Objavil/a Maja in Domišljija in fantazija
Temni sij lune
Skozi zrak so odzvanjali drobni, hitri koraki. Ostri zven udarjanja tenkih petk ob asfalt je rezal tiÅ¡ino meglene noÄi.
Le bledi sij uliÄnih svetilk, se je skuÅ¡al upirati gosti, sivi temi. Ženska je skoraj tekla. Po zvoku, ki je paral njegova uÅ¡esa, je Craig vedel, da ji je ostalo le Å¡e nekaj metrov ploÄnika po prazni in neposeljeni uliÄici.
Nato bo dosegla prve hiÅ¡e in svetloba bo moÄnejÅ¡a, tam bo varnejÅ¡a, saj so bili prebivalci predmestja Dublina Å¡e budni. ÄŒutil je njen strah. SliÅ¡al je hitrejÅ¡e bitje njenega srca, ki je poganjalo kri hitreje po telesu in jo bogatila s Äudovito aromo adrenalina.
Sedaj jo je lahko tudi videl. Brhka mladenka. Samo sedel je na debeli veji drevesa in jo opazoval. Vabila ga je, seveda ga je vabila s svojo svežo, toplo krvjo, a trenutno ni bil žejen. NiÄ se mu ni ljubilo. Lahko bi jo vsaj malo poskusil. Ali samo prestraÅ¡il. Toda ne. Enostavno, ni se mu ljubilo.
Zaznal je Å¡e eno bitje noÄi, Å¡e enega sina ali hÄer temne strani življenja. Opazoval je. Ni dolgo Äakal. V naslednjem hipu, Å¡e predno je prestraÅ¡eno dekle doseglo varnost prvih hiÅ¡, je iz teme skoÄila senca in jo povlekla nazaj v temo. SliÅ¡al je Å¡e hitrejÅ¡e bitje njenega srca in sliÅ¡al je kri, ki je žuborela v njenih žilah. Lahko je zavohal omamni vonj sveže krvi in v grlu Äutil dražeÄo žejo, ki je zahtevala poteÅ¡itev. Predstavljal si je trenutek, ko topla, diÅ¡eÄa in opojna tekoÄina spolzi po grlu in za seboj puÅ¡Äa sled ekstaze in izpolnjenosti. Ponovno je poÄasi poduhal zrak, A negativna, zelo redka krvna skupina, a njemu je bila O pozitivna ljubÅ¡a, bolj bogata in nasitna.
Zmajal je z glavo v znak neodobravanja. OÄitno jo je v temo potegnil mlad vampir, ki ni znal uživati v poÄasnem in za vse Äute zadovoljivem hranjenju. Temu mladcu se je mudilo. Sploh ni vedel kaj zamuja. Z leti se bo poÄasi nauÄil, Äe ga prej ne bo pokonÄal kakÅ¡en izganjalec. Craigu je tudi to bilo vseeno. Sedel je na veji in zdolgoÄaseno gledal prizor. Vsega je že imel dovolj. Vse je že videl in vse doživel. Trenutno se je prepustil popolni zdolgoÄasenosti in naveliÄanosti. V temi je razloÄil Å¡e ene korake.
Tiho in hitro premikanje. Vonj ni bil vampirski in ne vonj bojeÄega Äloveka. Skomignil je z rameni. OÄitno bo po tej noÄi en ali veÄ vampirjev manj na tem svetu. NiÄ hudega, že tako jih je bilo preveÄ za njegovo dojemanje sveta v katerem je živel že skoraj tisoÄ let. Ne bo se vmeÅ¡aval. Seveda bi dva vampirja lahko obvladala enega izganjalca, Å¡e posebno vampir z njegovimi veÅ¡Äinami in sposobnostmi, ki so se s starostjo samo stopnjevale. NihÄe se nikoli ni potegnil zanj, le zakaj bi se on potegnil za koga in s tem tvegal, da si nakoplje sopotnika v neskonÄnosti obstoja. Ne, hvala. On je sam sebi samozadosten. ÄŒeprav zdolgoÄasen in naveliÄan že vsega, Å¡e vedno ni toliko naveliÄan, da bi si umislil družbo. Komaj se je reÅ¡il svojih starÅ¡ev in sestre. Rad jih je imel, seveda je, a ni maral nenehnega klepetanje in dobronamernih nasvetov naj ne bo tako samotarski in nedostopen. Mlad vampir bi mu iz hvaležnosti, da ga je reÅ¡il, sledil na vsakem koraku. Ne, tega si res ni želel ali potreboval. Boj je bil kratek. Dekle je izgubilo preveÄ krvi, da bi lahko preživelo in njen napadalec, ki je samo potratil dragoceno tekoÄino je zdaj kot kupÄek pepela obležal na zelenici ob ploÄniku. Izganjalec se je razgledal okoli.
Ni ga opazil. Preveril je srÄni utrip žrtve in zmajal z glavo. Craig se je strinjal z izganjalÄevim tiho izreÄenim komentarjem: »Le kaj si poÄela sama na takem kraju, ob taki uri, nesreÄno dekle? Drago si plaÄala nespametnost.« ÄŒez nekaj trenutkov je vse potihnilo. Nobenega dogajanja ni bilo veÄ. Izganjalec je odÅ¡el tiho, kot je priÅ¡el. IzsuÅ¡eno truplo, nekoÄ postavne mladenke, je obležalo na ploÄniku ovito v meglo. Craig je Å¡e nekaj trenutkov sedel naslonjen na deblo. Tudi to se mu ni ljubilo veÄ. Lahkotno je zdrsnil z drevesa in pristal v mehki travi. Brez Å¡uma se je odpravil domov. ÄŒeprav se je noÄ Å¡ele zaÄenjala, se je on odloÄil za umik. Za umik iz temne noÄi in za umik iz Dublina. ÄŒas je, da obiÅ¡Äe svoje posestvo na samem severu Irske. Tam ima vsaj dobro založeno knjižnico. Nekatere od knjig ni prebral že kako desetletje. Lepo bo sedeti v miru in tiÅ¡ini in brati. Dobro založena vinska klet in nekaj zabojev najboljÅ¡ega francoskega konjaka bosta ravno pravÅ¡nja družba.
Ko je priÅ¡el v osvetljeni del mesta, je upoÄasnil svoj korak. Dovolil je, da so njegovi zloÅ¡Äeni Äevlji, ki so se podali njegovi dragi obleki in srajci izbranega in cenjenega kreatorja, tiho odzvanjali po ploÄniku. Zlil se je z okolico, postal je zgledni poslovnež, ki hiti domov. Napotil se je v prestižni del mesta,kjer je imel luksuzno stanovanje. Poleg Dublinskega stanovanja je imel tudi po eno stanovanje v Parizu, New Yorku in Londonu. Tako je bilo lažje in priroÄnejÅ¡e. ÄŒe bi imel hiÅ¡e, bi moral imeti tudi osebje, ki bi skrbelo za njih. Osebje pa bi se slej kot prej zaÄelo spraÅ¡evati o njegovih Äudnih navadah in naÄinu življenja. Zato je imel le eno posestvo, na severu Irske. Pravzaprav je to bilo posestvo maminih prednikov, on pa ga je odkupil. Na prostranosti hladnega severa si je ustvaril svojo oazo miru. ObstojeÄo hiÅ¡o je pred Äasom predelal. Dozidal in jo zlil z okolico. Bila je ogromna hiÅ¡a, ki se je zakljuÄevala v rahlo vzpetino. Zato nihÄe ni opazil njenih razsežnostih. Sam je izdelal naÄrt in pikolovsko bdel nad izvedbo. Pomislil je na osebje, ki je živelo tam in skrbelo tako za hiÅ¡o kot za posestvo. Ni bilo Å¡tevilÄno. Samo gospod Patrick Conorey, oskrbnik in njegova žena, kuharica Briana. Najel je tudi njuna sorodnika gospoda Neala Conoreya, glavnega vrtnarja in njegovo ženo Candys, ki je skrbela za ÄistoÄo hiÅ¡e. Vsi Å¡tirje so bili pri njem že veÄ kot petintrideset let. Poznali so njegovo skrivnost in jo varovali. Tako zvestih ljudi ni Å¡e nikoli sreÄal. Nehote se je spomnil na dogodke izpred tridesetih let, ki so zaznamovali njihova življenja in bili zaslužni za neizmerno vdanost. Že dolgo se ni spomnil tistega žalostnega in temaÄnega dne. Conoreyevi so zanj delali že nekaj let. Poleg njih je imel najeto tudi mlado služkinjo Suzzan. Patrick in Briana sta pripeljala s seboj tudi svojega, takrat sedemletnega, sina.
MulÄka je imel res rad. Zabaval se je, ko ga je opazoval med igro ali se z njim pustil v dolge pogovore, saj je bil deÄek nadvse radoveden. Takrat je nekaj mesecev živel na posestvu in ni imel namena, da bi se odpravil kam naprej, tako kot je po navadi poÄel. Nikjer ni ostal dolgo. Vedno se je hitro zaÄel dolgoÄasiti in je zato bil ves Äas v gibanju. Tako je tudi lažje prikril svojo temaÄno resnico. Biti vampir in se ne razkriti je bila umetnost obstoja. Njemu je to Å¡lo precej dobro od rok. Lepo se je obnaÅ¡al in skrbel, da se pred osebjem ni izdal. Dom, ki si ga je ustvaril mu je veliko pomenil. Tisti dan se je odpravil na dolg sprehod, da umiri svojo obÄasno nemirno naravo. Moral je tudi zadovoljiti svoj nagon po lovu. Že pred Äasom je nehal loviti ljudi. Do ÄloveÅ¡ke krvi se je dalo tudi drugaÄe priti, kar je on pridno izkoriÅ¡Äal. Odpravil se je v gozd in upal, da bo naletel na kakÅ¡no truda vredno divjad. Bil je uspeÅ¡en. PoteÅ¡en in zadovoljen se je vraÄal domov, ko je zaznal, da se nekaj dogaja na vrtu ob hiÅ¡i. PospeÅ¡il je korak, a je bil prepozen. Dva vampirja sta se spravila na njegovo osebje. Suzzanino izžeto in osuÅ¡eno truplo je ležalo na travi, nedaleÄ stran je ležalo tudi brezživljenjsko telo malega deÄka. Å tirje odrasli so pokonÄno in pogumno stali in zrli v oÄi krvnikov, ki sta izpila življenje iz njim ljubih ljudi. Hitro je skoÄil in stopil pred Conoreyeve. Ni se trudil skriti svoje narave. OÄi so mu žarele in ostri, beli Äekani so se nevarno bleÅ¡Äali v zadnjih žarkih dneva.
Strogo je zasikal na vsiljivca in jima s sovraÅ¡tvom razložil, da sta si preveÄ dovolila. Vnel se je pravi vampirski prepir. Saj mladca nikakor nista hotela priznati nenapisanega pravila, da se vampirji ne smejo hraniti na ozemlju drugega vampirja, Äe jim ta tega izrecno ne dovoli. Kar jima on nikakor ni. Obtožila sta ga, da si želi vso ÄloveÅ¡ko kri zase in se smejala njegovi zahtevi, da takoj zapustita to okrožje. Z izkuÅ¡njo starega vampirja, podžgano z jezo, je v piÄlih dveh sekundah ubil oba vampirja in to pred nemimi pogledi svojega osebja. Ne da bi trenili z oÄmi, so opazovali kako sta se vampirja v muÄnih tresljajih spremenila v pepel. Å e vedno razdražen z žareÄe rdeÄimi oÄmi in ostrimi Äekani se je zazrl v njih. Z roko si je Å¡el skozi rahlo kodraste, daljÅ¡e svetle lase in spet pokazal svoj na videz ÄloveÅ¡ki videz. Z modrimi oÄmi se je zazrl v njih, ko jim je mirno povedal, da se že dobro stoletje ne hrani z ljudmi in da nikoli ni mislil imeti kogar koli za hrano. Pri tem se jim je Å¡e opraviÄil, da je priÅ¡el prepozno. Naznanil je, da bo najbolje, da trupli odnesejo v hiÅ¡o in poskrbijo za dostojen pogreb. Zagotovil je, da bo kril vse stroÅ¡ke in jim ves poklapan priznal, da razume situacijo in jih ne bo oviral, Äe bodo želeli takoj oditi in da jim bo vsekakor napisal dobra priporoÄila. V svoje naroÄje je dvignil Suzzanino telo in poÄasi odkorakal v hiÅ¡o. Patrick je s sinom v naroÄju urno sledil. Oba trupla so odnesli v Suzzanino spalnico, Äeprav ju je hotel Craig odložiti kar na nova kavÄa v komaj na novo opremljenem dnevnem salonu. Nato se je nesreÄni vampirski lastnik posestva umaknil v knjižnico. ÄŒez pol ure je Patrick potrkal in vstopil v knjižnico, Äeprav mu Craig na trkanje ni odgovoril. Strumno in ponosno se je postavil pred svojega gospodarja.
»Pogovorili smo se. Povedali bomo, da sta se Suzzan in mali Shon utopila v ribniku za hiÅ¡o. Shon je oÄitno padel v vodo in Suzzan ga je hotela reÅ¡iti. Jutri bi ju pokopali. ÄŒe bomo vsi govorili isto, ljudje iz vasi ne bodo preveÄ spraÅ¡evali. Upam, da tudi stari zdravnik po katerega bo Neal zdaj odÅ¡el, ne bo preveÄ pregledoval trupli. Mi Å¡tirje bomo ostali na posestvu in vam Å¡e naprej služili. Nismo Å¡e sreÄali vampirjev, a poznamo zgodbe. Vemo za vaÅ¡ obstoj in vam gospod Craig verjamemo in zaupamo. VaÅ¡a skrivnost bo pri nas na varnem.« je mirno iznesel ožaloÅ¡Äeni oskrbnik.
»Hvala vam. Ne bom izdal vaÅ¡ega zaupanja. Ne vem kako naj vam omilim žalost ob izgubi? Å e enkrat se resniÄno opraviÄujem, ker nisem bil tukaj, da bi prepreÄil tragedijo.« je potrto odvrnil Craig.
»Niste vi krivi. NihÄe ni mogel prepreÄiti njune smrti. Taka je bila njuna usoda.« ga je skuÅ¡al potolažiti nesreÄni oÄe.
Craig mu je samo pokimal v znak razumevanja. »Po pogrebu se bom vrnil v Dublin in vas pustil žalovati. V cerkvi kupite posveÄene križe in jih nosite okoli vratu. Imejte stekleniÄke posveÄene vode vedno v žepu in se od somraka do zore zadržujte v hiÅ¡i. Brez povabila ne moremo v tuje domove, zato nikogar ne vabite v hiÅ¡o. Podnevi lahko sreÄate le starejÅ¡e vampirje, ki se držijo vampirskih zakonov. SpoÅ¡tovali bodo, da je to moje okrožje.«
»Hvala za nasvete.« je prijazno odvrnil Patrick in se s sklonjeno glavo vrnil k družini.
Zdravnik se ni mudil pri truplih in ni opazil drobni luknjici, ki sta se skoraj v popolnosti zacelili, na vratu obeh žrtev. Naslednje jutro je pogrebnik prinesel krsti, ki so ju takoj zaprli. NihÄe ni posumil, da je zgodba z utopitvijo izmiÅ¡ljena. Craig je vztrajal, da ju pokopljejo na družinskem pokopaliÅ¡Äu na samem robu posestva, na vzpetini, ki se je veÄino dneva kopala v sonÄni svetlobi. Kot je rekel, je po pogrebu odÅ¡el v Dublin in ni se vrnil skoraj celo leto. Ker je pogreÅ¡al posestvo in svoj mir, se je konÄno opogumil in vrnil. Njegovo Å¡tiriÄlansko osebje ga je veselo priÄakalo. Ves Äas so lepo skrbeli za hiÅ¡o in posestvo. Kot so obljubili, so ostali in skrbno varovali njegovo skrivnost. ÄŒeprav je bil veÄino svojega obstoja precej hladen in nedostopen je dovolil tem ljudem, da so se dotaknili njegovega življenja. Postali so njegova druga družina. Na njih je gledal kot na svoja strica in svoji teti.
Z roko si je Å¡el skozi, od megle vlažne, kodraste pramene, ki so se mu vihali okoli ovratnika. Potisnil je spomine nazaj v topli delÄek hladnega in ne utripajoÄega srca. Odklenil je vrata svojega stanovanja in vstopil. Odkorakal je naravnost v spalnico in na hitro zmetal nekaj oblek na veliko posteljo. Zaprl je svoj potovalni kovÄek na kolescih. Nato je vzel Å¡e enega in se sprehodil v svojo shrambo. Iz hladilnika je vzel veÄino krvnih vreÄk, svoje najljubÅ¡e O pozitivne skupine in jih previdno zložil v kovÄek. S pogledom je preletel stanovanje. Preveril je okna in naredil najnujnejÅ¡e, tako kot vedno, ko je zapuÅ¡Äal stanovanje za dlje Äasa. S kovÄkoma v vsaki roki se je odpravil k dvigalom. Ob tej uri so njegovi sosedje, ki jih tako ali tako nikoli ni sreÄal, že krepko spali. Z dvigalom se je spustil v garažo in se odpeljal s svojim terenskim vozilom. ÄŒe bo imel sreÄo bo že popoldne na svojem posestvu. Ob bolj ÄloveÅ¡ki uri bo poklical Patrika in mu sporoÄil, da prihaja. Tega mu sicer ne bi bilo treba, saj je vedel, da ga njegov apartma v prvem nadstropju velike hiÅ¡e Äaka pripravljen.
Craig je zapeljal na cesto na svojem posestvu. Nasmehnil se je, tako kot vedno, ko se je vraÄal domov. Tu je bil njegov dom. Oboževal je to posestvo. Z izostrenim pogledom je preletel dobro vzdrževano zelenico in gosti gozd, ki je obkrožal del posestva. ÄŒeprav je bila zgodnja jesen se je v vrtu bohotilo kar nekaj rožnih grmov v vsej svoji barvni lepoti. V zraku Å¡e ni bilo Äutiti jeseni. Nato je zagledal hiÅ¡o. Mrtvo srce se mu je ogrelo. MogoÄna, trdna zgradba, je mirno stala in Äakala nanj. Okna se Å¡e nikdar niso tako bleÅ¡Äala, okopana s Äudovito sonÄno svetlobo. Zapeljal je po dovozu in ustavil pred stopniÅ¡Äem. V hipu so se odprla vhodna vrata, Patrick in Briana sta stopila ven, da mu izrazita dobrodoÅ¡lico. Patrick mu je stisnil dlan in pokimal ter veselo izrekel dobrodoÅ¡lico. Hotel je stopiti po Craigovo prtljago, a ga je ta hitro zavrnil, da bo že sam odnesel svoje kovÄke. V nasprotju z zvestim osebjem, se on ni staral in noÅ¡enje težkih stvari mu ni povzroÄalo prav nobenih težav. Tako, kot zadnji dve desetletji, je objel svojo najljubÅ¡o kuharico in jo poljubil na obraz. Sama je zaÄela to navado in hitro jo je sprejel za svojo. ZaÄudeno je pogledal za njen hrbet, ker ni videl Candys in Neala.
»Nista tukaj. Vse ti bom razložil.« je na videz mirno razložil Patrick.
Craig mu je samo pokimal in stopil do avtomobila. Vzel je svoje stvari in oskrbniku pustil, da avto zapelje v garažo. Res, da ga sonce ni preveÄ motilo, a dovolj je že stal na rahlo žgoÄi svetlobi. Vstopil je v hiÅ¡o in zadovoljno vzdihnil. Vse je tako prijetno diÅ¡alo po sivki in limonah. Njegovo urno oko je takoj zaznalo drobne spremembe, pozitivne spremembe. Vse se je Äisto bleÅ¡Äalo, vaze so bile polne cvetja. Njegova hiÅ¡a je dihala kot prijeten dom. Z urnim korakom, da ga je Briana komaj dohajala z oÄmi, je odnesel svoje stvari v nadstropje in se vrnil dol. Odkorakal je v svoj najljubÅ¡i prostor, knjižnico, in se s kozarÄkom konjaka udobno namestil v naslanjaÄ. Ni dolgo trajalo, da se je Patrick prikazal s pladnjem na katerem je prinesel Craigovo najljubÅ¡e pecivo in skodelico kave.
