dovoljevala grobe objeme, ko sta sedela na terasi. To mu je bilo premalo. Želel si je več. Želel si jo je celo. Dovolj časa ji je dal, napočil je trenutek, da zaigra na vse ali nič. Nocoj je še varna pred njim, od jutri pa si je zadal misijo, da jo osvoji.

Aprilin računalnik je stal na mizi, saj je že od jutra delala. Z lasmi spletenimi v kito in zavezanimi s pisano pentljo, se je April sklanjala nad Abi, ki je poskušala brati iz ene od knjig, ki jih je za njo kupil Jaydan. Tako sta bili zatopljeni v branje, da nista opazili Jaydana, ki se je naslonil na ograjo in ju z nagajivim nasmeškom opazoval. Prva ga je opazila April in se mu avtomatično nasmehnila nazaj.

»Abi, prosim oprosti, a potrebujem April. Saj boš lahko sama brala naprej?« je rekel nežno in stegnil svojo dlan proti April.

»Seveda,« je zamrmrala Abi in se ponovno zazrla v črke. Branje se ji je zdelo zabavno in zanimalo jo je, kako se nadaljuje zgodba. Jaydan je bil edini na katerega ni bila ljubosumna, kadar je izgubila Aprilino pozornost.

April je presenečeno stegnila svojo dlan in se oprijela njegove. Lahkotno je vstala in pobrala svojo palico, ki jo je še potrebovala za hojo. Saj bi lahko hodila tudi brez nje, a ni se počutila čisto stabilno in jo je imela bolj za psihično oporo. Prezgodaj je bilo za njene vaje, zato je radovedno vprašala: »Kaj pa me potrebuješ?«

»Boš videla. Pridi, greva do hleva,« ji je rekel skrivnostno in se še naprej nagajivo smehljal.

Včeraj se je April prvič v Jaydanovi navzočnosti sprehodila do hleva. Ni mogla skriti svojega navdušenja. Všeč ji je bilo videno. Konji so ji bili všeč. Preživela je lepih pol ure v Jaydanovi družbi in prvič razumela in prepoznala njegovo ljubezen do ranča.

Molče sta se sprehodila do hleva. Jaydan je prilagodil hitrost svoje hoje njeni. Ves čas jo je držal za roko. Čutil je njeno pozitivno vznemirjenje. Namenoma ji ni hotel povedati ničesar. Vstopila sta in se odpravila skozi hlev do zunanje ograde, kjer je bil njegov konj, kateri je imel odete uzde, a ni bil osedlan.

»Mislim, da je čas, da greva na jahanje. Nisi še čisto pripravljena, da bi jezdila sama, zato greva skupaj. Strela je dober in vzdržljiv konj,« ji je rekel, ko je konja prijel za uzde. Vzel je njeno palico in jo naslonil na ograjo ter jo z lahkoto prijel in dvignil na konja, ki je poslušno stal. Še predno se je lahko zavedla, kaj se dogaja je še sam zajahal za njo in jo z eno roko privlekel bližje sebi. Z drugo roko je prijel uzde in počasi pognal konja.

»Jaydan,« je April tiho zacvilila, ko je končno prišla do daha. Resnično ni pričakovala, da jo bo kar dvignil na konja.

»Ššš, samo sprosti se in uživaj. Zaupaj mi, vem kaj delam,« ji je skozi hehet šepnil na uho in jo še tesneje privil k sebi. Ne zaradi jahanja, temveč zaradi svoje potrebe in želje po njeni bližini.

»Kam greva?« je uspela vprašati. Njen nasmeh je bil otroško navdušen.

»Po posestvu, do gozda na obrobju,« je odvrnil in se še sam sprostil. Čutil je, da se je ona sprostila, čutil je njeno navdušenje. Za zdaj je to bilo vse, kar je hotel doseči.

Jahala sta počasi. April je uživala, tako v jahanju, kot v pogledu, še najbolj pa v Jaydanovem objemu. Prijahala sta do gozda. Jaydan je še bolj upočasnil konja. Čez nekaj metrov ga je ustavil. »Lahko bi si malo pretegnila noge,« je rekel in previdno razjahal. Prijel je April in jo povlekel s konja. Nato je konja privezal za bližnje drevo in se obrnil proti ženi. Blaženost je sijala na njenem obrazu, ki ga je obračala proti soncu. Prijel jo je za dlan.

