Viharna Jill

Max Daverton je z rokavico otresel led s svojih velikih vratarskih ščitnikov in si snel rokavici. Zatlačil si ju je pod pazduho in preprijel svojo palico, s prosto roko si je snel čelado z veliko in zastrašujočo zaščitno masko. Stresel je z glavo, a to ni pomagalo, da bi se njegovi malo daljši, črni lasje odlepili s prepotenega čela. Ni se več menil za neukročene, mokre kodre.

Njegov pogled se je ustavil na resnem obrazu lastnika kluba, Michaela Harrisona, ki je stal nedaleč stran od prehoda do garderob in ga opazoval. Max mu je nemo prikimal in on se mu je le bežno nasmehnil v odgovor, nato je odkorakal ven iz ledene dvorane. Max je zadrsal do zaščitne ograje in zarenčal nekaj kletvic novincu v ekipi, ki se je obiral pri vratcih. Z vso svojo višino stopetinsedemdesetih centimetrov je bil med nižjimi v ekipi, a s svojim slovesom in dobrimi osemdesetimi kilogrami, je brez težav in predvsem uspešno ustrahoval vsakega, ki mu je prekrižal pot.

Znal se je stepsti in rad se je tepel, kar so vedeli vsi. Poleg tega, je bil v zadnjih dveh sezonah proglašen za najboljšega vratarja lige. Za novo sezono se je odločil, da bo naslov ohranil. Končno mu je uspelo priti v slačilnico. Urno se je slekel iz svoje vratarske opreme in jo obesil na obešalnike, da se bo do naslednjega treninga posušila in prezračila. Pograbil je kopalno brisačo in svoje tekoče milo ter si privoščil dolgo, vroče prhanje. Oblekel je nove jeans hlače in si zapel elegantno, svetlo sivo srajco.

Čez je ogrnil barvno usklajen suknjič. September je bil lep in topel. Predno je izstopil iz dvorane, si je na nos poveznil sončna očala. Na svojem zapestju je preveril čas in se z urnimi koraki odpravil po parkirnem prostoru pred ledeno dvorano. Odklenil je svojega jeklenega konjička in s pogledom preletel štiri vrtnice na zadnjem sedežu. Z mrkim obrazom je sedel in počasi speljal. Po nekaj minutah vožnje, ob spremljavi izredno tihe glasbe z njegove priljubljene zgoščenke, je prispel. Parkiral je in se z dolgimi koraki odpravil v zgradbo. Povzpel se je v tretje nadstropje in za trenutek mu je korak zastal. Pozvonil je in hkrati odprl vrata. Čeprav je vsaj enkrat tedensko prihajal sem, je globoko vdahnil, da bi lažje sprejel spremembe. »Jaz sem!« se je oglasil z vrat in za hip zaprl oči, da umiri čustva. Dvignil je roko in se s prsti sprehodil po kristalih in paličicah, da je lovilec vetra ubrano zacingljal.

V nosu ga je prijetno zaščemel vonj po sivki. Svetle, pastelne barve so ga vabila, da stopi naprej. V prostoru je tiho igrala glasba skupine Imagine Dragons. Vse to je bilo novo in drugačno. Pred tremi leti bi ga v hodniku, namesto vaze z rožami, pozdravila motoristična oprema, dve čeladi in rokavice. Na obešalniku, ki je zdaj stal prazen, sta v nekem drugem času viseli črni jakni. Po temnem prostoru, kjer sta večni boj bili črna in bela barva, so doneli glasni in težki ritmi dobrega rocka pomešani s smehom in govorjenjem vse v prek. Vse to se je spremenilo, tudi Jill. Še posebno Jill.

»V kuhinji sem,« mu je odvrnila Jill.

Svoja sončna očala in ključe od avta je spotoma odložil na mizico v odprti in prostrani dnevni sobi ter odkorakal v kuhinjo. Nasmehnila se mu je in istočasno snela predpasnik s katerim si je zaščitila draga in elegantna oblačila. S pogledom jo je premeril od glave do pet in odobravajoče prikimal. Dolge svetle lase si je spletla v umetelno, a strogo kito. Bela bluza se je oprijela njenega bujnega oprsja. Očitno je bila krojena za njeno postavo. Ozko, svetlo modro krilo z visokim pasom ji je segalo do kolen. Obula je ujemajoče modre čevlje z visoko peto. Stopil je korak bližje in jo poljubil na lice. Njene oči so bile rahlo rdeče in čisto vodeno, svetlo modre barve. Verjetno je celo jutro prejokala. Nič ni rekel, ker ni imel kaj povedati.

Pomembno je bilo le to, da se mu je sedaj smehljala in mu vrnila poljub. Njena vitka, a ženstvena postava bi obnorela vsakega zdravega in normalnega moškega, a ne njega. Zanj je bila le dobra prijateljica. Rad jo je imel, a le kot sestro. Pred leti so mnogi namigovali, da se med njima nekaj plete. Jill ne bi bila Jill, če ne bi hotela priti zadevi do dna. Ob neki priložnosti ga je povlekla v svojo sobo in ga naravnost vprašala kaj čuti do nje.

Oba sta zatrjevala, da sta le prijatelja in da si delita le bratsko oziroma sestrsko ljubezen. Da bi svoje besede dokazala, sta se poljubila. A poljub je bil kratek in čisto napačen. Dokazala sta sebi, da sta res samo prijatelja. Za mnenja drugih se nista zmenila in sta nadaljevala prijateljstvo. Razumela sta se tudi brez besed. Zato je sedaj na njeno povabilo z roko sedel za lično pogrnjeno mizo. Povabila ga je na kosilo in užival bo v njeni kuhi. Nista se videla že nekaj dni in kar nekaj stvari je bilo potrebno povedati. Predvsem ji je moral podrobno opisati Playboyevo zabavo, katere se je udeležil s še nekaterimi svojimi ekipnimi tovariši in na kateri so poskrbeli za sočno obrekovanje. Čeprav Jill ni nikoli marala rumenega tiska, ji je sigurno prišlo na ušesa nekaj zanimivosti z zabave. Nikoli in nikomur ni ničesar razlagal, a njej je z veseljem razložil vse, tudi tisto kar ni vprašala. Isto je bilo z njo. Tako sta pač funkcionirala. Z eno izjemo. Že tri leta ni nihče od njiju omenjal hokeja in lokalne hokejske ekipe Tigrov, ene boljših ekip lige, za katero je Max branil že vso svojo kariero. Ob veselem pogovoru sta pojedla in skupaj pospravila z mize. Max je postavil še zadnji kos posode v pomivalni stroj in zaprl vrata. Pogledal je prijateljico in jo tiho vprašal: »Greva?«

»Samo suknjič vzamem,« je odvrnila in hitro smuknila v svojo spalnico. Max je pobral svoja očala in ključe z mize ter ji odprl vhodna vrata. Počakal je, da je zaklenila in ključe spravila v majhno ročno torbico. Brez besed sta se odpravila do njegovega avta. Spotoma sta si oba nadela sončna očala. Max je s pritiskom na gumb svojega ključa odklenil avto. Sedel je na voznikov sedež in počakal, da je sedla še Jill. Ni ji odprl vrat ali se šel kakšnih drugih kavalirskih fines. Predolgo in predobro jo je poznal, sedaj mu ni bilo do njenega zbadanja ali zavrnitve. Počasi je speljal, Jill pa je avtomatično stegnila roko in povečala glasnost njegovega radia, da so zvoki kitar napolnili prostor. Med vožnjo se nista pogovarjala, zavila sta se vsak v svoje misli. Parkiral je in izstopil, z zadnjega sedeža je pobral vrtnice. Počakala ga je pred avtomobilom. Podal ji je dve vrtnici in jo prijel za dlan. S počasnimi koraki sta se odpravila naprej. Ustavila se je in spustila njegovo dlan. Počepnila je poleg nagrobnega kamna in nanj položila vrtnico. S prsti je podrsala po vklesanih črkah imena Jack Thomas Harrison. »Vse najboljše, bratec,« je tiho šepnila. Zatrla je solze žalosti in ironije. Namesto, da bi danes praznovali njegov sedemindvajseti rojstni dan, je obeležila tretjo obletnico njegove smrti. Kislo se je nasmehnila ironiji svojega življenja. Čepela je ob grobu svojega brata dvojčka.

Vse v življenju sta počela drugače od večine. Tudi to, da se je ona rodila dvanajst minut pred njim in to pet minut pred polnočjo in sta tako v rojstnih listih imela drugačna datuma. To se ji je vedno zdelo zabavno in zanimivo, a sedaj to ni imelo več pomena. Ironija življenja je hotela, da je najboljši napadalec očetovega hokejskega kluba umrl nepričakovano in brez svoje krivice. Vsi so se bali, da si bo ali zlomil vrat na ledu ali pa podlegel divjanju z motorjem. Ne. Umrl je v prometni nesreči kot sovoznik. Še en udarec usode, da je tistega nesrečnega dne z avtom upravljal njen zaročenec, še en ljubljenec domačega hokejskega občinstva in izreden moški. Vedno odgovoren voznik, Jonatan Green, se ni mogel izogniti čelnemu trčenju s tovornjakom, ki so mu odpovedale zavore v najbolj nepreglednem ovinku. Še enkrat je pobožala črke bratovega imena in drugo vrtnico položila na sosednji nagrobni kamen, obeležje nad posmrtnimi ostanki ljubljenega moškega. Počasi je vstala in tiho počakala, da je tudi Max odložil svoji vrtnici. Stopil je k njej in skupaj sta zrla v temni plošči.

»Oče me je prosil, da se vrnem k Tigrom. Gospod Jankins bi se rad upokojil, potrebuje novega fizioterapevta,« je tiho rekla. Max ni nič rekel. Vedel je, da ji mora pustiti, da pove vse kar ji leži na duši. Po trenutku molka je nadaljevala: »Ugodila bom njegovi prošnji. Jutri začnem.«

»Boš zmogla?« je tiho vprašal. Že tri leta ni prestopila praga ledene dvorane, o hokeju ni govorila, moštva ni nikoli omenjala, čeprav je vedel, da občasno s kom od fantov spije kavo ali pijačo.

»Bom. To, da sem se po nesreči zaprla v svoj svet in preuredila stanovanje ter spremenila svoje življenje, ne pomeni, da sem pozabila Jacka ali Jonatana. Vse spremembe so bila samo poskus, da bi jaz živela nekakšno drugačno, novo življenje. Z njima je umrlo tudi moje staro življenje. Vsi načrti za prihodnost so se spremenili. Zato sem se spremenila tudi jaz. A nikdar in nikoli ne bom pozabila ali si želela kar koli spremeniti. Razen njune smrti,« se je kislo nasmehnila.

»Dobrodošla nazaj!« se je nasmehnil in jo objel preko rame. »Veliko si zamudila, imeli smo uspešne tri sezone. Pogrešali smo te,« je dodal.

»Nisem toliko zamudila, kot si misliš. Vse vaše tekme sem videla. Mogoče nisem prihajala v dvorano, a tudi televizija spremlja vaša dejanja. Le govorila nisem o tem,« se mu je nasmehnila nazaj in ga s komolcem nežno boksnila v trebuh. Objeta sta se odpravila proti avtu. Odložil jo je pred njenim stanovanjem in se odpeljal na popoldanski trening.

   »Kaj se pa tebi kar samo od sebe smeji?« je Maxa, po zaključenem treningu, radovedno vprašal Trevor Masterson, napadalec, ki ga je Jill z muko dobila pred tremi leti.

Max je s pogledom preletel svoje soigralce in se še vedno smehljal. Z roko si je šel skozi prepotene lase. »Jill se vrača v klub. Jankins se bo upokojil in od jutri bo ona skrbela za naše poškodbe.«

»Končno!« se je oglasil eden od obrambnih igralcev. Skoraj istočasno se je slišalo pritrdilno mrmranje še nekaterih igralcev.

»Ženska v moštvu prinaša nesrečo,« se je namrgodil Trevor.

»Jill ni navadna ženska! Jill nam prinaša srečo, je naš talisman!« se je oglasil še eden od igralcev in grdo pogledal Trevorja.

»Tudi prav! Svoje mnenje bom zadržal zase,« je z roko zamahnil Trevor in obžaloval vprašanje, ki je privedlo do njegove slabe volje. Tudi, če jo imajo ostali radi, ne bo spreminjal svojega mnenja, da je ženskam mesto v moških posteljah in ne na hokejski klopi.

»Ne tečnari, Trev. Ne poznaš je,« mu je zabrusil Max in se odpravil pod tuš.

Ne, Trevor je ni poznal. S Tigri je podpisal pogodbo pred tremi leti. A je sezono začel šele koncem septembra, tik po usodni nesreči, ki je Tigre stala dveh izvrstnih igralcev. Bo že preživel, do sedaj ni imel probleme s poškodbami in tudi v prihodnje jim ni nameraval podleči. Tigri so ga plačevali, da bi igral in ne, da bi se vmešaval v njihovo politiko vodenja moštva. Če hoče gospod Harrison žensko v ekipi naj jo ima. Še sam je pograbil svojo brisačo in milo in stopil pod tuš. Med tuširanjem se je skremžil, ko se je spomnil, da je Jill najverjetneje hčerka lastnika kluba. Pred podpisom pogodbe s Tigri je slišal, da ima lastnikova hči kar velik vpliv v klubu in vleče niti iz ozadja. Takrat mu to ni bilo pomembno. Dobro se je zmenil in pošteno unovčil svoj talent. Tudi sedaj mu ne bo pomembno. Tako se je odločil pri sebi. Zdaj se ne bo ubadal še s tem. Dovolj drugega dela je imel. Ko je prišel k Tigrom, si je najel stanovanje, saj ni mislil, da bo ostal tako dolgo. Zdaj je podpisal pogodbo še za dve leti in v resnici mu je bilo tukaj všeč. Prav tako se je zavedal, da se bliža osemindvajsetemu rojstnemu dnevu in bo kmalu že pravi veteran. Po zaključku prejšnje sezone si je kupil stanovanje. Prenova in oprema sta se zavlekla dlje kot je pričakoval. Šele pred dobrim tednom se je vselil in ni še uspel vse razpakirati. V soboto bo prva tekma nove sezone in hotel je vse urediti predno se začne norija. Poleg vsega si je zadal, da bo spoznal postavno svetlolasko iz parka. Ko je kupoval stanovanje, ga je bližina parka po katerem bo lahko tekel, prepričala, da si je izbral prav to lokacijo. Poleg vsega je v bližini stal nov, dobro opremljen fitnes studio. Od prvega dne je zjutraj pred treningom odtekel krog po parku. Ker je na tek hodil ob približno istem času je hitro opazil, da ima kar nekaj drugih tekačev isto navado.