»Neal je zbolel za pljuÄnico in nekaj dni za tem se je Candys spotaknila na stopnicah in si zlomila kolk. Njuna hÄerka je vztrajala, da prideta k njej in se pozdravita. ÄŒeprav vsi dvomimo, da si bo Candys kdaj Äisto opomogla. MoraÅ¡ se zavedeti, da se mi staramo. Candys jih bo kmalu sedemdeset.« je mirno razložil Patrick, ki je Äisto domaÄe sedel v drugem naslanjaÄu.
»Zavedam se vaÅ¡ega staranja. Saj sem vam povedal, da bom z veseljem najel dodatno pomoÄ. Vam je treba samo uživati tukaj. Tu je vaÅ¡ dom in noÄem vas obremenjevati z delom. Samo, vsi ste tako presneto trmasti, da boste že zmogli, da vam nisem hotel jemati veselja.« je Craig skomignil z rameni in si postregel s pecivom.
»Najel sem pomoÄ. Nadomestilo za Candys. Najina sorodnica Glenna je prevzela ÄiÅ¡Äenje hiÅ¡e in pomoÄ v kuhinji. Mislim, da si opazil njeno delo.« je mirno odvrnil Patrick. Craig je samo pokimal. Seveda je opazil drobne spremembe in svežo, diÅ¡eÄo ÄistoÄo. »Nisva ji povedala tvoje skrivnosti. Verjameva, da bo vse hitro ugotovila tudi sama. Glenna ima kar nekaj življenjskih izkuÅ¡enj in tudi z vampirji se je že sreÄala. Tvoja skrivnost je pri njej varna. Jaz sem jo poklical, da nama pride pomagat, saj se ne bo prestraÅ¡ila in ne bo zbežala. Za vrtove sem najel fanta iz vasi, pride trikrat na teden.« je Patrick zakljuÄil, saj je povedal vse kar se mu je zdelo pomembno.
»Prav. ÄŒe misliÅ¡, da je to dovolj, bo prav. Nikdar ne pozabi, da bi raje videl, da vas Å¡tiri strežejo in da zaÄnete uživati v zasluženi pokojnini.« je rahlo oÄitajoÄe spomnil Patricka na Å¡tevilne pogovore zadnjih sedem let. »Mi boÅ¡ napisal telefonsko Å¡tevilko, da pokliÄem Gladys?« je na koncu Å¡e mirno prosil Craig.
»Seveda. Takoj prinesem.« je rekel Patrick uslužno in vstal. Na poti ven se je obrnil: »Glenna ti ne bo delala težav. Verjamem, da se bo raje držala zase in se izmikala sreÄanju s teboj. Taka je. Rada se drži zase. ÄŒe te ne moti, se je nastanila v podstreÅ¡nem apartmaju. Seveda, Äe bi raje videl, da gre drugam, se bo preselila v pritliÄje.«
»Ne, ne moti me. Naj kar obdrži podstreÅ¡ni apartma, Äe ji je vÅ¡eÄ. Vsekakor pa bi jo rad spoznal.« je odvrnil Craig in si natoÄil Å¡e en kozarÄek konjaka.
»Takoj jo bom pripeljal in prinesel telefonsko številko.« je mirno odvrnil Patrick in odšel v kuhinjo.
»Oh, Glenna, tako grozno se poÄutim. Ne maram lagati in ne zavajati Craiga.« je Å¡epetaje vzdihnila Briana, saj se je bala, da bi ju lahko Craig sliÅ¡al.
»Saj se nista zlagala in niÄ ne zavajata Craiga. Patrick me je res poklical, že res, da zaradi Candys, a tega Craigu ni treba vedeti. Res mi nista izdala njegove skrivnosti, ko pa sem vama jaz pred leti, ko sta se potegovala za službo, povedala vse o njem in njegovi vrsti.« se je Å¡e tiÅ¡je zahihitala Glenna.
»Nisva mu povedala kdo si ti. Ali kaj si ti.« je nemoÄno vzdihnila Briana.
»Saj ni pomembno kdo sem jaz. Tukaj nisem zato, da mu škodujem.« jo je poskušala potolažiti Glenna.
»Si prepriÄana, da je to, da si tukaj, pametna odloÄitev?« se ni pustila potolažiti ostarela kuharica.
»Seveda. Prav dobro veÅ¡, da imamo vsi že v naprej doloÄeno usodo. Ali bolje reÄeno, naÅ¡a naloga v tem svetu je doloÄena. Ne moremo ji uiti.« se ji je Glenna Å¡epetaje nasmehnila.
»Vem. Zato smo pred leti prišli skrbeti za Craiga. Zato smo se sprijaznili z sinovo smrtjo. Vedeli smo, kaj se bo v grobem zgodilo. Hvaležna sem za tistih nekaj let, ko sem lahko bila mama. Ponosna sem na svoj delež v veliki knjigi življenja. Čeprav sem imela veliko težkih trenutkov, sem imela tudi nemalo lepih. Vse sem preživela in pošteno izpolnila svoje poslanstvo. Toda, res ne razumem tvojega.« je žalostno vzdihnila Briana.
»Tudi sama ga ne razumem. Vem samo, kaj moram narediti sedaj. Nimam velike slike vsega. NatanÄen vpogled v prihodnost mi ni dan. Ne poznam svoje usode. V doloÄenih trenutkih dobim namig kaj mi je storiti, toda sproti odkrivam pot, ki vodi v življenje. Ta pot je odvisna od mojih odloÄitev. Moj dar je tudi moje prekletstvo. Nemalokrat sem pomislila, da bi se odrekla vsemu in zaživela življenje navadnega, malega Äloveka, a Äutim, da to ni moja pot, da me to ne bo osreÄilo. Å e huje, s tem bi izdala sebe. S tem ne bi mogla živeti in nikoli ne bi mogla izgovoriti tvojih besed o ponosu.« je Glenna skomignila z rameni in se zazrla v vrata, ki so se naslednji hip odprla in v kuhinjo je vstopil Patrick.
»Glenna, Craig bi te rad spoznal. NapiÅ¡i mu Candysino telefonsko Å¡tevilko. Skupaj mu jo bova odnesla.« je opogumljajoÄe rekel Patrick.
Glenna je samo prikimala in na listek napisala želeno Å¡tevilko, Briani je povedala Å¡e nekaj ohrabrujoÄih besed, nato sta skupaj s Patrickom odkorakala na drugi konec hiÅ¡e.
Craig je srkal svojo kavo in prisluhnil Å¡epetu hiÅ¡e. Takoj, ko je Patrick zapustil prostor je zaÄel posluÅ¡ati. Ni imel namena prisluÅ¡kovati, le iz navade je prisluhnil zvokom svojega doma. Na njegovo preseneÄenje je zaznal tihi Å¡epet melodiÄnega glasu. Ni razloÄil besed, ki jih je nežen ženski glas Å¡epetal, a zvok ga je pomirjal. Glenna in Briana sta se pogovarjali, najverjetneje v kuhinji. Nasmehnil se je, njegovo osebje se je vedno tiho pogovarjalo, a pogosto je lahko sliÅ¡al njihov pogovor. Vedno se je potrudil, da je zavestno presliÅ¡al njihove besede. Toliko zasebnosti jim je dolgoval. Toda sedaj je bil radoveden. PosluÅ¡al je in sliÅ¡al Patrikove besede, ko je naroÄil Glenni, da napiÅ¡e telefonsko Å¡tevilko. Ni mogel sliÅ¡ati njenega odgovora, a odgovorila mu je saj je zaznal vibracijo melodiÄnega glasu. SliÅ¡al je tihe Patrickove korake in le tu in tam zaznal lahkotni korak osebe, ki je hodila ob njem. Z zanimanjem se je zazrl v vrata. Poznal je glasove in korake svoje druge družine. Torej je zdaj posluÅ¡al Glenno. Vzbudila mu je zanimanje. Vrata so se odprla in prvi je vstopil Patrick. Z rahlim nasmeÅ¡kom na obrazu je Äakal trenutek, da zazna Glenno. Samo izkuÅ¡njam in samonadzoru se je lahko zahvalil, da ni zazijal od preseneÄenja. Glenna je bila vitka in visoka mladenka. Ni mogla biti starejÅ¡a od dvajset let.
Njeni dolgi, rahlo skodrani, rdeÄi lasje so prosto padali po hrbtu. Zelene oÄi so žarela s Äisto življenjsko energijo. DiÅ¡ala je po sivki, a prevladoval je vonj vijolic. Kako nenavadna kombinacija, a njemu je nadvse godila. PožgeÄkala je vse njegove Äute in jih napolnila z zadovoljstvom. Nato je zaznal bogati in mamljivi vonj njene krvi. Å e sam se ni zavedal svoje napake, ko je poÄasi vdahnil omamni vonj njene nulta pozitivne krvne skupine. Grlo se mu je izsuÅ¡ilo in ga žgoÄe peklo ter zahtevalo poteÅ¡itev nenadne žeje. Vljudno je vstal in ji podal svojo dlan. Å e ena napaka. Dotik njene tople dlani je Äutil kot prijetno Å¡Äemenje po vsem svojem telesu. Ženska ga je privlaÄila, kot nobena do sedaj in na naÄine kot Å¡e nobena prej.
»Glenna.« je rekla, ko je stisnila njegovo dlan. Njen glas je zavibriral po njegovem telesu. ObÄutki so bili tako omamni in polni nerazložljive ekstaze.
»Craig. Sedita.« je vljudno odvrnil. Vsaj to se je priÄakovalo od njega. Da bi se zbral in pomiril suho grlo je naredil požirek pijaÄe. Å e ena v vrsti njegovih napak v zadnji minuti. TekoÄina je Å¡e bolj opekla njegovo suho, žgoÄe grlo in komaj se je zadržal, da ni zakaÅ¡ljal.
»Napisala sem Candysino telefonsko Å¡tevilko.« je vljudno rekla Glenna in odložila papir na mizico poleg njegove kave. Nato je sedla nasproti Craiga. »Rada bi se vam zahvalila, da se strinjate, da lahko pomagam svojima sorodnikoma pri vzdrževanju hiÅ¡e. Hvala, ker mi dovolite ostati v podstreÅ¡nem apartmaju. Res je Äudovit.« je vljudno nadaljevala in ga sproÅ¡Äeno opazovala.
»Že nekaj let se trudim, da bi pripeljal pomoÄ v hiÅ¡o. A so do sedaj bili preveÄ trmasti za kaj takega. Zadovoljen sem z rahlimi spremembami in ÄistoÄo, ki jo je moÄ zaznati tukaj. Hvala tebi. In mislim, da mi tudi ti lahko reÄeÅ¡ Craig in me ne vikaÅ¡. Tukaj smo vsi družina. PoÄuti se kot doma.« je uspel povedati in jo prijateljsko gledati. Samo on se je zavedal, koliko napora je to zahtevalo od njega. Najraje bi skoÄil in se je polastil, na vse mogoÄe naÄine. Hlepel je, da bi lahko okusil njeno kri in želel si jo je kot žensko. Ne enega ne drugega ni mogel dobiti. Ni si hotel dovoliti takega spodrsljaja. Ni si zaslužila Äesa takega. Tega ni mogel narediti ostarelim ljudem, ki jih je sprejel za svoje sorodnike.
»Hvala. ÄŒe bi to bilo vse, bi odÅ¡la. Briana potrebuje pomoÄ v kuhinji.« je mirno odvrnila in vstala.
»Seveda. Kar izvoli, ne bom te zadrževal. Tako kot sem rekel tvojim sorodnikom, polagam tudi tebe na srce, nikar se ne ženi preveÄ. NoÄem, da bi se kdo tukaj zgaral.«
Samo nasmehnila se mu je in kratko pokimala v znak razumevanja. Tiho in lahkotno je zapustila prostor. Ni mogel veÄ sliÅ¡ati njenih korakov. Tudi Patrick je vstal in se odpravil proti vratom. »Verjamem, da boÅ¡ zadovoljen z njenim delom. ÄŒe te kar koli zmoti, samo povej.«
»Zadovoljen sem z Glenno. Nikar ne skrbi.« je zatrdil oskrbniku in se mu iskreno nasmehnil.
Å e nekaj trenutkov je strmel v vrata in posluÅ¡al Patrikove težke korake, kako podrsavajo po hodniku. SliÅ¡al je Glennin glas, ko je svetovala Briani, da se umakne v sobo in pogleda svojo priljubljeno nadaljevanko, ki se bo vsak Äas zaÄela. Zatrdila je, da bo sama poskrbela za kosilo. Globoko je vdihnil in si pljuÄa napolnil z Glenninim vonjem po vijolicah. ŽgoÄa žeja se je poÄasi zaÄela umirjati. Toda njegovo telo je oživelo in vanj se je naselil prijetni nemir. Kdo za vraga je Glenna?  Ne more biti samo Älovek. Skoraj prepriÄan je v to. Ni Å¡e sreÄal Äloveka, na katerega bi se tako burno odzval, kot se je na njo. NihÄe ni hodil tako nesliÅ¡no in nihÄe ni mogel svojih besed ali Å¡epeta skriti v prijetno melodiÄno vibriranje. Vsekakor tudi ni poznal Äloveka, ki bi bil tako pol energije in življenjskih moÄi ter pri tem imeti le petnajst srÄnih utripov v minuti. ÄŒutil je njeno moÄ in zrelo, staro osebnost, ki se nikakor ni skladala s telesom dvajsetletnice. Ni ga poskuÅ¡ala zaznati z vsemi Äuti, kot so to poÄeli vampirji. Zaznal bi kaj takega. Bila je preprosto prijazna in odprta kot knjiga, ki Äaka, da jo vestni bralec prebere.
Ni se ga bala. Vsi ljudje so na svoji nezavedni ravni oddajali nekakÅ¡en strah v njegovi bližini. ÄŒeprav so vampirji imeli neustavljivo privlaÄnost in so z lahkoto premamili Äloveka, da se jim je predal, je vedno zaznal tisto prvo svarilo strahu v Älovekovi avri. Glennina avra je ves Äas ostala Äista manifestacija miline in ljubezni. Vleklo ga je k njej. Obudila je njegovo življenjsko energijo. Želel si jo je. Skozi zmedene možgane se je prebila misel ali bolje reÄeno spomin. Že dolgo nazaj, ko se ga je sestra spet besedno lotila, da naj bo bolj družaben in naj si poiÅ¡Äe življenjsko sopotnico, jo je vpraÅ¡al, kako pa veÅ¡, da si naÅ¡el tistega pravega partnerja. Samo zasmejala se mu je in skomignila z rameni, da enostavno veÅ¡, ker je vse v zvezi z njim drugaÄe in enostavno opojno, mamljivo in dražeÄe. Udari te, ko najmanj priÄakujeÅ¡. Ona je takrat že nekaj desetletji živela s svojim izbrancem in je oÄitno vedela o Äem govori. Je mar Glenno doživel tako drugaÄe ravno zato, ker sta si usojena? Stresel je z glavo. Od kod mu taka misel? Glenna ni vampirka! Vseeno ni mogel razložiti svojega odziva na njo. Å e bolj zbegan si je natoÄil Å¡e en kozarÄek konjaka in ga na duÅ¡ek izpil.
Glenna je uspela prepriÄati Briano, da je odÅ¡la v svoje stanovanje. V pritliÄju je poleg velike kuhinje in manjÅ¡e jedilnice stala Å¡e velika jedilnica, knjižnica v katero se je trenutno zaprl njihov vampir, velik dnevni salon in prav tako velika glasbena soba. Na koncu hodnika sta stala Å¡e dva apartmaja v katerih so bivali Conoreyevi. Prvo nadstropje je imelo Å¡tiri sobe za goste v enem krilu in velik Craigov apartma, ki je zasedal celotno drugo polovico. V podstreÅ¡nem delu je stal manjÅ¡i apartma, ki ga je uporabljala ona, liÄno urejena galerija z dragocenimi umetninami, ki jih je Craig zbiral skozi vsa leta obstoja ter manjÅ¡i skladiÅ¡Äni prostor, kjer so stale neprecenljive dragocene umetnine, ki niso bile za javnost. Glenna se je dobro poÄutila obkrožena z izbrano umetnostjo. Seveda je njeni želji po tem apartmaju botrovalo tudi dejstvo, da si je želela zasebnost, mir in tiÅ¡ino. Tudi pogled je bil preÄudovit. Njen apartma je stal toÄno nad delom Craigovega in skozi velika okna je lahko obÄudovala naravo, skrbno vzdrževan vrt z jezerom v sredini in bližnji gozd. Kot bitje narave, jo je pogled pomirjal in ji dajal obÄutek domaÄnosti. Pravzaprav se ni mogla pritoževati, saj ji je bila celotna hiÅ¡a vÅ¡eÄ in ji je vlivala mir in spokoj. A sedaj ni bila mirna in Å¡e manj spokojna. Ne. Zdaj je komaj doÄakala, da je ostala sama in je lahko globoko vdahnila, da bi se pomirila.
Craiga Å¡e nikoli ni sreÄala v živo, a videla ga je v svojih vizijah. Vedela je kaj lahko priÄakuje ob sreÄanju z njim, a jo je vseeno presenetil. Bil je viÅ¡ji in mogoÄnejÅ¡i ter neustavljivo privlaÄen, lahko bi rekla nadvse lep in seksi. Presenetil jo je njen odziv nanj. Vleklo jo je k njemu. Seveda ni dovolila, da bi njena Äustva priplavala na dan. V toliko letih svojega obstoja je že znala potlaÄiti trenutne misli in obÄutke. ÄŒutila je, da jo zaznava z vsemi vampirskimi Äuti. Preiskoval jo je in se tudi preseneÄeno odzval na njo. Zaznala je, da se je hitro umiril, vsekakor zahvaljujoÄ letom izkuÅ¡enj in samokontrole. Žarel je neverjetno karizmo, kar je ni presenetilo, saj to je bilo v njegovi vampirski naravi in z leti se je ta karizma pri vampirjih samo stopnjevala. Craig je bil že star vampir. Star, že malo naveliÄan in rahlo zagrenjen vampir. Briani ni povedala za svojo vizijo, zaradi katere je priÅ¡la sem. Resnica ji ne bi niÄ pomagala, kveÄjemu bi zbegala starko. Å e sama je bila rahlo zbegana. V resnici, sama ni vedela kakÅ¡na je njena vloga v Craigovem življenju, a vedela je, da je tukaj, da mu pomaga vrniti vedrino in smisel življenja. Le kako bo to naredila? Toliko odgovorov ni poznala, a vedela je, da ji mora uspeti. ÄŒe ji spodleti se bo ustvarilo neravnovesje svetov. Neravnovesje ni nikoli prineslo niÄ dobrega, nikomur in niÄemur. Že nekaj dni se je spraÅ¡evala isto in Å¡e vedno ni poznala odgovora. Zamotila se je z delom. Pripraviti mora kosilo. O problemih bo premiÅ¡ljevala kasneje v svoji spalnici. Spoznala je Craiga in to je bil zaÄetek. Pristavila je vodo za krompirjeve žgance. Poleg bo postregla Å¡e duÅ¡eno govedino, ki jo je že pred sreÄanjem z Craigom pristavila in omako s svežimi zeliÅ¡Äi po svojem skrivnem receptu. Vampirji niso potrebovali ÄloveÅ¡ke hrane, a so vseeno uživali v njej. Bolj zaradi navade in želje po drobnih stvareh, ki bi jim omogoÄili Äim boljÅ¡e posnemanje ÄloveÅ¡kih potreb. V resnici je ona verjela, da so ÄloveÅ¡ke pregrehe zanje prav tako pregrehe s katerimi razvajajo svoje Äute. V resnici, so oni potrebovali le kri za svoj obstoj. Å e kri so potrebovali le vsak drugi ali tretji dan. Za njeno dojemanje sveta, so vampirji le razvajeni, uživaÅ¡ki krvosesi, otroci temne strani lune. Za ravnovesje svetov so morali obstajati, tako kot je morala obstajati njena vrsta, otroci svetle strani sonca.
