V objemu strasti

Danes se je začelo v mojem življenju novo poglavje. Je prvi dan v službi, v vse bolj znani založbi Person’s. Dodelili so mi lastno pisarno, ki si jo delim le z nekim R. Nelsonom. Ne poznam ga še, a upam, da se bova dobro ujela.

Okoli desetih, ravno sredi branja zelo zanimivega osnutka romantične drame, se odprejo vrata; v pisarno vstopi mlad moški mojih let. Že na prvi pogled se vidi, da veliko telovadi, saj so skozi srajco vidni obrisi lepo oblikovanih mišic.
Ob pogledu name se mu na obrazu nariše nasmeh in s hitrimi koraki se mi približa.
»Dober dan! Ti si najbrž moja nova soseda, gospodična Winston.«
Vrnem mu nasmeh ter ponudim roko.
»Emily.«
»Robert.«
Seže mi v dlan ter jo nežno stisne, najina pogleda se srečata. Za trenutek mi zmanjka sape, povsem sem paralizirana. Ko me izpusti, vem, da nisem več enaka. Med nama je kemija in že po njegovem pogledu vidim, da jo občuti tudi on.
Podzavestno se odločim, da jo je pametneje ignorirati, saj sva sodelavca in bi bila kakršnakoli afera popolnoma neprofesionalna.

Še celo dopoldne delava brez nadaljnjih besed, kot bi se bala vpliva privlačnosti. A še prekmalu pride čas za kosilo in ker v podjetju nikogar ne poznam, mi Robert prijazno predlaga, da grem z njim.
»Hvala za pozornost.« Odvrnem, ne da bi mu pogledala v oči.
»Malenkost. Če ne bom imel poslovnih sestankov, se mi lahko pridružiš tudi vsak dan.«
Odpraviva se proti dvigalom, kjer srečava suhljato gospodično z očali, ki ji stojijo na nekoliko privihanem nosu.
»O, kdo se je vrnil.« Se ji nasmehne, ona pa se narejeno skrije za mapo, ki jo drži v rokah.
»Delaj se, da me ne vidiš.« Zamomlja in Robert bruhne v smeh.
»Prav, kakor hočeš. A najprej naj ti predstavim našo novo sodelavko, Emily Winston.« Pomigne proti meni, zato stopim korak naprej.
»Pozdravljena! Jaz sem Melodie, lahko me kličeš Mel.« Vzklikne nekoliko preveč navdušeno in mi stisne roko.
»Me veseli.« Sem vljudna, čeprav me že na samem začetku odbija.
»Ravno na kosilo se odpravljava. Bi se nama pridružila?« Ponudi Robert, ona pa veselo prikima.
»Sicer sem zmenjena z Raven, vendar sem prepričana, da ne bo imela nič proti.«
V tistem se odprejo vrata dvigala, v katerem je že visoka blondinka. Objame Melodie in pokima Robertu, nato se njene oči ustavijo na meni. Premeri me od glave do peta.
»Ti si torej slavna novinka, visoko izobražena in cenjena gospodična Winston.« Spači se, zaradi česar je deležna Robertovega grdega pogleda.
»Daj ji priložnost, Raven.« Reče, nato pa me zaščitniško objame preko ramen.
Seveda gesta pred dekletoma izpade prijateljsko, a energija, ki se ob tem pojavi med nama, ji da nekoliko večji pomen. Nenadoma se počutim, kot bi nekdo iz dvigala posesal ves zrak. Še dobro, da zvonček naznani prihod v pritličje in izstopimo.
»No dobro. Naj ti bo, novinka, a brez neumnosti.« Ponudi mi roko, ki jo kljub odporu, ki ga čutim do nje, sprejmem.

Tekom kosila vsa napetost med nama izgine; na koncu se pogovarjava, kot bi se poznali že celo življenje. Ne ona in ne Mel nista slabi, ko ju spoznaš.
Iz delovnih dogodivščin, o katerih mi veselo pripovedujejo že celo uro, lahko razberem, da v podjetju vlada sproščeno vzdušje in da se osebje med seboj odlično razume. Zdi se mi, kot da delam tu že celo življenje.
Na poti nazaj hodim ob Mel, ki mi z ogromno vnemo razlaga o svoji romantični zaroki pred nekaj dnevi in me celo povabi na sobotno zabavo. Sprejmem le, ker nočem, da bi mi že na samem začetku kaj zamerila.
»Detajle ti sporočim preko elektronskega sporočila.« Obljubi, tik preden izgine v svojo pisarno nasproti najine.
»Zmenjeno.«
Pohitim za svojo mizo, kjer me čaka še nekaj kuvert. Vse kaže na to, da bom zaključila že veliko pred šestnajsto, zato se zadovoljno nasmehnem. Posvetim se branju in sploh ne opazim Roberta, ki se mi priplazi za hrbet. Nenadoma na ramenih začutim njegove roke in prestrašeno izpustim papirje.
»Robert?«
Naredim napako ter mu pogledam v oči. V njih je iskrica poželenja in strasti, zaradi katere se mi v trebuhu pojavi na tisoče metuljčkov. Verjetno v mojih očeh opazi nekaj podobnega, saj me potegne na noge, ki se v trenutku spremenijo v žele. Padla bi, če me ne bi z rokami trdno prijel okoli bokov ter me pritisnil ob svoje mišičasto telo.
Najina obraza sta veliko preblizu, kot bi se spodobilo za dva, ki sta se šele spoznala. V sebi začutim potrebo po več, ki jo želim potisniti na stran, a ne morem. Uročena sem od njegovega pogleda in še predobro se zavedam položaja njegovih rok. Naredim neznaten premik proti njemu, kar seveda ne uide njegovemu ostremu pogledu. Skloni se bližje k meni, najine ustnice se skoraj dotikajo. Še preden se zavem, kaj počnem, zapolnim še tistih nekaj centimetrov med nama. Takoj se odzove na dotik, z jezikom oplazi moje ustnice. Rahlo jih razprem ter mu omogočim vstop, nato pa se popolnoma predam poljubu.
»Kaj počneva, Emily?« Vpraša, ko se nekaj trenutkov pozneje odmakne od mene, a namesto odgovora le izgubljeno skomignem z rameni. Še sanja se mi ne, vem le, da je narobe.