»Nimam palice,« je ugotovila z rahlo žalostjo.

»Imaš mene,« se ji ne nasmehnil in njeno dlan ovil okoli svojega komolca. Ni ji hotel prizanašati. Vedel je, da lahko hodi tudi brez palice, ter da je večinoma vse v njeni glavi. Sedaj bo užival v priložnosti, ko se bo morala bolj nasloniti nanj. »Pridi, saj ne bova šla daleč,« ji je rekel veselo in začel hoditi naprej. »Malo naprej je potok, lahko sedeva, si boš malo odpočila,« je govoril naprej.

»Saj mi kaj drugega ne preostane. Tukaj sem prepuščena tebi na milost ali nemilost,« se je zahihitala.

»Na kaj takega pa nisem pomislil,« se je glasno zasmejal in ji dal vedeti, da je na to tudi računal.

Z narejeno grdim pogledom ga je pogledala in se še sama začela smejati.

Ustavil se je in jo obrnil, da je stala v njegovem objemu. »Rad imam tvoj smeh. April tako lepa si, najlepša pa si, ko se smeješ,« je šepnil in jo počasi poljubil. Že predolgo je hrepenel po njenem poljubu. Od kar jo je poljubil pred dnevi, ki so se mu zdeli daljši od večnosti, je hrepenel po njenih ustnicah. Ni se upirala, ni se skušala odmakniti. Skoraj naslednji trenutek se mu je predala in mu vrnila poljub. Roki mu je ovila okoli vratu in on jo je tesno privil k sebi. Oba sta gorela v zadrževani strasti. April je prva prišla k trenutku treznosti in se počasi odmaknila iz poljuba. Želela si ga je, zelo želela in potrebovala. A, če prestopita mejo poljuba, bo pogubljena. Slutila je, da sama sebe laže, da je ni meje, ki bi jo pahnila v pogubo, ko bo enkrat morala oditi, saj je že bila pogubljena. Le vprašanje časa je, kdaj bo ostala sama in se bo njen pekel začel. Ta boj je izgubila, ko ga je zagledala v svoji bolniški sobi. Nič ni rekel, samo ponovno jo je prijel za roko in se napotil po poti naprej. Vesela je bila, da med njima ni zazevala praznina ali obtoževanje ali kakršen koli hlad. Ne, nadaljevala sta sproščeno, kot bi se poljub ne zgodil. Vse je bilo tako naravno in prijetno. Čisto se je sprostila in uživala v vonju poletnega gozda. Ponoči je deževalo in svežino bi lahko skoraj prijela. Potok je prej slišala, kot ga je videla. Iz prsi se ji je utrgal vzhičeni vzklik, ko je zagledala potok in majhno jaso, ki se je raztezala na drugi strani. Jaydan se je zadovoljno smehljal. Vedel je, da ji bo všeč. Pričakoval je tak odziv in ni ga razočarala. Sedel je na skalo in jo potegnil na svoja kolena. »Zapri oči in počasi nekajkrat vdihni in izdihni,« ji je šepnil in jo počasi privlekel v svoj objem. Brez besed ga je ubogala.

Glavo je naslonila na njegovo ramo in se udobno namestila v krivuljo njegovega vratu. Zaprla je oči in počasi ter globoko dihala. Njegov možati vonj se je mešal s svežim vonjem narave. Trenutno bi lahko stavila, da je v raju. Nato je čutila, da se je premaknil, neznatno premaknil in isti trenutek je čutila njegove tople, poželjive ustnice na svojih. Ni premišljevala, odzvala se je nagonsko, prvinsko in z vso svojo ljubeznijo. Jaydan je bil izgubljen. Prepoznal je ljubezen, ki mu jo je podarila skozi poljub. Hotel ji je povedati, da jo ljubi, a njegovo grlo je ostalo nemo. Istočasno je ni mogel nehati poljubljati. Če je on čutil njeno ljubezen skozi poljub, bo tudi ona čutila njegovo. Besede bi bile odveč. Dolgo jo je ljubkoval in poljubljal in ona se je ljubeče odzivala. V drugačnih okoliščinah bi si jo vzel kar tukaj, a moral je misliti na njo. Edina skrb, ki jo je sedaj imel, je bila misel, ali bo zvečer, v intimnosti njune spalnice čutila isto? Poljubila ga je in njegove skrbi so odplavale daleč stran.