Craig se je po veÄerji umaknil v svoj apartma. Pravzaprav mu je bilo vseeno kje je, a ker je cel dan preždel v knjižnici, se je pred veÄerjo sprehodil do jezera in po Äudovitem vrtu. Nato se je umaknil v svoje zasebne prostore. Priznal si je, da je rahlo napet in zlovoljen. Ves Äas, od kar je prviÄ zagledal Glenno, je premiÅ¡ljeval o njej. Napeto je posluÅ¡al in upal, da bo ujel kakÅ¡no njeno besedo. Zaman. SliÅ¡al je svoja oskrbnika Patricka in Briano, a Glennin glas se je vedno spremenil v dražeÄo melodiko. Ni sliÅ¡al njenih korakov. Lahko jo je le vohal. ÄŒe se je osredotoÄil na vonj vijolic, je lahko zaznal kje se nahaja. Njena svetla avra ga je vlekla kot magnet. Med kosilom je jedel jedi, ki jih je pripravila in se Äudil sam sebi. Ob ponovnem pogledu na Glenno je spet obÄutil žejo, Äeprav je se je prejÅ¡nji veÄer poÅ¡teno nahranil. Z vsakim grižljajem je njegova žeja poÄasi postajala manjÅ¡a. ÄŒeprav se je veselil tega, ga je v obup spravljalo dejstvo, da si jo je iz trenutka v trenutek Å¡e bolj in bolj želel. Porajala so se mu vpraÅ¡anja o njej. Hotel je odkriti njeno skrivnost, predvsem to, kdo ali kaj je. Patrick in Briana sta jo podzavestno ubogala in se obraÄala na njo, kot bi bila ona starejÅ¡a in modrejÅ¡a. Vse skupaj je bilo tako begajoÄe.
Verjel je, da se njegova oskrbnika ne zavedata tega in vpraÅ¡al se je ali sploh poznata njeno skrivnost. Vsekakor ju to ne bo vpraÅ¡al. Ni se mu zdelo prav, da ju to vpraÅ¡a. Najprej bo skuÅ¡al sam odkriti resnico, Äe mu ne bo uspelo, bo paÄ vpraÅ¡al Glenno. Sedel je v svojem priljubljenem naslanjaÄu pod oknom in zrl v noÄ. Ocenil je, da mora biti nekje okoli druge zjutraj. V naroÄju mu je ležala knjiga. ÄŒeprav je hotel brati, mu to ni uspelo. Že nekaj ur je nepremiÄno sedel in posluÅ¡al ter vdihaval vonj vijolic. Ni je sliÅ¡al, a vedel je, da je okoli devete priÅ¡la v svoje prostore. SliÅ¡al je zvok vode in vedel je, da se je tuÅ¡irala. Zatrl je željo, da se splazi skozi okno ven in pokuka v njeno kopalnico. Želel si jo je videti. Hrepenel je po njenem ženskem telesu. Z zadnjimi moÄmi razuma je obsedel v svojem stolu in posluÅ¡al in vdihoval vonj noÄi, ki je njen lahkotni vonj spremenil v Å¡e bolj dražeÄega. Nato je morala oditi v posteljo. SliÅ¡al je, ko je brcnila copate z nog in legla. Njena postelja je bila tik nad njegovo glavo in oÄitno je tudi sama pustila odprto okno. Pogumno, si je mislil in se nasmehnil. Nekaj Äasa je gorela njena namizna svetilka, nato jo je ugasnila in oÄitno zaspala. Sedel je v tiÅ¡ini, brez misli in želja. Enostavno je obsedel. Vampirji niso spali, a lahko so se spravili v rahli dremež, brez obÄutkov in misli. ÄŒeprav tega niso potrebovali, jim je tako Äas hitreje minil.
»Zakaj jaz? Kako naj bi to naredila?« je tiho v snu zaÅ¡epetala Glenna. Tihi Å¡epet je v hipu v Craigu zbudil vse Äute. Å iroko je odprl oÄi in prisluhnil. Spet je globoko vdihnil zrak. Å e vedno je bila v postelji. OÄitno je nekaj sanjala. Zdaj je prviÄ lahko sliÅ¡al njen glas. Pravzaprav drugiÄ, prviÄ je ujel del njenega pogovora z Briano, tik po prvem sreÄanju v knjižnici, ravno toliko, da je dojel kaj ji je hotela povedati, nato je njen glas spet postal le melodiÄna vibracija. PremiÅ¡ljeval je o njenih besedah. O Äem je sanjala? Je res sanjala? Je bila v njegovi hiÅ¡i z namenom? Bi morala kaj narediti njemu? Lahko bi! Zmajal je z glavo. Ne, Conoreyeva je nikdar ne bi spustila v hiÅ¡o, Äe bi mu hotela Å¡kodovati. MogoÄe ne vesta kdo je Glenna in kakÅ¡na je njena vloga? Ne. Spet je stresel z glavo. Glenna mu ne bo Å¡kodila, preveÄ ljubezni in svetlobe je v njeni avri za kaj takega. Po nepotrebnem si beli glavo z njenimi sanjami.
Glenna se je zbudila ob svojih besedah. Vzdihnila je in se udobneje namestila na vzglavnik. Spet je imela isto vizijo. Vizijo v kateri je Craig sedel na robu prepada. NoÄ je bila temna, brez zvezd, le bledi mesec je žarel v svoji krvavo rumeni barvi. Craigova avra je bila temna kot noÄ, Ärna in brez leska. Pogledal je v luno in se lahkotno pognal v prepad. Vedela je, da se vampirji ne morejo ubiti. Njegov skok v temo je pomenil le eno. Postal je Äisto zagrenjen in naveliÄan vsega. Njegov padec je bil le prispodoba njegove nove poti. Krvave, brezÄutne in zverinske poti vampirja klavca. Ubijal bo brez milosti in brez pomislekov. Vsak, ki mu bo prekrižal pot bo obÄutil le grozo in temo njegove padle mrtve duÅ¡e. Ne bo ubijal za poteÅ¡itev žeje. Ne, on bo ubijal iz zabave. V viziji bi morala samo stegniti roko in ga zadržati. Zato je vedela, da je na njej, da ga reÅ¡i. Vsak padli vampir vnese neravnovesje v obstoj svetov. Na njej je, da ga reÅ¡i skoka ali pa sama žrtvuje svoje življenje in spet vzpostavi ravnovesje. Ni hotela obÄutiti smrti na tak naÄin ali kar tako brez pravega vzroka. Kljub njeni smrti bi trpeli nedolžni. Le zakaj bi se ona žrtvovala za njega? Da bi reÅ¡ila svetove, ji je misel spreletela skozi možgane in se hitro umaknila razumu, ki ji je govoril, da to ni prava reÅ¡itev. Njej je bila dana moÄ, da ga reÅ¡i. Zato je zdaj tukaj. Videla ga je in opazila njegovo temno modro avro. Vampirji so imeli temno modre avre, ki so na robovih žarele z bledo rumeno.
Craigova avra je potemnela, a nikakor Å¡e ni bila tako temna, skoraj Ärna, kot v njeni viziji. Torej je imela Å¡e nekaj Äasa in veliko upanja, da ji uspe in ga vrne nazaj v pravo smer. Pogledala je na uro. Kazala je nekaj Äez drugo zjutraj. PoÄasi je vstala in obula svoje copate. Ogrnila je svojo jutranjo haljo in prisluhnila zvokom noÄi. Za njo je bilo konec spanja. Nikdar ni potrebovala veliko spanca. Dve do tri ure na noÄ. Za nocoj je svoje odspala. Umirila se je in zaprla oÄi. Iskala je Craiga. Zaznala ga je v prostoru pod seboj. Nasmehnila se je. Torej je v svojih prostorih. SinoÄi je pozabila vzeti knjigo, ki bi jo lahko sedaj brala. Tisto od sinoÄi je že prebrala. Ni bila razpoložena ležati v postelji in premiÅ¡ljevati. To je poÄela že nekaj dni in Å¡e vedno ni poznala odgovora, kako odvrniti Craiga od temne pogube. OdloÄila se je, da se tiho splazi v knjižnico in vzame knjigo. NesliÅ¡no je zapustila svoje prostore in se napotila v knjižico. Ni prižigala luÄi, ni je potrebovala. Zaustavila se je pred knjižno omaro in zaprla oÄi. Nekajkrat je globoko vdahnila in stegnila roko. Povlekla je izbrano knjigo in se obrnila, da bi odÅ¡la. PreseneÄeno je obstala. Le nekaj korakov za njo je stal Craig in jo opazoval.
»Ne moreš spati?« je mirno vprašal.
»Ne. Naspala sem se. Vedno bolj malo spim. SinoÄi sem pozabila vzeti knjigo. Upam, da ti je prav, da si sposodim kakÅ¡no tvojo knjigo. Res imaÅ¡ dobro založeno knjižnico.« je Äisto sproÅ¡Äeno odvrnila.
»Čisto prav mi je, da si sposojaÅ¡ knjige. Saj sem ti rekel, da se poÄuti kot doma.« ji je zatrdil in se rahlo nasmehnil. »MogoÄe bi si lahko skuhala Äaj? Obema bi koristil.« je Å¡e predlagal in z roko pokazal proti vratom, naj stopi prva.
»Zakaj pa ne.« se je nasmehnila in smuknila mimo njega. Skupaj drug ob drugem sta se napotila v kuhinjo. Opazil je, da se dobro znajde v temi. Ni je hotel spraÅ¡evati o tem, pustil bo, da vidi kaj bo storila. OÄitno je bilo, da ga ni priÄakovala za svojim hrbtom in Å¡e bolj oÄitno, da se ga ni ustraÅ¡ila.
Stopila je do Å¡tedilnika in vzela Äajnik, natoÄila je vodo in ga postavila na ploÅ¡Äo, nato jo je prižgala in iz omare vzela dve Å¡alici. Å ele nato se je spomnila in prižgala manjÅ¡o luÄ nad Å¡tedilnikom. Iz omare je vzela posodo s suÅ¡enim sadnim Äajem in odmerila merici v Äajni mrežici.
Craig je slonel na pultu in jo opazoval. Obrnila se je in ga vpraÅ¡ujoÄe pogledala.
»Nisem navajen sredi noÄi biti v kuhinji z lepo žensko v pižami.« se ji je nasmehnil. ObleÄena ali v pižami, bila je poželjiva in Äudovita. Lase si je spela v kito in pod debelo kito je na njenem vratu lahko opazil tetovažo, ki se je skrila za ovratnik lahke, bombažne jutranje halje. Ni mogel videti cele podobe. Stopil je korak bližje. »Smem?« je vpraÅ¡al in s prsti privzdignil njene lase. Sedaj je lahko videl veÄino tetovaže. Ni vedel kaj predstavlja, a zdela se mu je znana. »Lepa tetovaža.« je pripomnil.
»Hvala.« je mirno odvrnila in se spet posvetila Äaju. Voda je zavrela. Nalila jo je preko Äaja in ga pogledala: »Naj ti posladkam Äaj?«
»Ne, ni treba. Hvala.«
»Res se ti opraviÄujem, ker sem te zmotila. Nisem vedela, da boÅ¡ priÅ¡el dol in me zasaÄil v knjižnici. ÄŒaj si bom odnesla v sobo, razen, Äe bi rad družbo.« je prijazno povedala.
»Družba mi bo dobro dela. Lahko sedeva kar sem.« je odgovoril in ji z roko pokazal na manjši jedilni kot, kjer so po navadi jedli.
Vzela je obe šalici in ju odnesla do mize ter sedla. Sedel je nasproti nje.
»Pogumna si. To je velika hiÅ¡a in zdaj si sredi noÄi sama z menoj.« se ji je lenobno nasmehnil. Ne bo se skrival in ne bo se igral. Hotel je izvedeti vse kar lahko izvleÄe iz nje.
»Za kaj takega pa res ne potrebujem poguma. Ne bojim se prazne in temne hiše. Tudi tebe se nimam zakaj bati.« se mu je zasmejala.
»Kdo si Glenna?« je vprašal, še vedno s svojim na videz lenobnim glasom. Vnesel je nekaj zapeljevanja in vampirskega vpliva v svoje besede. Ljudje so mu takrat vedno izdali vse svoje skrivnosti.
»Kaj te v resnici zanima?« mu je odvrnila z nasmehom.
»Bi rekel, da veÅ¡ kaj me zanima.« ji je tiho odvrnil in nepremiÄno zrl v njene oÄi. Ni padla pod njegov vpliv. To se mu Å¡e ni zgodilo, oÄitno je ona imuna nanj.
»Veliko tega vem. A povedala ti bom le dejstva. Tukaj sem, ker me potrebujeÅ¡. Sem tvoja prijateljica. Lahko bi rekla, da sem na nek naÄin tvoj angel varuh.« je rekla iskreno.
»Ne verjamem v angele varuhe. Vseeno hvala.« se je moral zasmejati. Nikakor mu ni šlo v razum, da bi vampir dobil angela varuha.
»Pozno je. Vrnila se bom v posteljo.« je rekla še vedno iskreno in vedro.
Ni veÄ hotel drezati v njo. Pospremil jo je do vrat svojega apartmaja. Ni si želela, da bi jo pospremil do vrat njenega. Ni ji hotel ugovarjati. PoÄakal je, da je sliÅ¡al zapiranje njenih vrat, nato je Å¡e sam vstopil. Sedel je v fotelj in se prepustil mislim. Le kdo je Glenna? Ob nobeni se ni poÄutil tako kot ob njej. Ona je uveljavljala svojo voljo in mu nekajkrat obrnila misli v drugo smer. Namesto, da bi on manipuliral z njo je ona manipulirala z njim. Presenetila ga je lahkota s katero je padel pod njen vpliv. Hotel je izvedeti kaj veÄ o njej, a mu je na neznan naÄin prepreÄila namere. Njegov angel varuh, se je spomnil njenih besed in se nasmehnil. Dekle ima domiÅ¡ljijo. Nato se je zresnil. Spomnil se je njene tetovaže. Zdaj je vedel kaj pomeni simbol na njenem vratu. Angelski simbol je. Ni tetovaža. Ne, to je vtisnjen simbol. In povedala mu je resnico. Vse se je zaÄelo zlagati v celoto. Njen glas je pomirjujoÄa vibracija miline, njena avra je bleÅ¡ÄeÄe svetla manifestacija ljubezni, ne sliÅ¡i njenih korakov, ker ona ne hodi ampak preprosto lebdi, vidi v temi, z intuicijo je poiskala knjigo, ne spi, je veliko starejÅ¡a od svojega mladostnega telesa, lepa je in nadvse privlaÄna. Glenna je angel. Kaj dela angel pri njemu? KakÅ¡no pomoÄ on potrebuje? Zakaj neki potrebuje angela varuha? Si mar vampirji zaslužijo angela varuha?
»Glenna! Pogovoriti se morava! Kar nekaj stvari mi moraÅ¡ razložiti! Predlagam, da greva v knjižnico. Zdaj!« je tiho rekel in gledal v strop. Vedel je, da je legla v posteljo. Ni brala. Ni prižgala luÄke.
»Samo obleÄem se. Predlagam sprehod do jezera.« je mirno odvrnila. Nasmehnila se je. Vampir se je razjezil. ÄŒeprav je bilo neumno, da sta se pogovarjala takole skozi tiho noÄ je sprejela njegov naÄin komuniciranja. ÄŒloveÅ¡ka uÅ¡esa ne bi sliÅ¡ala njunega pogovora. Besede so bile izreÄene preveÄ tiho in hitro.
Craig je sliÅ¡al klik njenih vrat, ko je zapustila svoje zatoÄiÅ¡Äe. OÄitno je hotela, da sliÅ¡i. Odprl je vrata in jo videl kako stoji pred njimi in ga Äaka. Smehljala se mu je. Ni poÄakala nanj, obrnila se je in zakorakala po stopnicah. Brez besed sta odÅ¡la iz hiÅ¡e. Nekaj Äasa sta tiho, precej hitro hodila, tako kot jima je bilo v naravi. V nekem trenutku je Glenna prijela Craiga za roko.
»Ne bodi tako jezen. Jeza ni Å¡e nikoli prinesla niÄ dobrega.« je mirno rekla.
Skoraj bi odtegnil svojo dlan iz njene. Dotik ga je rahlo stresel. Samo trenutek kasneje je dojel, da je bil tresljaj pravzaprav prijeten.
»Kako ne bi bil malo jezen? Postavi se v mojo kožo.« ji je siknil nazaj.
Ni se zasmejala, Äeprav bi se rada. Tiho in nežno je nadaljevala. »Tudi ti imaÅ¡ svoje skrivnosti. Jaz te nisem spraÅ¡evala o njih. Svoje pa sem ti ob prvem tvojem vpraÅ¡anju razkrila.« Za trenutek sta molÄala. Glenna je nadaljevala: »Vse skupaj je splet okoliÅ¡Äin, ki si jih je zamislila usoda. Leta si poskuÅ¡al prepriÄati Conoreyeve naj si poiÅ¡Äejo pomoÄ. Tudi mi smo jim poskuÅ¡ali povedati, da se že starajo in potrebujejo poÄitek. Gladys je zavestno prezrla vse namige. Padec je vplival na vse vpletene, a to je najmanj, lahko bi bilo huje, vsaj po ÄloveÅ¡kih dojemanjih. Tako sem dobila priložnost, da sem priÅ¡la v tvojo bližino. Nisem naÄrtovala, samo izkoristila sem dano situacijo.«
»In zakaj bi morala priti v mojo bližino?« ga je zanimalo.
»Ne vem natanÄno. Imela sem vizijo. Dobila sem nalogo. Vem samo to, da me trenutno potrebujeÅ¡. Ne katerega koli angela, temveÄ mene. Po vseh letih obstoja si zapadel v dolgoÄasno naveliÄanost. V kolikor si ne povrneÅ¡ mir in smisel življenja, boÅ¡ poruÅ¡il ravnovesje svetov. Neravnovesje je nevarno.« mu je blago razložila. Å e vedno ga je držala za roko, ko sta sedla na klop ob jezeru. Zagledala sta se v mirno gladino vode. Zvezde so poÄasi zaÄele ugaÅ¡ati. Kmalu se bo prebudil nov dan.
»Zakaj ravno ti? Koliko si v resnici stara? Si sploh ženska? Si res v sorodu s Conoreyevimi? Ali vesta kdo si?« je mirno vprašal Craig vse kar se mu je v trenutku porodilo v glavi.
»S Conoreyevimi sem res v nekakÅ¡nem sorodu. Meni soroden angel se je pred nekaj stoletij odloÄil, da bo postal Älovek. Ta angel je Patrickova pra, pra, pra babica. Svojih nikoli ne prepustimo samim sebi. Taki so samo bolj dojemljivi za nas, nas poznajo in posluÅ¡ajo kaj jim govorimo. Ja, Conoreyevi vedo kdo sem. Paricku in Briani je bilo hudo, da ti tega nista mogla povedati.« mu je najprej odgovorila na zadnji vpraÅ¡anji. Nato se mu je nasmehnila in se zazrla v njegove oÄi. »Ko sem se rodila, sem se odloÄila, da bom ženska. Lahko bi se odloÄila drugaÄe, lahko bi bila moÅ¡ki ali pa paÄ pustila in uporabljala obliko po potrebi. Zdaj se ne morem veÄ spreminjati. Ko se angel nekaj odloÄi je to dokonÄno. Rodila sem se tisti dan, ko si ti postal vampir. Saj veÅ¡ ravnovesje. Zato sem povezana s teboj. Nasprotje sva si in zato se tako nerazumno privlaÄiva.«
»Kako to, da se me ne bojiš?« je izustil, ko je premlel njene besede.
»Zato ker mi niÄ ne moreÅ¡, Äe ti to ne dovolim. Jaz ne morem ubiti tebe, ti ne moreÅ¡ ubiti mene. Lahko se poÅ¡kodujeva, a oba se bova hitro regenerirala. Seveda pa ti odsvetujem, da kar koli poskusiÅ¡, razen, Äe si prepriÄan, da se tudi tvoji Äekani obnavljajo. PrviÄ, ko jih boÅ¡ hotel zariti v moj vrat, se ti bodo stopili. Naravna obramba. Tudi drugaÄe bi me zelo težko poÅ¡kodoval, saj v hipu lahko postanem prosojna in primeÅ¡ lahko le zrak.« se je zahihitala in mu nazorno pokazala.
»Tvoja kri mi zelo diÅ¡i, veliko bolje od ÄloveÅ¡ke.« je tiho priznal.
»Vem. Saj sem ti rekla, da se privlaÄiva, kot bi naju vlekel magnet.« mu je potrdila.
»In kaj naj zdaj?« jo je vpraÅ¡ujoÄe pogledal.
»Ne vem.« je skomignila z rameni.