Naslednjih nekaj dni v pisarni je mučnih. Z Robertom se poskušava čim bolj izogibati drug drugega, a nama, glede na to, da si deliva pisarno, seveda ne uspeva najbolje. Na kosilo hodiva v ločenih skupinah, jaz z Raven in Melodie, on s petimi moškimi iz šestega nadstropja.
V petek se mi zdi, da se mi bo zmešalo. Ves čas razmišljam o poljubu, želim si jih še več. Občasno ga opazujem, ko se z elegantnimi koraki sprehaja po prostoru, ali pa strmi v ekran in ljubko mršči obrvi. Seveda pazim, da me ne opazi; to bi bilo ponižujoče. Navsezadnje sva odrasli osebi in ne neizkušena šolarčka.
Ravno razmišljam o tej misli, ko pogleda proti meni in oči se srečajo. Hitro se prisilim k pogledu na papir, ki leži na mizi, a ko le nekaj trenutkov za tem ponovno poškilim proti njemu, še vedno strmi vame.
Izraz na njegovem obrazu je prežet s strastjo in moja edina asociacija ob pogledu nanj je seks. V želodcu me stisne, med nogama začutim vzburjenje. Občutka nekako ne morem skriti, energija med nama je premočna.

Vstane ter naredi nekaj korakov proti meni, nato se ustavi. To je bil glas razuma v od strasti zaslepljenih trenutkih. Če bi ga v sebi našla tudi jaz, bi bila rešena. Nekaj me vleče k njemu, nagonu se ne uprem.
Napravim le en korak in vsa razsodnost izgine iz Robertove glave. V trenutku je pri meni, s svojimi ustnicami na mojih. Ni prav, hočem se upreti, a moje telo dela po svoje.
Namesto da bi ga odrinila, ga potegnem bližje k sebi.  Zgrabi me za pas ter me potisne na mizo, nato pa se namesti med mojimi nogami, ki se trdno oklenejo njegovih bokov. Pri tem niti za trenutek ne prekine igre najinih jezikov. Roke prestavi na moje prsi in jih začne nežno gnesti; z jezikom spolzi po vratu navzdol, nazadnje pa se ustavi na nekem mestu ter ga začne sesati. Iz grla se mi že po nekaj trenutkih izvije stok ugodja, zaradi česar lahko na koži začutim njegov nasmeh.
Začne odpenjati gumbe moje bluze, nato pa nedrček potegne nekoliko nižje, da razkrije stoječi bradavički.
»Hočeš, da ju poljubim?« Pogleda me naravnost v oči, začutim rdečico, ki se potuhnjeno prikrade na moja lica. Še preden se zavem, kaj počnem, prikimam in ena izmed njiju pristane v njegovih ustih. Zasopem in zagrabim polno pest njegovih temnih las. Čuti mojo vzburjenost in čeprav ga vse skupaj zabava, tega ne pokaže – izdaja ga je le samovšečen nasmeh.
Poljublja ju; zdaj eno, zdaj drugo, medtem pa se počasi drgne v moje mednožje. Na tej točki sem tako prekleto mokra. Čeprav razum zanika, mu je moje telo pripravljeno dati popolnoma vse, kar bi želel vzeti.
Kar naenkrat se odmakne ter si me pozorno ogleda. Pod težo njegovega preiskujočega pogleda se počutim nekoliko plehko in lahko dostopno. Noge dam skupaj, a odkima, se vrne na prejšnje mesto ter jih ponovno razmakne. S prstom spolzi preko mokrih hlačk.
»Naj kaj ukrenem glede tega?« Vpraša vidno zadovoljen in kljub nagonu, kljub potrebi globoko v meni, se prisilim k odkimavanju. Dovolj je bilo. Vsak trenutek lahko kdo pride v pisarno ter naju najde v tem neprimernem položaju.
»Lažnivka.«
Poljubi me na notranjost stegna in ponovno mi uide stok.
»Si prepričana?«
Ponovno prikimam.
Tokrat me poljubi na vlažno blago ter se ga nekaj trenutkov dotika z jezikom. Obramba s tem popusti.
»Povsem prepričana?«
Odkimam, šlo je predaleč, da bi odnehala.
»Se mi je zdelo.«
Odmakne tanko svilo, edino oviro med mano in svojim spretnim jezikom, ter se je loti.
Nisem več daleč, noge mi stresa nenadzorovan drget. Ob vrhuncu se moram pošteno ugrizniti v ustnico, da zadušim stoke. Navsezadnje bi bilo skrajno neprimerno, če bi me kdo slišal ali celo prišel pogledat, kaj se dogaja.
Robert se usede na moj vrtljivi stol ter opazuje, kako lovim sapo. Ne uide mi izboklina med njegovimi nogami in nenadoma si ga zaželim. V celoti.
Dvignem pogled ter se srečam s parom smejočih se temnih oči. Kot bi mi bral misli.
»Naslednjič, ljubica.« Obljubi, me ponovno poljubi, nato pa se vrne na svojo stran pisarne.