Jaydan je pospremil April nazaj do hiše. »Dovolj časa sem ti vzel, zato bova spustila dopoldansko razgibavanje. Bova popoldne malo bolj intenzivno delala in tudi po večerji lahko narediva še nekaj vaj,« je rekel resno. Kratko jo je poljubil. »Upam, da ti je bilo danes tako lepo kot meni in da si boš želela še kdaj na jahanje,« je navrgel, ko se je začel oddaljevati nazaj proti hlevu.

»Jahala si,« je radostno vzkliknila Abi, ko je pritekla iz hiše. »Videla sem vaju, ko sta odjahala. Si uživala?« je bilo dekletce navdušeno.

»Ja. Res sem uživala. Jaydan me je lepo presenetil,« April ni mogla skriti svojega navdušenja.

»Jaydan te ima zelo rad,« je prikimala deklica in se stisnila k April. »Tudi jaz te imam zelo rada,« je dodala.

»In jaz imam rada tebe,« je ganjeno priznala April. »Si uspela prebrati zgodbico?« je vprašala.

»Sem, zelo lepa zgodba,« je prikimala deklica. »Boš zdaj delala?« jo je še zanimalo.

»Ja, morala bi,« je rahlo otožno prikimala April.

»Prav, jaz grem v peskovnik. Kmalu bo kosilo,« je rekla in stekla po stopnicah na igrišče.

April je sedla za mizo in privlekla svoj računalnik. Njene misli so bile zmedene, ona je bila zmedena. Njeno življenje je postalo zmedeno. Jo je Jaydan res ljubil? Nekaj je moral čutiti do nje, če je še deklica opazila, da jo ima rad. Saj je njegovo ljubezen čutila v njegovih poljubih, dotikih in opazila v dejanjih. Pa je bila to res ljubezen? Ali nemara njen zavrženi mož kuje kakšno zaroto proti njenemu srcu? Z muko se je pripravila, da se je posvetila delu. A le tako je vsaj za hip lahko odmislila Jaydana.

April je zastonj ugovarjala, Jaydan je bil odločen, da bosta po večerji nadoknadila nekaj vaj,ki sta jih dopoldne preskočila. Vdana v usodo, da se ne more izmazati, je pridno vadila. Jaydan ni bil toliko brezsrčen in je izbral lažje vaje, ki jih je tudi časovno skrajšal. Zavedal se je, da potrebuje vaje in ni ji hotel popuščati na njeno škodo.

»Pripravil ti bom kopel, dobro ti bo dela,« je rekel sproščeno in ji pomagal na noge. Držal jo je za roko, ko sta se skupaj odpravila v spalnico. Kot mož besede, je takoj začel s pripravo kopeli. V vodo je usul nekaj morske soli in penečo kopel. Ko je bila voda pripravljena ji je pustil zasebnost. Zdaj je že brez težav lahko vstopila in izstopila iz banje. Nekaj minut jo je pustil, da je uživala v blagodejnih učinkih vode, nato je samo v spodnjicah, kakor je po navadi spal, vstopil.

»Mislim, da imaš počasi že dovolj,« se je nasmehnil in sedel na rob banje. Vzel je stekleničko z njenim šamponom in si jo postavil bližje. »Naj ti jaz namilim lase,« je predlagal, ko je v dlani zajel vodo in jo zlil po njeni glavi. Ni bila v situaciji, da bi se mu upirala. Ni si želela upirati in v resnici je bila dokaj utrujena in ji je razvajanje prijalo. Namilil je njene lase in jih spral s čisto vodo. Nato jih je še enkrat namilil. Pri tem je ves čas nežno masiral njeno lasišče. Od ugodja je zaprla oči in skoraj predla kot zadovoljna mačka. Ponovno je spral šampon z njenih las in pograbil manjšo brisačo ter z njo otrl vodo z njih. Nato je vzel večjo brisačo in jo dvignil na noge. Občudoval je njeno golo telo, ki se je bohotilo pred njegovimi očmi. Ni ji bilo nerodno, ni bilo časa za kaj takega. Ljubeče jo je gledal in jo počasi, nežno začel brisati. Dvignil jo je iz banje in položil na tla, obrisal je še njene noge in jo ponovno dvignil v svoje naročje. Sklonil je glavo in jo z užitkom poljubil.