V oči mu je padla postavna svetlolaska, ki pa ni imela tako zelo natančnega urnika. Včasih je tekla pred njim, včasih jo je videl, ko je sam že končal. Le enkrat sta se dejansko srečala in takrat ga je le vljudno pozdravila s kimanjem z glavo in prijaznim nasmehom, kot bi ga poznala. Potem se je prepustila glasbi iz svojih slušalk in se zavila v nedostopnost. Pri sebi jo je označil za vzvišeno trapo, a ga je kljub temu vse bolj in bolj vznemirjala. Nikoli ga nobena ženska ni zavrnila. Še več, ženske so vedno izkoristile vsako priložnost, da bi bile v njegovi družbi. To ni bilo samo povezano s tem kdo je. Ne, zavedal se je svojega izklesanega telesa in visoke, lepo oblikovane postave. Tudi njegove jantarno rjave oči na privlačnem obrazu in svetli kodrasti lasje so pripomogli, da so se ženske od nekdaj obračale za njim. Svetlolaska se je prevečkrat prikradla v njegove misli in hotel jo je spoznati in odkriti zakaj se ne zmeni zanj. Oblekel se je in pograbil svojo športno torbo ter odšel domov. Fantje v slačilnici so obnavljali zgodbe povezane z Jill, ki ga trenutno ni zanimala.

   Trevor je ravno zakorakal proti parku, ko je njegova svetlolaska zapuščala park. Na prehodu za pešce sta se srečala. Lenobno jo je opazoval in se samozavestno nasmihal. »Dobro jutro,« ji je voščil. Nasmehnila se mu je in odzdravila: »Dobro jutro, Masterson.« Ni se več menila zanj, zakorakala je naprej po pločniku na drugi strani ceste. Toliko je bil presenečen, da ga je pozdravila z imenom, da ni takoj odreagiral, kar se njemu po navadi ni dogajalo. Ko je prišel k sebi je bila že predaleč, da bi se spodobilo, da bi zavpil za njo in jo vprašal, če se poznata. Kaj hitro se je oštel, da najbrž ni prebivalca mesta, ki ga ne bi poznal. Spoznala ga je po njegovi javni podobi. Nič osebnega. Če bi jo že kdaj srečal bi si jo zagotovo zapomnil. Na robu parka je naredil nekaj vaj za raztezanje in izkoristil čas, da bi jo opazoval od daleč. Zanimalo ga je kam bo vstopila. Ni šla daleč. Zdaj je vedel kje stanuje. Zadovoljen, ker je zvedel vsaj nekaj o njej in tudi z dejstvom, da se je z okna njegovega stanovanja videlo na vhod v njeno stavbo, je začel teči. Svoj krog je pretekel hitreje kot po navadi. Doma se je stuširal, saj je bil čisto prepoten in se odpeljal na dopoldanski trening. V slačilnici je bilo čutiti vznemirjanje in pričakovanje. Trevor jih je le mrko preletel s pogledom in se urno spravil v svojo opremo ter odšel na led. Jankins je sedel na klopi in se nekaj pomenkoval s pomočnikom trenerja. Trener je slonel na zaščitni ograji in jih opazoval med ogrevanjem. Trevor je ravno pridrsal do ograje, ko je Jill z očetom za petami vstopila. Vsi so jo takoj opazili. Slišal je žvižge soigralcev in nepogrešljivo udarjanje s palicami ob led kot pozdrav in dobrodošlico. Sam je samo obstal in jo opazoval. Ni bil nespoštljiv, samo tako presenečen. Postavna svetlolaska iz parka se je nasmehnila njegovim soigralcem in jim z gesto, udarcem pesti ob srce, dala vedeti, da jo je njihovo dejanje ganilo. Nato je odkorakala do trenerja, ga objela in poljubila na lice. Isto je storila z pomočnikom trenerja in Jankinsom. Trevor je zatrl kletvico. Jill Harrison je vsekakor vedela kdo je on, ko ga je zjutraj pozdravila na prehodu za pešce. Z mesta kjer je stal, jo je lahko dobro videl. Skoraj bi zmajal z glavo v znak neodobravanja. Oblečena je bila v elegantne in najverjetneje zelo drage črne hlače, obute je imela zaprte čevlje z nekaj centimetrsko peto, zgoraj je imela bež pulover in brezrokavnik iz umetnega krzna v istem odtenku bež barve.

Lase si je spela v ohlapno figo in nekaj kodrov je poplesavalo okoli njenega obraza. Bila je ljubka in postavna, a bila je tudi lastnikova hči. Niti on si ni mogel privoščiti kakršnega koli zapletanja z njo. Bila je prepovedana in on si jo je iz trenutka v trenutek bolj želel in istočasno mu je šla na živce. Še nikoli ni čutil tako nasprotujočih si čustev. V njegovem telesu se je namesto krvi pretakala čista zmeda. Za trenutek je pomislil, da bi padel in obležal na ledu, čisto da vidi, kaj bo storila. Visoke pete in elegantna oblačila niso namenjena ledeni ploskvi. Kratka lekcijo o hokeju bi ji prav prišla. Kot bi s svojimi mislimi priklical nesrečo. Slišal je trušč in ravno pravi trenutek obrnil glavo, da je videl kako se je Jankins trudil odpreti vratca v zaščitni ograji, istočasno se je Jill pognala čez ograjo. Presenečeno jo zrl v njo. V tistih čevljih z visoko peto je doskočila na led in samozavestno, hitro in predvsem stabilno skoraj stekla po ledeni ploskvi proti hokejistu, ki je ležal na tleh. Ne meneč se za svoje hlače je pokleknila k njemu in mu že pretipala vrat, ko se ji je pridružil Jankins. Na tleh je nezavesten ležal eden od trojice mladincev, ki so jih povabili v ekipo na uvajanje. Tudi sam je oddrsal bližje, da poteši svojo radovednost. Vsi so stali tiho in opazovali prizor. Fant je počasi prišel k sebi. Jill ga ni premikala, dokler ga ni izprašala in dodatno pregledala.

Nato je počasi vstala in na noge pomagala tudi nesrečnemu fantu. »Bojim se, da je ključnica zlomljena. Najverjetneje imaš tudi lažji pretres možganov. Odpeljala te bom v bolnišnico na slikanje.« Nekdo je odprl vratca v bližnji ograji in Jill je pomagala fantu do slačilnice. Jankins jima je sledil. Trevor je bil ves zbegan. Vsekakor ni pričakoval nesreče in še manj njenega uspešnega posredovanja. Trener jih je nagnal nazaj trenirat in za trenutek je lahko izklopil Jill iz svojih misli. Po končanem treningu je Trevor ujel trenerjeve besede, da je klicala Jill in sporočila, da ima fant res zlomljeno ključnico in so ga zaradi pretresa možganov obdržali na opazovanju. Odhitel je domov, imel je še dve škatli za razpakirat in hotel je delo končati še danes.

   Trevor je zapeljal v ulico ravno pravi trenutek, da je opazil Jill, ko je izstopila iz svojega avta. Iz drugega avta je izstopil moški in ji pristopil. Tesno jo je objel in poljubil. Trevor je jezno zapihal, preveč žensk je poljubil, da ne bi spoznal posedovalnega poljuba. Nihče ga ne bi mogel prepričati, da je samo prijateljska gesta. V hipu je zasovražil temnolasca. Podžgan z jezo in čudnim občutkom za katerega je sumil, da je ljubosumje, je odšel domov. Ni si znal razložiti svojih občutkov. Še manj tega, zakaj se je tako počutil. Saj na Jill ni imel nobene pravice. Hudimana, še všeč mu ni bila. No vsekakor bolj poželjive ženske od nje še ni videl, a njena postava ni imela nič z njenim karakterjem in dejstvom kdo je. V navalu jeze, bolj jeze nase, se je lotil prve škatle. Še predno je resnično dojel kaj počne je že vse pospravil. Začudeno je obstal in opazoval prazni škatli. Vsaj nekaj, si je mislil, in jih zložil, da jih odnese v smeti, ko bo šel na popoldanski trening. Pripravil si je velik sendvič in se za hip usedel pred televizijski ekran. Do treninga se je že čisto pomiril in prepričal sebe, da si ne bo dovolil, da bi ga dolgonoga blondinka spravila iz tira. Pobral je svojo torbo in smeti ter odšel. Parkiral je poleg njenega avtomobila. Še sam ni vedel zakaj, ko pa je imel še nekaj prostih parkirnih prostorov bližje vhodu. S pogledom je preletel njen avto.

Ni ga mogel spregledati, vinsko rdeč Volvo, že tako ni videval veliko Volvov in take barve sigurno še ni opazil na tej znamki. Bleščeče umit in znotraj pospravljen, brez dodatne šare. Tudi sam je bil redoljuben, zato se je le kislo nasmehnil. Ni še našel pravega razloga, zakaj bi mu šla na živce. Torej ga je jezilo le to, kako je vplivala nanj. Jezilo ga je poželenje po njej in dejstvo, da je ne more imeti. Ni bila ženska s katero bi se zabaval eno ali dve noči, za kaj več pa on ni nikoli bil. Nobena ni še nikoli vzbudila zanimanja v njem, da bi si želel pravo zvezo. Ves namrščen je vstopil v dvorano. V slačilnico je prišel kot tajfun in svojo torbo zabrisal na klop. Moški so se samo spogledali. Nihče pri zdravi pameti si ni želel izkusiti Trevorjevih pesti na sebi. In od drugega največjega pretepača, po Maxu, niso mogli pričakovati kaj drugega, če bi ga vprašali, kaj ga je razkurilo.

»Težave, Trev?« je lenobno vprašal Max.

»Nič takega kar bi tebe zanimalo!« je zasikal Trevor in se začel slačiti.

»Potem pa nehaj pihati, strašiš mlade dame,« se je zarežal Max in z glavo pokazal na novince na drugi strani.

Trevor se je samo nasmehnil in malo bolj mirno nadaljeval s preoblačenjem. Ko je stopil na led, je njegova jeza izginila. Posvetil se je hokeju. S kotičkom očesa je enkrat preletel dvorano in se prepričal, da izvor njegove jeze ni v bližini. Tudi Jankinsa ni bilo nikjer. Ob koncu treninga je zadrsal proti vratcem in se napotil v slačilnico, ko jo je zagledal. Stala je nedaleč od prehoda in se smejala skupaj s trenerjem. Jankins se je nekaj korakov stran pomenkoval s pomočnikom. Max je stopal pred njim.

»Levi kot puščaš nezavarovan,« je Jill mirno povedala Maxu in se mu nasmehnila.

»Zato, ker vem, da v tej ekipi ni igralca, ki bi ciljal tja. Malo vaje bi mi prav prišlo,« ji je prhnil odgovor.

»Bom videla kaj se da storiti glede tega,« mu je zamišljeno odvrnila.

»Le daj!« se je nasmehnil Max in odkorakal naprej.

Trevor je opazil njen odsotni pogled. Gledala je vanj, a vedel je, da ga ne vidi. Njene misli so nekam odtavale. Žalost se je odražala na njenem obrazu. Nato je pomežiknila in se vrnila v stvarnost. Če je ne bi tako natančno opazoval tega ne bi opazil. Poleg vsega se je vse odvilo v stotinkah sekunde. Zavedala se je, da strmi v Trevorja, le zmedeno se mu je nasmehnila in se obrnila k trenerju, ki jo je resno opazoval.

»Dovoliš ženski, da ti pridiga o tvojem branjenju?« je Maxa nejeverno vprašal Trevor, ko sta vstopila v slačilnico.

»Ne. Ženskam to ne dovolim. Tudi večini moških to ni dovoljeno. Ta privilegij ima le Jill,« mu je z muzajočim nasmehom odvrnil Max.

Jim in Vladimir sta se le spogledala. »Hej, Max. Ti imaš tisti posnetek dobrodelne tekme izpred treh let. Kaj, ko bi si naročili pico in si pogledali nekaj delčkov? Me živo zanima, kaj si bo Trevor mislil o Thunderju. Kar nekaj lepih akcij je bilo,« je pričakujoče predlagal Jim.

»Seveda. Gremo k meni, v hladilniku je dovolj piva,« se je zasmejal Max in pogledal Trevorja. Ta je s kimanjem pritrdil, da se strinja. Dokončal je pospravljanje stanovanja in moški večer mu bo odvrnil misli od postavne Jill.

Čez čas, ko je večina že bila vsaj delno oblečena je vstopila v slačilnico. Trevor jo je radovedno opazoval. Ni se zmenila za napol gola moška telesa.

»V soboto je prva tekma. Kot sem izvedela, še niste oddali seznama želja za vstopnice. Po tekmi bomo naredili še manjšo zabavo v klubskih prostorih in nazdravili Jankinsu. Upokojil se je in tekmo bo spremljal iz lože. Pričakujem, da se boste vsi udeležili zabave, s svojimi gosti seveda,« je rekla resno in si pripravila blok in svinčnik. Obrnila se je k prvemu na levi in ga resno pogledala.

»Dve, loža in štiri za fante na tribuni,« je mimogrede odvrnil Fin.

Vestno je zapisala in pogledala naslednjega.

»Za prvo tekmo bi imel štiri, za naslednje pa dve. Loža seveda,« je urno povedal Jim.

»Tri, tribuna,« je pristavil Vladimir.

»Tri na tribuni in dve v loži,« se je zahihital Jake.

Fantje so naštevali svoje želje, Jill je vestno ob vsakem imenu naredila zaznamek. Ko je prišla do Trevorja, sta se nekaj sekund samo gledala, nato je on odkimal. Starši so bili daleč stran, sestra z družino prav tako, svojim osvojitvam iz kratkih avantur pa nikoli ni priskrbel karte za tekmo.

»Štiri na tribuni za družino in dve v loži, za mojo in Trevovo zajčico s sobotne zabave,« se je zasmejal Max in pomežiknil Trevorju.

»Kdo ti je rekel, da si želim videti sobotno zajčico?« je nejeverno vprašal Trevor.

»Po tekmi se vedno prileže dodatno sproščanje. Prav postavni sta in vem, da si naju še želita videti. Saj nisem rekel, da si jo vzameš za punco, tega tudi ne pričakuje. A obljubil sem jima vstopnici,« mu je smeje odvrnil Max.

»Potem pa lahko Jill posede svojega fanta k njima, da jima ne bo dolgčas,« je zarenčal Trevor in jo izzivalno pogledal.

»Fanta imaš?« je radovedno vzkliknil Jim.

»Ja, nekoga imam. Dvomim, da je kdo od vas že slišal zanj. Glasbenik je, igra violino in poučuje na glasbeni akademiji. Toda, Tim ne mara hokeja. Še po televiziji ga ne more gledati, le zakaj bi ga obremenjevala in vabila nekam kjer se ne bo počutil dobro. Poleg tega vem, da bi zavrnil povabilo,« je skomignila z rameni.

»Seveda bi zavrnil,« je zasikal Max.

»Zakaj ga ne maraš?« je jezno vprašala Jill.

»Ni stvar v tem, da ga ne bi maral. Jaz v tej zgodbi nisem pomemben. Ti spiš z njim, ne jaz,« je namrščeno odvrnil Max.

»To je res. A ni mi jasno, zakaj ga ne maraš!?« se je Jill razburila. Grdo je gledala Maxa in se postavila v napol borbeni položaj. Stala je samo nekaj korakov stran od Maxa in mu zrla v oči. Bila sta približno iste višine, a zdelo se je, da je tokrat ona višja. To je vedno počela, ko se je obetalo pošteno razpravljanje.

»Pa ga ti maraš?« ji je vrnil z vprašanjem.