Tri ure do kosila minejo kot bi mignil in že sedim za mizo s svojim bratom Tonyjem.
»Kako gre, sestrica?« Veselo vpraša, ko natakarica odide z najinim naročilom.
»Super.« Odvrnem in se prisilim k nasmehu. Vem, kam to pelje in ni mi niti malo všeč.
»Pa ljubezen?« Ne odneha in potrdi moje sume.
Pomislim na Roberta, nato pa misel še hitreje preženem. To ni ljubezen, le spodrsljaj dveh, ki se spolno privlačita.
»Daj no, Emily. Minila so že štiri leta.« Reče, saj si narobe razlaga moj molk.
»V bistvu tri leta in osem mesecev.« Ga popravim in kot po navadi zavije z očmi.
»Kakorkoli že, morala bi si najti moškega. Evan si ne bi želel, da si večno samska. Hotel bi, da živiš naprej.«
Ob omembi Evanovega imena se zresnim, pogled se mi samodejno prilepi na mizo. Prezgodaj je še za pogovore o njem. To opazi tudi Tony, saj me spodbudno prime za roko.
»Odpusti si in pojdi naprej, prav?«
Lahko je govoriti nekomu, ki ga tistega večera ni bilo zraven. Tistega večera, ko je padal sneg, ceste pa so bile ledene. Prijateljice so me povabile na zabavo, ki je moj prejšnji jaz za nič na svetu ne bi zgrešil. Šla sem, tam pa je bil on. George Bolton. Precej pijana sem čakala na Evana, ko je pristopil do mene. Zaradi alkohola sem bila prešibka, da bi se mu uprla. Videl naju je Evan, moj zaročenec, ki si je vse skupaj napačno razlagal. Znorel je in me odvlekel v avto, govoreč da sem slabša od kurbe in da me po tem, ko me varno spravi domov, noče nikoli več videti. Moral bi prespati pri meni, a mi ni verjel, da z Georgom nisem imela nič, zato je odvihral. Prosila sem ga, naj bo previden, seveda zaman. Nedaleč od mojega stanovanja je zletel iz ceste.
»Emily?« Preženem spomine in obrišem solzo, ki mi polzi po licu.
»Tega si ne bom nikoli odpustila.« Rečem in v srcu čutim, da je res. Ljubezen do njega je globoko v meni še vedno živa.
Izgubim ves apetit, vase pravim le nekaj grižljajev slastnega zrezka v gobovi omaki. Čas tokrat teče v moj prid, zato se moram kmalu posloviti in se vrniti na delovno mesto. Takoj, ko odkorakam od njega, me zajame val olajšanja.
»Pa kaj je s tabo, Emily?! To je Tony, tvoj brat, tvoj večni zaupnik. Zakaj ga odrivaš od sebe?« Zamomljam sama pri sebi ter zmajem z glavo, nato pa se z naraščajočo krivdo vrnem v pisarno, kjer me že čaka Robert.
Roke ima prekrižane in že od daleč se vidi, da mu nekaj ni po volji.
»Kdo je Tony?« Me napade takoj, ko za seboj zaprem vrata. Nekaj trenutkov ga presenečeno opazujem, nato pa bruhnem v smeh. Presnet moški je ljubosumen.
»Kaj?« Vpraša zmedeno in ne morem si kaj, da ne bi odšla do njega ter ga objela. To sem storila povsem nagonsko, kakor pri Evanu.
»Tony je moj brat.« Pojasnim, na njegovem obrazu se pojavi olajšanje.
»Torej ti lahko predlagam, da greva na jutrišnjo zaročno zabavo skupaj.« Seveda je to bolj zahteva kot prošnja, a moj trebuh kljub temu napadejo metuljčki.
»Seveda. Lahko greva skupaj.«
Odvrnem, nato pa brez nadaljnjih besed sedem na svoje mesto ter se posvetim delu.
Čas do konca delavnika se nekoliko vleče, tudi moja koncentracija je povsem na psu. Misli se mi sprehajajo od Evana do Roberta, občasno pa se umeša tudi Tony ter preostala družina. Oddaljila sem se od njih. Preveč so pritiskali name, ko sem še vedno žalovala. Zdi se mi, da sem v New York pobegnila ravno pred njimi; Evan in preteklost, ki jo želim pustiti za seboj, je bil le izgovor.
»Tako, Emily, konec za danes. Jutri te poberem ob sedmih, bodi pripravljena. Prav?« Me vrne v realnost Robertov glas. Stresem z glavo ter ošinem uro na steni, ki kaže na konec delavnika.
»Emily?«
»Prav. Se vidiva.« Odvrnem še vedno nekoliko odsotno, zaradi česar dvigne obrv.
»Vse v redu?«
Prikimam ter se narejeno nasmehnem.
»Popolno, hvala za skrb.«

Preostanek popoldneva preživim v veleblagovnici, kjer iščem obleko, primerno za zabavo v gozdni vili. Poskusim tisoč in en kos, a nikakor ne morem najti prave.
Povsem na koncu se sprehodim mimo izložbe male trgovinice, ki od daleč spominja na butik. Oči se mi ustavijo na temno rdeči čipkasti obleki, ki je po eni strani preprosta, po drugi pa nekaj posebnega. Ko si jo ogledam pobližje, opazim, da ima na hrbtu izrez v obliki črke V. Je iz kvalitetnega materiala, zato se odločim, da ji bom dala priložnost. Poiščem svojo številko in se odpravim v garderobo.
Obleka mi na srečo sede, kot bi bila narejena le zame in čeprav ni v mojem stilu, se vanjo takoj zaljubim.
Plačam in pohitim v prvo trgovino s čevlji, kjer brez problema najdem primeren par, nato pa se ustavim še pri nakitu. Zapestnica in uhani, pa je komplet popoln.
Presrečna in nadvse zadovoljna se vrnem v svoje stanovanje, kjer se preoblečem v udobnejša oblačila in zlezem na kavč. Prižgem televizijo, nekaj časa preklapljam med kanali, nato pa jo razočarano ugasnem ter pograbim najbližjo knjigo. Kot zakleto, je glavni junak postavni Italijan Roberto. Jezno jo odložim nazaj, nato pa se zastrmim v strop. Robert, Robert, Robert. Toliko različnih imen obstaja, pa vsi okoli mene so Roberti. Prekleto, očitno mu res ne morem ubežati.

