Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Sep 26, 2012

Objavil/a in Domišljija in fantazija

V naročju vampirja



ugriz-vampirjaUGRIZ ✦
» Kdo si je izmislil trapaste zabave ob jezerih?« sem se pritoževala.  »Sama si hotela priti sem.« je dejala Ronnie.

»Mi je že žal.« sem rekla. Pogledala sem proti kupici ljudi, ki so se zabavali, pili, se mečkali in počeli ostale reči, ki pač sodijo k zabavam. »Kaj pa če bi odšli?« sem ji predlagala. »No sliši se v redu, ampak ne želim oditi brez Taya.« je rekla. »Zaljubljenka.« sem ji očitala. »Veš, težko je dobiti tako popularnega fanta.« mi je rekla. Zavzdihnila sem. »Lisa resno potrebuješ fanta.« mi je rekla. »Pozabi.« sem jezno odgovorila. »Boš nuna ali kaj?« »Tudi to je možno.« sem ji jezno zabičala. »K Tayu grem, ti pa kar pojdi domov.« mi je rekla. Jezno sem se obrnila ter odšla. Korakala sem po gozdni potki, le ta je vodila do parkirišča. »Presneta zaljubljenka.« sem se jezila. »Le njega vidi.« Kako sem bila jezna nanjo. Še to je povzročila, da se pogovarjam sama s sabo. Nekaj sem zaslišala. Ozrla sem se naokoli. Postalo me je strah. Pogledala sem v nebo. »Polna luna.« sem dahnila. Zaslišala sem nekakšno šumenje. Postajalo je vse glasnejše. Približevalo se mi je. Pričela sem teči. Sledilo mi je. Bilo je hitro. Obrnila sem se. Izginilo je. Oddahnila sem si. Nato pa sem se obrila in zagledala obraz. Dolgi zobje, žareče oči. Nato sem zaslišala kričanje-svoje kričanje. Kmalu za tem pa sem začutila strašansko bolečino, ki ji ni bilo konca.
Prebudilo me je sonce. Nisem vedela kje sem. Zagledala sem  čudne cevke. Hotela sem izvedeti kam vodijo. Ugotovila sem, da vodijo v mojo žilo. Po cevkah je  bila čudna rdeča snov. Kri. Zagledala sem še eno cevko. Tekočine v njej nisem prepoznala. Kmalu sem ob sebi zagledala medicinsko sestro. »Kako ti je ime?« me je vprašala. »Lisa.« sem ji rekla. »Dobro, da nisi dobila pretresa možganov.« mi je rekla. »Oprostite, ampak kaj se je zgodilo?« me je strašansko zanimalo. »Bila si na zabavi in potim si pada v gozdu. Sem sta te prinesla Ronnie in Tay.« mi je povedala. Ostala sem tiho. Nekaj pa mi ni bilo jasno. Kako sta me lahko sem prinesla onadva? »Si lačna?« je zanimalo medicinsko sestro? »Da.« sem ji rekla. Nasmehnila se mi je. »Prav, prinesla ti bom nekaj.« mi je rekla. Odšla je. Ostala sem sama. Vstala sem iz postelje. In odšla na stranišče. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem bleda. Imela sem ogromne podočnjake. Ti so me zmotili, ampak nekaj na mojem vratu me je zmotilo še bolj. Bil je obliž. Le kaj se skriva pod njim? Počasi sem segla do njega in ga odstranila. Rana je bila podobna ugrizu. Poskušala sem se spomniti. Gozd, luna, zobje, oči in krik. Ujemalo se je. Ugotovila sem kaj me je ugriznilo. Nisem več dvomila v to. Bil je VAMPIR.!

2. POGLAVJE-NEMIR ✦
»Lisa.« sem zaslišala znan glas. Bila je mami. Moja preljuba mami. »Mami.« sem vzkliknila. Iz kopalnice sem brž pritekla nazaj v sobo. Vrgla sem se ji okoli vratu. »Lisa, ljubica. Si dobro?« jo je zanimalo. »Da.« sem ji rekla. Mislim, da ji bom moje spoznanje o vampirju kar zamolčala. »Veš kako naju je z očkom skrbelo.« mi je rekla. »Kje je oči?« sem jo vprašala. »Pri zdravniku ureja, da te bodo danes spustili domov.« mi je pojasnila. Zvrtelo se mi je. Mami me je prijela. »Lisa, kaj ti je?« je vprašala zelo zaskrbljeno.  »Nič.« sem ji rekla. »Ne laži mi.« »Samo zvrtelo se mi je.« sem rekla. Pomagala mi je, da sem sedla na posteljo. »Po medicinsko sestro grem.« mi je rekla. Zopet sem ostala sama.
Ležala sem na postelji. Okno je bilo odprto. Videla sem, da je vreme zelo kujavo sicer se je malo prikazovalo sonce, ki me je prebudilo. Značilno aprilsko vreme. Pogledala sem proti vratom, saj sem zaslišala korake. Ne vem zakaj mi je pogled pobegnil nazaj k oknu. Takrat sem zopet zagledala tisto, kar me je preganjalo. Sedaj sem ga videla bolje. Fant je imel leto ali dve več od mene, njegovi lasje so bili rahlo razmršeni. Obraz je bil bled in oči so bile bakrene. Gledal me je tako zaskrbljeno, ali pa ne. Gleda me je poželjivo. Mu je moja kri teknila? Me bo zopet ugriznil? Moje srce je podivjalo, dihanje je postalo globlje, moje misli pa so ves čas vzklikale: UGRIZNIL TE BO! Gledala sva se. Drug drugemu sva si zrla v oči. V mojih očeh je bil nedvomno strah. Nekdo je stopil v sobo. Bili so mami, oči in zdravnik. Pogovarjali so se.  »Lisa, starša te bosta odpeljala domov.« mi je rekel zdravnik. Prikimala sem. »Dal sem ti tudi zdravila, ki jih moraš jesti vsak dan, ostala navodila pa bom povedal tvoji mami.« mi je prijazno rekel. Obrnil se je k mami, svoj pogled pa sme usmerila proti oknu. Ni ga bilo več tam.
»Imaš vse?« je zanimalo mami. »Da.« sem ji odgovorila. »Potem pa gremo domov.« je rekel oči. Korakali smo po dolgem hodniku. Bil je polen pacientov, zdravnikov in medicinskih sester.  Končno smo prišli do izhoda. Zadihala sem svež zrak, nato pa sem zaslišala ropot. Iz torbice mi je padel telefon. »Prekleto.« sem zamomljala. Moj iPhone. Še dobro, da je bil v torbici. Hitro sem ga pobrala. V bližnjem grmu se je nekaj premaknilo. Prestrašila sem. Mislila sem, da je on. Pričela sem trepetati. »Lisa, si dobro?« je zanimalo mami. »Potrebujem počitek.« sem ji rekla. Pomagala mi je vstati. Nežno mi je pomagala, da sem sedla na zadnji sedež. Hitro sem zaspala. Hodila sem po pokopališču. Okoli mene je hodila temna, gosta megla. Zagledala sem ga. Zopet me je ugriznil. Prebudilo me je moje kričanje. »Ljubica, kaj ti je?« me je zaskrbljeno gledala mama. »Mora.« sem ji vsa zadihana rekla. Zavili smo na dovoz naše hiše. Mami me je pospremila v sobo, tam pa me pustila samo. Legla sem na posteljo in premišljevala o njem. O vampirju. V mojih mislih je vladala zmeda, nemir. Moje srce pa je na misel o njem pričelo razbijati, kot noro.

3. POGLAVJE-STRAH✦
Nekaj je zaropotalo. V trenutku sem se prebudila iz nežnega spanca. Prestrašila sem se. Srce mi je zopet pričelo biti kot noro. Bilo me je strah, kot otroka, ki se boji poletne nevihte. Prižgala sem luč. Zagledala sem postavo ob moji postelji. V stotinki sekunde pa je izginila. Vstala sem iz postelje. Odprla sem vrata in odkorakala na hodnik. V hiši je vladala smrtna tišina, dokler nisem zaslišala hrupa v spalnici mojih staršev. Tam sem zagledala Njega-VAMPRIJA. Izsesaval je je življenje iz moje mame. hotel je čisto vsako kapljo njene krvi.  Pogledala sem proti postelji. Na njej je ležal moj oče. Nemo je opazoval dogajanje. Videla sem, da ima pregrizen vrat. »Zakaj?« sem ga vprašala. Zlobno se mi je nasmehnil in se mi v hipu približal. Svoje podočnike je zasadil v moj vrat. Pričela sem kričati. Kričati!
Prebudila sem se.  Zopet nočne more. Bila sem vsa plotna, mokra in prestrašena. Bilo je jutro. Nežno sonce je pošiljajo svoje žarke v mojo sobo. »Dan,« sem tiho dahnila. Odločila sem se, da bom stvari prišla do dna. V roke sem vzela svoje prenosnika. V gospoda googla pa sem vpisala »Miti in resnice o vampirjih« Prvi zadetek.  Bil mi je všeč. Na hitro sem preletela močneje označene besede. » Leseni kol v srce ubije vampirja. Sveža trupla-vampirski pleni. Podočniki-so bolj razviti od človeških. Vampirji nimajo odeva v ogledalu. Alergični so na česen in svetlobe ne marajo. Posvečeni prostori so zanje lahko usodni ter njihov sovražnik je križ.  In njihova hrana-KRI. Nekaj mi ni bilo jasno. Kako se lahko vampir, ki me straši premika po soncu? Na to vprašanje nisem znala odgovoriti. Česen, križ in posvečena voda me bojo ohranjali varno. Premišljevala sem kako bi starša prepričala, da naj imata pri sebi vedno nekaj od tega. Posvetilo se mi je. Pred nekaj leti sem od babice dobila škatlico in v njej so svetinjice-to so obeski na katerih je največkrat uprizorjena Marija. Če jih pomočim v posvečeno vodo v cerkvi in če jih bosta imela na ogrlici oz. zapestnici ali pa tudi v denarnici jima ne bo nič. Hitro sem začela iskati škatlico. Našla sem jo. Bila je v posteljnem predalu. Na hitro sem se oblekla. Majica, jeans hlače in balerinke. Okoli vratu pa sem si navezala ruto. Hotela sem prekriti ugriz. Lase sem si le počesala. V roke sem vzela torbico in se brž odpravila v cerkev. K sreči ni bila daleč. Vsak korak, ki sem ga naredila je pomenil, da me lahko napade. Zagledala sme cerkev. Hitro sem tekla do nje. Vsa zadihana sem stopila notri. Občutila sem varnost. »Varna sem,« sem rekla. V cerkvi ni bilo nikogar. Svetinjice sem namočila v vodo. »Posvečena so.« Zaslišala sem glas. Obrnila sem se. Srce mi je pričelo močno biti. Oddahnila sem si, saj je pred mano stal duhovnik. »Oprosti, nisem te hotel prestrašiti,« je rekel. »Ni problema.« »Lisa si, mar ne?« Me je poznal? »Da,« sem nežno odgovorila. »Nekaj se bo spremenilo in ti to veš, on to ve.« Ni mi bilo jasno. »Ne razumem, mi lahko pojasnite,« sem ga prosila. »Bog ne verjame točno v to. Hudič je prvotna podoba, a tudi Bog se moti.« Govoril je tako drugače, zmedeno. Zopet se je v meni prižgal strah. »Pa posvečeno pomaga?« »Pomaga,« je rekel nato pa odšel.

4. POGLAVJE-PRESENEČENJE✦
»Lisa, kje si bila?« Mami je vsa zaskrbljena stala pred vrati. »Po nekaj sem šla.« »Ne bi smela vstati iz postelje,« je rekla. »Oprosti.« Nisem želela, da bi jo tako skrbelo. Zardi mene je  odpovedala kopico sestankov. Mami je uspešna odvetnica nekega velikega podjetja. Ampak ni takšna kot ostali, ki ne najdejo časa za družino. Njej sem na prvem mestu jaz.  »Mami nekaj imam zate,« sem ji rekla. Presenečeno me je pogledala, ko sem iz torbice vzela ogrlico s svetinjico. »Lisa?« Ni ji  bilo jasno kdaj sem postala verna. »Darilo, mami prosim vedno jo nosi. Zame. Prosim.« Nasmehnila se mi je in si jo nežno zapela okoli vratu. Objela me je in poljubila na čelo. »Hvala,« je rekla. V njenih očeh so se nabrale solze. »Ne joči.« Nasmehnili sva se. Po stopnicah je pritekel oči. »Lisa, kje si bila?« Tudi on je bil ves paničen. »Hm.. Oprosti.« »Darilo nama je prinesla,« je rekla mami. Pogledal me je. Njemu sem dala zapestnico in na njej svetinjico. »Prosim vedno jo nosi. Tudi ponoči. Prosim.« Tudi on me je objel, zapestnico pa si je hitro nataknil na roko.
»Boš šla jutri v šolo?« Zaslišala sem materin glas. »Smem?« »Seveda, ampak boš po tem ko pomijeva posodo šla malce napisati nalogo in podobno?« Mami želi biti prepričana v vse. »Še vprašaš,« sem ji odgovorila in pomežiknila. »Potem pa kar pojdi, bom že sama dokončala.« Ubogala sem jo. Nisem imela ravno veliko dela. Sem tretji letnik gimnazije. Na pisalno mizo sem zložila učbenike in zvezke. Pričela sem z reševanjem matematičnih in kemičnih nalog. Hitro sem bila gotova, saj mi šola nikoli ni povzročala preglavic. To mi je bilo všeč. Vsi učitelji so me imeli radi in po končani srednji šoli se bom lahko vpisala v medicino. O tem sanjam že od vrtca dalje. Nekdo je potrkal na vrata. »Lisa, pojdi počasi spat.« Bil je oči. »Prav. Reci mamici lahko noč.« »Nočko Lisa.« Zaprl je vrata. Zvezke sem pospravila v torbo, sama pa sem se spravila v pižamo in skočila v posteljo. Upala sem, da se mi ne bo sanjalo o njem.
»Drrrriiiin, driiinn…« Glas budilke. Končno sem se naspala. Brez nočnih mor. Uredila sem se. Čisto preprosta oblačila. Hlače, majica, čevlji in seveda ruta. Lase sem si spela v čop in na ustnice nanesla malo glosa. Pograbila sem torbo in odkorakala dol. Oči in mami sta že odšla v službo. V kozarec sem si nalila kozarec mrzlega mleka in pojedla banano. Po končanem zajtrku pa sem se napotila v šolo. Hodila sem po pločniku. Sonce je nežno sijalo, kar je bilo zelo prijetno. Kmalu sem prišla do šole. Vsi so se obračani za mano. Zakaj že? Nisem posebno priljubljena. Nekaj so šušljali. Mogoče o moji nesreči, ali pa o tem kako sem oblečena. Nisem se zmenila zanje. »Lisa, si že v šoli?« Zaslišala sem glas svoje prijateljice. Ronnie. »Ne, da se mi poležavati doma.« »Aha. Torej si bolje?« Kako je radovedna. »Mnogo, hvala.« »Lisa, žal mi je za tisti večer.« Ji je bilo res žal? Ničesar nisem rekla, saj je zvonilo. Zaprla sem vrata omarice in odšla k prvi uri. V razred je prišla naša razredničarka-ga. Hollywood. »Pozdravljeni. Za vas imam dve novici. Prva je, da gremo konec tedna na ekskurzijo. Druga pa, da ste dobili novega učenca. Ime mu je Demetri di Thron.« Drugi del sem preslišala, ker mi je na tla padlo pisalo. »Torej,« je nadaljevala razredničarka. »lepo, ga sprejmite medse.« Odšla je. »Poišči si prostor,« mu je naročil profesor kemije. Šel je mimo mene. Pogledala sem ga. Zastal mi je dih. To je on!

5. POGLAVJE- TREPET ✦
Bil je vampir, ki me je ugriznil. Opazil je moj pogled. Pogledal me je. V njegovih očeh sem zagledala žalost. Kaj? Žalost? Je žalosten, ker me ni ubil? Ali pa ker me ne bo mogel več gristi, saj imam okoli vratu posvečeno ogrlico? Usedel se je klop za mano. Zakaj je morala biti prazna? Celo uro se nisem mogla zbrati. Strah me je bilo kaj bo storil, kakšne namene ima in zakaj je tukaj? Toliko vprašanj, a nobenega odgovora. Obrnila sem se nazaj. Nekaj je pisal. Pogledal me je. Njegove oči so bile bronaste-takšne kot se jih spomnim. Kako jih je razbarval? Ko me je ugriznil so bile rdeče. Namenil mi je rahel nasmeh. Hitro sem se obrnila. Srce mi je zopet močno bilo. Mislim, da me bo kmalu zadela kap. Profesor je razlagal o hidrolizi. Na kaj razpade maščoba? Na alkohol glicerol in kislino. In kaj sploh je hidroliza? Je razcep snovi s pomočjo vode. To res ni tako težko. Kemija mi je pač všeč.  Zazvonilo je. Odmor. Pospravila sem stvari in se napotila iz razreda. Hotela sem čim prej oditi, da ne bi srečala Demetrija.
Odpravila sem se proti omarici. Iz nje sem vzela zvezke za naslednji predmet. Angleščina. »Lisa.« Prestrašila sem se. Zvezki so mi padli iz rok. Vedela sem, da za mano stoji on. Počepnila sem, da bi zvezke pobrala, a on jih je že držal v naročju. »H-h-hvala,« nekako mi je le uspelo izreči zahvalo. Vzela sem zvezke in pri tem pazila, da se ga ne bi dotaknila. »Saj ne grizem.« »O pa še kako grizeš,« sem rekla potihoma. »Ne, poslušati me boš morala.« »Ne bom te. Ugriznil si me. Povzročaš mi nočne more in sedaj si tukaj. Hranil se boš z najstnicami in oprezal za mano, tako, da me bo do konca življenja strah stopiti iz sobe ali pa me bo prej kap.« Opazila sem njegov izraz. Vse kar sem mu zmetala v obraz ga je prizadelo. Ne, ni ga. Ne more ga. Oni se izklopijo oz. izklopijo čustva. »Lisa, prosim,« je moledoval. »Ne!« Moj glas je bil odločen. Obrnila sem se odkorakala proč. Hotela sem zaviti v razred, a me je nekdo prijel za roko in me potegnil v moško stranišče. »Če ne gre zlepa, gre pa z grda.« Zopet on. Sovražim ga. »Spusti me,« sem me upirala. »Lisa Ronald, poslušaj me!« Povzdignil je glas. Prestrašila sem se. »Boli me.« Močno me je držal za roko. Opazil je kam gledam. »Oh, oprosti.« Nežno me je spustil. »Obljubi, da mi ne boš ušla,« je rekel preden je njegov prijem popustil do konca. »Obljubim,« sem tiho rekla. Spustil me je.  Obrnil se je proč od mene. Zajel je sapo. Zanimalo me je zakaj, saj on ne potrebuje kisika. Videla sem priložnost, da bi mu lahko pobegnila. Nekdo je vstopil na stranišče. Bila sem blizu vrat. Demetri se je zmedel jaz pa sem hitro pobegnila ven. Stekla sem do angleške učilnice. Upala sem, da me ne bo ujel. Vsa zadihana sem odprla vrata učilnice. Profesorica me je le pogledala. »Se opravičujem,« sem rekla. »Gdč. Ronald, sedite.« Ni zvenela jezno. Oddahnila sem si. Pobegnila sem mu, ampak me bo že dobil.
Končno je bila na vrsti malica. Pomešala sem se med drugimi dijaki. Upala sem, da me ne bo zopet prijel in me nekam potisnil in zahteval, da ga poslušam. Sedla sem za prvo mizo, ki je bila prosta. Neko dekle iz prvega letnika mi je prineslo listek. »Zate,« je rekla. »Hvala.« Odšla je jaz pa sem odprla listek. Pisalo je: » Lisa, obljuba dela dolg. Prelomila si jo. Naslednjič ne bom tako prijazen. Demetri.« Pogledala sem naokoli. Zagledala sem ga pri pultu s solato. Koleni so se mi zašibili. Zvrtelo se mi je. Listek sem zmečkala in ga potisnila v žep. Zagledala sem temo. Klicala me je jaz pa sem padala vanjo.
»Lisa, Lisa.« Poznala sem glas. Nad mano se je sklanjala Ronnie. »Prišla je k zavesti,« je rekla. »Dobro, prepusti jo moji oskrbi.« Glas je bil fantovski. Nisem razločila čigav. Bolela me je glava. »Kaj se mi je zgodilo,« sem nežno vprašala. »Omedlela si.« Sedaj se je nad mano sklanjal Demetri. Prestrašila sem se. Moje telo je pričelo trepetati. »Ne boj se me.« »Rekel si, da ne boš več prijazen,« sem mu očitala. »Premislil sem si.« »Ker sem omedlela zaradi tvoje grožnje?« »Tudi zato,« je rekel. »Prav.« »Prav, kaj,« ga je zanimalo. »Povej mi.« Pogledala sem ga. Še kar se je sklanjal nad mano. Usedel se je poleg mene. Globoko je vdihnil, nato pa pričel pripovedovati.

6. POGLAVJE- RESNICA, DA ALI NE? ✦
»Mislim, da poznaš zgodbe o vampirjih.« Prikimala sem. »Torej, moje korenine segajo zelo daleč v preteklost. Bil sem star 17 let. Živel sem v Italiji. Moja družina je bila premožna in bil sem ravno pred svojo poroko. Do nje je bilo le še štirinajst dni. Neko noč smo s prijatelji igrali nogomet-kok nekakšna fantovščina. Malce smo se ga napili, saj veš kako je to pri fantih. Ko sem prišel domov sem opazil, da je nekaj narobe. Prišel sem v hišo. Bila je tišina. Postalo me je zelo strah. Potem sem zagledal svojega očeta. Bil je čuden. Njegove oči so bile rdeče in okoli ust je bilo nekaj rdečega-kri. Zakričal sem. Prijel me je.  Piti mi je dal nekaj ogabnega, nato pa me je zabodel. Umrl sem.« Ko je rekel to, sem se zdrznila. »Prebudil sem se v svoji sobi. Ni mi bilo jasno, kaj počnem tam. Moral bi umreti. Nato sem zagledal očeta. #Oprosti mi sin, ampak videl si me. To sem moral storiti.# Ni mi bilo všeč, da me je spremenil. In tako sem odšel od doma. Niso me več videli. Vsak večer, sem odšel k svojemu dekletu. Opazoval sem jo. Bil sem ob njej, vedno. Vsako noč sem jo božal po laseh in skrbel, da je ni zeblo. Na noč-tista, ki bi morala biti poročna, si je vzela življenje. Prepozen sem bil. Nisem je mogel spremeniti. Ko je umrla ona je umrl tudi tisti dobri del mene. Postal sem baraba. Pil sem človeško kri. Ubijal sem. Postal sem pošast. Do sedaj. Podobna si ji. Njen značaj imaš. Najbrž me boš vprašala kako vem. Opazoval sem te preden sem te ugriznil. Samo kakšen dan. Nate sem naletel, ko si šla iz šole.« Njegova zgodba je bila zanimiva. »Zakaj si me ugriznil?« »Razjezil sem se. Tekel sem in naletel nate. Nisem opazil, da si to ti. Zagrizel sem. Ko sem videl kdo je bil moja tarča, sem te prinesel v bolnišnico in zato sem te tudi obiskoval. Kar sem ti storil ni bilo namenoma. Lisa, prisežem, da mi je žal. Nisem hotel.« Mu lahko verjamem? »Kaj bo sedaj z mano?« »Nič, živela boš naprej.« »Boš odšel?« »Mogoče.« Nisem odgovorila. »Moram iti-pouk imam. Ti pa ostani tukaj in počivaj.« Izginil je.
Mu lahko verjamem? Sicer pa tole vse skupaj spominja na zgodbo. Vampirski dnevniki. Ali ni bila tudi Elena podobna tisti pokvarjeni vampirki Katherine? Ne morem mu verjeti. Vse skupaj si le izmislil, ampak zakaj me potem ni ugriznil? Imel je odlično možnost. Se je že prej nahranil? Toliko vprašanj, a nobenega odgovora-kako značilno. Odločila sem se, da grem k pouku. Dramski krožek. Obožujem ga. Tokrat so vadili oziroma brali- Romeo in Julija. Obožujem to zgodbo. Kako tragično. Ni mi jasno zakaj je W. Shakespeare hotel takšen konec. »Lisa, lepo da si se nam pridružila kljub temu kar se je zgodilo.« Nasmehnila sem se. Profesorica mi je dala v roke tisti prizor skrivne poroke. »Brala boš Julijo,« mi je rekla. »Prav.« Nisem oporekala. Julija mi je bila tako všeč. Kljub poreklu Romea ga je imela rada. Pričeli smo z branjem. Vživela sem se v njeno vlogo. Nato pa je pričel brati Romeo. Glas sem v hipu prepoznala. Demetri. Globoko sem začela dihati, srce pa mi je pričelo biti kot noro. Prišlo je do poljuba. »Lahko to izpustimo?« sem vprašala. »Ne, nikakor ne!« Profesorica je čisto padla notri. Demetri je stopil do mene. Približeval se mi je. »Da ne bi pomislil,« sem mu šepnila. Sklonil se je prijel me je okoli pasu in me poljubil na desno lice. »Pomislil sem, ampak ne bi tvegal, da bi me zaneslo,« mi je šepnil nazaj. Vsi so zaploskali. Profesorica je bila tako ganjena, da ni opazila poljuba na lice. »Naslednjič nadaljujemo,« je rekla in zazvonilo je.  Hitro sem jo ucvrla ven. Ni mi sledil. Oddahnila sem si. Odločila sem se, da se ga bom izogibala. Od jutri naprej! Upam, da mi bo uspelo.