»Seveda ga imam rada. Zakaj bi bila z nekom, ki mi nič ne pomeni,« je že skoraj povzdignila glas.

»Pa ga ljubiš?« je še naprej drezal Max.

»Kaj to tebe briga?« mu je zabrusila skozi stisnjene zobe.

»Briga me! Moja prijateljica si. Rad te imam. Poznam te. Tim ni moški zate in z njim si iz čisto napačnih vzrokov!« ji je zasikal nazaj. Ne en ne drug se nista menila za občinstvo, ki je radovedno opazovalo besedni dvoboj.

»Zakaj naj Tim ne bi bila zame?« je vprašala s tihim in ledenim glasom.

»V ničemer ni podoben Jonatanu! Niti ene skupne točke nimata!« ji je odvrnil z vpitjem.

»Po tebi, bi morala najti moškega, v katerem bi videla Jonatana?« je nejeverno vprašala in istočasno zmajevala z glavo, saj res ni razumela Maxove logike.

»Ne! Mogoče sem se narobe izrazil. Nisi razumela, kaj sem hotel povedati. Ti in Jonatan sta bila idealen par, ker sta se v vsem ujemala, imela sta ista stališča, razumevanje in zanimanja. Tim je vse kar ti nisi. Ljudje se z leti res spremenimo, a nikoli se nihče ni spremenil sto odstotno. Lahko se poskušaš spremeniti, a iz svoje kože ne moreš. Ne moreš ubežati temu kar si! S Timom sta skupaj že dobre tri mesece. V vajini zvezi si se ti prilagodila. Zatrla si svoja zanimanja, da bi ugodila njemu. Kaj misliš, koliko časa se boš lahko še pretvarjala? Samo vprašanje časa je, kdaj se boš začela počutiti ujeto. Ti si divja zver in Tim te je zaprl v majhno kletko. Ob prvi priložnosti si boš zaželela svobode. V resnici te Tim iskreno ljubi, a ni sposoben prilagoditi se tvojim potrebam. Ni stvar v tem, da ne bi hotel. Ne zna se! Vidva sta dva popolnoma različna sveta!« je besno iznesel Max in ji stopil nekaj korakov bližje, da sta si zrla iz oči v oči. Nemo ga je opazovala. »Se boš poročila z njim? Mu boš rodila otroke? Se boš odrekla vsem svojim prijateljem?« je mirneje nadaljeval, ker je še vedno molčala. »Seveda ne. Instinkt za preživetje ti tega ne dovoli. Prav dobro se zavedaš, da si se prostovoljno zaprla v kletko. Ključ od kletke je pri tebi, samo uporabiti ga moraš!« ji je dejal tiho in jo žalostno pogledal. Nato se je obrnil in se začel oblačiti. Jill je samo pomežiknila in zatrla potrebo po joku. Max je imel prav. Saj ji ni povedal nič novega, to vse je že sama spoznala pred časom.

Že, ko je privolila v zvezo s Timom je vedela, da on ni moški za njo. Vseeno je poskusila. Všeč ji je bil in res ga je imela rada, a ni ga ljubila. Pogledala je po občinstvu, ki je še vedno strmelo v njo: »Ima še kdo od vas kaj za povedat?« Moški so v zadregi odkimavali in se urno lotili oblačenja in pospravljanja opreme. »Tudi prav. Moje življenje je moj problem! Vidimo se jutri,« je mirno povedala in ponosno odkorakala iz slačilnice. Ko so se vrata za njo zaprla je Max besno brcnil svojo brisačo, ki je ležala na tleh poleg njegove torbe, da je odletela v nasprotni kot slačilnice. »Nisem je hotel prizadeti, a nekdo ji je moral povedati resnico še predno udari z glavo v zid,« je zasikal in se sesedel na klop. Vedel je, da je ravnal prav, ko ji je povedal resnico. Iz njenega odziva je vedel, da je to vse že sama vedela, predvsem pa, da mu ni zamerila. Jezen je bil le na dejstvo, da sta si vse to povedala v pričo celega moštva. Toda to je bila Jill. Vedno je bika zgrabila za roge. Nikoli se ni ozirala na čas, prostor ali občinstvo. Ljubila je resnico. Sprejela je vse povedano in vedno povedala kaj si misli.

»Prav si storil. To je bilo za njeno dobro. Nehaj se obremenjevati,« je rekel Jim in mu vrgel brisačo k nogam. »Daj, obleci se že. Če si pozabil, namenjeni smo k tebi na pivo,« je še dodal in se posvetil pospravljanja svoje torbe.

»Seveda. To bo še zabaven večer,« se je zasmejal Max in pomenljivo pogledal Jima in Vladimirja. Predolgo so se poznali, da ne bi prijatelja spoznala sporočilo, ki je velo iz Maxovega pogleda. Trevor je začel pogovor o njenem fantu in poskrbel, da sta vpila drug na drugega. Zdaj bo plačal. Ne bodo mu izdali Thunderjeve identitete. Če v Thunderju ne bo spoznal Jill, za kar je malo verjetno da bo, saj je kamera nikoli ni prav podrobno posnela v obraz, mu kar nekaj časa ne bodo izdali resnice. Večer bo verjetno zares zabaven. Še bolj zabavno pa bo, ko bo Trev odkril resnico. Ni vedel kaj imata z Jill, a vsekakor je Trevorja na nek način obsedla. Toliko ga je poznal in resnici bo prišel do dna. Vsekakor je njegova prva misel šla temu, da je Trevu Jill všeč bolj, kot si želi priznati. In roko na srce, z Jill bi bila odličen par. Trev ni Jonatan v nobenem pogledu, a kar precej sta si podobna. Ja, Trev bi bil idealen moški za Jill.

   Moški so glasno prihrumeli v Maxovo stanovanje. Med odhodom iz dvorane so naročili pizzo. Vladimir se je domače sprehodil do Maxovega hladilnika in vzel po pivo za vsakega. Max se je posvetil svojim cdjem in poiskal tistega, ki so si ga hoteli ogledati. Ravno, ko ga je vstavil v player je dostavljavec pripeljal naročeno hrano. Prevrtel je uvodni govor in predstavitev ekip. Posnetek je nastavil na prvo minuto tekme in se z daljinskim upravljavcem udobno namestil v svoj priljubljeni fotelj. Ugriznil je v svoj kos pizze in še s polnimi usti začel govoriti: »Posnetek je izpred treh let. Koncem avgusta smo priredili humanitarno tekmo med bivšimi Tigri in ostalimi gosti ter ekipo Tigrov. Denar smo zbirali za onkološki oddelek mestne bolnišnice. Bili smo nad vse uspešni in zbrali veliko denarja, kaj s prodajo vstopnic, kaj z dobrovoljnimi prispevki. Veliko gledalcev je prišlo, tudi lokalna televizija je prenašala tekmo.«

»Pošteno smo zgubili s šest proti sedem. Od tega smo prejeli štiri gole od Thunderja, v statistiki pa ima tudi tri podaje. Thunder je bela sedmica,« se je zasmejal Jim in pomignil Maxu naj prižge posnetek.

Med samim posnetkom tekme so glasno komentirali in se izmenično ali smejali ali zmajevali z glavami. Čeprav so vsi razen Treva bili tam in so si tudi posnetek že nekajkrat ogledali so še vedno obnemeli ob določenih akcijah.

»Thunder je pravi mojster. Kako to, da še nikoli nisem slišal zanj?« je vprašal Trevor.

»Ja, pravi mojster je. Takega napadalca še nisem videl. A žal, hokej igra le ljubiteljsko. Nikoli ni igral v nobenem klubu ali ligi,« je stvarno odvrnil Jim.

»Kdo sploh je? Mislim, to je neki mladi poba. Škoda, da ni profesionalec,« je presenečeno odvrnil Trevor.

»Ja, škoda. Tak napadalec bi nam zelo koristil. Drugače pa ni tako mlad. Leto dni je mlajši od tebe,« je mirno iznesel Max.

»Kdo pa je? Je domačin?« se ni pustil kar tako odpraviti Trevor.

»Domačin,« se je nasmehnil Vladimir in naredil še požirek iz svoje steklenice.

»In niste ga uspeli prepričati, da bi zaigral za Tigre?« je bil Trevor radoveden.

»Ne. Ni nam uspelo. Lahko pa ti poskusiš. Kaj več bi ti znala Jill povedati. Ona je zelo blizu Thunderju,« je Max skomignil z rameni.

»Če vam ni uspelo, le zakaj bi meni?« je bil Trevor presenečen.

»No, ti si Trevor Masterson. Med napadalci si že legenda. Jill se je morala dobro potruditi, da te je dobila. Kar na njo se obrni. Ona skrbi za pogodbe z igralci in nam vedno priskrbi koga si resnično želimo. Le pri Thunderju se ni hotela pogajati,« se je nasmehnil Jim.

»Zakaj se ni hotela pogajati za takega napadalca?« se je Trevor zravnal na kavču in začudeno preletel obraze prijateljev.

»Ima svoje razloge. Ti je ne poznaš tako dolgo in dobro kot mi, zato ti lahko uspe,« ga je poskušal spodbuditi Max.

Trevor ni nič odgovoril. Še sam je naredi požirek piva in se obrnil k Maxu: »Mi boš posodil cd? Kar nekaj akcij je, ki jih je vredno ponovno videti.«

»Ne. Tega posnetka ne posojam. Ti ga bom pa jutri ali pojutrišnjem presnel. Dobiš,« mu je resno odvrnil Max.

»Ko boš imel čas, pa lahko pogledaš tudi zaključne govore in izjave sodelujočih. Thunderjeve besede so bile zanimive in ganljive,« se je zakrohotal Vladimir.

Trevor je samo pokimal, ostali pa so se muzajoče nasmihali. Vedeli so, da je po zaključnem govoru Jonatan Green prosil za mikrofon. Pridrsal je pred Jill in pokleknil ter jo zaprosil za roko. Na svojstven način je Jill vprašala publiko v dvorani kaj si oni mislijo, naj ji svetujejo ali naj sprejme in se poroči z Jonatanom. Dvorana je glasno vzklikala in jo spodbujala naj sprejme. Skomignila je z rameni in pogledala Jonatana: »Ker so vsi prepričani, da se moram poročiti s teboj, mi ne preostane drugega kot, da rečem da.« Jonatan je po lesku njenih oči in presrečnem nasmehu vedel, da ga resnično in iz srca sprejema in ljubi. Cel večer je bil namenjen šovu in tako je tudi ona nastopila. V kolikor se Trevor postopi in si ogleda posnetek do konca, bo tudi sam prišel do tega kdo je Thunder. A Max bo s posnetkom zavlačeval in pustil Trevorja v neznanju. Mogoče jim pa uspe in ga prepričajo, da povpraša Jill o napadalcu, ki ga je hvalil in koval med zvezde cel večer. Ta pogovor morajo slišati. Max je komaj zadrževal smeh, ko si je predstavljal Jillin nejeverni obraz, da jo to sprašuje in nato njen ledeni pogled namenjen njim ter vsekakor butast izraz na Trevorjevem obrazu ne glede na to ali mu pove resnico ali ga pusti v neznanju.

   Trevor je zjutraj vstal in se po svoji navadi prepustil jutranji rutini. Oblekel se je za tek po parku in pogledal na uro. Bil je točen. Pomislil je, da bi pogledal skozi okno in počakal, da vidi Jill odhajati v park. Tako bi se ji lahko pridružil pri jutranjem teku. Že je naredil korak proti oknu, ko se je premislil. Ne. On je bil moški s svojo rutino. On vedno hodi na tek ob isti uri. Ona je tista, ki nima nobenega urnika in reda. Če bo hotela biti v njegovi bližini, se bo morala ona prilagoditi njemu. Kislo se je nasmehnil, saj ni našel razloga, zakaj bi si ona želela njegove bližine. Torej bo tekel sam. Odpravil se je proti parku. Ni še prišel do prehoda čez cesto, ko ga je dohitela. Voščila mu je dobro jutro in ujela korak z njim. Vljudno ji je odzdravil in skril svoje presenečenje. Prečkala sta cesto in se brez dogovora ustavila na travniku ter začela vaje za raztezanje.

»Če te ne moti družba, bi lahko tekla skupaj,« je tiho pristavila.

»Ne. Ne moti me. Lahko skupaj tečeva, bo vsaj bolj spodbudno, saj se mi zdi, da imaš rada hiter tempo,« je lenobno odvrnil.

»Tempo prilagodim razpoloženju in glasbi,« se je nasmehnila in pokazala na svoje slušalke.

»Imaš kaj zanimivega?« je namignil proti njenim slušalkam.

»Različno. Danes so Aerosmithi na vrsti,« je skomignila z rameni.

»Aerosmith so mi všeč,« se je nasmehnil in skril svoje mešane občutke. Iz trenutka v trenutek mu je postajala bolj všeč. Bolj jo je spoznaval, manj ga je jezila. Ni se spogledovala z njim in spraševal se je zakaj se je potrudila in ga dohitela. V resnici je bila dokaj zadržana, a ves čas prijazna in prijateljsko nastrojena.

»Občutek imam, da si premalo ogreješ ramena. Te kaj bolijo po treningu?« je navrgla mimogrede.

»Nič me ne boli,« se je zlagal. Aha, dobil jo je. Vseeno je nanj gledala s strokovnega stališča in mu bo poskušala soliti pamet. Ne bo ji dovolil, da si ga izbere za tarčo in ga potem ves čas nadleguje z nasveti. Pa kaj, če po treningu čuti rahlo bolečino v desni rami. Saj je napadalec in ogromno strelja na gol. Od ponavljajočih gibov mora čutiti napetost v rami. Nikoli ni streljala na gol in ne more vedeti tega. Ni imel časa in ne volje, da bi jo poučeval o nekaterih osnovnih stvareh.

Samo rahlo je pokimala in ga s pogledom povabila, da začneta teči. Tudi on ji je odgovoril s kimanjem in po stezi sta se podala sprva v lahkem tempu, ki sta ga kaj kmalu povečala. Ni več govorila. Trevor jo je presenečeno in skrivoma opazoval. Pričakoval je še ploho besed o možnosti, da ga rama vseeno začne boleti in kopico nasvetov kaj naj naredi za preventivo. Toda zdelo se mu je, da je odmislila njegovo bližino.

»Redno tečeš? Kaj pa po zimi? Tečeš ali greš raje v fitnes studio?« je skušal začeti pogovor, s katerim bi jo še malo bolje spoznal.

»Letos sem kar redna pri teku. Drugače pa kakor kdaj. Tečem, ker hočem ohraniti kondicijo v neki meji normale in ker se med tekom lahko izklopim in vsakdanjega življenja. V fitnes centru imam svojo aerobno skupino. Med delavniki imam vsak dan eno uro aerobike za tiste, ki pridejo. Včasih, če sem pri volji uporabim tudi kakšno napravo,« mu je razložila.

»Torej si zelo aktivna in v studiu imaš zveze,« se je zasmejal.

