Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 15, 2014

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Vedno ob tebi



upanje

VEDNO OB TEBI

Večerilo se je, bilo je na polovici oktobra, zunaj pa pravo poletje. Šla sem se urejat, z dobro prijateljico Nino sva bili zmenjeni, da se dobiva v vasi na čaju. Počasi sem se odpravila, bila sem doma na drugi strani vasi. Kako je bilo lepo…njive so že bile obdelane, vinogradi obrani, gozd je bil tako lepe pisane barve…

Vstopim v gostilno, se malo razgledam, kje je prosta miza, Nine še ni bilo. Iz kota mi je mahal Marko, sošolec iz osnovne šole. Z bratom Ivanom sta se nazaj iz sprehoda ustavila na soku. Pomaham mu nazaj in se napotim k prazni mizi. Marko mi pomaha, naj stopim do njiju. Čutila sem, kako sem zardela in se oklevajoče odpravila do njiju. Če bi me on videl, da sem rdeča kot rak, le kaj bi si mislil, mi je rojilo po glavi. Stopim do njiju in ju pozdravim:˝Zdravo, Marko, zdravo, Ivan. Kako sta?˝ Ivan ni rekel niti besede, Marko se nasmeji in reče:˝Tebe videti v tej vasi pa je prava redkost˝, mi  reče nagajivo:˝Kje se skrivaš?˝ Odgovorim mu:˝Saj veš, kako je, služba, delo okoli hiše, časa je vedno premalo.˝ Že je prišla Nina, poslovim se in z Nino si naročiva čaj. Nina je bila super punca, njen fant je bil Ivanov najboljši prijatelj.

Klepetali sva o vsakdanjih stvareh, ko mi Nina naenkrat reče:˝Zemlja kliče Anito!Zbudi se!˝; Kaj? Saj sem tukaj. Kaj je?˝ji odgovorim. ˝Če bi te Ivan videl, kako strmiš vanj…zberi se no!˝;˝Oprosti, ampak tako redko ga vidim, saj veš, vedno mi je bil všeč, tudi po tisti usodni nesreči. Veš niti odzdravil mi ni, mislim, da niti mojega glasu ne prepozna več˝ se potožim Nini. Potolaži me, da bom tudi jaz nekoč spoznala fanta, saj razen nekaj bežnih vez nikoli nisem bila v pravem razmerju. Ivan, Markov brat , čeprav je bil dve leti mlajši od mene, mi je bil vedno všeč, ampak po nesreči ni bil več isti. Z Markom sta kot najstnika v garaži popravljala Markov motor, ko je le tega razneslo in je Ivan oslepel. Marko si tega ni nikoli odpustil in je ves svoj prosti čas preživel z Ivanom. Ga vodil na sprehode ob reki, po vinogradih, ob njivah. Pred nesrečo je bil Ivan tako dobrovoljen in navihan fantič, sedaj je le še bleda senca samega sebe.

Z Nino se posloviva z obljubo, da se kmalu spet dobiva. Skočim še v toaleto in se odpravim domov. Stopim ven, bilo je že pozno, ko zunaj na klopci zagledam Ivana. Stopim do njega in ga vprašam:˝Ivan, kaj sam delaš zunaj?Kje je Marko?˝odgovori mi:˝Mama ga je klicala, moral je odhiteti domov, krava bo povrgla. Pride z avtom po mene.˝ Nič nisem oklevala in sem se mu takoj ponudila, da ga sama pospremim domov. ˝Bi res?˝me vpraša. ˝Seveda, ni problema˝ mu odgovorim. Pri srcu me je stiskalo in ko se me je prijel pod roko, sem postala vznemirjena, mislila sem, da mi bo srce skočilo iz prsi. Njegov dotik je bil, kot da bi me stresla elektrika, ob njem sem bila blažena.

Počasi in negotovo je stopal po pločniku, ves čas sva bila tiho. Zavila sva na pot proti njihovi hiši, pozvonila sem pri vratih a ni bilo nikogar. Rečem mu:˝Pojdiva do hleva, verjetno so vsi tam.˝ In res je bilo tako. Pozdravim vse, Marko prihiti do naju in se mi iz srca zahvali. Je rekel, da sva ga prehitela, ravno se je hotel odpraviti od doma. Ivanu pove:˝Teličko smo dobili, Ivan˝ in ga spremi v hišo. Sama se poslovim in ko sem se že obrnila, da bi odšla, mi Ivan s tresočim glasom reče:˝˝ Hvala, Anita. Fajn bodi.˝; ˝Ni za kaj odgovorim˝ in se odpravim domov.

