Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 7, 2012

Objavil/a in Domišljija in fantazija

Vampirske zadeve



vampirkaNola je odstavila kotliček z vodo in v njega odsotno nasula mešanico svojega priljubljenega čaja.

V kuhinjo je vstopila njena teta Abigal in na krožniček zložila čajne kolačke. Nasmehnila se je nečakinji in jo spravila v dobro voljo. Nola je gledala za njo, ko je s krožnikom odšla v dnevno sobo, kjer je sedela babi Agnes. Samo še čaj nalije v skodelice in takoj se jima bo pridružila. Od kar pomni je živela v tej hiši z mamino sestro Abigal in babico Agnes.

Ljudje iz vasi so jim radi rekli Greenove punce. V tej stari družinski hiši so od nekdaj živele izključno samo Greenove ženske potomke. Vaščani in sosedje so jih imeli za posebne, a so jih vseeno imeli radi. Nikoli jih niso imenovali za čudakinje in čarovnice. A lahko bi jih. Brez kančka slabe vesti. Saj to so tudi bile. Čarovnice. Radi so prihajali k njim na klepet, po nasvet ali po zdravilno mešanico čajev. Greenove punce so vedno bile na videz normalne ženske. Nikoli niso želele izstopati, vedno so pomagale. Svoje talente so vešče skrivale. Nola je žalostno pogledala po kuhinji, vzela pladenj s skodelicami čaja in se napotila v dnevno sobo.

Ni vedela zakaj čuti žalost. Hladni prsti usode so grabili po njej, vsaj tak občutek je dobila, ko se je zjutraj zbudila. Od rojstva je bila posebna, če to lahko rečeš za rojeno čarovnico. Njene sorodnice, so takoj vedele, da se v njej skriva večja moč od njihove. Skozi leta odraščanja so jo naučile vsega, kar so znale. Od vseh, je ravno Nola, delovala kot normalna mlada ženska. Svoje talente je zavestno kontrolirala in jih skrbno varovala. S svojimi triindvajsetimi leti je bila zelo zrela. Njena moč zdravljenja je pomagala že veliko ljudem, a le redki so vedeli za njeni sposobnosti videnja prihodnosti in branja misli. S počasnim korakom je vstopila in položila pladenj na mizico.

»Nisi se naspala.« je s strogim glasom ugotovila babica. Krepčilen spanec je osnovna čarovnija, le zakaj si njena trmasta vnukinja ni pomagala?

»Ne.« je z nasmehom odgovorila Nola in babici podala skodelico čaja, pri tem jo je nežno poljubila na lice. V njenem pogledu je bila prošnja po razumevanju, da je imela svoje razloge, zakaj ni posegla po čarovniji.

»Nekaj se dogaja.« je stvarno pripomnila Abigal in sama segla po svoji skodelici čaja. Resno je pogledala v Nolo, ki je samo prikimala.

»Že tri noči sanjam iste sanje.« je tiho začela Nola in se s počasnim korakom sprehodila do okna. Malo je postala ob oknu, s prsti se je sprehodila po kristalu, ki je visel na steklu. Obrnila se je nazaj, si s prsti šla skozi kratke črne lase, njene nebeško modre oči so potemnele v barvo nevihtnega morja.

»Sanje se začnejo z nelagodnostjo. Nekdo me opazuje iz teme.« je začela pripovedovati. Babica in teta sta se umirili in jo mirno opazovali. »Ta nekdo, mi hoče škodovati. Občutek straha je zelo kratkotrajen, saj se v temo prikrade moški. Neznan moški, ki pravzaprav ni moški. Temni angel je. Zmeden je, a prihaja, da me zaščiti. Z njim je še eno bitje, glede njega sem jaz zmedena. Jaz imam odgovore na njuna vprašanja in ona dva imata odgovore na moja vprašanja. Vem, da jima lahko zaupam in da je moja naloga zaščititi njiju. Vse skupaj je veliko večje od nas treh. Mi smo samo figure na vesoljni šahovnici.« je zaključila Nola in si še sama vzela skodelico čaja. Sedla je na svoje priljubljeno mesto na kavču in srknila čaj. Vsa žalost je izginila, kot bi nekdo snel težko vrečo skal z njenih ramen. To je torej to, dogaja se. Je pomislila, čeprav tokrat ni mogla pokukati v prihodnost. Vedno je spoštovala namige vesolja. Tokrat je v sanjah prejela vse, kar je morala vedeti. Počakati mora, da jo temni angel poišče.

Abigal je pogledala na uro. »Tako, ura je pol enajstih. Odprla bom našo trgovinico. Danes lahko sama delam. Nola mislim, da bi si morala pripraviti potovalno torbo.«

Babica Agnes je prikimala.

vampirska-babica

Nola se je nasmehnila svojima ljubima sorodnicama in z lahkotnim korakom odšla v svojo sobo. Iz omare je vzela potovalno torbo in začela zlagati osnovne potrebščine. Ni vedela ali jo bo sploh potrebovala, še manj kam bi lahko šla. Zaupala je tetinim občutkom. Tudi sama je v nekem oddaljenem kotičku svojim možganov čutila, da bo za nekaj časa odšla iz domače hiše, stran od svojih ljubih sorodnic. Poleg osnovnih oblek in higieničnih potrebščin je v torbo vrgla svojo skrinjico najnujnejših zelišč, vrečko soli in mošnjiček s kristali. V posebnem mošnjičku je imela skrbno zavito bodalo. Čarobno bodalo, majhno in lahko, a zelo učinkovito v borbi z demoni. Nola ga je podedovala od praprababice. Še nikoli ga ni uporabila. Kdo ve, mogoče je bilo namenjeno, da ga sedaj uporabi. Ko se je rodila, se je na ročaju bodala izpisalo njeno ime, ko nje več ne bo, bo ime izginilo in ponovno se bo izpisalo, ko bo rojena nova izbranka.

Nola je izbranka, čeprav nihče ni vedel zakaj. Izbranka česa? Izbrana za kaj? Čutila je, da se je rodila za prihajajoče dogodke. Zvečer se bo srečala s svojo usodo. Čutila je to. Ni vedela od kje ji to vedenje, a prepričana je bila vanj. Pomirjena in sproščena je pospravila svojo sobo, nato se je lotila podstrešja. Očistila je prah in posesala. Očistila je energije in naredila nove zaščitne uroke. Končala je v trenutku, ko je babica oznanila, da je čas kosila. Popoldan se je odpravila v mesto. Poskrbela je za nabavo živeža in ostalih potrebščin za hišo. Teta in babi sta neradi hodili po nakupih. Ko se je vrnila je pospravila nakupljeno in očistila še pritličje. Skuhala je večerjo. V sproščenem vzdušju so se usedle k večerji. Abigal, je klepetavo poročala, kaj je vse danes prodala ter prenesla vse trače, ki jih je slišala. Niti z besedico niso omenjale jutranjega pogovora ali prihajajočih sprememb. Nola se je javila, da bo tudi pomila posodo in je prepričljivo odgnala svoji sorodnici v dnevno sobo gledati televizijo. Vse tri so se zavedale, da je to Nolina usoda, ki ji moral slediti. Nola ni neumna in nebogljena, ima precejšnjo moč in kup neprecenljivih talentov, zato sta se Abigal in Agnes pomirjeno umaknili.

S skodelico čaja se je Nola napotila na pokrito teraso pred hišo. S počasnimi koraki se je sprehodila gor in dol. Vmes je srkala svoj čaj. Tema se je oklepala okolice, zvezde so se zaman trudile posvetiti skozi nevidni plašč noči. Hladen srh ji je poplesaval po hrbtenici. Vsi čuti so se ji prebudili. Sedla je v babičin gugalni stol, naredila še zadnji požirek čaja in tiho rekla: »Vem, da si tukaj. Pokaži se, da se pomeniva.« Malo je pomolčala in nato še dodala: »Oba pridita ven. Ne bom se igrala skrivalnice. Mene hočeš, tukaj sem. Potrebuješ me, jaz potrebujem tebe, čeprav ne vem zakaj.«

Listi na visokih vrtnicah plezalkah so se drobno zganili. Nola se je nasmehnila v temo. Oči so ji temno modro zažarele, ko je zagledala dve temni postavi le tri korake stran od lesene ograje njihove terase. Njene oči so se srečale s temno rjavimi, ki so hladno strmele v njo.

»Nola Brenna Green?« je trdo vprašal temni angel iz njenih sanj.

»Ja, to bom jaz in ti si temni angel iz mojih sanj s svojim skrivnostnim spremljevalcem.« je rekla mirno.

Tihi smeh je ušel iz ust spremljevalca. Nola ga ni mogla videti, saj je stal za temnim angelom in ji obračal hrbet. Očitno je opazoval okolico in skrbel za njuno varnost. Vseeno je njegov tihi hehet čutila s celim svojim telesom. Še nikoli ni čutila česa podobnega. Presenečeno je poskusila zaznati tujčeve misli. Neuspešno. Za kratek hip se je zmedla. Še nikoli se ji ni zgodilo, da ni mogla prebrati misli. Mogoče je vseeno stal predaleč, se je malenkostno pomirila.

»Temni angel?« je začudeno in z rahlim posmehom vprašal moški. Oči so mu zažarele.

»Ne vem kdo si in ne kaj si? Človek nisi. Tukaj si, ker potrebuješ mojo pomoč in jaz potrebujem tvojo zaščito. Ne vem zakaj, še manj kaj se sploh dogaja in kakšna je najina vloga v tem. Na nek način sva povezana in odvisna en od drugega. Prosim, stopita na teraso, dobrodošla sta oba in samo vidva.« je rekla in svoje povabilo podkrepila s kretnjo z roko. Zasmejala se je: »Seveda je hiša in okolica zaščitena. Saj veš, da sta prišla k čarovnici. Kljub povabilu, če mi želita škodovati, ne bosta mogla stopiti k meni.« je odgovorila na njegova neizrečena vprašanja.  Opazovala ju je, ko sta se pomaknila bližje, namerno počasi, čutila je, da to ni njuna hitrost premikanja, in suvereno zakorakala na teraso.

angeli

Zadovoljno se je nasmehnila in iztegnila svojo roko: »Nola.« se je še enkrat predstavila in ponudila dlan temnemu angelu, ki je stal pred njo.

»Julies. Nisem angel, samo vampir sem.« je rekel in ji stisnil dlan. Nekaj trenutkov sta stala in se opazovala. Z dotikom je med njima stekla tiha komunikacija. Nola je strmela v visoko, močno postavo neverjetno privlačnega tujca. Njegove rjave oči so se obrobile rdeče, ko je strmel v njene, ki so potemnele skoraj do nepregledne črnine. Veter, ki se je pojavil od nikoder je zaobjel le tri postave na terasi. Juliesovi srednje dolgi svetli kodri barve zrelega žita so zavihrali okoli prelepega obraza. V hipu je v svoji glavi videl njene sanje in nekaj pomembnih trenutkov iz njenega življenja. V istem hipu je ona doživela njegovo zgodbo. Istočasno sta zajela zrak in ločila svoje dlani. Zamežikala sta in se počasi pomirila. Tudi veter je pojenjal. Njegove oči so postale mehko rjave, njene so dobile nazaj svojo nebeško modro barvo.

»Vau. To je pa bil pogovor.« se je nasmehnil Julies.

»Se strinjam.« je dodala Nola še vedno rahlo vznemirjena.