Izvlekel je svojo dlan iz njene in jo objel Äez ramo. PoÄasi je položila svojo glavo na njegovo ramo. Nekaj trenutkov sta sedela v tiÅ¡ini.
»Že dolgo živim, a do sedaj mi ni priÅ¡lo na pamet, da bi lahko imel svojega angela, Å¡e manj, da bova skupaj sedela v prebujajoÄem jutru in zrla v mirno gladino vode. PrivlaÄiÅ¡ me in v meni prebujaÅ¡ zelo razliÄne odzive, ki jih nisem vajen in istoÄasno me zelo pomirjaÅ¡.« je tiho Å¡epnil. Ni poÄakal njenega odgovora. »Če vse skupaj ne bi bilo rahlo srhljivo in ne bi imelo teže odgovornosti za svetove, bi bilo sila smeÅ¡no.«
»Ne, zdaj se res ne morem smejati.« je Å¡epnila. Ni bila prepriÄana, da je storila prav, ko mu je razkrila resnico. Po drugi strani pa mu je ni mogla zamolÄati. Skupaj sta v tem in najveÄ odgovornosti je ravno na njem. A kako vrniti vampirju smisel in voljo do umirjenega življenja? In zakaj ji je v njegovem objemu tako prijetno in spokojno?
»Glenna? Ali lahko bereÅ¡ moje misli?« je sliÅ¡ala njegov glas v glavi. PoÅ¡kilila je proti njemu in se mu nasmehnila. »Če svoje misli usmeriÅ¡ toÄno na mene, potem lahko. DrugaÄe ne morem posluÅ¡ati tvojih misli.« mu je odvrnila brez besed.
»Zanimivo. Jaz seveda lahko sliÅ¡im samo tisto kar se ti odloÄiÅ¡, da lahko sliÅ¡im. Priznam, da sem hotel prisluÅ¡kovati tvojim in Brianinim pogovorom, a tebe ne sliÅ¡im, Äe mi ne dovoliÅ¡. Ampak kaj bi razglabljal o tem, ti to veÅ¡.« je nadaljeval miselno komunikacijo. Sama ideja, da lahko z nekom tako komunicira mu je bila nova in zanimiva.
»Ja, jaz lahko komuniciram na veliko naÄinov. To je v moji naravi. In ko sva že pri sporoÄilih. SliÅ¡ala sem, da boÅ¡ danes dobil obisk. Tvoja sestra in njen izbranec sta se odloÄila, da te obiÅ¡Äeta. MogoÄe to ne bo slabo. Tvoja sestra ti že nekaj Äasa predlaga, da si najdeÅ¡ življenjsko sopotnico. MogoÄe te bo družba ljubljenega bitja vrnila na svetlo stran teme. Kaj, ko bi izkoristila obisk in priredila bal? Povabi nekaj vampirjev in seveda veliko vampirk in poglej, Äe je med njimi tista prava. Pri vsem tem pa ne pozabi, da bom jaz za njihove Äute samo Älovek.« je v hipu prelila misli v njegove.
»PoÄasi. ÄŒakaj, moja sestra prihaja?« se je zresnil in skremžil.
»Ja. Zdaj sta odÅ¡la iz svojega doma. Predvidevam, da bosta do kosila tukaj.« mu je vrnila pomirjujoÄe.
»Saj jo imam rad, a preveÄ govori in mi soli pamet. Lahko bi me pustila Å¡e kak dan pri miru.« je naprej nergal, toda njena pomirjujoÄa energija ga je res zaÄela pomirjati. »Nikar ne podcenjuj vampirjev. Moja sestra ni neumna, zaznala bo, da si drugaÄna.«
»Ne podcenjujem vampirjev. Ti ne podcenjuj angelov. Smo edina bitja, ki se lahko sprehajamo po vseh svetovih. Smo edina bitja, ki lahko vedno povsem zakrijemo svojo naravo in se prikažemo v drugaÄni luÄi in istoÄasno nobeno bitje nikoli in nikjer ne more skriti svoje narave pred nami. Seveda obstaja izjema. Angel nikoli ne more skriti svoje prave narave pred bitjem zaradi katerega je ustvarjen ali rojen. Rojen se mi lepÅ¡e sliÅ¡i. Torej jaz pred teboj nikoli ne bi mogla skriti kdo sem. Zato se tudi nisem trudila.« mu je nežno razložila in se ves Äas smehljala.
»Torej te drugi vampirji doživljajo kot Äloveka? Kaj pa Äe se kdo spozabi in poskuÅ¡a poskusiti tvojo omamno kri?« ga je zanimalo.
»Trenutno sem se odloÄila za ÄloveÅ¡ko podobo in vsa bitja iz vseh svetov, razen tebe in angelov, verjamejo, da sem Älovek. Toda to ne spremeni dejstva kdo sem in naÅ¡e naravne obrambe. Ves Äas delujem z vsemi angelskimi Äuti. Ne bom pustila vampirju, da poskusi okusiti mojo kri, Äe pa bi mu uspelo, bi ostal brez Äekanov. Žal. Naravna selekcija.« se mu je zahihitala v odgovor.
»Kako se angeli rodite? Kaj se zgodi, ko temno bitje umre? Mar se ne poruši ravnovesje?« ga je zdaj premagala radovednost in jo je kar naravnost vprašal, v mislih seveda. Prav užival je v nemem pogovoru.
»Bog z ljubeznijo ustvari žareÄo kroglo v kateri se dokaj hitro razvijejo vse naÅ¡e sposobnosti in znanja. Novi angel sam odloÄi za nekaj podrobnosti v zvezi s svojim obstojem in nato se zaÄne oblikovati osnovna oblika telesa. Angel se rodi v svetlobi in ljubezni. Saj to tudi smo, svetloba in ljubezen. Ravnovesje svetov je rahlo fleksibilno. Za ravnovesje je potrebno, da je na obeh straneh enako Å¡tevilo bitij. Koliko je temnih otrok, toliko je svetlih otrok. ÄŒe bi se omejevali na ÄloveÅ¡ki Äas, bi rekla, da se vsake tri leta preÅ¡tejemo.
Angeli nismo dobili novega angela že zelo dolgo. Mislim, da sem jaz med mlajÅ¡imi. Temna stran skrbi za svoje Å¡tevilke tako, da za vsakega izgubljenega temnega otroka ustvari novega. Mislim, da te zanima obstoj novih, mladih vampirjev? MogoÄe si opazil, da je njihov obstoj zelo kratek. Preprosto zato, da se ne poruÅ¡i ravnovesje. Za to pa obstajajo izganjalci vampirjev. Med temnimi bitji ste vi edini, ki se ves Äas ustvarjate. Ostala bitja svetov živimo v ravnovesju. Prav zaradi tega, ste vi dobili svoj svet prepleten s svetom ljudi. LoÄili smo resniÄnosti, saj je bilo nemogoÄe slediti vsem vaÅ¡im kreacijam. Posledice vaÅ¡ega poÄetja ne vplivajo na druge svetove. V kolikor pa padeÅ¡, tako kot v moji viziji, boÅ¡ iz ÄloveÅ¡ke resniÄnosti padel v drugo resniÄnost in poruÅ¡il ravnovesje ostalih svetov. Angeli ne umiramo, v kolikor je naÅ¡a naloga res konÄana, se samo prestavimo v drugi svet, drugo resniÄnost. Ravnovesje vedno obstaja.« mu je razložila. Glava ji je Å¡e vedno poÄivala na njegovi rami. OÄi je imela zaprte, poÄutila se je dobro.
»Torej predlagaš, da organiziram bal in si hišo napolnim z vampirji?« je mirno vprašal.
Dvignila je glavo in sedla pokonci, obrnila se je proti njemu. »Zakaj pa ne? Patricka in Briano poÅ¡ljiva k Gledys na obisk. Jaz bom poskrbela za vse potrebno in se kasneje umaknila. Sestra ti bo pomagala, Äe jo prosiÅ¡. Verjamem, da bo popolna gostiteljica in ti si lahko poiÅ¡ÄeÅ¡ ustrezno življenjsko sopotnico. ÄŒim prej tem bolje, saj bova lahko zaživela naprej vsak svoje življenje.«
»Priznam, da mi ideja ni najbolj pri srcu, a angelu varuhu ne morem ugovarjati. OdloÄnost kar seva iz tebe.« se ji je nasmehnil. Ne, nasmehnil se je bolj sebi. Kaj mu je naredila? ÄŒisto ga je pomehkužila. Angeli so bitja ljubezni in svetlobe in ona vso to svetleÄo Å¡aro zdaj prenaÅ¡a nanj. ÄŒim prej se je mora reÅ¡iti, drugaÄe bo postal podoben njej. Edini vampir z zlato žareÄo avro bo. Fuj. Upal je, da ni prebrala njegovih misli. NiÄ ni rekla, torej najbrž ni.
Po zajtrku se je Craig umaknil v knjižnico. Glenna je kar oznanila, da sta njegova sestra Cora in njen izbranec Clay na poti sem in bosta prispela ravno na kosilo. Prav tako je Patricku in Briani predlagala, da za nekaj dni odideta k Gledys in Nealu na obisk. Craig je zdaj premleval njihov pogovor in hitro ugotovil, da ima Glenna neverjetno sposobnost prepriÄevanja in uveljavljanja svoje volje. Briana je po zajtrku Å¡la pripraviti kovÄke, Patrick pa je poklical Neala. Njemu je dala nalogo sestaviti seznam povabljencev, sama je Å¡la pripraviti sobo za obiskovalca. DoloÄila je, da bo bal pojutriÅ¡njem. Saj ji je ugovarjal, da je to prehitro, saj ne bo mogel dostaviti vabil tako hitro, poklicati pa ni mogel, ker ni imel telefonskih Å¡tevilk. Z nasmehom in svojo umirjeno ljubeznijo mu je zatrdila, da bo ona poskrbela za vabila in da je Äasovno to Äisto sprejemljivo. Seveda mu je vrgla skoraj njegove besede, ko ga je opozorila, da Äe bo dlje Äasa odlaÅ¡al z balom, bo ona dlje Äasa pri njem in tudi Cora in Clay bosta ostala dlje. Jezno je zasikal, saj je sem priÅ¡el uživat v miru in tiÅ¡ini, zdaj pa ima na grbi angela varuha in jezikavo sestro. Skoraj celo dopoldne je tuhtal in premleval o svojem položaju. Seveda na seznam povabljencev ni niti pomislil. Pogledal je na uro. Po Glenninih besedah bosta Cora in Clay Äez slabo uro prispela.
Tako je bila prepriÄana, da prihajata, da je njene besede sprejel za resniÄne. Å e enkrat je jezno zapihal in zasikal nato pa se odpravil v svoje osebne prostore. ÄŒeprav ni bil žejen, si bo privoÅ¡Äil kozarec krvi. Za zbranost in umirjenost bo potreboval dodatno moÄ. Odprl je hladilnik in vzel eno krvno vreÄko. Odprl jo je in si nalil rdeÄo, omamno tekoÄino v kozarec. Postavil jo je v mikrovalovno peÄico in stisnil gumb. Topla kri je veliko boljÅ¡a in okusnejÅ¡a od mrzle. Ravno, ko se je oglasil zvonÄek na mikrovalovni, da je ogrevanje konÄano, je v glavi zasliÅ¡al rahlo razdražen Glennin glas: »Zdaj pa prosim nehaj!«
»Kaj naj neham?« je nejeverno vpraÅ¡al in vzel svoj kozarec. Sedel je v svoj priljubljeni naslanjaÄ.
»Nehaj misliti in premlevati o meni!  Ne vem kaj se ti podi po možganih, a vem, da se ves Äas ukvarjaÅ¡ z menoj. Prav nadležno je. Kot bi bila zaprta v temen balon brez zraka.« mu je Å¡e vedno rahlo razdraženo odvrnila.
»Nisem vedel, da moje misli obÄutiÅ¡ na tak naÄin.« se je skoraj zabaval.
»Zdaj veÅ¡. OÄitno si v mislih nergal in mislil slabe stvari o meni, drugaÄe ne bi obÄutila tako moreÄe energije.« se je že malo pomirila in mu nežneje razložila.
»Prav.« je rekel mirno in že hotel narediti požirek krvi, ko je z nasmehom dodal, »teÄka.«
»Depresivnež. Zdaj pa mi daj mir. Kosilo moram konÄati.«
»Hej, mar niste angeli ljubeÄa bitja?« je nejeverno vpraÅ¡al.
»Smo, a tudi mi imamo svoje meje. Če še nisi zaznal, avto se približuje tvojemu posestvu.« je odgovorila in zmajala z glavo. Posvetila se je kosilu.
Craig je napel vse svoje Äute in prisluhnil. Nekaj trenutkov je posluÅ¡al, potem pa je le zaznal zvok avta. Å e bolj nejevoljen, kot pred nekaj minutami, ko je priÅ¡el v svoje prostore, je le popil že rahlo ohlajeno kri. Pomil je kozarec in se odpravil priÄakat svoja obiskovalca.
Craig je odprl vrata v trenutku, ko je avto ustavil pred hiÅ¡o. SliÅ¡al je Patrikove težke korake, ko se mu je pridružil. Cora je izskoÄila iz avta in urno objela Craiga. Obsula ga je s ploho besed, kako ga je lepo videti in kako ga je pogreÅ¡ala, tako kot vedno. Clay je potrpežljivo poÄakal, da ga je Cora spustila iz objema in ga nato pozdravil Å¡e sam. Patrick je izrazil dobrodoÅ¡lico, poÄakal, da sta vzela svoja kovÄka in nato odpeljal avto v garažo. Clay je odnesel prtljago v sobo, ki sta jo vedno uporabljala, kadar sta priÅ¡la na obisk, nato se je pridružil Cori in Craigu v knjižnici. Glenna je prinesla kavo, se seznanila z vampirjema in oznanila, da bo kosilo Äez deset minut. Cora je z navduÅ¡enjem gledala v vrata skozi katera je Glenna izginila. »Vidim, da si konÄno dobil novo Älanico osebja. Deluje precej sposobno. Tudi tvoja hiÅ¡a je lepo pospravljena in Äudovito diÅ¡i. Tako kot tvoja hiÅ¡na pomoÄnica. Za povrh pa je mlada, lepa in zelo postavna.«
»Glenna ni prigrizek. Da se ne bi spozabila.« je jezno zasikal Craig. Å e sam sebe je presenetil s svojim odzivom. Skrbelo ga je za Glenno, za trenutek je pozabil, da se je Äisto sposobna sama obraniti vampirjev.
»Uf, kako si obÄutljiv. OÄitno ti je dekle pri srcu.« se je zasmejala Cora.
»Ja, na nek naÄin mi je pri srcu.« je mirneje odvrnil Craig.
»Pa ubogo dekle ve kdo si?« je z narejenim zanimanjem vprašala Cora. Clay je samo odkimal, prav dobro je poznal svojo ljubljeno in je vedel, da je spet padla v svojo teatralnost.
»Ve kdo sem. Ve kdo si ti. Ve kdo je Clay. Glenna je posebna ženska, nadarjena za veliko stvari. Ne podcenjuj je in predvsem, pusti jo pri miru.« se je hladno nasmehnil Craig.
Cora je le Å¡iroko odprla oÄi. »Kaj si storil, Craig? Se mar hraniÅ¡ z njo? Je tvoja ljubica?«
»NiÄ od tega ni in niÄ nisem storil. Glenna je moja prijateljica. S teboj ne bom veÄ razpravljal o njej.« ji je hladno odvrnil. Vstal je: »Kosilo je na mizi. Verjamem, da bosta uživala v pestrosti okusov.«
Po kosilu, ki je potekal v izredno sproÅ¡Äenem vzduÅ¡ju z obilo smeha in dobre volje, sta se Patrick in Briana odpravila na pot. Clay je stopil v njuno stanovanje po kovÄka, Craig pa je iz garaže pripeljal avto, ki jima ga je lansko leto kupil kot novoletno darilo. Cora in Glenna sta poskrbeli, da se je starejÅ¡i par udobno namestil v avto. Glenna je oba poljubila na lice in jima zaželela sreÄno pot. Nekaj je Å¡e zaÅ¡epetala, a je vampirji niso mogli sliÅ¡ati. Craig je bil že vajen njenega melodiÄnega glasu in melodije, ko so se njene besede skrile njegovim uÅ¡esom. Cora in Clay pa sta se le nemo in skrivaj spogledala. Nikoli Å¡e nista doživela, da bi ne mogla sliÅ¡ati ÄloveÅ¡kega glasu, ne glede na to, kako tiho je bilo kaj izreÄeno. Craig se ni zmenil za njuno preseneÄenje nad tem, ki ga je zaznal. Patrick je zapeljal stran od hiÅ¡e, Glenna je oznanila, da bo pospravila kuhinjo in jim skuhala kavo, nato je odÅ¡la v hiÅ¡o. Vampirji niso imeli velike želje stati na soncu, zato so ji hitro sledili v hladno in prijetno notranjost. OdÅ¡li so v knjižnico. Craig je nalil tri kozarÄke konjaka in jih podal Cori in Clayu. Svojega je stoje spil in si natoÄil Å¡e enega ter se lenobno sprehodil do svojega priljubljenega naslanjaÄa. Cora in Clay sta se udobno namestila na kavÄ in ga radovedno opazovala.
»Nisva mogla sliÅ¡ati njenega Å¡epetanja.« je poÄasi izustila Cora in opazovala brata.
»Vem. Navadita se na to.« je mirno odvrnil Craig in naredil požirek konjaka. Zazrl se je v sestro in jo prehitel, ko je rekel: »Zdaj, ko sta tukaj in sta se Conoreyeva odpeljala sem se odloÄil, da bom priredil bal in povabil nekaj vampirjev.« Gledal jo je z lenobnim in ne zainteresiranim pogledom, Äeprav bi se najraje glasno zasmejal. Cora je hotela razviti debato o Glenni in tem zakaj ne morejo sliÅ¡ati njenih besed. Bila je jezna, ker jo je prekinil in Å¡e bolj preseneÄena in radovedna glede bala. Nekaj sekund ga je opazovala z rahlo odprtimi usti. Kar Äutil je, kako se njeni obÄutki in misli meÅ¡ajo.
»Ti, boš priredil bal? Ti, boš povabil vampirje v svoj sveti dom?« je Cora le uspela nejeverno zasikati.
»Ja. Jaz bom priredil bal in povabil sem nekaj vampirjev. Že stoletja mi prigovarjaÅ¡, da sem nedružaben in naj si že enkrat najdem življenjsko sopotnico. Zdaj sem se odloÄil, da bom poskusil biti vsaj en dan družaben in mogoÄe sreÄam tisto pravo.« se ji je rahlo nasmehnil Craig.
»To je lepo in pametno. Upam, da uspeš v svoji nameri.« mu je pritrdil Clay.
»Upal sem, da mi bosta pomagala. Sam ne bom najboljši gostitelj.« je mirno nadaljeval Craig.
»Seveda ti bova pomagala. Si že sestavil seznam povabljencev?« se je vživela Cora in za trenutek odmislila Glenno.
»Nimam Å¡e seznama. Vidva poznata veliko veÄ vampirjev in verjetno vesta za vse Å¡e samske vampirke.« je skomignil z rameni in izpil svoj konjak do konca, kozarÄek je odložil na mizico poleg svojega fotelja in se udobno namestil vanj. Prekrižal je roki Äez prsi in se zazrl v Coro.
»Deborah in Vladimir imata tri samske hÄere in Å¡e živijo v bližini. Aberwillove moraÅ¡ obvezno povabiti. Tudi Samantha Smith je v Londonu, je dokaj primerna kandidatka in ima Å¡e tri vampirske prijateljice, kolikor vem vse tri samske. VeÅ¡ kaj, najbolje bo, da vzamem papir in kar napiÅ¡em seznam.« je kot navita povedala Cora in skoÄila s kavÄu ter v naslednjem trenutku je spet sedela s papirjem, podlogo in svinÄnikom. »Kdaj pa si mislil prirediti bal?« je Å¡e vpraÅ¡ala spotoma, ko je z lepo in skoraj umetniÅ¡ko pisavo zapisovala imena.
»Pojutrišnjem.« je kratko rekel Craig.