Zvonec naslednji dan zazvoni natanko ob sedmih. Še poslednjič se pogledam v ogledalo, pograbim torbico in odhitim ven, kjer me čaka Robert.
Njegove oči se prilepijo name in me spremljajo, dokler nisem tik ob njem.
»Emily, prelepa si.« Komplimentira, jaz pa se le smehljam. Če mi je uspelo očarati njega, potem bom všeč tudi ostalim.
Kot pravi kavalir mi odpre vrata ter poda roko, da lažje splezam v avto, nato pa steče do voznikovega sedeža.
Med vožnjo sproščeno klepetava o tem in onem, tem nikakor ne zmanjka. Še prehitro sva na cilju, kjer naju pozdravi glasba in glasni pogovori gostov. V gneči poiščeva Melodie ter ji izročiva darili, nato me predstavi še Joshu. Moški mi je takoj všeč in kar kmalu mi postane jasno, da je popoln za Mel. Drug drugega dopolnjujeta v celoto.
Srečava tudi Raven in njenega spremljevalca Darrena ter nekaj drugih sodelavcev, a se pri nobenem ne zadrživa dolgo. Robert me nekajkrat zvleče na plesišče ter pokaže svoje odlične plesne sposobnosti, predvsem pa mi še dokončno zmeša glavo. Naj je še tako narobe, želim si ga.
Po nekaj kozarcih šampanjca mi je popolnoma vseeno in tudi njegove roke postanejo bolj pogumne. Pleševa veliko bližje kot na samem začetku, tudi govoriva manj. Večino stvari povedo dolgi neprekinjeni pogledi.
»Bi šla na sprehod?« Nenadoma zašepeta, v nedolžnem vprašanju se skriva cela mešanica čustev. Prikimam in mu dovolim, da me odpelje iz hiše.
Sprehodiva se po hladnem večernem zraku in čeprav sem v neznanem okolju izgubljena, vse kaže na to, da natanko ve, kam greva. Kmalu se pokaže majhna lovska hišica na drevesu.
»Zgoraj je topleje, pa tudi razgled je dober.« Reče, nato pa se ob pogledu na lestev ustavi. Premeri me od glave do peta.
»V obleki bi še šlo, ampak čevlji… « Misli ne dokonča, saj se že pričnem vzpenjati navzgor. Res da nisem primerno opremljena, a to me še nikoli ni ustavilo.
Nasmehne se, nato pa mi sledi. Sedeva na blazino na tleh.
»Tukaj je tako mirno.« Reče, ne da bi odtrgal pogled od pokrajine, ki se razprostira pred nama.
»Zelo mirno. Pa še povsem sama sva.« Namignem in seveda takoj dojame, v katero smer gredo moje misli.
»Prav imaš. Zanimivo, da si omenila.« Se naredi neumnega, a njegova roka kljub temu pristane na mojem stegnu. Opogumljena od alkohola jo prestavim nekoliko višje. Istočasno se sklonim k njemu in ga poljubim. Drugo roko prestavi na moj pas, želim si več. Zavihtim se mu v naročje, da občutim njegovo prebujeno moškost.
Ve, kaj hočem in v tem položaju se ne upira več. Vzame si me na vse možne načine. Pristanem na njem, pod njem, na boku in celo v stoje, pritisnjena ob hladen les.
Ko me končno izpusti, sem dobro potešena, izmučena ter izredno razkuštrana. Tako se nisem počutila že vse odkar …
Stresem z glavo, misel ostane nedokončana. Kljub vplivu alkohola je to še vedno boleča tema.
Do približnega prvotnega videza si pomagam z malim žepnim ogledalcem.
»Najbolje bo, da se vrneva nazaj, preden naju kdo pogreši.« Prikimam, za nekaj minut sem povsem pozabila na svet okoli naju.
Pomaga mi iz hišice, nato pa me celo pot drži za roko. Najini prsti so prepleteni in prvič v življenju ne razmišljam, kaj je prav in kaj je narobe.

Zabava se zaključi v zgodnjih jutranjih urah in z Robertom se v tišini voziva proti mojemu stanovanju. Dogodki med nama me morijo, saj o njih ne spregovoriva niti besede. Kot da ne bi bilo nič. Sram me je, da sem podlegla alkoholu. Kriva sva oba, a on je tako brezbrižen, kot bi bil tega že vajen.
»Adijo. Se vidiva.« Za seboj zaprem vrata in odidem v stanovanje, kjer še dolge ure razmišljam o nama.
Ah Emily, v kaj se zapletaš. Ti nisi takšna.