»Ja. Močne zveze,« se je zasmejala nazaj, »lastnica sem.«

»JJ studio,« se je zakrohotal, »le kako nisem takoj pomislil?«

»Z bratom sva ga skupaj kupila. Prenovila sva prostore, saj je prej bila notri samo navadna telovadnica za boks. Studio je svoja vrata odprl dober teden pred bratovo nesrečo. Od takrat ga vodim sama. Nikoli si ga nisem želela prodati. Studio je bil Jackova ideja in sprva se mi je to zdela neumna ideja, a med opremljanjem sem ga nekako vzljubila,« se je bolj kislo nasmehnila in žalostno povedala ter se zazrla naprej.

»Pozdravljena, Jill! Danes si si pa omislila družbo. In to kakšno družbo!« se je veselo nasmihala rdečelaska, ki jima je pritekla nasproti. Z očmi je požirala Trevorja in ni skrivala svojega zanimanja zanj.

»Včasih se tudi meni prileže družba,« se ji je pomenljivo nasmehnila Jill in ji pomežiknila.

Rdečelaska je nadaljevala svoj tek naprej in se pri tem nekajkrat ozrla za Jill in Trevorjem. Jill je krotila smeh in je šele čez čas poškilila k Trevorju.

»Zakaj se mi zdi, da je bilo povedano veliko več od očitnega?« se je Trevor naredil nevednega in radovednega.

»Zato ker je bilo,« se je zdaj zasmejala Jill.

»Mislim, da si zaslužim, da mi poveš kaj več!« se je zdaj prelevil v razdraženega in rahlo jeznega moškega.

»Dolga zgodba. V resnici ni nič povezano s teboj osebno. Samo z dejstvom, da tečem skupaj z moškim. Nikoli nisem tekla z nikomer. Ne z Jackom in ne z Jonatanom. Tim mislim, da sploh ne zna teči. Seveda je tukaj še eno dejstvo, ki je povezano s tem, da si presneto postaven moški. A pustiva to. Rdečelaska je Kimberly, moja soseda. Samska in pohotna. Če te zanima, te bom spoznala z njo,« se je zabavala Jill.

»Tebi se zdim presneto postaven moški in istočasno mi hočeš urediti zmenek s svojo pohotno sosedo! Ne razumem!?« je Trevor nejeverno zmajal z glavo.

»Nisem slepa! Marsikatero neumnost sem naredila v življenju in marsikatero še bom, a tudi jaz imam svoje standarde. Lahkoživci me ne zanimajo. Glede na tvoj sloves in glede na Kimberlyn stil življenja, bi si za noč ali dve ustrezala. Zato sem pomislila, da te takoj spoznam z njo in vama prihranim čas in sebi živce,« se je še naprej zabavala.

»Trenutno me tvoja soseda ne zanima,« je skomignil z rameni. Ne, trenutno ga je zanimala dolgonoga, svetlolasa fizioterapevtka, ki ga je črtala s seznama možnih fantov. O ne, ne bo se ga tako zlahka rešila. Pripravil jo bo do tega, da si ga bo želela, tako kot si on želi njo.

Seveda je hotel povedati nekaj sebi v bran glede tega, da ga je imenovala lahkoživec, a se je pravi čas ustavil. Ni imel argumentov, ki bi ovrgli njeno opazko, samo še bolj bi se zabavala na njegov račun. Seveda je opazila, ko je odprl usta in jih spet takoj zaprl. Ni bila neumna in je točno vedela, kaj je hotel povedati. On se je zaradi tega mrščil ona pa krohotala. Nato se je zresnila. Tek sta nadaljevala v tišini. Ko sta pretekla krog, sta se ustavila in si še malo raztegnila mišice. Jill se mu je zahvalila za družbo. Spet je bila vsa vljudna in zadržana. Skupaj sta se odpravila proti domu.

»Če me ne boš spoznavala s svojimi znankami, sosedami in ostalimi, bom vesel, če bova tudi jutri tekla skupaj,« se je lenobno nasmehnil in jo opazoval.

»Ne bom te spoznavala z nobeno, za katero me sam ne boš prosil, da te spoznam z njo. V kolikor mi uspe in te ujamem zjutraj, bom rade volje tekla s teboj,« se mu je prijazno smehljala.

»Sem opazil, da nimaš pravega urnika,« se je zahihital.

»V resnici sem zelo natančna oseba. Za pomembne stvari imam urnik in se držim dogovorjene ure. Sovražim zamujanja. Zato pa po drugi strani, večino stvari delam po občutku in mi urnik ni pomemben. Tek je eden od teh stvari,« je skomignila z rameni. Nasmehnila se mu je: »Se vidiva v dvorani.« Ni počakala njegovega odgovora. Zavila je proti svojemu stanovanju. Trevor ji je kimaje pritrdil, da se vidita v dvorani in nadaljeval proti svojemu domu.

   Tigri so ravno končali s treningom in stopali proti slačilnici, ko je pristopil gospod Harrison in ogovoril svojo hčer.

»Pitterson je še brez pogodbe. Dober obrambni igralec bi nam zelo koristil. Jefferson je njegov agent. Lahko bi ga poskusila dobiti za nas,« je iznesel svoje pričakovanje, da bo Jill spet prevzela svojo nekdanjo nalogo.

Hokejisti so se ustavili, saj jih je vse zanimal pogovor. Max je stopil korak naprej in Trevor je ostal ujet med ostalimi. Tudi Hulk je stopil korak naprej in pričakujoče gledal v Jill.

»Preveč zahtevaš od mene. Iz vaje sem, umaknila sem se iz tega. Se opravičujem,« je žalostno zmajala z glavo.

»Oh, daj dekle!« je zasikal Hulk in jo razočarano pogledal.

»Če bi ti hitreje drsal, bi bila naša obramba nepremagljiva,« mu je vrnila z jeznim pogledom.

»Naj te spomnim, da si mi pred tremi leti ravno ti organizirala poslovilno zabavo. Žal se je usoda poigrala in sem privolil in prišel nazaj. Že takrat je bil čas, da se upokojim, ti pa hočeš, da bom vsak dan mlajši. To ne gre. Tigri potrebujejo novega branilca!« se je razjezil Hulk.

»Potem pa ga pripeljite!« je zabrusila. »Tigri potrebujejo še marsikaj!« je tiho zasikala in jih premerila.

»Kot na primer kaj?« jo je izzival Max.

»Hitrejšo igro, večina vas drsa kot senilne upokojenke. Trener Robertson se je čisto pomehkužil in vas sploh ne priganja. Po vsaki potezi imate nekaj sekund predaha, vzamete si čas predno sploh oddrsate naprej,« je jasno in glasno povedala in pri zadnji opazki pogledala Vladimirja. »Napadalci streljajo, kot bi na golu stale njihove mame,« je nadaljevala in pogled premaknila na Trevorja, ki je samo jezno dvignil obrv. Podžgal je njeno jezo, zato je nadaljevala: »Nič me ne glej tako, streljaš iz rame. Tak udarec nima toliko moči in hitrosti, kot bi lahko imel, če bi streljal s celim telesom.« Stresla je z glavo in za hip zamižala. »Moje mnenje ni pomembno. Jaz sem tukaj fizioterapevt. Hokej je vaše področje,« je tiho pristavila in odkorakala iz dvorane.

Nemo so gledali za njo. Trevor je imel kup kletvic na vrhu jezika, a se je zadržal. Če so drugi poklepano gledali za njo, kdo je on, da v pričo lastnika kluba govori čez njo. Zdaj je vsaj našel razlog zakaj je ne mara. Presneta ženska, ki misli, da vse ve. No, nekaj malega je očitno vedela, saj je zadela bistvo njihovih napak. Vsekakor ji zameri način s katerim je to iznesla. Brez besed so se končno napotili v slačilnico. Nihče ni nič govoril. Ozračje je bilo morasto in napeto. Trevor je sam pri sebi zmajeval z glavo in se čudil, da lahko en ženski izpad prinese tako spremembo. Stuširal se je, oblekel in odšel domov. Med vožnjo si je ponavljal njene besede. Eno je imela prav, res je streljal samo iz rame. Pred leti je poskušal streljati s celim telesom, a je na koncu obupal. Ni znal in nikogar ni bilo, ki bi mu pokazal kako se to dela. Pri sebi se je odločil, da je to stvar naravnega talenta. Nato se je spomnil posnetka in dejstva, da ga je Thunder navdušil predvsem s hitro igro in streljanjem s celim telesom.

Če ne bi bilo njegovega ponosa, bi prosil Maxa, da mu pomaga stopiti v kontakt s Thunderjem. Eden boljših napadalcev lige ni mogel prositi amaterja za nasvet. Spet je pomisli na Jill in ji v glavi prebral vse kletvice, ki jih je poznal. Njenega avta ni bilo pred njeno stanovanjsko hišo. Nekajkrat je pogledal skozi okno in vsakič oprezal za njo. Ni vedel zakaj. V enem trenutku si je želel oditi k njej in ji povedati, da se ne more tako pogovarjati z očetovimi hokejisti in v drugem je hotel od nje nasvet, kako bi odpravili pomanjkljivosti na katere je opozorila. Očitno je vedela nekaj o hokeju. To ga je zelo begalo.

Od mešanih občutkov in nasprotujočih misli bi se mu skoraj zmešalo. Na koncu se je odločil, da je vse skupaj neumno in je njo označil za predrzno, razvajeno in malo trčeno žensko. Upal je, da se je dovolj pomiril in nekaj minut prej odšel na popoldanski trening. Spet je parkiral poleg njenega avtomobila. Opazil je, da je Max zapeljal na parkirišče tik za njim. Iz neznanega razloga se je obiral, da sta z Maxom skupaj zakorakala v dvorano. Pozdravila sta se samo s kimanjem z glavo. Max je nekaj globoko v sebi premleval, čeprav se z njegovega obraza ni moglo razbrati kaj si misli ali kakšne volje je. Pomisli je, da bi ga malo razdražil. Dober pretep bi obema koristil, a se je spomnil na sobotno tekmo in se raje zadržal. Če bi se stepla, bi oba imela poškodovana obraza in bi bila ranljiva za nasprotnikove pretepače. Prav tako si ni želel Jill v bližini, še najmanj da bi mu čistila obraz ali polagala obkladke nanj. Če ga bo ta volja držala še v soboto, si bo na tekmi dal duška. Publika je ljubila pretepe. Zatopljen v svoje misli je prvi vstopil v slačilnico in zagledal Jill poleg odprte omarice.

»Hej! Pokaži nekaj spoštovanja! Najprej popljuvaš mojo igro zdaj pa mi stikaš po omarici!« je jezno zabrisal torbo na klop in se razkoračil sredi slačilnice, roki je postavil ob bok in jo grdo gledal.

»Nisem popljuvala tvoje igre, samo povedala sem dejstva. In ne stikam po tvoji omarici. To je moja omarica! Ta preljubi svet se ne vrti samo okoli tebe in še posebno ne zaradi tebe!« mu je vrnila z jeznim, a tihim glasom. Zakorakala je proti izhodu. Ni se potrudila, da bi zaprla omarico. Hotela je ven in stran od obeh, Trevorja in Maxa.

Trevor je s pogledom preletel omarice in opazil svojo zmoto. Res ni stikala po njegovi omarici. Njegova omarica je bila naslednja z desne. Toda, ko je vstopil je resnično bil prepričan, da stika po njegovi omarici. Hotel se ji je opravičiti, a ga je Max prehitel.

»Ta svet se prav tako ne vrti samo zaradi tebe!« je rekel hladno in se razkoračil pred vrati ter ji preprečil, da bi odšla.

»Vem, da se ne! Zdaj pa me spusti ven,« je rekla že na videz pomirjeno. A Maxa ni preslepila.

»Potem pa se tako tudi obnašaj,« ji je mirno odvrnil in prekrižal roki čez prsi. Niti pod slučajno ji ne bo dovolil oditi.

»Obnašala se bom tako kot bo meni prav,« se mu je hladno nasmehnila.

»Seveda, le daj. Pri tem pa ni pomembno koliko ljudi boš prizadela,« ji je vrnil lenobno.

»Nisem jaz kriva, če niste sposobni prenesti dobronamerne kritike,« je nadaljevala.

»Nisem mislil na tvojo kritiko, ki si jo tako vljudno iznesla,« je sarkastično odvrnil. »Ti hodiš po srcih ljudi, ki te imajo zares radi. Se zavedaš kaj delaš svojim staršem? Pred tremi leti so izgubili oba otroka. Eden je mrtev in drugi preveč samoljuben in razvajen!« je ledeno zabrusil in jo izzivalno pogledal. Tako kot je pričakoval, v hipu je njena desnica poletela in se mu zabila v brado. Trdno je stal in ga udarec ni premaknil, čeprav mu je glava omahnila v stran. Iz kotička ust se mu je pocedila kapljica krvi.

Le zaničljivo se je nasmehnil: »Razvajena egoistka! Samo na sebe misliš. Poteptala si očetovo ljubezen do hokeja, ki sta si jo nekoč delila. Izdala si samo sebe. Strahopetka!« Namerno je izbiral besede, ki jo bodo prizadele. Če se sedaj ne postavi na svoje noge in resnično zaživi svoje življenje, ga nikoli ne bo. Čeprav je delovala, da je prebolela brata in zaročenca, je vedel, da ju ni in da v resnici ne zna živeti naprej. Pričakoval je še en udarec. Enega ji je dovolil, a dvakrat ga ne bo udarila. Dvignil je roko in prestregel njeno desnico. Čeprav jo je zelo dobro poznal, je čisto pozabil na njeno levico, vse dokler mu glavo ni obrnilo v drugo stran. Glasno se je zakrohotal in si z dlanjo obrisal krvavi kotiček ustnic. »Udarit pa še vedno znaš. Priznam, da sem pozabil na tvojo levico.«

»Oprosti,« je tiho rekla.

»Hej, če se mi boš opravičevala za tole, te bom premlati!« je Max zarenčal proti njej.

»O, ne. Za tole ti se nikdar ne bom opravičila. Kar se je zgodilo tukaj se je zgodilo tukaj. Bot sva si,« se je spet razkurila.

»Ja, za tole sva si bot. Zakaj pa se potem opravičuješ?« se je še sam začel spet grdo držati.

»Ker sem vas pustila na cedilu, ker se nisem menila za potrebe kluba. Mislim, da se morava z očetom pošteno pogovoriti,« je skrušeno priznala.

»Dobi nam Pittersona pa ti oprostimo,« se ji je nasmehnil Max in se rahlo odmaknil od vrat.

»Pitterson je že naš,« se je iskreno in veselo nasmehnila. »Resno. Pred pol ure sem dobila podpisano pogodbo. Jefferson mi je poslal skeniran izvod po mailu.« Skomignila je z rameni in se napotila iz slačilnice. Na vratih se je obrnila. »Te še zanima vadba obrambe levega kota?«

»Seveda!« so se mu zasvetile oči. »Pred jutranjim treningom? Ob 8?«

»Ob 8!« je potrdila in odkorakala po hodniku.

Max se je zadovoljno smehljal. Zastrmel se je v Trevorja, ki je stal sred slačilnice in ga nejeverno opazoval. »Ne razumem, kaj je bilo vse tole?« je tiho vprašal.

»Veš, Trev, pravi zdrahar si. Zaslužiš si, da ti razbijem vse zobe, a nekako, vsakič, ko kaj zakuhaš izpade dobro,« se je zakrohotal Max in pogledal Vladimirja in Jima, ki sta ravno vstopila.