»Naj ti predstavim Kiana. Tudi on je vampir. Vladajoča vampirska rodbina ga je določila, da te varuje.« je sproščeno rekel Julies in se odmaknil, da je lahko Kian stopil bližje.

V trenutku, ko so se njune oči srečala, sta oba obstala. Nekaj trenutkov sta si zrla v oči. Nato sta se dodobra ocenila od glave do pete. Juliesu je šlo na smeh, a se je vzdržal. Nikoli ni podcenjeval energij in tokrat je pustil, da se med Nolo in Kianom izlije vse potrebno. Nola je z rahlo odprtimi usti strmela v visokega in nadvse privlačnega črnolasca, ki jo je požiral s svojimi temno modrimi očmi. Še nikdar ni čutila takšne vzburjenosti in poželenja. Kot magnet jo je vleklo v njegov  objem. Da bi se iztrgala iz čutne privlačnosti je nekajkrat pomežiknila in globoko vdihnila ter izdihnila. Nato je stegnila svojo dlan in mu jo ponudila. »Nola.« je dahnila svoje ime.

»Kian.« je z žametnim glasom zašepetal vampir in prijel njeno dlan. Oči so se mu svetile. Še nikoli ni videl ženske, ki bi ga tako privlačila. Že ko je stal na trati in ji obračal hrbet ga je njen glas opil. Lahko jo je vonjal. Njena kri mu je dišala kot najboljši letnik starega vina. Vse v njem je hlepelo po njej. Šele, ko je stopil na teraso jo je zagledal in obnemel od njene lepote. Visoka, čeprav še vedno za celo glavo nižja od njega, vitka z oblinami na pravih mestih. Nežen obraz z velikimi modrimi očmi in čutnimi, mehkimi ustnicami se mu je vrezal v možgane. Njena kratka pričeska ji je pristajala in ji dajala še mlajši videz. Vse v njem je kričalo po njej. Nežno je prijel njeno dlan in se zagledal v njene oči. Presenečeno je ugotovil, da ji ne more brati misli.

Tesno je držala njegovo dlan v svoji in poizkušala ukrotiti telesno drgetanje. Še noben moški ni imel takega vpliva na njo. Kian pa sploh ni bil moški. Hudimana vampir je bil. Vedela je, da obstajajo, a do tega večera še ni srečala nobenega. Spet je poizkusila pogledati v njegove misli. Spet zaman. Ni videla nič, samo vibrirajočo svetlo rdečo tančico. Počasi je iztrgala svojo dlan iz njegove in ga zbegano pogledala. »Ne morem brati tvojih misli. Nič ne čutim ob tebi.« je tiho šepnila.

»Nič ne čutiš?« se je namuznil in jo neizprosno gledal.

Rahlo je zardela in ga jezno pogledala. Seveda sta se oba zavedala poželenja, ki se je iskrilo med njima. Zahihital se je in stopil korak nazaj. »Tudi jaz nisem mogel prebrati tvojih misli.« je naposled šepnil.

»Zanimivo.« je komentiral Julies. Oba sta ga le presenečeno pogledala. Skomignil je z rameni in razložil: »Oba imata kar nekaj posebnih sposobnosti, toda med vama te ne delujejo. Ne moreta si brati misli in med vama je prasketajoča energija. Še nikoli nisem doživel česa takega.«

»Ups.« se je zasmejala Nola in z zanimanjem pogledala Kiana.

Kian je istočasno nekaj tiho zasikal.

Julies pa se je glasno zakrohotal: »Oba lahko bereta moje misli. Edino prav je, da že v začetku poznamo resnico. Vidva ne smeta imeti skrivnosti.« se je zabaval, medtem, ko je v mislih predeloval spomin na mučni sestanek, kjer so morali Kiana prepričati, da sprejeme nalogo. »Prosil vaju bi, da se vzdržita in pustita moje misli pri miru. Nimamo vsi vajinih sposobnosti.« je še dodal in se udobno namestil na drugi gugalni stol.

Kian je strogo pogledal Nolo. »Nisem prosil, da bi bil čarovniška varuška, a vseeno te bom vestno varoval. Zaščitil te bom tudi s ceno svojega življenje. Najboljši sem za to nalogo. Če sem se jaz predal usodi in jo brezpogojno sprejel, se boš tudi ti morala sprijazniti z menoj.«

Samo pokimala mu je in še sama sedla. Vsi trije so istočasno obrnili glave v isto smer in se zagledali v temo. Oba vampirja sta zasikala in pokazala svoje skrite čekane, ki so se zdaj jasno videli, oči so se jima obarvale rdeče. V trenutku se je na Nolini dlani pojavila goreča krogla, ki jo je zagnala v temo. Nekaj je tiho zašumelo, ob svetlobi ognja, ki je vzplamtel na travi, kjer je do prej stala temna senca, se je za trenutek videla le senca bežečega bitja.

»Moj zasledovalec.« je zamrmrala Nola in roki prekrižala na prsih. Jezna na nepovabljenega obiskovalca je grdo gledala v temo in skušala ujeti kakšno pozabljeno misel, občutek ali vzdušje. Nič. Z jezo, v zdaj temno modrih očeh, se je obrnila proti vampirjema na svoji terasi. Ob začudenju v njunih očeh, se je umirila. Njen pogled je spet postal topel, svetlo moder. »Obvladujem čarovnijo, vidva sta varna, razen, če me bosta hudo razjezila.« se je nasmehnila in v hipu skočila ter se postavila v borbeni položaj pred Kiana, ki se je v trenutku znašel pred njo. Z nasmehom je opazovala njegovo napeto telo. Počasi se je sprostil in sedel nazaj.

»Hitra si, dobre reflekse imaš. Očitno veš nekaj o borbi.« je tiho prikimal.

»Nisi me hotel zares napasti. Samo lekcijo si mi hotel dati, da ste drugačni, posebni, hitri, gibki in močni. Če bi me zares hotel napasti najbrž ne bi imela možnosti. Nisem tako hitra, borim se kot navadna ženska, ki je hodila na ure samoobrambe. Nič posebnega. Lahko se borim samo s čarovnijo in prebrisanostjo. Zdaj pa mi povejta, kaj se pravzaprav dogaja?« se je zresnila. Pogledala je oba in dodala: »Pojdimo v hišo.« Stopila je naprej in jima pridržala vrata. Sedli so v kuhinjo.

»Bi kaj popila, pojedla, če sploh uživata kaj od človeške hrane?« je tiho pristavila, ko sta sedla.

»Kavo, prosim.« je rekel Kian in Julies je prikimal.

»Nismo odvisni od človeške hrane in pijače, ne potolaži naših potreb. Vsekakor imamo nekatere stvari, kot so kava, čaj, sladkarije ali alkohol za drobne razvade.« je razložil Julies, medtem, ko se je Nola smukala po kuhinji.

»Midva sva pripadnika vampirske vladajoče družine. Smo vegetarijanci. To pomeni, da se prehranjujemo z živalsko krvjo, seveda nas človeška kri draži in vabi, a se uspešno upiramo žeji.« je nadaljeval svojo razlago Julies. Počakal je, da je na mizo postavila kavo in krožnik s piškoti ter sedla. Nato je nadaljeval svoje pripovedovanje.»Tukaj sva, ker so se pokazali vsi znaki prerokbe. Kot si videla v mojih spominih, sva oba malo dvomila, da sploh obstajaš. Ne vem kakšno vlogo imaš v vsem tem, a vem, da si ključ našega obstoja. Ti boš odločala kam se bo obrnil naš obstoj. Ti lahko ohraniš vladavino McMolinov. DiColen hoče prevzeti vampirsko vladavino. Kruto in pogubno za človeštvo. Nihče ne ve kakšna je tvoja vloga, vsi pa vemo, da je ključna. Zato te Eric DiColen  zalezuje. Ne osebno, a je v bližini in nadzira svoje vampirje. Hoče te ubiti in nam odvzeti vladarski položaj. Čez deset dni se moraš pojaviti na vsakoletnem plesu v palači vladajoče družine. Tukaj sva, da te zaščitiva. Pravzaprav jaz sem le glasnik, vsa zaščita je v Kianovih rokah.« je povedal vse kar je vedel o trenutni situaciji.

»Kako mislita to storiti?« je stvarno vprašala.

»Julies bo speljal sled v eno smer, midva pa se bova izmuznila v drugo stran. Zaradi varnosti vem samo jaz kam greva. Tam bova ostala osem, devet dni, nato pa se bova prikazala na vsakoletnem plesu in izpolnila tvojo nalogo. Kaj se bo potem zgodilo bova videla.« je mirno rekel Kian, čeprav so se mu oči občudujoče bleščale.

»Sliši se preprosto in zato lahko uspe, a če bi si jaz želela izslediti nekoga se ta ne bi mogel skriti.« je rekla hladno.

»Res je. Tudi vampirji imamo določene sposobnosti, recimo temu tudi mi imamo čarovnike med seboj. Z lahkoto bi lahko izsledili plen. A midva nisva navaden plen. Do sedaj mi še nihče ni uspel prebrati misli. Verjamem, da mi tudi DiColenovi sposobni posamezniki ne morejo. Prva si, ki ji nisem uspel prebrati misli, upam, da tudi oni ne bodo mogli. Čarovnica si, sigurno imaš kakšen skriti adut v rokavu. Če naju ne bi povabila naprej, ne bi mogla na tvojo teraso in zdaj ne bi sedela tukaj. Ne samo ker ne moremo v hišo brez povabila, temveč tudi zaradi uroka, ki obdaja hišo.« se je nasmehnil Kian.

»Imam kar široke rokave in marsikaj v njih.« se je zahihitala Nola. »Če me hoče DiColen odstrniti, zakaj ni prišel prej? Na svetu sem že nekaj let, zakaj je čakal, da odrastem in okrepim svoje sposobnosti? Čas je na vaši strani, le kaj je za vas nekaj človeških let.«

»Prerokba je stara. A podrobnosti o tebi in to kdo si, so se razkrile pred nekaj dnevi.« je Julies stvarno skomignil z rameni in si postregel s še enim piškotom.

»Samo malo prednosti rabiva. Od tukaj se morava izmuzniti pa bo. Če se kje potuhneva, naju ne bo našel. Ob pravem času pokličeva okrepitev in te v spremstvu naših vojakov spravimo v palačo.« je samozavestno odvrnil Kian in ji strmel v oči. Kakšna sreča, da mu ne more brati misli, je pomislil. O ja vedel je kakšna je njena vloga v vsem tem, a ključ je v temu, da to sama spozna. DiColen si jo želi ubiti, še sam ne ve zakaj, a ve, da jo mora. Res lahko uideta in se potuhneta za teh nekaj dni, a spraviti jo na Škotsko, v palačo ob določenem dnevu, to bo težko. Sama pot ne bo zahtevna, bo pa nevarna, saj ima DiColen veliko privržencev. Z lažmi in praznimi obljubami pridobiva nomade in krepi svoje vrste. McMolinovi so se vključili v družbo, živijo umirjeno življenje. Uživajo v napredku družbe in si na pošten način kopičijo materialne dobrine in denar. DiColen ogroža razkritje njihovega obstoja. Bolj kot DiColen, ga trenutno skrbi prelepa Nola. Zanj je uganka. Popolna uganka. Ne more ji brati misli, ne more čutiti njenih občutkov, hudiča še njenega srca ne sliši. Vse kar lahko zazna v zvezi z njo je njen omamni vonj. Skesano jo je pogledal in vprašal Juliesa: »Ne razumem, povej mi ali slišiš utripanje Nolinega srca?«

»Seveda slišim. Čutim njene osnovne občutke. Vse tako kot pri vseh ostalih ljudeh. Mar ti ne?« je odvrnil Julies.