7. POGLAVJE- IZOGIBANJE ✦
Domača naloga. Nekaj povsem običajnega. Le kaj bi brez nje? Ravno sem reševala naloge iz fizike. Niso bile tako zelo težke. Končno sem pozabila na čednega vampirja. Čakaj sem rekla čednega. Mislila sem pokvarjenega, zlobnega, krvoločnega vampirja. Učenje me je prevzelo. Padla sem v snov. To se ne zgodi vedno. Učim se zgolj zato, da bom imela lepe ocene. Seveda. Zgodovina. Tisti temačni časi-srednji vek. Sežig čarovnic in podobno. Opazila sem, da se je že zvečerilo. Mami mi je prinesla pico in sok ter nektarino. Bila sem utrujena od vsega. Ulegla sem se v posteljo in sem pri priči zaspala.
Izogibala se ga bom, izogibala se ga bom. To sem si ponavljala ves čas, ko sem hodila v šolo. Nisem ga želela srečati. Nočem ga. Ob njem me je strah in to zelo strah. Ko sem vstopila na šolski hodnik sem se najprej ozrla na okoli. Ni ga bilo na vidiku. Oddahnila sem si. Hitro sem iz omarice vzela zvezke in se odpravila proti učilnici umetnostne zgodovine. Skrivala sem se med ostalimi dijaki, da bi bila čim manj opazna. Uspelo mi je. Prišla sem v razred. Njega še ni bilo. Sedla sem na svoje običajno mesto v drugo klop ob oknu. Tam sem čudovito sledila snovi in tudi sodelovala. Minuto pred zvonjenjem pa je v razred stopil on. Njegov izraz je bil brezbrižen. Ni opazil, da ga gledam-super. Kmalu za njim pa je v razred prišel profesor.
Uspelo mi je. Ni me ogovoril, ni me iskal. Super! Vsa navdušena sem sedela na postelji. Brala sem najljubšo knjigo Nicolasa Sparksa- The Notebook(Beležnica). Branje me je zlakotnilo. Odšla sem v kuhinjo. Mami in oči sta gledala televizijo. »Ne beri predolgo,« mi je naročila mami. »Prav,« sem ji rekla. Iz omare sem vzela nekaj piškotov ter si pripravila vročo čokolado. Vse skupaj sem odnesla v svojo sobo. Zaprla sem vrata. Pladenj s hrano sem položila na pisalno mizo. Spomnila sem se, da sem knjigo pustila na postelji. Obrnila sem se. Skoraj sem zakričala. Na moji postelji je ležal Demetri. »Da ne bi poskusila,« je rekel. »Kaj počneš tukaj?« Bilo me je strah. »In kako si prišel noter?« »Skozi okno-odprto. Prišel sem te vprašat zakaj si se me danes izogibala?« »Torej moram zapirati okno. Saj se te nisem,« sem rekla in se obrnila. »Ne laži mi.« »Saj ti ne!« »Pa mi. Zakaj pa si potem obrnjena s hrbtom proti meni?« Zakaj ga toliko zanimam? Obrnila sem se. »Ja, izogibala sem se te. In veš zakaj? Ker se te bojim! Ko si v moji bližini me je strah. Strah me je tega da me boš ugriznil!« Čustveni izbruh. Njegove oči so me le debelo gledale. »Nič ti ne bom storil, niti ti ne morem,« je nežno rekel. »Ne verjamem. Znajdete se. Vsi vampirji se znajdete!« Moja histerija je postajala vedno hujša. »Lisa, prosim zaupaj mi. Ničesar ti ne želim storiti. Vsaj jaz ne. Obstaja še ena legenda, prerokba, zgodba.« Za vsako stvar je govoril tišje. V meni se je prebudilo zanimanje. »Kako prosim?« »Sedi pa ti bom povedal,« je rekel. Ubogala sem ga. Sedla sem na gugalni stol, v roke vzela vročo čokolado in mu prisluhnila. »Pred tristo leti se je rodila deklica. Bila je čudovita. Vsi so jo hoteli za ženo, a ona je bila zaljubljena v vampirja. Želela je da jo spreobrne, a je ni mogel. Bila je nekaj posebnega. Ker je ni mogel spremeniti je odšel. Zlomil ji je srce. Čez nekaj mesecev pa se je poročila z smrtnikom. Ko je pred oltarjem rekla »DA« je umrla. Pravijo, da se je zavezala, da bo vedno ljubila le njega. Ker je obljubo prelomila, se ji je smrt maščevala. Ampak nihče ni vedel, da je na skrivaj rodila deklico. Bila je prav takšna kot ona-posebna. Legenda pravi, da je deklica umrla, saj se ji je zgodilo isto, kot mami in zgodovina se ponavlja. Mislil sem, da si ti še ena izmed potomk, a nisi. Ko sem rekel, da si podobna dekletu s katerim naj bi se poročil-nisi, saj ona ni rodila. Sama si je vzela življenje. Ta legenda se je z njo končala. Ampak obstaja legenda o tebi. Tvoja prababica je bila zaljubljena v vampirja, ko je bila mlada. Ni se mu obljubila, saj je poznala to legendo. Takrat je ona njemu strla srce. Podivjal je, rekel je da se bo maščeval njeni pravnukinji in to si ti. Plačala boš za to kar je ona storila njemu.«Skoraj me je vrglo s stola. »In kaj imaš ti z vsem tem?« sem ga vprašala. »Zavarovati te moram-to je moja naloga. Poznal sem tvojo prababico-obljubil sem ji-prisegel sem.« »Zakaj si me pa potem ugriznil?« »Že nisva te teme obdelala?« je vprašal Prikimala sem. »Varovati te moram-kar koli se pač zgodi.« »Prav, a moja mami ve kaj o tem?« »Ne, babica ji ni ničesar povedala. Usojeno je, da premagaš tega vampirja ali pa tudi sama postaneš ena izmed nas. To bo naredil on s tabo!« Vzelo mi je sapo. Jaz vampirka-NIKOLI! »Prosim, verjemi mi.« Izginil je. Zaprla sem okno. Vrgla sem se na posteljo. Kaj pa sedaj?

8. POGLAVJE – PRIPRAVE ✦
Prebudila me je mrzla sapica. Odprla sem oči. Zagledala sem temne oči. »Če ti zaupam še ne pomeni, da lahko noč preživiš v moji sobi,« sem mu jezno rekla. »Nisem bil tukaj celo noč, samo prebuditi sem te prišel.« »Kako si tokrat prišel notri?« me je zanimalo. »Tvoja mami je ponoči odprla okno v kopalnici,« je rekel. Poznavalsko sem se nasmehnila. Vstala sem. Odšla sem se umit. Ko sem prišla nazaj je bral. Nisem ga hotela motiti. Iz omare sem potegnila oblačila. »Se smem preobleči?« sem ga vprašala. »Seveda smeš,« je rekel. Ni opazil, da sem hotela da odide ven. »Khm, bi lahko za nekaj minut odšel ven?« »Oh, saj res. Oprosti. Nisem navajen, ponavadi…« Utihnil je in odšel. Le kaj je želel povedati? Hitro sem se oblekla. Kavbojke in majica-nič posebnega. Še vedno pa sem okoli vratu nosila rutko. Ko sem bila oblečena je prišel nazaj. »Zakaj ruta?« Radovednež. »Ker se tvoj ugriz še ni zacelil,« sem mu povedala. »Oprosti,« je rekel. »Nič hudega, si se pač zagrizel.« Oba sva se nasmejala.
Skupaj sva korakala po cesti in se pogovarjala. Pripovedoval mi je o svojem življenju nekoč. »Rodil sem se leta 1765. Kot sem povedal sem se rodil v Italiji. V mestecu Verona.« Zanimalo me je veliko reči. Življenje takrat. Prav rada bi poskusila. Prišla sva do šole. Vsi so se prerivali. Kaj se dogaja? »Ples,« je rekel Demetri. »Ples?« »Da. Ples v maskah.« »Zanimivo,« sem rekla. Odšla sva se pozanimati. Danes zvečer. In danes odpade pouk zaradi priprav- SUPER!
Nekaj ur kasneje je bilo vse pripravljeno! Dekleta so hitro stekla po nakupih. Poklicala sem mami in ji povedala, da grem tudi jaz kupit obleko in masko. V trgovinah so se kar prerivale. Uf, kakšna tekmovalnost. Odšla sem v butik z oblekami. Kupila sem si belo obleko. V starinarnico sem odšla po črno masko. Bila je čudovita. Manjkali so mi le še čevlji. Hitro sem stekla v najljubšo trgovino s čevlji. Poiskala sem črne čevlje. Imela sem vse. Odšla sem domov. Imela sem še dve uri. Poklicala sem svojo frizerko, če bi lahko prišla k meni. Hitro sem skočila pod tuš. Pri vratih je pozvonilo. Bila je Ally-frizerka. Povedala sem ji kakšno pričesko želim imeti. Hitro se je lotila dela. Med friziranjem pa mi je zazvonil telefon. Bil je Demetri. Vprašal me je če bi bila njegova spremljevalka. Privolila sem. Zahvalila sem se Ally in ji plačala. »Prekleto,« sem zamomljala. Imela sem le še pol ure. Hitro sem se oblekla in obula. Na ustnice sem nanesla rdečo šminko. Nisem pozabila na trepalnice in nohte. Bila sem pripravljena. Nadela sem si le še masko.
Pri vratih je zopet pozvonilo. Bil je Demetri. »Lepa si,« je rekel. Nasmehnila sem se. Zaprla sem vrata in skupaj sva odšla na Ples v maskah.

9. POGLAVJE- PLES ✦
»Avto imaš?« sem ga vprašala. Prikimal je. Na našem dovozu je bil parkiran BMW. In še brez strehe. Sicer sem navajena te znamke, ampak ne v takšni obliki. Zdelo se mi je noro. Odprl mi je vrata. Sedla sem v avto. V njegovi bližini še nisem bila sproščena. Bilo me je strah, da me bo spet ugriznil. »Ne bom te ugriznil,« je rekel. Kot bi mi bral misli! »K-kako veš?« Zajecljala sem. »Ena od sposobnosti-zaznavamo strah in na trenutke lahko preberemo misli.« »Na trenutke?« Kaj, če ve vse kaj se mi plete po glavi. »Da, ko je osebo strah ali pa ko je negotova-drugače ne moremo.« Je pojasnil. Dobro, potem ne more brati vseh mojih misli, sem pomislila. »Ne, ne morem,« je rekel in se nasmehnil. Jezno sem ga pogledala. »Kaj, strah te je!« Ničesar več nisem rekla, kaj šele mislila. V njegovi bližini me je vedno strah, saj je zlobno bitje teme!
Prispela sva. Demetri je parkiral svoj avto na parkirišču ob šoli. Peš pa sva se odpravila v šolo. Prihajalo je veliko dijakov. Bilo je zanimivo, da ne veš kdo je kdo. Nadela sem si masko in prav tako on. Vstopila sva na dvorišče- bilo je čudovito. Odrezali smo se. Kako je bilo okrašeno! Super! DJ-ja smo najeli zadnjo sekundo. Nekaj časa sva stala tam ob robu in srkala vsak svoj punč. »Bi zaplesala?« Tole me je pa presenetilo. Mar vampirji plešejo? »Ja,« sem odgovorila. Odložila sva kozarce in krenila na plesišče. »Jazz? Bluzz? Techo swing? Valček?« Čakaj našteval je plese. Pomislila sem. Glasba je bila primerna za…. Techno swing! Vsem znana/ poznana glasba. »Rihanna- We found love.«  Bila je primerna za to! »No, sem ugotovil kaj bi rada plesala,« je rekel med mojim premišljanjem. »Si mi prebral misli?« me je zanimalo. »Recimo, da.« »In kaj me je izdalo?« »Zmedenost,« je rekel. Presneto. Prijel me je v sproščeno/odprto držo. Na pravi bit pa sva začela plesati. Spomnila sem se valete. Joj, kakšnega štorastega plesalca sem imela. Šlo mi je na smeh. Bil je čisto zanič, ampak ko sem mu zagrozila nekaj grdega se je kar hitro spravil k stvari. »Kaj je tako smešnega?« me je vprašal. »Spomnila sem se valete,« sem mu povedala. »Zato torej nisem mogel prebrati misli,« je razočarano rekel. »Tisto je bil trenutek smeha,« sem rekla in se zmagoslavno nasmehnila. Odkimal je.
Ples je bil super. Sledilo je še nekaj starih plesov, ki so jih izvajali v tistih starših časih, ko so prirejali takšne plese. »Te bom naučil,« je rekel. Tuhtala sem, da jih ne znam. Zmedenost-seveda! Prebral me je!  Kazal mi je smešne korake. Smehljala sem se. Ni bilo tako težko, le smešno. Premišljevala sem o tem kako so se lahko dekleta vrtela v tistih krinolinah. Ampak počasi sem se pričela zabavati. Ples mi je šel odlično od rok. Nato pa smo menjali soplesalce. Zavrtela sem se na levo. Tam ni bilo nikogar, a sem vseeno prišla v druge roke. Malce sem se zmedla. Plesala sem naprej. Fant je imel podobno masko, kot Demetri. »Smem izvedeti ime?« Kako bedasto vprašanje. »Lisa,« sem rekla. »Jaz sem Liam.« Njegov glas me je tako spominjal na nekaj. Imel je smešen naglas. Nisem ga znala razbrati. Sledila je menjava v desno. Zopet sem prišla nazaj v Demetrijeve roke.  »Zmedena si,« je nežno rekel. »Preberi pa boš videl zakaj,« sem rekla. »Imam dovoljenje?« Prikimala sem. Za nekaj časa je postal odsoten.

Potem pa se je prestrašil. »Našel te je,« je rekel. »Kdo?« »Liam- on ni to za kar se izdaja. On je tisti vampir. Njegovo pravo ime je Edgar la Ventte. Prišel je, da te najde,poišče in se maščuje.« Postalo me je strah. »Ampak zakaj se je že izdal?« »Saj se ni. Ne sumi, da sem tukaj. Misli, da sem le tvoj spremljevalec. Vampirji ne zaznavamo drug drugega tako hitro. »Kaj naj?« To je bilo vprašanje večera. »Pretvarjaj se, kot da ne veš nič o njem. Naj bo zate Liam. Bodi normalna. Naj ti povem, da on ne bere misli. Tvoje misli so varne.« S temi zadnjimi besedami sem se pomirila, a ne za dolgo. Zaslišalo se je kričanje. Dekliško kričanje. Vsi smo stekli tja. Neko ubogo dekle je ležalo na tleh. Imela je rano na vratu. Pogledala sem Demtrija. »Ves čas sem bil ob tebi,«je rekel. Če ni bil Demetri, potem je bil. O moj bog. Liam oziroma Edgar ali kar koli pač že je!

10. POGLAVJE- MORA ✦
Vsi so se spraševali kaj ji je? Zakaj ima na vratu kri? Je mrtva ali živa? Na tisoče vprašanj so imeli. Kmalu so sem prišli tudi novinarji. Slikali so, iskali očividce, bilo je grozno. Spomnila sem se kako je bilo meni ko se mi je zgodilo to. Mene niso gnjavili novinarji, a če dekle slučajno še živi jo bojo zasuli s vprašanji. Ubožica. »Pridi, greva.« Zaslišala sem Demetrijev glas, ki me je zbudil iz zasanjanosti. Prikimala sem. Bila sem v šoku. Kaj, če se bo izvedelo za vampirje? Nas bojo učili kako jih lahko ubijemo? »Ne bojo vas učili, samo bojo poskrbeli za to,« je rekel. »Ampak rada bi znala zabosti vampirja,« sem rekla. »Bi rada zabodla mene?« Zardela sem. »Sem si kar mislil.« Zopet me je prebral. Sedla sva v avto. Med nama je vladala mučna tišina. To je bilo kar v redu, saj sem si morala očistiti misli. Ustavil je na dovozu pred našo hišo. »Lahko te naučim,ampak potrebno bo veliko vaje.« Bila sem navdušena. »Velja,« sem veselo rekla. »In ja, imaš kaj proti, če se vselim v tvojo sobo, varna boš le tako, da bom ves čas ob tebi.« Nad tem pa nisem bila tako navdušena. »Upam, da te ne bo motilo.« »Me ne bo smelo,« sem rekla. »Poglej, lahko sem tudi pred hišo, ampak tako te bo lažje dobil na samem,« je pojasnil. »Saj vem,« sem tiho zamomljala. »Avto bom skril nato pa prišel gor.« Izstopila sem iz avta. Oči in mami sta že spala. Tiho, kot miška sem se napotila v svojo sobo. Odprla sem vrata. Hotela sem prižgati luč, ko me je nekaj ali nekdo prijel za roko. Malo je manjkalo pa bi zakričala, utišal me je prst na usta. »Pšt, okoli se sprehaja.« To je povedal tako tiho, da sem ga komaj slišala. Ne razumem zakaj je rekel to tako tiho. Mislim, da še veliko ne vem o vampirjih. Nisem se hotela zmesti. Njegov prijem je počasi popustil. Prižgal je luč. Oddahnila sem si. »Zakaj si govoril tako tiho?« »Vampirji zelo dobro slišimo in vidimo.« Sedaj je to pojasnilo vse. Zato je bilo bolje, da je luč ostala ugasnjena. »Torej, kje boš spal?« Takoj, ko sem izrekla to vprašanje mi je bilo žal. »Mislim, da bo moja postelja tale gugalnik,« je rekel in se mi nasmehnil. Ima pa res lep nasmeh. »Hvala,« je rekel. Prekleto! Sem se morala zmesti? Še enkrat se je nasmehnil. Odšla sem v kopalnico. S sabo sem vzela pižamo in copate. Bolje, da grem preden še kaj izve.
»Lisa, obljubim da ne bom več,« je rekel, ko sem že skoraj zaspala. »Kaj? Bral mojih misli?« »Ja,« je rekel v zadregi. Bila sem rahlo jezna nanj. »Obljubiš?« Pomislil je. Oba sva vedela kaj pomeni obljuba vampirja. »Obljubim.« Pa je rekel. »In to velja od sedaj naprej,« sem rekla. »Prav.« Odločila sem se, da ga bom preverila- ampak spanec me je prehitel.
»Imam te! Sedaj boš plačala za grehe svoje prababice! Spremenil te bom in potem boš ti postala moja!« Njegov glas je bil odločen! »Edgar nikoli ne bom vampirka in nikoli ne bom tvoja!« Jezno, a vendar odločno sem se mu zoperstavila. »Potem pa bo trpel on. Njegovi pomočniki so pripeljali Demetrija. »Ne!« Zakričala sem. Njegova glava je ležala daleč proč  od telesa. On je mene lahko pazil, jaz pa njega nisem mogla rešiti. Padla sem po tleh. Zlomila sem se. Pričela sem jokati kot dež. Nato je Edgar pristopil in me ugriznil. Zaspala sem in se pričela spreminjati.
»Lisa, zbudi se!« Demetri me je zbujal in me tresel. Zbudila sem se. Zagledala sem ga. Živ je bil. ŽIV! Objela sem ga. Presenetila sem oba. Čutil je, da sem imela strašne sanje. Ni me odrinil, tudi sam me je objel. »Umrl si. Ubil te je.« Jokala sem. »Živ sem, Lisa- živ!« »Jaz sem bila kriva-oprosti.« »Zakaj se mi opravičuješ?« Ničesar nisem rekla. »Zaspi nazaj,« je nežno rekel. »Nočem, zopet me bo tlačila mora,« sem rekla. Nežno me je pobožal po laseh. Objem je popustil. Glavo sem položila na vzglavnik. Počasi sem začela padati v spanec. Ne vem kaj je storil, ampak je delovalo. Nisem imela more.
11. POGLAVJE- ZASLIŠEVANJE ✦
Prebudil me je vonj po pokošeni travi. Tako omamno je dišalo. Nisem vedela kako bi lahko vonj prišel v mojo sobo. Odprla sem oči. Zagledala sem odprto okno. Zunaj je lepo sijalo sonce. Pogledala sem na uro. Pol sedmih. Imela sem še nekaj časa, potem pa moram v šolo. Spomnila sem se, da imamo ekskurzijo, ampak kdo ve. Po vsem te bom odpadla ali pa se bo prestavila za kakšen teden ali dva. Vstala sem iz postelje. Čez natanko petnajst minut sem že bila urejena. Ravno sem iskala še zvezek z zapiski. »Jaz ga imam.« Prestrašila sem se. Srce mi je skoraj vrglo iz prsnega koša. »Oprosti,« je rekel Demetri. »Morala bi se že privaditi,« sem rekla in se obrnila. »Ni čudno, da toliko znaš. Tukaj je zapisana vsa snov,« je rekel. Skomignila sem z rameni. »Ga smem dobiti nazaj?« Izročil mi ga je. Pospravila sem ga v torbico. Odšla sva. Mislila sem, da bova šla tokrat peš, ampak ne. Zopet je bil na dovozu parkiran njegov BMW. Važič.
Pripeljala sva se na parkirišče šole. Bilo je že čisto polno. Kar mrgolelo je ljudi. Tam pa so bili tudi ljudje iz televizije- novinarji. Želijo zgodbo za poročila in naslovnico. Ne maram jih. In seveda sem tam opazila tudi kriminaliste. Dobila sem slab občutek. Kriminalisti, torej je…. »Umrla je,« je tiho rekel Demetri. Nisem se zmedla, le ugotavljala sem- ni me mogel prebrati. »Zakaj je to storil?« »Želi te dobiti,« je rekel. »Tako dolgo sem bila varna. Mislila sem, da ste le miti.« Zakaj so resnični ravno oni? »Vem, mnogi mislijo tako. Ampak smo resnični in to zelo,« je rekel.  »Kaj misliš, da bo njegov naslednji korak?« Pomislil je. »Ne vem.« Njegov odgovor je bil resničen.
Cel razred je sedel v razredu. Vsi so šušljali o umoru. V razred je vstopila profesorica fizike. »Dijaki, danes boste vsi zaslišani, kje ste bili v času umora,« je rekla. Pobralo mi je sapo. Zaslišali me bojo. Odšla je ven. Njena redkobesednost me je presenetila. Ponavadi na dolgo in široko razlaga fizikalne zakonitosti. Vsi so se prestrašili. Pričeli so klicati starše. Jaz pa sem le pogledala Demetrija. Strah me je bilo. Upala sem, da mi bo prebral kaj mislim. Ampak ne. Njegov pogled je bil še vedno osredotočen name. Držal je obljubo. Nekdo je silovito odprl vrata. Prestrašila sem se. Pričakovala sem njega. Srce mi je pričelo biti. Ni se ustavilo. Takrat pa sta v razred vstopila moški in ženska. Kriminalista. Oddahnila sem si. »Zasliševali bomo vsakega posebej. Zastavili vam bomo nekaj  vprašanj nato pa boste lahko odšli. Prosimo vas, da ne izdajate kaj se bomo pogovarjali.« Navodila je povedal moški. Nadaljevala je ženska. »Počasi se vsi odpravite ven, klicali vas bomo nazaj v učilnico. Počakajte zunaj na klopi. Vsi boste prišli na vrsto.« Vzela sem stvari in se odpravila ven. Sedla sem na tla. Glavo sem skrila med kolena in pričela jokati. Ob meni se je znašel Demetri. »Ne joči, saj nisi kriva ti.« »Ja pa sem. Če bi se mu predala bi jo rešila.« Bila sem vsa histerična. »Ne povej tega njim,« je rekel. »Zakaj ne?« Bila sem zmedena. »Ne verjamejo v nas. Imeli te bojo za noro,« mi je pojasnil. Prikimala sem. Nisem se mogla več pogovarjati. Pustil me je samo. Čez nekaj časa sem se umirila. »Gdč. Lisa Ronald,« poklicala me je ženska. Globoko sem vdihnila in vstopila. »Sedi,« je rekla. Ubogala sem jo. »Kje si bila tisti večer?« »Na plesu, tako kot vsi.« »Si opazila kaj čudnega?« »Ne.« »Poznaš  žrtev?« »Poznam, vendar ne najbolje.« »Ob kom si bila ko so našli truplo?« »Ob Demetriju di Thorn.« »Lahko ugrizneš semle?« To vprašanje me je presenetilo. Kriminalistka mi je dala penasto kroglico. Ugriznila sem vanjo. »Hvala,« sta se mi zahvalila in lahko sem odšla. To a je bil res zelo čudno. Še v istem trenutku pa sem se spomnila na Demetrija. Vampirski ugrizi so podobni. Kaj pa če bojo ugotovili, da je Demetri vampir? Ob tej misli me je obšla groza.