V ponedeljek, natanko mesec pozneje, se urini kazalci že cel dan premikajo veliko prepočasi za moj okus. Tudi delo mi ne gre od rok, kajti zaradi pokvarjene klimatske naprave je prevroče za karkoli, še posebej za popravljanje in pregledovanje napak.
Janine Roy, novopečena pisateljica, mi je zaupala skrb za izdajo svoje druge knjige, kar je moj prvi samostojni projekt. Delo, ki me že od nekdaj veseli, je danes mukotrpno. Kuham se na svojem vrtljivem stolu in čakam, da mine.
Še eden izmed motečih dejavnikov je tišina. Včasih bi ubijala za njo, v zadnjih tednih pa sem se navadila na stalni direndaj in zvonjenje telefonov.
Na današnji mir močno vpliva tudi Robertova odsotnost. Sama nikoli nimam toliko klicev in strank kot on. Že cel dan se mudi po različnih sestankih z založbami, saj njegov projekt prihaja h koncu in čeprav sem po eni strani hvaležna za dan odmora, ga po drugi morda čisto malo pogrešam.
Brez njega je dan resnično dolgočasen, ni nobenega zbadanja in šaljivih pripomb.
Čeprav je trapasti trdobučnež moj stalen trn v peti in ni dneva, da se ne bi vsaj enkrat skregala, oziroma glasno izmenjala mnenj, se z nikomur ne razumem tako kot z njim.
Najin odnos je še vedno zapleten, spremenljiv kakor aprilsko vreme. K temu vsekakor pripomore njegov videz, ogromen ego in neizmerna trma. Saj je še bolj trmast od osla! Da niti ne začnem o ostalih nemogočih lastnostih.
Seveda pa je del krivde tudi v meni. Babica mi je vedno govorila, da imam v krvi dinamit. Res je, sem zelo eksplozivna in nikoli nikomur ne ostanem česa dolžna. Takšnim bedakom, kakršen je včasih Robert, vedno povem, kar jim gre.

Tišino prekini piskanje telefona, ki končno naznani konec delavnika. Shranim spremembe, nato pa pograbim torbico in se odpravim proti izhodu. Spotoma se spomnim, da danes Tonyja ni, kar pomeni, da bo potrebna uporaba taksija, ki ga nisem niti naročila. Super.
»Marcia, prosim, pokliči mi taksi.« Zakličem proti receptorki, a še preden v roke vzame slušalko, se od nekod pojavi Robert.
»Danes grem v tvojo smer. Če hočeš, se lahko pelješ z mano.«
Avtomatsko prikimam ter se mu pridružim na poti proti garaži, šele nato me zadane, kaj sem pravkar storila. Prekleto. Skupaj v istem avtu z njim je vse prej kot dobra ideja.
Tik preden vstopiva v dvigalo, njegova roka pristane na mojem križu. Toplota me žge skozi tanko blago obleke ter mi povzroča mravljince.
»Robert … « Poskušam ugovarjati, ko se za nama zaprejo vrata dvigala, a me prekini z vročim poljubom.
»Potrebujem te, Emily. Že vse od tiste zabave se zadržujem, ne morem več.« Reče s hripavim glasom, ko se končno loči od mene. Morala bi nekaj reči, morda pripomniti, da je v tem času bilo nekaj ukradenih poljubov, a me reši dvigalo.
Iz žepa potegne ključe svojega črnega BMW-ja in avto nedaleč stran zapiska. Robert mi odpre vrata, nato pa odide na svoje mesto.
Med vožnjo vlada tišina, ki jo moti le tiha glasba.
»Spotoma se bova ustavila pri meni, da vzamem neke papirje.«  Ob misli na postanek v njegovem stanovanju me v trebuhu zaščemi od vznemirjenja. Prikimam ter se zastrmim skozi okno.
Moje misli in čustva morajo ostati skrita pred njim. To, kar počneva, že samo po sebi ni prav in nočem ga še dodatno spodbujati. Niti po nesreči.

Njegovo stanovanje je povsem v nasprotju z mojimi pričakovanji lepo pospravljeno. Je sodobno opremljeno, prav tako se lahko pohvali z najnovejšo tehnologijo. Celoten slog odločno kaže na to, da v teh prostorih prebiva moški.
V meni se prebudi radovednost, zato raje sedem na sedežno ter opazujem od tam. Na polički pod klubsko mizico zagledam križanke in svinčnik.
Preden bi se lahko ustavila, jih vzamem ter začnem listati po njih. Tu pa tam kaj dopišem, a večina je že rešenih. Ker Roberta še vedno ni na spregled, se lotim naslednje.
Tako sem zatopljena v reševanje, da sploh ne opazim, kdaj se postavi za mano. Kar naenkrat začutim njegove roke in nekoliko prestrašeno se zdrznem.
»Oprosti, nisem te nameraval prestrašiti.« Hočem mu reči, da je v redu, a ob njegovem pogledu le zaprem usta.
V meni prižge ogenj, moje misli odtavajo iz prostora, se vrnejo nazaj k spodrsljajem, ki se vrstijo skozi celotno obdobje mojega dela z njim; ter v meni povzročijo še večji nemir. Ve, kaj čutim, to se mu vidi na obrazu. Ne odmakne pogleda, privlak med nama pa vse bolj narašča. Začarana sva na mestu.
»Emily, dovolj je bilo pretvarjanja in brezbrižnosti. Potrebujem te. Takoj.« Pretrga tišino, z odločnostjo v besedah pa povzroči, da zavore popustijo. Prikimam, to pa je tudi edino dovoljenje, ki ga potrebuje.
V hipu je pri meni, noge ovijem okoli njegovih bokov ter presenečeno zasopem, ko se podrgnem ob njegovo vzburjeno moškost.
Odnese me po hodniku v spalnico ter me odloži na posteljo, nato pa se takoj loti gumbov moje bluze. Ko si jo spravi s poti, me poljubi na vrat, z rokami pa odtava do mojih prsi. Odpne mi nedrček ter ga vrže na tla, kamor mu kmalu za tem sledijo še ostali kosi najinih oblačil.
Liže in sesa moje bradavičke, ki veselo stojijo pokonci. Z eno izmed rok seže med moje noge ter me boža okoli ščegetavčka, a se ga ne dotakne. Vsakič, ko se mu približa, zaman upam na njegovo usmiljenje. Še sama sežem med noge, želim končati njegovo sladko mučenje, a me ustavi.
»Ne še, Emily.« Kot za kazen se odmakne od mene in užaljeno prhnem.
»Poskrbel bom zate, ljubica. Niti približno še nisem opravil s tabo.«
Natakne si kondom ter se vrne med moje noge, ki jih v pričakovanju še bolj razprem.
Z enim sunkom prodre vame, nato pa v norem ritmu nadaljuje. Je nadgradnja prejšnje izkušnje z njim. Stokam od užitka in ne traja dolgo, da me ponovno zajamejo valovi orgazma.
Tudi tokrat mi ga ne dovoli doseči. Ne vem, kje zbere toliko volje, da se odmakne.
Potegne me nase ter me zgrabi za prsi. Nežno jih gnete, nato pa z rokami spolzi proti mojim nogam. Že sem spet pod njim.
Tokrat vame drsi počasi, pri tem pa mi po vratu pušča mokro sled njegovega jezika. Surovo poželenje dobi ljubeč priokus. Dela nežno in z občutkom.
Začnem se že tretjič približevati vrhuncu, tokrat je še močneje, bolj intenzivno – nabito s čustvi.
»Robert.« V mojem glasu je skrita prošnja.
»V redu je, Emily.« Še zadnjič se zarine vame, nato se mi zamegli pred očmi. Energija v meni se sprosti in preplavijo me neopisljivi občutki. Oči imam zaprte, uživam v danih trenutkih. Vem, da je Robert doživel svoj vrhunec kakšno minuto za mano in čutim, ko leže ob mene.
Želim se priviti k njemu, a misli še isti trenutek preženem iz glave. Kakršna koli želja po čem več z njim je napačna, kakor so napačni tudi spodrsljaji, kakršen je bil današnji. Svoja čustva bom morala bolj nadzorovati, to se ne sme več ponavljati.