»Ne. Jaz jo lahko le vonjam. Vsa je ovita v megleno rdečo tančico.« je dahnil, zame čisto nedostopna, a presneto poželjiva, da se mi že meša, tako rad bi jo stisnil v svoj objem in jo poljubil, so vzklikale njegove misli in ga še bolj zmedle. Še nikdar ni ob človeku čutil česa takega. Zato je bil prepričan, da je prerokba presneto točna in že se je začela izpolnjevati.

»Ovita v rdečo tančico?« je nejeverno vprašala Nola.

Kian je samo pokimal. Morala se je nasmehniti.

»Tudi ti si ovit v rdečo tančico. Ne zaznavam te. Ne slišim tvojega srca, ker ti najbrž ne bije, tudi občutkov ne zaznam. Juliesove občutke zaznavam, tako kot lahko kadar koli preberem njegove misli, če pa se ga dotaknem vidim njegovo preteklost, sedanjost in prihodnost.« je dodala in naredila še zadnji požirek svoje kave.

V tišini so se opazovali. Vsi trije so se obrnili in pogledali v Abigal in Agnes, ki sta vstopili v kuhinjo.

»Polnoč se bliža. Mislim, da morate oditi.« je rekla Agnes in razširila roki, da objame vnukinjo.

Nola je stopila v babičin objem. Nato je objela še teto.

»Grem po svojo torbo.« je tiho rekla vampirjema in izginila iz kuhinje.

Agnes je premerila oba vampirja, ki sta mirno sedela za kuhinjsko mizo. S pogledom se je ustavila na Kianu. Samo lenobno se ji je nasmehnil in ji pokimal, ko je prebral njene misli. Babi je prikimala in se mu nasmehnila.

»Dajta mi nekaj vajinega, da lahko pripravim urok, ki vas bo do jutra in mogoče še malo več naredil nevidne za uroke zasledovanje in podobne stvari. S tem lahko pomagava, da dobite nekaj ur prednosti.« je resno rekla Abigal in pogledala Nolo, ki se je ravno vrnila v kuhinjo. Nola je s prsti segla v svoje lase in teti izročila nekaj svojih las, manjši pramenček. Pogledala je vampirja in s pogledom vprašala, če sme. Takoj, ko sta prikimala je s prsti segla, najprej v Juliesove lase in teti izročila manjši pramen njegovih svetlih kodrov, nato je s kratko kretnjo pridobila še pramen Kianovi črnih las.

»Nič nisem čutil.« je zamrmral Kian.

Nola se je zasmejala. »Moj namen ni bil, da ti izpulim lase ali povzročim bolečino. S čarovnijo sem odrezala pramen tvojih las.«

»Gremo?« je predlagal Julies in pograbil Nolino torbo.

»Potrebujemo čisto, varno pot do stranske gozdne poti za nakupovalnim centrom. Tam sva pustila avto. Tekli bomo po temni ulici ob vrtovih. Tudi avto bi potreboval zaščito sledenja. DiColenov človek je v bližini. Verjetno opazuje.« je rekel Kian in pogledal vse tri ženske.

Nola se mu je nasmehnila in pokimala. »Julies, ves čas uroka misli na pot, ki jo bomo pretekli, na avto in kasneje na pot, ki jo bomo opravili z avtom. Zdaj pa se primimo za roke.« je rekla nežno in svoje dlani ponudila obema vampirjema. Agnes in Abigal sta se prijeli za roke in vsaka je ponudila svojo dlan še vampirju. Naredili so krog. V krogu je na tleh gorela sveča, ki jo je tja postavila Abigal, poleg so stali kristali, ter v krogu soli njihovi prameni las. Nola je začela tiho mrmrati besede v nerazumljivem jeziku. Stopnjevala je glasnost. Zdaj je Kian lahko razbral, da govori staro keltščino. Kmalu sta se mrmraje pridružili še obe ženski. Napetost je naraščala, plamen se je okrepil. Oba vampirja sta pomirjeno strmela vanj. Vedela sta, da ju ne bo poškodoval. V dlaneh sta čutila toploto in pomirjujočo vibracijo. Julies je ves čas mislil na njihovo pot, tako, da so jo lahko ženske videle. S kratko molitvijo za varnost in nevidnost je Nola zaključila obred.

»Pojdimo.« je rekla in spustila roki obeh vampirjev.

Julies je samo pokimal Abigal in Agnes ter odprl vrata ter stopil v temo. Kian je ponovno prijel Nolino roko. »Nesel te bom. Z Juliesom bova tekla. Nisi tako hitra, zato mi boš morala zaupati. Tudi jaz sem popolnoma zaupal tebi, ko si se igrala z ognjem v moji bližini.« se ji je nasmehnil. V hipu si jo je naprtil na hrbet. »Močno se me primi okoli vratu.« je šepnil in stekel v noč.

Nola je globoko vdahnila zrak in zaprla oči. Kian je tekel tako hitro, da so bile hiše in ograje le drobci zmazkov, ki so hiteli mimo. Močno se ga je oklenila, mu zarila obraz v pregib med vratom in ramo. Njegov vonj jo je omamil, da je skoraj glasno vzdihnila. Presenečeno je spoznala, da je njegova trda postava z mrzlo kožo tako mehka, žametna in omamna na dotik. Srčni utrip se ji je pospešil, v trebuhu je čutila čudno, neznano ščemenje. Le kaj se ji dogaja? Je vznemirjena zaradi prvega teka na vampirskem hrbtu? Jo vznemirja ta prelepi vampir? Si ga nemara želi? Je znorela!!?

Še predno si je lahko odgovorila, srečna, da ne more zaznati njenih misli in občutij, jo je za trenutek spustil na tla in že v naslednjem trenutku je sedela v udobnem avtu z usnjenimi sedeži. Ni se uspela niti razgledati po modernem čudu tehnike, ko je Kian speljal. Ni vozil, ne on je letel po cesti. Previdno se je privezala, kar je izvabilo glasen smeh obeh vampirjev.

»Jaz nisem tako trpežna kot vidva.« jima je zabrusila.

»Ne bom te poškodoval. Ne morem te poškodovati, vsi te lahko, le jaz te ne morem. To je moja usoda, sprejel sem tvoje varovanje in do konca mojega obstoja sem tvoj zaščitnik.« ji je nežno rekel Kian in jo s hitrim gibom nežno pobožal po obrazu. Oba sta čutila prijetno energijo, ki ju je pretresla.

Presenečeno se je zazrla vanj. Želela si je, da jo poboža. Kratko sta se spogledala, ker sta oba zagledala le rdečkasto megleno tančico okoli tistega drugega, sta se nemo nasmehnila.

Kian je ustavil avto v mestu, v garažni hiši pod kinom. »Tukaj se bomo ločili.« je tiho rekel in vzel Nolino torbo ter jo pospravil na zadnji sedež, poleg vzglavnika in odeje. Urno je pomagal še Noli sesti v drug avto. Kot bi mignil sta oba avtomobila zapeljala iz garaže in nekaj kilometrov vozila v isto smer. Nato je Kian zavil na stransko pot. Nekaj trenutkov je počakal, nato je obrnil in zapeljal nazaj proti mestu in na odcepu proti sosednji zvezni državi.

»Do jutra lahko jaz vozim, kasneje lahko ti prevzameš volan. Stekla so dovolj zastekljena, da mi sonce ne bo škodovalo. Pravzaprav je avto predelan za moje potrebe. DiCianovi se bodo ob sončnem vzhodu morali ustaviti. Dobila bova prednost enega dne. Zaspi zdaj.« je rekel nežno. V hipu ji je spustil naslonjalo sedeža, ji potisnil vzglavnik pod glavo in jo pokril z odejo. Samo začudeno ga je pogledala. S prsti ene roke jo je nežno božal po obrazu in ji z žametnim glasom, ki ji je hromil možgane, začel peti staro keltsko uspavanko. V hipu jo je zmanjkalo. Kian je opazoval kako spi. V spanju je njen rdeči megleni oklep rahlo zbledel. Zdaj je lahko slišal utripe njenega srca. Čutil je spokojnost njenih sanj.

Nekaj je sanjala, saj se ji je utrip pospešil, nato se je hitro umiril, na obraz se ji je narisal droben nasmešek. Še vedno je premalo čutil, preveč nedostopne energije jo je obdajalo, a vseeno je bil hvaležen za ta mali vpogled. Opazoval je spečo žensko ob sebi. Čarovnico, se je popravil. Njegovo čarovnico. Vsak vampir se  zares zaljubi samo enkrat v svojem obstoju. Takrat njegovo mrtvo srce enkrat poskoči v trdih prsih. Vanj se vreže podoba ljubljene osebe. To se je njemu zgodilo na terasi pred Nolino hišo, ko je prvič pogledal v njene oči. Nora usoda. Kako lahko srce vampirja utripne za čarovnico? Za človeško čarovnico? Še vampirka ni! Njegov obstoj je v njenih rokah. Njegova sreča je v njenih rokah. In prelepa čarovnice tega ne ve in on ji ne sme povedati, ne more povedati. Ne pred balom v palači.

jutranji-svit

Še deset minut in počasi bo začelo svitati. Njegova naloga za to noč je pri koncu. Ponovno je z rahlim dotikom pobožal speči obraz čarovnice ob sebi. Njen rdeči zaščitni plašč se je okrepil. Nič več ne sliši njenega srca. Vsak čas se bo prebudila. Občudujoče je čakal na ta trenutek. Hotel je videti njene prebujajoče oči. Oh, kakšne oči je imela. Nikoli ni videl tako privlačne modrine. Nikoli ni videl tako lepe ženske, žive ali vampirske. Počasi so se njene trepalnice dvignile. Zamežikala je in ga pogledala. Njen sproščeni obraz je zažarel, ko se je nasmehnila.

»Mar ti ni treba gledati kje voziš?« je zamrmrala in si dvignila sedež. Blazino je vrgla na zadnji sedež ter se tesneje ovila v odejo.

»Saj gledam. Moji gibi so zelo hitri, zato tega ne opaziš. Poleg tega lahko ločim pogled, eno oko gleda v eno smer, drugo v drugo smer in pri tem, mi ni treba zares fizično obrniti oči.« se je zahihital njeni začudenosti. »Vsak čas bo jutro, prevzeti boš morala upravljanje avta in naju odpeljati čim dlje od zasledovalcev. Pomagalo bi, če lahko najino pot, prevoženo in tisto po kateri bova morala, osvetliš z močnim soncem. Ali lahko?« je nadaljeval pogovor in počasi ustavil avto.

»Seveda. Veš, da lahko poskrbim za sončno vreme. To bo mala malica.« se je zasmejala in ga nežno pogledala. Oh, kako presneto je privlačen. Še lepši je kot sinoči. Ji je misel spreletela telo. Oči so se ji zalesketale.

»Kaj?« je nežno zamrmral.

Nič, to mu že ne bo povedala. »Presenečena sem nad tvojo lepoto. Očarana.« je izletelo iz njenih ust. Začudeno ga je pogledala, presenečena nad svojimi besedami.

Kian se je zasmejal. »Ne moreš mi lagati.«

»Očitno.« je rekla še vedno presenečena nad odkritjem.