»Kaj se je pa tebi zgodilo?« ga je radovedno vprašal Jim.

»Jill! Jill se mi je zgodila. Namerno sem jo izzval in pustil, da me enkrat mahne, potem pa sem pozabil na njeno levico,« se je smejal Max.

»In kaj naj bi bilo tukaj smešno?« je začudeno vprašal Vladimir.

»Jill je brskala po svoji omarici in Trev je misli, da brska po njegovi ter jo napadel. Nato smo si vsi zmetali v obraz nekaj dejstev. Rezultat je pa ta, da imam zjutraj zmenek s Thunderjem, na ledu. Trev ne bi bilo slabo, da tudi ti prideš, mogoče se kaj naučiš od nje,« se je še naprej režal Max in iz Jilline omarice vzel dres in ga obrnil proti Trevu, da je ta lahko videl ime na hrbtu. Nato je z vrat snel sliko in jo dal Trevu v roke. Ta je le nejeverno strmel v Jillin nasmejani obraz, medtem, ko se je zmagoslavno veselila zadetka. Zdaj je razumel. Ni se mogel jeziti na soigralce. Res je slabo sprejel žensko v klubu. Dali so mu lekcijo. Ker jo je videl igrati je razumel ime na dresu in dejstvo, da je po vsakem njenem zadetku na posnetku lahko slišal pesem AcDc Thunderstruck. Nasmehnil se je pri sebi in pomislil, da bi ji brez slabe vesti lahko nadeli tudi ime tornado.

»Za piko na i pa vama povem, da je Jill uspela dobiti Pittersona,« se je še naprej smejal Max. Vladimir mu je vrgel brisačo, ki jo je zmočil, da si jo položi na razklano ustnico in zadovoljno prikimaval: »Jill se je zbudila iz zimskega sna. Končno!«

   Tigri so se ogrevali. Trener Robertson je slonel na zaščitni ograji in opazoval ogrevanje. Jill mu je pristopila in se še sama naslonila na ograjo.

»Rada bi se opravičila. Obžalujem, ker sem jim vsa opažanja vrgla v obraz pred teboj. Saj veš, da te spoštujem in imam o tvojem delu dobro mnenje?« je rekla poklepano.

Robertson jo je ohlapno objel preko rame in se ji zazrl v oči. »Kar je bilo je bilo. Povedala si kar si čutila, da moraš povedati. Upam, da bomo vsi, vključno s teboj, iz tega potegnili samo najboljše. V resnici sem vesel, da si povedala vse kar si povedala. Škoda je, da si vse povedala na svojstven način, iz efekta jeze. Še vedno si vročekrvna in jeznorita, a vesel sem, da si tu.« Ni ji zameril besed. Preveč jo je imel rad, da bi kuhal zamero do nje. Vzljubil jo je, ko je bila še majhna deklica in on novinec v ekipi Tigrov. Odraščala je ob njem. Ravno on ji je prvi dovolil udariti pak z njegovo palico, ki je takrat bila večja od nje. Le kako bi ji zameril?

»Jutri ob osmih sva z Maxom zmenjena tukaj na ledu,« je šepnila in ga proseče pogledala. »Boš prišel?«

»Bal sem se že, da me ne boš vprašala,« se ji je nasmehnil.

»Že tri leta nisem obula drsalk,« se je nasmehnila, a v kotičkih oči so se ji zableščale zadržane solze. Hotela je nadaljevati in povedati, da ne ve, kako se bo odrezala in ne to kaj bo čutila, ko bo na sebi imela opremo. Ni vedela, kako bo, ponovno stati na ledu. Bo vesela? Bo zadovoljna in srečna? Jo bodo preplavili spomini na ljubljena moška in jo spravila na kolena in v jok? Ali sploh lahko živi naprej? Nešteto vprašanj, a niti enega odgovora. Ni imela glasu in ne poguma, da bi jih ubesedila. Robertson jo je razumel. Močneje jo je stisnil k sebi in jo očetovsko poljubil v sence. »Zmogla boš. Močna ženska si.« Nato jo je izpustil in grdo pogledal svoje varovance, ki so se bolj brigali za dogajanje ob ograji kot za ogrevanje.

   Po treningu je Jim vztrajal, da gre Jill z njimi k njemu na pijačo. Sinoči so izpraznili Maxov hladilnik, danes bodo njegovega. Jill se je sprva upirala, a ji Max ni pustil ugovarjati. Na koncu je popustila. Dovolila je celo, da so jo prepričali, da svoj avto pusti pred dvorano. Do Jima se je odpeljala z Maxom in domov jo bo odpeljal Trevor. Le redko je pila alkohol in sploh ni vedela, zakaj se je pustila prepričati. Le v eno ni dvomila. Vsilil ji bodo vsaj eno pivo v upanju, da jim pove s čim je tako hitro prepričala Pittersona v podpis pogodbe. V vsakem primeru bi jim na koncu priznala vse. Poznala je njihovo vztrajnost. Niso še dobro sedli, ko je Vladimir načel temo ˝Pitterson˝. Nekaj časa se je izmikala odgovoru, saj ni hotela pokvariti njihove zabave.

»Daj Jill, prav dobro veš, da smo radovedni. Vsi boljši klubi se že dva meseca borijo za Pittersona in ti to opraviš z enim telefonskim klicem,« je na videz razkurjeno iznesel Vladimir.

»Pogovorila sem se z Jeffersonom. On je pregovoril Pittersona,« je le skomignila z rameni in naredila požirek iz svoje steklenice s črnim pivom.

»In s čim si pridobila Jeffersona?« je zanimalo Jima.

»Z izsiljevanjem,« se je nasmehnila Jill.

»Izsiljevala si ga?« se je v pogovor prvič vmešal Trevor.

»Seveda ga je,« se je zakrohotal Max.

»S čim?« se je zabaval Vladimir in sedel bližje k Jill, da mu ne bi ušla niti ena njena beseda.

Jill je globoko zajela sapo in s pogledom premerila četverico. »Poklicala sem Jeffersona in mu ponovila velikodušno ponudbo Tigrov. Navrgla sem, da ima naš pravnik rezervirano letalsko vozovnico za let ob štirih in da ne bom dovolila, da bi hodil zastonj. Zato sem zahtevala, da mi sporoči odločitev do pol treh. Pri tem sem mu še omenila, da so v soboto že prve tekme nove sezone in kako ni pametno, da igralec še nima kluba. Taka neodločnost kaže, da je igralec ali vase zagledan zvezdnik ali pa ima kakšne druge probleme. Poleg sem dodala, da v kolikor misli, da Tigri niso prava ekipa za Pittersona, bom mogoče kje omenila, kako mi je prišlo na ušesa, da ima Pitterson probleme s poškodbo ali mogoče kakšno zavistnostjo in da sem vesela, da so Tigri pravočasno zvedeli resnico in odstopili iz lova za njim.

Petnajst minut po mojem klicu, je Jeffersona poklical Parker. Parker mi dolguje več kot eno uslugo in Sunsi so ena redkih ekip, ki ne potrebuje Pittersona. Parker mu je omenil, da me je klical, saj je slišal, da sem se vrnila v hokejski cirkus. Pri tem mu je omenil, da sicer nisem nič konkretnega povedala, a da me pozna in je iz mojih dvoumnih odgovorov zaključil, da nekaj vem o Pittersonu, zaradi česar ga Tigri nočemo. Potem mu je iznesel svojo sramotno nizko ponudbo in zagotovilo, da bodo oni krili vse morebitne stroške takšnega ali drugačnega zdravljenja ter zagotovljeno diskretnost. Čez petnajst minut me je klical Jefferson, da je Pitterson naš.«

»Prebrisano, tvegano in uspešno,« se je zahihital Jim.

»Nakladaš,« se je nejeverno smehljal Trevor.

»Trev, čas je, da jo začneš spoznavati. Predvidljivo, nepredvidljiva je!« se je zarežal Max.

»Trev si je zaželel Thunderja v ekipi,« se je zasmejal Vladimir in pomežiknil Trevu.

»Mislim, da ste me dobro potegnili. To vam oprostim, a nikakor vam ne oprostim, da ste me pregovarjali, da jo skušam prepričati, da pripelje Thunderja v ekipo,« je zasikal Trevor.

»Mar jih do sedaj še nisi spoznal?« se mu je sočutno nasmehnila Jill.

»Sem, a to ne pomeni, da jim bom oprostil,« ji je hladno odvrnil Trevor.

»Jezo raje obdrži do sobotne tekme in jo sprosti na Lionsih,« se mu je zarežal Jim. Trevor je samo kislo prikimal. Še dobro uro so sedeli in se zabavali.

»Dovoliš, da jaz peljem?« je vprašala Jill, ko sta s Trevorjem stopala do njegovega avtomobila.

»Seveda,« je rekel nejevoljno in ji predal ključ svojega avtomobila. Ona je spila samo eno pivo in njega so fantje prepričali, da je spil štiri. Ko je hotel zavrniti drugo pivo, mu je Max rekel, da lahko Jill pelje in mu skoraj vsilil steklenico. Kasneje ni več pomišljal o tem kdo bo vozil in koliko piv bo popil. Jim in Vladimir sta stanovala v isti zgradbi in Max le eno naprej. Njim je bilo vseeno, koliko bodo spili. Počutil se je rahlo neumno. Njegova zamera do Jill je nekako spet izpuhtela in sedaj se je začel zavedati postavne ženske poleg sebe. V tem večernem druženju ga je čisto prevzela. Kot, da ne bi bil že od prej prevzet, se je moral opomniti. Spoznal je, da je zelo prijetna sogovornica. Zanimiva in razgledana ženska, ki se zanima za vse za kar se zanima tudi sam. Precej nenavadno za pripadnico nežnejšega spola. Motilo ga je dejstvo, da na njo ni mogel gledati kot na prijateljico, tako kot so na njo gledali njegovi soigralci. Preveč je bila postavna, da bi mu to uspelo. Tudi njen nalezljivi smeh in prisrčen lesk v njenih očeh, ki je žarel vsakič, ko jo je kaj zabavalo, mu nista olajšala moških muk, ki so se pojavile, če jo je pogledal ali le pomislil na njo. Tiho je sedel na sovoznikov sedež in jo opazoval izpod priprtih trepalnic. Najprej si je prilagodila sedež in preverila ogledala. Že je hotel zasikati, da bo bolje, da on vozi, kot, da mu premakne vse v avtu. Toda, ker ogledal ni premikala, je ostal tiho. Počasi je speljala in zapeljala proti njunemu delu mesta.

»Jill?« je počasi začel Trevor in se zravnal v sedežu.

»Ja,« mu je čez čas odvrnila, ker ni nadaljeval.

»Prav imaš. Streljam iz rame. Občasno me res boli rama. Rad bi se naučil streljati s celim telesom. Mi boš pokazala? Na samem? Ne bi prenesel njihovega zbadanja,« je le izdavil, kar ga je mučilo. Cel večer je premleval kako bi jo vprašal. Odločil se je, da bo počakal, da ostaneta sama. Zato je sedaj moral izkoristiti priložnost.

»Se mi je zdelo, da moraš imeti bolečine. V resnici imaš zelo močan udarec, a je vseeno iz rame in verjamem, da si sposoben močnejšega. Pokazala ti bom, ni problema. Stvar je v tem, da se zasukaš že v bokih in gib bokov mora biti eno z gibom rame,« mu je prijazno odvrnila. Šlo ji je na smeh. Seveda se je spomnila vseh besed, ki so jih izgovorili prijatelji na Trevorjev račun. Toda, ni bila zlobna in ni ga želela izzivati. Ni vedela zakaj in še manj kaj, a nekaj je bilo na njem, kar jo je vleklo k njemu in zaradi česar ji je bil všeč. Parkirala je pred njegovo stavbo in ugasnila motor avtomobila. Ko je izstopil, je zaklenila in mu predala ključ.

»Doma imam palico in prostrano dnevno sobo. Greva gor, da ti pokažem gib. Jutri lahko vadiš z nama z Maxom. Dva strelca ga bosta pošteno zadihala,« se je zahihitala. V resnici ga ni mislila povabiti k sebi, a je povabilo kar izletelo iz njenih ust. Ja, trener Robertson jo je opozoril, da je precej vihrava in nikoli nič ne premisli temveč najprej stegne jezik in nato premisli.

Nekaj sekund jo je opazoval, nato se je nasmehnil: »Zakaj pa ne?«

   Radovedno se je razgledal po njenem stanovanju. Sledil ji je v kuhinjo. Iz hladilnika je vzela dve steklenici piva in mu podala eno. Vrnila sta se v dnevno sobo. Takoj je premaknila nizko mizico vstran in naredila prostor za demonstracijo udarca. Odšla je v nekoč Jackovo sobo in se vrnila s palico. Trevor jo je opazoval. Ljubeče je držala palico in v očeh so se ji zalesketale solze. Vedel je, da je v mislih odtavala daleč stran. Pomežiknila je, da se je zbrala in ga pogledala. Stopila je na mesto, kjer je prej stala mizica in z obema rokama prijela palico. Še enkrat mu je razložila kako se udarec izvede in mu ga tudi pokazala. Nato mu je predala palico. Poizkusil je, a mu gib ni čisto uspel. Poizkusil je ponovno in ker ni bila zadovoljna je stopila za njegov hrbet in ga prijela za boke. Le izkušnje in dobra obvladanost sta mu pomagala, da ni zadrhtel s celim telesom. Očitno se ona sploh ni zavedala, kaj je s svojim dotikom povzročila v njem. Tiho, skoraj na uho mu je še enkrat dala navodila in se z dlanmi sprehodila od njegovih bokov do njegove rame. Ni ga božala, samo z dlanmi je potegnila po mišicah, ki bi jih moral uskladiti v gibu. A njen dotik je bil zanj žgoč in vznemirljiv. Nato je stopila stran in ga opazovala. Del njega je vpil, da ne sme izvesti giba pravilno, saj si je želel, da bi se ga ponovno dotaknila. Drugi del je kričal, da mora izvesti gib pravilno, saj se ne bo mogel zadržati, če se ga ponovno dotakne. Vseeno se je zbral in ponovil tako, kot mu je naročila.

»Vidiš, to je nekako tako. Vaja dela mojstra, če se boš osredotočil kako izvesti gib in ga pridno vadil, bo postal del tebe in ga boš uporabljal podzavestno,« je plosknila z dlanmi in sedla na sedežno. Naredila je požirek piva in ga opazovala, ko je poskusil še enkrat in nato še enkrat. Zadovoljno ga je opazovala in se pri tem spraševala, le kaj ji je bilo, da se ga je dotaknila. Ta popolnoma nedolžen dotik, je v njej sprožil val ugodja in prebudil poželenje. Še dobro, da ni Trevor nič komentiral. Ne bi prenesla njegovega neodobravanja njenega dejanja. Rahlo jo je bilo sram in hvaležna mu je bila, da je ni spravil v še večje nelagodje. Ni bila slepa, da ne bi opazila, da se ji je Trevor od prvega dne, ko sta se poznala, večino časa mrščil. Ni je pretirano ljubil in tudi odobraval ni njene prisotnosti v ekipi. Ni mu zamerila. Saj je to kazalo na njegova prepričanja. Nista se poznala, zato ni stvari jemala osebno.

