Objavil/a Amorist in ErotiÄne zgodbe, Ljubezenske zgodbe
V objemu strasti
Danes se je zaÄelo v mojem življenju novo poglavje. Je prvi dan v službi, v vse bolj znani založbi Person’s. Dodelili so mi lastno pisarno, ki si jo delim le z nekim R. Nelsonom. Ne poznam ga Å¡e, a upam, da se bova dobro ujela.
Okoli desetih, ravno sredi branja zelo zanimivega osnutka romantiÄne drame, se odprejo vrata; v pisarno vstopi mlad moÅ¡ki mojih let. Že na prvi pogled se vidi, da veliko telovadi, saj so skozi srajco vidni obrisi lepo oblikovanih miÅ¡ic.
Ob pogledu name se mu na obrazu nariše nasmeh in s hitrimi koraki se mi približa.
»Dober dan! Ti si najbrž moja nova soseda, gospodiÄna Winston.«
Vrnem mu nasmeh ter ponudim roko.
»Emily.«
»Robert.«
Seže mi v dlan ter jo nežno stisne, najina pogleda se sreÄata. Za trenutek mi zmanjka sape, povsem sem paralizirana. Ko me izpusti, vem, da nisem veÄ enaka. Med nama je kemija in že po njegovem pogledu vidim, da jo obÄuti tudi on.
Podzavestno se odloÄim, da jo je pametneje ignorirati, saj sva sodelavca in bi bila kakrÅ¡nakoli afera popolnoma neprofesionalna.
Å e celo dopoldne delava brez nadaljnjih besed, kot bi se bala vpliva privlaÄnosti. A Å¡e prekmalu pride Äas za kosilo in ker v podjetju nikogar ne poznam, mi Robert prijazno predlaga, da grem z njim.
»Hvala za pozornost.« Odvrnem, ne da bi mu pogledala v oÄi.
»Malenkost. Če ne bom imel poslovnih sestankov, se mi lahko pridružiš tudi vsak dan.«
Odpraviva se proti dvigalom, kjer sreÄava suhljato gospodiÄno z oÄali, ki ji stojijo na nekoliko privihanem nosu.
»O, kdo se je vrnil.« Se ji nasmehne, ona pa se narejeno skrije za mapo, ki jo drži v rokah.
»Delaj se, da me ne vidiš.« Zamomlja in Robert bruhne v smeh.
»Prav, kakor hoÄeÅ¡. A najprej naj ti predstavim naÅ¡o novo sodelavko, Emily Winston.« Pomigne proti meni, zato stopim korak naprej.
»Pozdravljena! Jaz sem Melodie, lahko me kliÄeÅ¡ Mel.« Vzklikne nekoliko preveÄ navduÅ¡eno in mi stisne roko.
»Me veseli.« Sem vljudna, Äeprav me že na samem zaÄetku odbija.
»Ravno na kosilo se odpravljava. Bi se nama pridružila?« Ponudi Robert, ona pa veselo prikima.
»Sicer sem zmenjena z Raven, vendar sem prepriÄana, da ne bo imela niÄ proti.«
V tistem se odprejo vrata dvigala, v katerem je že visoka blondinka. Objame Melodie in pokima Robertu, nato se njene oÄi ustavijo na meni. Premeri me od glave do peta.
»Ti si torej slavna novinka, visoko izobražena in cenjena gospodiÄna Winston.« SpaÄi se, zaradi Äesar je deležna Robertovega grdega pogleda.
»Daj ji priložnost, Raven.« ReÄe, nato pa me zaÅ¡ÄitniÅ¡ko objame preko ramen.
Seveda gesta pred dekletoma izpade prijateljsko, a energija, ki se ob tem pojavi med nama, ji da nekoliko veÄji pomen. Nenadoma se poÄutim, kot bi nekdo iz dvigala posesal ves zrak. Å e dobro, da zvonÄek naznani prihod v pritliÄje in izstopimo.
»No dobro. Naj ti bo, novinka, a brez neumnosti.« Ponudi mi roko, ki jo kljub odporu, ki ga Äutim do nje, sprejmem.
Tekom kosila vsa napetost med nama izgine; na koncu se pogovarjava, kot bi se poznali že celo življenje. Ne ona in ne Mel nista slabi, ko ju spoznaš.
Iz delovnih dogodivÅ¡Äin, o katerih mi veselo pripovedujejo že celo uro, lahko razberem, da v podjetju vlada sproÅ¡Äeno vzduÅ¡je in da se osebje med seboj odliÄno razume. Zdi se mi, kot da delam tu že celo življenje.
Na poti nazaj hodim ob Mel, ki mi z ogromno vnemo razlaga o svoji romantiÄni zaroki pred nekaj dnevi in me celo povabi na sobotno zabavo. Sprejmem le, ker noÄem, da bi mi že na samem zaÄetku kaj zamerila.
»Detajle ti sporoÄim preko elektronskega sporoÄila.« Obljubi, tik preden izgine v svojo pisarno nasproti najine.
»Zmenjeno.«
Pohitim za svojo mizo, kjer me Äaka Å¡e nekaj kuvert. Vse kaže na to, da bom zakljuÄila že veliko pred Å¡estnajsto, zato se zadovoljno nasmehnem. Posvetim se branju in sploh ne opazim Roberta, ki se mi priplazi za hrbet. Nenadoma na ramenih zaÄutim njegove roke in prestraÅ¡eno izpustim papirje.
»Robert?«
Naredim napako ter mu pogledam v oÄi. V njih je iskrica poželenja in strasti, zaradi katere se mi v trebuhu pojavi na tisoÄe metuljÄkov. Verjetno v mojih oÄeh opazi nekaj podobnega, saj me potegne na noge, ki se v trenutku spremenijo v žele. Padla bi, Äe me ne bi z rokami trdno prijel okoli bokov ter me pritisnil ob svoje miÅ¡iÄasto telo.
Najina obraza sta veliko preblizu, kot bi se spodobilo za dva, ki sta se Å¡ele spoznala. V sebi zaÄutim potrebo po veÄ, ki jo želim potisniti na stran, a ne morem. UroÄena sem od njegovega pogleda in Å¡e predobro se zavedam položaja njegovih rok. Naredim neznaten premik proti njemu, kar seveda ne uide njegovemu ostremu pogledu. Skloni se bližje k meni, najine ustnice se skoraj dotikajo. Å e preden se zavem, kaj poÄnem, zapolnim Å¡e tistih nekaj centimetrov med nama. Takoj se odzove na dotik, z jezikom oplazi moje ustnice. Rahlo jih razprem ter mu omogoÄim vstop, nato pa se popolnoma predam poljubu.