Vso pot sem mislila samo nanj in kako kruto se je narava poigrala z njim. Tako lep, te njegove lešnikovo rjave oči, ko bi te oči vedele, kako mi je všeč… Zaspim, noč je minila kot bi švignil in zjutraj odhitim v službo. Delam v privatnem podjetju kot tajnica, starša sta se ločila, odšla vsak svojo pot ter mi pustila hišo in nekaj zemlje. ˝Vsak dan se vračam v prazno hišo˝, zamrmram sama pri sebi. Nimam nikogar, ki bi bil ob meni… Žalostna se odpravim na sprehod ob reki. Komaj čakam, da pridem, do jeza, do klopce, kjer se najrajši zatopim v svoje misli in se sprostim. Tako lepo je tam. Ko pridem izza ovinka, vidim, da na klopci nekdo sedi. Sama pri sebi preklinjam, ker sem res hotela biti sama. Ko sem se približana klopci, sem ugotovila, da je on. ˝Ivan je˝ sem zašepetala in ko sem se že hotela po tiho obrniti, da bi se odpravila nazaj, zakliče:˝ Marko, si ti?˝; ˝Ne, jaz sem, Anita. Oprosti, če sem te prestrašila˝ mu odgovorim. ˝Kaj počneš sam tukaj?˝ ga vprašam. ˝Marka sem prosil, naj me pusti malo samega in me pride pozneje iskat. Rabim čas zase˝ odgovori. Usedem se na klopco, ga pogledam in si mislim:˝ Če bi vedel, kako mi je všeč, tudi, če me ne vidi, bi bila ob njem in ga ljubila.˝

Po kratki tišini spregovori:˝Veš, dan pred nesrečo sva z Markom tukaj lovila ribe. Nisva nič ujela, sva pa se zabavala. Sedaj pa tega več ni. Marko se je odpovedal svojemu življenju, da je ob meni in to ni pošteno. On je tisti, ki bi sedaj moral začeti razmišljati o družini, mora začeti živeti svoje življenje, mene pa pustiti, da se sprijaznim s svojo usodo. Jaz nikoli ne bom našel ljubezni˝ po tiho pove. Požrem solze, najrajši bi ga objela, moj bog, kako bi ga objela, pa ne upam. Bojim se njegove reakcije. Rečem mu:˝ Veš, Ivan, tudi tebe nekje nekdo čaka, verjemi mi, tudi ti si zaslužiš ljubezen, vsi si jo˝ zagledam se v njegove oči, ki strmijo v prazno. Od daleč vidim postavo, ki se približuje, bil je Marko. Pristopi do naju in naju pozdravi, Ivanu reče:˝Bratec, vidim, da ti ni dolgčas.˝ Ivan se kislo nasmeji, vstanem, se poslovim od Ivana z besedami:˝ Ivan, lepo je bilo klepetati s tabo. Lepo se imejta˝ in se poslovim.

Pot domov mi je bila tako mučna, solze so mi tekle po obrazu, tako sem si želela, da bi mu povedala, da ga jaz hočem, da jaz čakam nanj, da mi ni mar, če vidi ali ne, hočem, da čuti mojo ljubezen, ki se je začela razvijati do njega.