Ura odtiktaka že mimo šeste, ko se končno vrnem v svoje stanovanje.
»Danes si pa pozna.« Komentira sostanovalka Rachel in še kaj bi rekla, če je ne bi odslovila z zamahom roke.
Torbico odložim na posteljo, nato pa odhitim v kopalnico. V banjo natočim toplo vodo ter ji dodam dišečo sol, da se lepo speni. Odvržem oblačila ter se potopim med roza mehurčke.
To me je do sedaj še vedno pomirilo in se mi pomagalo ponovno zbrati, a danes na žalost ne. Moje misli se, ne glede na to kako močno se trudim misliti na kaj drugega, vztrajno vračajo nazaj k paru temnih oči.
Ne, to se mi ne sme dogajati. Ne z njim.

Zaspala sem. Spoznanje me vrže pokonci in jezna sama nase odvihram v kopalnico. Privoščim si hitro prho, ki iz mene izpere poslednje ostanke spanja.
Ovita v brisačo se vrnem v sobo, kjer iz omare potegnem preprosto belo obleko, ki mi sega do nekaj centimetrov nad koleni. Kombiniram jo z zlatim pasom in Rolexom, darilom nekdanjega fanta. Beli uhani ter skladni čevlji s peto in že sem pripravljena.
Rachel se je že vrnila iz jutranjega teka, zato sem tudi jaz deležna omamno dišeče temne tekočine. Ker pa je Rach najboljša oseba na planetu, mi jo servira v mali Starbucksovi flaški, ki jo lahko vzamem s sabo. Hvaležno jo objamem in odhitim iz stanovanja.
V pisarno prispem s polurno zamudo. Robert je tako zatopljen v računalnik, da mojega prihoda niti ne opazil. Brez besed se posvetim Janine Roy ter se ji med branjem v mislih večkrat zahvalim za izredno urejen slog z malo pravopisnimi napakami.
»Lepo, da si se nam odločila pridružiti, Emily. Mislil sem že, da te ne bo.« Se nenadoma oglasi Robert. Presenečeno dvignem pogled ter ga za trenutek predolgo zadržim na njegovih očeh.
»Tega veselja, da me ne bi bilo, ti pa že ne bom dala.« Skomignem z rameni in zavijem z očmi. Energija v prostoru se ob mojem odgovoru drastično spremeni.
»Mislil sem, da sva čez to fazo. Resnično misliš nemoteno iti naprej, kot da se ni nič zgodilo?« Deluje užaljeno, morda celo nekoliko prizadeto.
»Saj se res ni nič zgodilo. Povedala sem ti, da od mene ne moreš pričakovati ničesar. Bila je napaka, ki je ne mislim ponoviti.« Ton, s katerim mu to povem, je mrtvo hladen in ravnodušen. To pa na drugi strani povzroči ponovno spremembo razpoloženja. Robert postane jezen. Ah, kaj jezen, postane besen.
Iz oči mu švigajo strele, ko se napoti na mojo stran mize. Ustavi se tik ob meni.
»Komu lažeš, Emily? Nehaj si zatiskati oči pred resnico in si priznaj, da je med nama kemija. Priznaj, da je energija neobvladljiva. Vem, da jo čutiš in vidim, kako se odzivaš name.«
»Ne vem, o čem govoriš.« Zamomljam, čeprav čutim rdečico, ki se počasi naseljuje v moja lica.
»Ne veš?!« Izbruhne, nato pa me potegne na noge. Z rokami zaobjame moj obraz, skloni se, da bi me poljubil. Čeprav se hočem odmakniti, me telo ne uboga. Njegov dotik v meni povzroči celo zmešnjavo.
Zaprem oči in v pričakovanju razprem ustnice. Tedaj njegove roke izginejo, odmakne se korak nazaj.
»Mislim, da so zadeve razjasnjene. Če se hočeš še naprej pretvarjati da ni nič, prav. Bomo videli, koliko časa bo trajalo.« Sede nazaj na svoje mesto ter se posveti delu. Vesela sem, da niti z besedo več ne omeni včerajšnjega dne, ali česarkoli nasploh. Danes se mi resnično ne da ukvarjati z njim.
Dopoldne mine bolj ali manj mirno, brez večjih sprememb. Robert se dela, da ne obstajam ter me ves čas ignorira, kar mi ustreza. Nimam ne moči in ne energije, da bi se spustila v še enega izmed izčrpavajočih pogovorov.
Na kosilo grem z Melodie in med živahnim klepetom sploh ne opazim, kdaj se v restavraciji pojavi Robert. Nenadoma ga zagledam sedeti nasproti dolgonoge blondinke pri sosednji mizi. V trebuhu me zvije od ljubosumja, ves apetit v trenutku izgine.
Melodie opazi spremembo razpoloženja ter se vprašujoče zazre vame. Odkimam, da ni nič, a pogleda nikakor ne morem odmakniti od njiju. Če ne bi bila dovolj načelna in profesionalna, bi sprejela vse, kar mi je pripravljen dati, on pa bi mi pustil verjeti, da sem edina, ki si jo želi. Preklet prasec.
Najina pogleda se srečata, to pa preseže mejo mojega potrpljenja.
»Oprosti, Melodie, tukaj ne zdržim več. Se vidiva v službi.« Odložim vilice ter odhitim ven. Takoj, ko pridem iz stavbe, globoko vdihnem zrak. Iz nekega čudnega, povsem neumnega razloga se mi v očeh pojavijo solze. Nikakor ne morem razumeti, zakaj me tako moti, da je na kosilu z neko barbiko. Naj bo, pa kaj. Saj je le moj sodelavec in nimam se pravice vtikati v njegovo zasebno življenje.
Počasi odpešačim v pisarno ter se še vedno besna lotim popravljanja.
Robert se mi pridruži slabe pol ure pozneje. Vrne se izredno dobre volje ter brez besed sede pred svoj računalnik. Ne omenja dogodka iz restavracije, niti ne navrže pripombe na to temo. Nekaj trenutkov zaman čakam, da bi kaj rekel ter pri tem izgubljeno strmim vanj. On pa nič.
Tudi prav, od zdaj naprej bom še jaz ignorirala njega.