»Kaj poÄneva, Emily?« VpraÅ¡a, ko se nekaj trenutkov pozneje odmakne od mene, a namesto odgovora le izgubljeno skomignem z rameni. Å e sanja se mi ne, vem le, da je narobe.
Naslednjih nekaj dni v pisarni je muÄnih. Z Robertom se poskuÅ¡ava Äim bolj izogibati drug drugega, a nama, glede na to, da si deliva pisarno, seveda ne uspeva najbolje. Na kosilo hodiva v loÄenih skupinah, jaz z Raven in Melodie, on s petimi moÅ¡kimi iz Å¡estega nadstropja.
V petek se mi zdi, da se mi bo zmeÅ¡alo. Ves Äas razmiÅ¡ljam o poljubu, želim si jih Å¡e veÄ. ObÄasno ga opazujem, ko se z elegantnimi koraki sprehaja po prostoru, ali pa strmi v ekran in ljubko mrÅ¡Äi obrvi. Seveda pazim, da me ne opazi; to bi bilo ponižujoÄe. Navsezadnje sva odrasli osebi in ne neizkuÅ¡ena Å¡olarÄka.
Ravno razmiÅ¡ljam o tej misli, ko pogleda proti meni in oÄi se sreÄajo. Hitro se prisilim k pogledu na papir, ki leži na mizi, a ko le nekaj trenutkov za tem ponovno poÅ¡kilim proti njemu, Å¡e vedno strmi vame.
Izraz na njegovem obrazu je prežet s strastjo in moja edina asociacija ob pogledu nanj je seks. V želodcu me stisne, med nogama zaÄutim vzburjenje. ObÄutka nekako ne morem skriti, energija med nama je premoÄna.
Vstane ter naredi nekaj korakov proti meni, nato se ustavi. To je bil glas razuma v od strasti zaslepljenih trenutkih. ÄŒe bi ga v sebi naÅ¡la tudi jaz, bi bila reÅ¡ena. Nekaj me vleÄe k njemu, nagonu se ne uprem.
Napravim le en korak in vsa razsodnost izgine iz Robertove glave. V trenutku je pri meni, s svojimi ustnicami na mojih. Ni prav, hoÄem se upreti, a moje telo dela po svoje.
Namesto da bi ga odrinila, ga potegnem bližje k sebi.  Zgrabi me za pas ter me potisne na mizo, nato pa se namesti med mojimi nogami, ki se trdno oklenejo njegovih bokov. Pri tem niti za trenutek ne prekine igre najinih jezikov. Roke prestavi na moje prsi in jih zaÄne nežno gnesti; z jezikom spolzi po vratu navzdol, nazadnje pa se ustavi na nekem mestu ter ga zaÄne sesati. Iz grla se mi že po nekaj trenutkih izvije stok ugodja, zaradi Äesar lahko na koži zaÄutim njegov nasmeh.
ZaÄne odpenjati gumbe moje bluze, nato pa nedrÄek potegne nekoliko nižje, da razkrije stojeÄi bradaviÄki.
»HoÄeÅ¡, da ju poljubim?« Pogleda me naravnost v oÄi, zaÄutim rdeÄico, ki se potuhnjeno prikrade na moja lica. Å e preden se zavem, kaj poÄnem, prikimam in ena izmed njiju pristane v njegovih ustih. Zasopem in zagrabim polno pest njegovih temnih las. ÄŒuti mojo vzburjenost in Äeprav ga vse skupaj zabava, tega ne pokaže – izdaja ga je le samovÅ¡eÄen nasmeh.
Poljublja ju; zdaj eno, zdaj drugo, medtem pa se poÄasi drgne v moje mednožje. Na tej toÄki sem tako prekleto mokra. ÄŒeprav razum zanika, mu je moje telo pripravljeno dati popolnoma vse, kar bi želel vzeti.
Kar naenkrat se odmakne ter si me pozorno ogleda. Pod težo njegovega preiskujoÄega pogleda se poÄutim nekoliko plehko in lahko dostopno. Noge dam skupaj, a odkima, se vrne na prejÅ¡nje mesto ter jih ponovno razmakne. S prstom spolzi preko mokrih hlaÄk.
»Naj kaj ukrenem glede tega?« Vpraša vidno zadovoljen in kljub nagonu, kljub potrebi globoko v meni, se prisilim k odkimavanju. Dovolj je bilo. Vsak trenutek lahko kdo pride v pisarno ter naju najde v tem neprimernem položaju.
»Lažnivka.«
Poljubi me na notranjost stegna in ponovno mi uide stok.
»Si prepriÄana?«
Ponovno prikimam.
Tokrat me poljubi na vlažno blago ter se ga nekaj trenutkov dotika z jezikom. Obramba s tem popusti.
»Povsem prepriÄana?«
Odkimam, Å¡lo je predaleÄ, da bi odnehala.
»Se mi je zdelo.«
Odmakne tanko svilo, edino oviro med mano in svojim spretnim jezikom, ter se je loti.
Nisem veÄ daleÄ, noge mi stresa nenadzorovan drget. Ob vrhuncu se moram poÅ¡teno ugrizniti v ustnico, da zaduÅ¡im stoke. Navsezadnje bi bilo skrajno neprimerno, Äe bi me kdo sliÅ¡al ali celo priÅ¡el pogledat, kaj se dogaja.
Robert se usede na moj vrtljivi stol ter opazuje, kako lovim sapo. Ne uide mi izboklina med njegovimi nogami in nenadoma si ga zaželim. V celoti.
Dvignem pogled ter se sreÄam s parom smejoÄih se temnih oÄi. Kot bi mi bral misli.
»NaslednjiÄ, ljubica.« Obljubi, me ponovno poljubi, nato pa se vrne na svojo stran pisarne.
Tri ure do kosila minejo kot bi mignil in že sedim za mizo s svojim bratom Tonyjem.
»Kako gre, sestrica?« Veselo vpraÅ¡a, ko natakarica odide z najinim naroÄilom.