Trevor je še nekajkrat ponovil gib nato pa palico naslonil na steno. Njeno mizico je vrnil na mesto, kjer je prej stala in sedel na drug konec sedežne. Še sam je vzel svoje pivo in naredil nekaj požirkov. »Hvala. Tvoj dolžnik sem,« se ji je nasmehnil in hitro dodal, »upam, da mi boš prizanesla pri vračanju usluge. Spoznal sem, da si neusmiljena pogajalka.«

»Ni za kaj. Reciva, da bom s tem pomirila tvojo jezo na fante, ker so te zavajali glede Thunderja,« mu je vrnila nasmeh in stegnila svojo dlan proti njemu, da bi zapečatila dogovor.

»Prav. Naj jim bo,« se je zahihital in prijel njeno dlan. O, kakšna napaka. Poželenje po njej ga je streslo do konice nožnih prstov. Najbolj bo, da čim prej odide, predno naredi kakšno neumnost, ki bi jo kasneje obžaloval. Čeprav nikdar in nikoli ne bi obžaloval, če bi poljubil njene omamne ustnice. Iz zagate ga je rešilo zvonjenje njenega mobilnega telefona. S pogledom se mu je opravičila in poiskala telefon v žepu svoje jakne.

»Oče, verjetno ga zanima zakaj je moj avto pred dvorano,« je skomignila z rameni in mu med pogovorom z glavo prikimala, da je pravilno predvidevala. Hitro mu je razložila in se poslovila.

Počakal je, da je končala pogovor nato se je ponovno zahvalil in se napotil k vratom. Pospremila ga je. Na vratih se je obrnil in se ji zarežal: »Tek je jutri že ob pol sedmih. V dvorano se morava odpraviti najkasneje ob pol osmih. Ne bom te čakal!«

»Saj res, jutri moram s teboj do dvorane,« je zajavkala in se nato zasmejala, saj je prejle očetu razlagala zakaj je njen avto ostal pred dvorano, a ni ji prišlo na misel, da se bo zjutraj morala do dvorane peljati s Trevorjem. »Ne boš me čakal, točna bom,« se je malo zresnila.

»Ob pol sedmih!« je ponovil Trevor in se obrnil, da bi odšel. Skoraj bi se zaletel v Tima.

»Motim?« je zasikal Tim in jezno pogledal Jill.

»Nikakor,« se je hladno nasmehnil Trevor in s tem še malo podžgal Timovo ljubosumje. To spoznanje mu je dobro delo in začel se je zabavati.

»Dvomim, da se poznata. To je Trevor Masterson, eden od Tigrovih hokejistov, napadalec. To je Tim,« ju je predstavila Jill.

»Veseli me, da sva se spoznala. Škoda, da ne maraš hokeja. V soboto bo dober obračun. Se vidimo. Jill, ne pozabi, ob pol sedmih,« je z nasmeškom iznesel Trevor in odšel.

»Vstopi. Ne bova zdaj stala na hodniku,« je veselo rekla Jill in vstopila. Ni se zmenila za Timovo kislo držanje. »Lepo, da si se ustavil,« je veselo čebljala in se napotila v dnevno sobo. Vzela je svojo steklenico piva in naredila še zadnji požirek. Udobno je sedela na sedežni in opazovala Tima, ki je jezno stal v njeni veži.

»Kaj je bilo tole? Videl sem luč v  tvoji dnevni sobi in se ustavil. Nisem pričakoval, da boš imela moške obiske! In kako natančno si ga predstavila, kot da ne bi vedel kdo je Masterson! Jaz pa sem samo Tim?!« se je vzburjal.

Jill ga je začudeno pogledala. »Prijatelji me vedno lahko obiščejo! Ne maraš hokeja in nisem si mislila, da boš vedel kdo je Masterson. Zato sem ti razložila. Trevor ve kdo si ti, zato nisem imela potrebe kaj več povedati.«

»Ura je skoraj enajst! Moški za žensko nikoli ne morejo biti samo prijatelji! In zakaj si imela potrebo nekemu hokejistu razlagati o meni?« je zarenčal.

»Vsi Tigri so moji prijatelji in to nima nobene zveze z moško – ženskimi odnosi. V slačilnici sem pred vsemi povedala, da imam fanta in povedala nekaj osnovnih stvari o tebi. Kot sem rekla, so moji prijatelji in pred prijatelji nimam kaj skrivati,« je odvrnila resno. Timovo ljubosumno postavljanje ji je šlo na živce.

»Družiš se z napačnimi ljudmi. Ne odobravam razvpitih, nadutih in lahkoživih hokejistov, za katere misliš, da so tvoji prijatelji. Poiskati si boš morala drugačno družbo. Nočem te več videti, da se pogovarjaš s kom od njih. Nikoli ne bi smela ugoditi očetovi želji in se zaplesti v hokej. Tudi tvoj fitnes studio je sramotna napaka. Najbolje bo, da ga prodaš in to čim prej. Moj brat ti bo denar od prodaje vložil v sklade, da boš imela nekaj kapitala,« je ledeno iznesel Tim.

»In zakaj bi jaz naredila nekaj takega?« je nejeverno vprašala. Tim je ni dovolj poznal, da bi opazil, da jo je prignal na rob živcev.

»Moja mama je ugledna članica družbe, ne moreš je več spravljati v sramoto. Mažeš moj obraz. Jaz moram držati do svojega ugleda. Tako ne bo šlo več naprej,« ji je razložil, kot bi bila majhen otrok, ki ne ve kaj je dobro zanj.

»Je to nekakšna šala?« je še bolj nejeverno vprašala.

»Šala? Seveda, da ni šala! Kaj je s teboj? Dovolj si stara, da bi lahko že odrasla in začela zrelo premišljevati,« je zmajal z glavo in jo razočarano gledal.

»Že na začetku sem imela občutek, da se tole med nama ne bo izšlo. Škoda, da nisem sledila svojim občutkom. Sploh te ne poznam,« je šepnila, bolj zase kot njemu.

»Nisem te hotel takoj na začetku spreminjati, upal sem, da boš ob pravilnem vodstvu, sama videla svoje napake in se popravila. Zdaj si šla čez vse meje. Zato ti moram povedati, kaj pričakujem od tebe,« je rekel razdraženo. Pomislil je kako trmasta je.

»Kaj pričakuješ od mene? Ti hočeš, da postanem tvoja lutka! Misliš, da lahko upravljaš z mojim življenjem. Ti boš vlekel vrvice in jaz naj bi plesala tako, kot boš ti hotel,« je zasikala skozi zobe in se prisilila, da ni skočila in ga zabrisala ven.

»Jaz hočem, da odrasteš. Boš videla, da boš ob mojem vodstvu srečna,« se ji je poskusil nasmehniti, saj je upal, da se bo zdaj strinjala z njim in bosta opravila ta pogovor, nato pa se mu bo uklonila.

»Misliš, da bom srečna, če bom nekdo drug? Hočeš, da izdam samo sebe!« je rekla ledeno hladno in vstala.

»Pomagal ti bom,« se ji je nasmehnil. »Za začetek boš odpovedala sodelovanje s svojim očetom. Neumnih in lahkoživih hokejistov ne boš več niti pogledala. Jutri ti bom pomagal napisati oglas za prodajo fitnes studia, …« Ni dokončal stavka, ker ga je prijela za ovratnik suknjiča in ga močno stisnila. »Samo še eno žalitev pa ti bo žal dneva, ko si me spoznal. Nepreklicno je konec med nama. Nikdar več te nočem videti ali slišati. Zbogom!« mu je zabrusila skozi zobe in ga spustila ter nalahno odrinila.

»Kaj pa misliš, da mi boš naredila? Boš poklicala svoje hokejiste. Ti kar, vse vas bom tožil in mastno zaslužil,« se ji je živčno nasmehnil.

»Ne izzivaj! Nikogar ne bom klicala, da si maže roke z mojo svinjarijo. Sama sem čisto sposobna, da te premlatim in to tako, da ne bo vidnih poškodb in me ne moreš tožiti. Vprašaj očeta, velecenjenega zdravnika, potrdil ti bo. Zdaj pa reje pojdi, dokler sem še pri volji!« je zarenčala in mu odprla vrata.

Še nikoli je ni videl tako razjarjene. Raje je odšel. Nekaj ji je še govoril, a je zaloputnila vrata za njim in malo je manjkalo, da bi ga z vrati zadela. Zaklenila je in se napotila v hladilnik. Vzela je še eno pivo.

   Trevor je izstopil iz svoje stavbe in se pri sebi nasmehnil. Jill ga je že čakala na pločniku, čeprav je bila ura šele šest in petindvajset minut.

»Dobro jutro, si pa zgodnja,« se je zarežal. Prišel je bližje in jo pogledal: »Si slabo spala ali samo premalo?« ji je pomežiknil.

»Ne utrujaj!« je zarenčala vanj.

»Je kaj narobe?« se je zresnil Trevor.

»S Timom sva se grdo sprla,« je zasikala skozi zobe in se napotila po pločniku proti parku.

Trevor je ujel korak z njo. »Sem mogoče jaz kaj kriv? Naj ga pokličem in razložim?«

»Ne. Max je imel prav, Tim sploh ni bil moški zame. Ker je videl tebe, je začel pridigati in zganjati ljubosumje, ki se je prelevilo v njegove zahteve po moji popolni predanosti njemu, on bi mi čisto preuredil življenje, prijatelje, službo in še marsikaj drugega. Malo je manjkalo, da ga nisem pretepla. Bolj slabo sem spala, ker se nisem mogla sprijazniti z dejstvom, da sem nekoga tako slabo ocenila. Saj sem vedela, da iz te zveze ne bo nič resnega, a vseeno, da sem se tako motila o njem, to ne morem sprejeti. Cepec mi je pokvaril večer,« mu je razložila in se začela ogrevati.

»Lahko bi me poklicala. Jaz bi ga pretepel zate,« se ji je nasmehnil in v njegovem pogledu je videla, da je ne draži temveč skuša potolažiti.

»Bom vedela za drugič. Vse bodoče fante bom opozorila, da me varuješ,« se je še sama nasmehnila. »Samo, vsaj telefonsko mi moraš dati pred tem,« ga je resno pogledala in v oči se ji je pritihotapila navihanost.

»Takoj, ko končava s tekom, bova uredila še to malenkost,« ji je še sam na videz resno pritrdil in se pri tem rahlo muzal. Zaradi njene slabe volje ni hotel kazati svojega navdušenja, da se je rešila neumnega glasbenika. Ni si znal razložiti, zakaj ga je to tako veselilo. A moral si je priznati, da je bil navdušen nad dejstvom, da je spet samska. Saj ne, da bi si on zares želel ali bi bil sposoben kakšnega normalnega razmerja. Toliko je imel spoštovanja do Tigrov, njenega očeta in nje, da je vedel, da si ne more z njo privoščiti kratke avanture. Toda, če je on ne more imeti za eno noč, naj je nihče drug nima. Tekla sta molče, zatopljena vsak v svoje misli.

   Trevor je že stal pri svojem avtu, ko je izstopila iz stavbe in se napotila proti njemu. Opazoval jo je, po obrazu se mu je razlezel lenobni nasmešek. Med hojo ji je moral pozvoniti telefon. Videl je njeno nejevoljo, ko je strmela v ekran svojega mobilnika. Nato se je oglasila. Prišla je dovolj blizu, da je slišal njene besede: »Če me samo še enkrat pokličeš, te bom prijavila zaradi nadlegovanja. Nimava si več kaj povedati!« Prekinila je povezavo in telefon spravila v žep jakne. Pogledala je v Trevorja. V hipu je svoj jezni pogleda zamenjala s prijaznim nasmeškom.

»Naj se jaz ali kdo od fantov pogovori z njim?« je vprašal Trevor.

»Ne, hvala. Svoje bitke sem sposobna izboriti tudi sama. Tim je zame navaden amater in nima nobenih možnosti. Nič ne skrbi,« mu je odvrnila in svojo športno torbo odložila na zadnji sedež poleg Trevorjeve.

»Povej mi svojo telefonsko številko, da te pokličem,« ji je pomahal s svojim telefonom in se ji nagajivo nasmehnil. Ni pozabil njunega pogovora pred tekom. Vsekakor si je želel njeno številko.

Vrnila mu je nasmeh in pri tem zmajevala z glavo, vseeno mu je povedala svojo številko in iz žepa vzela mobilnik. Ko je pozvonil, je Trevor prekinil zvezo in sedel v avto. Tudi Jill je sedla, se privezala in se šele potem posvetila telefonu in si shranila številko. Med kratko potjo do dvorane, sta premlevala kako bi najbolje zaposlila Maxa. Jill se je veselo smejala. Odmislila je Tima in se posvetila trenutku. Opazila je, da se v Trevorjevi družbi z lahkoto sprosti in preda trenutnemu navdihu. Tudi njegovi mrki pogledi so začeli počasi puhteti. Vse več se ji je smehljal.

»Sem mislil, da si se ustrašila in te ne bo!« se je zasmejal Max, ko je Jill s Trevorjem za petami vstopila v slačilnico.

»Tebe se pa res ne bojim. Vidim, da si živčen, saj si prišel celo uro prezgodaj,« se mu je Jill zasmejala nazaj. Torbo je vrgla na klop poleg Maxa, slekla je jakno ter jo obesila in se odpravila do svoje omarice. Vzela je svojo opremo in se vrnila do klopi. Vse skupaj je spustila na klop in sedla. Z nog si je zbrcala športne copate. Nato je odprla svojo torbo in ven vzela pajkice in majico. Odpela si je jeans hlače in jih slekla. Trevor je šele zdaj dojel, da jo prvič vidi v preprostih in bolj športnih oblačilih. Prav tako ga je presenetilo, da se je začela slačiti pred njima z Maxom. »Se boš kar tukaj preoblekla?« je bleknil prvo stvar, ko ga je vprašujoče pogledala, saj je strmel v njo.

»Če te moti se obrni stran,« mu je bevsknila nazaj in si navlekla pajkice, nato je slekla še pulover in se brez, da bi se menila za moška lotila oblačenja.

Trevor se je lotil svoje opreme, pri tem je s pogledom ošvrknil Maxa, ki je bil že skoraj oblečen v vso svojo golmansko opravo. Max ju je le premeril s pogledom in vprašujoče pogledal Trevorja. Ta je samo nejevoljno skomignil z rameni.

»Jill, nekam utrujeno deluješ,« je vseeno izustil Max in se zazrl v prijateljico. Sprva res ni opazil njenih podočnjakov.

»Nisem se naspala,« je mimogrede odvrnila Jill in se trudila namestiti ščitnike.

»Sinoči se je oglasil Tim. Sprla sta se. Dala ga je na čevelj in malo je manjkalo, da bi ga premikastila,« je tiho razložil Trevor.

»Si bil poleg?« je zdaj zanimalo Maxa.

»Ko je prispel, sem. Potem sem šel in nato sta se sprla. Med tekom mi je grobo povedala,« je nadaljeval Trevor.

»Lahko bi me poklicala. Ni ti bilo treba biti sami v tem,« jo je okaral Max.