»Najini usodi sta povezani, ne moreva lagati drug drugemu. To je povedano v prerokbi.« je rekel nežno in izstopil iz avta. Stopil je na njeno stran in ji odprl vrata. Še vedno se ni navadila na njegovo hitro gibanje, zato se je samo presenečeno zastrmela vanj. Dovolila je, da ji je pomagal ven iz avta. Odejo je vrgel na zadnji sedež in se zastrmel v bližajoči sončni vzhod.

»Moj najljubši del dneva.« sta rekla istočasno. Spogledala sta se in se nasmehnila. Kian jo je prijel za roko in jo počasi privlekel v svoj objem. Molče sta opazovala rojstvo jutra. Sproščeno je nekajkrat globoko vdahnila in se naslonila nanj. Tako pomirjujoče je deloval na njene čute. Ni si znala razložiti zakaj. Ni se niti preveč spraševala. Njeno življenje je bilo v rokah vampirja in iz neznanega razloga mu je popolnoma zaupala. Njeno telo je napolnilo prijetno vznemirjenje in vedela je, da je to njen odziv na njegovo bližino. S počasno kretnjo je pobožal njen obraz in tiho šepnil: »Jaz moram na varno.«

Za prvim drevjem je žuborel potoček. Nola je stopila tja v želji, da se umije in zbistri misli. »Takoj bom nazaj.« je rekla tiho, vedela je, da jo je slišal. Hitro se je vrnila. Pred avtomobilom je postala, dvignila roki v zrak in izgovorila nekaj urokov. Kian je čutil, ko je zrak okoli avtomobila zavibriral. Njegova čarovnica je čarala. Sonce je že kazalo svojo moč. Zadovoljna s svojim delom, se je Nola vrnila v avto. Sedla je na voznikovo mesto in si prilagodila sedež. Pogledala je Kiana, udobno nameščenega na sredini zadnje klopi. Vsa okna v avtomobilu, razen sprednjega stekla, so dobila dodatne temne zaščite.

»Kam greva?« je tiho vprašala, ko je zagnala motor avtomobila.

»V temne gozdove Aljaske. Tam sem opremil majhno kočo.« je mirno rekel.

»Te moti, če vklopim glasbo?« je vprašala, ne da bi ga pogledala. Ona ni imela njegovih sposobnosti in je morala gledati na cesto. Uživala je v mehkih odzivih močnega in udobnega avtomobila.

»Ne moti me, v predalu imaš nekaj mojih cdjev. Postrezi si.« je odgovoril in se namestil tako, da jo je lahko nemoteno opazoval. Lahko bi jo gledal leta, stoletja in nikdar se je ne bi naveličal.

Vstavila je cd z rock glasbo in jo stišala, da je le prijetno brnela v ozadju. Naspala se je. Zdaj je hotela zvedeti kaj več o vampirjih zato je počasi začela pogovor.

»Boš spal? Kako prenašate zvoke, ko tako dobro slišite?« je vprašala za začetek.

»Ne bom spal. Mi ne spimo. Potrebujemo počitek in dovolj je, da se za nekaj minut usedemo in si povrnemo moč. Zvok zaznavamo tako kot ljudje, le s to razliko, da lahko slišimo že najmanjši šepet. Zanimivo, vsi nizki, tihi in vam neslišni zvoki se v naših ušesih spremenijo v normalno glasnost. Govorimo lahko tako hitro, da se vam zdi, da samo sikamo. V resnici tudi sikamo, kadar nam kaj ni po volji, smo vznemirjeni in podobno. Hranimo se enkrat na teden. Sončna svetloba nas ne ubije, samo ohromi in odvzame vse naše sposobnosti.« ji je ustrežljivo razložil. »Kaj te še zanima?«

»Vse.« se je zasmejala.

Njen smeh je ponovno premaknil njegovo mrtvo srce. Ljubil jo je, v to ni več dvomil. Postala je središče njegovega obstoja. Le kaj je čutila do njega? Bo pravočasno spoznala svojo usodo? Se ji bo prepustila?

»Kaj vse pravi prerokba? Mislim, o naju. Občutek imam, da mi nista povedala vsega.« je rekla radovedno in pogledala v ogledalo, da bi ga videla. Oči so se ji nehote širše odprle.

»Si se ustrašila?« je zaskrbljeno vprašal.

»Ne vem. Ne, nisem se ustrašila, samo nisem pomislila, da nimate odseva in da te ne morem videti v ogledalu.« je skesano priznala.

Nagnil se je bližje, da ga je s kotičkom očesa lahko videla. Premaknil je sovoznikov sedež čisto naprej in se naslonil nanj. Zdaj ga je lažje videla. S prsti ji je ponovno pobožal obraz.

»Zakaj me ves čas božaš?« je vprašala naravnost.

»Vampirji smo v svoji trdi notranjosti ljubeča in nežna bitja. Vem, da je to težko verjeti, ko večina naših pripadnikov izsesava vašo kri in odvrže trupla. Ste le hrana.« je rekel suho, se spet nasmehnil, jo pobožal in nadaljeval. »Všeč si mi, tako lepa si in tako omamno dišiš. Ne morem se upreti, da se te ne bi dotikal. Ne glej me tako nejeverno. Ne bom te ugriznil. Rekel sem ti, da si le pred menoj varna. To si zapomni. Le jaz ti ne morem škodovati. To je del naše usode, ne samo prerokbe. Toliko stvari iz prerokbe je pravzaprav del našega obstoja, zato v to ne dvomim. Glede tvojega vprašanja o prerokbi, nimam ti kaj povedati, kar že ne veš.« je mirno zaključil.

»Ampak nekaj je še in ti poznaš to skrivnost.« je vztrajala.

»Ja, nekaj je. Prerokba določenim vampirjem odkrije določene stvari. Ne vidimo in ne zvemo vsega, četudi je drugim dano videnje. Videla si vso prerokbo, ki jo je imel Julies pravico videti. Jaz sem videl malo več. Jaz vem, kaj je tvoja vloga v vsej tej zmešnjavi. A ne morem ti povedati. Ni mi dano, da bi ti povedal. Tudi, če bi hotel, to ne bi prišlo iz mojih ust. Ob tebi bom, pomagal ti bom, varoval te bom, a sama boš morala priti do spoznanja in se zavestno odločiti. Vsa stvar je v tem, da spoznaš svojo resnico in se odločiš za svoje stališče. Kar koli boš sprejela za svojo resnico bo prav.

Kaos bi nastopil samo, če ne bi preživela in se ne udeležila bala.« je razložil mehko in jo občudujoče opazoval. Res ji ni mogel povedati resnice. Le kako bi ji razložil? Bi mar lahko rekel, glej Nola, določeno je, da se na balu poročim, če se poročim, moja družina vlada naprej. Pravzaprav jaz prevzamem vladavino in moja izvoljenka z menoj, če se ne poročim, vladavino prevzame druga družina. No edini, ki se bo ta dan lahko poročil in postal vladar je DiColenov starejši brat, ki na njegovo srečo, ima izvoljenko. A ja, še to, jaz se lahko poročim le s tisto, ki se mi je vtisnila v mrtvo srce. Mimogrede, sem ti povedal, da si to ti? Zaradi begajočih misli je narahlo stresel z glavo, da si jo zbistri. Seveda Nola tega ni mogla opaziti. Kakšna sreča, da mu ne more brati misli.

»Koliko si star?« ga je presenetila s svojim vprašanjem.

»325 let imam.« je mirno odvrnil.

»Koliko si bil star, ko so te spreobrnili?« je vrtala naprej.

»Jaz sem rojeni vampir.« se ji je nasmehnil in jo ponovno pobožal.

Postrani ga je grdo pogledala.

»Te moti, če te božam?« je šepnil.

»Motiš voznika. Ne, v resnici me ne moti, samo nisem navajena, da se me kdo dotika.« je iskrenost izdala njene misli. Hudimana, le zakaj se mu ne more zlagati? »Razloži mi to stvar z rojenimi in narejenimi vampirji.« je rekla, ker se je hotela zamotiti. Le zakaj se ji je zdelo tako prav, da se je dotika in da se tako sproščeno pogovarjata?

»Od začetka našega obstoja so obstajale plemiške rodbine. V plemiških rodbinah, če so čiste in se poročajo iz ljubezni se rodi vampir. Vsaka družina ima lahko največ dva otroka. Neka nerazložljiva sila vedno poskrbi, da je ravno prav plemiških otrok, ki se najdejo med seboj in nadaljujejo življenje. Rodimo se tako kot ljudje, le rastemo malo hitreje. V dveh dneh po rojstvu dosežemo dobo enega leta, nato v naslednjih treh letih odrastemo do svoje odrasle podobe in tu se naše staranje ustavi. Pripadnike ne plemiških družin so spreobrnili, ustvarili plemiči, sprva za svoje podložnike, za zabavo in družbo. Kasneje so dobili svojo svobodno voljo. Spoštujejo vladajočo družino, a živijo svoje življenje. Včasih kdo koga spreobrne zaradi svojih potreb in želja. Če se spreobrnjeni strinja živijo skupaj, če ne, gre svojo pot nesmrtnosti. Ne spreobračamo ljudi kar tako.« je stvarno iznesel resnico. »Moraš jesti, jaz pa bi bil vesel kave. Ustavi kje in nama kaj kupi. Tudi gorivo bi potrebovala.« je predlagal, ko sta se bližala mestu in na sprednji sedež vrgel nekaj bankovcev.

»Pozabila sem na hrano.« je priznala in ustavila na črpalki. Smuknila je ven. Natankala je avto in v trgovini nakupila nekaj hrane. Z dvema lončkoma kave in veliko papirnato vrečko se je vrnila v avto. Najprej mu je ponudila kavo, nato je vrečko odložila na sprednji sedež in previdno speljala.

»Torej si plemič?« je z vprašanjem prekinila tišino, v kateri sta pravzaprav oba uživala nekaj kratkih trenutkov.

Hudimana, neugodno vprašanje. Le zakaj je morala to privleči na plan. »Ja. Imam sestro. Mlajšo sestro, stara je 298 let. Živi v New Yorku. Pravzaprav tudi sam občasno živim v New Yorku. Večinoma pa lahko rečem, da živim in delam v Londonu. Trudim se imeti dokaj normalno človeško življenje. Občasno zna biti v neskončnosti tudi dolgčas.« je poskušal preusmeriti njun pogovor. »Kaj pa ti? Povej mi kaj o sebi in svojih močeh. Tvoji sorodnici delujeta mlajše, kot sta v resnici stari. Se počasneje starate, ali se sploh ne?«

»Imam kar nekaj moči in sposobnosti. Več, kot katera koli druga čarovnica, ki jo poznam. Vsake toliko časa se rodi taka, kot sem jaz. Imam dar zdravljenja in celjenja telesa. Vidim preteklost, sedanjost in prihodnost, če se dotaknem osebe ali osebnega predmeta. Berem misli in zaznavam občutke, tako oseb, kot prostorov. Povezana sem z osnovnimi elementi v naravi, zato lahko pričaram sonce, dež ali kaj tretjega. Obvladam osnovno čarovnijo, premikanje predmetov, ogenj, ustvarjanje predmetov. Pravzaprav je lažje razložiti, če povem, da razumem energijo in znam jo uporabljati. Če bi se potrudila, bi nama lahko ustvarila kavo in zajtrk. A sem se raje odločila za kratek sprehod in si še malo pretegnila hrbtenico in noge.« se je nasmehnila in njegov lonček s kavo se je ponovno napolnil z vročo in omamno tekočino. »Počasneje se staramo od navadnih smrtnikov. Zgodbe pravijo, da lahko popolnoma ustavimo naše staranje, a nisem še srečala nesmrtne čarovnice.«

»Potrebuješ počitek. Lahko ustaviš in si privoščiš malo oddiha, mogoče kakšno urico spanja.« je predlagal in ji počasi in spretno začel masirati ramena.