Cori je svinÄnik zastal sredi pisanja. Z velikimi, okroglimi oÄmi je pogledala Craiga, kot bi mu ravnokar zrastli Å¡e dve glavi. »Si ti Äisto zmeÅ¡an? Zdaj Å¡ele sestavljamo seznam. VeÅ¡ koliko Äasa potrebujemo, da spiÅ¡emo vabila in jih poÅ¡ljemo? Se ti vsaj približno sanja kaj vse in koliko je treba postoriti za organizacijo bala?« se je Äisto prepustila svoji teatralnosti. Cora je od nekdaj uživala v vlogi igralke. Igralstvo ji je bilo prirojeno.
Craig se je samo zasmejal.
»OÄitno se ti je res pomraÄil um.« je norela Cora naprej.
»NiÄ se mi ni pomraÄil um.« je jezno zasikal Craig. Tudi sam se je znal v hipu preleviti iz enega razpoloženja v drugo. »Zaupaj mi in verjemi, da bo vse narejeno pravoÄasno. Organizacija in vabila niso tvoja stvar. Prosil sem vaju za pomoÄ pri izbiri povabljencev ter to, da bosta gostitelja na balu. Bal bo pojutriÅ¡njem. Konec debate. ÄŒe mi noÄeta pomagati, tudi prav, bom sam. Konec koncev sta se sama povabila sem.« OdloÄno je sedel in ju mrko opazoval.
»Prav! Saj je vedno vse po tvoje. Samo, ni mi jasno, kako boÅ¡ uspel pravoÄasno dostaviti vabila?« se ni pustila Cora.
»Bom že. Imam svoje metode.« je kratko odvrnil. V mislih je poklical Glenno: »Cora je odloÄna in nikoli ne odneha. Kaj naj?«
»Sam se odloÄi. ImaÅ¡ dve možnosti. Lahko trmasto molÄiÅ¡ in greÅ¡ v svojo sobo in vse urediva sama ali pa ji poveÅ¡ resnico.« je Glenna takoj milo odgovorila.
»Si pa od velike pomoÄi!« ji je v mislih Craig zasikal nazaj.
»Tvoje življenje, tvoje odloÄitve. Glede na to kakÅ¡na je Cora, mislim, da je bolje, da ji vse poveÅ¡. Toda odloÄiti se moraÅ¡ sam.« mu je spet nežno vrnila in dodala, da bo prinesla kavo.
»Kakšne metode?« se ni pustila odpraviti Cora.
Craig je za trenutek zaprl oÄi. OÄitno jima bo moral povedati kdo je Glenna in razkriti nujnost bala. Kako bo uspela pravoÄasno dostaviti vabila in organizirati bal pa tudi sam ni vedel. Zagotovila je, da je to najmanjÅ¡i problem. OÄi je odprl ravno v trenutku, ko je Glenna vstopila v knjižnico s pladnjem s kavo in biskvitom.
»Povedal jima bom resnico. Le tega Å¡e ne vem, kako!« je v mislih sporoÄil Glenni.
»Prav. ZaÄni na zaÄetku.« mu je odvrnila, medtem ko je gostoma postregla kavo in krožnik z biskvitom postavila na mizo pred kavÄem. Nato jo je odnesla kavo in drug krožnik z biskvitom Å¡e Craigu in ju odložila na njegovo majhno mizico poleg fotelja.
»Danes si pa zelo pametna! In kje je zaÄetek?« se je hudoval na njo v svojih mislih.
Glenna se je le za trenutek dotaknila njegove dlani in se mu nasmehnila. V trenutku ga je preplavil mir in ugodje. Tudi njegova jeza se je omilila. »Bi rad, da ti pomagam?« ga je vprašala.
»Si me ravnokar zaÄarala?« je nejeverno vpraÅ¡al.
»Uporabila sem svoje sposobnosti in te malo pomirila. Se poÄutiÅ¡ bolje? Dovoli, da ti pomagam pri tem pogovoru.« mu je odgovorila s svojim nežnim melodiÄno vibrirajoÄim glasom, ki ga je sliÅ¡al samo on.
»Ja, pomagalo je. Prosim, pomagaj mi pri tem pogovoru.« se je sprijaznjen z dogajanjem omehÄal Craig in postal vljuden.
»Prav.« je Å¡e sliÅ¡al Glennin Å¡epet, ko se je obrnila in pogledala vampirja na kavÄu.
Cora ju je sumniÄavo opazovala. Ni mogla sliÅ¡ati niti besedice njunega miselnega pogovora in tudi kratkega dotika ni mogla opaziti, saj je tako sedela, da ji je Glenna s telesom zakrila pogled na neznatno gesto. »Se meni samo zdi ali se vidva pogovarjata telepatsko?« je konÄno izustila in s pogledom begala od Glenne k Craigu in spet od enega k drugemu.
»Ne zdi se ti. Res se pogovarjava miselno.« je tiho izustil Craig in vstal. Glenno je povlekel, da je sedla v njegov fotelj, sam pa je sedel na naslonjalo za roke in roko zaÅ¡ÄitniÅ¡ko položil na naslonjalo, tik za Glenninim hrbtom.
»VeÅ¡ kaj to pomeni?« je preseneÄeno vzkliknila Cora in zajela sapo, da bi nadaljevala, ko jo je Craig prekinil.
»NiÄ ne pomeni. Glenna se z vsemi lahko sporazumeva miselno. Rekel sem ti, da je posebna.« je mirno iznesel.
»Z vsemi se lahko pogovarjaÅ¡ na tak naÄin?« je vzhiÄeno nadaljevala Cora in prijela Claya za roko in ga evforiÄno pogledala.
»Ja, jaz lahko z vsemi bitji komuniciram s pomoÄjo misli.« je Glenna poslala misel Cori ter se ji pri tem prijazno smehljala. »Pomisli name, osredotoÄi se name in mi poÅ¡lji misel pa jo bom sliÅ¡ala.« je molÄe nadaljevala.
Cora je Å¡iroko razprla oÄi in se osredotoÄila na Glenno. »Me res lahko sliÅ¡iÅ¡?« je pomislila.
»Seveda, vidiÅ¡ kako preprosto je to. Ni pomembno kje si ti ali kje sem jaz. ÄŒe mi hoÄeÅ¡ kaj povedati se samo osredotoÄiÅ¡ name in že te sliÅ¡im.« ji je odvrnila Glenna in takoj v mislih poslala povzetek Craigu.
»Mislim, da ste me izloÄili iz pogovora.« je nejevoljno zasikal Clay.
»Se opraviÄujem.« je opraviÄujoÄe povedala Glenna in Å¡e njemu v mislih povedala o Äem sta se s Coro pogovarjali.
»Oprosti dragi. Malo me je zaneslo.« ga je Cora pobožala po obrazu in se privila bližje k njemu. »Kako in zakaj si posebna, Glenna? Kaj skrivata s Craigom? Ti boÅ¡ poskrbela, da bo bal pravoÄasno organiziran in vabila dostavljena Å¡e pravi Äas, kaj ne?« se je Cora nasmehnila Glenni in poskusila s svojo vampirsko privlaÄnostjo.
»Zastonj se trudiÅ¡. Glenna je imuna na naÅ¡e veÅ¡Äine.« se je nasmehnil Craig in pogledal Glenno v upanju, da bo res prevzela odgovarjanje na Corina vpraÅ¡anja, ki jih ne bo tako kmalu zmanjkalo.
»Nisem posebna. Samo nisem Älovek. Angel sem. Tukaj sem, da Craiga vrnem nazaj na pravo pot. Pot sreÄnega in zadovoljivega vampirskega življenja. Takoj, ko boste imeli seznam vampirjev bomo naredili ali bolje reÄeno manifestirali vabila, ki jih bom naslednji trenutek dostavila k povabljencu, ne glede kje se nahaja. Tako bo dovolj Äasa, da pripotujejo sem. Glede same organizacije bala pa tudi ne bom imela veliko dela. ÄŒeprav sem se vživela v vlogo Äloveka in vse delam na ÄloveÅ¡ki naÄin, bom izjemoma za bal to naredila na hiter naÄin. To je vsa zgodba. V imenu obeh bi vaju prosila, da to ostane med nami.« je kratko in jedrnato povedala Glenna.
»Angel?« je skoraj zašepetala Cora.
»Ampak zaznavava te kot Äloveka!« je dodal Clay.
»Verjemita mi, res je angel. Saj nista mogla sliÅ¡ati njenega Å¡epetanja, ker lahko sliÅ¡imo le tisto kar se ona odloÄi, da lahko. Z vsemi se lahko pogovarja v mislih. Pomislita in povejta, sta že kdaj jedla tako okusno ÄloveÅ¡ko hrano?« je mirno potrdil in razložil Craig.
»Za svojo nalogo tukaj sem vzela ÄloveÅ¡ko telo in zato me vsi zaznavate kot Äloveka, tako ljudje kot vampirji. To, da imam ÄloveÅ¡ko obliko pa ne izniÄi mojih moÄi, znanj in sposobnosti.« je mirno odvrnila Glenna.
»Pokaži nam svojo pravo obliko.« je vzkliknila Cora, ko je konÄno sprejela povedano.
»Verjemi mi, ne želiš si je videti.«se je zasmejala Glenna.
»Menda ja vem,« je zaÄela vznemirjeno Cora in nato mirneje nadaljevala, »kaj si želim.« Malo je pomolÄala in tiÅ¡e dodala: »Bi bilo prehudo za naÅ¡e oÄi in Äute?«
Glenna je samo prikimala.
»In ime ti je Glenna? Mar nimate angeli bolj zveneÄa in komplicirana imena?« je radovedno pristavil Clay.
»Glennetheweihein sem in Glenna bo Äisto v redu okrajÅ¡ava.« se je nasmehnila Glenna. Craig je preseneÄeno posluÅ¡al, le kako njemu ni priÅ¡lo na misel, da bi jo vpraÅ¡al kaj tako osnovnega? ÄŒisto ga je oÄarala in presenetila, da je na to Äisto pozabil.
»Ja, Glenna je res bolj primerno.« ji je prikimal Clay.
»Torej, Äe sta odloÄena, da bo bal pojutriÅ¡njem se moramo podvizati s seznamom.« jih je opomnila Cora, želela je opraviti nalogo in si potem vzeti Äas za nemalo vpraÅ¡anj, ki so se ji porajala v mislih.
»Seveda, vi trije napiÅ¡ite seznam potem bom pa jaz prevzela. In Cora prosila bi te za pomoÄ kako in kaj naj pripravim za bal. Nikoli Å¡e nisem bila na vampirskem balu. Å e nikoli nisem bila v družbi vampirjev, Äe smo že iskreni.« je na svoj mili naÄin povedala Glenna in v prostor vnesla obÄutek miru, spokojnosti in veselja. ÄŒutila je, da ni dobro imeti treh razdraženih vampirjev v enem prostoru.
Cora in Clay sta v piÄlih petih minutah po razpravah in razliÄnih mnenjih uspela sestaviti seznam in ga predala Craigu, ki ju je tako kot Glenna le opazoval. Preletel je seznam, ki ga je držal tako, da je tudi Glenna lahko videla in nato le zadovoljno prikimal.
»Torej imamo dve vrsti vabil, za družine in posameznike. Zdaj pa si zamislite kakšno naj bo vabilo.« jih je pozvala Glenna.
»V Craigovem stilu bi bilo Ärno z rdeÄimi Ärkami.« se je zahihitala Cora.
»Ah, tako kliÅ¡ejsko. Ljudje nas res opredeljujejo kot popolne norce noÄi in teme. Sploh ne vedo, da ljubimo barve.« je mrko pripomnil Clay.
»Nežno indigo vijoliÄno s Ärnim tekstom. Same besede prepuÅ¡Äam tebi Glenna, nekaj preprostega in jedrnatega.« je mirno povedal Craig in presliÅ¡al sestrino zbadanje.
Glenna je zaprla oÄi in v naroÄju dlani postavila horizontalno. Craig je Äutil kako je energija zavibrirala okoli njiju in v naslednjem hipu sta se med njenimi dlanmi pojavili dve ovojnici. Odprla je prvo in jo izroÄila Craigu. ObÄudujoÄe je zrl v papir v svoji roki. Bilo je bolje kot si je sam grobo zamislil. Zadovoljno je pokimal in vabilo predal naprej Cori. Nato je prebral Å¡e drugo vabilo. Kot je omenila je naredila dve vrsti vabil, za družine in za posameznika. Cora je zaploskala od navduÅ¡enja. »Tako, zdaj potrebujemo Å¡e osem vabil za posameznike in dvanajst za družine. Glenna Äudovita si.«
»Le kako jim boš dostavila vabila. Še mi ne vemo kje so sedaj.« je zaskrbljeno vprašal Clay.
»Svoje bom prosila za pomoÄ. Skupaj bomo ugotovili kje so in tako jim bom dostavila vabila.« je mirno razložila Glenna.
»Če lahko ugotoviš kje so vampirji, potem lahko ugotoviš tudi kje sta najina starša. Kolikor vem bi morala biti v Indiji, a se pri njima nikoli ne ve. Če sta blizu bosta zamerila do konca obstoja, da jih nisem povabil.« je poklepano priznal Craig.
Glenna se je umirila in spet zaprla oÄi. Tokrat je Äutil le blago toploto, ki je dodatno zažarela iz Glenninega telesa.
»Na Kitajskem sta, pri Abrahamu in Lindi.« je milo pogleda Craiga, ko mu je sporoÄila novico. Nato se je posvetila ustvarjanju Å¡e manjkajoÄih vabil. Vsako vabilo je vzela v svoje dlani in vanj vpisala ime povabljenca nato se je posvetovala s svojimi, kot jih je poimenovala in vabilo je v hipu izginilo iz njenih dlani. Tako je naredila z vsakim. Ko je konÄala, jih je veselo pogledala: »Tako, vabila so dostavljena. Zdaj pa naÄrt kaj in kako pripraviti.«
Cora ji je povedala svoje zamisli z vsemi podrobnostmi, ki jih lahko umisli samo vampirka z bujno domiÅ¡ljijo. Glenna je le nemo kimala in vpijala vse povedano. Clay je Craiga le razumevajoÄe gledal in ga skuÅ¡al s pogledom potolažiti. Poznal ga je in vedel kako muÄno bo to za Craiga. Ko je bil Craig že na tem, da zaÅ¡krta z zobmi in odpove bal, je Glenna le oznanila, da bo to za zdaj dovolj. Ker v hiÅ¡i ni bilo ljudi so zavrnili njen predlog, da jim pripravi veÄerjo.
»Če je to vse kar smo morali doreÄi, bi jaz Å¡la, imam Å¡e nekaj opravkov.« je oznanila Glenna in vstala. »Craig, bi me pospremil? Nekaj se moram Å¡e pomeniti s teboj, mislim, da je neumno, da z malenkostmi o tvojem domu obremenjujeva Coro in Claya.«
Craig ji je sledil iz knjižnice, ko sta bila zunaj na hodniku jo je tiho vprašal: »Kaj potrebuješ?«
Glenna se je nasmehnila in samo za njegova uÅ¡esa Å¡epnila nazaj: »NiÄ ne potrebujem. Le nisem te hotela pustiti Cori na milost in nemilost. Tako imaÅ¡ možnost, da se za nekaj Äasa umakneÅ¡ na samo.« Pomežiknila mu je in se odpravila pospraviti Patricovo in Brianino stanovanje.
Craig se je samo glasno zakrohotal in se umaknil v svoje prostore.
Craig je nemoÄen in razjarjen sedel v svojem naslanjaÄu ob odprtem oknu. Zrak je vdihaval globoko, saj si je z mrzlim noÄnim zrakom želel ohladiti zavrelo notranjost. NeuspeÅ¡no. Sestri se ni mogel izogibati celo popoldne in Å¡e cel veÄer, zato se je enkrat odloÄil, da se jima na kratko pridruži. Ko je videla, da je iz njega izvlekla vse o Glenni in njunemu odnosu se je lotila iskanja njegove izbranke. Neumorno blebetanje, spraÅ¡evanje in kopica nasvetov so ga prignali skoraj do živÄnega zloma, Äe bi ga lahko sploh doživel. Cora ga je predobro poznala in je Å¡e pravi Äas odnehala. Nikoli si ni dovolila telesnega spopada med njima, vedela je, da nima niti najmanjÅ¡e možnosti za zmago. Tudi sedaj se mu je sladko nasmehnila in povabila Claya, da se umakneta v svoje prostore. Craig je na skrivaj obÄudoval Claya, da je zdržal vsa ta desetletja s Coro in jo kljub vsem njenim napakam ljubil. V vsem svojem obupu in jezi je v knjižnici pograbil steklenico konjaka, a je Äisto pozabil na njo. Vse do trenutka, ko se je pod stiskom njegovih prstov steklenica razletela na drobne Ärepinje in se je omamna tekoÄina polila po njegovih hlaÄah. Glasno je zaklel in vstal. Pobral je Ärepinje in se preoblekel. Najbolje bo, da odide na sprehod. Takrat se je spomnil na svojega angela varuha, ki je najbrž že spala. Njena bližina ga je pomirjala. Tiho jo je poklical: »Glenna, spiÅ¡?«
»Zdaj niÄ veÄ. Kako ti lahko pomagam?« je njen glas zavibriral v njegovih možganih.
»Pojdi z menoj na sprehod. Prosim.« je dahnil v vsem svojem obupu.
»Seveda. Sem že pred tvojimi vrati.« mu je odvrnila.
Odprl je vrata in jo hvaležno pogledal. Takoj jo je prijel za roko in skupaj sta odÅ¡la ven. Hodila sta v tiÅ¡ini. Napotila sta se proti jezeru, tokrat nista sedla na klop. Craig jo je vodil proti gozdu. Prehodila sta stezo do manjÅ¡e jase. Na robu jase se je Craig ustavil in se ji nasmehnil. Nato je spustil njeno dlan in jo prijel okoli pasu. V naslednjem trenutku sta sedela na debeli veji mogoÄnega drevesa.
»Wau. Presenetil si me.«se je zahihitala in si ogledovala okolico.
»To je moje najljubÅ¡e mesto. Å e nikoli si ga nisem z nikomer delil.« ji je zaneseno povedal in Å¡e sam vpijal zvoke in vonje noÄi.
»Lepo je. Hvala, ker ga deliÅ¡ z menoj.« je rekla milo in nagnila glavo nazaj. Zaprla je oÄi in si dlani položila v naroÄje. Noge so ji rahlo bingljale z veje na kateri sta sedela. »Še nikoli nisem sedela na drevesu.« je dodala v mislih.
»Še nikoli nisi sedela na drevesu?« je nejeverno vprašal. Sprejel je njeno miselno komuniciranje, ki je tudi njemu bilo ljubše.
»Ne. Å e nikoli nisem živela v tej resniÄnosti. Vse mi je novo.« mu je z rahlo zadrego razložila.
»Pridi.« je rekel in sedel okobal na vejo, hrbet pa je naslonil na drevesno deblo. Glenno je povlekel v svoje naroÄje. Sedela je pred njim, s hrbtom naslonjena na njegov prsni koÅ¡. Glavo mu je položila na ramo. S svojimi dlanmi je objel njene, da so skupaj poÄivale v njenem naroÄju. Noge je stegnila na vejo in spet zaprla oÄi. Tako sta v tiÅ¡ini sedela debelo uro. Živali so se navadile na prisotnost tujcev, ker jim od njiju ni pretila nobena nevarnost, so se poÄasi sprostile in nadaljevale s svojimi noÄnimi aktivnostmi. Bleda meseÄina je osvetljevala jaso pred njima. Hladen in vlažen zrak je objel njuni telesi, a to ni motilo ne enega ne drugega. Sprostila sta se in uživala v trenutku. Craig je ponovno poÄasi in globoko vdihnil. Njegovi možgani so se že prvi trenutek, ko je prijel Glenno za roko, napolnili z njenim vonjem. Poznal je že njeno neverjetno kombinacijo vijolic s pridihom sivke, toda zdaj se je odloÄil, da bo ugotovil kaj je tista nežna nota, ki je dopolnjevala njen osebni vonj. OdloÄil se je, da bo to pridih sonca. Tiho ji je Å¡epnil: »Ali veÅ¡, da diÅ¡iÅ¡ po vijolicah, sivki in soncu. Tako prijeten in pomirjujoÄ vonj imaÅ¡.« Hotel je sliÅ¡ati njen melodiÄni glas, kako se bo vmeÅ¡al v Äudovite zvoke noÄi.