»Super.« Odvrnem in se prisilim k nasmehu. Vem, kam to pelje in ni mi niti malo vÅ¡eÄ.
»Pa ljubezen?« Ne odneha in potrdi moje sume.
Pomislim na Roberta, nato pa misel Å¡e hitreje preženem. To ni ljubezen, le spodrsljaj dveh, ki se spolno privlaÄita.
»Daj no, Emily. Minila so že Å¡tiri leta.« ReÄe, saj si narobe razlaga moj molk.
»V bistvu tri leta in osem mesecev.« Ga popravim in kot po navadi zavije z oÄmi.
»Kakorkoli že, morala bi si najti moÅ¡kega. Evan si ne bi želel, da si veÄno samska. Hotel bi, da živiÅ¡ naprej.«
Ob omembi Evanovega imena se zresnim, pogled se mi samodejno prilepi na mizo. Prezgodaj je še za pogovore o njem. To opazi tudi Tony, saj me spodbudno prime za roko.
»Odpusti si in pojdi naprej, prav?«
Lahko je govoriti nekomu, ki ga tistega veÄera ni bilo zraven. Tistega veÄera, ko je padal sneg, ceste pa so bile ledene. Prijateljice so me povabile na zabavo, ki je moj prejÅ¡nji jaz za niÄ na svetu ne bi zgreÅ¡il. Å la sem, tam pa je bil on. George Bolton. Precej pijana sem Äakala na Evana, ko je pristopil do mene. Zaradi alkohola sem bila preÅ¡ibka, da bi se mu uprla. Videl naju je Evan, moj zaroÄenec, ki si je vse skupaj napaÄno razlagal. Znorel je in me odvlekel v avto, govoreÄ da sem slabÅ¡a od kurbe in da me po tem, ko me varno spravi domov, noÄe nikoli veÄ videti. Moral bi prespati pri meni, a mi ni verjel, da z Georgom nisem imela niÄ, zato je odvihral. Prosila sem ga, naj bo previden, seveda zaman. NedaleÄ od mojega stanovanja je zletel iz ceste.
»Emily?« Preženem spomine in obrišem solzo, ki mi polzi po licu.
»Tega si ne bom nikoli odpustila.« ReÄem in v srcu Äutim, da je res. Ljubezen do njega je globoko v meni Å¡e vedno živa.
Izgubim ves apetit, vase pravim le nekaj grižljajev slastnega zrezka v gobovi omaki. ÄŒas tokrat teÄe v moj prid, zato se moram kmalu posloviti in se vrniti na delovno mesto. Takoj, ko odkorakam od njega, me zajame val olajÅ¡anja.
»Pa kaj je s tabo, Emily?! To je Tony, tvoj brat, tvoj veÄni zaupnik. Zakaj ga odrivaÅ¡ od sebe?« Zamomljam sama pri sebi ter zmajem z glavo, nato pa se z naraÅ¡ÄajoÄo krivdo vrnem v pisarno, kjer me že Äaka Robert.
Roke ima prekrižane in že od daleÄ se vidi, da mu nekaj ni po volji.
»Kdo je Tony?« Me napade takoj, ko za seboj zaprem vrata. Nekaj trenutkov ga preseneÄeno opazujem, nato pa bruhnem v smeh. Presnet moÅ¡ki je ljubosumen.
»Kaj?« Vpraša zmedeno in ne morem si kaj, da ne bi odšla do njega ter ga objela. To sem storila povsem nagonsko, kakor pri Evanu.
»Tony je moj brat.« Pojasnim, na njegovem obrazu se pojavi olajšanje.
»Torej ti lahko predlagam, da greva na jutriÅ¡njo zaroÄno zabavo skupaj.« Seveda je to bolj zahteva kot proÅ¡nja, a moj trebuh kljub temu napadejo metuljÄki.
»Seveda. Lahko greva skupaj.«
Odvrnem, nato pa brez nadaljnjih besed sedem na svoje mesto ter se posvetim delu.
ÄŒas do konca delavnika se nekoliko vleÄe, tudi moja koncentracija je povsem na psu. Misli se mi sprehajajo od Evana do Roberta, obÄasno pa se umeÅ¡a tudi Tony ter preostala družina. Oddaljila sem se od njih. PreveÄ so pritiskali name, ko sem Å¡e vedno žalovala. Zdi se mi, da sem v New York pobegnila ravno pred njimi; Evan in preteklost, ki jo želim pustiti za seboj, je bil le izgovor.
»Tako, Emily, konec za danes. Jutri te poberem ob sedmih, bodi pripravljena. Prav?« Me vrne v realnost Robertov glas. Stresem z glavo ter ošinem uro na steni, ki kaže na konec delavnika.
»Emily?«
»Prav. Se vidiva.« Odvrnem Å¡e vedno nekoliko odsotno, zaradi Äesar dvigne obrv.
»Vse v redu?«
Prikimam ter se narejeno nasmehnem.
»Popolno, hvala za skrb.«
Preostanek popoldneva preživim v veleblagovnici, kjer iÅ¡Äem obleko, primerno za zabavo v gozdni vili. Poskusim tisoÄ in en kos, a nikakor ne morem najti prave.
Povsem na koncu se sprehodim mimo izložbe male trgovinice, ki od daleÄ spominja na butik. OÄi se mi ustavijo na temno rdeÄi Äipkasti obleki, ki je po eni strani preprosta, po drugi pa nekaj posebnega. Ko si jo ogledam pobližje, opazim, da ima na hrbtu izrez v obliki Ärke V. Je iz kvalitetnega materiala, zato se odloÄim, da ji bom dala priložnost. PoiÅ¡Äem svojo Å¡tevilko in se odpravim v garderobo.
Obleka mi na sreÄo sede, kot bi bila narejena le zame in Äeprav ni v mojem stilu, se vanjo takoj zaljubim.
PlaÄam in pohitim v prvo trgovino s Äevlji, kjer brez problema najdem primeren par, nato pa se ustavim Å¡e pri nakitu. Zapestnica in uhani, pa je komplet popoln.