Roki je ovila okoli njegovega vratu in se predala poljubu. Njegova bližina in nežnost sta ji zameglila razum in prepustila se mu je z dušo in telesom. Previdno jo je položil na posteljo in ji začel masirata stopala, saj bi raje počel kaj drugega z njo, a hotel jo je sprostiti, hotel je iti počasi. Kaj hitro jo je obrnil na trebuh in ji začel masirati hrbet. Ni želel, da bi od ugodja zaspala, zato je bila masaža dokaj kratka, a zato bolj intenzivna. Posvetil se je vsakemu centimetru njene kože. Nato jo je spet obrnil na hrbet in jo začel poljubljati. Njegovi prsti so ljubkovalno drseli po njeni koži. Ni hitel. Počasi jo je božal in s poljubom meglil njen razum. Šele, ko sta oba bila zadihana in prežeta z zatajevano strastjo, ki je pretila, da se bo razletela, je svoje prste položil na njeno dojko. Kmalu so prstom sledile še njegove ustnice. Vedel je, kako jo pripraviti do čiste ekstaze. Ni ji prizanašal. Poznala ga je in mu v strasti sledila, dajala in jemala. Čeprav je hotel po tej poti strasti napredovati počasi, se mu je poželenje iztrgalo iz nadzora. Predolgo si jo je želel, predolgo si ga je želela.

Čeprav prežeta s potrebo, sta se za hip ustavila, ko si jo je vzel. Trenutek je bil strastno in čustveno poseben. Obema je pomenil veliko več, kot le dejanje telesa in potešitev prvinskih nagonov. Poljubil jo je z vso svojo ljubeznijo in se šele nato predal telesni želji. Nekaj časa sta tiho obležala, potešena in zadovoljno. Nato se je Jaydan le prevalil na svojo stran postelje in jo povlekel k sebi. Spet jo je dolgo poljubljal. Uživala sta drug v drugem. Šele čez čas, sta zaspala. Tesno privita drug ob drugega.

April je prišla zadnja na kavo, takrat, ko so se moški že skoraj odpravljali po svojih jutranjih opravkih. Jaydan jo je kratko, a strastno poljubil in odšel. Zjutraj se je trudil, da je ne bi prebudil in mislil je, da mu je uspelo. A njena notranja budilka je bila nezmotljiva. Nič hudega, si je mislil, saj je delovala spočito in zadovoljno.

Med zajtrkom je zaznal, da je Chloe bolj zadržana. Delovala mu je bolj odsotno. Tudi April je na trenutke odplavala daleč stran v svojih mislih. Ženski sta jih obvestili, da gresta po zajtrku v mesto po opravkih. Jaydan je pomislil, da sta obe premlevali, kaj vse je treba v mestu postoriti in si s tem razlagal njuno obnašanje. S poljubom se je poslovil od April in odšel ven.

»Si prepričana?« je vprašala Chloe, ko sta v kuhinji ostali z April sami.

»Sem,« je žalostno odvrnila April in si obraz pokrila z dlanmi.

»Vseeno mislim, da delaš napako,« ji je šepnila Chloe.

»Ne vem, res ne vem, trenutno ne morem razmišljati,« je zamrmrala April in se odpravila v spalnico.

Chloe je odšla po avto in poklicala otroka, da prisedeta. Nato je odšla v hišo po April, ki ji je že prihajala nasproti.

V tišini sta sedli v avto. Zaradi otrok je stekel sproščen pogovor, vseeno se je April zdelo, da se vožnja do mesta še nikoli ni tako vlekla. Chloe je ustavila pred letališko stavbo. April jo je objela in se ji zahvalila. Nato se je obrnila k Abi in Timiju. »Rada vaju imam,« je rekla iskreno in pograbila je svojo torbico, manjšo boršo in torbo s prenosnim računalnikom ter izstopila.

»Ali April odhaja?« je presenečeno vzkliknil Timi.

»Ja, mora oditi,« ga je skušala potolažiti mama.

»Saj bo prišla nazaj?« je vznemirjeno vprašala Abi, ki bi stekla za April, če Chloe že ne bi peljala proč.

»Bo, prišla bo nazaj,« je odvrnila Chloe in upala, da so njene besede resnične. Želela si je, da bi bile resnične.

»Toda, ni se poslovila od nikogar! Še Jaydanu ni povedala, da gre,« je vztrajala deklica.