»Nisem vedela. Hvala.« je šepnila nazaj, da bi skoraj zadrgetal od ugodja, ko jo je slišal.
»Zanima me, kako jaz diÅ¡im tebi. Samo prosim, Äe diÅ¡im po zemlji ali krvi, se zlaži.« se je rahlo nasmehnil in z brado nezavedno podrsal po njenih laseh.
»Nimam se ti za kaj lagati.« se je zahihitala. »Vampirji ste zaradi svoje narave dobili nadvse privlaÄno in zapeljivo zunanjost. K temu sodi tudi vaÅ¡ glas, karizma in vonj. Ti diÅ¡iÅ¡ kot svežina oceana s pridihom drznosti. Zelo možata in privlaÄna kombinacija.«
»Kaj pa Cora in Clay? VeÅ¡, da imajo drugi vampirji zame vsi isti vonj? Vonj nevihte, temaÄen in agresiven vonj, ki je komaj zaznaven.« je vpraÅ¡al z radovednostjo.
»Cora diÅ¡i po svežini citrusov. Clay pa ima vonj borovcev po dežju. Koliko jaz vem, zaradi prepoznavnosti imajo za naÅ¡e Äute bitja naÅ¡e vrste isti vonj. Razlika je samo, da naÅ¡ usojeni partner ima poleg znaÄilnega vonja vrste Å¡e posebno privlaÄno noto vonja. Tako vemo, da smo naÅ¡li tistega pravega. Torej boÅ¡ moral biti na balu pozoren, Äe ti bo katera vampirka drugaÄe diÅ¡ala, ji posveti veÄ pozornosti, najbrž bo tista prava.« mu je razložila, saj je bilo oÄitno, da tega ni vedel.
»Res verjameÅ¡, da je bal prava reÅ¡itev zame? VerjameÅ¡, da bom sreÄal tisto pravo in da me bo to vrnilo v pravo smer obstoja?« je tiho vpraÅ¡al.
»To je najhitrejÅ¡i naÄin, da sreÄaÅ¡ Äim veÄ vampirk. V družbi usojene osebe ne boÅ¡ podlegel osamljenosti in depresiji.« je prikimala.
»Mar ne moreÅ¡ videti katera je prava zame? Kaj ni usoda že napisana? Ali ne moreÅ¡ prositi svojih za pomoÄ in mi sporoÄiti katero moram poiskati?« je poskuÅ¡al prehiteti dogodke.
»Ne. NaÅ¡a usoda, kot ji ti praviÅ¡, je odvisna od naÅ¡ih odloÄitev in se vsako sekundo spreminja. Do sedaj si se otepal družbe in zato ti nobena vampirka ni bila usojena. Sedaj, ko si se odloÄil, da jo poiÅ¡ÄeÅ¡, se bo slej ali prej pojavila v tvojem življenju. Toda najprej se moraÅ¡ odloÄiti kakÅ¡no življenje si želiÅ¡. Premisliti moraÅ¡ kaj si od nje želiÅ¡ in Å¡ele nato se bo pojavila.« je mirno rekla in se poÄasi premaknila iz njegovega naroÄja. Sedla je na vejo, da so ji noge spet rahlo bingljale v hladno praznino in ga pogledala. »Toliko stoletij si že na svetu in toliko si prebral pa Å¡e vedno ne veÅ¡ kako se svet vrti?«
»Do sedaj sem bil zadovoljen s svojim življenjem. Dosegel sem vse kar sem si zamislil. Zakaj bi me zares zanimalo vrtenje mogoÄnega kolesja vesolja?« je skomignil z rameni.
»Oprosti. Angeli smo zvedava bitja, nas vse zanima, vampirji pa ste mogoÄna bitja, ki podzavestno verjamete, da se svet vrti okoli vas in samo zaradi vas. To je del naravne biti osebnosti vrste.« je Å¡e sama skomignila z rameni.
»Hotela si reÄi, da smo sebiÄni.« se je nasmehnil, saj je spoznal, da je to res.
Prikimala mu je in mu vrnila nasmeh.
»Mislim, da je Äas, da se vrneva v hiÅ¡o. Pridi.« je rekel in jo spet prijel okoli pasu ter ju oba varno spustil nazaj na tla. V tiÅ¡ini, z roko v roki, sta se vrnila v hiÅ¡o. Pred svojimi vrati, se ji je tiho zahvalil za družbo in jo spontano in kratko poljubil vrh glave.
Glenna je pod Corinim nadzorom pripravila vse za bal. Dali sta si precej ženskega duÅ¡ka in se lepo zabavali. Glenna je ugotovila, da je Cora zanimiva in zabavna oseba, kljub svoji neverjetno radovedni naravi. Ob zvoku prvega avtomobila, ki se je bližal, se je Glenna umaknila v svoje prostore. Že res, da so jo povabili naj bo na balu, a se je odloÄila, da bo raje v svojih prostorih. V kolikor bodo kaj potrebovali, jo bo že Cora poklicala. Že druženje s tremi vampirji, ji je bilo veÄ kot dovolj, ni imela želje po spoznavanju Å¡e veÄ vampirjev. Le kako bi ji to lahko zamerili? Ko je vstopila v svoje prostore, je naredila Å¡e dodatno zaÅ¡Äito za vrata in okna. Noben nepovabljen vampir ne bo mogel vstopiti. Že res, da bi jim bila kos, ne glede na to, koliko bi se jih hotelo spraviti na njo, a svoje varnosti ni hotela prepustiti nakljuÄju, sreÄi in zaupanju, da vampirji ne napadajo služabnikov in varovancev drugega vampirja. Vzela je knjigo in se z njo udobno namestila na svoji postelji. Ni je motil zvok zabave iz spodnjega nadstropja. Brez težav se je lahko izkljuÄila iz vrveža okoli nje. Okoli druge ure zjutraj je v mislih ogovorila Coro in se prepriÄala, da niÄesar ne potrebujejo. Zadovoljna z razvojem dogodkov je odÅ¡la spat. Saj ne, da bi res potrebovala spanec, a bilo ji je že rahlo dolgÄas in knjigo je prebrala, rezervne pa ni imela pri roki. Pomislila je, da bi odÅ¡la na sprehod do jase in sama nekaj Äasa sedela na tistem mogoÄnem drevesu, kamor jo je peljal Craig. Toda, ni želela sreÄati kakÅ¡nega vampirja in mu razlagati kaj poÄne. Prav tako, bi ji brez Craigove družbe bilo dolgoÄasno.
Craig se je pred balom za nekaj ur zaprl v svojo sobo. V miru in tiÅ¡ini je ponovno premleval Glennine besede. Moral se je odloÄiti, kaj si želi za prihodnost. Priznal si je, da je resniÄno postal zdolgoÄasen in naveliÄan vsega. Potreboval je spremembo. Potreboval je družbo. Sprijaznil se je z dejstvom, da si mora poiskati življenjsko sopotnico. Zdaj si je moral izbrati, kakÅ¡no si želi. Glenna mu je, tako zatrdno prepriÄana v svoje besede, razložila, da jo bo spoznal, ko bo vedel kaj si želi in kaj iÅ¡Äe. Do sedaj so se vse njene besede uresniÄile oziroma mu je na neÅ¡teto naÄinov dokazala, da ve o Äem govori in on ji je zaÄel slepo verjeti. Sedel je v tiÅ¡ini in premleval, kaj si želi.  DoloÄal je kakÅ¡na mora biti njegova izvoljenka. Nehote je pomislil na svojega angela. Glenna ga je tako pomirjala in napolnjevala z zadovoljstvom. V njeni bližini je lahko bil preprosto on. Poiskati si mora družico, ki bo tako vplivala nanj. Vzel je papir in svinÄnik in zaÄel pisati lastnosti svoje izbranke. Na prvo mesto je napisal, da mora biti zabavna, se znati pogovarjati in hkrati biti umirjena in tiha. Sledila je lastnost, da zna uživati v tiÅ¡ini. Nato si je zaželel osebo, ki se rada sprehaja in uživa v brezdelnem sedenju na drevesu. Seveda mora imeti rada knjige in uživati v branju. Na svoj seznam je zapisal tudi željo po osebi, ki ne bi lovila ljudi, ampak bi se zadovoljila z živalsko krvjo ali krvnimi vreÄkami ÄloveÅ¡ke krvi. Med zahtevami se je naÅ¡la tudi ta, da bi ji bil njegov dom vÅ¡eÄ in bi rada živela tukaj. Dodal je Å¡e nekaj malenkosti in zadovoljno strmel v svoj seznam. Nato ga je poÄasi prebral. Ob vsaki napisani zahtevi je zadovoljno prikimal. Zdaj si je že lažje zamislil življenje v dvoje. Ženska s takimi lastnostmi mu bo v veselje. Na koncu je vseeno žalostno odložil seznam v predal svoje noÄne omarice. Koga je poskuÅ¡al slepiti. Nobena vampirka ne bo mogla zadovoljiti vseh teh zahtev. Preprosto, njegove zahteve so bile vse po vrsti Äisto tuje vampirski vrsti. On je bil izjema. ÄŒeprav je sam bil ravno tak, ni poznal in nikoli ni sliÅ¡al za Å¡e koga svoje vrste s takimi navadami. Zato je tudi priÅ¡lo tako daleÄ, da so morali angeli posredovati in ga reÅ¡iti pred samim seboj. OdloÄen, da bo poiskal vampirko, ki zadovoljuje vsaj dva pogoja z njegovega seznama, se je odpravil priÄakat goste.
Vsi povabljenci so priÅ¡li v roku ene ure. Že iz radovednosti, da si lahko ogledajo njegov dom so se vsi odzvali povabilu. Seveda pa so bili vampirji željni dogajanja in zabav. Vsak izgovor so uporabili, da bi se zabavali. Craig je zadovoljno igral gostitelja, Cora in Clay pa sta mu zvesto pomagala. Prej se Craig ni posvetil pripravam za svoj bal. Sedaj je bil prijetno preseneÄen, tako kot njegovi gostje, kaj vse sta uspeli Glenna in Cora spraviti skupaj. Bal je bil skrbno in do malenkosti dobro naÄrtovan. Odprli sta glasbeno sobo v kateri so plesali in jedilnico spremenili v samopostrežni bife v katerem ni manjkalo ne pijaÄe, ne hrane in drobnih sladkih dobrot. Hodnik med obema prostoroma sta preuredili v manjÅ¡i salon, kjer so se lahko pogovora željni umaknili in poklepetali. Uredili sta tudi teraso pred vhodnimi vrati in osvetlili del vrta. Že res, da nihÄe ni potreboval romantiÄnih luÄk, da bi videl, a s tem sta ustvarili Äudovito atmosfero in vrt ponudili za sprehode, posedanja na dodatnih klopeh, za katere se Craigu niti sanjalo ni, kje sta jih dobili. Spretno sta omejili prostor zabave in njegovo knjižnico, prostore Conoreyevih ter zgornja nadstropja pustili v zasebnosti in stran od dogajanja. Opomnil se je, da se mora po zabavi zahvaliti obema. Spretno se je smukal med gosti in z vsakim kratko pokramljal. Ogledoval si je vse proste vampirke. Kot ga je že Glenna opomnila, so vampirji zaradi svoje narave dobili nadvse privlaÄno zunanjost.
Prav vsaka vampirka je bila sila postavna, privlaÄna in lahko bi rekel, vsaka na svoj naÄin eksotiÄna. Toda vse so mu diÅ¡ale enako in prav nobena ni dodatno pritegnila njegove pozornosti. OdloÄil se je, da ne bo obupal. V svojem poskusu je celo zaplesal. Kot se za gostitelja spodobi ni nobenega plesa plesal dvakrat z isto soplesalko. Presegel je celo svoja priÄakovanja o svojih družabnih veÅ¡Äinah, saj se je veselo pomenkoval in bil nadvse družaben. Imel je svoj cilj in seveda zavedal se je, da bo jutri hiÅ¡a spet tiha in se bo lahko umaknil v svojo samoto. Nocoj bo lahko potrpel. Moral je potrpeti. Prej najde primerno sopotnico za svoj obstoj prej bo lahko zaživel svoje življenje. ReÅ¡il se bo zgovorne Core in ljubeÄe tople Glenne. Bolj se je noÄ preveÅ¡ala v jutro, toliko bolj se je zavedal dejstva, da nobena ni prava. Plesal je in se smehljal, se pogovarjal in spoznaval vampirke. Bolj se je trudil bolj je tihi obup pritiskal na njegova ramena. Postal je napet. Ni se mogel sprostiti. Odplesal je ples, se zahvalil partnerki in se premaknil v družbo k starim družinskim prijateljem. Malo je pokramljal, nato pa se je previdno izmuznil v svojo knjižnico. Nalil si je kozarÄek konjaka, Äeprav ni Äutil prave potrebe po pijaÄi. Obup se je prelevil v jezo. Koga je on tukaj slepil. On ni ljubitelj zabav in vse skupaj mu je že postajalo dolgoÄasno in Äisto nepotrebno.
»Glenna!« je skoraj zavpil v svojim mislih. »Mi mar slediÅ¡ na vsakem koraku. Me opazujeÅ¡, posluÅ¡aÅ¡ in vohuniÅ¡ za menoj?« je nadaljeval v svojem zadirÄnem tonu.
»Ne. NiÄ od tega nisem poÄela. Najprej sem brala in nato sem Å¡la spat. Zbudil si me. Je kaj narobe?« mu je milo in nežno odvrnila, da ga je njena ljubeÄa narava Å¡e bolj spravila v jezo.
»Nobena ni prava. Oziroma, ob nobeni se ne morem sprostiti in se poÄutiti dobro. ObÄutek imam, da vsi vedo kaj poÄnem in me pri tem opazujejo. Toda, ko jih pogledam, vidim, da se vsi zabavajo, zato sem pomislil, da ti vohuniÅ¡ za menoj, mi kukaÅ¡ Äez ramo in dihaÅ¡ za vrat.« ji je kljub nejevolji razložil.
»Ne vohunim za teboj. Nikoli ne bi in Äe že bi, ti tega ne bi opazil ali Äutil. To je tvoje življenje in potrebujeÅ¡ zasebnost, zato sem ti jo pustila.« mu je odvrnila. Malo je pomolÄala in nadaljevala: »MogoÄe tukaj res ni tiste prave zate. Poskusil si, zdaj veÅ¡, da je v tej družbi ni in da je na ta naÄin ne boÅ¡ naÅ¡el. Jutri bomo premislili in se pogovorili, mogoÄe odkrijemo kakÅ¡en drug naÄin, kako boÅ¡ spoznal tisto pravo. Zdaj pa bodi dober gostitelj in pojdi nazaj med svoje goste.«
»Se mi je zdelo, da te bom naÅ¡la tukaj.« je z vrat tiho rekla Cora in mu se nasmehnila. »Zabava je odliÄna, vsi se lepo zabavajo. Å e dolgo se bo govorilo o tebi in tvoji zabavi.« je neumorno nadaljevala Cora. Nato je le opazila bratovo razpoloženje. »Je kaj narobe?«
»Ta zabava je bila neumna zamisel.« je jezno siknil Craig.
»Torej ti nobena od brhkih vampirk ne ustreza? Z Glenno se bova že Å¡e Äesa spomnili in ti poiskali tisto pravo. Nikar ne obupuj.« ga je skuÅ¡ala potolažiti.
Craig je le preteÄe zarenÄal.
»Joj, nikar me nocoj ne omenjaj. Craig vse svoje probleme vali name. Obtožil me je, da vohunim za njim in se zato ne more sprostiti.« je v Corini glavi zazvenel Glennin glas.
»Ups, sem zmotila prepir?« ji je vrnila z vprašanjem.
»Bojim se, da se je res Craig repenÄil name. Nikar ne skrbi, bova že oba preživela. Zdaj pa ga spravi nazaj na zabavo.« ji je vljudno odgovorila.
»Craig, pomiri se in pridi greva nazaj med goste. Vsak Äas bo sonce vzÅ¡lo in veÄina se bo odpravila domov.« ga je poskuÅ¡ala Cora spraviti nazaj na zabavo.
»VeÄina?« je nejeverno vpraÅ¡al Craig.
»Holtnovi bodo ostali na kosilu. So dolgoletni družinski prijatelji, skoraj družina so.« se mu je rahlo nelagodno nasmehnila Cora, saj jih je sama povabila, da Å¡e malo ostanejo. Imeli so sina Mortona in hÄer Meliso. Cora je verjela, da bi Craig in Melisa bila Äudovit par.
Craig je zavil z oÄmi in jezno siknil. V hipu se je pred njim pojavil Glennin obris in v naslednjem hipu je Glenna stala pred njim.
»Naj ti zmasiram ramena in ti povrnem nekaj miru in dobrega razpoloženja.« je prijazno ponudila.
Craig jo je gledal z ubijalskim pogledom.
»Mu lahko popraviÅ¡ razpoloženje?« je vzhiÄeno vpraÅ¡ala Cora. »Prosim, daj!« je nadaljevala ne da bi poÄakala Glennin odgovor.
Glenna je stopila Craigu za hrbet in se nalahno dotaknila njegovih ramen. S krožnimi gibi je nekajkrat zaokrožila po njegovih ramenih in hrbtu, nato se je dotaknila njegovega vratu in spustila roki. »Tako, to bi moralo pomagati.« se je nasmehnila Cori, ji pomežiknila in stopila korak stran od Craiga.
»Ne maram, da tako vplivaš name, a vseeno hvala.« je suho rekel Craig in z roko Glenni vljudno pokazal naj izgine v svoje prostore, Coro pa pospremil nazaj med vampirje.
NoÄ se je že zdavnaj poslovila in tudi jutro se je že prevesilo v poldne, ko so se vampirji poslovili od Craiga. Holtnovi so se že pred Äasom umaknili v knjižnico, kjer jim je Clay delal družbo. Cora ni hotela pustiti brata samega, zato je potrpežljivo in vljudno pospremila goste. Craig, spet prignan na rob potrpežljivosti, je le navidezno zadovoljno kimal. Ko sta zaprla vrata za zadnjim obiskovalcem si je Craig oddahnil. S Coro sta se odpravila v knjižnico. V mislih je sporoÄil Glenni, da je konÄno konec zabave in da so ostali le stari družinski prijatelji, Äeprav je vedel, da je to že sama vedela. V resnici je hotel sliÅ¡ati njen nežni glas, ki ga je pomirjal. Na njegovo sreÄo je bila zelo zgovorna in mu je v kratkem opisala vsa opravila, ki si jih je zadala za ta dan. Globoko je vdihnil zrak in ujel njen nepogreÅ¡ljivi vonj. Bila je v kuhinji, tako kot mu je povedala. Rahlo pomirjen je sledil sestri v knjižnico. Obema je nalil po kozarÄek konjaka in ostalim dolil v kozarÄke, ki so jih že imeli. Opazil je, da so skoraj izpraznili steklenico njegovega najboljÅ¡ega konjaka. NiÄ hudega. Naj si postrežejo in nato po kosilu odidejo.
Vse kar je potreboval je bilo malo miru in tiÅ¡ine. Dan je bil dokaj oblaÄen in gospod in gospa Holton sta se odloÄila, da si pred kosilom privoÅ¡Äita sprehod po njegovem Äudovitem vrtu. Lahkotno sta se podala ven. Craig je gledal za njima. Vsekakor je na njiju gledal kot na svoja starÅ¡a in se pri tem zavedal, da vsi ostali vidijo mlad, postaven in razposajen par. Gospa Holton se je pred leti celo izdajala za sestro dvojÄico svoji hÄerki Melisi. Ob veÄni vampirski mladosti, lepoti in zapeljivosti se je moral nasmehniti. Oddahnil se je, ko je spoznal, da se je Melisa zapletla v pogovor s Coro. OÄitno ji ni bil vÅ¡eÄ, vsaj ne toliko, da bi ga skuÅ¡ala zapeljevati. Cora se je zaman trudila, da bi ju zbližala. Oba sta ostala hladna in nezainteresirana. V knjižnici je tekel moÅ¡ko vampirski pogovor, zato sta Melisa in Cora odÅ¡li na kratek ogled hiÅ¡e. Medtem, ko so se vampirji pomenkovali v knjižnici je Glenna zaÄela pripravljati kosilo in spotoma je pospravila ostanke zabave. PohiÅ¡tvo in ostalo bo vrnila na svoje mesto, ko bodo Å¡e zadnji gostje odÅ¡li. Melisa si je zaželela videti Craigovo zbirko umetnin, Cora ji je želela ustreÄi in jo povabila v najviÅ¡je nadstropje hiÅ¡e. Glenna je sliÅ¡ala njun pogovor in vedela, da sta že v drugem nadstropju v galeriji. Tudi Morton se je odpravil na kratek sprehod. Njega ni zanimala zbirka umetnin in ne urejeni vrtovi. Njega je zanimala Glenna. Odpravil se je v kuhinjo in se nesliÅ¡no naslonil na podboj vrat ter jo opazoval. Seveda ga je zaÄutila, a ni se hotela izdati in predvsem jo je zanimalo kaj ima za bregom. Že ob prvem sreÄanju je o njem dobila slabo mnenje. Nekaj je bilo na njem, kar jo je odbijalo in jo svarilo. ÄŒutila je njegov pogled na sebi. Rahli srh je spolzel po njenem vratu. ÄŒutila je njegov poskus, da bi zapadla pod njegov vpliv. Obrnila se je in ga pogledala, rahlo se mu je nasmehnila in se nato posvetila kosilu.