Dnevi so minevali, popoldnevi so mi bili čedalje bolj mučni, dolgi, bližalo se je Novo leto. Po dolgem Nininem pregovarjanju, sem se končno odločila, da grem na novoletno  zabavo v vaški gasilski dom. Obe sva vedeli, da bo tudi Ivan tam, Nina, flegma kot je, mi reče:˝ Se ti ne zdi, da je že čas, da mu poveš? Izgubiti ne moreš nečesa, česar nimaš, lahko samo pridobiš. In upanje vedno umre zadnje˝ mi pomežikne in stopiva v gasilski dom. Vse pozdraviva, greva k mizi in se pridruživa klepetu. Nina se usede na Primoža in ga poljubi. Tako sem vesela zanju, tako zelo se imata rada. Prijatelji se odpravijo plesat, le jaz ostanem pri mizi in kljub povabilom, vztrajam kot ukleščena na stolu, zatopljena sama vase. Skozi gnečo se do mene prebije Marko in že malo vesel prisede in reče:˝ Drobna ptička mi je povedala, da ti je moj bratec všeč˝ in preden v zadregi, oblita z rdečico utegnem kaj odgovoriti, nadaljuje:˝ Tudi ti si njemu všeč, čeprav se te spominja kot najstnice, ne ve, da si se spremenila v čedno mlado žensko. On misli, da si ljubezni ne zasluži, da noče nikogar obremenjevati, prevelik zid je zgradil okoli sebe in mislim, da mu ga ti lahko pomagaš podreti. Pojdi k njemu in mu povej, kaj čutiš. Ničesar si ne želim bolj, kot videti svojega brata srečnega˝, odide od mize in se pridruži prijateljem. Malo manjka do polnoči in če sem še pred petimi minutami bila strahopetna, sem sedaj pogumno vstala in se odpravila na drug konec dvorane, k njemu, k Ivanu, ki sem si ga tako želela.

Usedem se zraven njega in ga pozdravim:˝Zdravo, Ivan, Anita tukaj.˝; ˝Zdravo˝, mi odgovori in reče ˝Vem, da si ti, prepoznam tvoj glas.˝ Nisem oklevala in sem mu rekla:˝ Malo grem na svež zrak, bi se mi pridružil?˝; ˝Z veseljem˝, odgovori, vstane in me prime pod roko.

Stopiva ven, noč je bila jasna, snega še ni bilo. Počasi greva okoli gasilskega doma, ko prebijem mučno tišino in rečem:˝ Že dolgo diši po snegu, upam, da nas preseneti sneg.˝ Ivan odgovori:˝ Tudi jaz si želim snega, rad bi čutil snežinke na svojih rokah in na svojem obrazu.˝ Tačas so sekunde naznanile, da se bliža polnoč in že sva slišala val voščil in nazdravljanja. Tudi sama sem Ivanu segla v roko in mu voščila srečno Novi leto. Poljubiti ga nisem upala, čeprav sem si tega zelo želela. Vošči mi nazaj in me vpraša:˝ Lahko potipam tvoj obraz? Ne vidim z očmi, zato so prsti moje oči in jaz si želim videti, kako lepa si postala.˝;˝ Seveda˝, mu odgovorim, dam njegovo dlan na svoj obraz  in se prepustim njegovim dotikom. Počasi in negotovo s prsti drsi po čelu, licu, nosu, vsak njegov dotik vpijam kot spužva in ko pride s prsti do mojim ustnic, se čisto narahlo prikloni in me poljubi. Poljub mu vrnem in se mu močno privijem v objem.

Zašepeta mi:˝ Tako dolgo sem si tega želel, pa nisem vedel, kako se naj ti približam, nisem vedel, če me boš hotela…˝, prekinem ga s poljubom in mu povem, da si želim samo njega, če tudi on hoče mene. Sploh se nisva vračala v gasilski dom ampak sva se odpravila proti moji hiši in naenkrat je začelo snežiti. Ustavil se je, razprl roke in se nastavil snežinkam kot sončnim žarkom. Takrat sem spoznala, da ga ljubim. Novo leto in čar noči sta naredila svoje in naju ponesla v ljubezenski oblak. On je bil vse, kar sem si kdaj želela.

Po enem letu sva še vedno  srečno zaljubljena, sicer ne živiva skupaj, ampak  vsak prost trenutek preživiva drug ob drugem. Ivan je postal vesel, srečen moški. Spet je počel to, kar ga je kot najstnika najbolj veselilo, začel je  igrati kitaro. Spet se je bližalo Novo leto in najina prva obletnica. Nekaj dni pred praznikom sem obležala v postelji, saj me je mučila slabost in slabo počutje. Nato sem izvedela, da sem noseča. Bila sem vznemirjena in prestrašena hkrati, saj nisem vedela, kako se bo Ivan sprijaznil s tem. Ležala sem v postelji, ko zazvoni telefon. Bila je Nina. ˝Prosim?˝ se oglasim in na drugi strani slišim hlipanje, ko se Nina končno oglasi in pove:˝ Anita, kje si? Potrebujem te,…Primož..Primož…imel je nesrečo, ni ga več, ni ga več, potrebujem te…˝ Brez besed in v šoku se odpravim na njun dom, kjer so bili zbrani vsi domači in sosedi. Nina priteče k meni in se mi vrže v objem:˝Ni ga več, ni ga…kako bom živela brez njega? Tako zelo ga ljubim…˝ tudi jaz sem zajokala z njo, hotela sta se poročiti, zdaj pa je ostala sama. Tako mi je bilo hudo, ni si zaslužila tega, da je ostala sama.