12. POGLAVJE- OBUP ✦
Pogledala sem kje je. Je že bil na zaslišanju? So ga prijeli? Hodnik je lezel skupaj. Vse je postajalo tako majhno. Zaslišala sem kričanje in kmalu zagledala temo.
»Ne skrbi, samo omedlela je. Pustiva jo. Naj spi.« Slišala sem glasove. Nisem razločila čigavi so. Prijela sem se za glavo. Čutila sem bolečino. Hotela sem se obrniti, a mi ni uspelo. V nekaj sem se zaletela. Hotela sem odpreti oči, a nisem jasno videla. Kaj mi je? Pričela sem kričati. Nisem nehala. Nekdo je pritekel v sobo in me miril. Ni mu uspelo. Vedno bolj sem kričala. Nekdo me je prijel za roko in mi vanjo zapičil ostro konico. Počasi sem nehala kričati. Umiri so me. Zopet sem utonila v spanec.
»Sofija, pomagaj mi.« Zaslišala sem glas svoje babice. Pogledala sem okoli. Nisem vedela koga kliče. Ponavljala je le tisto ime. »Sofija, Sofija, Sofija….«  Bila sem zmedena. Se babici meša? »Babi, tukaj ni nobene Sofije,« sem ji nežno rekla in jo prijela za roko. »Je,« je rekla nežno in mi stisnila roko potem pa je pričela izginjati.
Odprla sem oči. Znašla sem se v svoji sobi. Razgledala sem se. Opazila sem, da je  na nočni omarici nekaj zdravniških pripomočkov. Igle, povoji,škarje, razkužilo…  Nič mi ni bilo več jasno. »Mami, mami.« Nežno sem klicala mamo. Pritekla je v sobo. Objela me je. »Lisa, kaj ti je?« To zanima tudi mene. Le kaj mi je?  Obraz sem zakopala v njene dolge rjave lase, ki so bili spuščeni. V sobo je prišel zdravnik in oči. Mami je stopila do njiju. Tiho so se pogovarjali.  »Lisa za nekaj dni boš odšla k babici,« je rekel oči. K babici? Babica živi v vasici- LaVender.  Vasica je čudovita in privablja ogromno turistov. Nisem oporekala. Potrebujem počitek. Daleč stran od vampirjev in tega »sranja«.
»Imaš vse?« To je bilo še zadnje vprašanje. Stali smo na terasi babičine hiše in se poslavljali. Prikimala sem.  Mami me je poljubila na čelo. Odšla sta. Ostali sva le jaz in babica. Odšli sva v hišo. »Pomagala ti bom, da si pospraviš reči,« se je ponudila babi. »Hvala,« sem se ji zahvalila. Stvari sva nesli v mojo sobo. Bila je točno takšna, kot pred tremi leti, ko sem bila nazadnje tukaj na počitnicah. »Sanjalo se ti je o meni, kajne?« Presenetila me je. »Kako veš?« »Želela sem, da to sanjaš. Mislila sem, da boš raziskovala o tem. Vem za tvojo prerokbo. Lisa, ti nisi Lisa, ampak Sofija. Lisa Sofija LaVender si.« In potem pravijo, da se meša meni. »Babi to je ne mogoče. LaVender- to je ime te vasice.« Bila sem zmedena. »Si potomka enega prvotnega vampirja. On je živel v tej vasi. Bil je hud sovražnik Edgarjevega očeta. Zato so zapeljevali mojo mamo- tvojo prababico in še prejšnje rodove. To, da si se rodila navadnim staršem ni nič čudnega. En del v tebi je vampirski, ki je zakrit. Če bi želela postati to bi morala okusiti kri in umreti- tako nastanejo vsi vampirji.« Njeno pripovedovanje je bilo tako resnično. »Babi, je z Demetrijem vse v redu?« Spomnila sem se zakaj sem omedlela. Zakaj sem toliko kričala. »Lisa… Demetri je…..?«

13. POGLAVJE- VESELJE  IN SKRB  ✦
»Lisa…. Demetri je…. TUKAJ,« je končno izdavila. »Kaj? Kje? Kako?« Kup vprašalnic, a ko sem ga zagledala sem se pognala proti njem. Objela sem ga. Ni mu bilo jasno zakaj, a tudi sam me je objel. »Mislila, sem da so te odkrili. Preverjali  so ugrize.«  Govorila sem tako zmečkano. »Mene so samo izprašali. Ker sem novinec nimajo pravic zahtevati vsega,« je pojasnil. »Kaj počneš tukaj?« To je bilo vprašanje dneva. »Čuvat sem te prišel,« je rekel. » Zakaj, saj sem tudi sama vampirka,« sem ga dražila. »Nisi še. Če imaš v genih nekaj vampirskega še nisi to,« je pojasnil. »Prekleto pa tako vesela sem že bila,« sem rekla sarkastično. On in babi sta se močno nasmehnila. Demetri se je hitro zresnil. Opazila sem, da je nekaj narobe. Ne bom ga spraševala, kaj je. Zagotovo ga je skrbelo zame, ker mu je babi povedala, da sem omedlela.  »Babi, na sprehod grem in pogledati grem, če moja hišica še stoji.« Prikimala je. »Hišica?« Demetri je bil presenečen. »Lisa in njena sestrična Terry sta se pri meni uživali vsake počitnice. Ko sta bili stari dve leti jima je njun dedek-moj pokojni mož zgradil majhno hišico na jasi tukaj v bližini. Opremili sta si ji po svoje, notri sta se igrali, skrivali reči in te reči,« mu je pojasnila babi.  Obula sem se in odšla. Demetri se je pogovarjal z babico. Končno se ga bom malo znebila. Korakala sem po jasi. Zagledala sem malo hišico. Nasmehnila sem se.  Stala sem na pragu. Poiskala sem ključ. S Terry sva ga skrili v črno posodico to pa skrili med zelenje. Našla sem ključ. Vrata sem previdno odklenila. Vse je bilo tako, kot pred tremi leti. Bilo je čudovito. Malce prašno, a pospravljeno in urejeno. Vedno sva se pretvarjali, da morava skrbeti za hišico, kot skrbi babi za svojo hišo. Sedla sem na stol in misli so mi odplavale k babičini zgodbi o meni. Sofija Lisa LaVender, potomka prvotnih/originalnih vampirjev.
Nekaj je zaropotalo. Prestrašila sem se. Hitro sem stekla na drugo stran hiške in se skrila. Nekdo je korakal notri. Globoko sem dihala. Hotela sem se umiriti, a mi ni uspelo. »Imam te.« Zakričala sem. Tisti, ki me ima me je dvignil in mi z vampirsko hitrostjo zakril oči. »Spusti me!« Kričala sem, kot grešna duša. Kmalu sem pristala na nečem mehkem. »Kdo si? Prosim pusti me,« sem moledovala.  Nad mojim obrazom se je nekdo sklanjal, čutila sem tujo sapo. Nekdo se je dotaknil mojih ustnic. To ni bil ravno poljub. Ali pač? Ne vem kaj je to sploh poljub. Nikoli nisem imela fanta in nisem se šla iger. Uspelo mi je sneti prevezo nad očmi. Takrat pa sem zagledala NJEGA!
14. POGLAVJE- POSLEDNJE BITJE SRCA  ✦
NJEGA- Liama oz. Edgarja.  Skoraj me je kap. Našel me je.  In sedaj sem sama. Ubil me bo. Maščeval se bo! Odrinila sem ga proč in vanj vrgla kristalno bučo. Hitro sem se vstala iz postelje. Ne bo potreboval dolgo, da pride k sebi. Stekla sem naravnost ven. Še nikoli nisem tako hitro tekla. Bil je že za mano. Zdelo se mu je zabavno, zato ni kar takoj pritekel do mene. Bila sem že na robu jase. Takrat pa je je zgrabil za roko. »Tokrat mi ne boš ušla,« je rekel. »Greš stavit?« Kako se mi je uspelo še pošaliti? »Čudovita ironija,« je rekel. »Pusti me! Z maščevanjem ne boš dosegel ničesar,« sem mu pljunila v njegov vampirski obraz. » Bom. Konec bo z družino LaVender. Ah, Sofija takoj, ko sem te videl sem vedel, da si ti. »Ne kliči me tako. Lisa sem!« Kako ga sovražim. »Trenutno je vseeno kako te kličem. Kmalu ne bo več pomembno,« je rekel in se zlobno nasmehnil.
Njegov smeh se je prelevil v kričanje. Nekaj ga je zadelo. Njegov prijem je popustil. Obrnila sem se in stekla v gozd. Listnati gozd-na mojo srečo. Tekla sem med drevesi.  Iz vsakega kota bi lahko prišel. Samo tekla sem. Videla sem le naravnost. Nisem mogla več. Padla sem po tleh. Nato sem zaslišala bojne krike. Približevali so se. Kmalu sta bila naravnost pred mano. Zagledala sem Demetrija in Edgarja. Tepla sta se. Ali bolje rečeno grizla. Bila sem priča vampirskemu pretepu. Bilo je zelo zanimivo, a ob enem zelo grozno. Videla sem tiste zobe, ki jih tako zelo skrivajo. In njihove oči postanejo rdeče. Potem pa je Demetri obležal na tleh.  Srce mi je obstalo. Ležal je tam. Hotela sem jokati, a nisem mogla. Potem se je Edgar obrnil k meni.  Njegovi zobje in oči. Vedela sem kaj sledi. Stopil je do mene. Dvignil me je. Moje razmršene lase je odstranil z mojega vratu. »Draga Sofija, moje maševanje je končano.« Ugriznil me je.  Bolečina je zajela moje telo. Čutila sem kako mi kri beži iz telesa, kako jo pije, kot jaz pijem vodo. Nisem več razločila stvari. Čutila sem le, da sem padla. Slišala sem še krike.  padla sem po tleh. Nekdo me je prijel in mi nekaj zlil v usta. Potem pa me je zajela tema.  Dobila sem občutek, da se ne bom več prebudila.

15. POGLAVJE- MISLI SMRTI ✦
Umirala sem. Ali pa mogoče tudi ne? Se mi vse le sanja? Se bom prebudila? Pred mojimi očmi se je odvijala moja celotna zgodba.  Od rojstva do tega dejanja malo prej. Vse sem videla. Tudi tisto mračno preteklost. Videla sem svojega vampirskega očeta in mamo. Vampirji lahko imajo otroke? Tega nisem vedela. Potem pa sem zagledala Demetrija. Kako je bil čeden v tistih starih oblačilih. Njegova zaročenka je bila tako lepa. Malo mi je bila res podobna,ampak ne. Ni umrla. Spila je vampirsko kri in se spremenila. Demetri je nasedel. Sploh ga ni več iskala. Odšla je na kraljevi dvor-vampirjev. Groza. Kakšna ničvrednica. Jaz bi zanj naredila vse. Čakaj, kaj mi pa je? Vampir je. Spomnila sem se večera, ko me je ugriznil. Kako sem ga prvič videla v šoli, kako sva se pogovarjala. Kako me je pazil… Ne. On je samo moj angel varuh. Popravek: temačni angel varuh. In vampirji ne čutijo tako kot ljudje. Poročajo se, da ustvarjajo čistokrvne rodbine. Nas-ljudi pobijajo za zabavo in za hrano. Nisem zaljubljena vanj. To je le ukana. Do mene ga veže le obljuba babici.
Začutila sem  pekočo bolečino. Kako je peklo, bolelo.  Kričala sem, kot še nikoli-pa sem že velikokrat. Počasi nisem več čutila nog. Kot bi postala hroma. Mar smrt potuje kot bolezen? Vse me je tako peklo. Kot bi me živo zažgali. Bolečina je počasi zavila na roke. V meni so lezli mravljinci. Razširili so se po celem telesu. Bolečina je postajala neznosna. Kaj me ne morejo že enkrat ubiti do konca?  Preklet bodi Edgar! Kako ga sovražim. Zakaj? Zakaj me tako muči? Mar bi mi zavil vrat, ali pa me zabodel.
Moje misli so začele pešati. Nisem več razmišljala normalno. V meni se je vse spreminjalo. Ja, zagotovo že dišim po smrti. Moje srce je prenehalo biti. Z zadnjimi močmi sem izrekla poslednje besede: »We were born to die!«

16. POGLAVJE- ROJSTVO ✦
LETO 1822
Prebudila sem se.  »Gdč. Sofija,« zaslišala sem glas. »Prosim?« Zmedena sem bila. »Dobro jutro,« pred mano je stalo dekle. Imelo je 16-let. Bila je oblečena v čudna oblačila. »Je noč čarovnic?« Debelo me je pogledala. »Oprostite, ampak kaj je to?« Pogledala sme okoli. Videla sem, da sem v neki sobi. »Mi lahko poveš, kaj je danes?« Sem jo vprašala. »Gospodična, danes je vaš rojstni dan.« Pogledala sem jo. »Danes boste uradno postali članice vampirske visoke družbe,« je povedala. A ko je omenila vampirje je trznila. Prišla je do mene. Njen vrat mi je zadišal. Začutila sem kako se ji po žilah pretaka kri. Človek je in jaz, jaz sem tisto. Tiso kar pije to. VAMPIRKA….
SEDANJOST
Odprla sem oči. Vse je bilo tako jasno. Slišala sem tih pogovor. Ležala sem na zofi. Bila sem v babičini hišici. Usedla sem . Napela sem ušesa. »…zgodilo se je.« le to sem ujela. »Vsaj mrtva ni.« To je zagotovo rekla babi. Čakaj. Nisem mrtva, ampak bi morala umreti. Močno me je ugriznil. Izpil mi je vso kri. Kako? Spomnila sem se na tekočino, ki sem jo popila preden sem padla v spanec, sanje ali karkoli je že pač bilo. Začela sme sestavljati koščke. V meni je nekaj vampirskega že bilo Smrt je povzročila svoje.  Sedaj sem tisto-VAMPIRKA. Hitro sem stekla v kopalnico. Tam sem bila v stotinki sekunde. Začudila sem se.  Pogledala sme se v ogledalo. Postala sem drugačna. Moje lase so bili drugačni. Bili so tako bujni, lepi in svetli. In moje oči. Bile so modre, kot nebo. Prej niso bile takšne. Nekakšna mešanica modre in zelene. Sedaj so čudovite.  Koža je bila brez mozoljčka. Saj jih tudi prej nisem imela veliko, ampak se zagotovo najde kakšna zgaga. In moje ustnice- živo rdeče. Takšne sem imela samo, če sem se našminkala. Moja polt je bila le za odtenek svetlejša. Nikoli nisem bila zagorela lepotica.  Vrnila sem se v dnevno sobo. Nisem si mogla pomagati. Hitrost je zares super. Kot bi mignil sem se  vrnila. Babica se je prestrašila. »Lisa, nehaj!« »Babi, ne morem si pomagati,« sem rekla v smehu. »Pogovoriti se moramo,« je rekla zelo resno. Sedla sem. Demetri je sedel poleg mene, babi pa na svoj naslonjač.  »Veš kaj si, kajne?« Me je vprašala. Prikimala sem. »Torej, sedaj boš čutila silo po krvi. Ne boš se mogla upreti. Demetri te bo čuval in vodil. Edgar misli, da si mrtva. Ni opazil, da ti je Demetri dal malo krvi.« »Ampak, sem umrla?« »Ne, nisi. Nekaj kri je bilo dovolj, da je zbudila tvojo spečo stran vampirjev,« mi je pojasnil Demetri. »Torej sem živa vampirka?« Kako bedno vprašanje. »Nekako tako ja,« je rekel.  »Lisa, poslušaj. V Italijo moraš. Poiskati moraš Edgarja in ga ubiti. Uniči ga. Kar je njegovega pripada tebi! Maščuj se mu.« Zavedala sem se teže teh besed.  »Spremljal te bom.« Prikimala sem. »Babi, kaj pa oči in mami?« Skrbelo me je zanju. »To prepusti meni,« je rekla. »Jima boš povedala?« Kaj si bosta mislila? »Za enkrat še ne.« Nekaj naklepa. »Kdaj greva?« Obrnila sem se proti Demetriju.  »Zvečer,« je rekel. »Zakaj?« »Takrat je let,« je odgovorila babi. »Prav, oh saj res. Kaj pa dnevna svetloba? Me moti?« Tega nisem nikoli ugotovila. »Ne, ne moti nas. Poskusi,« je rekel Demetri. Odgrnila sem zaveso. Ni me speklo. Super.
»Srečno in javita se mi kaj.« Babičine oči so bile solzne. »Ne skrbi, dva sva on pa eden,« sem jo tolažila. Objela me je. Na njenem vratu se začutila poželenje po krvi. Tako mi je dišala. Skoraj sem se predala skušnjavi. Demetri je to začutil.  Prijel me je. »Dovolj bo.« Vedela sem kaj je to pomenilo Babica me je še prekrižala. »Ne pomaga mi, prekleta sem,« sem se malce pošalila. Demetri je peljal najine kovčke. Odpeljala sva se na letališče v LA.
»Kaj, če me zopet prime?« »Ne bo ti hudega. Nahranila te bova.« Pogledala sem ga. #Kako si lepa.# »Si kaj rekel?« Zazdelo se mi je, kot da je to rekel on. »Ne,« bil je malce zmeden. Kako čudno. Sedla sva na letalo. Prvi razred-razkošje. »Kje si dobil toliko denarja?« »Saj veš, da sem že zelo star.« Pomežiknil mi je. »Izvili. Spi tole,« je rekel. Podal mi je lonček. »Kaj je to?« Bila sem radovedna. »Poskusi,« je rekel. Bila je kri. Ogabno. Pila bom kri? »Moram?« »Boš grizla tuje vratove?« Spačila sem se on pa je padel v smeh. Pokazala sem mu jezik nato pa se posvetila svoji »večerji«.

17- POGLAVJE- POGOVOR ✦
»Demetri, pripoveduj mi o svoji zaročenki,« sem ga prosila. Spomnila sem se tistih sanj med spremembo. »Bila je….« Izgubil se je v mislih. »Lepa, pametna in odločna,« je končno rekel. »Je vedela za vampirje?« Sem ga vprašala. Pogledal me je. »Saj takrat še nisem bil…Čakaj, hočeš reči, da…« »Spremenila se je. Ukanila te je. Sanjalo se mi je med preobrazbo,« sem mu pojasnila. Onemel je. Gledal me je kot,da sem ravnokar padla z Marsa. »Si v redu?« Postala sem zaskrbljena. »Mislil sem, da me je imela rada.« V očeh sem mu videla, da se bojuje s čustvi preteklosti. »Oprosti. Ne bi ti smela povedati.« Počutila sem se krivo.  »Maščeval se ji bom,« je rekel čez nekaj časa. »Maščevanje je zmotno,« sem mu zabičala. »Oprosti, ampak v tem primeru ne gre drugače.« »Gre! Prosim. Starejša je od tebe in ima velik vpliv v Italiji.« »Ti imaš večjega. Si  Princesa Sofija Lisa LaVender!« To je povedal tako, da sem se zdrznila.  »Ne bojo mi verjeli,« sem mu rekla. »Seveda ti bojo.« »Kako veš?« Pogledala sem ga. »Preprosto vem.« Kako beden odgovor. Utihnila sem. Kukala sem skozi okno. #Kako je lepa. Lepša kot prej.# Ozrla sem se naokoli. Zopet sem zaslišala čuden glas. Demetri je spal? Ne, le oči je imel zaprte-vampirji ne spijo-popravek: ne SPIMO. Tudi jaz sem vampirka. Nisem se zmenila za to. Posnemala sem Demetrija in tudi sama zaprla oči.
LETO 1822
Hotela sem jo ugrizniti, a se je že umaknila. »Gospodična, pomeriti morate obleko,« je reklo dekle. »Oprosti, ne imej me za neumno, ampak kako ti je ime?« »Alison, gospodična. Alison sem.« Nasmehnila sem se ji. Nekaj mi ni bilo jasno, kako lahko praznujem rojstni dan, če pa sem vampirka. »Alison, kako lahko praznujemo moj rojstni dan, če pa bom za vedno stara 17. let?« »No, danes vstopate v družbo in… Oprostite, ampak ne vem. Vampirji imate čudne navade glede teh reči,« je rekla. Strinjala sem se z njo.  K meni je prinesla obleko. Bila je svečana in veličastna. Pridite, uredila vas bom.
SEDANJOST- NA LETALU
Odprla sem oči. Zopet sem bila nekje drugje. Ozrla sem se. Bila sem na letalu. Ne razumem zakaj sem tako razdvojena. Malo tu in malo tam. Nikoli prej se mi ni to dogajalo, kaj je sedaj to? Postala sem zmedena. »Je vse v redu?« Obrnila sem se. Pogledala sem Demetrija. »Ja,« sem se zlagala. Mi je uspelo? Mi verjame. »Prav,« je rekel. Verjel mi je. Nisem mogla verjeti. Ko sem bila Å¡e človek se nisem mogla zlagati ne da me ne bi odkrili. »Oprosti za prej,« sem se mu opravičila. »Ah, prav je da si mi povedala. Bom vsaj vedel, da je tam.« V njegovih očeh so se bliskale strele sovraÅ¡tva, jeze in maščevanja. »Mi opiÅ¡eÅ¡ tisti kraj?« Lepo sem ga pogledala. »Je kot kakÅ¡en grad-dvorec. Saj veÅ¡ 19. stoletje. Velike hiÅ¡e in te reči. Vendar so nazivi različni. Tvoj pravi oče je Kralj in njegova žena- tvoja mama je kraljica. Ti si kot njuna hči-princesa. Drugi s modro krvjo so grofje in grofice. Potem so v teh dvorcih Å¡e spletične, dvorne dame… in darovalci.« Ni tako zapleteno, kot sem mislila, da je. Ampak beseda darovalci mi ni bila preveč vÅ¡eč. »Darovalci so….« Prekinil me je in sam nadaljeval. »so ljudje, ki darujejo kri za plemiče in ostale dvorjane. Saj veÅ¡ kakÅ¡ne so krvo dajalne akcije. Tu je enako. V vrečke napolnijo kri, jih dajo na hladno in potem pijejo iz njih. Tam ni grizenja v vratove. To počnejo le nomadi. Tisti želijo Å¡koditi plemičem. Želijo jih iztrebiti. vsak dan jih je več. Živijo drugače kot mi. Njih se raje izogibaj. Takoj jih prepoznaÅ¡. Njihove oči rdeče žarijo in njihovi zobje so ves čas prisotni. Tvoji se skrivajo, njihovi se ne.« Z jezikom sem poiskala svoje super zobe, ki se lahko zagrizejo v nedolžni vrat. Streslo me je. »Kaj Å¡e moram vedeti?«  Bila sem željna znanja. »Hm..Da, nekaj zelo pomembnega je Å¡e,« je rekel. PrestraÅ¡ila sem se. Moje ‘mrtvo’ src je pričelo ‘biti’ hitreje. »Čez dvajset minut pristanemo v Rimu, nato pa morava do tvojega rojstnega kraja,« je rekel. »Mojega rojstnega kraja? In to je? Se nisem rodila v vasici LaVender?« »Ne, tam si odraščala, ker je Edgar pregnal tvojo družino. Po tem ko si izginila so se vrnili in pričeli vojno, ker so mislili, da te je ugrabil Edgar. Ni te in zato se želi maščevati tebi. Misli, da si izginila nalašč, da bi zanetili vojno.« Bil je tako zatopljen v pripovedovanje, da sem se morala nasmehniti. »Ampak zakaj sem izginila in se pojavila sedaj?« Tole me je malce begalo. »Tega pa ne vem. Ampak tvoja prababica je vedela, da se boÅ¡ pojavila v njeni družini.« Pogledal me je.  »Ne morem verjeti. KakÅ¡na bujna zgodovina.« Presenečanja in presenečenja.  Spomnila sem se na nekaj. »Torej, kje sem se potem rodila?« Utihnil je. Zakaj mi ne pove? »Rodila si se v Benetkah,« je odgovoril. Njegov glas je bil čisto normalen. Torej ni straha. »Mesto na vodi torej,« sem rekla in se nasmehnila. Vrnil mi je nasmeÅ¡ek. »Prispeli smo,« je rekel. Globoko sem zajela sapo-ne vem zakaj ampak navajena sme na to. Izstopila sem iz letala. »Pa dajmo,« sem si po tiho rekla.

18. POGLAVJE- DOLGA NOČ ✦
»Najel si avto?« Bila sem presenečena. »Bova do Benetk pešačila?« Kako bedno vprašanje.  »Kolikor vem je tudi v Benetkah letališče, zakaj se nisva odpravila naravnost na tisto letalo?« Kakšno teslo je.  Star je kot svet pa nima osnovne pameti. » Linija je bila prekinjena,« je rekel. Hm.. Ups. Nekaj sem prehitro mislila. Vzamem nazaj- ni teslo.
»Prespala bova tukaj,« je rekel in parkiral avto pred razkoÅ¡en hotel. »Hm, morava spati?« sem vpraÅ¡ala. »Da, potrebna sva počitka. Nabrati si morava moči. Jutri bova prispela tja. Spoznati moraÅ¡ starÅ¡e in skovati načrt kako uničiti Edgarja,« je odločno rekel. »Prav, kopel mi ne bo Å¡kodila,« sem se poÅ¡alila. Ne, res sem potrebna kopeli. ÄŒeprav moje telo ne proizvaja več želez znojnic nisem diÅ¡ala najbolje in moja oblačila so malce zaudarjala. Å e zmeraj moram biti urejena. »Demetri je na recepciji vse uredil. Njegova Italijanščina je odlična. »Samo eno sobo sem dobil, prej bi morala rezervirati.«  Lepo, le Å¡e tega mi je manjkalo. »Saj ni problema,« sem rekla. Zopet sme lagala. Z njim bom mogla ‘spati’. Prispela sva v sobo. Demetri je nosil kovčke saj ni želel pomoči. Vzelo mi je sapo- no ne ravno, ampak gotovo bi mi jo. TakÅ¡en sobe Å¡e nisem videla. Namestila sva se. Razgledala sme se po sobi. Kopalnica, balkon, spalnica in mala dnevna soba. Vse je bilo tako lepo. »Postelja je lahko tvoja,« mi je rekel Demetri. »Ne, saj je velika in si jo lahko…Am…deliva,« sem rekla. Nasmehnil se je. Kaj za vraga mi pa je?  S fantom si bom delila posteljo? Umirila sem se. »Smem prva v kopalnico?« Pogledal me je, »Kar pojdi, jaz pa bom naročil večerjo.« Nisem se ukvarjala s pomenom večerje in naročiti. Stekla sem  v kopalnico. Pripravila sem si kopel z soljo. DiÅ¡ala je po jagodah. Sprostila sme se. Masažna kad pa mi je pri tem pomagala. Uživala sem v vsaki sekundi, saj je v meni nekaj govorilo, da ne bo dolgo tako. Zaprla sem oči.
LETO 1822
Sedla sem pred ogledalo. Alison mi je že česala in spenjala lase. Na moje lice je nanesla nekaj rdečila za lica in malce šminke. »Obleči se morate,« je dejala. Oblekla sem tisto obleko. Kako sovražim ta steznik.  Obula sem še čevlje, ki so se ujemali z obleko. »Nadenite si še tole.« V rokah je imela bisere. Ogrlico in uhane. »Alison, hvala.« Nasmehnila sem  se ji. Malce se je zdrznila. »Ne boj se, saj veš da ne grizem,« sem ji rekla. »Gospodična saj vem, ampak saj veste človek sem in…« Ni dokončala, razumela sem jo. »Me boš pospremila do dvorane v kateri je slavje?« Tokrat sem se ji nežno, zelo nežno nasmehnila. Prikimala je. Odpeljala me je v dvorano….
SEDANJOST- V HOTELU
Zopet to. Neke čudne sanje. Prebudila sme se iz njih. Ugotovila sem, da še vedno tičim v kadi. Voda se je že ohladila. V roke sem vzela brisačo. Malce sme se obrisala nato pa se zavila v kopalni plašč. Umila sem si obraz.
»Sedaj je kopalnica tvoja,« sem mu rekla. Pogledal me je, nato pa odšel v kopalnico. Namestila sem se v naslonjač in prižgala TV. Malce sem pregledala kanale nato pa našla super film.  Z Ronnie sva ga hoteli iti gledati v kino, a si je ravno takrat zlomila nogo-beda. »Rdeča kapica.« Zaslišala sem glas. Prestrašila sem se. »Saj sem samo jaz,« je rekel Demetri. »Nisem ga še gledala,« sem mu odgovorila. »Se smem pridružiti?« Prikimala sem. Sedel je na kavč. Grozljive scene- sicer ne tako zelo so me malce prestrašile. Preselila sem se k Demetriju na kavč. Prijela sem ga za roko, ko je volk skočil pred ljudi. Pogledal me je. Roko sem hotela umakniti, a me ni izpustil. Približal se mi je. Njegov vonj je bil tako omamen. Poljubil me je. To je bil moj prvi poljub. Umaknil se je. Spogledala sva se. #Ni me udarila, mogoče sem ji pa všeč.# Zopet sem zaslišala glas. Posvetilo se mi je. Tudi jaz lahko berem oz. slišim misli. »Jaz.. V spalnico grem,« sem rekla. »Prav, lepo hm… spi.« Nasmehnila sem se. Nisem mogla verjeti kaj se je pravkar zgodilo.

