Težavna soseda

Simon je stopal proti vhodu v svoj blok in opazoval  poštarja, ki se je ravno mučil z očitno težkim paketom. »Dober dan, Janez.« ga je veselo pozdravil in začel iskati svoje ključe.

»O, dober dan dečko,« se mu je nasmehnil poštar, »ta paket imam za gospodično Katjo Smile. Upam, da je doma.«

»Ja, jaz tudi upam, saj deluje precej težak.« mu je odgovoril Simon medtem, ko je odklepal svoj nabiralnik. Pri tem pa je res  upal, da je njegova nova soseda iz nadstropja doma, za trenutek je pomisli, da bi bilo precej nerodno, če bi poštar prosil njega, da prevzame njen paket. Saj ni imel nič proti, da mu pomaga, a kaj ko s sosedo ni bil v najboljših odnosih. Res, da je nekje njegovih let in nadvse privlačna in postavna, a tudi res, da je precej zoprna in zadirčna gospodična s katero se je že nekajkrat  skregal, dvakrat zaradi njene preglasne muzike in družbe ob sila zgodnjih jutranjih urah in vsaj trikrat zaradi njegovega mačka, ki je rad plezal po balkonu iz njegovega stanovanja k njej. Iz misli na neprijetno lepotico ga je predramil zelo zaspan: »Prosim.«

Poštarju se je kar smejalo, ko ji je rekel: »Paket imam za vas, prosim pridite podpisat.«

»Seveda, takoj bom.« se je slišal odgovor iz domofona. Simon ni imel namena počakati na srečanje s sosedo, zato je nameraval kar se da hitro oditi v svoje stanovanje. Prepričan je bil, da bo potrebovala kar nekaj časa, da pride dol saj je bilo očitno, da jo je poštar zbudil pa čeprav je bila ura že krepko čez eno popoldne in tako karakterna ženska ni mogla pred svet v kakršni koli podobi in brez brezhibne obleke in frizure. Toda ali ni njegovi sosedi ime Tinkara, mu je naenkrat šla misel skozi možgane in še predno je uspel vstopiti v stavbo so se že odprla vrata in ven je stopila njegova soseda. V njo je strmel z rahlo odprtimi usti, saj je bila v pižami potiskani z nagajivimi in duhovitimi motivi ovčke, na nogah je imela šprtne copate, ki si jih je obula kar na boso nogo in to samo zato ker so bile prve pri roki, kratki lasje so ji nagajivo štrleli vsak lasek na svojo stran in ko je stopila na sončno svetlobo je zamežikala in zožila oči, da bi bolje videla.

Tiho je zajecljala: »Dobro jutro ali kar koli že je.« Poštar ji je pomolil list papirja in pokazal kam naj se podpiše nato pa ji z največjim olajšanjem predal težak paket National geographica. Vsaki drugi sosedi bi ponudil svojo pomoč in ji odnesel paket do vrat, a njej ni želel pomagati, zato je prav ne gentlemansko odšel v stavbo medtem, ko je ona imela opravka s poštarjem in pri tem premišljeval, kaj je drugačnega na njej, razen to, da je brez šminke in da je za svoje obnašanje precej vljudno pozdravila. Mogoče se je pa postrigla, je še pomislil nato pa jo pregnal iz svojih misli. Ravno, ko je hotel odkleniti svoja vrata jo je slišal prihajati po stopnišču, zato je želel pohiteti in kot zakleto se mu je zlomil ključ. Ni mogel odpreti svojih vrat, niti ni mogel dobiti zlomljene polovice ven iz ključavnice, jezno je brcnil v vrata.

»Je kaj narobe sosed?« je slišal prijetni, a še vedno rahlo zaspani glas za svojim hrbtom. Naglo se je obrnil v nameri, da ji zabrusi naj se briga zase, saj je bil prepričan, da se zabava na njegov račun, a ko je videl, da je dekle res zaskrbljeno in nič sarkastično je tiho rekel: »Ključ se mi je zlomil.« »Pridite k meni, bom skuhala kavo, medtem pa lahko od mene pokličete koga, ki bo lahko odprl vaša vrata in zamenjal ključavnico.« mu je rekla resno in odšla proti svojim vratom, ter jih pustila odprta na stežaj. Ker ji ni takoj sledil je pokukala  nazaj na hodnik in bolj odločno rekla: »No pridite že, saj vas ne bom ugriznila.« Brez besed ji je sledil v kuhinjo.