»Vem. A kot sem povedala že Trevorju, svoje bitke lahko bijem sama. Ko bom potrebovala pomoč bom prosila. Zdaj pa pozabi na Tima,« mu je mirno odvrnila in ga resno pogledala. Nato se je zahihitala: »V bodoče, bo vsak potencialni moški v mojem življenju moral najprej priti mimo vaju s Trevorjem.«

Max je samo dvignil eno obrv in pogledal Trevorja.

»Ne vem kdaj se je to zgodilo, a očitno, sem postal njen prijatelj in zaščitnik. Predlagal sem ji, da prebutam Tima za njo in si zapečatil usodo,« je vdan v usodo dahnil Trevor. V resnici se zaradi tega ni počutil slabo. Ne, všeč mu je bilo, da ga je spustila blizu. Še vedno ni odobraval, da je v ekipi ženska, a sam proti vsem ni mogel. Zato se jim je pridružil. Jill vsekakor ni navadna ženska. In zdaj se je veselil, da jo bo videl v akciji na ledu.

»V bodoče bo res bolje, da najprej midva oceniva tvoje potencialne moške. Očitno se ti je presoja hudo poslabšala,« se ji je nasmehnil Max.

»Še veš ne, kako se mi je poslabšala,« je zamrmrala sebi v brado in se spet lotila svoje opreme. S Timom je res brcnila v temo. Izredno slabo si je izbrala prvega moškega, ki ga je po Jonatanu spustila v svoje življenje. Kdo ve, kdaj si bo spet drznila zaupati moškemu. A zdaj se ni hotela pogovarjati o tem.

Niso se še do konca oblekli, ko so že začeli prihajati drugi. Vsi so se začeli urno oblačiti. Jill je le nejeverno pogledala Jima.

»Ne bosta se samo vidva zabavala. Saj bomo samo gledali. Imate dobre pol ure, potem pa pridemo še mi in računam, da boš trenirala z nami,« se ji je nasmehnil Jim.

»Seveda,« je dahnila Jill in se napotila na led. Max je odšel pred njo in Trevor ji je spet sledil. Oče se ji je samo nasmehnil in trener ji je ponudil dvignjeno dlan v pozdrav. Udarila je v njegovo dlan in stopila na led. Nekaj trenutkov je samo stala in nato počasi zadrsala. Naredila je nekaj krogov za kratko ogrevanje. Trener ji je vrgel pak na led in zapodila se je za ploščkom. Podala je Trevorju, ki je drsal nedaleč stran. In ta ji je vrnil s podajo. Streljala je na Maxova vrata, ki je strel z lahkoto obranil. S Trevorjem sta še malo drsala in si podajala plošček ter izmenično streljala na gol. Max je bil v polni pripravljenosti in jima ni dovolil zadetka. Že iz principa se je potrudil, da bi jima vse obranil. Preostali Tigri so se naslanjali na zaščitno ograjo in opazovali.

»Stotaka na dva od dvanajstih v prvem poskusu,« je dahnil Hulk.

»Samo enega bo dala,« se je zahihital Vladimir.

»Kako malo zaupanja imata. V prostih strelih je fantastična. Res, da že dolgo ni streljala, a vseeno mislim, da bo zabila Maxu tri gole od dvanajstih poskusov, v prvem nizu streljanja,« se je smejal Jim.

»Stotaka na pet,« se je stavam pridružil še trener Robertson.

»To pa je zaupanje! Še v najboljših dneh ni vedno uspela dati pet golov. Štiri, to je njeno povprečje,« se je zabaval Kolovsky.

»Hej, a to padajo stave?« se je zasmejala Jill, ko je pridrsala mimo. »Koliko je najvišja številka?« jo je še zanimalo.

»O ne, dekle. Ne boš prirejala izida. Ti streljaj po svojih najboljših močeh. Stave prepusti nam,« ji je odvrnil Robertson in stopil na led. Nosil je dvanajst ploščkov, ki jih bo razporedil v polkrog za prosta streljanja.

»Prav. Samo mislim, da imam pravico na dva poskusna strela, čisto za občutek,« je izzivalno pripomnila Jill.

Samo pokimali so ji. Počakala je, da je trener nastavil ploščke in se odmaknil. Tudi Trevor je oddrsal do svojih soigralcev in se naslonil na ograjo. Vprašujoče je pogledal Jima in ta mu je samo s prsti pokazal, da je pet najvišja številka stave. Samo prikimal je in se radovedno ozrl za Jill. Dvakrat je ustrelila s sredine. Max ji je obranil strela in ploščka je vrnila na svoje mesto. Zadrsala je do prvega ploščka, ki je bil najbližje ograji, kjer so sloneli Tigri in jo radovedno opazovali. Pogledala je trenerja in ko ji je ta prikimal je začela. Prva dva ji je Max obranil, nato je dva poslala v levi kot in mu dokazala, da ga res pušča nezavarovanega. Naslednjega ji je obranil in nato ga je spet premagala. Na koncu je pogledala trenerja.

»Šest od dvanajstih,« je rekel veselo in ji odobravajoče kimal.

Razleglo se je ploskanje.

»Kdo je zmagal pri stavah?« jo je zanimalo.

»Nihče. Trener je bil najbližje,« je poklapano priznal Jim. »Nočeš vedeti kako smo stavili. Verjemi mi!« je še dodal, ko se je glasno zasmejala. Vedel je, da bo hotela vedeti kako so stavili. Te sramote ji ne smejo priznati. Zmlela bi jih v prah zaradi tega.

»Max ji je popuščal,« je nekdo tiho pripomnil.

»Kaj sem? Kdo si drzni misliti, da sem ji popuščal? Nikoli ji nisem in nikoli ji ne bom!« je robantil Max in že zadrsal proti soigralcem.

»Vemo, da ji nisi popuščal!« ga je skušal pomiriti Jim.

»Max, pusti jih. Sami so pokazali totalno nezaupanje vame, a o tem bomo kasneje,« ga je poskusila odvrniti Jill. »Da vidimo kako se bo v prostih strelih odrezal Trevor,« je predlagala in zložila ploščke. Trevor jo je premeril s pogledom in samo pomežiknila mu je. Zdaj se je ona naslanjala na ograjo in opazovala. »Ni slabo. Res, da si uspel Maxa premagati le trikrat, a so bili skoraj vsi streli izvedeni s celim telesom,« mu je zadovoljno prikimala. »Mislim, da je čas, da se Max pošteno prepoti. Greva skupaj vsak z enega konca,« mu je še zaklicala čez ramo in začela pobirati ploščke ter jih postavljati v polkrog pred Maxov gol. Trevor se je nagajivo nasmehnil in ji pomagal. Streljala sta izmenično vsak z enega konca. Še dvakrat sta si zamenjala strani in nato na gol povabila Fina, drugega golmana. Max je pošteno razgiban in rahlo besen, saj sta za njegovo dojemanje bila preveč uspešna, oddrsal do klopi in se s svojo steklenico za vodo sesedel nanjo. Trener ga je zadovoljno opazoval in se mu muzajoče nasmehnil. Max je samo prhnil in se vrnil na led. Tudi ostali so se začeli počasi ogrevati. Trening je bil v Jillinem hitrem tempu. Vsi so sopihali, a bili nadvse zadovoljni. Pogrešali so njen tiranski tempo. Kot bi mignil se je trening končal. Jill je odšla med prvimi. Zadovoljno se je nasmehnila očetu, ki jih je opazoval. Vrnil ji je nasmeh. Pošteno sta se pogovorila, se skregala in pobotala. Skupaj sta se smejala in jokala. Njegova temperamentna hčerka je ponovno začela živeti.

»Kako si?« je resno vprašal Max, ko se je spustil na klop poleg Jill.

»Presenetljivo živo!« se je zahihitala. »Skoraj nič nisem spala, ker sem imela globoke pogovore sama s seboj. Včeraj sem se resnično bala današnjega jutra. Potem pa se je zgodil tisti prepir s Timom. Najprej sem bila besna nanj, ker si je drznil misliti, da lahko upravlja z mojim življenjem. Nato sem bila besna nase, ker sem ga tako napačno ocenila. Toda na koncu sem dojela, da ni Tim nič kriv. Sama sem hotela spremeniti svoje življenje. Jaz sem bila tista, ki mu je dala misliti, da se želim spremeniti. Hotela sem biti nekaj kar nisem. Tako kot si me opozoril. On je samo igral mojo igro. Potem sem se začela zavedati kako se nočem spremeniti. Nočem biti nekdo drug. Sem to kar sem. Ljubim hokej, ljubim motorje in obožujem svoje prijatelje. Fitnes studio je moj hobi in ne služba,« je zadovoljno povedala. »Zdaj pa grem domov, spat!« je dodala in se začela slačiti.

»Popoldne prileti Pitterson. Kdo ga gre iskat?« je radovedno vprašal Jim.

»Ja ob šestih prileti. Jaz grem ponj na letališče. Najeli smo mu stanovanje v vaši soseski. Jutri bo lahko treniral z vami in upam, da bo to dovolj za pojutrišnjo tekmo,« je mirno odgovorila Jill.

»Mi trije bi ga lahko šli po treningu pozdraviti,« je pristavil Vladimir in pogledal  Jima in Maxa, ki sta mu samo prikimala.

»Prva stanovanjska stavba na vaši strani ulice, drugo nadstropje, stanovanje številka 11. Hvaležna bom, če ga jutri pripeljete na trening,« se jim je nasmehnila Jill. Vladimir ji je samo pritrdilno pokimal.

»Torej jutri ne bova nič prej vadila?« je razočarano vprašal Max.

»Glej, svoje obveznosti v fitnes studiu sem za ta teden predala puncam. Moram pregledati urnike in se organizirati. Bojim se, da bom morala svojo aerobno skupino v celoti predati. Sovpada z vašim popoldanskim treningom. Poleg tega, ko se bo začela sezona bo kar precej gostovanj,« mu je stvarno razložila. Utrujenost se je zdaj jasno kazala na njenem obrazu. Max je vedel, da ta utrujenost ni samo od neprespane noči. Ta teden se je v Jillinem življenju obrnilo veliko stvari. Razumevajoče ji je pokimal in se ji nasmehnil.

   Jill se je sproščeno in nasmejano smukala med ljudmi, ki so se udeležili zabave po prvi tekmi. Vsi so bili veseli in dobro razpoloženi. Kako ne bi bili? Tigri so na prvi tekmi sezone slavili s 5 proti 2. Sedaj so nazdravljali Jankinsu in mu želeli vse dobro ob upokojitvi. Jill je poskrbela za organizacijo zabave, za vso hrano in pijačo ter glasbo. Bila je popolna gostiteljica. Vedno je bila. Rada je organizirala zabave. Trevor jo je s prikritim občudovanjem opazoval izpod priprtih trepalnic. Delal se je, da posluša Maxa, ki je zabaval njuni spremljevalki, Playboyevi zajčici z zadnje zabave. Jill ga je presenetila, da je med tekmo nosila jeans hlače in športne copate, pulover s klubskim emblemom in klubsko jakno. Na glavo si je poveznila klubsko čepico in si lase spela v čop. V resnici je bila oblečena isto kot trener in pomočnik trenerja. Za zabavo se je preoblekla v izbrana in elegantna oblačila. Lase si je spela v figo. Dodatno se je naličila. Osupnila ga je s svojo lepoto. Čeprav je ob sebi imel voljno in poželjivo žensko, ki si ga je želela še za eno noč, so njegove misli nenehno uhajale k Jill. Končno si je priznal, da je obseden z njo. Jill se je sprehajala med gosti in se ustavila pri njih. Opravičujoče se je nasmehnila njunima spremljevalkama in prijela oba moška pod roko ter ju privlekla malo bližje. Tiho je zašepetala: »Tudi vidva sta si neizmerno želela Pittersona, zato povejta, naj mu zlomim nos ali mu pošljem koleno med moško premoženje?«

Max jo je predobro poznal, da bi ga prelisičil nežni in sladki ton njenih besed. Tudi njen nasmešek je bil vse prej kot resničen. Jill je bila besna. »Kaj je naredil?« je radovedno vprašal.

»Misli, da je božji dar za ženske in bi se vse morale topiti v njegovi bližini,« je nadaljevala milo. Če bi jih kdo opazoval, bi si mislil, da jima pripoveduje kakšno šalo.

»Menda ni tak cepec, da osvaja tebe?« se je zarežal Max.

»Očitno je,« je nadaljevala Jill v svojem načinu.

»Si pa drzne. Zaradi mene naj najprej občuti tvoje koleno, nato še pest,« je resno odvrnil Trevor.

»Prav. Samo, da mi ne bosta potem očitala česa,« se je zadovoljno nasmehnila in odšla naprej.

Max je Trevorja radovedno pogledal in se zasmejal. Odkimal je in se posvetil svoji zajčici. O ja, Trevu je Jill všeč. Več kot si drzne priznati. Pogledal je okoli in ko je našel Pittersona ga je z glavo povabil naj se jim pridruži.  Nagnil se je k svoji spremljevalki in ji tiho šepnil: »Trev je danes nekam nataknjen, svetuj prijateljici, da bo bolje, če se drži Pittersona.« Pitterson je izmenjal še nekaj besed z Jimom in se lenobno odpravil proti Maxu. Max se mu je veselo nasmehnil in ga seznanil z zajčicama. V sproščenem klepetu mu je omenil, da je opazil, da se je dobro znašel v tej gneči in da so ga očitno vsi dobro sprejeli. Pohvalil je še nekaj njegovih obramb in se pozanimal kako je zadovoljen s stanovanjem. Trev je le občasno prikimal. Tokrat je sledil pogovoru. Zanimalo ga je kakšen pristop bo izbral Max. Ni dolgo čakal.

»Se nama s Trevom samo zdi ali si se ogrel za najino zelo dobro prijateljico?« je lenobno vprašal Pittersona.

»Ne vem katero imata v mislih,« se je v rahli zadregi nasmehnil Pitterson.

»Našo fizioterapevtko, lastnikovo hčerko, Jill Harrison,« je stvarno odvrnil Max.

»Nisem vedel, da je lastnikova hči,« je presenečeno odvrnil Pitterson. »No, priznam, všeč mi je. Že dolgo nisem srečal tako postavne in zanimive ženske. Dobil sem občutek, da je tukaj brez spremljevalca. Mogoče sem jo res malo osvajal. Če ji ne bi ustrezalo bi mi že povedala,« se je samozavestno nasmehnil Pitterson. Vešče je skril svojo zaskrbljenost. Ni se bal ne Maxa in ne Trevorja, če bi se z njima soočil v pretepu ena na ena. A ni bil neumen. Kljub svojim pretepaškim izkušnjam ne bi imel možnosti proti obema skupaj.

»Jill je najina prijateljica. Zato ti bom dal nasvet. Pusti jo pri miru. Nisi njen tip moškega. In še ena stvar. Jill je res zanimiva ženska, a ima eno slabo navado. Ali je preveč vljudna in mila ali pa deluje iz jeze. Njene zavrnite iz vljudnega načina najbrž ne boš zaznal, če pa prestopiš njeno mejo, boš vsekakor občutil njeno jezo. Presneto dober udarec ima,« se je zahihital Max in Trev se je zarežal, ko si je Max z jezikom obliznil že skoraj zaceljeno ustnico.