V sobi je bila muka tišina, ko zazvoni telefon. Klical je dežurni zdravnik, ki je bil na kraju nesreče. Primoževa  mama pride v dnevno, se usede zraven Ivana in  reče:˝Ivan, Primož je imel v denarnici kartico, s katero soglaša, da po smrti daruje svoje organe. Tega ni vedel nihče. Zraven kartice je imel zabeleženo, da si želi, če se mu kaj zgodi, da hoče, da ti  presadijo njegove roženice. Bil je tvoj najboljši prijatelj, imel te je zelo rad in želel bi si, da bi njegove oči živele naprej s tabo. Če se strinjaš, naj te takoj zapeljejo v bolnico na operacijo.˝

Ivan je nenadoma vstal, nato pa krčevito padel na kolena in dejal:˝ Ne morem tega, hočem, da se on vrne. Vse to ni res, to se ne dogaja˝ začne hlipati. Stopim do njega in ga objamem. Zašepetam mu:˝ Sprejmi, Ivan. To je največje darilo, ki ga lahko dobiš. Ponuja se ti nova možnost in midva hočeva, da jo sprejmeš. Primož ti ponuja nov svet, svet, ki si ga nekoč poznal in svet, ki te še čaka.˝Primem ga za roko in mu jo položim na svoj trebuh:˝ Midva te potrebujeva, sprejmi to za svojega otroka, ki raste v meni.˝ Ivan me narahlo potisne stran, skoči v zrak in me začne spraševati:˝Kako je to mogoče? Zakaj mi nisi prej povedala? Jaz,…jaz… ne vem, če sem lahko oče, kako bom oče, ne morem biti, saj mu ne morem nič ponuditi…˝ Objamem ga in mu povem:˝ Vse mu lahko ponudiš, največ pa svoje ljubezni, odličen oče boš in Primož ti daje priložnost, da boš svojega otroka videl odraščati, ga učil igrati nogomet, kitaro,…ne zavrzi tega darila.˝

Nina pristopi k nama in reče:˝ Ivan, pojdi, naj Primoževe oči živijo novo življenje.˝ Ivan se obrne in pove:˝ Res je, novo priložnost imam in ne bom je zavrnil. Nikoli si nisem mislil, da me ljubezen čaka da drugi strani vasi in sedaj, ko jo imam, je ne bom izpustil. Hočem videti svojega otroka in tako bo Primož vedno ob meni.˝

Slišala sva korake po hodniku, bila sva že nestrpna. Vstopi zdravnik, naju pozdravi in vpraša Ivana, če je pripravljen, da sname obveze. Ivan se usede na postelji, poišče mojo roko in me močno stisne. Zdravnik čisto počasi sname obveze in reče:˝ Čisto počasi odprite oči, da se navadijo svetlobe. Od začetka boste videli meglo in sence, ampak se bodo oči kmalu navadile.˝Obrne se k meni, me poboža in poljubi. Oba padeva v jok, srečna kot še nikoli prej. Kmalu ima Ivan vid dober in čaka naju samo še nekaj dni, da se nama bo pridružil najin sinek.  Ko je poroda konec, naju je babica vprašala, če že imava ime za otroka. Spogledala sva se in Ivan je odgovoril:˝ Ja,  Primož Nino mu bo ime. Tako bosta Primož in Nina vedno živela z nami.

Čas je mineval in Primož je praznoval svoj prvi rojstni dan. Bili smo zbrani v družinskem krogu in tudi njegova botra Nina je bila ob njem. Svojega krščenca je imela neizmerno rada. Primož živi z nami in v naših srcih…za vedno…

GENTLE BREEZE