Objavil/a sundown in ResniÄne zgodbe
Stava srca
Po licih so mi tekle solze žalosti in nejevere. »Kako je mogel.
Kako se mi je lahko lagal. Pa saj sem bila sama neumna, da sem mu verjela.« mi je odzvanjalo v glavi.
»Aly poÄakaj! Alyson ustavi se!« je za mano zaklical moj Max.
Med tekom sem se za trenutek ozrla in golimi dlanmi podrsala po ledu prekritem z peskom in soljo.
Tiho sem izgovorila kletvico. »Ali si v redu? me je vpraÅ¡al Max. »Si dobro?« Me je ponovno vpraÅ¡al. Ko je pritekel do mene. PoÄasi sem vstala. Da bi mi pomagal me je z prijel za podlaket. Pogledala sem ga tako ogorÄeno da me je v trenutku spustil. NiÄesar nisem rekla samo obrnila sem se in se odpravila domov. Predem se naredila nekaj metrov od njega. Me je prijel za toplo bundo in ustavil. »Pogovoriva se prosim. Ni to kar misliÅ¡. Prosim Aly pojdiva nazaj tuka je mraz.« me je prosil. »Mislila sem, da res kaj ÄutiÅ¡ do mene Max.« sem mu odgovorila brez pogleda in stekla naprej. Brez da bi posluÅ¡ala njegov odgovor.
Ko sem priÅ¡la pred domaÄo hiÅ¡o. Je gorela luÄ samo v sestrini sobi »torej so ostali že odÅ¡li.« sem zamrmrala sama sebi. Tokrat sem bila vesela da so odÅ¡li prej. Ko sem v žepu bunde iskala kljuÄe sem se Å¡ele zavedla odrgnjenih dlani, ki so me zaradi soli pekle. Ko sem odklenila vrata, se preobula in stopila v kuhijo. Ko mi je mlaÄna voda tekla Äez dlani in spirala sol z odrgin, sem se poÄutila otopelo.
Nisem se zavedala da me opazuje moja sestra dvojÄica. »Kaj je narobe Aly?« me je zaskrbleno vpraÅ¡ala Amy. Žalostno sem jo pogledala v oÄi in brez besed je razumela moj odgovor. Iz omare je vzela obliže in mi jih nalepila na dlani.
»No oÄitno si izgubil?« Je Maxa rekel prijatelj John. A ta ni odreagiral samo zrl je naprej po cesti. »Max! Si v redu?« Ga je John zaskrbljeno vpraÅ¡al »SliÅ¡ala nas je. Kako nas je« je Max hotel postaviti vpraÅ¡anje. »Ni pomembno saj je bila samo stava zato nam ÄastiÅ¡ pijaÄo« ga je brezbrižno prekinil John. »Vrniva se v bar tu je ledeno mraz« je John bolj ukazal kot rekel prijatelju.
Ko sem se zbudila sem odsotno odÅ¡la v kopalnico. Pogledala sem se v ogledalo. In kaj sem videla? Suho bledo dekle. Z razmazano maskaro, ki si je vÄeraj nisem sprala. Z sivozelenimi oÄmi, ki so zaradi joka bile rdeÄe in svetlimi lasmi. Sprala sem maskaro z obraza spila dve tableti proti glavobolu ki mi jih je dala Amy in odÅ¡la v kuhinjo.
V srcu sem Äutila moÄno praznino, ki sta jo zapolnjevala žalost in boleÄina. Nekaj sem pojedla in se preoblekla za popoldansko izmeno v službi.
S težkim srcem sem se odpravila v lokal, kjer sem delala. Ko sem se zatopljena v svoje preoblaÄenje sem zasliÅ¡ala. »Ah, Aly. Danes ti ne bi bilo treba priti delat. Me ogovorila sestra, ki se je odoma odpravila že prej. »Aly kaj se je zgodilo vÄeraj, ko me ni bilo?« me je vpraÅ¡ala.
Zavzdihnila sem, se vsedla na klopco Amy pa zraven mene. »No?« Me je vprašala. »Povej mi celo zgodbo.« »No prav.« Sem se vdala.
»VÄeraj sem dve uri nadomeÅ¡Äala Janjo ki je zamujala. Videla sem da so priÅ¡li Max, John in Grega. Vsedli so se na naÅ¡e priljubljeno mesto. Vedela sem da me niso opazili. Zato sem neopazno pobrala naroÄilo pri sosebnji mizi. Ko sem pripravljala pijaÄo za tisto mizo je priÅ¡la Janja. Mizi sem odnesla pijaÄo. Takrat pa sem sliÅ¡ala smeh in bolj resen pogovor. Skrila sem se za steber in posluÅ¡ala.« Utihnila sem. »No kaj si sliÅ¡ala?« Me je z previdnostjo vpraÅ¡ala Amy. » Pogovarjali so se o tem ali me bo Max lahko do roka spravil v posteljo. Saj sta John in Grega svoji punci že. « Za trenutek sem postala da sem si obrisala solze ki so mi tekle po licu. »VeÅ¡. Amy. Stavili so kdo bo katero spravil v posteljo.« in planila sem v jok. »Ah Aly žal mi je da sem ti sploh predstavila Maxa. Zdel se mi je poÅ¡ten a sem se moÄno zmotila. me jez žalostj v glasu tolažila Amy.