»Upam, da te ne motim. Malo mi je dolgÄas in sem priÅ¡el pogledat kaj delaÅ¡. Upal sem, da se boÅ¡ želela pogovarjati z menoj.« se ji je priliznjeno nasmehnil in zakorakal proti njej. Naslonil se je na pult le dva koraka stran od nje.
»Ne, ne motiš.  Samo jaz nisem prava družba za nekoga kot si ti.« je rekla z narejeno nedolžno zadrego, kar je samo še bolj godilo njegovemu egu.
»Motiš se. Vesel sem tvoje družbe. Rad bi te spoznal.« je nadaljeval s svojo sladkobno igro. »Že dolgo delaš za Craiga?«
»Ne, tukaj sem kratek Äas, a poznam ga že veliko dlje.« je tiho odvrnila.
»Si zadovoljna tukaj? Mislim, te ni niÄ strah?« ga je zanimalo.
»Zadovoljna sem s svojo službo. Ne bojim se vampirjev, nimam se vas za kaj bati, Äe si to spraÅ¡eval.« mu je kratko razložila.
»Se sploh zavedaš, kako omamno nam dišiš? Ali se zavedaš, kako rad bi te vsaj malo okusil?« je rekel še bolj sladko in jo nalahno pobožal po bradi.
»Verjamem, da vam omamno diÅ¡im. Toda, moja kri ni primerna za vas. Ni dobra.« se mu je razumevajoÄe nasmehnila. Zatrla je odbijajoÄi drget, ki ga je Äutila ob njegovem dotiku.
»Ne govori neumnosti. Tvoja kri je nekaj najboljšega kar lahko okusimo.« se ji je smehljal nazaj.
»Ne. Moja kri ni primerna za vas.« je mirno ponovila svoje besede in se spet posvetila kuhanju.
»Dovoli mi, da te okusim in ti bom potem povedal. Ne bom te poÅ¡kodoval ali Å¡e huje izsuÅ¡il. To sebi ne bi mogel privoÅ¡Äiti, sem gost tukaj. Le kratko bi te okusil. Prosim. Zaupaj mi. Obema bo lepo.« jo je poskuÅ¡al spet hipnotizirati.
ÄŒutila je njegovo veliko potrebo in vedela, da so njegove besede zelo blaga oblika tega kar res Äuti in potrebuje. V sebi se je nasmehnila in v mislih ogovorila svoje tri vampirje, Craiga, Coro in Claya: »Z vaÅ¡im dovoljenjem bi rada dala lekcijo Mortonu. Na vsak naÄin hoÄe poskusit mojo kri. Dovolila mu bom, naj poliže kapljico ali dve. Ne bom ga ubila, a kakÅ¡en teden si bo želel, da bi umrl. Od moje krvi mu bo slabo, da vam tudi opisati ne morem.« Poleg je Å¡e kratko obnovila Mortonov govor.
»Zaradi mene ga lahko tudi ubijeÅ¡. Ne bom žaloval. A vsekakor prideva pogledat kaj poÄneta.« je v njeni glavi zadonel Craigov glas.
»O ne, nikar ne naredi niÄesar predno prideva. To moram videti. Ne pokvari mi užitka. Morton je pravi cepec.« se je takoj odzval tudi Clay.
»Ne bodi sebiÄna, ne moreÅ¡ se samo ti zabavati. PoÄakaj trenutek, prihajava tudi midve.« se je hihitala Cora.
Glenna je Å¡e enkrat poskusila razložiti Mortonu, da je njegov predlog zelo slab in da njena kri ni užitna. Seveda se je potrudila, da so njen glas lahko sliÅ¡ali vsi vampirji. Predvsem ji je Å¡lo, da pogovor sliÅ¡i Melisa in jih kasneje ne obtoži, da so hoteli Å¡kodovati njenemu bratu. Bolj ga je ona prepriÄevala naj odneha od namere, da poskusi njeno kri, bolj je bil Morton zagret. Ker je ravno rezala zelenjavo za solato se je potrudila in urno z nožem zarezala v svoj prst.
»Glej, kaj si naredil! Toliko si me dekoncentriral, da sem se porezala. Že je hotela sama oblizniti kapljico krvi s svojega prsta, ko jo je prijel za zapestje in njeno krvaveÄo roko dvignil k svojemu obrazu. Seveda se je zavedala kako vse skupaj vpliva na vampirja in je mogoÄe v svoji nameri Å¡e malo preveÄ pretiravala, a sam je to hotel. Å e zadnjiÄ ga je opomnila, da mu njena kri ne bo dobro dela in se prepustila neizbežnemu. OÄi so mu rdeÄe žarele, ko jo je pogledal izpod trepalnic in se ji nasmehnil. Nato je poÄasi stegnil svoj jezik in z užitkom polizal kapljico krvi z njenega prsta. Zamižal je in globoko, zadovoljno vdahnil.
»Kaj poÄneÅ¡? Morton, obnaÅ¡aj se!« je z vrat jezno zasikala Melisa. Cora ji je povedala, da Morton nadleguje Glenno v kuhinji, ostalo je lahko sliÅ¡ala sama.
Kot bi ostali ne obstajali, je Morton Å¡e enkrat polizal Glennin prst in Å¡ele nato izpustil njeno dlan. PoÄasi se je obrnil proti ostalim vampirjem. OÄi so mu spet postale ÄloveÅ¡ko rjave. Nasmehnil se je. »Porezala se je. Potratno in nespametno bi bilo pustiti, da si kri spere z rane.« V naslednjem trenutku se je skremžil saj je obÄutil hudo pekoÄo boleÄino v trebuhu.
»Povedala sem ti, da moja kri ni dobra. Nikakor ni primerna za vampirje. Kar nekaj Äasa ti bo slabo.« je nežno odvrnila Glenna in opraviÄujoÄe pogledala Meliso.
Morton je zaÄel hlastati, kot da mu primanjkuje zraka. Seveda za svoj obstoj ni potreboval zraka, saj v resnici vampirji niso dihali, vdihovali so vonjave. Grlo se mu je osuÅ¡ilo in mu žgoÄe utripalo. PoÄutil se je, kot bi nekdo nanj zvalil nekaj tonsko skalo. PoÄasi se je opotekel do stola in sedel. »Umrl bom!« je Å¡epetaje vzkliknil.
»Ne boÅ¡ umrl. Le nekaj dni se boÅ¡ poÄutil grozno. Tole je samo zaÄetek. ÄŒez nekaj ur se bo Å¡ele razvila prava slabost in bo trajala kakÅ¡nih deset dni. SreÄo imaÅ¡, da si polizal majhno, neznatno koliÄino. Saj sem ti povedala.« mu je s skomigom z rameni in opraviÄujoÄim pogledom odvrnila Glenna.
»Res ti je povedala. Toda trmast kot si, si moral z glavo skozi zid. Tepec.« je z glavo zmajevala Melisa. »Spravi se v knjižnico. Poiskat grem starÅ¡a, najbolje bo, da odidemo.« je dodala in odvihrala stran. Clay je soÄutno pomagal Mortonu do knjižnice. Clay nikakor ni hotel pogledati Glenne, Craiga ali Core, saj bi lahko bruhnil v smeh. Craig je gledal Glenno, ki je bila prava podoba nedolžnega angela, ki ni niÄ kriv. Cora se je zamotila z rezanjem zelenjave, pri Äemer se je grizla v spodnjo ustnico in z zadnjimi moÄmi zadrževala smeh.
Craig je vztrajal, da Holtnovi ostanejo na kosilu. Morton je ostal v knjižnici, ostali so se predali Glenninim dobrotam v jedilnici. Craig je ponudil Mortonu eno od svojih krvnih vreÄk, a je Glenna urno pristavila, da je ne bi mogel popiti in tudi, Äe bi lahko spravil nekaj kapljic krvi po grlu, bi vse izbruhal. Na koncu je Craig popustil in odnehal ter opraviÄujoÄe skomignil z rameni proti Holtnovim. Glenna se je Holtnovim opraviÄila za nevÅ¡eÄnosti z Mortonom. Nista ji zamerila, saj jima je Melisa povedala, da si je Morton Äisto sam kriv. Glenna se je zavestno, debelo zlagala, ko je razložila, da je na babiÄino prigovarjanje morala spiti nekakÅ¡en pripravek, ki je njeno kri naredil za nekaj Äasa neužitno vampirjem. Babica jo je hotela zaÅ¡Äititi predno nastopi službo pri Craigu. Craig se je po napornem balu prviÄ zares zabaval. Toda, ker ni želel biti nevljuden do gostov, se je uspeÅ¡no zadrževal. ÄŒez dobro uro so pospremili Å¡e zadnje goste in se Äez Äas, ko so bili prepriÄani, da jih ne morejo veÄ sliÅ¡ati, predali smehu. Glenna je pripravila kavo in se jim pridružila v knjižnici.
»Ne razumem, Äe vaÅ¡a kri tako vpliva na vampirje, zakaj imate tako strupeno kožo, ki stopi naÅ¡e Äekane?« je radovedno vpraÅ¡al Craig in se sproÅ¡Äeno spustil v svoj priljubljen naslanjaÄ.
Glenna je s pogledom preletela vse tri vampirje in se ustavila na Craigu.
»Me resno spraÅ¡ujeÅ¡ ali se norÄujeÅ¡ iz mene?« je nejeverno vpraÅ¡ala.
»Resno te sprašujem!« se je zresnil Craig in vsi trije so jo resno in hkrati radovedno opazovali.
Glenna je spet preletela njihove obraze in se zaÄela smejati. Ni in ni se mogla ustaviti. Med smehom je uspela izdaviti opraviÄilo. ÄŒez nekaj trenutkov je konÄno uspela zatreti smeh. S prsti si je obrisala od smeha solzne oÄi. Zresnila se je. »Se opraviÄujem. Spregledala sem dejstvo, da ste vsi trije rojeni v novem svetu. Zaradi vaÅ¡ega miru vam niso pustili spomine na stari svet. OÄitno ne poznate svojih sposobnosti. VaÅ¡i Äekani so najnevarnejÅ¡e orožje kar jih je kdaj koli obstajalo. Z njimi se hranite, a z njimi lahko tudi razkosate kar koli in kogar koli. Pri ugrizu se iz vaÅ¡ih Äekanov sprosti tekoÄina, najmoÄnejÅ¡i strup, kadar koli ustvarjen. Za ljudi ni poguben. Ljudje zaradi strupa pozabijo kaj se je zgodilo in istoÄasno jim zaceli poÅ¡kodovano kožo, razen kadar jih izsuÅ¡ite, takrat ostanejo neznatne sledi ugriza. Toda, za vsa ostala bitja, je vaÅ¡ strup smrtonosen. V starem svetu ste se tako hitro in tako zlobno razvili, da ste postali najnevarnejÅ¡i plenilci. Niste imeli naravnih sovražnikov in sveta niste hoteli deliti z drugimi bitji. ZaÄeli ste ruÅ¡iti ravnovesje. Edina bitja, ki bi se vam lahko uprla smo angeli. Ustvarjeni smo, da se obranimo pred vami. Pravzaprav, ustvarjeni smo, da noben vampir pri zdravi pameti nikoli ni poskuÅ¡al napasti angela ali mu kakor koli drugaÄe Å¡kodovati. Smo vaÅ¡e nasprotje. Mi smo po naravi ljubeÄa in miroljubna bitja. Nismo hoteli bojev, zato smo naredili vse, da prepreÄimo vojno. Uspelo nam je izgnati vas v svet ljudi. Spet so svetovi v ravnovesju. Vsa bitja so zadovoljna.«
»Če prav razumem, smo najnevarnejša bitja, ki so obsojena na svet ljudi. Ali lahko zapustimo ta svet in odidemo v kakšen drugi svet, tako kot ti?« je radovedno in osuplo hkrati vprašal Clay.
»Bili ste najnevarnejÅ¡a bitja. Zdaj bi spet potrebovali nekaj Äasa, da okrepite svoje sposobnosti, da bi postali najnevarnejÅ¡i. TeoretiÄno bi lahko Å¡li v druge svetove, a praktiÄno vam nikoli ne bomo dovolili, da bi poizkusili. Dokazali ste, kakÅ¡ni ste. To je v vaÅ¡i naravi in proti temu se ne morete boriti. Ne morete se odloÄiti, da boste drugaÄni. Enostavno stvari tako ne potekajo. Ni vam zaupati, zato ste obsojeni na svet ljudi.« je soÄutno odvrnila Glenna.
»Zanimivo.« je prikimala Cora. »Torej, tukaj si, da bi prepreÄila Craigu, da poruÅ¡i ravnovesje ali na nek naÄin pade v tem svetu in preide v kateri drugi.« je logiÄno razmiÅ¡ljala.
Glenna ji je prikimala.
»Kaj bi se zgodilo, Äe ti ne uspe?« je zdaj zanimalo Claya.
»Potem bi se vmeÅ¡ali tisti nad menoj. V najhujÅ¡em primeru, bi oba na nek naÄin umrla. Nobena žrtev ni prevelika, da se ohrani ravnovesje.« je stvarno odvrnila Glenna.
»Potem pa moramo skovati nov naÄrt kako Clayu poiskati družico, saj sem dojela, da je to najlažji naÄin kako vaju ohraniti pri življenju.« je naprej ugotavljala Cora.
»Mislim, da je za zdaj bilo dovolj napetosti in akcije. Predlagam, da si danes vzamemo predah. Jaz bom pospravila hiÅ¡o, vi trije pa se prepustite sproÅ¡Äanju in uživanju. Jutri je nov dan in takrat bomo poiskali novo reÅ¡itev.« je milo predlagala Glenna, saj je Äutila Craigovo napetost.
»Pameten predlog. Potrebujem malo miru.« je skozi zobe siknil Craig. Malo je pomolÄal in nato nadaljeval, saj se je Glenna že odpravila proti vratom: »Vrt mi je vÅ¡eÄ, lahko bi ga pustila takega kot sta ga ustvarili za zabavo. Jaz grem na sprehod in Glenna vesel bom, Äe se mi pridružiÅ¡, hiÅ¡o lahko pospraviÅ¡ tudi jutri.« Iz neznanega vzroka si je zaželel Glennino tiho navzoÄnost. Pomirjala ga je in resniÄno se je rad sprehajal z njo ali le v tiÅ¡ini sedel ob njej.
»Če boste vsi trije poÄakali tukaj, lahko pohiÅ¡tvo v hipu vrnem na svoje mesto. Res, vzelo mi bo samo minuto Äasa. Potem pa grem z veseljem na sprehod.« se je nasmehnila Glenna in jih premerila s pogledom. Samo pokimali so ji. ÄŒutili so kako se je zrak v knjižnici zgostil in tiho zavibriral. V naslednjem trenutku je Glenna odprla vrata: »Opravljeno. Greva?« je pozvala Craiga, ki je v istem trenutku vstal. Potreboval je zrak in obÄutek svobode in miru. Ni Å¡e naredil koraka, ko je pozvonil telefon. Nejevoljno je dvignil sluÅ¡alko.
»Pozdravljen, Craig. Kako tebi podobno, da narediÅ¡ zabavo in naju ne poÄakaÅ¡, da se vrneva in doživiva tvojo prvo zabavo.« ga je ostro okaral mamin glas.
»PaÄ, zabava je bila stvar navdiha in Cora in Glenna sta izkoristili mojo trenutno razpoloženje in takoj organizirali zabavo. ÄŒe bi vaju Äakal, da se vrneta na Irsko, najbrž ne bi bilo zabave. In po pravici povedano, Äe bi bila vidva tukaj potem bi moja zabava trajala nekaj dni. Vidva bi povabila Å¡e kup drugih vampirjev in vsekakor ne bi pustila, da takoj odidejo. To pa bi bilo veÄ, kot sem pripravljen žrtvovati.« se je namrdnil Craig.
Cora je zavila z oÄmi. Vedela je, da sledi muÄno prerekanje. Vsekakor Craig je pravilno predvidel dogodke, Äe bi bila starÅ¡a res tukaj in ni ga mogla obsojati. Le ni mogla razumeti, zakaj je Craig vedno vse povedal boleÄe naravnost in grobo.
»Glede na povabljence, z oÄetom domnevava, da si konÄno zaÄel iskati nevesto. Mar nama nisi mogel namigniti na kaj takega. Grdo je, da to sliÅ¡iva od drugih. Pravzaprav vse sliÅ¡iva le od drugih. Conoreyevih ni na posestvu in ti imaÅ¡ novo, mlado žensko, ki ti streže. Kaj se sploh dogaja. Kdo je ta Glenna? Kar Äez noÄ zaupaÅ¡ neki tujki! Za svoja leta si postal precej nespameten.« je nadaljevala mama, tokrat tudi ona na grob in glasen naÄin.
»Nisem nespameten in dovolj sem star, da o svojem življenju odloÄam sam. Ko vama bom imel kaj povedati, vama bom povedal.« se ni pustil zmesti Craig.
»Torej iÅ¡ÄeÅ¡ nevesto. Kar nekaj primernih poznam. Danes letiva nazaj, oglasila se bova pri tebi in mogoÄe s seboj pripeljala kakÅ¡no gostjo.« je malo bolj nežno oznanila njegova mati.
»Mama, prosim te, res te lepo prosim, nikar ne hodita sem. Dovolj imam vsega živžava, trenutno res nisem zainteresiran za kakršne koli goste. Pustita mi zadihati. Dovolj je, da mi Cora diha za ovratnik in me duši. Ko bom potreboval nasvet glede neveste te bom poklical. Dajte mi vsi mir. Sem sem prišel v želji po miru in tišini, ne prisilite me oditi in se vam vsem izogibati.« je jezno sikal Craig.
»Spet pretiravaš Craig. Ne vem, kaj naj s teboj! Tako težaven si.« je žalostno dahnila mama.
»Pustite me pri miru. Samo to potrebujem. Pozdravi oÄeta. Poklical vaju bom.« je Å¡e dodal Craig in odložil telefon.
»Dovolj je, da mi Cora diha za ovratnik in me duši.« ga je oponašala Cora in ga jezno gledala. Vstala je in si roki naslonila na boke.
»Sem sem priÅ¡el, ker sem hotel mir in tiÅ¡ino. Sama si se povabila. Ni ti mar ali sem vesel tvoje družbe ali ne. Kadar koli se vidiva mi pridigaÅ¡ o moji nedružabnosti. Vedno mi soliÅ¡ pamet in trosiÅ¡ kopico nasvetov za katere te nisem prosil. Moje želje in potrebe ti nikoli niso bile mar. Samo ti moraÅ¡ biti v srediÅ¡Äu pozornosti in vedno mora obveljati tvoja. Ja, dihaÅ¡ mi za ovratnik in me duÅ¡iÅ¡. Svoje težave bi reÅ¡il tudi brez tebe, za pomoÄ sem te prosil, ker bi se v vsakem primeru vmeÅ¡ala. Rad te imam in istoÄasno mi greÅ¡ na živce. NiÄ od tega nisem hotel in za niÄ nisem prosil. Dobil sem presnetega angela na grbo in malo kasneje Å¡e tebe. Tebe lahko vržem ven, a za angela ne vem kako naj ga se reÅ¡im. To je resnica!« je jezno sikal Craig. OÄi so mu skoraj rdeÄe žarele, res je bil na koncu potrpljenja.