»Nisem utrujena. Znam premagati utrujenost. Vseeno hvala za masažo. Tako tople dlani imaš in tvoj dotik blagodejno vpliva name.« je rekla iskreno. Halo, si zmešana? Kaj te brigajo njegove dlani. Mu res moraš pihati na dušo? A jo sploh ima? Če že ne moreš lagati, potem molči!

»Ti blagodejno vplivaš name.« se ji je nasmehnil in jo pobožal po obrazu, pri tem ni nehal masirati njenih ramen. »Ne morem zaznati tvojih občutkov, zato ne vem kako se počutiš. Ne vem kako vplivam nate in ne kako občutiš moj dotik. Še nikoli nihče ni rekel, da je moj dotik topel. Tudi sam ne mislim, da so vampirski dotiki topli. Naš dotik je trd in leden.« Z izjemo, kadar se dotikata zaljubljena vampirja, takrat pravijo, so dotiki topli in mehki.

»Zakaj je med nama vse drugače?« je tiho vprašala in podzavestno nagnila glavo k njegovi roki.

Veselo se je nasmehnil tej njeni kretnji in ji začel masirati vrat. Čutil je vročo žilo krvi na njenem vratu in jo s prsti nežno pobožal. Preplavil ga je val poželenja. Vdahnil je njen vonj in se za trenutek izgubil v svoji ljubezni do nje.

»Ne vem točno. Domnevam, da je to povezano s tem, da ti ne smem izdati tvoje vloge. Ti ne moreš do mene, da predčasno ne izveš skrivnosti in jaz ne morem do tebe, ker moram odigrati svojo vlogo brez tvoje pomoči.« je skomignil z rameni in naredil požirek kave. »Mmm, ta je še boljša od kupljene.«

Namuznila se je. »Še eno vprašanje in potem ne bova več govorila o prerokbi. Kdaj se moram odločiti in sprejeti svoje stališče. Se lahko pripravim v naprej ali bom postavljena pred dejstva šele na balu. Mislim, ne razumem. Kaj se bo zgodilo na balu?«

»Ne beli si glave. Na balu bodo prisotne vse plemiške družine. Otvoritev bala je tisto, za kar se tukaj gre. Bal odpre vladajoči vampir. Stopila boš pred njega in postavil ti bo vprašanje. Tvoj odgovor je ključ za naprej. Ne moreš se pripraviti in nimaš kaj skrbeti. Odgovorila boš tako, kot boš v tistem trenutku čutila. Če bi DiColen vedel zakaj si pomembna te ne bi lovil in hotel odstraniti. Ti zanj sploh nisi pomembna. Če se ne bi vmešal in se odločil, da te poišče, tudi Julies ne bi bil vmešan v zgodbo in jaz ne bi bil določen za tvojega varuha.« je odgovoril najbolje kar je znal. Seveda potem, bi se moral nekako znajti in vzpostaviti stik z njo drugače in je v kratkem času pripraviti do tega, da se zaljubi vanj, a da ji tega ne izda. V resnici je DiColenovo vmešavanje njemu pomagalo. Zdaj je dobil svoj čas in priložnost. Še vedno pa ni vedel, kako bi jo lahko pripravil do tega, da se zaljubi vanj. Hudimana ni mogel čutiti njenih občutkov. Dokler je njegov oče ne vpraša ali ga ljubi, ne bo vedel, kakšna prihodnost ga čaka.

Sonce je temno rdeče žarelo, kot bi vedelo, da se približujejo usodni trenutki, ki lahko zamajejo skrite ravni življenja. Nola je gledala v zahajajoče sonce in prvič dovolila utrujenosti, da se priplazi v njeno telo. Opazila je prikladno počivališče, obdano s prostranim gozdom. Zavila je nanj. Cel dan je vozila. S Kianom sta se ves čas pogovarjala. Iz nje je izvlekel še najmanjši spomin in doživetje. Tudi sam jo je dodobra seznanil s svojim življenjem. Utrujeno je pomežiknila in stresla z glavo, da si prežene čudne misli, ki so se ji porodile. Poznam ga še nepolnih 24 ur in občutek imam kot, da sem ga čakala celo življenje. Ustvarjen je zame. Ja seveda! Hudimana, vampir je. Halo, to bo druga raven življenja. Drugi svet. Ja in? Kaj so po čarovnice? Še nikoli si nisem želela moškega, zdaj si pa želim vampirja. Noro si ga želim. Tako čudovit je. Seveda, le tako naprej ljubica. Svojo nedolžnost podari vampirju. Ali bi jo lahko? Bi to sploh šlo? Je on moja usoda? Gospod tisti pravi? Oh, Nola, meša se ti! Ponovno je stresla z glavo in udarila Kiana po roki, ko jo je prijel za ramo.

Od bolečine je zasikal, a roke ni umaknil. »Kaj je narobe? Kaj se dogaja?« je vprašal in jo v hipu izvlekel iz avta, da sta stala tesno skupaj.

Gledala ga je s temno modrimi očmi, nato je pomežiknila, da so spet postale nebeško modre. Začudeno je pogledala njegovo rahlo kadečo se dlan na njeni rami.

»Sem te poškodovala?« je s strahom vprašala.

»Ne, samo stresla si me z elektriko. Dobro sem. Kaj je bilo? Oči so ti za hip potemnele.«

»Oprosti za elektriko. Nenadzorovana obramba, ne vem od kod je prišla in še manj zakaj. Ne vem kaj je bilo. Skozi možgane so mi šinile čudne misli. Vprašanja, ki niso ravno podobna mojemu razmišljanju. Mislim, da sem nora. In ne sprašuj! Če ti ne morem lagati, ne sprašuj. O tem ne morem govoriti s teboj. Prosim.« je odvrnila rahlo živčno in naredila nekaj korakov gor in dol, da si pretegne noge.

moski-sedi-v-avtu

Kian je slonel na avtu in jo opazoval. Ne bo je spraševal, če sama noče govoriti o tem. Opazil je, da mu zaupa. Naporen, a prijeten dan je za njima. Užival je v njunem pogovoru in se še bolj boleče zavedal, kako prava je zanj. Ni ji mogel povedati resnice. Ni smel. Od vsega je najbolj boleče dejstvo, da ji ne more povedati niti tega, da jo ljubi. Ne sme in zato mu ni dana možnost. Samo s svojim obnašanjem ji lahko izkaže svoja čustva Bo razumela? Opazoval jo je in istočasno pregledoval okolico.

»Greva naprej?« je tiho vprašala, ko se je ustavila pred njim.

Samo pokimal ji je in ji pomagal v avto. Med tem, ko je poskušala sesti, ji je spustil sedež, namestil blazino in jo pokril.

»Hvala, a sama lahko poskrbim zase. Tvoja hitrost je res zabavna, a ne pretiravaj.« se mu je nasmehnila. Ni uspela dokončati stavka, ko se je že znašel na voznikovem sedežu in jo muzajoče opazoval.

»Nekaj pojej, potem pa zaspi. Upam, da bova prispela pred svitom.« je rekel nežno in jo pobožal po obrazu. Zatrl je željo, da jo poljubi. Le kako bi se odzvala na njegov poljub. Vampir je. Gnusa na njenem obrazu ne bi prenesel.

Kian je pogledal spečo Nolo in se ljubeče nasmehnil. Parkiral je avto v garažo svojega vikenda. Urno je odnesel njune stvari v hišo. Nato jo je previdno dvignil v svoje naročje. Zbudila se je, a on je še vedno lahko slišal njeno srce.

»Prispela sva. Dan se prebuja. Poglej to lepoto.« je rekel nežno in prvič ni gledal prebujanja sonca, temveč njo, ki je gledala v spreminjajoče se nebo. Srce ji je za nekaj utripov hitreje utripnilo, nato se je spet umirilo. Dišala je pregrešno zapeljivo in poželjivo.

»Tako mehek si in topel.« je zašepetala.

»Ššš. Zgodaj je, še malo zaspi.« je zašepetal in začel mrmrati uspavanko.

Obraz je udobno namestila v njegov vrat in zaspala nazaj. Nežno se je z ustnicami dotaknil njenega čela. Na njegovo presenečenje je njeno srce za tri udarce ponovno pospešilo ritem. Nežno je poljubila krivuljo njegovega vratu in ponovno utonila v spanec. Se je sploh zavedala, kaj je naredila? Je spala? Bo razumela usodo? Jo bo sprejela? Bi lahko sprejela njega?

Odnesel jo je v hišo in položil na kavč. Udobno jo je namestil in pokril. Sedel je na tla poleg in jo dolgo opazoval. Izgubljal se je v pogledu na njen obraz.

Nola je odprla oči in presenečeno pogledala po sobi. Vse je bilo zatemnjeno, lesena polkna so zastirala dnevno svetlobo, v kotu je gorela majhna namizna lučka in po prostoru metala nežno rumeno svetlobo. Kdaj sta prispela? Jo je nesel v hišo? Ji je spet mrmral uspavanko? Počasi je vstala, spočita in zadovoljna ter lačna. Hudo lačna. In nekaj je tako omamno dišalo. Šla je za vonjem in vstopila v kuhinjo, ravno v trenutku, ko je Kian postavil na mizo krožnik z zajtrkom ter dve skodelici kave.

»Lačna?« je nagajivo vprašal in pokazal naj sede. Tudi sam je sedel in naredil požirek kave.

Hvaležno se mu je nasmehnila in se lotila jajc s slanino.

»Zelo okusno. Presenečaš.« se je zasmejala.

»Že dolgo sem na svetu in kuhanje se mi zdi zanimivo, tako vsaj prikazujejo vse tiste kuharske oddaje.« ji je vrnil nasmeh.

Nola se je v trenutku zastrmela v prazno. Kian jo je samo opazoval.

»Nola, Nola zakaj se upiraš. Ta moški, ki ni pravi moški je ustvarjen za te. Že 325 let te čaka. Rojena si zanj. Odpri oči in poslušaj srce. Ne pozabi, da tudi ti nisi samo človek. Čarovnica si. Čarovnica s posebnimi močmi in poslanstvom. Prepusti se svojim čutom.« je odzvanjalo v Nolini glavi.

Nola je pomežiknila in presenečeno pogledala v resnega Kiana.

»Si dobro?« je tiho in zaskrbljeno vprašal.

Samo pokimala je.

»Oči so ti v hipu potemnele, dobile so barvo nevihtnega neba. Tvoja nežno rdeča meglena zaščita je močno rdeče žarela in za hip sem lahko slišal utripe tvojega srca, precej prepočasni so bili.« je šepnil.

»Nekdo se je poigral z mojo glavo in se vsilil v moje misli. Ne vem, je bila usoda ali hudič?« je rekla razdraženo.

»Moj stric je moški s stališči, če bi on prišel, bi to naredil v svojem stilu z veliko pompa. Najbrž je bila usoda.« se je zahihital.

Tudi Nola se je morala zasmejati njegovi pripombi.

»Hvala za zajtrk.« je rekla in s krožnikom v roki stopila do lijaka. Pomila je krožnik in vzela svojo kavo.

»Bi te motilo, če stopim malo ven? Samo okoli hiše. Dan je, predvidevam, da bom varna. Pazila bom. Moram zbistriti misli.« je vprašala.