19. POGLAVJE- SREČANJE ✦
Posijalo je sonce.  Vedela sem kaj to pomeni. Nekdo je potrkal na vrata sobe. Vedela sem, da je Demetri. »Naprej.«  Vrata so se odprla. »Počasi bova morala oditi,« je nežno rekel. Gledal me je tako…Ne znam opisati kako. Vedela sem, da premišljuje o tistem včeraj in… Mu je mogoče žal? »Prav, samo preoblečem se,« sem mu rekla. Prikimal je in odšel iz sobe. Iz kovčka sem vzela oblačila. Preprosta odprava za pomemben dan.
»Tako, pripravljena,« sem mu rekla ko sem se prikazala v dnevni sobi. Ogledal si me je. Od glave do pet. Opazila sem, da je tudi sam v svežih oblačilih in njegova pričeska je bila lepo urejena. »Pojdiva,« je rekel. Odpravila sva se iz sobe. Oba sva molčala. Bi morala vprašati kaj pomeni tisti poljub? Nisem bila prepričana. Bom za nekaj časa ostala raje tiho. Tako bo bolje za oba.
»Tukaj se bova vkrcala na čoln,« je rekel po nekaj urah tišine. Bila sva že v Benetkah. Čutila sem, da bom kmalu spoznala očeta, a zavedala sem se tudi da bom vedno bližje Edgarja, ki misli, da me je ubil. Sedela sem v čolnu in opazovala ta kraj. Kar predstavljala sem si ga v tistem času. Dekleta na čolnih v tistih oblekah, fantje veslajo in svojim izvoljenkam govorijo lepe besede. Moje oči so se zopet nežno zaprle.
LETO 1822
Odprla so se vrata velike dvorane. Vsi so pričeli ploskati. Nasmehnila sem se. Kaj pa naj bi druga tudi naredila? Do mene je prišel neki gospod. »Ples naju čaka,« je rekel. »Ples?« Zopet nekaj novega. »Ples očeta in hčere,« mi je pojasnil. To je on- moj oče. Nasmehnila sem se mu. Odpeljal me je na sredo plesišča. Glasba je pričela igrati in midva sva se zavrtela v ritmu glasbe. Pridružili so se še ostali….
SEDANJOST- NA ÄŒOLNU
Odprla sem oči. Zagledala sem postavnega, čudovitega Demetrija. Bilo je tako lepo. Odprla sem oči in ga takoj zagledala. Pravi užitek. Joj, sploh ne vem o čem govorim. Se morda zaljubljam v Demetrija? Nemogoče. »Prispela sva,« je rekel in me prebudil iz zasanjanosti. Obrnila sem se. Zagledala sem lep dvorec. Sploh nisem vedela, da v Benetkah to obstaja. Nikoli ga nisem zasledila. Kot bi mi bral misli je rekel:  »Na odročnem koncu sva,sem ljudje ne zahajajo,« mi je pojasnil. »Si mi prebral misli?« Kajti njegove obljube se še spomnim. »Saj veš: Obljuba dela dolg.« To je bil njegov odgovor.  Stopila sva s čolna. Demetri mi je pomagal. Počasi sva se približevala odročnemu gradu.  Bilo me je strah. Kaj bo, ko me bojo zagledali? Grad oz. dvorec ali karkoli pač že je, je bil velik. Ogromen, gigantski- ne pretiravam! Stala sva pred vhodom. »Pripravljena?« Njegov glas je prebudil moje največje strahove tisti trenutek. »Ne vem,« sem zmedeno rekla.  Prijel me je za roko. Pogledala sem ga. V njegovih očeh so se lesketale iskrice ljubezni. Prikimala sem. Sploh ne vem zakaj sem to naredila. Velika vrata so se odprla. Sedaj ni več poti nazaj.  Korakala sva po mrzlem hodniku. Na stenah so visele slike monarhov. Med njimi tudi moj vampirski oče.  Demetri je nekaj zašepetal vampirju, ki je šel mimo naju. Nisem razumela, ker je pogovor tekel v italijanščini. Vampir je izginil. »Sprejeli naju bojo,« je rekel. »Prav,« sem rekla. V meni je vse kar divjalo. Vrata so se odprla. Zagledala sem tri vampirske obraze. Prepoznala sem očeta-iz sanj, vampirja s katerim se je pogovarjal Demetri in vampirko, ki je menda moja mama. Zagledali so naju. Ženska se je zdrznila. »Impossibile,« je dahnila. Beseda je bila podobna kot v angleščini. Nemogoče. Moški pa me je le opazoval. Spogledala sta se. Ženska je počasi  korakala  proti meni. Nemo sem jo opazovala. Končno je bila nekaj centimetrov pred mano. »Figlia mia,« je rekla in me objela. Svoje roke sem ovila okoli nje. Začutila sem nekaj čarobnega. Kmalu naju je objel še en par. Bil je moj oče. Vsi trije smo pričeli jokati. Zopet me je odneslo v tisti čas. Spomnila sem se objema-točno tega. Po nekaj minutah, ki so hitro minile smo se le spustili. Mami si je obrisala solze. »Dobrodošla nazaj,« mi je rekel oče. Nasmehnila sem  se. »Vidim, da sta dvorec dobila nazaj,« sem rekla. Čudno sta me pogledala. »Veličanstvo, jaz sem ji povedal,« je rekel Demetri. »Da, vojna z Edgarjem je pomagala.« Oče me je pogledal. »Kaj se ti je zgodilo?« Zaslišala sem materin glas. »Ne vem,« sem rekla. »Mislili smo, da te je ugrabil Edgar,« je rekel oče. »Mogoče me je, ampak jaz… 17 let sem bila človek. Rodila sem se v človeški družini. Edgar me je ubil, a je Demetriju uspelo, da me je spremenil. Le nekaj dni sem tole.« Razložila sem jima majhen del. »Zanima  me zakaj si izginila na plesu,« je rekel Demetri. »Tudi naju,« sta rekla oba v en glas. »Nimam pojma,« sem jim odgovorila.  »Dokončali bomo začeto vojno,« je končno rekel oče. »Zakaj?« Zelo me je zanimalo. »Nekaj tvojega ima,« mi je pojasnila mama. »Kaj?« sem vprašala. »Tvojo krono, knjigo in nekaj zvitkov.« Nisem razumela pomen vseh reči, ampak zagotovo so bile pomembne. »Jutri pričnemo s pripravami. Demetri ji boš razkazal grad?« Prikimal je. Preden sva odšla iz sobe me je mami še enkrat objela.

20. POGLAVJE-  SESTAVLJANJE ✦
Raziskovanje gradu je potekalo nekaj ur.  »Utrujena sem,« sem rekla podzavestno. To bi zagotovo rekla, če bi bila Å¡e človek. »ŠaliÅ¡ se, kajne?« Debelo me je pogledal. »Mogoče se pa res,« sem mu rekla. Zavil je z očmi.  Nekdo je pritekel v sobo v kateri sva stala. »Gdč. Lisa kralj in kraljica sta naročila, da pridite v  sobo s prestoli. Tudi vi ste vabljeni,« nazadnje je pokazal na Demetrija.  Sledila sva mu dokler nismo prispeli do sobe. »Potrebujem tvojo pomoč,« je rekel oče. »Kako lahko pomagam,« sem se hitro odzvala. Za vse na svetu sem želela smrt Edgarja. »Razglasil bom, da si se vrnila. Ti pa boÅ¡ pripravila govor, da boÅ¡ vampirje prepričala, da pristopijo na naÅ¡o stran. PoveÅ¡ lahko svojo zgodbo in mogoče se nam bojo pridružili.« Mi je razložila mama. »Prav, ampak kako se naj vedem, prestavim…?« »Od sedaj se boÅ¡ predstavljala kot Princesa Sofija Lisa LaVente.« Tokrat se je oglasil oče. Prikimala sem. »Kdaj bo govor in to?« sem vpraÅ¡ala. »Čez nekaj ur. V sobi te čaka obleka v naÅ¡em slogu. Želim, da dokončaÅ¡ to kar bi morala pred leti začeti,« je rekel oče. Zdrznila sem se. Obleči bom morala tisto staroversko obleko. To pa ni najbolje. »In brez tega ne gre,« je rekel Demetri. Na glavo mi je posadil tiaro. »Pojdi se pripraviti,« mi je Å¡epnila mama. Ubogala sem. Demetri je odÅ¡el z mano. »Ne bom nosila tiste obleke,« sem protestirala in jezno korakala po hodniku. »Tebe skrbi obleka? Mene bi skrbel govor,« mi je rekel in se smehljal.  »Ni smeÅ¡no, če je vse v mojih rokah. Saj Å¡e nisem polnoletna pa bom že zanetila vojno.« Zamislil se je. »Enkrat si jo že, zakaj jo ne bi ponovno?« To je zvenelo bolj kot retorično vpraÅ¡anje. PriÅ¡la sva do moje sobe. Odprla sem vrata. Spomnila sem se na tiste ‘budne sanje’. Vse je bilo popolnoma enako. »Torej, kaj moram obleči?« Ob tem vpraÅ¡anju sem se spačila. Demetri je bruhnil v smeh. »Tole,« je rekel. Zagledala sem čudovito mini krilo, majico in blazer. »Ne bom oblečena v dolgo, staro obleko?« »Kje pa, biti moraÅ¡ elegantna in lepa. Je kraljica Isabella mogoče v tisti staroverski obleki?« »Ne, ni. Ampak je oblečena v modernejÅ¡i slog dolgih oblek,« sem mu rekla. »VidiÅ¡,« mi je rekel. »Ampak tu zraven se tiara ne poda,« sem se spomnila. »Res se ne, ampak saj ti bojo verjeli, ker si enaka kot pred leti,« je pojasnil. »Posveti se zdaj pisanj govora,« mi je naročil, sam pa se je ulegel na mojo posteljo in v roke vzel knjigo.
»Ljubica, si pripravljena?« Zaslišala sem mamin glas. Prikimala sem. V rokah sem držala list z govorom. Stala sem pred dvorano v kateri bom nastopala. »Je veliko ljudi.. vampirjev,« sem se hitro popravila. Mama se je nasmehnila. »Da ogromno jih je.« Zagotovo bi zajela sapo, a je nisem. Umirila sem se. Vstopila sem v dvorano. Vsi so se pričeli čuditi. Nekateri so celo zajokali. Pričeli so vzklikati nekaj čudnega. Prepoznala sem le princesa. Utihnili so jaz pa sem pričela z govorom.  Povedala sem svojo zgodbo in potem sem jih nagovorila k bojevanju za pravico. Vsi so me le opazovali. V njih sem zbujala upanje za to vrsto. Bila sem njihova rešiteljica. Ko sem končala so vsi pričeli ploskati. Požela sem kupico vzklikov. Vsi se bojo bojevali. Bojevali zame. Uspelo mi je. Prepričala sem tisoč vampirjev, da se bojo borili z mano. Bila sme ponosna nase. Oče in mama sta me objela. Stopila sem k Demetriju. »Odlična si bila,« je rekel in mi izročil majhen listek, nato pa se je odmaknil. Govorjenje je prevzel oče. Govoril je navodila in strategijo boja. Bila je odlična. Splazili se bomo do Edgarjevega dvorca po skrivnih hodnikih. Napadli ga bomo nepripravljenega. V prednosti bomo. Njegovih mož je le tristo in še malo. Tudi fizično bomo močnejši. Očeta sem opazovala. Bil je tako mlad, a odločen. Ob koncu sestanka sem odšla iz dvorane. Razvila  sem listek. Prebrala sem njegovo vsebino.
Stala sem v knjižnici. Tukaj naj bi se dobila. »Demetri,« sem tiho rekla. Prikazal se je. Tako zelo sem se prestrašila. Prekleta vampirska hitrost. »Si le prišla,« mi je rekel. Prikimala sem. »Nekaj bi ti rad pokazal,« je rekel. Prijel me je za roko in me odpeljal v odmaknjeni del knjižnice. Iz knjižne police je vzel knjigo. Na njej je bilo napisano moje ime. »Odpri,« mi je rekel. Ubogala sem. Zanimalo me je kaj piše. V njej so bile fotografije iz mojega otroštva. Rastla sem kljub temu, da sem bila vampirka. Prišla sem do polnoletnosti in nehala naj bi se razvijati. Za vedno bi bila tako lepa in mlada. Malce sem še brala o svoji zgodovini. »Ti smem nekaj pokazati?« Prikimala sem. Zakaj kar naprej kimam? Knjigo je malo prelistal. Zagledala sem svojo prihodnost. Videla sem dekle in fanta, ki stojita pred oltarjem. Slika je bila črna. Ni se videlo obrazov. »Se bom poročila?« sem zmedeno vprašala. »Tako kaže, če preživiš bitko se boš in potem boš ti dobila prestol,« mi je povedal. Zagledala sem se v sliko. Zanimalo me je v koga bi se lahko zaljubila. Potem pa sem se spomnila na poljub v hotelu. Skrivaj sem pogledala Demetrija. #Želim si, da bi se lahko poročila s tabo.# Skrita želja, ki se ne more uresničiti, saj je njegova zaročenka še živa. Mogoče ji bo pa oprostil in se poročil z njo. Ob misli na to mi je postalo slabo.

21. POGLAVJE- PLES PRED BITKO ✦
»Ples?« Od začudenja se mi je spodnja čeljust skoraj povesila do tal. »Da, to je nekakšna tradicija. Pred bojem še vsi živimo potem pa nas nekaj ubijejo. Tako smo še skupaj in se lahko zabavamo,« je pojasnil oče. »Prav. Ali je kakšna posebna tema?« Ne vem zakaj sem vprašala prav to. »Da. 21. stoletje. ,« je rekel. »Torej današnji slog.« Prikimal je pa čeprav to ni bilo vprašanje. »Kdaj se prične?« Potrebovala sem vse informacije. »Drevi ob 20.00,« je odgovoril oče. »Hvala,« sem se zahvalila. Odkorakala sem iz sobe s prestoli. Imela sem natanko pet ur do pričetka plesa. Odpravila sem se v sobo. Pregledala sem omaro. Upala sem, da sem s sabo prinesla kakšno lepo obleko. Mislim, da eno celo sem. Služinčad mi je že prenovila omaro in sedaj so notri malo novejša oblačila. Brskala sem in brskala. »Prekleto,« sem zamomljala ko mi je nekaj padlo na glavo. Bil je majhen zvezek. Odprla sem ga. »Sofija Lisa, 1822.« Posvetilo se mi je, da je to dnevnik. In to MOJ dnevnik iz tistega časa. Nisem mogla verjeti svojim očem. Odprla sem zadnjo stran. Zadnji dan, ki sem še živela tukaj. Bila sem čudne volje in pisala sem povsem nerazumljivo. Neko blebetanje, ki ni imelo ne repa in ne glave. Zelo me je zanimalo kaj se mi je zgodilo, zakaj sem izginila? Nisem imela časa, da bi se ubadala s tem. Dnevnik sem skrila v predal in se posvetila iskanju obleke. Končno sem jo našla. Bila je čudovita, ampak se ne spomnim, da bi jo kdaj koli imela. Bila je črna in zelo moderna. Prava eleganca. Poiskala sem še čevlje. V omari sem našla čudovite. Izgledalo je, da je notri kup kristalčkov. Obleko in čevlje sem položila na posteljo. Urediti sem si morala pričesko in se nežno naličiti. Kmalu sem bila kot iz škatlice. Obleka se mi je lepo podala, čevlji so bili enkratni. Manjkala mi je le še tiara. Nadela sem si jo. Izgledala sem kot prava vampirska princesa. Nekdo je potrkal. »Naprej.« Vrata so se odprla. »Smem….« Oseba ni dokončala. Obrnila sem se. Zagledala sem Demetrija. Bil je prav eleganten. Ni dokončal, ker je zagledal mene. Kaj? Se mi je razmazala maskara? Ne, nekaj drugega je. »Čudovita si,« je rekel. Nasmehnila sem se. »Hvala,« sem mu rekla. Zagotovo bi zardela, če bi bila še človek. »Smem biti vaš spremljevalec Princesa?« Kako vljudno je pa to vprašal. Morala sem se nasmejati. »Seveda ste lahko prijazni gospod,« sem mu odgovorila. Še on je bruhnil v smeh. Zresnila sva se. »Dol morava,« mi je rekel. Prijela sem ga pod roko.
Vrata so se svečano odprla. Bilo je prelepo. Vsi ti vampirji in okrasitev…. Vse je bilo popolno. Demetri me je odpeljal do staršev. Oče je povedal nekaj besed nato pa se je ples uradno začel. Vsi so se brž napotili na plesišče velike dvorane. Tudi oči in mami sta plesala. Vsi ti valčki in moderni plesi. Spomnila sem se na prvi ples s Demetrijem. Bilo je tako lepo. Malce sem pogledala po plesišču. Iskala sem ga. Opravičil se je, ker ga je neka vampirka povabila na ples- četudi je bil MOJ spremljevalec! Mimo mene je prišel natakar s šampanjcem. Vzela sem kozarček. Mislim, da mi ne bo škodoval.  »Ne piti preveč, kljub temu da si vampirka se lahko opiješ.« Zagledala sem Demetrija. »Hej, z nečim se moram potolažiti. Ti si odšel z drugo, nihče me ne povabi plesati. Razume me le šampanjec. Pogledal me je. »Smem prositi za ples?« je vprašal in se priklonil. »Smeš,« sem mu odgovorila. Podala sem m roko in se odpravila skupaj z njim na plesišče. Ravno so zavrteli glasbo za… Tango? Kaj? »Tega pa ne bom plesala,« sem se upirala. »Princesa, ne pritožuj se.« Grdo sem ga pogledala. Pričela sva plesati. Ves čas mi je šlo na smeh. Bilo je tako smešno. Spomnila sem se šolske valete. »Hej!« sem skoraj zakričala, ko me je nagnil čez nogo.«Del koreografije je.« Vedno je našel kakšen izgovor.  Končno je bilo glasbe konec.
Bilo je malce pred polnočjo. »Me pospremiš do sobe?« sem vprašala Demetrija. »Že greš?« »Rada bi se spočila za bitko, ki nas čaka jutri,« sem mu pojasnila. Prikimal je. Odšla sem povedat staršem, da grem. »Misliš, da ga bomo premagali?« Pomislil je. »Veliko možnosti je, da ga.« Upam, da ima prav. Ustavila sva se pred mojo sobo. Sklonil se je in me zopet poljubil. Nisem omahovala- poljub sem mu vrnila nazaj.

22. POGLAVJE- LJUBEZEN ✦
Poljub je bil slajši od čokoladne torte. »Ne moreva,« sem mu rekla. Ničesar ni rekel. Odprl je vrata moje sobe. »Kaj, če umrem? Potem bi umrl brez tebe.« Momljal je saj so besede izginjale v poljubih.  »Ne boš, ne smeš. Potem bi umrla tudi jaz,« sem mu odgovorila. Nisva se več pogovarjala. S vampirsko hitrostjo me je položil na posteljo  in nadaljevala sva tam kjer sva končala.
*****
»Ne morem verjeti,« sem rekla. »Česa?« me je vprašal. »Tega, da me ljubiš.« »No to bi lahko vedela,« mi je rekel. »Zaradi tebe sem prekršila obljubo,« sem mu malce jezno rekla. »Kakšno obljubo?« »Da bom ostala devica do poroke,« sem mu povedala. Zasmejal se je. »Saj nismo v 19. stoletju.« »Ampak to je nekakšna tradicija,« sem mu rekla. »No bodočemu možu se boš pač zlagala, da si se opila in potem nisi vedela kaj počneš,« mi je rekel. Beden predlog, ki pa me je tudi prizadel.  Upala sem, da me bo zaprosil in da bo on moj bodoči mož. Ni opazil, da sem se prenehala smehljati. Me je le izkoristil? Poljubil me je. Ta dvom je v hipu zbledel. »Ljubim te,« je tiho rekel. Besede so zvenele kot najlepša pesem sveta. »Me res?« sem ga vprašala. »Seveda te že dolgo,« mi je rekel. »Saj vem,« sem se zagovorila. Zresnil se je. »Že veš?« »Hm… Veš nekaj ti moram povedati,« sem zamomljala. Zelo dobro se slišal moje momljanje. »Tudi jaz znam brati misli,« sem končno priznala. »med potjo si imel veliko misli o meni, o moji lepoti in to,« sem dokončala. Ni vedel kaj naj reče. »Zakaj mi nisi povedala?« »Nisem hotela, da skrivaš misli pred mano. Že od prvega trenutka si mi bil všeč pa čeprav si me ugriznil. Do tebe sem gojila le sovraštvo. Nisem te mogla imeti rada, ker si me prizadel, mi spremenil svet in ker si vampir jaz pa sem bila le smrtnica.« Vse sem mu povedala.  »Zakaj mi nisi povedala?« »Nisem mogla,« sem mu priznala. »Lisa veš zakaj sem prisegel tvoji prababici, da te bom pazil?« Zanimalo me je. »Zakaj?« »Že ko si bila princesa sem se zaljubil vate, potem pa si se zopet pokazala in čustva so se prebudila v teh letih nisem ljubil nobene. Ti si prva, ki me je spravila tako daleč.« Izpovedal se je. Resnica je prišla na dan. »In zakaj ti nisi povedal tega?« »Ker sem mislil, da me ne ljubiš.« Kako preprosti odgovor. »Ampak kaj če ljubezen ne bo trajala dolgo?« Z lica mi je spolzela solza. Mar vampirji jočejo?  »Bo, za vedno. Ni pomembno kaj se zgodi vedno bom ljubil le tebe,« mi je rekel in me poljubil na čelo. Objela sem ga. Zaželela sem si, da bi tako ostalo za vedno.
»Tako ubiješ vampirja,« je rekel.  Oblečena le v spodnjem perilu sva se učila zabadati vampirje. V roke mi je podal količek. Ta ni imel špice na koncu. »Napadi me,« je rekel. Skočila sem nanj in mu količek naslonila na srce. »Odlično,« je rekel. Nasmehnila sem se.  Odlično mi je šlo. Ležala sem na njem. Zopet se je prebudil tisti valj poželenja. Prekleto. Čustva so zelo močna- in če si vampir so zelo, zelo močna! Poljubila sem ga. »Nič več ne bo,« je rekel in me ponesel na posteljo mi prislonil poljub in odšel. Ostalo mi je še nekaj ur, da si spočijem. Nasmehnila sem se. Počutila sem se ljubljeno. Majhen del sanj se mi je že uresničilo. Sedaj nisem mogla več razmišljati na to kaj se je zgodilo, ampak počasi moram pričeti razmišljati o vojni, ki nas čaka jutri. Nam bo uspelo premagati Edgarja? Ali bojo moji ljubljeni preživeli? Ko bi le imela odgovore na ta vprašanja.
23. POGLAVJE- SPOPAD ✦
Korakali smo proti skrivnemu prehodu. Vsi so smo molčali. Tišina je bila zelo moteča. Hodila sem za očkom in mamo ob meni pa je stal Demetri. Držal me je za roko. To me je ohranjalo mirno. Ves načrt je bil neštetokrat  ponovljen. Vsi smo ga znali na pamet. Približevali smo se. Čutila sem že Edgarjevo podlost pa smo bilo od njega še zelo oddaljeni. Vsem sem brala misli. Nekatere je bilo strah, drugi so bili pogumni, tretji pa zmedeni. Mislim, da sodim v tretjo skupino. Hotela sem vdreti v Demetrijeve misli, a mi ni uspelo. Skril jih je pred mano, le zakaj.
Ustavili smo se. Bili smo tik pred vhodom. Oče nas je po tiho spuščal notri. Ko sem vstopila notri sem bila prestrašena. Nisem vedela kaj me čaka na drugi strani. Smrt? Življenje? Zmaga? Poraz? Kaj naj pričakujem tam? In kaj, če izgubim starša in Demetrija? Začela sem trepetati. Demetri je seveda opazil. Vstavila sva se. Potisnil me je ob rob, da naju ni nihče videl. Poljubil me je. »Ne boj se,« mi je nežno rekel. »Strah me je,« sem podzavestno momljala. »Razumljivo, da te je. Ampak znaš zabosti vampirja in, če ne bo šlo drugače mu lahko pregrizneš vrat.« »Si ob pamet?« Čudno me je pogledal. »Ne bom grizla tujih vratov,« sme mu rekla. »Kakor želiš,« je rekel, me prijel za roko in odpravila sva se naprej.
Zagledala sme svetlobo. Vedela sme kaj pomeni-SPOPAD. Tihotapili smo se do gradu.  Zbrali  smo se okoli mojega očeta. »Sedaj gre za res, ko se zaderem v napad pričnemo napadati. Borite se vse do zadnjega!« Utihnil je. Pogledal je svoje zveste prijatelje nato pa mojo mamo. Poljubil jo je. V očeh so se ji zalesketale solze, a jih ni potočila. Objela sta še mene. »Če se nama kaj zgodi je prestol tvoj,« mi je na uho šepnil očka. Močno sem ju stisnila. Potem pa je je iz njenega objema potegnil par rok. Prejela sem čudovit, strasten poljub. Kar pred vsemi. »Ljubim te,« mi je zašepetal na uho, kot uspavanko. Očka se mi je poznavalsko nasmehnil. Prav tako mami. »Pazi nanjo tvoja je,« mu je rekel očka. Še enkrat sem vse tri objela. Čutila sem, da ta spopad ne bo nežna nogometna tekma.  Oče se je v hipu zresnil. »V NAPAD!« je zaklical. In pričelo se je mesarsko klanje.
Edgarjevi stražarji in podložniki so onemeli. Niso pričakovali takšne množice. Izogibala sem se klanju. Imela sem svoj cilj- ubiti Edgarja. Vrniti mu moram milo za drago. Prebila sem se do osrednje dvorane v gradu. Mislim, da se je skril v svoje prostore, a jih moram še najti. Previdno sem stopala na okoli. Slišala sem bojne krike, a se nisem pustila motiti. Napela sem svoja vampirska ušesa.  #Napadli so nas, kaj bova storila?# #Ne vem. Ampak napadel nas je Marsel in njegova draga žena Isabella.# #Pa nujna hči?# #Mrtva je. Živela je kot smrtnica in mi jo je uspelo ubiti, tvoj zaročenec pa jo je branil.# #Demetri, torej me je že pozabil?# #Že zdavnaj.# #Ne verjamem, v hipu bo zopet moj.# Prepoznala sem Edgarjev glas. In neko dekle. Demetrijeva zaročenka je. Skoraj sem se sesedla. Kaj takega. Zapletla se je z Edgarjem. Nemogoče. Kakšna podlica je. Še hujša kot sem mislila. Zbrala sem se. Sledila sem glasovoma in prišla do sobe v kateri sta se skrivala. V roke sem vzela količek. Na vse ali nič. Butnila sem v vrata. Na široko so se odprla. »Prekleto, mora bi biti…« »Mrtva?« sem mu skočila v besedo. »Da. MRTVA in ne živa!« »Pač nisi spreten pri svojem delu,« sem mu zlobno rekla. »Edgar, vampirka je,« mu je dejalo dekle poleg njega. »Ja, vampirka sem. Tako kot ti cipa zatohla.« Prvič v življenju sem izrekla nekaj takšnega. Grdo me je pogledala. »Saj me ne poznaš,« mi je siknila nazaj. »O poznam te. Tako plehka si, da si se raje spremenila v to, kot pa da bi se poročila z Demetrijem. To o tebi pove vse. Zlobna in brez srčna si. Ti in Edgar sta ustvarjena drug za drugega!« Oba sta me le gledala. Zadela sem ju v polno. »Nisem! Sem Emeline Roy de Woodly.« Kakšna vzvišenka. »In veš kdo sem jaz. Princesa Sofija Lisa LaVender. Edina zakonita prestolonaslednica vampirske družbe.« Če se hoče igrati tako pa se naj. »Prekleta bodi,« je vzkliknila. »To bomo pa še videli,« sem ji posmehljivo rekla.