»Nekam se zaleti. Živi svoje življenje! Ni mi treba skrbeti za nehvaležnega brata. Namesto, da bi uživala v svojem življenju se obremenjujem s tvojim. NiÄ veÄ.« mu je jezno zasikala nazaj.
»Presneti angel, ti želi pomagati. Sam si kriv, da si se približal temu, da poruÅ¡iÅ¡ ravnovesje, jaz sem tukaj ker te moram vrniti na prava pota. Nisem iskala te naloge, Äisto zadovoljna sem bila v svojem svetu. Zaradi tebe sem tukaj.« mu je nežno poskusila razložiti Glenna. Ni mogla mimo svoje ljubeÄe narave, Äeprav si je želela razjeziti nanj.
»Pa pojdi nazaj v svoj Äarobno lep svet. Povedala si mi kaj se dogaja. Pusti me, da se sam znajdem in vrnem na prava pota. Na vsak naÄin verjameÅ¡, da me bo ljubezen ozdravila. MogoÄe pa reÅ¡itev ni v tem, da si na grbo nakopljem Å¡e eno bitje in z njim delim svoj obstoj. Jaz sem samotar in to mi je vÅ¡eÄ.« je Å¡e vedno jezno sikal nazaj.
»Ravno ta tvoja samotarska narava te je prignala tako daleÄ. Vampirji niste ustvarjeni, da bi obstajali sami.« mu je Å¡e vedno milo odvrnila.
»Vampirji ste taki, vampirji ste ustvarjeni za to in ono, vampirji, vampirji, vampirji.« jo je skuÅ¡al oponaÅ¡ati. »Ta tvoja pamet ti že malo Å¡kodi! Nisi vampirka in niÄ ne veÅ¡ o tem kaj se dogaja v naÅ¡ih glavah. Samo neko neumno teorijo goniÅ¡.«
»Nisem vampirka, a veliko veÄ vem, kot si ti lahko predstavljaÅ¡.« mu je tiho in resno odvrnila.
»Potem pa mi priÄaraj tisto, ki je po tvojem mnenju namenjena meni. ReÅ¡i že to presneto situacijo in se poberi v svoj svet.« jo je izzval.
»Povedala sem ti, da ne vem katera je tvoja izbranka. To moraÅ¡ ti sam odloÄiti. Ko boÅ¡ vedel kakÅ¡no izvoljenko iÅ¡ÄeÅ¡ se bo pojavila. Jaz ne morem ustvariti tvojega življenja.« mu je mirno povedala.
»Torej niÄ ne veÅ¡. PriÅ¡la si se zabavat v ta svet.« je razdraženo sikal.
»Tukaj nisem po spoji volji in želji.« je Glenna ostala mirna.
»Potem pa pojdi nazaj domov in živi po svoji volji in želji!« je ukazal Craig.
Glenna ga je nekaj trenutkov gledala in nato skomignila z rameni. »Prav. Povem ti, navaden tepec si. Zbogom.« Njeno obliÄje se je v hipu spremenilo v prosojni obris, zažarelo v rumeni svetlobi in izginilo.
»Super. Čestitam. Uspel si, da je še angel obupal nad teboj.« je tiho zamrmrala Cora. Obrnila se je na peti in odšla iz sobe. Clay ji je tiho sledil. Odšla sta do svoje sobe. Cora se je utrujeno zgrudila na posteljo.
»Bova odšla?« je tiho vprašal Clay.
»Ne. Ne moreva oditi in ga pustiti samega. Samo držala se bova zase in ostala dokaj neopažena. Če naju bo potreboval, bova tukaj zanj. Vem, vem, nikar mi ne govori, zame bo težko ostati tiho in neopaženo, a veš, da sem sposobna tega.« je milo odvrnila Cora in si obraz pokrila z dlanmi.
Craig se je zgrudil v svoj najljubÅ¡i naslanjaÄ in nemoÄno obsedel. Nekaj trenutkov je Å¡e tiho renÄal, potem se je umiril. Na duÅ¡ek je izpil kozarÄek konjaka. Po kratkem premisleku se je napotil na tisti sprehod. Prav je ravnal, ko je vsem povedal kaj Äuti, se je prepriÄeval. PriÅ¡el je do svojega najljubÅ¡ega drevesa in skoÄil na svojo priljubljeno vejo. Naslonil se je na deblo in zaprl oÄi. Potreboval je mir in tiÅ¡ino. Nekaj trenutkov je brezmiselno sedel in užival v vonju narave. Kaj hitro se je spomnil nekega drugega vonja. Vonja vijolic, sivke in sonca. Vonj gozda ga ni pomiril. Hrepenel je po Glenninem vonju. Sedel je na veji, toda to ga ni pomirilo. Nekaj mu je manjkalo. Po kratkem premisleku si je priznal, da pogreÅ¡a Glennino toplo telo ob sebi. PogreÅ¡al je njene žareÄe in diÅ¡eÄe kodre, ki bi ga žgeÄkali pod brado. Kako neumno od njega. PogreÅ¡al je svojega angela. To ni imelo nobenega smisla. Nejevoljen se je poÄasi odpravil nazaj proti hiÅ¡i. Vedel je, da sta Cora in Clay v njuni najljubÅ¡i sobi. ÄŒeprav si je želel, da bi že odÅ¡la, si je priznal, da ga njuna tiha navzoÄnost ne moti.
OdÅ¡el je v svoj apartma. Skozi hiÅ¡o je zaman poskuÅ¡al ujeti vonj vijolic in sivke. HiÅ¡a je diÅ¡ala po sivki in limonah, toda niti približno ne tako pomirjujoÄe in opojno, kot kadar je bila Glenna kje v bližini. HiÅ¡a je bila tiha in pospravljena. Vse je bilo na svojem mestu in se je Äisto bleÅ¡Äalo. A vseeno ni Äutil prijetne domaÄnosti. Rahlo potrt se je spustil v svoj naslanjaÄ. PosluÅ¡al je in vohal. NiÄ. Glenne ni bilo v bližini. PoÄasi je vstal in odÅ¡el v zgornje nadstropje. ÄŒeprav je vedel, da je ni v sobi je potrkal. Nekaj Äasa je Äakal, nato je vstopil. Soba je bila pospravljena. Nikjer ni bilo nobenih Glenninih sledi. Sedel je na njeno posteljo in v roke vzel njeno blazino. Poduhal jo je. V blazini je ostal rahel, komaj zaznaven Glennin vonj. Dolgo Äasa je sedel z nosom v blazini. Samo duhal je in duhal. Ni mislil. Ni imel o Äem misliti. ÄŒez Äas, se je zavedal, da je resniÄno pregnal svojega angela. Kako neumen je bil. Izrekel je kup besed, ki jih v resnici ni misli. Kar privrele so. Bil je razjarjen. Pogovor z mamo ga je vedno vrgel iz tira. Potreboval je nekoga nad kom se bo znesel. Le zakaj se je moral spraviti na Glenno? Lahko bi se skregal s Coro. Cora ga je razumela. Cora mu ni zamerila trdih besed.
Saj bi mu moralo biti vseeno za Glenno. Pravzaprav bi moral biti vesel, da se jo je reÅ¡il. Pa ni bil. Ne, pogreÅ¡al jo je. Ko je premiÅ¡ljeval o svoji izbranki, jo je nehote ustvaril po Glennini podobi. Nobena vampirka na njegovi zabavi ni bila rdeÄelasa. Zato tudi nobena ni pritegnila njegove pozornosti. Nobena ni nanj delovala tako pomirjujoÄe kot Glenna. Nobena ni bila podobna Glenni. Sama mu je povedala, da je naravno, da se privlaÄita, saj sta dva dela celote. On je bil samotar in vedno in v vsem drugaÄen od drugih vampirjev. Bi lahko bila Glenna njegova usojena družica? Bi to sploh lahko bila? Bi jo smel poljubiti? V njegovih možganih je divjala nevihta vpraÅ¡anj. Ni poznal odgovorov, a vedel je, da si želi Glennino bližino in bolj kot kar koli drugega, si je zdaj želel, poljubiti jo. Upaj je, da se bo v svojem svetu pomirila in se vrnila. Legel je v njeno posteljo in jo Äakal. Do jutra je ležal in strmel v strop. Njeno blazino je moÄno privijal na svoj prsni koÅ¡. Sonce je bilo že visoko na nebu, ko se je sprijaznil, da je Å¡e ni nazaj. Pomisli je, da je spodaj v kuhinji in pripravlja zajtrk ali kuha kavo. Poln upanja se je odpravil v kuhinjo. Že na stopnicah je zavohal moÄan in nepogreÅ¡ljiv vonj kave. Bolj je duhal in bolj se je približeval kuhinji, bolj se je zavedal, da kavo kuha Cora. Potrt je vstopil in tiho zasikal pozdrav. Cora in Clay sta mu odzdravila. Cora mu je brez besed nalila skodelico kave in mu jo potisnila v dlan. Obrnila se je k Clayu in ta je urno vstal. Odpravila sta se proti vhodnim vratom, oÄitno sta želela kavo spiti zunaj na klopi v novo nastalem senÄnem parku, ki ga je ustvarila Glenna.
»Ostanita tukaj. Prosim.« je zamrmral Craig in sedel za mizo.
Cora in Clay sta se spogledala, nasmehnila drug drugemu in sedla poleg Craiga.
»Se je Glenna kaj oglasila?« je potrto vprašal Craig.
»Ne, niÄ.« je mirno odvrnila Cora.
»Moral bi se ji opraviÄiti. Nisem mislil tistega, kar sem ji vrgel v obraz.« je Å¡e bolj potrto nadaljeval Craig.
»Ja, moral bi se ji opraviÄiti. Res si bil pravi tepec. Glenna je Äudovita.« je tiho prikimala Cora.
Glenna se je brezciljno sprehajala po s soncem obsijanem vrtu polnim prelepih cvetic, ki jih ÄloveÅ¡ka domiÅ¡ljija ne bi mogla niti zamisliti. Sedla je na klop in poÄasi vdihovala omamne vonjave. Ljubezen je bilo Äutiti v zraku. Tiho se je prepustila okolju.
»Ne žaluj in ne obremenjuje se. Pravilno si se odloÄila, ko si priÅ¡la domov. Pravilno si se odloÄila, ko si vampirju takoj povedla resnico o sebi in z njim bila to kar v resnici si.« je nežno in ljubeÄe zavibriral glas nadangela, ki je prisedel k njej na klop.
Glenna se mu je nasmehnila. »Trenutno samo sedim in sem, sploh ne premišljujem. Preprosto sem se izklopila in prepustila energijam, ki vladajo tukaj.«
»Vem, ljubica. Vem pa tudi, da si dolgo premiÅ¡ljevala in rahlo bila obupana nad situacijo.« ji je ljubeÄe odvrnil. »Tako, kot sedaj Äutim tvoj mir, tako sem Äutil tudi tvoj nemir. A potrebovala si iskren pogovor sama s seboj. Morala si se spraviti sama s seboj. Le tako boÅ¡ znala nadaljevati. Naloge nisi konÄala in tudi sama veÅ¡, da boÅ¡ morala nekaj narediti. Pravilno razumljena situacija ti bo dala trdno osnovo za nadaljnje odloÄitve.« je dodal in s svojo dlanjo pokril njeno.
»Vem. A trenutno ne vem kako naprej. Upala sem, ko se pomirim, da mi bo kaj koristnega padlo na misel.« je priznala.
»Samo eno ti bom povedal. Kar koli se boÅ¡ odloÄila in kar koli boÅ¡ naredila bo prav, Äe boÅ¡ pri tem posluÅ¡ala svojo intuicijo in svoje srce. Ko se boÅ¡ pripravljena posvetiti vampirju, se vpraÅ¡aj, kaj ti vampir pomeni.« ji je svetoval.
»Saj to je Å¡e najtežje. Ne vem kaj mi pomeni. Pomeni mi veliko. ÄŒudno, a v resnici ga res pogreÅ¡am. Med nama je trdna vez in neustavljiva privlaÄnost. Ob njem ne morem biti nekaj kar nisem. Vem, da sem rojena zaradi njega in to nama daje posebno vez. Ne vem pa zakaj do sedaj nisem Äutila te vezi? Dokler ga nisem spoznala je bil vedno delÄek moje osebnosti. Bil je v nekem temnejÅ¡em kotiÄku srca. Zavedala sem se njegovega obstoja, a niÄ me ni vezalo nanj. Živela sem svoje življenje in bila sreÄna in zadovoljna. Kaj se je zdaj spremenilo?« je radovedno vpraÅ¡ala.
»Prej si samo Äutila njegov obstoj, sedaj je on del tvojega obstoja in ti si postala del njegovega obstoja. Nekatere stvari se dogajajo brez pravega razloga in so samo prehodne narave, nekatere pa imajo svoj globlji namen. Odgovor boÅ¡ naÅ¡la v svojem srcu. Tukaj ti nihÄe ne more pomagati ali ti dati odgovor.« jo je potrepljal po roki in nesliÅ¡no odÅ¡el.
Glenna je obsedela na klopi in spet zaÄela premiÅ¡ljevati o Craigu. Prav Äudno, da je pogreÅ¡ala trmastega, jeznoritega in oÅ¡abnega vampirja. Kot bi ga priklicala, je sliÅ¡ala njegov glas, ki jo je rotil, da se mu oglasi. »Prosim Glenna, moram se ti opraviÄiti. Pretiraval sem. Izrekel sem besede, ki jih ne mislim. Oprosti, Glenna. Prosim, vrni se. Vrni se vsaj toliko, da se ti lahko opraviÄim.«
Sedela je in premiÅ¡ljevala kaj naj naredi. Ni se mogla umiriti, saj je ves Äas v njeni glavi odzvanjal Craigov glas in jo prosil naj se vrne. Na koncu mu je odvrnila, naj jo pusti pri miru, da bo premislila in ko bo pripravljena bo priÅ¡la. Pomagalo je, Craigov žametno zveneÄi glas je potihnil.
Craig je ves žalosten sedel na svojem drevesu. Dan je že pred Äasom ugasnil in noÄ je žarela v vsej svoji moÄi. Craig je bil hvaležen, da ga je Cora pustila pri miru in mu ni pridigala o njegovi neumnosti, tudi nove neveste mu ni iskala. SliÅ¡al je, ko je govorila z mamo in jo prepriÄala naj ga za zdaj pusti pri miru. Toda vse to ni povrnilo njegovega miru. PogreÅ¡al je svojega angela. Ni vedel kaj lahko priÄakuje od nje, a moral jo je Å¡e enkrat videti. Moral ji je priznati svoja Äustva in priznati vse zatajevane strasti, ki so ga vezale na njo. Sedel je z zaprtimi oÄmi in se poskuÅ¡al izklopiti, ni mu povsem uspelo. Znova in znova so se v njegovo prazno glavo vrinili spomini na Glenno. Ponovno je videl in ponovno doživel prav vsako sekundo njunega druženja. ÄŒutil je, da se je zrak okoli njega rahlo zgostil in zavibriral. Zavohal je nepogreÅ¡ljivi vonj vijolic, sivke in sonca. Mislil je, da se mu spet vrivajo spomini. VsakiÄ, ko so priÅ¡li so bili bolj živi. PoÄasi je odprl oÄi in nejeverno pogledal v Glenno, ki je sedela na drugem koncu njegove veje. Pomežiknil je in se spet zazrl v njo. Nato se je nasmehnil: »PriÅ¡la si.« stegnil je roki in jo povabil bližje k sebi. Ni se premaknila. Samo gledala ga je.
»Glenna, prosim, oprosti mi vse nespametne besede. Bil sem jezen in razdražen, ves svoj gnev sem stresel nad teboj. Ne bi smel. Pravzaprav nisem mislil tistega kar sem rekel. PogreÅ¡al sem te. Kot si mi svetovala sem si zamislil svojo izbranko. Pred balom sem si jo zamislil. Å ele zdaj vem, da sem si jo ustvaril Äisto po tvoji podobi. Nobena vampirka ne more imeti tvojih lastnosti in nobena ti ni podobna, zato nobena ni bila prava. In nobena nikoli ne bo prava. Å ele, ko si odÅ¡la sem se zavedal, da si želim tebe. Ne neko drugo, ki ti je podobna, želim si prav tebe. Vem, da je to Äisto noro, saj ne vem kaj ti ÄutiÅ¡ do mene in Å¡e manj vem ali bi ti sploh lahko bila moja izbranka. Prihajava iz razliÄnih svetov, sva dva nasprotujoÄa bitja, a jaz si želim tebe. Le ob tebi sem miren in zadovoljen.« so vrele besede iz njega.
Glenna je sedela in ga opazovala.
»Prosim, Glenna, reci kaj.« jo je moledoval.
Primaknila se je bližje k njemu. »Ne vem kaj naj reÄem. Vem, da naju veže posebna vez. Zaradi tega sva bolj dovzetna drug za drugega. PogreÅ¡ala sem te.«
Potegnil jo je v svoje naroÄje, sedla je, da se je s hrbtom naslonila nanj. Zadovoljen je zakopal svoj obraz v njene kodre. Njen vonj je bil Å¡e boljÅ¡i ,kot se ga je spominjal.
»Bi si želela živeti tukaj z menoj, v tem svetu ljudi, kot mu praviÅ¡? Tudi, Äe ne moreva biti pravi par, bom zadovoljen, Äe bom vedel, da si ob meni.« je tiho zamrmral.
»Si prepriÄan, da sem jaz tista, ki si jo resniÄno želiÅ¡?« je tiho vpraÅ¡ala.
»Seveda sem prepriÄan. Trdno prepriÄan. Ko si odÅ¡la sem spoznal kaj pomeni imeti in izgubiti. PogreÅ¡al sem te, hrepenel po tvojem vonju in buden sanjal tvoj glas.« je energiÄno povedal in jo moÄneje stisnil v svoj objem.
»Potem bom ostala tukaj s teboj.« mu je nežno šepnila.
Å e moÄneje jo je privil v svoj objem. »Te lahko poljubim? Si želiÅ¡ mojega poljuba?«
»Želim si tvojega poljuba. Lahko me poljubiÅ¡. Z menoj lahko doživiÅ¡ vse kar si želiÅ¡, Äe si tega želim tudi sama. Takrat padejo vse obrambe moje narave. Sprejeti moraÅ¡ mojo naravo, tako kot moram jaz sprejeti tvojo naravo.« je uspela dahniti predno jo je obrnil v svojem naroÄju in jo poÄasi in z ljubeznijo, ki jo do sedaj Å¡e ni poznal, poljubil.
»Še nikoli se nisem poljubljala. Nikoli nisem sreÄala nikogar s kom bi se želela poljubljati. Priznam, da je bil najin poljub nekaj najboljÅ¡ega, kar sem kdaj koli doživela.« se je zahihitala.
»Še nikoli nisem poljubljal osebe, ki bi jo ljubil. Ker si ti Äista manifestacija ljubezni je bil najin poljub veliko veÄ, kot sem priÄakoval. Ne poznam besed s katerimi bi ti opisal ta prelepi obÄutek.« ji je resno Å¡epnil nazaj.
Nasmehnila se mu je. Ne samo, ker so ji godile njegove besede. Predvsem zato, ker je njegova avra dobila svetlejÅ¡i odtenek modre in je ob robovih rahlo rumeno žarela. NiÄ mu ni odvrnila, le ponovno mu je ponudila svoje ustnice, roki pa tesno ovila okoli njegovega vratu.
NoÄ se je umaknila jutru, ko sta z roko v roki zakorakala proti hiÅ¡i. Cora je že kuhala kavo. Ko ju je videla se je zadovoljno nasmehnila. »Sem ti povedala, da sta ustvarjena drug za drugega.« je Å¡epnila Clayu, ki se je zadovoljno smehljal.
»Že pred balom si omenila, a morala sta doživeti kar sta doživela, da bi to tudi sama spoznala. Ne vem kako bosta tvoja starÅ¡a sprejela angela za Älana družine?« je v mislih pripomnil, saj se je bal, da bi ga Craig in Glenna sliÅ¡ala.
»Če bo Craig konÄno naÅ¡el svoj mir, jo bosta sprejela z odprtimi rokami. Vsaka družina potrebuje pravega angela, mi smo lahko le hvaležni, da smo ga dobili.« mu je miselno odvrnila Cora in se stisnila v njegov objem. KonÄno zadovoljna, da je tudi njen brat spoznal neverjetno moÄ ljubezni.