PresreÄna in nadvse zadovoljna se vrnem v svoje stanovanje, kjer se preobleÄem v udobnejÅ¡a oblaÄila in zlezem na kavÄ. Prižgem televizijo, nekaj Äasa preklapljam med kanali, nato pa jo razoÄarano ugasnem ter pograbim najbližjo knjigo. Kot zakleto, je glavni junak postavni Italijan Roberto. Jezno jo odložim nazaj, nato pa se zastrmim v strop. Robert, Robert, Robert. Toliko razliÄnih imen obstaja, pa vsi okoli mene so Roberti. Prekleto, oÄitno mu res ne morem ubežati.
Zvonec naslednji dan zazvoni natanko ob sedmih. Å e poslednjiÄ se pogledam v ogledalo, pograbim torbico in odhitim ven, kjer me Äaka Robert.
Njegove oÄi se prilepijo name in me spremljajo, dokler nisem tik ob njem.
»Emily, prelepa si.« Komplimentira, jaz pa se le smehljam. ÄŒe mi je uspelo oÄarati njega, potem bom vÅ¡eÄ tudi ostalim.
Kot pravi kavalir mi odpre vrata ter poda roko, da lažje splezam v avto, nato pa steÄe do voznikovega sedeža.
Med vožnjo sproÅ¡Äeno klepetava o tem in onem, tem nikakor ne zmanjka. Å e prehitro sva na cilju, kjer naju pozdravi glasba in glasni pogovori gostov. V gneÄi poiÅ¡Äeva Melodie ter ji izroÄiva darili, nato me predstavi Å¡e Joshu. MoÅ¡ki mi je takoj vÅ¡eÄ in kar kmalu mi postane jasno, da je popoln za Mel. Drug drugega dopolnjujeta v celoto.
SreÄava tudi Raven in njenega spremljevalca Darrena ter nekaj drugih sodelavcev, a se pri nobenem ne zadrživa dolgo. Robert me nekajkrat zvleÄe na plesiÅ¡Äe ter pokaže svoje odliÄne plesne sposobnosti, predvsem pa mi Å¡e dokonÄno zmeÅ¡a glavo. Naj je Å¡e tako narobe, želim si ga.
Po nekaj kozarcih Å¡ampanjca mi je popolnoma vseeno in tudi njegove roke postanejo bolj pogumne. PleÅ¡eva veliko bližje kot na samem zaÄetku, tudi govoriva manj. VeÄino stvari povedo dolgi neprekinjeni pogledi.
»Bi Å¡la na sprehod?« Nenadoma zaÅ¡epeta, v nedolžnem vpraÅ¡anju se skriva cela meÅ¡anica Äustev. Prikimam in mu dovolim, da me odpelje iz hiÅ¡e.
Sprehodiva se po hladnem veÄernem zraku in Äeprav sem v neznanem okolju izgubljena, vse kaže na to, da natanko ve, kam greva. Kmalu se pokaže majhna lovska hiÅ¡ica na drevesu.
»Zgoraj je topleje, pa tudi razgled je dober.« ReÄe, nato pa se ob pogledu na lestev ustavi. Premeri me od glave do peta.
»V obleki bi Å¡e Å¡lo, ampak Äevlji… « Misli ne dokonÄa, saj se že priÄnem vzpenjati navzgor. Res da nisem primerno opremljena, a to me Å¡e nikoli ni ustavilo.
Nasmehne se, nato pa mi sledi. Sedeva na blazino na tleh.
»Tukaj je tako mirno.« ReÄe, ne da bi odtrgal pogled od pokrajine, ki se razprostira pred nama.
»Zelo mirno. Pa še povsem sama sva.« Namignem in seveda takoj dojame, v katero smer gredo moje misli.
»Prav imaÅ¡. Zanimivo, da si omenila.« Se naredi neumnega, a njegova roka kljub temu pristane na mojem stegnu. Opogumljena od alkohola jo prestavim nekoliko viÅ¡je. IstoÄasno se sklonim k njemu in ga poljubim. Drugo roko prestavi na moj pas, želim si veÄ. Zavihtim se mu v naroÄje, da obÄutim njegovo prebujeno moÅ¡kost.
Ve, kaj hoÄem in v tem položaju se ne upira veÄ. Vzame si me na vse možne naÄine. Pristanem na njem, pod njem, na boku in celo v stoje, pritisnjena ob hladen les.
Ko me konÄno izpusti, sem dobro poteÅ¡ena, izmuÄena ter izredno razkuÅ¡trana. Tako se nisem poÄutila že vse odkar …
Stresem z glavo, misel ostane nedokonÄana. Kljub vplivu alkohola je to Å¡e vedno boleÄa tema.
Do približnega prvotnega videza si pomagam z malim žepnim ogledalcem.
»Najbolje bo, da se vrneva nazaj, preden naju kdo pogreši.« Prikimam, za nekaj minut sem povsem pozabila na svet okoli naju.
Pomaga mi iz hiÅ¡ice, nato pa me celo pot drži za roko. Najini prsti so prepleteni in prviÄ v življenju ne razmiÅ¡ljam, kaj je prav in kaj je narobe.
Zabava se zakljuÄi v zgodnjih jutranjih urah in z Robertom se v tiÅ¡ini voziva proti mojemu stanovanju. Dogodki med nama me morijo, saj o njih ne spregovoriva niti besede. Kot da ne bi bilo niÄ. Sram me je, da sem podlegla alkoholu. Kriva sva oba, a on je tako brezbrižen, kot bi bil tega že vajen.
»Adijo. Se vidiva.« Za seboj zaprem vrata in odidem v stanovanje, kjer še dolge ure razmišljam o nama.
Ah Emily, v kaj se zapletaš. Ti nisi takšna.
V ponedeljek, natanko mesec pozneje, se urini kazalci že cel dan premikajo veliko prepoÄasi za moj okus. Tudi delo mi ne gre od rok, kajti zaradi pokvarjene klimatske naprave je prevroÄe za karkoli, Å¡e posebej za popravljanje in pregledovanje napak.
Janine Roy, novopeÄena pisateljica, mi je zaupala skrb za izdajo svoje druge knjige, kar je moj prvi samostojni projekt. Delo, ki me že od nekdaj veseli, je danes mukotrpno. Kuham se na svojem vrtljivem stolu in Äakam, da mine.
Å e eden izmed moteÄih dejavnikov je tiÅ¡ina. VÄasih bi ubijala za njo, v zadnjih tednih pa sem se navadila na stalni direndaj in zvonjenje telefonov.