»Kaj, če se spet kdo poigra s tvojo glavo?« je vprašal zaskrbljeno.

»Saj si videl sinoči pri avtu. Hotel si me dotakniti in te je streslo. Verjamem, da ker mi nisi želel škodovati, ti ni bilo hudega. Varna bom.« je šepnila z željo po izhodu v očeh.

»Prav, pazi nase in ne zadrži se dolgo. Skrbelo me bo dokler ne vstopiš nazaj v hišo.« je dahnil in se ji prisiljeno nasmehnil. Ni mogel skriti svoje zaskrbljenosti.

»Res te skrbi zame?« je nežno vprašala in ga tokrat ona pobožala po obrazu.

Nagnil je glavo in okrepil njen dotik. Oh, kako mu je to všeč. Le kako je lahko podvomil v prerokbo. Sprva ni hotel verjeti, da je ona prava zanj. Smejal se je, ko je izvedel. 325 let je iskal tisto pravo in je ni našel. Prerokba pa mu je povedala, da mora po svojo ljubezen. Po čarovnico, ki je še nikoli ni videl in ni vedel nič o njej. Res se je smejal. Oče ga je prepričal naj pride. Njegovo srce bo vedelo, če je prava. In njegovo srce jo je takoj sprejelo. Seveda je prava. Usoda ve kaj dela. A kaj je usoda govorila njej? Zakaj hoče stran od njega in v miru premisliti? Le kaj se ji plete po glavi? Zakaj mu ni dano da pogleda v njene misli? Grrrr.

»Res me skrbi zate. Poleg tega jaz odgovarjam za tvojo varnost.« se je lenobno nasmehnil.

»Komu odgovarjaš?« je z zanimanjem vprašala.

»Usodi na prvem mestu, vampirskemu rodu na drugem.« je rekel tiho in pomislil, da je pravzaprav na prvem mestu njegovo srce, a tega ji ni mogel povedati.

»Previdna bom.« je šepnila in se s skodelico kave odpravila ven. Čez ramo ga je pogledala. Varno je stal v kuhinji in jo opazoval, ko je odprla vrata in v prostor spustila nekaj sončne svetlobe. Hitro jih je zaprla in postala na vratih. Glavo je dvignila in se nastavila soncu. Ni imela želje hoditi okoli. Sedla je na stopnico in srknila svojo kavo. Premisliti je morala. Le kaj se ji dogaja. Najbolje, da se vrne v hišo in sama pokliče energijo, ki ji je rekla usoda in jo povpraša, kaj se dogaja. Rečeno ji je bilo naj sledi svojim občutkom in čutom. In kaj so njeni občutki? To, da se vrže privlačnemu vampirju v objem? Ni bila strokovnjakinja za vampirje, a nekaj je vedela. V njihovi naravi je bilo, da so zapeljivi in očarljivi ter hudo poželjivi. Drugače nikoli ne bi privabili ljudi, ki jih potrebujejo za hrano. Njihova privlačnost je nekaj na kar ne morejo vplivati. Kian jo venomer boža. Na vprašanje, zakaj, je rekel, ker mu je všeč. No ja, mogoče mu je pa res. Vsi ji venomer govorijo, da je privlačna. Ne samo njene sorodnice in druge ženske, tudi moški so pogosto obletavali okoli nje in ji posvečali kar nekaj pozornosti. Le, da nje ni nikoli nihče od njih privlačil.

Zdaj je prvič doživela, da jo nekdo privlači. In ta nekdo je vampir. Je to sploh normalno? On naj bi bil njena usoda. Kako? Prišel je, da bi jo varoval. Njegova naloga je, da jo čez nekaj dni pripelje v vampirsko palačo na bal. In kaj bo na balu? Odgovorit bo morala na vprašanje in še sanjalo se ji ni, kaj bi lahko vampirji hoteli vedeti od nje. Kaj bo potem s Kianom? Kaj je njena usoda? Če je prav razumela namig, je čisto prav, da se preda vampirju. Ji je usoda rekla naj postane vampirska ljubimka? Le kako lahko to pomaga njeni nalogi v tej zmešnjavi? Če ne pride na bal, bo zavladal kaos, tako ji je rekel Kian. In spet je v začaranem krogu. Kakšna je povezava med njenim poželenjem do vampirja in njeno vlogo v vampirski prerokbi? Zmajala je z glavo. Spila kavo do konca, še enkrat vdahnila svež planinski zrak, pomežiknila v sonce in se vrnila nazaj v hišo.

»Še vedno slabe volje?« jo je presenetil Kianov glas, ko je zaprla vhodna vrata. Stal je takoj za vrati.

»Nič ne razumem.« je zastokala. »Odločila sem se, da naredim obred in sama stopim v kontakt z usodo. Kam se lahko umaknem. Najbrž bo nekaj svetlobe, nočem, da se poškoduješ.« je vljudno vprašala.

»V svojo spalnico. Tvojo torbo sem že odnesel tja.« je veselo odgovoril in ji z roko pokazal na ena od trojih vrat.

»Hvala.« je zamrmrala in odločno odšla.

Kian je sedel na kavč in vzel knjigo. Zdaj je bila v hiši in lahko se je sprostil.

Nola je naredila krog iz soli, prižgala svečo in razstavila svoje kristale. Sedla je v sredino in se posvetila obredu. V trenutku je stala na robu pečine. Pod njenimi nogami je bučalo morje in se z drobnimi valovi zaganjalo v mogočno skalo. Obrnila se je. Dva koraka za njo se je smehljala njena praprababica. Nasmehnila se je nazaj.

»Nola, lepo te je videti. Kaj te muči deklica?« je vprašala starka.

starka

»Ne razumem namigov usode.« je začela Nola.

»Vem.« se je smehljala starka in jo prijela za roko. »Tvoja usoda je povezana z vampirsko usodo preko Kiana. Vse kar moraš vedeti je, da imaš prosto voljo. Poglej vase, vprašaj se, kaj ti pravijo čuti v zvezi s Kianom. Poslušaj srce, kaj ti ono predlaga v zvezi s Kianom. To je vsa skrivnost. Do bala nimaš nobene naloge. Sprosti se in uživaj. Živi za zdaj.« Pobožala jo je po laseh in poljubila na čelo.

V naslednjem trenutku je Nola odprla oči v moderno opremljeni spalnici, ki ji jo je namenil njen gostitelj. Zahvalila se je energijam, ugasnila svečo in pospravila kristale ter sol. S počasnim korakom je odšla nazaj h Kianu. Utrujeno je sedla k njemu na kavč. Povlekel jo je v svoj objem. Glavo je naslonila na njegovo ramo in zaprla oči. Kaj pa zdaj? Kian ji je všeč in ja prav rada bi ga poljubila. Kaj poljubila, do konca bi šla z njim. Do konca in še malo naprej. Kaj hudimana on čuti do nje? Ali se sploh lahko predata strasti? Vampir in čarovnica. Zakaj jo tako presneto privlači? In zakaj verjame, da bi predaja njemu bila tako prav?

S prsti je počasi božal njen obraz. Odprla je oči in ga pogledala. Gledal jo je s poželenjem v očeh. Okrepil je svoj objem in jo še trdneje privil k sebi.

»Lahko?« je tiho šepnila in mu zlezla v naročje. Glavo je naslonila na njegov prsni koš.

»V užitek mi je.« Močno jo je stisnil k sebi.

»Sem ti res všeč?« je šepnila tako tiho, da je navaden smrtnik ne bi slišal.

»Zelo si mi všeč.« je rekel in jo poljubil vrh glave.

»Kaj to pomeni? Ali v meni vidiš samo prijateljico ali tvoj všeč pomeni kaj več.« je spet šepnila in trdo mižala. Dlani je stisnila v pesti in jih držala v svojem naročju.

»Pomeni veliko več. Privlačiš me. Dobri ljubimci smo in uživamo v tem. Ti mi pomeniš veliko več. Po balu ti bom lahko povedal vse. Razložil vse. Prosim te, vedno in res vedno mi zaupaj. Zdaj ti lahko povem samo to, da si te res želim.« je šepnil nazaj in ji s prsti dvignil brado nato pa se počasi in s čutnim užitkom polastil njenih ustnic.

Prepustila se je občutkom in njegovem poljubu. Roki je ovila okoli njegovega vratu.

»Prosim.« je dahnil.

Razumela je kaj jo sprašuje. Samo prikimala je. V naslednjem trenutku sta že skupaj ležala v njegovi veliki postelji. Ni hitel, počasi jo je zapeljeval, jo razvnemal, se ji predajal in jemal.

Julies je tiho zasikal in glava mu je padla na prsi. Močna roka je zgrabila njegove lase in mu dvignila glavo, ki je prej zaradi udarca omahnila naprej. Odločno je pogledal svojega mučitelja. Juliesovi roki sta stali trdno zavezani na njegovem hrbtu. Roka, ki bi morala biti zlomljena se je že celila in ga je zdaj skeleče bolela. Nogi sta bili priklenjeni na močno železno ograjo. Ni se upiral. Ni se mogel upirati. V ustih je imel tako domač okus. Okus krvi. Svoje krvi. Mraza in vlage, ki sta napolnjevala zapuščeno skladišče ob reki, ni čutil. Njegovi čuti so napeto opazovali vampirja, ki se mu je zlobno smejal.

»Do jutra te lahko mučim. Prav dobro vem kako naj ti povzročim najhujše bolečine in te pri tem ohranim pri življenju.« se je bahal Eric DiColen.

»Povedal sem ti vse kar vem.« je odločno rekel Julies.

»Ne dovoliš mi vpogleda v vse tvoje spomine.« ga je jezno opomnil Eric.

»Ne, ne dovolim in ti tudi ne bom dovolil. Vse kar sem ti lahko pokazal, si videl. Res ne vem kakšna je njena vloga v vsem tem in še manj kam jo je Kian odpeljal. Usode ne moreš pretentati. Prerokbe ne moreš ustaviti.« je stvarno razložil Julies. To igro sta lahko igrala oba.

»Pokaži mi vse spomine zadnjih nekaj dni in spustil te bom.« je zarenčal Eric.

»Dobro veš, da ti jih ne morem.« je zasikal Julies nazaj.

»Pusti ga Eric. Nič drugega ne boš izvedel, tudi, če ga ubiješ.« je nežno rekla Simone in ga nežno pobožala po hrbtu. Ona je vedno lahko pomirila Erica. Počasi ga je poljubila. »Spusti ga. Ne koristi ti več.«

»Če mi ne koristi več, ga bom ubil in se rešil nadloge.« se je zdaj Eric zabaval.

»Oh, Eric, ne bodi otročji. Ne želiš ga ubiti. Nočeš kazni. Nočem, da te kaznujejo.« je rekla sladko in ga pobožala po ustnici.

»Kako neumno. Res ne morem ubiti glasnika, vsaj do bala ne.« se je namrdnil Eric in se lačno polastil ustnic svoje izbranke. »Toda, ko bo enkrat bal za nami, mi tega nihče ne bo mogel preprečiti.« se je zarežal v Juliesa in z roko nakazal svojim vampirskim vojakom, da ga odvežejo. Iz žepa je vzel ključe Juliesovega avtomobila in mu jih vrgel. »Do bala, Julies.«

»Do bala, Eric. Simone.« se jima je priklonil Julies, pomignil vampirskim vojakom in odkorakal ven.