Popoldne mine točno tako kot dopoldne in pride ura za odhod. Iz pisarne se namenoma odpravim nekaj minut prej, saj ne želim pristati v istem dvigalu kot Robert. Očitno je on istih misli in tako kljub prizadevanjem nadstropje zapustiva skupaj. Nihče ne spregovori besede. Na sebi čutim njegov pogled in moram zbrati vso voljo, da mu ga ne vrnem.
V recepciji ga čaka blondinka, s katero je bil na kosilu. Ko ga zagleda, se ji je obraz razjasni in veselo pohiti k njemu.
»Robert!« Poljubi ga na lice, roke pri tem položi na njegove boke. Zavijem z očmi ter se poskušam preriniti mimo njiju, a me Robert zgrabi za roko.
»Stella, naj ti predstavim svojo sodelavko Emily.« Blondinka se narejeno nasmehne ter prikima.
»Me veseli.« Ponovno se obrne k Robertu in že sem pozabljena. Nadaljujeta s pogovorom, kot da bi jaz nenadoma izpuhtela v zrak.
Besna na cel svet ter noro ljubosumna odidem. Če se hoče iti takšno igro, prav. Tudi jaz znam igrati po njegovih pravilih.

Naslednji dan pridem v pisarno do minute natančno in igram najbolj zadovoljno dekle na svetu. Robertu ne namenim niti pogleda, zato pa toliko večkrat ošinem uro. Komaj čakam na malico.
Točno ob enajstih zazvoni telefon in namenoma pritisnem gumb za zvočnik.
»Gospodična Winston, v recepciji vas čaka Ian Garcia.« Po pisarni zadoni Marciin prodoren, za oktavo ali dve previsok, glas.
Robert, ki se ravno odpravlja na kosilo, mi nameni namrščen pogled. Njegovo mrščenje se še okrepi, ko se pogledam v malo žepno ogledalce, si popravim lase in nanesem na ustnice nekaj šminke.
Vprašujoče ga pogledam, saj dobesedno stoji med vrati ter bulji vame. Odmakne pogled in odide, jaz pa takoj za njim.
V dvigalu vlada napetost, ki se je poskušam otresti s popravljanjem obleke ter ostalih modnih dodatkov.
Zvonček naznani prihod v pritličje in vrata se odprejo. Privlačni latino poleg Marciinega pulta pogleda v najino smer ter se široko nasmehne, pri čemer pokaže vrsti ravnih, bleščeče belih zob.
Robert poleg mene se napne kot struna, a ga ignoriram, kot je on včeraj mene, ter odhitim k Ianu. Stisne me v kratek objem ter me poljubi na lice.
»Pripravljena?«
»Bolj kot kdajkoli.« Primem ga pod roko in že odhajava iz stavbe, puščajoč namrščenega in vidno razburjenega Roberta za seboj. Točka zame.