Ko sva poÄasi konÄevali najno izmeno. Je priÅ¡el Max. Ko sem ga opazila sem otrpnila.ZaÄel je. »Aly. Prosim.« Želela sem odmaktniti ogled z njegovih oÄi, a pogleda iz njegovih oÄi nisem odmaknila, nisem ga mogla odmakniti. »Pusti jo pri miru. Ona ni trofeja. Je besno zasikala Amy. »Če boÅ¡ kaj pil naroÄi. DrugaÄe pa se poberi.« »Aly.« Je previdno zaÄel. »NaroÄi ali pojdi.« Ga je z grožnjo v glasu oprozorila.
Žalostno me je pogledal in odÅ¡el. Amy me je objela in potolažila. Takrat pa se je naÅ¡a izmena konÄala.
V skladiÅ¡Äu sva se preoblekli in odpravili sva se domov. Tak scenarij se je ponavlal nekaj dni.
Dobrih štirinajst dni zatem ko sem pregledovala pošto sem opazia drugaćno ovojnico.Ovojnica je bila naslovljenja name zato sem jo brez premislekov odprla.
»Jupiii!!« Sem zavriskala. Ko sem prebrala pismo. Sprejeta sem v univerzo v mestu na drugi strani države.
»Doma sva.Aly, Amy doma sva.« Se je zasliÅ¡al glas starÅ¡ev ko sta se vrnila domov. »Kaj pa delaÅ¡?« me je vpraÅ¡al oÄe. »Pakiram ali se ne vidi?« sem med smehom vpraÅ¡ala oÄeta. Samo zdegano me je gledal. »Sprejeta je v univerzo«je z nasmeÅ¡kom Amy odgovorila oÄetu. V naslednih dneh sem spakirala, dala odpoved in se poslovila od družine in redkih prijateljev. Dvajset dni po prietju pisma sem odÅ¡la.
ÄŒEZ 5 LET
»Oj. Amy. Kako si?« sem vpraÅ¡ala sestro. Domov sem odhajala za pomembnejÅ¡e praznike, tako sva se nekajkrat videli. »Pozdravljena Alyson. Za najne starÅ¡e gre.« Je žalostno odgovorila Amy. kaj je narobe?« Sem jo z strahom upraÅ¡ala saj me ni nikoli klicala z celim imenom. »Žal mi je Aly.« Mi je nežno odgovorila. »Amy kaj je z najnimi starÅ¡i?« Sem jo ponovno vpraÅ¡ala. »Imela sta prometno nesreÄo. Zdrsnila sta z seste. Nista preživela. Žal mi je.« Mi je z zlomljenim glasom povedala.. »Ne. Ne. Reci da to ni res! Rosim resi da to ni res!« sem jo med jokom prosila. »Žal mi je Aly. Res mi je žal.« Nisem ji odgovorila samo prekinila sem zvezo.
ÄŒez nekaj dni pa sem letela domov.
Â
Bil je mrzel. Snežen dan. Stala sem pred grobom in strmela v prazno. »Pridi Aly. Mraz je. Daj no. Pridi.« Me je pripreÄevala Amy. Popustila sem in ji dovolila da me je odpeljela. Vsako izreÄeno sožalje in stisk roke sta me Å¡e bolj potrla. Saj sem s starÅ¡i govorila premalo.
Dan je bil podoben dnevu. Nisem hodila ven. KovÄkov Å¡e sploh nisem razpakirala. Nisem govorila. »Aly. Daj no. Aly.« Me je nežno poklicala Amy. »Alyson! Tako ne gra veÄ naprej.« Me je iz otopelosti zbudila sestra. »Rada sta te imela in ti niju. Prenehaj se že žreti zaradi tega da sta te bolj malo videla, hotela bi da živiÅ¡ naprej« za nekaj trenutkov je utihnila. »Aly zdaj pa se obleci in se odpravi na razgovor za službo« mi je Å¡e rekla in se odpravila iz sobe.
PoÄasi sem se oblekla in se odpravila na razbovor ki mi ga je uredila Amy.
ÄŒEZ 2 MESECA
»Tako Å¡e en delovni dan je konÄan« Sem rekla sama sebi med pospravljanjem papirjev z mize v lokalnem poletju.