Na danaÅ¡nji mir moÄno vpliva tudi Robertova odsotnost. Sama nikoli nimam toliko klicev in strank kot on. Že cel dan se mudi po razliÄnih sestankih z založbami, saj njegov projekt prihaja h koncu in Äeprav sem po eni strani hvaležna za dan odmora, ga po drugi morda Äisto malo pogreÅ¡am.
Brez njega je dan resniÄno dolgoÄasen, ni nobenega zbadanja in Å¡aljivih pripomb.
ÄŒeprav je trapasti trdobuÄnež moj stalen trn v peti in ni dneva, da se ne bi vsaj enkrat skregala, oziroma glasno izmenjala mnenj, se z nikomur ne razumem tako kot z njim.
Najin odnos je Å¡e vedno zapleten, spremenljiv kakor aprilsko vreme. K temu vsekakor pripomore njegov videz, ogromen ego in neizmerna trma. Saj je Å¡e bolj trmast od osla! Da niti ne zaÄnem o ostalih nemogoÄih lastnostih.
Seveda pa je del krivde tudi v meni. Babica mi je vedno govorila, da imam v krvi dinamit. Res je, sem zelo eksplozivna in nikoli nikomur ne ostanem Äesa dolžna. TakÅ¡nim bedakom, kakrÅ¡en je vÄasih Robert, vedno povem, kar jim gre.
TiÅ¡ino prekini piskanje telefona, ki konÄno naznani konec delavnika. Shranim spremembe, nato pa pograbim torbico in se odpravim proti izhodu. Spotoma se spomnim, da danes Tonyja ni, kar pomeni, da bo potrebna uporaba taksija, ki ga nisem niti naroÄila. Super.
»Marcia, prosim, pokliÄi mi taksi.« ZakliÄem proti receptorki, a Å¡e preden v roke vzame sluÅ¡alko, se od nekod pojavi Robert.
»Danes grem v tvojo smer. ÄŒe hoÄeÅ¡, se lahko peljeÅ¡ z mano.«
Avtomatsko prikimam ter se mu pridružim na poti proti garaži, šele nato me zadane, kaj sem pravkar storila. Prekleto. Skupaj v istem avtu z njim je vse prej kot dobra ideja.
Tik preden vstopiva v dvigalo, njegova roka pristane na mojem križu. Toplota me žge skozi tanko blago obleke ter mi povzroÄa mravljince.
»Robert … « PoskuÅ¡am ugovarjati, ko se za nama zaprejo vrata dvigala, a me prekini z vroÄim poljubom.
»Potrebujem te, Emily. Že vse od tiste zabave se zadržujem, ne morem veÄ.« ReÄe s hripavim glasom, ko se konÄno loÄi od mene. Morala bi nekaj reÄi, morda pripomniti, da je v tem Äasu bilo nekaj ukradenih poljubov, a me reÅ¡i dvigalo.
Iz žepa potegne kljuÄe svojega Ärnega BMW-ja in avto nedaleÄ stran zapiska. Robert mi odpre vrata, nato pa odide na svoje mesto.
Med vožnjo vlada tišina, ki jo moti le tiha glasba.
»Spotoma se bova ustavila pri meni, da vzamem neke papirje.«  Ob misli na postanek v njegovem stanovanju me v trebuhu zaÅ¡Äemi od vznemirjenja. Prikimam ter se zastrmim skozi okno.
Moje misli in Äustva morajo ostati skrita pred njim. To, kar poÄneva, že samo po sebi ni prav in noÄem ga Å¡e dodatno spodbujati. Niti po nesreÄi.
Njegovo stanovanje je povsem v nasprotju z mojimi priÄakovanji lepo pospravljeno. Je sodobno opremljeno, prav tako se lahko pohvali z najnovejÅ¡o tehnologijo. Celoten slog odloÄno kaže na to, da v teh prostorih prebiva moÅ¡ki.
V meni se prebudi radovednost, zato raje sedem na sedežno ter opazujem od tam. Na poliÄki pod klubsko mizico zagledam križanke in svinÄnik.
Preden bi se lahko ustavila, jih vzamem ter zaÄnem listati po njih. Tu pa tam kaj dopiÅ¡em, a veÄina je že reÅ¡enih. Ker Roberta Å¡e vedno ni na spregled, se lotim naslednje.
Tako sem zatopljena v reÅ¡evanje, da sploh ne opazim, kdaj se postavi za mano. Kar naenkrat zaÄutim njegove roke in nekoliko prestraÅ¡eno se zdrznem.
»Oprosti, nisem te nameraval prestraÅ¡iti.« HoÄem mu reÄi, da je v redu, a ob njegovem pogledu le zaprem usta.
V meni prižge ogenj, moje misli odtavajo iz prostora, se vrnejo nazaj k spodrsljajem, ki se vrstijo skozi celotno obdobje mojega dela z njim; ter v meni povzroÄijo Å¡e veÄji nemir. Ve, kaj Äutim, to se mu vidi na obrazu. Ne odmakne pogleda, privlak med nama pa vse bolj naraÅ¡Äa. ZaÄarana sva na mestu.
»Emily, dovolj je bilo pretvarjanja in brezbrižnosti. Potrebujem te. Takoj.« Pretrga tiÅ¡ino, z odloÄnostjo v besedah pa povzroÄi, da zavore popustijo. Prikimam, to pa je tudi edino dovoljenje, ki ga potrebuje.
V hipu je pri meni, noge ovijem okoli njegovih bokov ter preseneÄeno zasopem, ko se podrgnem ob njegovo vzburjeno moÅ¡kost.
Odnese me po hodniku v spalnico ter me odloži na posteljo, nato pa se takoj loti gumbov moje bluze. Ko si jo spravi s poti, me poljubi na vrat, z rokami pa odtava do mojih prsi. Odpne mi nedrÄek ter ga vrže na tla, kamor mu kmalu za tem sledijo Å¡e ostali kosi najinih oblaÄil.
Liže in sesa moje bradaviÄke, ki veselo stojijo pokonci. Z eno izmed rok seže med moje noge ter me boža okoli Å¡ÄegetavÄka, a se ga ne dotakne. VsakiÄ, ko se mu približa, zaman upam na njegovo usmiljenje. Å e sama sežem med noge, želim konÄati njegovo sladko muÄenje, a me ustavi.
»Ne še, Emily.« Kot za kazen se odmakne od mene in užaljeno prhnem.