24. POGLAVJE- SOOČENJE ✦
Druga drugi sva jezno zrli v oči. Edgar naju je samo opazoval.  »Veš kaj, prav važna si. Komaj postaneš vampirka in že misliš, da si najmočnejša.« Njeno bedno blebetanje. »Bolje, da mislim to kot pa da mislim, da sem zatohla cipa.« Ničesar ji nisem ostala dolžna. »Sovražim te,« je bleknila. »Jaz tebe še bolj.« Skočila je name. Pričeli sva se pričkati kot najstnici- no to nekako tudi sva. Pulili sva se za lase, se krempali…  »Dovolj, prav smešni sta!« Končno se je oglasil Edgar. Ustavili sva se in ga pogledali. »Emeline, zresni se!« Okaral jo je. Hitro se je pobrala in se postavila poleg njega. Tudi sama sem se pobrala in se postavila nasproti groznega Edgarja in zatohle cipe Emeline. »Zakaj ste prišli?« me je besno vprašal Edgar. »Da bi te ubili.« Odgovor je bil preprost.  Zagnala sta se vame. Imela sem srečo in se hitro umaknila. Zaletela sta se v zid. Nisem omahovala. Pobrala sme količek, ki mi je pri pretepu z Emeline padel iz rok in pričela sem teči. Pred mano je bil dolg hodnik. Še dobro, da imam vampirsko hitrost. Kmalu sta se podala za mano. Tekla sem na vso moč. Hotela sem se skriti ali poklicati okrepitve, ampak NE! Sama sem ju poiskala in se rabim pomoči. Res ni pošten boj, ampak če bom za mir žrtvovala življenje naj bo. Pritekla sme v velikansko jedilnico. Veliko mizo sem sunila ob steno. Pripravila sem celotno areno in kmalu sta se mi pridružila moja bikca za bojevanje. Vedela sem, da se sedaj prične neusmiljen boj. Zapodila sta se vame. Pričeli smo se gristi. Bolelo je. Vsak ugriz, ki sem ga dobila. Tudi jaz sem njima zadala nekaj super grizov. Končno sem pričela uporabljati svoje nove zobe. Hotela sem uporabiti količek vendar mi ni uspelo. Nisem bila več pri močeh. Padla sem. Pričela sem izgubljati zavest. To sta želela uporabiti proti meni. Emeline je v roke vzela količek in me že skoraj zabodla. Ni ji uspelo, ker jo je odrinil neki fant. Onesvestila se je, Edgar pa je zbežal. Pomagal mi je vstati in mi dal popiti nekaj požirkov krvi. »Hvala,« sem mu nežno rekla. Nasmehnil se mi je. »Vse za vas.« Nasmehnila sem se mu nazaj. Pomagal mi je vstati. »Pomagaj mi jo zvezati,« sem mu rekla in pokazala na nezavestno cipo. Ni mi ugovarjal. Hitro se je lotil dela. »Princesa, kaj bova z Edgarjem?« Pogledala sem ga. »Ubila ga bova,« sem mu rekla in se zlobno nasmehnila. Načrt mu je bil všeč. »V ječe je pobegnil,« sem mu rekla. »Kako vete?« Začudil se je. Pogledala sem ga. Vedel je, da mu ne bom povedala. Odpravila sva se tja. Prav sem imela! Ni se premaknil. Napadla sva ga vsak iz ene smeri. »Sedaj boš plačal za vse kar si storil meni in moji družini. Vem, da si bil ti kriv, da sem izginila! Še dobro, da sem se renkrerirala  v človeško dete po letih in letih zapora tukaj. Vem, da ti je pomagala tvoja ljubica- Emeline- zatohla cipica! Poznala sta mojo usodo in sta se me morala znebiti.« Začudil se je. »Kako se spomniš vsega tega?« Oči so mu skoraj padle iz očesnih jamic. »Potujem iz tega stoletja v tisto svoje stoletje,« sem mu rekla. Moj zvesti pomočnik mi je podal količek. »Vrni mi ogrlico,« sem mu rekla. Pogledal me je. »Vedno jo imaš ob sebi. VRNI MI JO!« Zakričala sme nanj. Segel je v žep in mi jo podal. Zmagoslavno sem se nasmehnila. »Pojdi v pekel,« sem mu zaželela in mu potisnila količek v srce. Zaječal je od bolečine. Obrnila sem se proč saj nisem hotela gledati kako se njegovo truplo pretvarja v kamen. Oddahnila sem. Ena baraba manj. Zmagali smo. Bila sem ponosna nase! Objela sem svojega pomočnika. Zardel je. »Oprosti, ne bi smela.« Ničesar ni rekel. Odšla sva ven, kjer je bila vneta prava bitka. »Edgar je mrtev!« sem zakričala. Njegovi položniki so se prenehali bojevati. Naši pa so zmagoslavno zavriskali. Ta dan se bo zagotovo zapisal v zgodovino in s tem tudi jaz.

25. POGLAVJE -  UMRLA LJUBEZEN ✦
Vsi so bili navdušeni. Pričeli so se objemati in jokati. Ne vem zakaj, ampak tudi meni je šlo na jok. Poleg mene je stal moj pomočnik. Spomnila sem se, da ga sploh ne poznam. »Oprosti, nevljudna sem. Kako ti je ime?« Pogledal me je. Njegov pogled je bil strašansko božanski- še lepši od Demetrijevega. »Sem Kyle la Torrnie,« je rekel in se priklonil. »Me veseli. Podala sem mu roko. »Hvala, enako princesa,« je rekel. »Ne kliči me princesa. Le Sofija in brez vikanja.« Prikimal je. Hotela sem se še pogovarjati z njim, a sta me starša objela. »Čestitam,« mi je rekla mami. Očetu pa so se oči lesketale od ponosa name. »Mami, kje je Demetri?« »Ne vem, boril se je potem pa odpel v dvorec,« je rekel oči. »Čudno.« Ničesar več nista rekla. Zopet sem se lahko posvetila Kylu.  »Torej od kod si?« Zanimalo me je prav vse. »Torej, moja družina je zelo pomembna v vampirski družbi. Imamo naziv grofov. In smo takoj pod tvojo družino. Če se zgodi,da na vas naredijo atentat mi prevzamemo prestol, ampak to se ne bo zgodilo, saj smo vsi prijatelji s tvojima staršema. Zelo dobro vodita vampirsko družbo in ne želimo ju menjati. Edgar je bil edini, ki je hotel to,« mi je pojasnil. »No, sedaj je mrtev,« sem mu rekla. »Res je. Smem vprašati kam si izginila pred 190imi leti?« »Edgar me je ugrabil, a mi je uspelo priti do renkreacije. Saj veš, zapustiš telo in se duša preseli v drugo telo. Dolgo sem bila zaprta tam. Potem pa sem se rodila kot Lisa v preprosti družini. Imeli so me radi, a moja prababica se je zapletla z vrhovnim vampirjem. Mislim, da je bil to Edgar in potem so nastale težave. Prišel me je ubit, a me je Demetri spremenil. Zopet sem se pojavila tukaj.« Povedala sem mu kratko obnovo vsega.  »Zanimivo,« je rekel. »Si me poznal že takrat?« Presenetila sem ga z vprašanjem. »Da. Bila sva dobra prijatelja in… Bila si moja zaročenka.« Ustavila sem se. »Tvoja zaročenka?« »Imela sva se zelo rada in starši nama niso oporekali. Poroka naj bi bila nekaj dni po tvojem sprejemu v družbo, a si izginila. Povsod sem te iskal, a te nisem našel. Trpel sem in bilo mi je hudo. Ko sem slišal, da si se vrnila sem bil navdušen, ampak sem izvedel da si z Demetrijem. In, da ga tvoji starši odobravajo. Ko si bila v težavah pa sem ti priskočil na pomoč. Pazil sem te in ti zvesto sledil. Nisem hotel, da se ti karkoli zgodi.« Gledala sva se. Razumela sem zakaj mi je takoj prirasel k srcu. Ljubila sem ga- nekoč. Ampak on me še sedaj ni pozabil. Pa je že minilo več kot dvesto let. »Kyle, jaz…. Oprosti mi. Nisem vedela.« »Je že dobro, nikar se mi ne opravičuj. Tvoj prijatelj sem in lahko mi zaupaš prav vse. Več pa nikoli ne bom pričakoval. Razumem, da ljubiš Demetrija in ne bom se boril za tvojo ljubezen.« Čeprav mu je bilo težko je mislil resno. »Hvala ti in ko sva že ravno pri Demetriju mi ga pomagaš poiskati?« »Seveda,« je rekel. Podala sva se v iskanje.
»Kaj, če bi še prej pogledala ujetnico?« me je vprašal. »Oh, seveda pozabila sem na tisto cipo,« sem mu rekla. Nasmehnil se je. »Zakaj jo kličeš tako?« »Ker je res. Spremenila se je, da bi se rešila Demetrija. Zaročena sta bila,« sem mu povedala. »Grozno,« je rekel. Prikimala sem. Prišla sva do sobe, kjer sva zvezala Emeline. Ni bila sama. Ob njej je klečala postava v črnem. Kyle se je postavil pred mano in me zavaroval s svojim telesom. Ničesar nisem videla, saj je bil kar večji od mene. Zagledala sem premik. Postava se je obrnila. Kyle se je odmaknil. Zagledala sem obraz postave. Bil je Demetri, ampak kaj je delal ob Njej? Postalo mi je jasno. Osvobodil jo je. Stala je za njim. »Torej si jo le našel?« sem rekla in oba grdo pogledala. »Res je,« je rekel. »Pomagala je Edgarju,« je rekel Kyle. »Samo pomagala mu je, ni kriva da jo je prisilil.« Kaj takega? Še zagovarja jo. »Laže ti, hoče da ji verjameš!« sem vzkliknila. »Ne lažem. Ljubim ga, zakaj bi mu potem lagala?« Kako jo sovražim. »Ljubiš ga? Potem pa mi povej zakaj si se spreobrnila pred poroko?« Hotela sem izvedeti vse! »Prisil me je, Edgar.« Psica zvita. »Oprosti, a ti ne verjamem. Demetri jo še ljubiš?« Hotela sem priti  resnici do dna. Pogledal jo je. Nežno se mu je nasmehnila. »Da, ljubim jo. Razumem zakaj je to storila in ji oprostim. Poročila se bova, kot sva nameravala,« je rekel. Bilo je tako, kot da bi mi nekdo potisnil količek v srce. Ne še huje je bilo. Noč pred tem sem postala njegova, sedaj pa že načrtuje poroko z bivšo. Kyle me je prijel za roko. »Pridi, ne tukaj.« Sledila sem mu. Demetriju sem namenila še en sovražni pogled, nato pa zapustila sobo.
»Kako mi je lahko naredil to? Mislila, sem da me ljubi. Ni res. Moji dvomi so se uresničili. Izrabil me je.« Kyle je bil moja rama za jokanje. »Ne joči, ni vreden. Vse bo dobro, vrnila sem boš na domači grad in ga boš pozabila. Pomagal ti bom-to počni prijatelji, kajne?« Pogledala sem ga. »Hvala ti,« sem mu rekla nato pa se zopet naslonila na njegovo ramo in zajokala. Sedaj vem kako se počutijo dekleta, ko jim ljubljeni zlomijo srce. Kyle me je božal po laseh.  Ni vedel kaj naj stori, da mi bo bolje. Obšel me je dvom. Kaj, če hoče da se zaljubim vanj. Vdrla sem mu v misli. Ne. Ni mislil tega. Resnično je želel pomagati le kot prijatelj. Svoja čustva je spretno zadrževal. Lahko mu zaupam. »Se boš vrnil z mano? Prosim.« Rotila sem ga. »Če se bojo tvoji starši strinjali,« je rekel. »Seveda se bojo,« sem mu rekla. Odpravila sva se ju iskati. Stala sta pri vhodu. »Mami, sme Kyle ostati na dvoru- našem seveda?« Nisem mogla skriti, da sem malo prej jokala. »Sem vedela, da se bosta zopet srečala,« je rekla mami. »Seveda sme,« je rekel oči. Nihče me ni vprašal kaj mi je. Mislim, da sta vedela saj tudi ona dva bereta misli. »Hvala,« je prijazno rekel. Obrnila sem se proč. Zopet mi je šlo na jok. »Vrnita se na dvor, ostali pridemo kmalu,« mu je povedal in naročil oče. Prikimal je. »Pridi greva,« je rekel in me dvignil v naročje. Tekel je proti dvorcu. Bila sem čisto brez moči, da bi lahko tekla sama. Demetri me je čisto zlomil. Vedno je bil zaljubljen v njo. Jaz sem bila le njen nadomestek, ki ga je pošteno izigral.

26. POGLAVJE- PREBOLEVANJE ✦
Dnevi in noči so minevali. Še vedno se nisem sprijaznila s tem, da me je Demetri izkoristil in potem zavrgel kot umazano srajco. Nisem vedela, da je takšen. Zakaj me je sploh varoval? Mogoče je kaj čutil do mene, a je potem znova srečal Emeline. Stara ljubezen se vedno pogreje. Še dobro, da je z mano Kyle. Pazi name, da ne naredim kakšne neumnosti. Z mano je cel čas. 24 ur na dan. Res je pravi prijatelj in teh imam zadnje čase premalo.
»Še res nisi videla grajskega vrta?« »Ne,« sem mu odgovorila. To je bil včasih tvoj najljubši prostor. Tam si brala, premišljevala in…« Utihnil je. »In?« sem ga vprašala. »Pozabi.« Hotel se je izmuzniti odgovoru. »Prosim?« Pogledala sem ga. »In tam si vedno čakala name,« je končno izrekel. Nasmehnila sem se. »In tudi sedaj bom,« sem mu rekla. »Takole se zmeniva. Če te ne bo v sobi moraš biti tukaj, velja?« Njegov predlog se mi je zdel super. »Velja,« sem mu rekla. Vstopila sva v ta raj. Toliko cvetlic. Vrtnice, tulipani, klopce, živali iz trave, drevesa… Bilo je čarobno. Razgledala sem se. »Čudovito je,« sem rekla. »Vem,« je rekel in mi pod nos rdečo vrtnico. Dišala je še bolj kot čokoladna torta in zagotovo je bila tudi slajša. »Vrtnica si rdeča, biti ob tebi je sreča, na sebi trnje imaš…« Prepoznala sem verze. Spomnila sem se. Stala sva ravno tukaj in citiral mi je ta verz. »…z njimi boriti se znaš.« Sem končala sama. »Kako?« Začudil se je. »Spomnila sem se. Stala sva ravno tukaj in povedal si mi ta verz,« sem mu pojasnila. »Takrat sem se zaljubil vate,« je rekel. »Res?« Prikimal je. »Hvala, da si moj prijatelj,« sem mu rekla. »Ni kaj.« »Resno mislim- HVALA!« Nasmehnil se je.  »Pridi še nekaj ti želim pokazati,« je rekel me prijel za roko in že sva tekla nazaj v dvorec.  Zanimalo me je kam me pelje sedaj. Kmalu se mi je posvetilo. Glasbena soba. »In kaj je bilo tukaj?« sem ga z zanimanjem vprašala. Sedel je za klavir. Pričel je igrati nežno melodijo. Zopet me je poneslo v preteklost. Igral je tole in potem je iz žepa potegnil škatlico in me zaprosil za roko. Pogledala sem ga. »Zaprosil si me.« Prikimal je. Nisem mogla verjeti, da se še sedaj vsega spomni. Po toliko letih. Sedla sem poleg njega. Opazovala sem njegove elegantne prste, ki so nežno igrali čudovito melodijo. Pomislila sem dan, ko sem spoznala Demetrija.  Hotela sem odgnati te misli, a mi ni uspelo. Kyle je opazil Prenehal je igrati. »Oprosti, nisem…« Prekinila sem ga. »Ne, v redu je.« Nekaj časa me je še opazoval kako so mi po licu spolzele solze nato pa me je objel. Pričela me je peči vest, a sem se ga močno oklenila. Enostavno potrebovala sem bližino neke osebe. Kyle me je razumel.
Minil je kakšen mesec. Pričela sem razmišljati, da bi se vrnila nazaj v šolo in da bi vse skupaj pozabila, a če se vrnem tja me bo še bolj bolelo. Kyle je bil z mano čisto vsako minuto dneva. Postala sva nerazdružljiva prijatelja.  Povedala sem m lahko prav vse. Z mano je hodil po nakupih, pomagal mi je pri učenju o vampirski družbi in kako se moraš vesti kot glavni monarh. Pričela sem pozabljati na Demetrija.  Iz mojega življenja je izginil tako hitro kot je prišel. Če ne bi imela ob sebi ljubečega prijatelja mi to nikakor ne bi uspelo. Tudi starša sta mi pomagala pri vsem, me spodbujala. Pričela sem tudi risati. Risala sem žalost, veselje, pokrajine in ljudi. Moja skicirka se je hitro polnila. Vse je postalo v redu in smiselno.  Uživala sem v življenju vampirke in princese. Demetrija in Emeline nisem srečevala. Očitno sta od mojega očeta odkupila Edgarjev dvorec.  Zame sta ona dva mrtva. Nihče več ju ne omenja, ker je tako ukazal Kyle. Razumel je vso mojo bolečino, a jo je znal lajšati. Moj osebni zdravnik.
»Kako je lepo,« sem rekla. »Vedno sva se izmuznila in opazovala zvezde,« je rekel. Začela sem se smejati. »Si naju kar predstavljam. Jaz v tisti dolgi obleki in ti v tisti odpravi.« Pridružil se je mojem smehu. Obrnil se je proti meni. »Bi odšla nazaj k človeškim staršem?« Pomislila sem. »Ne, čeprav ju zelo pogrešam. Ne morem tukaj zapustiti tebe in staršev,« sem mu odgovorila. Zapihal je veter. Na obraz mi se mi je prilepilo nekaj svetlih pramenov. S svojo roko jih je nežno odstranil. Pogledala sem ga. Zrla sva si v oči. Bila sva tako blizu, kot še nikoli. Nekaj v meni se je premaknilo. Začutila sem ljubezen do njega. Še vedno je bila skrita v meni. Najine ustnice so se že skoraj dotaknile, a se je odmaknil in sedel. »Oprosti ne bi smel…« Prekinila sem ga. Tokrat z nežnim poljubom. Presenetila sem ga, a se je odzval. Legla sva nazaj na travo. Z vsakim poljubom sem začutila nekaj več. Odmaknila sem se. Pogledal me je. Nasmehnila sem se mu. Bilo mi je malce nerodno. »Kaj je bilo to?« me je vprašal. »Ne vem. Preplavila so me izgubljena čustva,« sem mu rekla. »Izgubljena čustva?« Vedno bolj je bil začuden. »Da, spomnila sem se, kaj sem včasih čutila do tebe.« Sedaj mu je bilo jasno, kam ciljam. »Torej me ljubiš?« »Čeprav se bo zdelo prehitro… Da, ljubim te. Bolj, kot sem ljubila Demetrija. Razumem zakaj sem se hotela poročiti s tabo. Vse mi je postalo jasno.« Imela sem že čisto solzne oči. »Sofija, jaz…« Bo rekel, da me on ne ljubi? »Kaj? Me ti ne več?« Sedaj pa so se solze usule. Ničesar ni rekel. Molk odgovori devetim. Vstala sem in odšla proti dvorcu. Pripravljalo se je na dež. Kako hitro so se nabrali oblaki. Ravno prav. Nebo bo jokalo skupaj z mano. Nekdo me je prijel za roko. Obrnila sem se in v tistem trenutku me je poljubil. Vedela sem, da me še ljubi. »Sofija, ljubim te. Vedno sem te in vedno te bom!« Njegov glas je bil odločen. Objela sem ga. »Vedel sem, da me boš lahko zopet ljubila,« je rekel. »Veš, ko sem bila človek sem sanjala o tebi. Sedel si na klopci pred mojo šolo in me vsak dan opazoval,« sem mu razkrila. Nasmehnil se je. »Velikokrat sem sanjal tudi jaz tebe,« je rekel. Vedela sem kaj to pomeni. Sanjal je z odprtimi očmi. »Pridi, deževalo bo.« Odpravila sva se nazaj v dvorec. Držala sva se za roke. Pri vhodu sem zagledala starša. »Zakaj smo vsi vedeli, da bosta ponovno skupaj?« me je vprašala mami. Zagotovo bi zardela. »Kaj pa vem,« sem jima odgovorila. »Vesela sva zate,« je rekel oči in me objel. Kmalu pa smo zagledali nekoga. »Pomembne novice imam za vas,« je rekel. Poslušali smo ga. Izročil nam je ovojnico. »To je vabilo za poroko.« Spogledali smo se. Le kdo se bo poročil Odprla sem ovojnico. In pri branju mi je zastal dih.  Kyle me je le prijel, ker ga je bilo strah da bi se onesvestila. Vsem je postalo jasno kdo nas vabi na poroko.
27. POGLAVJE- USODNI DA ✦
Vabilo sem zalučala po tleh. In stekla proč. Nihče me ni ustavil in nihče mi ni sledil. Razumeli so, da želim biti sama. Stekla sem na vrt. Sedla sem na klopco in pričela jokati. Res, da sem ga ‘prebolela’, ampak Å¡e zmeraj ga imam zelo rada. Po licu mi je spolzela solza. Kmalu je pritekla Å¡e ena in nato se jih je usulo Å¡e kar nekaj. Mislila sem, da bom jaz edina s katero se bo poročil. Kako grdo sem se zmotila. Obrisala sem solze. ÄŒe se je on odločil tako pa m naj bo. Jaz se za njim ne bom več jokala! Odpravila sem se nazaj v dvorec.
»Oči, mami… Zraven grem,« sem jima rekla. »Si prepričana?« Vse matere so vedno tako skrbne. Prikimala sem. »Ampak imam zahtevo,« sem jima rekla. »Kakšno?« je zanimalo očeta. »Darilo izročim jaz in moj spremljevalec bo Kyle. Saj je tudi njegova družina povabljena in ker sva zopet skupaj se to spodobi, mar ne? Spogledala sta se. »Prav,« je odgovorila mami. »Poroka je že jutri in jaz… Potrebujem obleko. Nekaj novega in modernega,« sem jima rekla. »Ampak nekaj  takega da se zraven poda tiara,« mi je rekla mami. Prikimala sem. Še dobro, da ni poroka v starem stilu. »Sme z mano Kyle?« »Seveda sme, saj se tvoj fant.« Kako mi je všeč oči, ki mi dovoli prav vse. Poljubila sem ga na lice. Hip za tem sem stekla iz sobane s prestoli in poiskala Kyla. »Le, kje bi lahko bil?« Pogovarjala sem se sama s sabo. »Tukaj sem.« V hipu se je prikazal pred mano. »Prestrašil si me,« sem mu rekla. »Vedno sem te rad,« je rekel. Nasmehnila sva se. »Z mano moraš po nakupih,« sem mu skoraj ukazovalno rekla. »Po nakupih?« Mislila sem, da ga bo kap. »Za poroko.« Ja, sedaj ga bi pa že lahko kap. »Greš?« Njegovo vprašanje je bilo tako lahko. »Seveda in ti boš moj spremljevalec. Saj je povabljena tudi tvoja družina in midva sva sedaj par. Čisto zakonito je.« Pomislil je. »Tvoj spremljevalec sem lahko, ampak glej da ne bom spoznal da me le izkoriščaš.« Razumela sem ga. Stopila sem do njega. Objela sem ga. »Je to podkupnina?« Prikimala sem. Poljubil me je na čelo. »Pojdiva po tvojo obleko,« mi je rekel. Poljubila sem ga na ustnice nato pa prijela za roko in v hipu naju ni bilo več na hodniku.
DAN POROKE….
»Še takole in takole… Pripravljeni ste.« Pogledala sem se v ogledalo. Čudovito.  »Hvala,« sem rekla pomočnici. Obleka se mi je odlično prilegala. Bila je bela, spredaj je bila kratka zadaj pa dolga. Dodatki so bili v šampanjec barvi. Moji lasje so bili nežno kodrasti in tiara se je čudovito prilegala vanje. Bila sem pripravljena.
Prispeli smo do dogovorjenega mesta. Vse je bil čudovito okrašeno. Vonj po lilijah in belih vrtnicah je bil odličen.  Stopali smo proti svojih sedežih. Vse je bilo označeno. Ko sem hodila po sredini, kjer bo čez nekaj trenutkov hodila nevesta so vse oči zrle vame. Šepetalo se je: »Vrnila se je, res je Princesa Sofija…« Nasmehnila sem se. Vsi smo se usedli. Moja in Kylova družina sta sedeli skupaj. Vse je utihnilo. Do oltarja je pristopil Demetri. Oblečen je bil kot običajni ženin- nič posebnega. Potem pa smo zaslišali tisto melodijo. Slavno poročno koračnico. Obrnili smo se. Zagledala sem Emeline. Bela obleka se ji je podala. Bila je res lepa. Počasi je korakala proti oltarju. Smehljala se je. Pričelo se mi je gabiti. Dobro, da je hitro prišla do oltarja. Obred se je pričel. Tiste poročne zaobljube so bile povedane tja v tri dni. V njih ni bilo nobenega smisla. Potem pa je prišlo do najpomembnejšega dela. »Demetri, ali vzameš Emeline za svojo ženo. V dobre in slabem, v bolezni in zdravju, v izobilju ali pomanjkanju?« Z zanimanjem sem poslušala kaj bo odgovoril. Pogledal je okoli. Iskal je mene. Sedela sem v tretji vrsti in zlahka se me je videlo. Pogledal me je in nato se je zopet obrnil k nevesti. »Vzamem,« je svečano rekel. »Emeline, ali vzameš Demetrija za svojega moža. V dobrem in slabem, v bolezni in zdravju, v izobilju ali pomanjkanju?« Pogledala je Demetrija. »Vzamem,« je tudi sama rekla. Nasmehnila sta se drug drugemu. »Sedaj sta mož in žena, lahko poljubite nevesto,« je svečano rekel duhovnik. Poljubila sta se.  Pričeli smo ploskati. »Je vse v redu?« Obrnila sem se. Kyle me je zaskrbljeno gledal. »Ne skrbi, dobro sem.« Nisem se mu zlagala. Ugotovila sem, da mi Demetri ni bil usojen. Držala sta se za roke in odkorakala proč od oltarja. Pomislila sem. Zakaj ju duhovnik ni vprašal še tisto dokler vaju smrt ne loči. Posvetilo se mi je. Bil je vampirski duhovnik. Vsi smo zapustili čudoviti vrt in se prestavili na drugo stran, kjer bo potekala poročna zabava in slavje.