Pomlad se priÄenja sem se zavedla ko sem hitela domov.
Kupila sem si kavo in odÅ¡la naprej zatopljena v svoje misli. »Pazi malo!« Je nekdo besno rekel ko sem se zaletela vanj. Ko sem pogledala v koga sem se zaletela sem obstala. Ter bleknila »Tebe pa res ne potrebujem.« »Se poznava ?« Me je preseneÄeno vpraÅ¡al. »Še predobro.« Sem mu odgovorila in odÅ¡la naprej. ÄŒeprav je minilo že veÄ kot pet let od najnega razhoda je moje srce Å¡e vedno bilo samo zanj.
»Kdo je pa bil to?« sem se spraÅ¡eval. Zakaj se mi zdi da sem te oÄi že nekje videl. Zakaj so mi tako znane. Zakaj je v njih toliko sovraÅ¡tva. Tiho sem zavzdihnil in se odpravil naprej.
»Kaj si pa danes tako tih?« Ga je vpraÅ¡al prijatelj Grega. »Mah danes sem sreÄal eno žensko. Ki mi ne gre iz glave.« mu je odgovoril Max. »OÄitno boÅ¡ le pozabil Alyson. Ampak mi Å¡e vedno ni jasno kako da je nisi pozabil« mu je potrdil.
Ko sem konÄno priÅ¡el domov sem se odpravil pod mrzel tuÅ¡ da bi si zbistril misli. In se odpravil v possteljo. A kljub vsem dekletom v lokalu in zabavi mi zelenooko dekle ne gre iz glave. »Kdo je bil to?« Ker nisem zaspal sem prižgal luÄko in izpod postelje potegnil Å¡katlo iz Å¡katle pa slike moje Aly. Tiho sem pregledal slike zapru Å¡katlo in se ulegel v posteljo. Potem pa me je preblisknilo »oÄi! To so bile njene oÄi!«
»Ali sem ga sploh morala sreÄati? Ali sem morala biti tako neprevidna?« Sem se spraÅ¡evala tiho. Iz predala sem potegnila najno sliko izpred vseh teh let. Ponovno sem se spomnila na najne poljube. Å e vedno jih pogreÅ¡am. »Pek, pek« nekdo mi je metal kamenÄke v Å¡ipo. »pek, pek« Ustala sem in se odpravila po stopnicah. Pred vrati pa nikogar, tam je ležal le Å¡opek z napisom »Ljubim te, vedno sem te in vedno te bom« za trenutek sem se vpraÅ¡ala kdo mi je to prinesel a sem se v istem trenutku zavedla da mi je to prinesel Max. In to se je ponavilo vsak veÄer ob isti uri. Vedno sem želela rože vreÄi stran a jih nikoli nisem mogla.
»Dovolj imam tega« sem si mislila nekega veÄera. Vedno mi je vrgel nekaj kamenÄkov  v okno nato pa izginil brez sledu. Skuhala sem vroÄo Äokolado in jo nalila v dva lonÄka, ko se je zasliÅ¡elo »pek, pek« Hitro sem stekla do vrat, ko sem jih odprla je že odhajal. Brez pomiÅ¡ljevanja sem zaklicala »Ti si torej tisti ki mi puÅ¡Äa rože« Äeprav sem to že vedela. PoÄasi se je obrnil in me pogledal v oÄi.
»Ja, jaz ti jih nosim« mi je poklapano odvrnil. Njegov pogled je bil žalosten in prazen, brez upanja. Tik preden se je ponovno obrnil sem mi rekla »PrideÅ¡ na vroÄo Äokolado?« ÄŒeprav je pomlad je Å¡e vedno zelo hadno. PreseneÄeno me je pogledal in rekel »Lahko«
Ko sva v kuhinji pila Äokolado sem zvedla vso zgodbo o stavi. Najprej je bila stava samo stava, zatem pa se je zaljubil vame. Ko pa je hotel to povedati prijateljem sem jih sliÅ¡ala.
Ko je spil Äokolado se je odpravil proti vratom. Ko je prijel za kljuko vrrat se je obrnil da bi bi se poslovil , jaz pa sem ga brez oklevanja poljubila. Ko sva že poÅ¡teno zadihana loÄila najne ustnice sem mu tiho zaÅ¡epetala »PogreÅ¡ala sem te in Å¡e vesno te ljubim« Ter sva se ponovno pojubila.
»Dobro jutro« me je prebudil moÅ¡ki glas. PoÄasi sem odprla oÄi in se Å¡ele takrat zavedla da leži v moji postelji jaz pa sem naslonjena na njegove prsi. »Jutro« sem mu uspela le nekako odgovoriti predem me je poljubil. To pa je bila najboljÅ¡a moÄ mojega življenja.