Nola je stala v svečano okrašeni balski dvorani polni ljudi. Vedela je, da je polovica res ljudi, druga polovica so bili vampirji. Nekaj vampirjev jo je opazovalo z veselim pričakovanjem, tisti okoli njih pa so jo gledali s sovraštvom in jezo. Zazrla se je v vampirja pred seboj. Pogladila je svoje krilo, napeto čez krinolino večerne obleke. Počutila se je kot srednjeveška princesa, tako je tudi delovala v svoji obleki in drobno tiaro v svetlečih laseh. Vampir, ki ga ni poznala, a ji je bil domače znan, je mirno stal pred njo. Seveda, prepoznala je oči. Kianove oči. Vampir jo je gledal z upanjem. Pogledala je po zbrani množici in glasno rekla: »Ne!« V hipu je lahko čutila grozeče hladno atmosfero, ki je zajela prej toplo dvorano. Vampirji, ki so jo prej opazovali z jezo, so se sedaj nasmihali. V hipu so v kletko ujeli tiste druge, upajoče vampirje. Ljudje so se stisnili v kot in tiho jokanje je odmevalo po dvorani. Jok se je spremenil v krike in prošnje, molitve in ihtenje. Rjasti vonj krvi je zaplaval po zraku. Vsepovsod so ležala prazna in izsušena telesa. Vampirji so zadovoljno sikali. »Srečno Nola. Zapomni si, da si sama izbrala svojo usodo.« ji je zašepetal vampir s Kianovimi očmi in jo žalostno pogledal predno ga je drugi vampir podrl na tla in mu zagrizel v vrat.

»Ne! Neee! Ne!« je jecala Nola.

»Nola, ljubica, zbudi se. Samo sanje so. Zbudi se. Zbudi se. Nola. Sanje so. Zbudi se.« jo je tresel Kian.

Odprla je oči in se zagledala v prestrašenega Kiana. Takoj se je zavedala, da je še vedno v Kianovi spalnici v skriti koči v gorovju Aljaske. Sanje so bile. Prepustila se je Kianovemu objemu in mu naslonila glavo na prsi. Sedel je na postelji, na kateri sta se pred nekaj trenutki strastno ljubila. Držal jo je v naročju, jo zibal in božal ter skušal potolažiti.

»Očitno sem zaspala in imela najhujšo nočno moro v svojem življenju.« je žalostno uspela reči.

»Ššš. Dobro je. Na varnem si. Samo sanje so bile.« jo je miril.

Pokimala je v njegove prsi.

»Pridi, vsak čas bo sonce zašlo. Greva ven opazovat sončni zahod.« je rekel veselo in jo urno oblekel. Še sam je potegnil gor kavbojke in majico ter jo vzel v svoje naročje ter stopil ven.

»Hej, saj lahko hodim.« se je zasmejala.

»Vem, da lahko. Rad bi te razvajal in užival v tvoji družbi. Naredi mi veselje.« se je zapeljivo nasmehnil in ji ukradel poljub. Odnesel jo je ven in postal na pragu. Sonce je ravno tonilo za obzorje. Občudujoče sta zrla v rdeče obarvano nebo, ki je postajalo vse temnejše in temnejše.

»Kakšna se ti zdi okolica? Bi šla na kratek sprehod?« je vprašal z ljubeznijo v glasu.

»Ja rada bi se malo sprehodila.« se je nasmehnila. »Prej si nisem nič ogledala. Samo na pragu sem sedela in se predajala soncu in svojim pomislekom.« je skesano priznala.

Začudeno jo je pogledal in se trenutek kasneje nasmehnil. S prsti ji je pobožal obraz in se z ustnicami lenobno sprehodil čez njene. Privil jo je v svoj objem. »Oh, kako si poželjiva, mehka in topla.«

»No, jaz sem človek. Zato je normalno, da sem mehka in topla. Preseneča me, da si ti tako mehak in topel.« je rekla, ko se je naslonila na njegove prsi.

»Vampirji nismo mehki in topli. Ne vem kako je mogoče, da tako čutiš moje telo.« je zamišljeno zašepetal. Samo ljubljen vampir je mehak in topel, mu je zaupal oče, ko mu je razlagal o vampirski ljubezni in ga prepričeval, da jo poišče in se prepriča, da je res prava zanj. Je mogoče, da je on njena usoda in edina ljubezen? Ali zato čuti tako? Ampak, ona ni vampirka. Če pravi, da je mehak in topel, ji ne bo oporekal. Le zakaj bi ji? Njegovo srce je utripnilo za njo in brez njene ljubezni bo izgubljen. Bo spoznala svojo usodo? Ji bo sledila?

»Nisem vedela, da bo ljubljenje s teboj tako sladko in poželjivo ter strastno.« je prekinila njegove misli.

Dvignil je eno obrv in jo na videz resno pogledal.

»Ok. Sploh nisem vedela, da je seks lahko tako strasten in izpolnjujoč.« je dahnila in rahlo zardela. Pa kaj potem, če je še vedno bila devica. Nikoli se ji ni mudilo, da bi raziskala stvari samo zaradi radovednosti. Čakala je na tistega pravega, ki se ga bo res želela. In kaj naj bi naredila, ko si je poželela ravno vampirja. »Res sem bila v dvomih, da se lahko varno prepustiva spolnosti, ko pa sva tako različna. Mislim, človek – čarovnica in vampir.« je razložila svoje misli.

»Tudi sam sem bil v dvomih. Že, ko sem te zagledal na tvoji terasi je med nama stekla prav posebna energija. Ko si sedla v moje naročje se je ta energija še okrepila in me napolnila z zadovoljstvom in mirom. Tako omamno mi dišiš. Bal sem se, da bi si poželel tvoje krvi in bi v navalu strasti ugriznil v tvojo omamno kožo. V hipu sem dojel, da te nikdar ne bi mogel ugrizniti. Ne ti me omamljaš drugače. Želim si te na vse mogoče načine, razen za hrano. Nikoli ne bi mogla biti moja hrana. Oba bi umrla, če bi poskusil tvojo kri in v resnici me prav nič ne vleče, da bi te ugriznil. To je malce begajoče, a nadvse dobrodošlo.« je še sam priznal in se ponovno polastil njenih ustnic. Nikdar se je ne bo naveličal in dokler bo obstajal jo bo ljubil. Po balu ji bo to lahko tudi priznal.

Zvok helikopterja je onemogočal pogovor, vsaj za Nolina ušesa. Sedela je tesno privita ob Kiana. Poleg je bilo v kabini še pet vampirjev. Prišel je čas, da se odpravijo v vampirsko palačo. Kianovi vampirji so prišli s helikopterjem po njiju. Vožnja bo kratka, ji je zatrdil Kian. Potem se bodo vkrcali v njegovo privatno letalo in poleteli v Evropo, na Škotsko. Kian jo je držal za roko in jo s prsti druge roke počasi božal po obrazu. Čutila je, da je napet. Seveda on je vedel, kaj jo bo vampirski kralj vprašal. Od njenega odgovora bo odvisna prihodnost vseh. Spomnila se je svojih morastih sanj. Zavedala se je, da je videla, kaj se bo zgodilo, če bo rekla ne. Le kakšno bo vprašanje? Zadnjih osem dni je sanje preprosto prezrla. Preveč je uživala v Kianovi družbi. Ni uživala samo v ljubljenju z njim, uživala je tudi v pogovoru. Vse te dni jo je razvajal. Ji stregel, kuhal in jo zabaval. Najlepših osem dni njenega življenja, je pomislila in se nasmehnila živčnemu vampirju poleg sebe. Vrnil ji je nasmeh in šepnil: »Še minutko in prispeli smo na letališče.«

Presenečeno ga je pogledala. V tem hrupu ne bi smela slišati njegovega šepeta. Še vedno mu ni mogla brati misli ali občutkov. Na nek način, je to bilo nadvse sproščujoče. Lepo je, ne vedeti, kaj misli. Mogoče tudi zaradi tega ni nikoli imela nobenega fanta, saj je slišala vse njihove misli. Grozno je bilo iti v kino in ves čas poslušati, kako se njen spremljevalec slini okoli njenih oblin in sanjari kako jo bo odvlekel v posteljo. Bljak.

Kot bi prebral njene misli, se je nasmehnil in dahnil: »Vampirske zadeve.«

Niso se Å¡e dobro spustili na tla, ko jo je Kian dvignil v svoj objem in z njo stekel do letala. Ostali vampirji so jima sledili.

»Zakaj tako hitimo?« je tiho vprašala.

»Običajno se tako premikamo. Poleg tega so DiColenovi vampirji blizu. Še vedno te hočejo odstraniti.« ji je razložil in jo privezal v njen sedež.

Pristopil je vampir in s Kianom sikajoče izmenjal nekaj besed.

»Vaše veličanstvo?« je tiho vprašala Nola, ko se je vampir odstranil.

Kain jo je presenečeno pogledal. »Od kje ti to?« jo je z zanimanjem pogledal

»Prvič, lahko sem razločila nekaj vajinega sikajoče hitrega pogovora in drugič, njemu lahko berem misli.« je skomignila z rameni.

»Ni mi dano, da ti razložim. Prosim, prosim, ne glede kaj se zgodi, dovoli, da ti po balu vse povem in razložim. Najverjetneje boš takrat lahko pogledala v moje misli. Nikar me ne zavrzi brez možnosti, da izveš mojo resnico. Prosim, obljubi, da mi boš prisluhnila.« jo je rotil.

»Obljubim, da ti bom prisluhnila.« je resno pokimala.

Cel polet je Nola prespala. Sumila je Kiana, da jo je on s svojo uspavanko spet uspaval. Z letališča so se do palače spet odpeljali s helikopterjem. Prispeli so točno ob zori. Vrata palače so se za njimi zaprla v trenutku, ko je sonce pokazalo svoje prve žarke. Znašla se je zaprta med vampirji. Palačo so osvetljevale nežne luči in ji dajale prijeten videz. Vseeno je njeno srce zajela drobna panika in rahel srh. Kian jo je močno stiskal za dlan in ji vlival moč in pogum. Odpeljal jo je v veliko sobo s kopalnico.

»Tukaj bova počakala do večera, ko se začne bal. Pred vrati stražita dva najboljša vojščaka. Ne bom te pustil same.« je nežno šepnil in jo odvedel do postelje. Začel ji je masirati ramena. Kratko je potrkalo na težka lesena vrata.

»Naprej.« je zasikal Kian.

V sobo je vstopila nadvse privlačna vampirka s pladnjem.

»Prinesla sem kavo in hrano. Najbrž si lačna. Kian tvoj zajtrk je v sosednji sobi. Jaz bom počakala z Nolo.« se je nasmehnila vampirka s temno modrimi očmi in dolgimi črnimi lasmi, ki so se kodrali okoli njenega privlačnega obraza.

Kian je vstal in pokimal. »Nola, naj ti predstavim svojo sestro Moiro. Za trenutek te bom pustil v njenem varstvu.« je rekel in vstal. Močno je objel svojo sestro in jo poljubil na obraz.

Nola je vstala in ponudila Moiri svojo dlan. »Nora.« je tiho rekla in dodala, »hvala za zajtrk.«

Moira je stisnila ponujeno dlan in Nora je lahko videla njeno iskreno veselje, da jo vidi ter neskončno ljubezen do Kiana. Ni vedela, da vampirji lahko tako močno ljubijo.