»Vem. Prosila me je, naj se jaz poslovim od vseh v njenem imenu. Prosila me je naj se jim opravičim, ker se ni mogla posloviti od njih. Če bi omenila, da mora iti, ji Jaydan ne bi dovolil oditi, zato je šla na skrivaj,« je z otožnostjo v glasu razložila Chloe.

»Ne namerava se vrniti,« je žalostno pripomnil dojemljivi Timi.

»Če jo Jaydan ljubi, jo bo pripeljal nazaj,« je tiho, bolj zase, pripomnila Chloe.

»Jaz jo imam rada, Timi jo ima rad, ti jo imaš rada, očka jo ima rad, še celo Luke jo ima rad, a on ni ljubeča oseba,« je ugovarjala Abi, ki ji ni bilo jasno, zakaj je April odšla, ni se hotela sprijazniti s tem.

»Ja, vsi mi jo imamo radi in vem, da ima tudi ona rada vse nas. Toda, na ranču lahko živi samo, če jo Jaydan ljubi in on je tisti, ki jo lahko pripelje nazaj. On se bo moral odločiti ali želi živeti in imeti družino z njo, ne mi,« ji je s solzami v očeh odvrnila mama in parkirala pred trgovino. Nekaj sekund je še sedela v avtu, da se pomiri. Nato je z veselim glasom spodbudila otroka, da se podvizajo in opravijo nakup. Obljubila jima je še sladoled. Ni se smela vrniti prekmalu domov, April je vzljubila in razumela je njen odhod. Vsaj to ji je lahko naredila in ji omogočila, da v miru odide. Upala je, da se April moti v svoji sodbi do Jaydana. Toda, morala ji je dovoliti, da se odloči po svoji vesti.

Abi je sedela na stopnicah in nepremično zrla v hlev. Ko je končno zagledala predmet svojega čakanja, se je namrščila. Jaydan je prišel do stopnic in še predno je stopil na prvo, je Abi vstala in roki prekrižala na svojih prsih. Grdo ga je gledala in sovraštvo je velo iz njenih oči. Jaydan jo je začudeno pogledal.

»Kaj se je zgodilo miška?« je nežno vprašal.

»Ali ljubiš April?« je dekletce izstrelilo vprašanje kot iz topa.

»Seveda ljubim April,« je Jaydan zmedeno odgovoril. Nič mu ni bilo jasno.

»Ali si želiš, da bi April živela tukaj z nami? Ali si želiš biti družina z njo?« je Abi vrtala naprej.

»Seveda si želim, ničesar na svetu si ne želim bolj,« je iskreno odvrnil Jaydan in jo še vedno presenečeno gledal.

»Če si želiš, zakaj si jo potem nagnal stran?« je skoraj zakričala nanj.

»Saj je nisem nagnal stran,« je bil Jaydan zdaj čisto zmeden.

»Če je nisi, zakaj smo jo zjutraj odpeljali na letališče?!« je Abi renčaje vzkliknila, drobne solze so se ji ulile po obrazu.

»Kaj ste naredili?« je zdaj v začudenju tudi Jaydan povzdignil glas.

»Odšla je in ti si kriv!« je rekla Abi in se sesedla nazaj na stopnico. Glavo je položila v naročje in glasno zajokala.

»Pripeljal jo bom nazaj,« je s tiho obljubo in upanjem šepnil Jaydan in jo pobožal po laseh, nato pa urno odšel v hišo, da vidi kaj se dogaja. Če so bile Abine besede resnične, a Abi si ni nikoli izmišljevala, ga je April zapustila. Zajela ga je panika in počutil se je, kot bi mu nekdo iztrgal srce iz prsi. Kaj je šlo narobe? Kaj se je zgodilo? April je bila dobra igralka, a nikdar ne bi igrala ljubezni, ki jo je čutil v njej. Ne bi ga mogla tako preslepiti. Ali pač?

Jaydan je prihrumel v hišo, s pogledom je preletel dnevno sobo in pokuka v kuhinjo ter odprl vrata spalnice. April ni bilo nikjer. Odšel je v kuhinjo h Chloe.

»Torej je res, kar pravi Abi, April je odšla?« je obtožujoče vprašal Chloe.

»Ja, odšla je,« je odvrnila Chloe, a ni ga upala pogledati.