28. POGLAVJE- SLAVJE  IN RESNICA✦
Poroka je bila kot pravljica. Vse je bilo čudovito. Sledila je prava zabava. Moja zabava je bil šampanjec. No saj ga nisem popila ravno veliko. En kozarec mi je bil več kot dovolj. Veliko vampirjev se je pogovarjalo z mano. Vsi so hoteli vedeti zakaj sem izginila, če bo poroka s Kylom in te reči. Na nekaj sem znala odgovoriti na druga pa ne. Pričel se je ples ženina in neveste- tisti otvoritveni ples. Ko nevesta in ženin prvič skupaj zaplešeta kot mož in žena. Demetri in Emeline sta pričela plesati. Dojela sem, da sta ustvarjena drug za drugega. Smehljala sta se in nežno plesala valček. Nato smo zaplesali še ostali. »Smem?« Nasmehnila sem se. »Seveda smeš,« sem mu rekla. Komu drugemu kot Kylu. Odšla sva na plesišče. Pričela sva plesati. »Spomnim se kako sva izbirala poročni ples,« mi je rekel. »In kakšna naj bi bil?« Zelo me je zanimala moja preteklost z njim. Vsega se pač nisem spomnila. »Ne vem. Izginila si.« Videla sem, da ga je bolelo. »Sedaj sem tukaj,« sme mu nežno rekla. »Ne veš kako sem vesel, da si.« Nasmehnila sem se mu. Pričel se je nov ples. Četvorka in menjava soplesalcev. Bilo je zabavno poskusiti nekaj starega. No, zabavno je bilo dokler ni prišlo do menjave. Priplesala sem v Demetrijeve roke. Spačila sem se. Zlobno se je nasmehnil. »Čestitam,« sem končno rekla. »Hvala.« »Si me kdaj ljubil?« Hotela sem razčistiti. »Ne, nisem.« »Ampak bil si tako prijazen in…« »Lisa-zlagal sem se ti. Nate bi moral paziti Kyle. Tvoja prababica je hotela da te varuje on, a sem se izdajal zanj. Tako sem nate pazil jaz. In ko sem te ugriznil sem te želel ubiti, da mi naloge ne bi bilo treba izpolniti. Potem pa sem se le pretvarjal. Bila si moja nadomestna Emeline.« Prizadelo me je. Vsaka beseda iz njegovih ust mi je strla košček srca. »Sovražim te!« sem mu besno siknila. Pomežiknil mi je, nato pa me zopet zavrtel in pristala sem v Kylovem objemu. Zjokala sem se.
»Baraba, nesramna. Kako je lahko storil kaj takšnega.« Jokala sem v Kylovem objemu. »Ne vem, ampak mu bo žal,« je rekel. »Ne, maščevanje je zmotno.« Božal me je po laseh. »Kyle, nikoli več mi ne reci Lisa, prosim.« Pogledala sem ga. »Prav. Sicer pa si zame bila le moja Sofija.« Nasmehnila sem se mu. »Pojdi z mano v Pariz,« mi je rekel. »V Pariz? Kaj boš tam?« »Spočiti si moraš od vsega in moraš proč od tukaj,« mi je rekel. »Prav, šla bom s tabo.« Poljubil me je na čelo. »Jutri zjutraj greva,« mi je rekel. »Kaj pa prtljaga?« Zakaj me tako zanimajo oblačila? »Vse je že pripravljeno. Tvoji starši so to predlagali jaz pa grem s tabo,« mi je pojasnil. »Kako značilno za vampirje,« sme rekla. Oba sva se nasmehnila. Obrisala sme si solze. »Vrniva se na zabavo,« sem mu rekla. Strinjal se je. Demetri je moja preteklost- temačna preteklost. Kdo ve kaj še skriva pred mano, ampak dovolj je, da vem kako je čutil do mene. Ob prihodu nazaj se je že rezala torta. Ja, torta in to vampirska. Okus po krvi. Vsak je dobil po en košček. Mladoporočenca pa sta drug drugega hranila z njo. Oba sta zlobna in brezsrčna- popoln par. Še dobro, da se je zopet prikazala ta cipa, drugače bi jaz nasedla tej potegavščini. Čakaj, kaj pa če je bilo to zaigrano. Kaj, če zgodba o Emelina ni bila resnična? Nekaj ni v redu. Ves čas je vedel, da je vampirka in prepričana sem, da ga je ona spreobrnila. Ampak kako izvedela to zgodbo?

29. POGLAVJE- MESTO LJBEZNI ✦
»Vama je res prav, da grem?« Stali smo na letališču in se poslavljali. »Seveda,« sta rekla oba v en glas. Pogledala sem Kyla. »Prav, pa pojdiva.« Objela sem očka in mamico. Kyle je vzel oba kovčka in odšla sva. Nazadnje sme bila na letalu z Demetrijem. Spomnila sem se najinega pogovora. Vse sem brž pregnala iz misli. Prvi razred je bil pravo razkošje. Tega bi se morala počasi privaditi. Nismo leteli prav dolgo, saj zračna linija iz Benetk do Pariza ni tako dolga.
»Znaš francosko?« Francosko? Se mu je strgalo? »Ne,« sem mu rekla. »Včasih si najraje govorila le francosko. Ljudi si spravljala ob živce,« mi je pojasnil. Še ena podrobnost. »Mogoče se bom pa spomnila,« sem mu rekla. Nasmehnil se mi je. Na letališču je najel avto, ki bo v času bivanja v Parizu  najin. »Zakaj pa ravno ta avto?« Priznam, padam na BMW-je ampak to je pa že preveč. »Ga zamenjam?« »Ne, čisto v redu je.« Ob misli, da se bom vozila v nekem starem avtu me je zajela groza. Lahko se pokvari ali pa se kar sredi ceste vžge. »Pridi, danes imava izlet do Eifflovega stolpa,« je pojasnil. Hitro sem sedla v avto in podala sva se na pot. Nisva se vozila prav dolgo. Mogoče zato, ker Kyle vozi zelo hitro, ali pa pot sploh ni bila dolga. Zagledala sem ga. Čudoviti Eifflov stolp. Božanski je. Lahko bi ga gledala cel dan. Videla sem polno ljudi. Pari, družine, umetniki … Vsak je počel kar se ga je zahotelo. »Greva do vrha?« Prebudil me je Kylov glas. Navdušeno sme prikimala. Prijel me je za roko in pričela sva hoditi do stolpa.
»Vov.« to je bilo vse kar sem tisti trenutek  spravila iz ust. »Vem,« je rekel. Opazovala sem. Gledala sem kako so ljudje majhne mravljice. Potem pa sem pogledala njega. Opazil je da ga opazujem. “Zakaj me tako gledaÅ¡?” Zakaj me je tega vpraÅ¡anja tako zelo strah. “Jaz…” Nisem dokončala saj me je poljubil. Ta poljub je bil čisto drugače od najinih prejÅ¡njih. Naslonil me je ob ograjo. “Na javnem mestu sva,” sem mu rekla. “Pravila so zato, da se krÅ¡ijo.” Ta stavek mi je postal zelo vÅ¡eč. “Pridi, greva.” Le kam bova odÅ¡la tokrat. Sedla sva v avto. Nisva se vozila prav dolgo. PriÅ¡la sva do hotela. “Zakaj pa sem?” “Pospraviti morava in čaka naju kosilo.” Mi je pojasnil. “Kosilo?” Lahko jem človeÅ¡ko hrano? “Da, lahko se prehranjujeÅ¡ kot človek,” je rekel. “Super,” sem rekla. Receptorka naju je peljala do sobe. Ne, to ni bila soba, ampak apartma. Kyle je s prijaznimi besedami odslovil receptorko. “ÄŒez uro in pol imava kosilo,” je rekel. “In kaj bova počela tisti čas?” Ni se mi dalo posedati in gledati skozi okno. “Lahko se pogovoriva o načrtu,” je rekel. “KakÅ¡nem načrtu?” Presenečal me je. “Torej, v Pariz nisva priÅ¡la samo na zabavo, ampak tudi nekaj iskati. Tukaj živi Demetrijeva pol sestra. Ona pozna njegovo preteklost in lahko ti pomaga. MisliÅ¡, da ne vem kaj imaÅ¡ za bregom,” je povedal in se mi nasmehnil. “Kako jo bova naÅ¡la?” Pričela sem razmiÅ¡ljati. “Poslal sem ji sporočilo, jutri zjutraj se dobimo v kavarni blizu stolpa,” je rekel. “Velja. Jo bom lahko vse izpraÅ¡ala?” Prikimal je. Zaskrbljeno sem pogledala skozi okno. “Ne skrbi, vse bo v redu,” je rekel in reko ovil okoli mene. Obrnila sem se in najine ustnice so se srečale. Zopet me je poljubil tako kot prej na stolpu. Dvignil me je in odnesel na posteljo. Zakaj bi izgubljala čas? Demetrija sem tako ali tako prebolela. Oblačila so začela leteti na okoli.
****
“Nekaj sem opazil,” je rekel. “Kaj?” Postala sem zaskrbljena. “Hm… Nisi več… Saj veÅ¡,” je rekel. “Am, opila sem se in potem nisem vedela kaj počnem.” Prekleto, kako sem se zlagala. Spomnila sem se na Demetrijeve besede. “Ne verjamem,” je rekel. “Demetri me je zavedel in hm.. saj veÅ¡.” Povedala sem mu resnico. Objel me je. “Nisi jezen?” Žalostno sem ga pogledala. “Ne, nisem. Sedaj si moja in konec.” Teh besed sem se razveselila. “Imava Å¡e kaj časa?” sem ga vpraÅ¡ala. “Pol ure,” je rekel. “Kaj, če bi poskusila zaspati?” Zamislil se je. “Velja,” je rekel. Objel me je in zaprla sva oči.

30. POGLAVJE- PRETEKLOST ✦
Nekako nama je uspelo zaspati. Spala sva vse do drugega dne. Preskočila sva kosilo, večerjo. Nemogoče, ampak resnično. “Dobro jutro,” mi je rekel. Nasmehnila sem se. “Jutro,” sem mu odgovorila. “Nimava več veliko časa, pohiteti morava.” Ubogala sem. Hitro sva se oblekla. Nase sem nataknila modro majico in črne kratke hlače. Mami mi je kupila veliko elegantnih oblačil. Lase sme spela v čop in obula balerinke. Kyle se je oblekel v dizajnerske kavbojke in srajco. Lepo sva se ujemala. “Pridi, greva.” Prijel me je za roko in odpravila sva se. Postajalo me je malce strah. Le kaj bo povedalo dekle.
Zagledala sem jo. Sedela je v kavarni in pila kavo. Bila je prekrasna. Rjavi lasje, bled obraz. PriÅ¡la sva do nje. “Dobro jutro,” je pozdravila. “Jutro,” je v najinem imenu rekel Kyle. “Sedita,” je vljudno rekla. Sedla sva. Naročila sva si kavo. “Kaj vaju zanima?” Ta pa ni ovinkarila. “Zanima me nekaj o Demetriju,” sem začela. “Nadaljuj,” je rekla. “Zanima me kako se je spreobrnil, kdaj je bilo to in kaj se je zgodilo z njegovo zaročenko Emeline.” Pogledala me je. “Demetri se je rodil dve leti pred mano. Torej leta 1800. Odraščala sva skupaj in to v Benetkah. Blizu kraljeve družine. Demetriju je bila vedno vÅ¡eč princesa in želel se je poročiti z njo, dokler ni spoznal Emeline in se ji prisegel. Ničesar ni mogel. Zaročila sta se. Potem pa se je Emeline spremenila v vampirko. Hoteli smo se vsi skupaj, a on je želel Emeline in na njuno noč ga je spreobrnila. Poroko sta preklicala, saj jo je moj oče izgnal. Izmislili smo si zgodbo. Demetriju smo lagali. Rekli smo, da jo je pregnala kraljeva družina in tako je zasovražil princeso. Rekel je, da se ji bo maščeval. Na njen ples jo je ugrabil in izročil Edgarju v zameno za Emeline. Dobil jo je. Princesi je izbrisal spomin. Zelo mi je žal za dejanja moje družine. Prisežem, da nisem imela nič s tem. Kraljevi družini sem hotela povedati kje je princesa, a mi je zagrozil, da me bo ubil. Nisem hotela žrtvovati svojega življenja.” Zgodba me je ganila do solz. Demetri je kriv za vso moje trpinčenje. “VeÅ¡ kaj se je zgodilo s princeso?” me je zanimalo. “ÄŒez mnogo let je izginila,” je rekla. “Jaz sem Princesa Sofija. Vrnila sem se po tem ko sem se spreobrnila. Hotela sem pravico in Edgarja sme že ubila. Oprosti mi, ampak Demetrija sovražim. Ne želim ga več med živimi,” sem ji povedala. Kyle se je zdrznil. “VaÅ¡e visočanstvo, ste se mi zdeli znani. Oprostite, sem Clara de Nill.” Se je hitro predstavila. “Kar Sofija mi reci in brez vikanja,” sem ji rekla. “Ga nameravaÅ¡ ubiti?” Pogledala sem jo. “Drugega mi ne preostane,” sem ji rekla. “Prav, potem potrebujeÅ¡ Å¡e nekaj,” mi je rekla. “Kaj?” “Količek namočen v posvečeno vodo,” je rekla. “Prav, ni problema,” sem rekla. “Torej, obveščaj me,” je rekla. Dala mi je svojo Å¡tevilko. “Velja.” “V čast mi je, da sem vaju spoznala,” je rekla. Poslovili smo se. “Torej ga boÅ¡ ubila?” “Zakaj me vsi to spraÅ¡ujete? Seveda ga bom. Želim, da trpi kot sem trpela jaz, Å¡e prej pa mi bo povrnil spomin.” Objel me je. “S tabo sem,” je rekel.

31. POGLAVJE- POSVEČENA VODA IN KOLIČEK✦
Sprehajala sva se po Parizu. “Kje boÅ¡ dobila posvečeno vodo, saj ne moreÅ¡ stopiti v cerkev.” Vse ga je zelo zanimalo. “Tudi vampir lahko stopi na posvečena tla,” sem mu rekla. “To je nemogoče,” je rekel. Tudi jaz sem dolgo tako mislila, dokler nisem ugotovila tega: ” Vampirji, ki so zlobni ne morejo vstopiti v božji hram. Teh je bilo vedno veliko. Hoteli so ubijati za kri. Kaj pa midva? Midva ne ubijava za kri in najini srci sta čisti, kljub umoru a ti umori so bili pravični.” Vse sme mu pojasnila. “Tega se sam ne bi nikoli domislil pa sem že veliko let na svetu,” je rekel. Nasmejala sem se mu. “Kaj, če bi poiskala kakÅ¡no cerkev in duhovnika?” Opazila sem, da je bil za akcijo. “Prav,” sem odgovorila in zavila sva proti cerkvi. Å e dobro, da je Kyle koga kaj vpraÅ¡al in kmalu sva se znaÅ¡la pred čudovito cerkvijo. Odprla sem vrata. Kyle mi je počasi sledil. Vstopila sem. Nič se mi ni zgodilo in Kylu tudi ne. Prekrižala sem se a brez posvečene vode. Ta mi pa lahko Å¡kodi. Odpravila sva se v zakristijo. Tam se naj bi zadrževali duhovniki. Nisem se motila. Opazil naju je. “Kako?” Njegov presenečen izraz mi je povedal, da ve kaj sva. “Dolga zgodba, potrebujem vaÅ¡o pomoč,” sem vljudno rekla. “Prav, sedita.” “Potrebovala bi posvečeno vodo. Nekoga, ki mi je storil grozljive stvari poskuÅ¡am…. Ubiti,” sem mu povedala. “Vidim, da je tvoje srce čisto, a on je tvoj madež, ki ga moraÅ¡ odstraniti.” “Nama lahko pomagate?” V pogovor se je umeÅ¡al Kyle. “Vodo vama lahko dam, a količek bosta težko naÅ¡la,” je rekel. “Imava ga,” sem rekla in iz žepa potegnila svoje orožje. “Ne, takÅ¡en ne velja. Biti mora iz posebnega lesa. Dve meÅ¡anici. Bukev in oreh,” je rekel. “Kako pa veste to?” Kyle je postav radoveden. “Marsikaj vem o vaÅ¡i rasi,” je pojasnil. “Kje lahko najdeva ta dva drevesa?” sem ga vpraÅ¡ala. “Pojdita v majhno državico v Evropi. V Slovenijo. Poiščita rodbino na Å tajerskem in oni vama bojo pomagali,” je rekel. “Slovenija? Za to deželo Å¡e pa nisem sliÅ¡ala,” sem rekla. “Zelo majhna je, a čudovita.” V njegovih očeh se je nekaj lesketalo. “Hvala vam,” je rekel Kyle. Preden sva odÅ¡la mi je v roko dal steklenico s posvečeno vodo. “Hvaležna vam bom do konca življenja,” sem mu rekla. “Torej za vedno,” je odgovoril. Stopila sem skozi vrata.
“V Slovenijo morava,” je rekel. “Da, ampak katera rodbina nama bo pomagala?” Tega duhovnika nisva vpraÅ¡ala. “Mislim, da bova že ugotovila,” je rekel. “Lahko Å¡e en dan ostaneva tukaj?” Pariz mi je prirasel k srcu. “Ampak zvečer potujeva, prav?” Prikimala sem. Cel, dan v Parizu potem pa v Slovenijo. Objela sem ga. “VeÅ¡, zaskrbljen sem zate, kaj bo ko ga ubijeÅ¡?” Pogledala sem ga. “Midva bova srečno živela skupaj in moje jeze in maščevanja ne bo več,” sem rekla. “ÄŒudovit načrt,” je rekel. Upala sem le na nekaj. ÄŒe bova živela skupaj bi se rada poročila in to z njim. Rada bi imela tisto sanjsko poroko.
Zopet sva sedela na letalu. K sreči smo že pristajali na letališču Brnik. Kako čudna imena in njihov jezik. Zapleten je. Å e dobro, da znajo vsi angleÅ¡ko. Sedla sva na avtobus. Å tajerka, le kateri konec. “Celje,” sem rekla prodajalki kart. Prikimala je. Ne vem zakaj sem izrekla ravno tisto mesto, a imela sem dober občutek. Kyle mi je povsem zaupal. Nočni leti so bili zanimivi in zgodaj zjutraj na avtobusu- Å¡e bolj. Opazovala sem pokrajino. ÄŒeprav smo dirjali po avtocesti se je nekaj le videlo. Po kakÅ¡ni uri in pol vožnje sva prispela v Celje. “Tukaj sva,” sem mu rekla. Prikimal je. “Sedaj pa morava poiskati tisto rodbino,” je rekel. Strinjala sem se. Hodila sva o mestu. “Greva se sprehajati ob reko,” je rekel Kyle. Skupina najstnic je odÅ¡la proti reki Savinja. Tam naj bi bil čudovit sprehajalni pas. To sem prebrala v letaku za to mesto. Koliko ljudi se je gnetlo tam. Imeli so piknike, se sončili in podobno. Opazovala sem dekleta. Kako so bila svobodna in kako so uživala s prijateljicami. Začela sem pogreÅ¡ati Ronnie. Mogoče se me Å¡e spomni. Prebudila sem se iz zasanjanosti, ko sem zagledala dve dekleti. Ležali sta na majhnem lesenem mostu. “Kyle, greva do njiju,” sem mu rekla. “Prav, ampak kaj če nama ne bosta pomagali?” “Seveda bosta,” sem mu rekla in odpravila sva se tja.
“Zdravo,” sem ju ogovorila. Presenečeno sta me pogledali. Nista pričakovali, da bom govorila angleÅ¡ko? Temnolaska je odgovorila: “Dober dan.” Potem pa me je Kyle presenetil. “Potrebujeva malo pomoči, bi nama pomagali?” Začel je govoriti slovensko. “Tudi ti znaÅ¡,” je rekel. Začudila sem se. “Lahko vama pomagava,” je dejala svetlolaska. Sedla sva na most. “Iščeva družino, ki ima gozd. In v njem morata rasti bukev in oreh,” sem jima povedala. “No, bukov gozd je, ampak orehovega ni. To raste v sadovnjakih ali pa pred kakÅ¡no hiÅ¡o,” je rekla svetlolaska. “A tako, pa vesta naslove teh hiÅ¡?” To je zanimalo Kyla. “Veva,” je dejala temnolaska. “Nama bosta pomagali?” sem ju nežno vpraÅ¡ala. Prikimali sta. “Mimogrede sem Sofija in tole je Kyle,” sem naju predstavila. “Lara in Jana” Sta se predstavili. “Torej, pred mojo hiÅ¡o stoji stara bukev, pred Larino pa stari oreh. PriÅ¡la sta ravno pravi čas. Danes ju podirajo in lahko ju vzameta,” je rekla Jana. “PriÅ¡la sva kot naročena,” je rekel Kyle. “Naju odpeljeta k vama?” sem ju vpraÅ¡ala. “Seveda, živiva nedaleč od tukaj,” je rekla Lara. Vzeli sta svoji torbici in odÅ¡li smo. “Smem nekaj vpraÅ¡ati?” Lari se je glas malce tresel ob tem vpraÅ¡anju. “VpraÅ¡aj,” sem ji rekla. “Vem, da ni mogoče, ampak sta vampirja?” VpraÅ¡anje me je presenetilo in prav tako Kyla. “Kako veÅ¡?” sem jo vpraÅ¡ala. “Veliko sem brala o vas in takoj ko sem vaju zagledala sem vedela,”je pojasnila. “Ljubiteljica vampirjev?” sem jo vpraÅ¡ala. “Obe,” je rekla Jana. Nasmehnila sva se jima. “ÄŒe imata željo vama lahko pokaževa naÅ¡e sposobnosti,” je rekel Kyle. Obe sta ga navduÅ¡eno pogledali. Morala sem se jima nasmejati. Zavili smo na dovoz ene izmed hiÅ¡. Vsepovsod so bile veje in listje. Postalo mi je zelo vÅ¡eč. Končno mi bo uspelo poiskati vse in ubiti Demetrija.