Takoj je opazil, da je stanovanje precej bolj svetlo od njegovega in zelo drzno in hkrati udobno in lepo opremljeno. Pokazala mu je na enega od barskih stolčkov, ki so stali pod visokim pultom, ki je ločeval kuhinjo od dnevnega prostora. Na pultu je stal telefon in namignila mu je naj ga kar uporabi medtem, ko bo ona skuhala kavo. Ko je pristavila lonček se je obrnila k svojemu gostu: »Se opravičujem, ne poznava se, jaz sem Katja. Časovna razlika me vedno malo vrže iz tira.« se mu je malo v zadregi nasmehnila in ponudila roko. »Simon.« je tiho odgovoril in pri tem ji ni ušel njegov vprašujoči pogled in zmeden izraz na obrazu. V tistem trenutku je zaropotalo in oba sta se obrnila k okenski polici na kateri se je pretegoval velik perzijski maček, ki je med svojo telovadbo prevrnil svečo s police.

»Vidim, da je moj Tom spet tukaj, se opravičujem.« je rekel in vstal z namenom, da pobere svečo s tal, spomnil se je precej žolčne razprave o tem, da ji preseda ker njegov maček tako rad hodi k njej skozi majhno loputo na balkonskih vratih, ki ji je zapustil prejšnji lastnik, ki je prav tako imel mačka. Pogled se mu je ustavil na posodici z vodo in praznim krožničkom poleg.

»Zjutraj mi ni dovolil spati, zato sem mu dala zajtrk predno sem legla. V hladilniku sem našla samo pašteto, ki mu je šla v slast. Upam, da mi je Tinkara pustila vsaj kavo.« je rekla s strahom  in panično stopila k omarici, da preveri zalogo kave. »Dobro, vsaj kavo imava, res jo potrebujem.« se mu je nasmehnila in ker je še vedno nejeverno strmel v njo je nadaljevala, »sigurno si spoznal mojo sestro dvojčico Tinkaro, včasih je malo naporna.« rahlo se mu je nasmehnila.

»Bi rekel, da jo res poznam.« se je zdaj zasmejal tudi on in kljub pomanjkanju kave in prave koncentracije je morala priznati, da je s svojimi dobrimi 190imi centimetri višine in športno postavo izklesano v fitnesu, prav postaven. Njegov nasmeh je razkril vrsto lepih zob in naredil majhne luknjice na njegovih licih, pri tem pa so mu v zeleno sivih očeh pojavile iskrice, ki so jih vranje črni, rahlo daljši lasje samo še poudarili. Pomislila je, kako bi ga rada ujela v objektiv svojega fotografskega aparata. A še predno sta se lahko bolje spoznala se je oglasil zvonec na vratih  in hišnik je odpeljal Simona s seboj. Hitro se ji je uspel samo še zahvaliti za prijaznost in kavo in predno je zaprla vrata jo je še slišal reči: »Jutri odpotujem naprej, upam, da ti Tinkara ne bo povzročala sitnosti, naslednji mesec se vseli v svoje stanovanje, potem boš imel mir.«

Katja je sedela v čakalnici na Tokijskem letališču in na svojem prenosnem računalniku pregledovala pošto. Kar skremžila se je med branjem sestrinega zadnjega pisma v katerem je tožila na njenega soseda Simona in na to kako je nemogoč in nedružaben moški. V mislih se je zahvalila svoji intuiciji, da je kupila nekaj drobnih daril zanj kot opravičilo za Tinkarino obnašanje. Vidno si je oddahnila, ko je v naslednjem sporočilu prebrala, da ji sestra piše iz svojega stanovanja v katerega se je zjutraj vselila.

Ko je prebrala pošto je imela le še toliko časa pred poletom, da je uredila svoje fotografije in jih po e-mailu poslal v uredništvo National geographica,  za katerega je kot fotograf in občasni fotoreporter delala že dve leti. Pospravila je svoj računalnik in rahlo pocukala svojega stanovskega kolega Craiga s katerim sta bila na skupni nalogi, ki je mirno spal v sedežu poleg. Na letalu ni mogla spati, zato je brala, ogledala si je en film in premlela vse nevšečnosti, ki jo čakajo ker bo spet spala cel dan. A kaj, ko je bilo njeno telo tako, da je med poleti redko lahko spala in potem so bile še vse časovne razlike in včasih se ji je zgodilo, da ni spala po 30 ur ali več in ko je na koncu le prišla domov, je padla kot pokošena. Misli so ji tudi odšle k postavnemu sosedu, ki je vsekakor bil v vojni s Tinkaro. Potrudila se je, da je misli obrnila drugam. S Simonom, Tinkaro in Tomom, ki je raje imel njeno stanovanje kot Simonovo se bo ubadala jutri, ko se naspi.