»Poskrbel bom zate, ljubica. Niti približno še nisem opravil s tabo.«
Natakne si kondom ter se vrne med moje noge, ki jih v priÄakovanju Å¡e bolj razprem.
Z enim sunkom prodre vame, nato pa v norem ritmu nadaljuje. Je nadgradnja prejšnje izkušnje z njim. Stokam od užitka in ne traja dolgo, da me ponovno zajamejo valovi orgazma.
Tudi tokrat mi ga ne dovoli doseÄi. Ne vem, kje zbere toliko volje, da se odmakne.
Potegne me nase ter me zgrabi za prsi. Nežno jih gnete, nato pa z rokami spolzi proti mojim nogam. Že sem spet pod njim.
Tokrat vame drsi poÄasi, pri tem pa mi po vratu puÅ¡Äa mokro sled njegovega jezika. Surovo poželenje dobi ljubeÄ priokus. Dela nežno in z obÄutkom.
ZaÄnem se že tretjiÄ približevati vrhuncu, tokrat je Å¡e moÄneje, bolj intenzivno – nabito s Äustvi.
»Robert.« V mojem glasu je skrita prošnja.
»V redu je, Emily.« Å e zadnjiÄ se zarine vame, nato se mi zamegli pred oÄmi. Energija v meni se sprosti in preplavijo me neopisljivi obÄutki. OÄi imam zaprte, uživam v danih trenutkih. Vem, da je Robert doživel svoj vrhunec kakÅ¡no minuto za mano in Äutim, ko leže ob mene.
Želim se priviti k njemu, a misli Å¡e isti trenutek preženem iz glave. KakrÅ¡na koli želja po Äem veÄ z njim je napaÄna, kakor so napaÄni tudi spodrsljaji, kakrÅ¡en je bil danaÅ¡nji. Svoja Äustva bom morala bolj nadzorovati, to se ne sme veÄ ponavljati.
Ura odtiktaka že mimo Å¡este, ko se konÄno vrnem v svoje stanovanje.
»Danes si pa pozna.« Komentira sostanovalka Rachel in Å¡e kaj bi rekla, Äe je ne bi odslovila z zamahom roke.
Torbico odložim na posteljo, nato pa odhitim v kopalnico. V banjo natoÄim toplo vodo ter ji dodam diÅ¡eÄo sol, da se lepo speni. Odvržem oblaÄila ter se potopim med roza mehurÄke.
To me je do sedaj Å¡e vedno pomirilo in se mi pomagalo ponovno zbrati, a danes na žalost ne. Moje misli se, ne glede na to kako moÄno se trudim misliti na kaj drugega, vztrajno vraÄajo nazaj k paru temnih oÄi.
Ne, to se mi ne sme dogajati. Ne z njim.
Zaspala sem. Spoznanje me vrže pokonci in jezna sama nase odvihram v kopalnico. PrivoÅ¡Äim si hitro prho, ki iz mene izpere poslednje ostanke spanja.
Ovita v brisaÄo se vrnem v sobo, kjer iz omare potegnem preprosto belo obleko, ki mi sega do nekaj centimetrov nad koleni. Kombiniram jo z zlatim pasom in Rolexom, darilom nekdanjega fanta. Beli uhani ter skladni Äevlji s peto in že sem pripravljena.
Rachel se je že vrnila iz jutranjega teka, zato sem tudi jaz deležna omamno diÅ¡eÄe temne tekoÄine. Ker pa je Rach najboljÅ¡a oseba na planetu, mi jo servira v mali Starbucksovi flaÅ¡ki, ki jo lahko vzamem s sabo. Hvaležno jo objamem in odhitim iz stanovanja.
V pisarno prispem s polurno zamudo. Robert je tako zatopljen v raÄunalnik, da mojega prihoda niti ne opazil. Brez besed se posvetim Janine Roy ter se ji med branjem v mislih veÄkrat zahvalim za izredno urejen slog z malo pravopisnimi napakami.
»Lepo, da si se nam odloÄila pridružiti, Emily. Mislil sem že, da te ne bo.« Se nenadoma oglasi Robert. PreseneÄeno dvignem pogled ter ga za trenutek predolgo zadržim na njegovih oÄeh.
»Tega veselja, da me ne bi bilo, ti pa že ne bom dala.« Skomignem z rameni in zavijem z oÄmi. Energija v prostoru se ob mojem odgovoru drastiÄno spremeni.
»Mislil sem, da sva Äez to fazo. ResniÄno misliÅ¡ nemoteno iti naprej, kot da se ni niÄ zgodilo?« Deluje užaljeno, morda celo nekoliko prizadeto.
»Saj se res ni niÄ zgodilo. Povedala sem ti, da od mene ne moreÅ¡ priÄakovati niÄesar. Bila je napaka, ki je ne mislim ponoviti.« Ton, s katerim mu to povem, je mrtvo hladen in ravnoduÅ¡en. To pa na drugi strani povzroÄi ponovno spremembo razpoloženja. Robert postane jezen. Ah, kaj jezen, postane besen.
Iz oÄi mu Å¡vigajo strele, ko se napoti na mojo stran mize. Ustavi se tik ob meni.
»Komu lažeÅ¡, Emily? Nehaj si zatiskati oÄi pred resnico in si priznaj, da je med nama kemija. Priznaj, da je energija neobvladljiva. Vem, da jo ÄutiÅ¡ in vidim, kako se odzivaÅ¡ name.«
»Ne vem, o Äem govoriÅ¡.« Zamomljam, Äeprav Äutim rdeÄico, ki se poÄasi naseljuje v moja lica.
»Ne veÅ¡?!« Izbruhne, nato pa me potegne na noge. Z rokami zaobjame moj obraz, skloni se, da bi me poljubil. ÄŒeprav se hoÄem odmakniti, me telo ne uboga. Njegov dotik v meni povzroÄi celo zmeÅ¡njavo.
Zaprem oÄi in v priÄakovanju razprem ustnice. Tedaj njegove roke izginejo, odmakne se korak nazaj.
»Mislim, da so zadeve razjasnjene. ÄŒe se hoÄeÅ¡ Å¡e naprej pretvarjati da ni niÄ, prav. Bomo videli, koliko Äasa bo trajalo.« Sede nazaj na svoje mesto ter se posveti delu. Vesela sem, da niti z besedo veÄ ne omeni vÄerajÅ¡njega dne, ali Äesarkoli nasploh. Danes se mi resniÄno ne da ukvarjati z njim.