32. POGLAVJE- IZDELOVANJE ✦

“Tisto tam je moj oče,” je rekla Lara. “Prav, bom Å¡el do njega ve pa se lahko pogovarjate,” je rekel Kyle. Prikimala sem. Kyle je odÅ¡el tja. “Povejta, kaj vaju zanima o vampirjih,” želela sem, da dobita pozitivno mnenje o nas. “Torej…Pijete kri?” je vpraÅ¡ala Jana. “Da, ampak ono iz vrečk,” sem odgovorila. “Lahko berete misli?” me je vpraÅ¡ala Lara. “Ne vsi. Nekateri smo izjeme. Jaz lahko berem misli, Kyle pa ne.” Debelo sta me pogledali. “Tudi nama jih bereÅ¡?” sta vpraÅ¡ali v en glas. “Ne, če tega ne želim. Lahko bi vama, a potem ni zanimivo,” sem jima pojasnila. “Ste alergični na sonce?” To sta vpraÅ¡ali v en glas. “Ne. Ker smo dobri in ne ubijamo- no ne vsi se lahko premikamo po soncu,” sem jima povedala. Kako sta bili navduÅ¡eni, a vseeno pogumni. Mene je bilo prvič zelo strah, njiju ni pa prav nič. “Zakaj potrebujeÅ¡ les oreha in bukve?” Bala sem se, da me bosta to vpraÅ¡ali. “Nekoga moram ubiti. Narediti moram količek iz tega, ga pomočiti v posvečeno vodo in mu zariti v srce,” sem jima povedala. “Noro, ampak koga tako zelo sovražiÅ¡?” “Fanta, ki me je prizadel. Igral se je z mojimi čustvi in mi lagal. Ločil me je od družine…” Vsaka beseda me je zabolela. “Oprosti, nisva vedeli.” Takoj se jima je posvetilo, da mi je težko. “Ni panike,” sem jima rekla. “Vem, da bo zvenelo noro, ampak… bi nama lahko pokazala zobe?” Nasmehnila sem se. Pomislila sem na kri in ju pogledala. Ostali sta brez besed. “Noro, kajne?” sem ju vpraÅ¡ala. Lahko sta mi le prikimali. “Koliko sta stari?” “Petnajst, jeseni greva v prvi letnik,” je povedala Jana. “Super, sicer pa so se počitnice komaj začele in imeli bosta veliko časa za potovanja,” sem jima rekla. “Mislim, da ne. Potovali bova le po Celju,” je žalostno rekla Lara. “Zakaj pa to?” “StarÅ¡i gredo na poslovno potovanje,” je rekla Jana. “Oh…” Nisem vedela kaj naj druga rečem. Nekako jima moram pomagati, saj sta tudi oni dve meni. K nam je priÅ¡el Kyle in Larin oče. “Drevo je najino,” je rekel Kyle. “NajlepÅ¡a vam hvala,” sem se zahvalila gospodu. “Malenkost, nam je tako delal le sive lase,” je rekel. Nasmehnila sem se. “Vidim, da sta se spoprijateljila z mojo hčerko,” je rekel. Pogledala sem proti Lari. “Prijazna deklica je,” sem rekla. Nasmehnil se je. “Oči, smem k Jani, do kosila bom doma,” je rekla. Dobila sem občutek, kot da se očeta majčkeno boji. “Tudi kosiÅ¡ lahko pri njej, jaz in mami greva v službo. “Popoldan?” je vpraÅ¡ala. Prikimal je. “Prav,” je rekla. Poslovili smo se. Les so nama zložili na prikolico. Ne vem kje je v pol ure Kyle dobil avto, ampak me ni motilo. “Moja hiÅ¡a je malo naprej,” je rekla Jana. OdÅ¡li smo tja. Tokrat sem se odÅ¡la jaz dogovoriti za drevo. Janin oče je bil prijazen, a tudi strog. Dobila sem Å¡e tisti les. ObÅ¡lo me je rahlo zmagoslavje. “NajlepÅ¡a vam hvala. Sme Jana z mano in Kylom? Tudi Lara gre zraven. Ne skrbite. Le dve leti sem starejÅ¡a od njiju in nisem morilka,” sem rekla. Nasmehnil se je. “ImaÅ¡ pa smisel za humor,” je rekel. Nasmehnila sem se. “Lahko gre zraven, ampak do devetih mora biti doma,” je rekel. Prikimala sem. Vrnila sem k skupinici, ki se je vneto pogovarjala. “Tako, dobili sta dovoljenje, da sta danes z mano.” Objeli sta me. “Hvala,” je rekla Lara. Pomežiknila sem jima. “Torej, kako bomo naredili količek?” je vpraÅ¡ala Jana. “Bomo?” Kyle se je začudil. “Pomagali bova,” je rekla Lara. “Poiskali bomo lopo in pričeli izdelovati,” sem jim rekla. “To lahko počnemo tukaj, pri meni,” je rekla Jana. “Odlično,” sem rekla. Les smo znosili v lopo. Pričeli smo ustvarjati.
Naredili smo Å¡tiri količke- za vsak slučaj. Uspelo nam je pomeÅ¡ati obe vrsti lesa. “Uspelo je,” sem rekla. Dekleti sta bili navduÅ¡eni. “Nama pokažeta kako zabosti vampirja?” Nisem mogla verjeti. Lara me je vpraÅ¡ala to? “Prosim,” je moledovala Jana. Pogledala sem Kyla. “Prav, naučila vaju bova,” sem rekla. Bili sta navduÅ¡eni. Jaz sem učila Jano, Kyle pa je učil Laro. Obe sta bili čisto pri stvari. “Osredotoči se, potem preseneti in zabodi.” Glavne metode. Hitro sta se učili. “To je vse, znali bi zabosti vampirja,” jima je rekel Kyle. “Noro,” sta rekli v en glas. “Ima katera prenosni računalnik, rad bi rezerviral karte,” je vpraÅ¡al Kyle. “Ja, imava.” Jana je stekla v hiÅ¡o in se vrnila s prenosnikom. “Smeva z vama?” Tole vpraÅ¡anje me je pa Å¡okiralo. “Kako, prosim?” “Radi bi odÅ¡li z vama,” je Å¡e enkrat ponovila Lara. “StaÅ¡i ne bojo dovolili,” sem rekla. “Saj ne vedo, da sta vampirja in lahko rečeva, da je to izlet.” Kako sta prebrisani. “Lahko ju vpraÅ¡amo,” je rekel Kyle. “Prav, grem jaz vi pa ostanite tukaj,” sem jim naročila. ÄŒakalo me je težko delo. Prepričati dva stroga očeta, da gresta punci z mano v Benetke.
Vrnila sem se. Vsi so me pogledali. Opazila sem, da so nestrpno čakali novice. “Bilo je težko in na žalost vama moram povedati, da…” Hotela sem zavlačevati. Obupali sta. Žalostno sta pogledali v tla. “da.. smeta zraven!” Pogledali sta me. “Se Å¡aliÅ¡?” Odkimala sem. ZasliÅ¡ala sme vreščanje. Skakali sta od veselja. “Pojdita spakirat in potem gremo,” sem jima naročila. Stekli sta iz lope. “Kako ti je uspelo?” me je vpraÅ¡al Kyle. “Ni bilo težko, zaupajo mi. MisliÅ¡, da mi lahko pomagata?” Pogledal me je. “Sposobni sta ubiti najmočnejÅ¡ega vampirja. ÄŒe spodleti nama, njima zagotovo ne bo,” je rekel. “Prepričan si v njiju.” “Da, opazil sem njuno zagretost,” je rekel. Sedla sem k njemu. Glavo sem mu naslonila na ramo. “Kaj, če se jima kaj zgodi?” “Ne bo se jima, pazila bova.” Poljubil me je na čelo. Ob njem sem se vedno počutila varno. Objela sem ga in poljubila. “Hm.. Motiva?” Na pragu sta stali dekleti. Postalo mi je nerodno. “Ne,” sem rekla in se umaknila od Kyla. “Torej, gremo?” je vpraÅ¡al Kyle. Prikimali sta. Sedli smo v sposojen avto in se odpravili. Pot po avtocesti ni bila dolga. Vožnja na letalu pa se je vlekla pa čeprav, sta kar naprej spraÅ¡evali vse. Povedala sem jima tudi o tem, da sem princesa. Izvedeli sta vso zgodbo in vse. Potem pa sta zaspali. Naslonila sem se na Kyla in tudi sama zaspala.

33. POGLAVJE- DEKLETI ✦

“Je to…?” “Da, moj dom,” sem jima rekla. “Vesta, saj se navadiÅ¡ živeti tukaj,” jima je rekel Kyle. Opazovali sta okolico. “Zelo je urejeno,” je rekla Lara. Nasmehnila sem se. “Tudi vampirji imamo lahko urejene stvari,” sem ji rekla. “Zanima me kako je notri,” je rekla Jana. “Pa pojdimo pogledat,” je rekel Kyle. Kovčke sta pustili kar tam in stekli v dvorec. Vstopili sta. Zastal jima je dih in njuno srce je za nekaj trenutkov prenehalo biti. “Dihajta,” jima je rekel moj oče. “Oči,” sem se zadrla in mu stekla v objem. “DobrodoÅ¡la nazaj,” nama je rekel. “Oči, to sta Lara in Jana. Pomagali sta mi pri iskanju dreves in… Oprosti nisem vama povedala, da bom ubila Demetrija.” Pogledal me je. “Sofija, bodi previdna.” Mislila sem, da bom dobila pridigo, a je nisem. “Ampak, kaj počneta tukaj Lara in Jana?” Sem vedela, da bo vpraÅ¡al prav to. “Želela sva se jima odložiti,” je rekel Kyle. “A tako. Torej jima razkaži grad in ju namesti v sobo za goste,” mi je naročil. “Prav, dekleti pojdimo.” Sledile sta mi. “Tole bo vajina soba, služinčad vama bo kovčke prinesla sem,” sem jima rekla. Vstopile smo. “T-to bo najina soba?” sta vpraÅ¡ali v en glas. Prikimala sem. “Sofija hvala, da si naju vzela zraven,” se je zahvalila Jana. “Hvala vama, da sta mi pomagali,” sem jima rekla. Nasmehnili sta se mi. “Pustila vaju bom same, čez kakÅ¡no uro se vrnem in vama pokažem preostanek posestva,” sem jima rekla in zapustila sobo.
Sedla sem na svojo posteljo in ogledovala količek. Nekaj mi je že uspelo, a kako bom zbrala dovolj moči, da ga bom zabodla? To vpraÅ¡anje mi ne da miru. Res, da mi bo pomagal Kyle, ampak ne vem kaj naj pričakujem. “Smem vstopiti?” zasliÅ¡ala sem mamin glas. “Seveda smeÅ¡,” sem odgovorila. Sedla je poleg mene. “SliÅ¡ala sem, kaj imaÅ¡ za bregom,” je rekla. “Mami, moram se maščevati,” sem ji rekla. “Razumem tvojo bolečino, ampak si dobro premislila?” Pogledala sem jo. “Å e predobro,” sem odgovorila. “Karkoli boÅ¡ storila ti bova z očkom stala ob strani,” mi je rekla. Objela sem jo. “Hvala.” “Nekaj ti moram povedati,” je rekla. V njenem glasu sem spoznala, da ni dobra novica. “V skladu s vampirskim kodeksom boÅ¡ morala zasesti prestol, a Å¡e prej se boÅ¡ morala poročiti ali pa vsaj zaročiti. ÄŒasa imaÅ¡ Å¡e dva meseca. Ne vem kako je med vama s Kylom, ampak on bi bil primeren za bodočega kralja.” Kaj? Zasesti bom morala prestol? “Mami, ne znam voditi kraljestva in vampirjev in jaz ne morem zasnubiti Kyla,” sem ji rekla. “Vse se boÅ¡ naučila, z očkom ti bova pomagala! Glede Kyla pa… Res te ima zelo rad in le vpraÅ¡anje časa je, kdaj bo pokleknil in ti na roko nataknil prstan.” “Prav.” Le to sem rekla pa čeprav ni imelo smisla. Preveč sem bila zaposlena s besedami, da moram zasesti prestol. Groza. “Mami, Lari in Jani bo rada dala darilo, ker sta mi pomagali. ImaÅ¡ kje kakÅ¡ni stari ogrlici ali kaj podobnega?” Pomislila je. “Nekaj pa res imam,” je rekla. Zapustila je sobo, a se kmalu vrnila. V rokah je imela Å¡katlico. “Ti dve lahko podariÅ¡ dekletoma, ta pa je zate. PrenaÅ¡a se iz roda v rod,” je rekla mami. “Hvala ti.” Å e enkrat sem jo objela.
Potrkala sem na vrata sobe v kateri sta bivali dekleti. SliÅ¡ala sem nekakÅ¡no glasbo. Ena od njiju je čudovito pela, druga pa je občasno kdaj zapela kakÅ¡no vrstico. Prepoznala sem pesem. Vstopila sem in Å¡e sama pričela peti. Dekleti sta se zabavali. PogreÅ¡ala sem te čase, ko sva s Ronnie peli in skakali po sobi. “Lepo pojeÅ¡,” mi je rekla Lara. “Hvala, nekaj imam za vaju,” sem rekla. Sedle smo na posteljo. Odprla sem Å¡katlico. V roke sem vzela roza ogrlico. “Ta je zate,” in jo dala Lari. “In ta zate,” sem rekla in Jani podala vijolično. “Hvala,” sta rekli in me objeli. To je bilo čisto nepričakovano. Obdal me je občutek prijateljstva. “Vama lahko nekaj zaupam?” Prikimali sta. Povedala sem jima vso zgodbo o meni in Demetriju. “Grozno,” sta rekli. “Ljudje te razočarajo,” sem jima rekla. Nekaj časa smo sedele v tiÅ¡ini. “Pridita, gremo na ogled,” sem jima rekla. Stekle smo iz sobe in pričela sem jima razkazovati svoj dom in okolico. Uživale smo v vsaki sekundi naÅ¡ega druženja.

34. POGLAVJE- ZADNJA NOČ ✦

✦Sofija✦
Lara in Jana sta odÅ¡li spat. Nisem hotela spati. Jutri bom uresničila svoj načrt. Moram ga. Drugače ne vem kaj bo. SovraÅ¡tvo je premočno. Nekdo mora umreti, on ali pa jaz. Za obeh ni prostora na tem svetu. Stala sem na majhnem mostu in opazovala zvezde. Nežno so se prižigale ena za drugo. Kmalu je bilo napolnjeno celo nebo. Å ele sedaj sem se zavedala koliko jih je in kako dolgo so že tam gor. Gledala sem jih celo prej. V letu 1822. Bile so popolnoma enake in takÅ¡ne bojo do konca vesolja.  “MeditiraÅ¡?” ZasliÅ¡ala sem znani glas. “Ne, le premiÅ¡ljujem.” Oseba me je objela od zadaj. “O čem?” “O tem kaj sledi jutri,” sem rekla. “Razumem, da te je strah ampak sama si se odločila in če tega ne želiÅ¡ potem ne stori tega.” Tudi sama sem že pomislila na to. “Ampak, Kyle moram. Prizadel me je. MORAM se mu maščevati za vso trpljenje!” “Vedno si bila takÅ¡na, ampak maščevanje ni najboljÅ¡e.” Izvila sem se iz objema in ga pogledala. “Mar si ti ne želiÅ¡ maščevati? 190 let si bil brez mene. Ne razumem kako si zdržal brez maščevanja.” “Upal sem, da se boÅ¡ vrnila. Moja vera v to je bila močnejÅ¡a kot katerokoli maščevanje. In vidiÅ¡, sedaj stojiÅ¡ tukaj z mano, pod tem zvezdnatim nebom.” To je povedal kot pesem. “Res, da sem tukaj, ampak…Kaj če jutri ne bom več?” Moj občutek mi že ves čas pravi, da bo nekaj hudo narobe. “Ne govori tako, preživela bova- OBA!” Zadnjo besedo je močno poudaril. “ÄŒe se mi kaj zgodi, pojdi naprej. Poišči dekle in se poroči. Zasedi moj prestol in vladaj za vedno.” Govorila sem odločno, čeprav bi se najraje zjokala. “Ne, nič se ti ne bo zgodilo.” V njegovih očeh sem zagledala majhno solzo. Å e nikoli nisem videla jokati fanta. Nasmehnila sem se mu. Objel me je. Zakaj čutim do so to zadnji objemi?

✦ Kyle ✦
Nisem mogel verjeti kako razmišlja. Da bi po 190 letih zopet ostal brez nje? Ni šans. Ne bo odšla proč od mene. Ne sme! Če umre ona, umrem tudi jaz pa tudi če si sam zapičim kol v srce. Ko je bila v mojem objemu sem se počutil, kot da imam v rokah vse, cel svet. Ona je bila moj svet. Že od nekdaj. Vedno se zgodi kaj, da ne moreva postati mož in žena in biti zavedno skupaj. Ne razumem to kruto življenje. Demetri, zakaj ne izgineš in se nikoli več ne pojaviš? To ni možno, razen če umre. Pričel sem se zavedati, da ima prav. Mora umreti, moramo se mu maščevati za vso trpljenje. Dokler je na svetu on midva ne bova popolnoma brez skrbi in srečna.  S roko sem segel v žep. Dotaknil sem se male škatlice. Spomnil sem se kaj moram narediti in na to bi čisto pozabil, ampak sem se bal. Bal kakšen bo njen odgovor.
✦Demetri ✦
Nisem pil tako slastne krvi. Žal mi je, da že prej nisem poskusil svežega človeka. In pitje Emeline krvi. Pravi užitek. Zanimalo me je kakšna je Sofijina kri. Rad bi jo okusil in iz nje popil vse. Tako bi umrla in jaz bi imel mir. Občutek, da se te želi nekdo znebiti je vedno hujši. Ne verjamem, da me je tako hitro pozabila, ampak mi je vseeno. Imam boljšo zabavo, kot pa tisto kozo. Sicer pa je bila Emeline vedno boljša v postelji kot Sofija.
✦ Sofija ✦
Opazila sem Kylov premik. Nekaj je iskal v žepu. Ni me zanimalo kaj. Uživala sem v njegovem objemu, kot bi bil zadnji. “Sofija, nekaj ti moram povedati…” Jecljal je. To ni bilo v njegovi navadi. Pokleknil je pred mano. Zakaj pa je naredil to? “Sofija, bi se poročila z mano?” Končno je izdavil vpraÅ¡anje. Odprl je modro Å¡katlico in iz nje je pogledal čudovit diamantni prstan. Zajokala sem. Ne od žalosti, ampak od veselja. Tudi sama sem pokleknila. Objela sem ga in mu na uho zaÅ¡epetala: “Seveda.”
Dvignil me je in zavrtel. Bila sem vesela kot Å¡e nikoli. Bila sem zaročena! Nisem mogla verjeti, a mi je nekako uspelo. “Povedati morava mojim starÅ¡em,” sem rekla navduÅ¡eno. “Hm… Ne bo potrebe, vsi so videli to.” Začudila sem se. Pokazal je naj pogledam gor. Zagledala sem vse, ki so živeli na dvoru. Tudi Lara in Jana sta bili priča temu dogodku. Bilo je popolno. Zaželela sem si, da bi tako ostalo zavedno, a kaj ko bo jutri vsega lepega mogoče konec.
✦ Kyle ✦
Kako sem si oddahnil, ker nisem dobil negativnega odgovora. Vem kaj sledi jutri, ampak živi se za danes in ne za prihodnost!
35. POGLAVJE- NA ROBU ✦

Sonce je pričelo vzhajati. Vedla sem kaj naj bi to pomenilo. Odprla sem vrata svoje omare in poiskala nova oblačila za danes. ÄŒrn top, jeans hlače, balerinke in blazer. Nekaj preprostega, a vseeno resnega. Primerno tudi za boj, ki bo napočil zelo kmalu. Lase sem si nežno počesala in naredila eleganten čop. Pogledala sem se v ogledalo. Bila sem krasotica, a vendar me je nekaj v očeh izdajalo. Bolečina za vso trpljenje… ÄŒe jo želim izbrisati, mora nekdo umreti. Jaz ali pa Demetri.
“Dobro jutro,” sem pozdravila dekleti. Ravno sta se obuvali. “Jutro,” sta rekli obe v en glas. Sedla sem na naslonjač. “Sofija… PremiÅ¡ljevali sva,” je rekla Jana. “O čem?” Zelo me je zanimalo. “O tem, da bi…. Da bi odÅ¡li zraven in ti pomagali ubiti Demetrija,” je izdavila Lara. Skoraj se mi je zaletelo. “Sta nori?” UÅ¡lo mi je. Princese se ne obnaÅ¡ajo tako. “Ne. Saj se znava boriti in braniti, prosim.” Prositi sta pa znali-ni kaj. “Bom vpraÅ¡ala Kayla,” sem rekla. “Ne bo potrebe, Lara ga je že vpraÅ¡ala in strinja se,” je povedala Jana. Kyle ne maram te. “Prav, potem pa gresta zraven,” sem jima rekla. Pričeli sta skakati in se objemati. Mislim, da nikoli več ne bom razumela tega najstniÅ¡kega veselja.
“Pripravljene?” Stali smo na dvorišču. Vse tri smo prikimale. “Načrt poznamo, količki ostanejo skriti vse dokler ne vidimo Demetrija.” Kyle je dejal jasna navodila. Lara in Jana sta se spogledali. Opazila sem,da ju je malce strah. “Tekli bomo vse do palače, kjer živi.” “Ampak jaz in Lara ne tečeva tako hitro kot vidva,” je rekla Jana. “Zato vaju bova nesla,” sem rekla. “Noro.” To je priÅ¡lo iz Larinih ust. “Jaz bom nesla Laro, Kyle pa Jano.” Strinjali sta se. Lara mi je skočila za vrat. Pričeli smo teči. Zanimalo me je kaj si sedaj misli Lara. Odločila sem se, da ji bom vdrla v misli-upam le, da ne bo jezna name ko izve.
LARINE MISLI: Ne morem verjeti. Tečem in to tako hitro. Veliko sem brala o tem, a občutka si nisem predstavljala. Božansko, fenomenalno. Ko bi jaz lahko tekla tako hitro. Želim se, da bi bila tudi sama vampirka.
Odločila sem se, da bom odÅ¡la iz njenih misli. Zanimivo je bilo posluÅ¡ati o tem kako se počuti človek, ki je v naročju vampirja. Bili smo že blizu. Kar vonjala sem parfum zatohle cipe-Emeline. Ogabno. “Od tukaj naprej pojdimo raje peÅ¡,” sem predlagala. “Tako bo najbolje,” je rekel Kyle. Bila sem vesela, da se je strinjal z mano o vsaki odločitvi. Nikoli se ni pretvarjal, vedno je bil to kar je. “Tam so vhodna vrata,” sem zaÅ¡epetala. “Smo nenapovedan obisk.” “Ampak nikjer ni nobenega stražarja,” je rekla Lara. Tega Å¡e sama nisem opazila. “Pametna glavca,” jo je pohvalil Kyle. “Hm…ÄŒez glavni vhod ne moremo ali obstajajo skrivni predori?” Zakaj me je tole presenetilo. Jana in Lara sta skoraj pametnejÅ¡i od mene. “Jana, obstajajo ampak ne vem kje je vhod,” je rekel Kyle. Lara se je razgledala. Nisem vedela kaj ima za bregom. “NaÅ¡la sem ga,” je rekla in se nasmehnila. Pogledala sem tja, kjer je stala. Vhod je bil.. Kaj? Skala oz. v skali? ÄŒesa takÅ¡nega pa nisem pričakovala. “Si prepričana?” jo je vpraÅ¡al Kyle. Jana je stopila bližje. “Ni se zmotila, poglejta.” Tudi midva sva stopila tja. Zagledala sva bakle in rov je vodil vse do dvorca. Vstopili smo v rov.
Bilo me je strah- čisto malo. Hodili smo po neznani poti in pričakovala sem lahko vse. Kmalu pa smo se znaÅ¡li v grajski ječi. “Super,” sem rekla. “Grad poznava, zagotovo se Demetri nahaja v dvorani, kjer si ubila Edgarja,” je rekel Kyle. “Potem pa brž tja,” sem rekla. Dekleti sta počasi sledili. Opazovali sta okolico in prav tako midva. Stali smo pred dvorano. Brcnila sem v vrata in ta so se na Å¡iroko odprla. Nikogar ni bilo. “Kaj pa če je v sobi?” Pogledala sem Jano. Mogoče pa ima prav. “Gremo tja,” je rekel Kyle. Napela sem uÅ¡esa. Hotela sem ugotoviti kje je. Jana je imela prav. On in Emeline sta bila v njuni sobi. Odhiteli smo tja. Srce mi je skoraj padlo v hlače, ko sem se znaÅ¡la pred temi vrati. “Pripravljena?” me je nežno vpraÅ¡al Kyle. Prikimala sem. Objel me je in poljubil. Upala sem, da ni to slovo. Solze sem zadržala. Pogledala sem dekleti. “Na vse ali nič,” sem jima rekla. Prikimali sta mi. Zbrala sem moči in odprla vrata. In tam zagledala nepričakovan, ogaben, nagnusen prizor.