»Zakaj? Kaj se je zgodilo?« je nemočno vprašal in se sesedel na njeno mesto ob mizi. Chloe mu ni odgovorila. »Kaj sem naredil narobe?« je žalostno šepnil.

Chloe se je obrnila in ga pogledala. Še nikoli ga ni videla takega. Bil je kup nesreče in žalosti.

»Že pri zajtrku si vedela, da bo odšla,« ji je obtožujoče rekel. »Lahko bi me opozorila!«

»In kaj bi naredil?« mu je vrnila z vprašanjem.

»Ne bi ji dovolil oditi!« jeza se je vrnila v njegovo telo. »Je odšla zaradi Roberta?« je zlobno vprašal.

»Ne, ni odšla zaradi Roberta. On ji nič ne pomeni. Ni odšla zaradi dela. Tukaj je prav zadovoljna z delom, celo ponudili so ji oddajo na lokalni televizijo, ko bo pripravljena, a ti to tako ali tako veš,« mu je zabrusila nazaj.

»Zakaj je potem odšla?« je šepnil čez čas in v njegovi očeh je lahko opazila lesket solz. »Kaj sem naredil narobe? Chloe, kaj?« je nemočno vprašal.

Njegovo spremenljivo razpoloženje jo je presenetilo. Ni se hotela vmešavati v njun zakon, a sedaj je čutila potrebo, da mu pove resnico. Preveč sta se ljubila in očitno sta bila oba preveč trmasta in ponosna, da bi se soočila drug z drugim. Ni prenesla, da bi človeka, ki ju je imela resnično rada, trpela. Ni je motilo, da so tudi ostali prišli v kuhinjo. Bili so velika družina in prav je, da vsi vedo kaj se dogaja. Prav je, da tudi oni razumejo Aprilino dejanje.

»Ne vem kako sta živela prej in ne vem kakšen odnos sta imela zdaj, a vem, da se očitno ne poznata tako dobro, kot mislita,« je Chloe začela odločno. »April te ljubi od prvega dne, ko sta se spoznala. Vajina ločitev ni vplivala na njeno ljubezen. Dolgo je potrebovala, da je začela živeti brez tebe. Svojo ljubezen je skrila globoko v svoje srce in ni ji dovolila na plano. Potem je imela nesrečo in spet si prišel v njeno življenje. Ni se hotela predati ljubezni, a je ta bila močnejša od njene volje. Ves ta čas, se je bala, da jo boš pripravil, da se prepusti svoji ljubezni in jo nato zavrgel. Verjame, da se ji hočeš maščevati, ker te je pred leti zapustila. Tega ne bi prenesla, ne bi preživela, ne bi mogla več živeti brez tebe. Odšla je v upanju, da bo lahko svojo ljubezen ponovno zakopala v srce in zaživela naprej.«

»Nikoli, nikoli nisem pomislil na maščevanje! To je nesmisel. Ljubim jo. Ves ta čas ljubim samo njo. Jaz sem ji rekel naj gre. Zapustila me je, ker sem jo jaz odgnal. Ne morem živeti brez nje. Ne sedaj, ko sem jo spet našel. Ljubim jo!« je Jaydan zmedeno izlil svoje srce.

»Pa si ji to povedal?« je ledeno vprašala Chloe.

»Ne. Ne z besedami. Saj sem ji pokazal,« je nemočno vzdihnil Jaydan, ko je po kratkem premisleku spoznal resnico.

»Očitno si tvoja dejanja ni tako razlagala,« je Chloe pokazala malo sočutja.

»Chloe vem, da si preverila. Kdaj ima Jaydan prvo letalo?« se je v pogovor vmešal Luke.

»Zvečer, ob pol sedmih,« je nedolžno odvrnila Chloe. Ni ji bilo všeč, da so jo dobili na dejanju, saj ne, da bi naredila kaj slabega.

»Fant, zdaj ali nikoli, pojdi in jo pripelji nazaj in za božjo voljo, povej ji, kaj čutiš!« je strogo ukazal Luke.

»Rezerviral bom let,« je pripomnil Jacob in se odpravil k telefonu.

Abi je zlezla v Jaydanovo naročje in ga objela okoli vratu. »Pripelji jo nazaj,« mu je šepnila.