Ko je Simon stopil pred svoj stanovanjski blok, ga je poštar Janez veselo pozdravil. Spet je v roki imel paket National geographica: »Srečo imam tvoja soseda je doma, prihaja po paket.« mu je uspelo reči predno je skozi vhod prišla Katja z razmršenimi lasmi v pižami z majhnimi opicami in natikačih s svojim že malo standardnim: »Dobro jutro ali kar koli že je.« Oba moška je pogledala izpod rahlo priprtih vek in se Simonu bežno nasmehnila. Tokrat ji je vzel paket iz rok in ji ga odnesel do stanovanja. Še zaspano ga je povabila na kavo. »Saj greš lahko nazaj spat.« je odvrnil, kljub želji da sprejme povabilo in preživi nekaj časa z njo, o čemur je sanjaril prejšnja dva tedna, ko je ni bilo.

»Ne, konec je z mojim spanjem, zdaj sem že budna in bolje bo, da vstanem.«  mu je rekla zapeljivo, čeprav se tega ni zavedala.

»No, potem pa grem na eno kavo, če mi zaupaš, kaj dobivaš od Nacional geographica.« je pogledal paket v svojih rokah.

»Ah to, delam za njih pa mi pošiljajo izdelane fotografije in članke za moj arhiv.« je rekla in že začela natakati vodo v lonček. Na pult je položila tri skodelice in v krožniček nalila nekaj mleka za Toma. Stopila je do vrat sosednje sobe in glasno rekla: »Craig, koffe.«

Simonu se je porušil svet, on je sanjaril o njej ona pa je imela nekoga. Predvideval je, da je Craig njen fant in da sta noč preživela skupaj. Bil je lepo vzgojen in se je potrudil in ostal na kavi ter vljudno izmenjal nekaj besed tudi s Craigom.

Simon je bil zelo razočaran in se je vrgel v delo in naslednji dan se je bolj zadržal v fitnesu, nato pa še odšel s kolegi na pijačo. Zvečer je v svojem nabiralniku našel pismo s ključem in sporočilom. Razgrnil je svetlo rumen papir in začel brati.

»Žal te nisem nič videla, zato ti takole puščam ključ svojega stanovanja. Žal mi še ni uspelo popraviti tiste lopute na vratih, zato bi se znal tvoj Tom zapreti v stanovanje, bojim se, da ne bi mogel ven in ker mene ne bo dobrih deset dni, ti puščam ključ. Na pultu boš našel tudi darilno vrečko, ki je zate, kot opravičilo za Tinkarino obnašanje. Se vidiva, ko se vrnem. Adijo K.«

»Ja, pa kaj še!« si je rekel, »prav dovolj imam teh sester.« Toda, ko Toma zvečer ni bilo nikjer in ko ga je zaman klical je vseeno vzel ključ in se odpravil v sosednje stanovanje. Prižgal je luč in brez premišljevanja stopil naprej. Tom se ga je razveselil in se mu podrgnil ob nogi. Sveče so bile spet na tleh zato je stopil in jih pobral. Na pultu je res stala vrečka in poleg vizitka z njegovim imenom in pripis: »Hvala za potrpežljivost.«, a še preden je pokukal v vrečko je sedaj prvič opazil še ena vrata. Mar ima Katja eno sobo več, ga je spreletelo in ker ni mogel skriti radovednosti je pokukal v sobo za skrivnostnimi vrati, ki so bila le rahlo priprta. Z občudovanjem je strmel v spalnico, ki je bila tipično ženska. V sobi je kraljevala ogromna postelja in čez celo steno je stala vgradna omara, pod oknom je bil predalnik na katerem je bilo vsaj ducat uokvirjenih fotografij Katjine družine in prijateljev. Takoj je opazil, da nikjer ni Craigove fotografije in prav tako ni mogel reči, da kje vidi potencialnega fanta svoje lepe sosede.

Mogoče pa res nimata s Craigom nič, ga je spreletelo in avtomatično se je odpravil proti sobi iz katere je prejšnje jutro prišel moški, ki ga je spravil v slabo voljo. Vrata sobe so bila na stežaj odprta, tako, da ni imel slabe vesti, da ravno vdira  v njeno zasebnost. Očitno je bila to njena delovna soba saj je pod oknom stala ogromna miza prepolna raznorazne računalniške in fotografske opreme. Tudi omara, ki se je šibila pod knjigami, revijami in fascikli je očitno bila narejena po meri, tako kot večina njenega pohištva. Na drugem koncu je stal preprost kavč in  na njem zložena posteljnina, kar je bil dokaz, da je nekdo tukaj prespal. Kamen se mu je odvalil s srca in šele, ko se mu je Tom ponovno podrgnil ob nogo se je zavedal, da že vse preveč časa raziskuje njeno stanovanje. Vzel je mačka v naročje in z drugo roko vzel svojo vrečko s pulta ter odšel domov. Še z mačkom v naročju je sedel pred svoj računalnik in v internetni brskalnik odtipkal njeno ime in priimek. Vse v upanju, da bi morebiti na internetu našel kaj o ženski, ki ga je tako očarala. Šele, ko je začutil žejo je pogledal na uro in skoraj ni mogel verjeti svojim očem, da je več kot dve uri brskal po sosedinih podatkih, slikah in reportažah. Še bolj očaran kot prej se je prisilil, da je odšel v posteljo saj je zjutraj imel zgodaj službo. Tudi ponoči mu ni šla iz glave in obljubil si je, da jo bo poskusil očarati in dobiti za svojo.