»Moira, prosim pazi na Nolo in pazi na svoje misli. Nola ima nešteto talentov.« se je zahihital in smuknil ven iz sobe. Čeprav se je pred nekaj dnevi hranil, je potreboval moč, zato se ni hotel odreči svojemu obroku. Nola je na vsak način hotela biti poleg, ko se je v hiši, v kateri sta preživela čarobno lep čas, hranil. Videla ga je jesti in se bal, da se bo ustrašila ali se odvrnila od njega. A se ni. Sedaj ni hotel ponovno vznemirjati njenih že tako vznemirjenih čutov. Hitro se je vrnil. Ni je hotel dolgo puščati same, čeprav je resnično zaupal svoji sestri. Ko se je vrnil je presenečeno obstal na vratih. Moira je sedela na postelji in ocenjujoče opazovala Nolo, ki se je pred njo obračala okoli svoje osi. Ko je Moira zmajala z glavo je Nola zamahnila z roko in se v trenutku preoblekla v drugo obleko. Seveda, njegova čarovnica je čarala obleko za večerni bal.

»Ženski pogovori.« je rekla Moira, ko ga je opazila kako nejeverno strmi. Z roko ga je povabila naj sede poleg nje.

»Lahko bi se še malo sprehodil, da dorečeva mojo podobo.« se je zasmejala Nola.

»O ne, ne bosta se sami zabavali.« je odkimal in se udobno namestil na posteljo.

Nola se je še trikrat preoblekla. Nato je izbrano garderobo prosto odložila na stol. Na mizi poleg so se v hipu pojavili še modni dodatki in nekaj kozmetike. Zadovoljna z opravljenim delom je pričarala še kavo in čokolado ter še sama sedla na posteljo. Zdaj je bila na vrsti Moira, da jo oblečeta. Kian je samo zavil z  očmi, saj je njegova sestra imela več kot dovolj oblek. Njena garderobna omara je bila velika kot soba v kateri so sedeli. Toda Moira je bila nora na obleke in modne dodatke, ni ji hotel vzeti veselja. Kdo ve, kako se bo Nola zvečer odločila in kakšna prihodnost jih čaka. Njihovo zabavo je prekinilo trkanje.

»Čeprav nisem prepričana, da smem govoriti z Nolo pred balom, sem prišla samo pozdraviti.« je rekla še ena privlačna vampirka, ko je neslišno vstopila v sobo.

Nola je takoj vedela, da je to Kianova in Moirina mama. Podobnost mame in hčerke je bila več kot očitna. V hipu se je spomnila svojih sanj. Je moški, ki ji bo zastavil vprašanje Kianov oče? Podobnost med vampirjem iz sanj in Kianom je prav tako očitna. Torej bo to kraljica. Hudimana, to pomeni, da je Kian princ, kar se bo ujemalo z izrazom vaše veličanstvo, ki ga je vampirski vojak uporabil za Kiana. Uf. Nola je vstala in stopila korak naprej proti kraljici in ji ponudila svojo dlan. »Nora.« je spoštljivo šepnila. Kako naj pogleda Kianovi mami v oči? Saj ne, da bi se bala kraljice, a kako naj pogleda v oči ljubimčevi mami?

»Stella. Veseli me, da ste vsi trije tako dobre volje. Upam, da se dobro počutiš pri nas? Žal mi je, da ti danes ne moremo razkazati palače in te drugače pogostiti. Prerokba je huda zadeva. Oprosti nam. Upam, da ti bomo lahko jutri nadomestili vso današnjo negostoljubnost.« je sproščeno rekla kraljica in se ji toplo nasmehnila.

»Vse je v redu. Tudi z današnjim dnem sem čisto zadovoljna. Hvala.« je odvrnila Nola. Ni je presenetilo, da ob kraljici prav tako ne čuti ničesar in ji ne more brati misli.

»Ne bom več izzivala usode, grem. Nola mislim, da bi se morala spočiti in naspati. Dolga noč nas čaka.« se je toplo nasmehnila in pomenljivo pogledala hčerko, ki je takoj vstala, se opravičila in sledila materi iz sobe.

Kian in Nola sta ostala sama. Udobno sta se namestila v posteljo in nekaj časa samo tiho ležala objeta. Počasi se je Kian sklonil in poljubil vabljive ustnice svoje ljubljene. Počasi se je ljubil z njo. Potešena in zadovoljna sta spet ležala objeta in v tišini. Kian je s prsti božal Nolin obraz in tiho mrmral uspavanko.

»Spet me boš uspaval?« je tiho šepnila.

»Potrebuješ moč. Še tri ure ne greva nikamor, zaspi in si naberi moči.« je zamrmral ter nadaljeval z uspavanko.

Nolo so zbudili drobni poljubi po obrazu. Nasmehnila se je Kianu, ki jo je lenobno ljubkoval. Njeno dlan je položil na svoje prsi in tiho šepnil: »tvoje.« Nato je vstal in ji ponudil svojo dlan. »Čas je.«

Nola je stopala za Kianom, za njo pa sta stopala dva vampirska vojaka. Vampir iz njenih sanj je stal na podestu in jih opazoval. Ko so prihajali je slišala njegov govor o prerokbi in o njej, ki je tukaj, da določi prihodnost vampirskega sveta in s tem tudi prihodnost ljudi in drugih svetov. Kian se je odmaknil in moški se ji je priklonil.

»Draga Nola, dobrodošla.« je rekel nežno in ji poljubil roko, ter jo popeljal naprej. Stala sta na podestu, da so ju lahko vsi videli.

Nola je očarano strmela v ogromno, lepo okrašeno dvorano. Vedela je, da v dvorani ni ljudi. Samo vampirji. Ni mogla zaznati njihovih misli, vsekakor pa je čutila njihovo razpoloženje. Vsi so vzhičeno čakali na njo. Nekateri so jo opazovali z upajočo naklonjenostjo, drugi z neodobravajočo jezo. Pogumno je zrla v njih. Njeno zbranost je prekinil močnejši stisk vampirjeve roke. Obrnila se je in pogledala vampirskega kralja Kohlana, Kianovega očeta, kot so ji povedali pred nekaj minutami. Opogumil jo je s pogledom in nasmehom. Nato je izpustil njeno dlan in glasno nadaljeval svoj govor.

»Nola, čarovniška hči, pred teboj je pomembna odločitev. Predno odgovoriš na moje vprašanje poglej globoko v svoje srce in se odloči po svoji vesti.«

Nola mu je samo pokimala.

»Samo ena stvar nas zanima. Odgovori preprosto z da ali ne.« je odločno in samozavestno nadaljeval. Počakal je, da je spet pokimala v znak razumevanja in se ji toplo nasmehnil.

»Ves vampirski rod zanima ali boš sprejela roko mojega sina Kiana in se poročila z njim?« je izrekel usodno vprašanje in pokleknil pred njo.

Nola je zajela sapo. Hudimana, kakšno vprašanje! Vedela je kaj bi prinesel ne, kot njen odgovor. Že res, da v dvorani ni bilo ljudi, a vedela je, kaj bi se zgodilo izven dvorane. In to ne bi bilo enkratno dejanje. Ne, to bi bila človeška usoda. Toda kaj se bo zgodilo, če reče da? Bo Kianov način življenja prevladal in bo svet ostal, kot je bil do sedaj? Najbrž bi. Toda, kako naj se poroči z vampirjem? Ali naj žrtvuje svoje življenje in ostane s Kianom ter s tem reši človeštvo? Uf! Oh! Kaj naj?

»Če sem vas prav razumela, vaše veličanstvo, prosite naj se poročim s Kianom?« je mirno vprašala in s prstom pokazala na svojega čudovitega ljubimca.

»Prav razumete, draga Nola.« je prikimal Kohlan, ki je še vedno klečal pred njo.

Prikimala mu je v znak razumevanja in mu ponudila svojo dlan, ter mu pomagala pri vstajanju, čeprav tega vampir ni potreboval. Je bil samo znak spoštovanja. Obojestranskega spoštovanja.

»Da. Poročila se bom s Kianom.« je rekla glasno in odločno. Bog mi pomagaj, upam, da je to prava odločitev. Čeprav jih bo Kian še pošteno slišal in bo moral marsikaj razložiti. Na prvem mestu, zakaj jo je zapeljal. …

Ni dolgo premišljevala, saj se je dvorana napolnila z veselimi vzkliki. Kralj Kohlan jo je stisnil v svoj objem in jo poljubil vrh glave, pri tem je mrmral svojo zahvalo in čestitke. Lahko je čutila olajšanje in iskreno veselje. Kian jo je prijel za dlan in v hipu je lahko čutila njegovo ljubezen. Njegova megleno rdeča zaščita je počasi bledela. Še vedno ni slišala njegovih misli. Vse se je odvijalo hitro. Ni se uspela čisto zavedati situacije, ko se je poročni obred začel. Obmirovala je ob Kianu in poslušala njegovega očeta, ki je vodil poročni obred. Na sredini je prevzel drugi vampir, predvidevala je, da bo to nekakšen vampirski duhovnik. Presenečeno je poslušala o svoji prihodnosti. Seveda je omenil, da je močna čarovnica ter da se bo njeno življenje spremenilo. Ostala bo človek in čarovnica, le njeno staranje se bo ustavilo. Na svoj način bo postala nesmrtna in bo s svojim možem vladala dokler njun prvorojeni otrok ne dopolni 325 let in se poroči ter prevzame krono. Sledila je ganljiva, ljubezni polna, poročna zaobljuba kjer sta se s Kianom zaobljubila drug drugemu. Po tradicionalnem poljubu je sledilo kronanje.

Nola od vsega šoka in dogajanj ni mogla zbrano slediti vsemu. Naslednjič, ko se je ovedla je plesala s svojim možem. Kian jo je privijal v svoj objem in se ji ljubeče smehljal. Presenečeno je ugotovila, da ga zdaj zaznava z vsemi čuti. Med njima ni več skrivnosti. V hipu je videla njegovo življenje, vse občutke, vse misli in pomisleke. Strmela sta si iz oči v oči. Tudi on je prebral vse njene misli, pomisleke in dvome. V zadregi se mu je nasmehnila.

»Torej, draga, ljubljena žena, te še drži, da bi mi jih napela?« jo je tiho izzival.

Samo odkimala mu je. Lenobno jo je poljubil in ji razkril načrte za njuno bližnjo prihodnost. Z nasmehom mu je odgovorila.

»Ccc, če se lahko sporazumevava miselno, to ne pomeni, da se ne bova pogovarjala. Zelo rad poslušam tvoj glas. Tako kot imam rad tvoj vonj in počasen ritem tvojega srca.« je rekel nežno.

»Pohotnež!« se je na videz užaljeno zastrmela vanj.

Zasmejal se je in tudi njej privabil smeh na obraz. Seveda, normalno, da je prebrala njegove misli, v katerih je pomislil, da preveri kako hitro lahko bije njeno srce med njunim ljubljenjem.

ljubljenje

»Veseli me, da nikdar nisi pomislila, da bi nama lahko bilo dolgčas.« je rekel in jo ponovno poljubil ter užival v hitrem ritmu njenega srca.

»Kaj pa DiColenovi?« je tiho šepnila.

»Naj te nič ne skrbijo. Prisegli so nama zvestobo. Dokler najin prvorojenec ali prvorojenka ne dopolni 325 let ne bodo poskušali nič. In ker morava najprej dokazati, da sva pripravljena za otroka, nam naslednjih 700 do 800 let ni treba skrbeti za njih.« ji je zagotovil.

Nejeverno ga je pogledala in se hitro nasmehnila njegovi misli. »Kot sem že rekla, navaden pohotnež si gospod mož.« se je zahihitala in mu ponudila svoje ustnice.