April je vstopila v svoje stanovanje. Avtomatično je najprej izklopila telefon s tem, da je preprosto potegnila kabel iz aparata. Svoj mobilnik je ugasnila že na letališču pred poletom. Svoje stvari je odložila na sedežno in se brezvoljno ulegla v posteljo. Čez nekaj trenutkov so se ji ulile solze. Zjutraj je morala biti močna, ko je Chloe razlagala zakaj odhaja. Če bi takrat jokala, bi Jaydan to opazil. Ne bi ji dovolil oditi. Ali pa bi, ni vedela. Že res, da se je do nje obnašal nežno in ljubeče.

Skupaj sta gorela v strasti, a to ni bil dokaz, da jo resnično ljubi in da si jo želi za ženo. Jokala je, dokler je imela kaj solz, nato je obležala v tišini svoje spalnice. Samo njeno srce je boleče utripalo. Vsaka misel, ki se ji je porodila je bila namenjena Jaydanu ali pa trenutkom, ki sta jih preživela skupaj. Daljna preteklost se je mešala z spomini na njeno bivanje na njegovem ranču. Njegov glas je odzvanjal v njeni glavi. Se je mogoče motila? Jo je ljubil ali se ji je hotel le maščevati? Ponovno je zajokala. Jokajoč je zaspala, zvita v klopčič.

April se je zbudila. V sobi je bilo temno, za odstrtimi žaluzijami je lahko opazovala nočno svetlobo mesta. Do nje je prihajal tihi vrvež nočnega življenja. Glava jo je bolela, njene mišice so bile toge in boleče, v nosu je čutila Jaydanov vonj in pri tem pomislila, da je nora. Solze so se spet ulile po njenem obrazu. Niso bile tako intenzivne, kot popoldne, ko je izjokala srce. Solze niso prinesle utehe, za katero je upala, da bodo. Jecajoč je vzdihnila. Nato je začutila težo na svojem boku, ki se je premaknila. Nekdo je ležal poleg nje in jo objemal. Roka jo je tesneje privila ob telo moškega, ki je ležal ob njej. Čutila je tople ustnice na svojem obrazu.

»April, ljubim te. Oprosti, da ti tega nisem povedal že prej, mislil sem, da veš,« ji je šepnil Jaydan in jo obrnil k sebi. »Ljubim te. Ves čas te že ljubim. Prosim vrni se z menoj na ranč in bodi moja žena,« je rekel in s poljubi osušil njen obraz. »Prosim, ne delaj nama tega,« je rekel ljubeče, ker se ni odzvala na njegove besede. Solze so ji spet spolzele po licih. Tesneje jo je privil k sebi in jo tolažeče božal. Ves čas ji je šepetal besede ljubezni. Ko je zaslutil, da so se solze umirile, je poiskal njene ustnice in jo poljubil. Njej ni bilo treba na glas izreči besede ljubezni, on jih je razumel iz njenega odziva.

Abi je sedela na prvi stopnici pred hišo in zrla na cesto. Ni mogla dočakati, kdaj bo zagledala Jaydanov avto. Vsak čas bi se moral prikazati. Tudi Chloe je ves čas pogledovala skozi okno. Pripravljala je Aprilino najljubšo jed. Moški so se zadrževali v bližini hiše in tudi sami nestrpno pričakovali, kdaj se bosta Jaydan in April vrnila. Če ne bi bili tako veseli, da sta se Jaydan in April pobotala, bi mu jih napeli, ker jih je pustil cel dan v nevednosti in pričakovanju. Razumeli so ga, da je potreboval nekaj časa zase in April. Vedeli so, da si morata veliko povedati in razjasniti stvari med seboj, a vseeno so nestrpno pričakovali novico, kaj se dogaja.

Končno se je prikazal obris avta na obzorju. Vsi so se, kot bi bili vodeni z magnetom, zgnetli na verando. Jaydan je izstopil iz avta in se jim zarotniško nasmehnil. Odprl je Aprilina vrata in jo dvignil v svoje naročje. Hotela se mu je upreti, da je čisto sposobna sama izstopiti, a jo je hitro utišal s poljubom. »Vsak ženin mora svojo nevesto prenesti preko praga. Naj bo to najin nov začetek, v ljubezni in iskrenem odnosu,« ji je šepnil in z njo zakorakal proti hiši. Njuna širša družina je veselo ploskala. Ko ga je April poljubila in mu šepnila, da ga ljubi, sta se ploskanju pridružili še veselo vzklikanje in smeh.