36. POGLAVJE- ŠIBKA TOČKA ✦

Zagledala sem Demetrija in Emeline. Nekako bi Å¡e prenesla, da bi drug drugemu pila kri, ampak spolni odnos sredi belega dneva? To pa je zame preveč. Kyle je Lari in Jani zatisnil oči. “Se nama boÅ¡ pridružila?” Pohotnež! “Ne, ampak hvala za to nagnusno povabilo,” sem odgovorila. “Po kaj si priÅ¡la?” Zatohla cipa se pač mora vtikati vsepovsod. “PriÅ¡la sem se maščevat,” sem hladno rekla. “Komu?” Kako se je spremenil, sploh ga ne prepoznam več. No teoretično ga nikoli nisem poznala. “Tebi,” sem jezno rekla. “To bi pa rad videl.” Kako je znal izzivati. Hitro sta se oblekla. Raje sem se obrnila proč. “Tako, kaj boÅ¡ sedaj?” Stal je čisto za mano. Izkoristila sem položaj. Izvlekla sem količek in se hitro obrnila. Prestregel me je. Hudiča. “Ubiti me hočeÅ¡,” je rekel. Onemela sem. Kako mi je lahko že tako hitro spodletelo? “Kot kaže pa si pripeljala tudi obrok,” se je oglasila Emeline. “Pusti ju pri miru!” Kyle se je izkazal za zelo pogumnega, kar seveda že dolgo vem. Emeline je naredila nekaj elegantnih korakov in že je stala pred Kylom. Dekleti je zaščitil s celim telesom. V roke je vzel količek. “Mene pa že ne bi zabodel,” mu je laskajoče rekla. “GreÅ¡ stavit?” Napadla ga je. Predvideval je kaj bo storila. Odmaknil se je, a ni pomislil, da je s tem odkril dekleti. Stala je pred njima. Moje srce je pričelo biti hitreje. Postalo me je strah. Strah kaj jima bo naredila. Zlobno se je nasmehnila in zgrabila Laro. Svoje zobe je zasadila v njen vrat. “Prekleta cipa,” jo je ozmerjala Jana. Kyle jo je hitro odrinil proč. Lara je padal po tleh. Izgubila je nezavest. Takrat pa mi je prekipelo. Demetrija sem sunila v rebra in se osvobodila njegovega prijema. Od bolečine je zaječal. Spravila sem se na Emeline. “Ti cipa zatohla, zato boÅ¡ Å¡e plačala,” sem ji zagrozila. Zapodila sem se v njo. Padli sva po tleh in se stepli kot nazadnje. Moj pogled se je usmeril proti nezavestni Lari. Izgubila sme ravnotežje in prevalila se je name. Mislila sem, da sem oplela, takrat pa je skozi njeno srce pogledal količek. Mrtva se je zgrudila obme. Zagledala sem Jano. Od zadaj je ubila vampirja. “K-kako?” sem zajecljala. “Naučila sta me in saj veÅ¡ z Laro sva skoraj obsedeni z vami,” je rekla. Hitro sem se pobrala. Kyle je sedel ob Lari in jo spravljal k zavesti. Ni mu uspevalo. Tokrat je bil moj plen Demetri. “Sofija, ne bo ti uspelo.” “Egoist,” sem mu rekla. “Sama me nikoli ne boÅ¡ premagala.” “Kdo pa je rekel, da je sama?” Ob meni se je znaÅ¡el Kyle. Obrnila sem se. Jana je pazila na Laro. Nasmehnila sme se Kylu. “Emeline je mrtva in kmalu boÅ¡ tudi ti,” sem rekla. “Ne verjamem,” je rekel. S Kylom sva se zapodila vanj. Lovili smo se po veliki sobi. Skoraj sem ga že zabodla, ko mi je iz rok vzel količek. Sedaj ga je on meni nameril v srce. Å e zadnjič sem pogledala Kyla. “Ljubim te,” sem mu rekla. Demetrija je v hipu zbil iz mene. Hitro sem se pobrala. Iskala sem kakÅ¡en količek. “Izvoli.” ZasliÅ¡ala sem Laro. Obrnila sem se. “V redu si.” Tako zelo sem bila v skrbeh. Prikimala je. Podala mi je količek. “Ne, skupaj ga bova.” Nasmehnila se je. Kyle ga je Å¡e kar držal. S Laro sva stopili tja skupaj prijeli količek in mu ga zasadili v srce. PoÅ¡astno je zarjovel. Ni ga bilo več med nami. Uspelo mi je. Ubila sem ga, maščevala sem se mu za vse! Kyle je pritekel k meni. Objela sem ga. “Sofija…” Le moje ime je zadostovalo in vedela sem kaj misli. Pogledala sem dekleti. “Odlični sta bili. Jana Å¡e zdaj ne morem verjeti kako si jo zabodla,” sem rekla. Nasmehnila se je. Pogledala sem Laro. Bila je bleda in Å¡ibka. “Hvala ti,” sem ji rekla. Nekaj je hotela odgovoriti, a ji ni uspelo. Zopet je padla in se onesvestila. “Peljimo jo na dvor, da jo pregledajo.” Kyle jo je prijel in hitro smo stekli nazaj v dvorec!
37. POGLAVJE- SKRBI ✦

“Gospod je z njo vse v redu?” Bila sem tako panična. Sedeli smo pred sobo v kateri je počivala Lara. “Moram vam povedati, da je vaÅ¡a prijateljica slabokrvna in utrujena. Njeno telo ne zmore prenesti toliko psihičnega napora. Tukaj so zdravila, ki jih mora jemati vsak dan. Naj nekaj dni počiva in naj ima mir,” je naročil zdravnik. “Hvala,” sem je zahvalil Kyle. “In naj vam povem, da danes ne bo nič obiskov. K njej bom poslal medicinsko sestro, da bo pazila na njen tlak in mir.” Prikimala sem. Drugega nisem mogla. Krivila sem se za to kar se je zgodilo. Vse se je zgodilo zaradi mene. Zakaj sem ju vzela zraven. “Princesa, kralj vas išče,” je rekel neki služabnik. “Hvala,” sem rekla. Hitro sem se odpravila v dvorano s prestoli. “ÄŒestitam, uspelo ti je,” je rekla mami in me objela. Nasmehnila sem se. “Sofija, objavili bomo tvojo zaroko in napovedali kronanje. ÄŒez nekaj dni bo ples in na njem bomo povedali vse to,” mi je pojasnil oče. “Prav, ampak naj si Lara opomore,” sem prosila. Prikimal je. “Do takrat pa se boÅ¡ učila o vladanju in o protokolu,” je rekla mami. “Prav,” sem odgovorila.
Pravila vladanja, vedenja, protokolov, povzdigovanja… To je Å¡e hujÅ¡e kot srednja Å¡ola. Prebrala sme že polovico knjižnice pa znam le nekaj osnovnih stvari. Misli mi kar naprej uhajajo k Lari. Sploh se ne moram zbrati. Strah me je, da ga bom kje polomila. Kyle je pomagal pri vseh pripravah za ples, mene pa je spraÅ¡eval in mi razložil kakÅ¡no stvar, ki je nisem razumela. Pridno sem si zapisovala zapiske. Brez njih ne bi znala čisto nič.
“Sofija?” ZasliÅ¡ala sem glas. Obrnila sem se. Zagledala sem jo. Laro. Bila je v redu. Malce bleda,a zdrava. Objela sem jo. “Kako sem se bala zate,” sem ji rekla. “Vem, so mi povedali,” mi je rekla. “Oprosti, jaz sem kriva,” sem se opravičevala. “Nisi, že prej sem bila na meji, ampak sedaj sem pač slabokrvna,” mi je povedala. Å e enkrat sem jo objela. “Izvedela sem, da se pripravljaÅ¡ za kronanje,” je rekla. “Ja,” sem obupano rekla. “No, ples je danes zvečer. Že imaÅ¡ obleko?” Na to pa se nisem spomnila. “Prekleto,” sem zamomljala. Lara se je nasmehnila. “Ne skrbi. S Jano sva ti naÅ¡li primerno odpravo,” je rekla. “Res?” Prikimala je. “Zlati sta,” sem ji rekla. “V sobi imaÅ¡ vse,” je Å¡e rekla nato pa odÅ¡la. Pogledala sem na uro. Videla sem, da nimam več veliko časa. Odhitela sem v sobo in se pripravila. Vijolična obleka in dodatki, vse mi je lepo pristajalo. Dekleti imata čudovit okus. Zopet sem si nadela tiaro- drugačno. Izgledala sem spodobno. Upam, da dovolj spodobno, da bom lahko zavzela prestol. Živčno sem se odpravila do dvorane.

38. POGLAVJE- PLES ✦

“Princesa Sofija Lisa LaVender.” Me je najavil nek gospod. Svečano sem stopala po stopnicah. Spodaj me je že čakal Kyle. “KakÅ¡na sem?” Ogledal si me je. “ÄŒudovita,” je rekel. “Kam me peljeÅ¡?” “Do odra, tam te predam očetu in skupaj bosta objavila sledeče dogodke,” je pojasnil. Smehljala sem se. Vsi so me z občudovanjem opazovali. PriÅ¡la sva do odra. Pot se je straÅ¡ansko vlekla. Ob očetu je stala moja mami. Bila je prekrasna. Njena zlata krona je bila čudovita. Lesketala se je v svetlobi lestenca. Stopila sem ob njiju. Oče me je prijel za roko. “Dame in gospodje, zbrali smo se, da proslavimo dva izjemna dogodka, ki sta za naÅ¡e vampirsko kraljestvo in družbo zelo pomembna. Moja hči je zaročena s grofom Kylem la Torrniem. Njuno zaroko sedaj javno razglaÅ¡am. In Å¡e druga novica. Sofija bo zasedla prestol. Kot zaročena lahko, ko pa bo poročena ji bo pri vodenju pomagal njen mož.” Očka je končal. S ponosom je povedal prav vse. Celotna dvorana je pričela ploskati. Kyle je pristopil k meni. “Radi te imajo,” mi je zaÅ¡epetal na uho. “No, že prej se naj bi poročila zato ne oporekajo,” sem mu Å¡epnila nazaj. Nasmehnil se je. “Naj se ples uradno prične,” je rekel moj oče. Seveda pa se ples odpre s plesom kralja in hčere. Z očetom sva zaplesala. “Kaj boÅ¡ počel potem ko bom jaz zasedla tvoje mesto?” “Pazil bom na vnuke,” je rekel. Debelo sem ga pogledala. “Že načrtujeÅ¡ vnuke?” sem ga vpraÅ¡ala. “Ne Å¡e takoj, ampak čez kakÅ¡no leto želim prvega princa oz. princesko,” je rekel. Nisem mogla več posluÅ¡ati o vnučkih. Å e dobro, da me je oči predal Kylu. Å e vedno sva bila edina na plesišču. Tradicija. Najprej ples očeta in hčere, nato pa ples zaročencev.
Kmalu so se pridružili Å¡e ostali. Kyle me je prestavil svoji družini. Njegova mama- grofica Elena je bila čudovita oseba, tako prijazna in nežna. Njegov oče- grof Harry pa je bil enak mojemu očetu. Tudi Kyle je bil edinec, kar me preseneča. “Sofija, prideÅ¡ malo z mano?” Elena me je povabila na sprehod. “Seveda,” sem odgovorila in Å¡la z njo. “Vem, da se me ne spomniÅ¡, ampak bili sva čudoviti prijateljici. Bila sem ti kot druga mama,” je povedala. “Veste spomnim se vas,” sem rekla. “Ne vikaj me,” je rekla. “Torej se me res spomniÅ¡?” je Å¡e dodala. “Da,” sem odgovorila. “Se že vsega spominjaÅ¡?” “No… skoraj vsega, so Å¡e zamegljene reči, ki pa niso pomembne,” sem rekla. Nasmehnila se je. “Vrniva se nazaj,” je rekla. Prikimala sem. Elene sem se hitro spomnila. Od nekdaj je bila prijazna z mano. Ko sem bila Å¡e mala mi je podarjala čudovite knjige. Vsakič ko sva se srečali sem ji povedala obnovo ali dve. Tako sem tudi spoznala Kyla.
Opazila sem, da se dekleti zabavata. Bili sta ljubki v oblekah, ki sta jih nosili. Hotela sem ju pozdraviti, a mi ni uspelo. Vsi so se hoteli pogovarjati z mano. Kot bodoča kraljica sem morala posluÅ¡ati vse. Zveni zelo dolgočasno, ampak izveÅ¡ veliko reči. Komaj sem čakala, da bo konec plesa. Tokrat sem morala ostati čisto do konca. Å e dobro, da je ob meni stal Kyle. Razlagal mi je Å¡e o protokolih, ki me čakajo jutri, ko me bojo okronali za kraljico. “BoÅ¡ ob meni?” sem ga vpraÅ¡ala. “Seveda, moram biti. Kot tvoj zaročenec in bodoči hm.. kralj,” je rekel. “Ampak hm… kot prestolonaslednica bom imela jaz vso besedo,” sem rekla.”VeÅ¡, da se vedno strinjam s tabo,” je rekel in me poljubil na čelo. “Vem,” sem rekla in ga objela. “Pridi vsi so odÅ¡li. Spočiti si moraÅ¡ za jutri. Bodoča kraljica mora biti naspana,” je rekel in se nasmehnil. “Samo manjka Å¡e, da mi pričneÅ¡ govoriti vaÅ¡e veličanstvo,” sem mu rekla. “Oh,skoraj sem pozabil, ampak to bom govoril od jutri naprej,” je rekel. “Samo poskusi,” sem mu rekla. “In kaj bo, če poskusim?” Izzival me je. “Doletela te bo kazen,” sem mu rekla. Pogledal me je. Nasmehnila sem se, ker me je tako prestraÅ¡eno pogledal. Stopila sem bližje in ga poljubila. “Ne skrbi, kazen bo kar lepa,” sem mu rekla, nato pa odÅ¡la. Nič mu ni bilo več jasno. Obožujem, ko ljudje postanejo zmedeni zaradi mene.

39. POGLAVJE- KRONANJE ✦
Strah je velika reč. Še posebej, če je ta stvar sesti na prestol in do nadaljnjega voditi vampirje. Pri 17 letih je to nemogoče, a vampirji te besede ne poznajo.  Srce mi je bilo, kot še nikoli. Kaj bo šele potem, ko bom stopala do prestola s krono na glavi. Mislim, da mi bo srce dobesedno padlo v hlače.
Mami mi je urejala pričesko. »Strah me je.« »Razumljivo,« je rekla. »Kaj, če padem?« »Ne boÅ¡. Kyle bo ves čas ob tebi,« me je tolažila. »Ampak, mami. Ne razumeÅ¡ kako mi je. Ti si se poročila z očkom, ki je že bil kralj, jaz pa bom kraljica in to samska Å¡e nekaj časa. Ne bom se pravilno odločala in kaj če kraljestvo propade?« »Sofija Lisa, pri priči nehaj!« se je razjezila. »Prav,« sem rekla. »Nič ne bo hudega, vsi ti bomo pomagali.« »Hvala,« sem ji rekla. »Torej, kakÅ¡no obleko bom imela? Je kaj posebnega?« Vse me je zanimalo. Mami mi je skrbno urejala pričesko. »Da, v starejÅ¡em stilu bo. Tako kot pravi protokol. Najprej boÅ¡ na glavo dobila krono za kronanje, potem pa novejÅ¡o krono-zelo preprosto. Najprej pa boÅ¡ nosila nekaj starega. V rokah boÅ¡ imela dve zlati palici, a te dobiÅ¡ Å¡ele potem ko si okronana. Kronal te bo vampirski Å¡kof.« Natančno sem jo posluÅ¡ala. »Poklekniti boÅ¡ morala, potem te okrona. Nato vstaneÅ¡, se obrneÅ¡ in vsi se ti priklonijo. Ne pozabi reči vstanite-to je zelo lepo in vljudno.« Vse sem si zatisnila globoko v spomin.  »Pričeska je končana,« je zmagoslavno rekla. Pogledala sem se v ogledalo. Speto, nakodrano, staro. Nekaj posebnega. »Čas je, da se oblečeÅ¡,« je rekla. Sledila sem ji v posebno sobo. Na stojalu je visela obleka. Bila je prekrasna, tako… Kraljevska. »Pomagala ti bom,« je rekla. Najprej sem morala obleči steznik. Potem nogavice, prvo plast obleke in Å¡e drugo, nat pa Å¡e ogrinjalo. Mami mi je v lase namestila Å¡e staro tiaro. Pogledala sem se v ogledalu. ÄŒudovito. Že sedaj sem Izgledala, kot kraljica, kaj Å¡ele bo čez nekaj ur.  »Sedaj moraÅ¡ v kapelo. Tam moraÅ¡ nekaj časa moliti no ampak kar premiÅ¡ljuj. Sedi tam, kmalu te pride iskati Kyle in obred kronanja se bo pričel.« PriÅ¡la je do mene in me nežno objela. »Rada te imam in vso srečo,« mi je zaÅ¡epetala. »Tudi jaz imam rada tebe,« sem ji rekla. Pospremila me je do kapelice, tam pa sem ostala sama. Sedla sem na klopco in pričela premiÅ¡ljevati. Å e enkrat sem v glavi ponovila vse podatke in napotke. ÄŒas mi je hitro minil. Kmalu sem zagledala Kyla. Bil je oblečen, kot kralj. »Čudovita si,« mi je rekel. »Hvala, enako.« Nasmehnil se je. »Čas je kajne?« sem prestraÅ¡eno vpraÅ¡ala. Prikimal je. »Ob tebi bom ves čas. Misli le na to!« Pomiril me je. »Pridi,« je rekel. Prijela sem ga pod roko. Sedaj se je vse skupaj začelo. Postajalo me je čedalje bolj strah. Kmalu sem zasliÅ¡ala glasbo in trobente, ki so naznanjale moj prihod. Vse je bilo tako svečano in tako kot v starih časih. Prisežem, da bi zbežala, če bi lahko. Takoj bi me naÅ¡li saj so vsepovsod varnostniki. Kyla sem močno držala. Ustavila sva se pred vrati. V sobo bom vstopila kot princesa, izstopila pa kot kraljica. Trobente so Å¡e enkrat glasno zapele. Vrata so se odprla. Igrala je nežna glasba  19. stoletja. Tole me vse skupaj spominja bolj na poroko, kot pa kronanje, ampak pred mano je stal prestol.  Okoli je bilo ogromno gostov. Vse oči so bile zagledane vame.  Elegantno in počasi sva stopala proti Å¡kofu. Ob njem sta stala oči in mami, za njima pa Kylova starÅ¡a. Le nekaj korakov me je Å¡e ločilo do tja. Kaj naj naredim? Naj omedlim? Naj izginem? Kaj naj? Zajela me je panika. Kako si želim, da bi izginila tako kot pred 190 leti. Zaprla sem oči, globoko vdihnila in oči zopet odprla. S Kylom sva obstala. Spustil me je in se postavil ob moje starÅ¡e.  »Dragi moji.  570 let sta nam vladala pogumna kralj in kraljica- starÅ¡a princese Sofije. Sedaj pa ji bosta to čas predala. Kot veste smo se zbrali, da bi to svečano proslavili. Princesa bo čez nekaj trenutkov postala kraljica. Modro nas bo vodila, kot njena starÅ¡a. Po poroki pa se ji bo pridružil tudi grof Kyle.  Pa preidimo na samo ceremonijo kronanja.« Å kofov glas je bil močen. »Princesa Sofija Lisa Marie LaVender; boÅ¡ modro vodila naÅ¡o družbo? BoÅ¡ vladala pravično in poÅ¡teno? BoÅ¡ pazila na nas, kot na svoje otroke?….« Zastavil mi je 12 vpraÅ¡anj. Na sva sem odgovorila »DA« v sedmih jezikih- angleščini, italijanščini, ruščini, francoščini,Å¡panščini, latinščini in romunščini.  V roke je vzel krono.  »Poklekni,« je rekel. Ubogala sem. Pokleknila sem na žametno blazino. » Sofija Lisa Marie LaVender, kronam te za vladarico naÅ¡e družbe. Kraljuj modro!« Na mojo glavo je položil krono. Pogledala sem ga. »Vstani, kajti nikoli več ti ne bo treba poklekati,« je svečano rekel. Vstala sem in se obrnila. »Predstavljam vam kraljico Sofijo Liso Marie LaVender.«  Cela dvorana je pokleknila. »Vstanite,«sem rekla. Sedla sem na prestol. V roke so mi dali dve zlati palici- dva žezla. Žezlo moči in poguma. Postala sem kraljica. Vsi so zaploskali. Nasmehnila sem se. K meni je pristopil Kyle. »Uspelo mi je,« sem mu rekla. »Vidim,« je ponosno rekel.  »VaÅ¡e visočanstvo se malo vstanete rad bi nekaj razglasil,« je rekel. »Ne maram naziva,« sem mu rekla. Nasmehnil se je. Vstala sem se. »Naslednji teden se bova jaz in kraljica Sofija poročila, vsi ste vabljeni na ta dogodek in oba želiva, da srečo delite z nama,« je rekel. Pogledala sem ga. Tega nisem pričakovala. Poljubila sem  ga. ZasliÅ¡alo se je glasno ploskanje. ÄŒe bi lahko bi gotovo zardela.

40. POGLAVJE- VELIKI DAN ✦

Sedela sem v svoji sobi in se ogledovala v ogledalo. Bila sem že pripravljena. Bela obleka, ki je bila prekrasna . V rokah sem držala šopek. Nisem bila živčna. Če sem preživela kronanje bom tudi to. Zavedala sem se, da bom kmalu poročena. Nič več samska ali zaročena. Sedaj bom Kylova žena. Še zadnjič sem pogledala, če imam na sebi vse. Tiara, nakit, obleka, podvezica, čevlji, tančica, šopek.. Vse je bilo na svojem mestu. Kot kraljica moram do oltarja čisto sama, brez spremstva očeta. Pot do tja je kar dolga, a bom že preživela. Kraljica ni nikoli nemočna!
Zaslišala sme zvonove. Vedela sem, da je čas. Zapustila sem svojo sobo in se odpravila na vrt, kjer bo potekala poroka. Korakala sem po hodniku. Vse je dišalo po vrtnicah. Občudovala sem svojo mojstrovino. Vse je bilo tako lepo okrašeno. Nisem si mislila, da bo tako. Dvomili so pri kombinaciji škrlatne in marelične, a izkazalo se je da je tudi to čudovito. Zakaj ne bi človek poskusil kaj drznega? Zavila sem na vrt. Zagledala sem svate, duhovnika in Kyla. Ob pogledu nanj sem se le nasmehnila. Globoko sem vzdihnila nato pa pričela korakati po ritmu glasbe. Poročne koračnice. Bila je tako nežna in tako zelo lepa. Dajala mi je moč. Šele sedaj se zavedam zakaj ljudje na porokah jočejo. Tako čustvenega dogodka ni. Ne obstaja. Upam, da še sama ne bom zajokala. Končno sem prišla do Kyla. Prijel me je za roke in drug drugemu sva se nasmehnila. »Sedite,« je ukazal duhovnik. Vsi so sedli razen nas treh. »Zbrali smo se, da ta mladi par združimo v eno. Premagala sta mnogo ovir, da lahko sedaj oba stojita tukaj. Združila vaju je ljubezen in usoda. Moč in pogum. Sedaj lahko izrečeta svoji poročni zaobljubi.« Spogledala sva se. Prvi je pričel govoriti Kyle. »Sofija;Si moje sonce in moja luna. Moja ljubezen in moja sreča. Moje veselje in moja žalost. Moj pogum in moja modrost. Ljubezen in luč moja življenja. Moje srce in moja duša.« Na vrsti sem bila jaz. »Kyle; Si moj prijatelj, brat, prijatelj in kmalu boš mož. Si moj angel poslan iz neba. Si prijatelj, ki ga rabim vsak dan. Moja sreča in moja nesreča. Moje vse in nič.« Nisem se izrazila tako lepo kot on, ampak ujela sem bistvo. Vsi so zajokali. Še v duhovnikovih očeh so se lesketale solze. Hitro si jih je obrisal in nadaljeval obred. »Kyle; ali vzameš kraljico Sofijo za svojo ženo? V dobrem in slabem? V zdravju in bolezni? V izobilju in pomanjkanju? Dokler bosta oba živela?« Pogledal me je in se nasmehnil. »Vzamem,« je svečano rekel. Nasmehnila sem se mu. »Vaše visočanstvo, kraljica Sofija; vzamete Kyla za svojega moža? V dobrem in slabem? V zdravju in bolezni? V izobilju in pomanjkanju? Dokler bosta oba živela?« Pogledala sem duhovnika, Kyla in vse svate. Nasmehnila sem se in rekla: »Vzamem.« »Sedaj sta postala eno, razglašam vaju za moža in ženo. Lahko poljubite nevesto. (You can kiss the bride! ;$)« Kyle je stopil proti meni. Nasmehnila sva se drug drugemu. V roke je vzel moj obraz in me poljubil. Poljub je trajal dolgo. Bil je najlepši do sedaj. Vsi so pričeli ploskati in vzklikati. Ločila sva se. Obrnila sva se proti svatom. Pričela sva korakati po dolgi preprogi. Prej sem korakala sama, a sedaj ne bom nikoli več. Obmetavali so naju s cvetjem. Bilo je čudovito. Še nikoli nisem doživela takšne poroke. Vsi so nama sledili na veliko teraso ob gradu, kjer se bo nadaljevala pogostija in poročna zabava.
Vsi so nama čestitali. Prejela sva kupe daril. Zabava je potekala kot po maslu. Kakšna bi bila poroka brez metanja šopka in iskanja podvezice? Vrgla sem šopek in dekleta so se skoraj stepla zanj. V roke pa sta ga dobili Lara in Jana. Moji majhni družici, moji najboljši prijateljici. Škoda, da bosta morali jutri oditi. Šola se hitro približuje. Tisto s podvezico pa je bilo najbolj zabavno. Kyle se je kar nekaj časa trudil, da bi jo našel. Vsi smo se mu smejali. Končno je prišel izpod moje obleke in v rokah je imel mojo podvezico. To je vrgel med fante. Nisem videla kdo jo je ulovil, a prepričana sem, da je bil moj oče.
Za nekaj časa sem se umaknila proč. Šla sem na kratek sprehod. Ustavila sem se. Pomislila sem. V nekaj mesecih sem dobila veliko. Postala sem kraljica, našla sem svojo izgubljeno ljubezen, našla sem najboljši prijateljici in našla starše. Vse to sem dosegla kot vampirka. Mogoče pa ni tako slabo biti zlobno bitje teme. Kot človek ne bi imela vseh teh reči. Dobro, da me je bedni Demetri spremenil. Ampak v vsem tem je nekaj slabega. Rada bi se šolala, diplomirala in postala pediatrinja. Vem, da mi bi s trudom uspelo. Lahko postanem imuna na kri in to tudi želim. Vladanje ni vsakodnevno opravilo. Želim biti koristna in tudi bom. Kar naenkrat so se okoli mene ovile roke. »Kaj počneš tukaj?« »Premišljujem,« sem odgovorila. »O čem?« ga je zanimalo. »O prihodnosti,« sem odgovorila. »Živi se za sedanjost,« je rekel. Obrnila sem se. »In sedanjost je tole,« sem mu rekla in ga poljubila. »Prihodnost pa bo čisto enaka. Za vedno boš v mojem naročju, v naročju vampirja,« je rekel in me poljubil na čelo.

EPILOG-5 LET KASNEJE…

“Kraljica rojeva.” Vsi so se drli. Prekleto, kaj pa jaz? Å ele sedaj sem razumela zakaj so dekleta v porodniÅ¡nici tako kričala. Bolelo je. Zelo bolelo. Ob meni je bil Kyle in mi govoril nežne besede. Ampak ni mi pomagalo prav nič. Nikoli več ne želim rojevati. Å e zadnjič sem močno zakričala potem pa je bolečina ponehala in zasliÅ¡al se je jok. Babica je dojenčka obrisala nato pa ga podala k meni. “Visokost to je vaÅ¡a hči,” je rekla. Pogledala sem majhno deklico. Bila je tako mala in krha. Kyle se je ulegel poleg mene. “Najina mala princeska,” je rekel mene pa poljubil na čelo. “Mala Laura Isabella Jane,” sem rekla. “Uporabila si moje predloge?” Prikimala sem. Obe je objel. V rokah sem držala svoje malo sonce, mojo malo princesko. Mojo Lauro.

…..
Sofija je postala pediatrinja, Kyla so nekaj dni po poroki kronali za kralja. Malo Lauro so imeli vsi radi. Lara in Jana sta vsako leto hodili na počitnice in oboževali sta Lauro in ona njiju. Sofijini človeški starši so prišli na dvor in razkrita jim je bila resnica o vampirjih. Sofija in Kyle pa bosta vladala dokler Laura ne najde svojega vampirja.
……

✦ Večna je ljubezen, večna je usoda, večno je srce, ki bije le za te. ✦
………………..

Tukaj se moja zgodba konča…
Mislim, da napak ni veliko, če pa je kakšna pa se opravičujem. Opravičujem se tudi za kakšne prevelike razmike.. Tehnične težave.. Upam, da vam je bila zgodba všeč. Vesela bom vaših kritih in pohval.

by The Nice Girl