Dopoldne mine bolj ali manj mirno, brez veÄjih sprememb. Robert se dela, da ne obstajam ter me ves Äas ignorira, kar mi ustreza. Nimam ne moÄi in ne energije, da bi se spustila v Å¡e enega izmed izÄrpavajoÄih pogovorov.
Na kosilo grem z Melodie in med živahnim klepetom sploh ne opazim, kdaj se v restavraciji pojavi Robert. Nenadoma ga zagledam sedeti nasproti dolgonoge blondinke pri sosednji mizi. V trebuhu me zvije od ljubosumja, ves apetit v trenutku izgine.
Melodie opazi spremembo razpoloženja ter se vpraÅ¡ujoÄe zazre vame. Odkimam, da ni niÄ, a pogleda nikakor ne morem odmakniti od njiju. ÄŒe ne bi bila dovolj naÄelna in profesionalna, bi sprejela vse, kar mi je pripravljen dati, on pa bi mi pustil verjeti, da sem edina, ki si jo želi. Preklet prasec.
Najina pogleda se sreÄata, to pa preseže mejo mojega potrpljenja.
»Oprosti, Melodie, tukaj ne zdržim veÄ. Se vidiva v službi.« Odložim vilice ter odhitim ven. Takoj, ko pridem iz stavbe, globoko vdihnem zrak. Iz nekega Äudnega, povsem neumnega razloga se mi v oÄeh pojavijo solze. Nikakor ne morem razumeti, zakaj me tako moti, da je na kosilu z neko barbiko. Naj bo, pa kaj. Saj je le moj sodelavec in nimam se pravice vtikati v njegovo zasebno življenje.
PoÄasi odpeÅ¡aÄim v pisarno ter se Å¡e vedno besna lotim popravljanja.
Robert se mi pridruži slabe pol ure pozneje. Vrne se izredno dobre volje ter brez besed sede pred svoj raÄunalnik. Ne omenja dogodka iz restavracije, niti ne navrže pripombe na to temo. Nekaj trenutkov zaman Äakam, da bi kaj rekel ter pri tem izgubljeno strmim vanj. On pa niÄ.
Tudi prav, od zdaj naprej bom še jaz ignorirala njega.
Popoldne mine toÄno tako kot dopoldne in pride ura za odhod. Iz pisarne se namenoma odpravim nekaj minut prej, saj ne želim pristati v istem dvigalu kot Robert. OÄitno je on istih misli in tako kljub prizadevanjem nadstropje zapustiva skupaj. NihÄe ne spregovori besede. Na sebi Äutim njegov pogled in moram zbrati vso voljo, da mu ga ne vrnem.
V recepciji ga Äaka blondinka, s katero je bil na kosilu. Ko ga zagleda, se ji je obraz razjasni in veselo pohiti k njemu.
»Robert!« Poljubi ga na lice, roke pri tem položi na njegove boke. Zavijem z oÄmi ter se poskuÅ¡am preriniti mimo njiju, a me Robert zgrabi za roko.
»Stella, naj ti predstavim svojo sodelavko Emily.« Blondinka se narejeno nasmehne ter prikima.
»Me veseli.« Ponovno se obrne k Robertu in že sem pozabljena. Nadaljujeta s pogovorom, kot da bi jaz nenadoma izpuhtela v zrak.
Besna na cel svet ter noro ljubosumna odidem. ÄŒe se hoÄe iti takÅ¡no igro, prav. Tudi jaz znam igrati po njegovih pravilih.
Naslednji dan pridem v pisarno do minute natanÄno in igram najbolj zadovoljno dekle na svetu. Robertu ne namenim niti pogleda, zato pa toliko veÄkrat oÅ¡inem uro. Komaj Äakam na malico.
ToÄno ob enajstih zazvoni telefon in namenoma pritisnem gumb za zvoÄnik.
»GospodiÄna Winston, v recepciji vas Äaka Ian Garcia.« Po pisarni zadoni Marciin prodoren, za oktavo ali dve previsok, glas.
Robert, ki se ravno odpravlja na kosilo, mi nameni namrÅ¡Äen pogled. Njegovo mrÅ¡Äenje se Å¡e okrepi, ko se pogledam v malo žepno ogledalce, si popravim lase in nanesem na ustnice nekaj Å¡minke.
VpraÅ¡ujoÄe ga pogledam, saj dobesedno stoji med vrati ter bulji vame. Odmakne pogled in odide, jaz pa takoj za njim.
V dvigalu vlada napetost, ki se je poskušam otresti s popravljanjem obleke ter ostalih modnih dodatkov.
ZvonÄek naznani prihod v pritliÄje in vrata se odprejo. PrivlaÄni latino poleg Marciinega pulta pogleda v najino smer ter se Å¡iroko nasmehne, pri Äemer pokaže vrsti ravnih, bleÅ¡ÄeÄe belih zob.
Robert poleg mene se napne kot struna, a ga ignoriram, kot je on vÄeraj mene, ter odhitim k Ianu. Stisne me v kratek objem ter me poljubi na lice.
»Pripravljena?«
»Bolj kot kdajkoli.« Primem ga pod roko in že odhajava iz stavbe, puÅ¡ÄajoÄ namrÅ¡Äenega in vidno razburjenega Roberta za seboj. ToÄka zame.
Kosilo poteka v sproÅ¡Äenem vzduÅ¡ju, prav tako krajÅ¡i sprehod ob kepici sladoleda, ki sledi.
Ves Äas imava zvestega zasledovalca, ki je vsekakor prepriÄan, da ga moji ostri Äuti niso opazili. Nevede mi s tem da odliÄno priložnost za Å¡e boljÅ¡e maÅ¡Äevanje, saj uro z Ianom lahko maksimalno izkoristim. Drživa se za roke ter se ogromno smejiva. ZahvaljujoÄ letom brez stikov, ki so pretekla od diplome, vse teÄe natanko tako, kot sem si zamislila in med nama ni niti trenutka tiÅ¡ine.
»Se lahko jutri spet vidiva?« Vpraša, ko prispeva nazaj v recepcijo.
»Z veseljem.« Prikimam, ga v slovo poljubim na lice ter odhitim proti dvigalom.