Simon ni vedel kam je šla Katja in še manj kdaj točno se vrne, zato je bil ves čas na trnih. Vsak večer je moral po Toma v njeno stanovanje in tam se je počutil že tako domače, bil je navdušen nad drobnimi spominki, slikami in kipci, ki so krasili njeno stanovanje in jih je očitno prinesla s svojih potovanj. Malo ji je zavidal, da toliko potuje in da je videla že skoraj ves svet. Ob tem se je počutil slabo, saj ni vedel s čim bi jo lahko očaral in ji priredil kaj nepozabnega. Nekega večera, ko se je ravno odpravil po Toma, je prišla. Še predno je lahko odklenil njena vrata jo je slišal za svojim hrbtom.

»Kako lepo je spet videti znan obraz.« je rekla veselo. Obrnil se je in se ji iskreno nasmehnil: »Tudi tebe je lepo videti, ti pomagam?« je pokimal proti njeni prtljagi, ki jo je bilo kar nekaj.

»Samo vrata mi odpri, hvala.« Prerinila se je mimo njega in vse odložila na bližnjo sedežno ter se sklonila in pobožala mačka, ki je takoj pritekel k njej, kot bi Simona ne poznal. »Tako sem žejna, a bojim se, da poleg navadne vode nimam nič, zadnjič nisem imela časa za trgovino in nakupe.« ga je opravičujoče pogledala.

»Jaz imam kar dobro založen hladilnik, pa tudi večerjal še nisem. Pridi, zdaj sem jaz na vrsti za gostoljubje.« jo je povabil k sebi. Nekaj časa ga je opazovala nato pa nagajivo rekla: »Prav sprejmem vse ponujeno, samo skočim pod tuš in pridem.«

»Zmenjeno, bom vse pripravil.« obrnil se je proti vratom in nato čez ramo dodal, »očitno te ima Tom zelo rad in ne misli iti z menoj, pripelji ga, ko boš prišla.«

»Ni problema, saj je itak že napol moj maček in tudi jaz imam rada njega, ne obremenjuj se.«

Čez slabe pol ure je z mačkom v naročju pozvonila. Ko ji je odprl se mu je zapeljivo nasmehnila: »Pa sva prišla.«

»Seveda, kar naprej, dobrodošla pri meni. Počuti se kot doma.« ji je odgovoril nato pa hitro stopil nazaj v kuhinjo in dokončal večerjo. Mizo je že medtem pogrnil in pripravil. »Kaj boš spila, kakšen sok, imam tudi belo in rdeče vino pa pivo?« je vprašal medtem, ko je obračal meso v ponvi.

»Pivo bo v redu.« je rekla in iz sklede vzela košček narezane paprike, ki je bila pripravljena za solato. »Mmm, tole pa lepo diši in sploh nisem čutila lakote, dokler nisem tole zavohala. Hvala, Simon.«

»Malenkost, kot boš opazila je Tom pojedel skoraj celo vrečko briketov, ki si mu jo pripravila, mislim, da je to najmanj, kar lahko naredim in ti vrnem tvojo dobroto. In hvala za darilo res mi je všeč.« jo je iskreno in z občudovanjem gledal, ko si je postregla s še enim koščkom paprike.

»Poznam Tinkaro in z ničemur se ti ne bi mogla opravičiti za njeno obnašanje.« je bila resna.

Simon pa jo je samo gledal, nekaj na njej je bilo tako privlačno in seksi in še bolj si jo je poželel. Tvegal je vse ko je rekel: »Tinkara je res posebna in nikakor se ne marava, zato pa si mi ti toliko bolj všeč. Pravzaprav me privlačiš bolj kot bi smela.«

Njuna pogleda sta ostala prikovana skupaj, ko je tiho zašepetala: »Tudi ti si meni resnično všeč.«

Simon je še ugasnil ogenj pod ponvijo in se ji počasi približal. Nekaj trenutkov sta se nemo gledala nato pa so se njune ustnice počasi združile v eno. Zunaj se je spustila temna noč in le nekaj zvezd je osvetljevala nebo, a ona dva tega nista opazila, tako kot nista opazila mačka, ki se je smukal okoli njunih nog. Pomembna sta bila le ona dva in občutek, ki jima je bil skupen. Občutek pripadnosti, vznemirjenosti in poželenja.