Kosilo poteka v sproščenem vzdušju, prav tako krajši sprehod ob kepici sladoleda, ki sledi.
Ves čas imava zvestega zasledovalca, ki je vsekakor prepričan, da ga moji ostri čuti niso opazili. Nevede mi s tem da odlično priložnost za še boljše maščevanje, saj uro z Ianom lahko maksimalno izkoristim. Drživa se za roke ter se ogromno smejiva. Zahvaljujoč letom brez stikov,  ki so pretekla od diplome, vse teče natanko tako, kot sem si zamislila in med nama ni niti trenutka tišine.
»Se lahko jutri spet vidiva?« Vpraša,  ko prispeva nazaj v recepcijo.
»Z veseljem.« Prikimam, ga v slovo poljubim na lice ter odhitim proti dvigalom.
Med vožnjo v tretje nadstropje tiho slavim. Presrečna vkorakam v pisarno, kjer me pričaka nejevoljni Robert. Roke ima prekrižane na prsih in če bi pogledi ubijali, bi bila verjetno mrtva še isti trenutek, kot sem vstopila.
»Je kaj narobe?« Nedolžno vprašam, pri tem pa nevede pritisnem na sprožilec bombe, ki tiktaka že vse odkar sem odšla na kosilo.
»Če je kaj narobe?! Prekleto, Emily. Dobro veš, da ne maram deliti z drugimi.«
»Zelo egoistično od tebe, Robert. Sicer pa ne vem kje je problem, vzela ti nisem popolnoma ničesar.« Za trenutek mu vzame sapo in moram si priznati tretjo točko v tem dnevu.
Brez nadaljnjih besed sede nazaj za svoj računalnik. Piha od jeze, a imam prav. Nisem mu dolžna pojasnjevati popolnoma ničesar, prav tako pa nisem njegova, da bi me lahko delil.

Naslednji dnevi potekajo v enakem slogu. Igrava igro ljubosumja, pri kateri drug drugega puščava v negotovosti. Jaz hodim na kosilo z Ianom, Robert s Stacy. Vsak dan greva v drugo restavracijo, a vedno pristaneva ob njuni mizi. Srečujemo pa se tudi v večernih urah, ko z Ianom hodiva po klubih in obujava spomine na študentska leta.
Monotonost prekine prelep petkov večer ob koncu tretjega tedna. V bližnjem parku predvajajo film pod zvezdami in na takšnem dogodku z Ianom seveda ne smeva manjkati.
Poleg sva povabila tudi Melodie in Josha. Predvidevala sem, da bo Robert pripeljal Stacy in kot ponavadi se nisem zmotila. Kot načrtovano ju je Mel povabila v našo družbo, nikakor pa si nisem predstavljala, da se bo Stacy začela sliniti po Ianu. Ko je odšel po pijačo, se je ponudila, da gre z njim, nato pa ju ni bilo nazaj celo večnost.
»Robert, jaz bi šla na tvojem mestu preverit, kje je Stacy. Saj veš, da ti je kdo ne spelje.« Pripomnim, s čimer si prislužim grd pogled.
»Prvič, ime ji je Stella in ne Stacy, in drugič, tudi tvojega spremljevalca ni že dolgo nazaj.« Ni jezen ali užaljen, vse pove z brezbrižnim tonom, kot bi naročal hrano.
»Grem pogledat, če je kaj za pomagat.« Nato oznani, se dvigne iz tal ter odhiti za njima.
»Grem s tabo.« Se slišim reči in že sem ob njem.
Počasi se približava stojnici, kjer sva priča vročemu prizoru med najinima spremljevalcema.
Spogledava se, nato pa bruhneva v smeh. Preplavi me olajšanje, saj so moji sumi potrjeni. Med Stello in Robertom ni ničesar, prav tako kakor med nama z Ianom. In to je sedaj ugotovil tudi Robert. Igra se je zaključila.
»Trapasta ženska.« Zamomlja in ko ga pogledam, vidim, da ne govori o Stelli. Njegove oči so prilepljene name.
»Kaj?« Skomignem z rameni. Navsezadnje nisem jaz tista, ki je začela traparijo o ljubosumju.
»Veš kaj ti povem, Emily.« Reče narejeno grozeče, se mi približa ter roke ovije tesno okoli mojih bokov.
Vprašujoče ga pogledam in ga s tem spodbudim k nadaljevanju.
»Dovolj je bilo igric. Moja si in niti malo me ne zanima, kaj si misliš o tem.«
Je ta posesivni trap že kdaj slišal za romantiko?
Namrščim se in ko odprem usta, da bi ugovarjala, me poljubi. Dolgo, nežno in predvsem strastno.
»Si ženska, ki jo hočem imeti v svoji postelji. Želim si te, vsak prekleti trenutek dneva.« Ponovno me poljubi, tokrat še globlje, ter me še tesneje stisne ob svoje mišičasto telo.
»To pa niti približno ni vse. Ne vem, kaj čutiš ti, a jaz te ljubim.« Gleda me naravnost v oči, lahko čutim vse, kar v tem trenutku občuti on.
Svoje čelo nasloni na moje.
»Emily, prosim te, daj mi priložnost.« Sedaj že šepeta. Moje srce divje razbija, bolj kot kdajkoli doslej. Razum mi pravi, naj zbežim, naj se odmaknem sedaj, ko je še čas. Vse skupaj me je zmedlo, vsega je preveč naenkrat.
»Robert…« Želim prositi za kakšen dan, da premislim in se zberem, a me ponovno poljubi.
»Ne bom sprejel zavrnitve. Poljubljal te bom dokler si ne premisliš.« Me obvesti in čeprav nočem, se mi ustnice razlezejo v nasmeh.
»Jaz pa te bom spravljala ob živce, dokler me ne boš pustil pri miru.« Sedaj se nasmehne še on.
»Pustil pri miru? Ne bo šlo, ljubica. To se ne bo nikoli zgodilo.«
»Bomo videli.«
Hočem oditi do točilnega pulta po pijačo, saj je že od daleč jasno, da z Ianom in Stello ne bo nič, ali pa bomo prej umrli od žeje, a me Robert potegne nazaj k sebi.
»Sedaj, ko si moja, te ne mislim kar tako izpustiti.«
»Ničesar nisem podpisala.« Ga obvestim, a le zmaje z glavo.
»Ne še, srček.« Pomežikne, nato pa ponovno zmanjša razdaljo med najinima obrazoma.
»Sicer pa sem govoril o tem.« Z ustnicami poišče moje in žeja je pozabljena, prav tako kakor tudi svet okoli naju. Ostaneva samo še midva, ujeta v objemu strasti.