Med vožnjo v tretje nadstropje tiho slavim. PresreÄna vkorakam v pisarno, kjer me priÄaka nejevoljni Robert. Roke ima prekrižane na prsih in Äe bi pogledi ubijali, bi bila verjetno mrtva Å¡e isti trenutek, kot sem vstopila.
»Je kaj narobe?« Nedolžno vprašam, pri tem pa nevede pritisnem na sprožilec bombe, ki tiktaka že vse odkar sem odšla na kosilo.
»Če je kaj narobe?! Prekleto, Emily. Dobro veš, da ne maram deliti z drugimi.«
»Zelo egoistiÄno od tebe, Robert. Sicer pa ne vem kje je problem, vzela ti nisem popolnoma niÄesar.« Za trenutek mu vzame sapo in moram si priznati tretjo toÄko v tem dnevu.
Brez nadaljnjih besed sede nazaj za svoj raÄunalnik. Piha od jeze, a imam prav. Nisem mu dolžna pojasnjevati popolnoma niÄesar, prav tako pa nisem njegova, da bi me lahko delil.
Naslednji dnevi potekajo v enakem slogu. Igrava igro ljubosumja, pri kateri drug drugega puÅ¡Äava v negotovosti. Jaz hodim na kosilo z Ianom, Robert s Stacy. Vsak dan greva v drugo restavracijo, a vedno pristaneva ob njuni mizi. SreÄujemo pa se tudi v veÄernih urah, ko z Ianom hodiva po klubih in obujava spomine na Å¡tudentska leta.
Monotonost prekine prelep petkov veÄer ob koncu tretjega tedna. V bližnjem parku predvajajo film pod zvezdami in na takÅ¡nem dogodku z Ianom seveda ne smeva manjkati.
Poleg sva povabila tudi Melodie in Josha. Predvidevala sem, da bo Robert pripeljal Stacy in kot ponavadi se nisem zmotila. Kot naÄrtovano ju je Mel povabila v naÅ¡o družbo, nikakor pa si nisem predstavljala, da se bo Stacy zaÄela sliniti po Ianu. Ko je odÅ¡el po pijaÄo, se je ponudila, da gre z njim, nato pa ju ni bilo nazaj celo veÄnost.
»Robert, jaz bi Å¡la na tvojem mestu preverit, kje je Stacy. Saj veÅ¡, da ti je kdo ne spelje.« Pripomnim, s Äimer si prislužim grd pogled.
»PrviÄ, ime ji je Stella in ne Stacy, in drugiÄ, tudi tvojega spremljevalca ni že dolgo nazaj.« Ni jezen ali užaljen, vse pove z brezbrižnim tonom, kot bi naroÄal hrano.
»Grem pogledat, Äe je kaj za pomagat.« Nato oznani, se dvigne iz tal ter odhiti za njima.
»Grem s tabo.« Se sliÅ¡im reÄi in že sem ob njem.
PoÄasi se približava stojnici, kjer sva priÄa vroÄemu prizoru med najinima spremljevalcema.
Spogledava se, nato pa bruhneva v smeh. Preplavi me olajÅ¡anje, saj so moji sumi potrjeni. Med Stello in Robertom ni niÄesar, prav tako kakor med nama z Ianom. In to je sedaj ugotovil tudi Robert. Igra se je zakljuÄila.
»Trapasta ženska.« Zamomlja in ko ga pogledam, vidim, da ne govori o Stelli. Njegove oÄi so prilepljene name.
»Kaj?« Skomignem z rameni. Navsezadnje nisem jaz tista, ki je zaÄela traparijo o ljubosumju.
»VeÅ¡ kaj ti povem, Emily.« ReÄe narejeno grozeÄe, se mi približa ter roke ovije tesno okoli mojih bokov.
VpraÅ¡ujoÄe ga pogledam in ga s tem spodbudim k nadaljevanju.
»Dovolj je bilo igric. Moja si in niti malo me ne zanima, kaj si misliš o tem.«
Je ta posesivni trap že kdaj slišal za romantiko?
NamrÅ¡Äim se in ko odprem usta, da bi ugovarjala, me poljubi. Dolgo, nežno in predvsem strastno.
»Si ženska, ki jo hoÄem imeti v svoji postelji. Želim si te, vsak prekleti trenutek dneva.« Ponovno me poljubi, tokrat Å¡e globlje, ter me Å¡e tesneje stisne ob svoje miÅ¡iÄasto telo.
»To pa niti približno ni vse. Ne vem, kaj ÄutiÅ¡ ti, a jaz te ljubim.« Gleda me naravnost v oÄi, lahko Äutim vse, kar v tem trenutku obÄuti on.
Svoje Äelo nasloni na moje.
»Emily, prosim te, daj mi priložnost.« Sedaj že Å¡epeta. Moje srce divje razbija, bolj kot kdajkoli doslej. Razum mi pravi, naj zbežim, naj se odmaknem sedaj, ko je Å¡e Äas. Vse skupaj me je zmedlo, vsega je preveÄ naenkrat.
»Robert…« Želim prositi za kakÅ¡en dan, da premislim in se zberem, a me ponovno poljubi.
»Ne bom sprejel zavrnitve. Poljubljal te bom dokler si ne premisliÅ¡.« Me obvesti in Äeprav noÄem, se mi ustnice razlezejo v nasmeh.
»Jaz pa te bom spravljala ob živce, dokler me ne boš pustil pri miru.« Sedaj se nasmehne še on.
»Pustil pri miru? Ne bo šlo, ljubica. To se ne bo nikoli zgodilo.«
»Bomo videli.«
HoÄem oditi do toÄilnega pulta po pijaÄo, saj je že od daleÄ jasno, da z Ianom in Stello ne bo niÄ, ali pa bomo prej umrli od žeje, a me Robert potegne nazaj k sebi.
»Sedaj, ko si moja, te ne mislim kar tako izpustiti.«
»NiÄesar nisem podpisala.« Ga obvestim, a le zmaje z glavo.
»Ne Å¡e, srÄek.« Pomežikne, nato pa ponovno zmanjÅ¡a razdaljo med najinima obrazoma.
»Sicer pa sem govoril o tem.« Z ustnicami poiÅ¡Äe moje in žeja je pozabljena, prav tako kakor tudi svet okoli naju. Ostaneva samo Å¡e midva, ujeta v objemu strasti.