»Trev, pojdi in reši Jill iz krempljev gospoda Thomsona, nočemo pokvariti ta prelepi večer z glasnim prepirom,« je Max pomignil z glavo proti Jill, ki se je dokaj resno pogovarjala z omenjenim starejšim možakarjem.

Trevor se je vdan v usodo lenobno napotil proti njej. »Se opravičujem, a mislim, da je prišel čas za ples, ki si mi ga obljubila,« se je opravičujoče nasmehnil, ko je prijel Jill za roko in ji z glavo namignil proti sredini prostora, kjer se je nekaj parov pozibavalo v počasnem ritmu izbrane glasbe.

»Sem ti res?« se je radovedno nasmehnila Jill, opravičujoče pogledala gospoda in gospo Thomson in sledila Trevorju.

»Max mi je naročil, da te na vsak način rešim pred gospodom Thomsonom in to je bil edini izgovor, ki sem si ga lahko izmislil,« je nagajivo odvrnil Trevor in jo povlekel v svoj objem. Skupaj sta se zazibala v ritmu glasbe. »Ni bilo tako hudo. Maxa preveč skrbi zame. In ti si se nalezel njegovega razmišljanja,« se je zahihitala, a je vseeno v njenem glasu lahko zaznal rahlo očitajoč ton. Komu mar, si je mislil, užival je, ko jo je lahko držal blizu sebe. Čeprav je bila visoka in je obula čevlje z rahlo petko je bila še vedno malo nižja od njega in se je odlično prilegala v njegov objem. Prvič je pomisli, da bi lahko poskusil imeti kakšno normalno zvezo z žensko. A zapeljati Jill, je bilo nekaj kar si ni drznil poskusiti. Ne bi prenesel njene zavrnitve. Ne bi prenesel Maxovih obtožb. Toda ali bi ga Max res obtoževal? Do sedaj je spodbujal njuno druženje. Tudi sedaj mu jo je Max porinil v roke. V Maxovem stilu bi bilo, da bi zavpil čez prostor njeno ime in ji pomignil, da pride bližje, kar bi jo ravno tako rešilo nadležnega gospoda Thomsona. Kdo bi razumel vse skupaj. Trenutno ni želel premišljevati o tem. Užival je v njeni bližini. Ko se je melodija izpela, jo je prijel pod roko in jo usmeril k Maxu in družbi, ki se je veselo smejala. Pitterson je očitno navdušil njegovo zajčico in v resnici bi mu bilo čisto v redu, da jo tudi on odpelje z zabave. Sam ni bil preveč zainteresiran za posteljno zabavo z žensko, ki ni Jill. Pridružila sta se družbi in se še sama kratek čas priključila zabavnemu pogovoru. Jill je stala poleg Trevorja in očitno ji je to bilo všeč. V nekem trenutku je Trevorja dregnila s komolcem in mu šepnila naj pogleda Jima in njegovo spremljevalko, ki sta se mimo vsakega ritma trudila plesati. Oba sta se spogledala in zahihitala. Trevorju je ugajala njena sproščenost v njegovi družbi. Nekateri so se začeli poslavljati in Jill je kot vsaka dobra gostiteljica odhitela, da bi se jim zahvalila za družbo  in zaželela kaj lepega. Kaj hitro so se poslovili vsi. Pitterson je skrivoma vprašal Trevorja, če bi ga motilo, da odpelje njegovo zajčico in ko je dobil odobritev sta kaj hitro izginila. Tudi Max se je poslovil. Trevor pa je ostal in pomagal Jill in zaposlenemu osebju pospraviti ostanke zabave.

»Tebi ni treba ostati,« mu je čez ramo rekla Jill, ko je pobirala kozarce.

»Tebi tudi ne. Pomagal ti bom. Nobenih pametnih opravkov nimam in ti bom pomagal. Nočem, da si sama tukaj,« ji je pristavil in se še sam lotil dela.

»Nisem sama. A ne bom te ustavljala, če si res želiš pomagati, več rok bo prej opravilo delo,« je skomignila z rameni.

Čez pol ure sta izstopila iz dvorane. Jill je globoko vdihnila mrzli nočni zrak in za trenutek vrgla glavo nazaj. Trevor jo je občudujoče opazoval. Obrnila se je in ga pogledala. Nežno se mu je nasmehnila in ga cmoknila na obraz. »Hvala.«

»Za kaj se zahvaljuješ?« jo je radovedno vprašal in zatrl željo, da jo privleče tesno ob svoje napete telo.

»Za pomoč. Za to, ker si postal moj prijatelj. Veš, čeprav ne delujem tako, a težko spustim nove ljudi v svoje življenje. Ti si se kar prikradel vanj. Ne vem zakaj, a resnično je nekaj v tebi, kar mi je zelo všeč,« je skomignila z rameni in se napotila proti svojemu avtomobilu.

Ne sedaj ji ne bi mogel priznati, kaj on čuti do nje. Ne bi bilo primerno in ne bi bilo pošteno. Če jo bo hotel osvojiti, bo moral iti počasi. Predvsem pa mora pri sebi razjasniti kaj si želi od nje. To, da jo neizmerno želi v svoji postelji ni dovolj. Sledil ji je in počakal, da je sedla. »Čeprav sem bil sprva skeptičen glede tvoje prisotnosti v ekipi, sem vesel, da si tukaj. Tudi ti si všeč meni. Mogoče več, kot bi si hotel ali upal priznati in za kaj več kot le prijateljstvo,« je izletelo iz njegovih ust, ne da bi resnično premislil svojih besed. »Lahko noč,« ji je zaželel in okoli njenega avtomobila stopil do sosednjega parkirnega prostora, kjer je stal njegov avto. Ni je upal pogledati. Kaj mu je bilo, da ji je to priznal. Kako bo sedaj gledala nanj? Je mar uničil njuno prijateljstvo. Si bo sedaj želela njemu zlomiti nos ali se s kolenom pobližje spoznati z njegovim moškim premoženjem? Nič se ni zgodilo. Samo speljala je in ga pustila samega pred dvorano. Jezen nase in svoj predolgi jezik se je odpeljal domov. Ravno je parkiral, ko je njegov mobilni telefon kratko zapiskal za sprejeto sporočilo. Obrnil je ključ in obsedel v avtu. Iz žepa je povlekel svoj mobilnik in pogledal sporočilo. Jill mu je pisala. »Kratka avantura me ne zanima. Za kaj več pa trenutno nisva ne jaz ne ti. Prijatelja?« je prebral. Nasmehnil se je v temo in ji odvrnil s kratko besedico, prijatelja. Kaj hitro je prišlo naslednje sporočilo: »Jutri ob enih pride Max na kosilo, povabljen si, da se nama pridružiš, če nimaš drugih načrtov.« Pogledal je proti njenemu avtomobilu na sosednjem parkirišču. »Hvala, pridem. Naj prinesem pivo ali vino?« je odgovoril. »Vseeno, pekla bom piščanca. Lahko noč,« je priletel njen odgovor. Nasmehnil se je in zmajal z glavo. Videl je, ko je izstopila iz avta in pogledala v njegovo smer. Nato je nadaljevala svojo pot proti vhodu. Zabaval ga je njen odziv na njegove besede in še bolj njuno nezrelo obnašanje, da sta stvar zgladila z dopisovanjem.

   Trev je z vrečko pijače v roki odpravil proti Jillinem stanovanju. Iz svoje zaloge je vzel steklenico rdečega vina ter po dve steklenici svetlega piva zase in Maxa ter dve temnega za Jill. Ni vedel kaj jim bo ustrezalo zato je dodal še dvolitrsko plastenko Coca Cole. Na parkirišču je srečal Maxa, ki je nosil banjico sladoleda. Veselo sta se pozdravila in skupaj odšla k Jill. Max je pozvonil in istočasno odprl vrata. S prsti se je sprehodil po kristalih in paličicah, da je lovilec vetra ubrano zacingljal. »Midva sva,« je glasno oznanil in zakorakal naprej. Trevor mu je sledil.

»V kuhinji sem,« je namesto pozdrava odvrnila Jill.

Oba moška sta se odpravila k njej. Max se je zahihital: »Sem mislil, da si vse kavbojke vrgla stran.«

»Očitno nisem,« se je nasmehnila Jill in iz pečice izvlekla pekač ter ga odložila na pult. Nato ju je pogledala. Max je pristopil in jo cmoknil na obraz. »Prinesel sem sladoled.« Lenobno je stopil do hladilnika in ga spravil v zamrzovalni del. Tudi Trevor je stopil bližje in jo še sam cmoknil na obraz. »Kaj bosta pila? Ostalo bom pospravil v hladilnik.« Bil je prijatelj in tako se bo tudi obnašal. Dovolil si bo vse kar je dovoljeno Maxu, no skoraj vse. On se ji sigurno ne bo besedno postavljal po robu tako kot si to privošči Max. Kaj zato, ker jo ne pozna tako dobro, kaj zato, ker noče občutiti njene pesti na svojem obrazu. »Svetlo pivo,« je rekel Max, ko je s pogledom premeril vsebino njegove vrečke. »Vodo bom,« je dodala Jill in se v nekakšni zadregi zazrla v oba.

»Poslušava,« je mirno rekel Max in sedel za mizo ter jo ves čas opazoval. Trevor je na mizo postavil dva piva in ko je do konca zložil pijačo v hladilnik, je obstal. Nekaj v Jillini drži, kar je Max opazil, mu je najbrž ušlo in zdaj je bil radoveden.

»Danes je dokaj topel in sončen dan. Mislila sem, da bi bilo prijetno iti na izlet,« je rekla počasi, kot da poskuša svoje besede. Malo je pomolčala in nato dodala: »Z motorji.«

»Sliši se mamljivo, a jaz nimam opreme,« je Trevor skomignil z rameni in še sam sedel za mizo.

»Jackova ti bo prav,« sta v en glas rekla Jill in Max. Spogledala sta se in se nasmehnila.

»Dober predlog. Toda Trev se bo peljal s teboj!« je veselo odvrnil Max.

»Lahko se pelje z menoj, lahko pa se pelje sam z Jackovim motorjem,« je navdušeno pristavila Jill in na mizo postavila skledo juhe.

»Nisem ravno vešč motorist. Ne vem, če je pametno, da vzamem motor,« je na videz zgroženo odvrnil Trevor.

»Čeprav Jill ni Jack in vseeno vozi bolj umirjeno, bi moral dobro premisliti ali se boš usedel k njej ali raje poskusil srečo sam,« se je hihital Max in si prislužil brco pod mizo ter jezni prijateljičin pogled.

»Nikoli nisem nikogar ogrozila. Čisto dostojno vozim, sploh, če se potrudim!« je zasikala.

»Bom tvegal in se peljal z njo. Bojim se, da nimam ravno pravšnje zamenjave, zato bo pazila name. Le kje bo na začetku sezone dobila dobrega napadalca ali takega moškega, kot sem jaz?« se je zabaval Trevor.

»Samovšečnost te bo stala glave,« se je Max že krohotal. Trevor se je muzal, Jill pa ju je grdo gledala.

   Max se je odpeljal domov. Preoblekel se bo in vzel svoj motor. Pojedli so kosilo ob prijetnem klepetu. Kaj hitro so spremenili temo in se vsi trije začeli zabavati in smejati. Jill je napodila Maxa po motor, saj je bil prekrasen dan, ki ga je škoda zamuditi. Trevor je zagotovil, da ji bo pomagal pospraviti z mize, kar je tudi naredil. Po njeni kuhinji se je smukal, kot bi bila njegova. Splahnil je krožnike in pribor ter vse pospravil v pomivalni stroj. Hitro sta zaključila in Jill ga je povabila v nekoč bratovo sobo. Ko je prenavljala stanovanje, je tudi to sobo čisto prenovila. Pod oknom, kjer je nekoč stala postelja je postavila kavč. Na stene je obesila Jackove in Jonatanove slike. Naredila je majhno sobo posvečeno njima. Ni pretiravala in soba je odražala zelo pozitivno energijo, polno ljubezni. Stopila je do omare in najprej vzela obešalnik z Jackovo jakno in hlačami. Iz kupa majic na polici je vzela eno in vse skupaj odložila na kavč. Nato je vzela obešalnik s svojo opremo. Iz druge omare je povlekla čevlje. »Ti bo številka 45 prav?« je vprašala, ko si je ogledovala par motorističnih škornjev. »Moja številka,« je mirno zagotovil Trevor. Podala mu je čevlje in takoj zatem še rokavice in čelado. Vzela je še vse svoje dele opreme. S polnimi rokami se je odpravila v svojo sobo.

»Počutim se rahlo čudno, a presenetljivo dobro,« je rekel Trevor, ko se je ogledoval v velikem ogledalu v njeni veži. Čelado in rokavice je odložil na omarico s čevlji. Še sama je svojo čelado in rokavice položila poleg. Z zanimanjem sta se opazovala.

»Kot ulita ti je,« se je nasmehnila Jill. »V kolikor ti bo vožnja všeč, ti podarim opremo. Mogoče se opogumiš in tudi sam začneš voziti. Tudi Jackov motor ti podarim.«

»Zakaj?« je radovedno in presenečeno vprašal Trevor in jo občudujoče opazoval.

»Škoda je, da Jackova oprema sameva. Tako bom počastila spomin na brata. Nočem je prodati. In samo da veš, ne bi je podarila komur koli. Kot sem omenila, nekaj je v tebi, kar mi je resnično všeč,« se je nasmehnila, a ni mogla skriti rahle žalosti, ki se je odražala v njenem pogledu in glasu.

»Hvala,« je tiho šepnil in jo počasi povlekel v svoj objem. Nalahno jo je poljubil na ustnice. Samo kratek, nežen dotik ustnic. Nato ji je naslonil glavo na svojo ramo in jo tesneje privil k sebi. Od opreme ni mogel čutiti njeno telo, tako kot si je želel, a tudi to mu je bilo dovolj. Ni ga odrinila. Ni se začela upirati. In prvič je spoznal, da bi se za njo bil pripravljen umiriti in ustaliti. Čarobnost trenutka je prekinilo zvonjenje njenega telefona. Odmaknila se je od Trevorja in skozi hihitanje rekla: »Max,« saj je zanj imela posebno melodijo. Pograbila sta vsak svojo čelado in rokavice in se odpravila v garažo. Trevor se je prvič vprašal ali je ravnal prav, ko je sprejel povabilo na vožnjo. Nekajkrat se je že peljal z motorjem, tudi sam ga je že vozil. Občutek mu je bil všeč, toda njegov prijatelj je imel Harleya, zdaj pa je že zaradi opreme slutil, da se bo tokrat peljal s hitrejšim in močnejšim motorjem. Ni se motil. Ob pogledu na bleščeče rdeča lepotca, mu je vzelo dih. Jill je očitno izkušena motoristka in še vedno je živa in zdrava ter predvsem cela. Vedel je, da ga ne bo ogrožala. Zato se je odločil, da ji bo popolnoma in slepo zaupal. S prsti se je sprehodila po krmilu bratovega motorja. To je vedel po tablicah. Na Jackovem motorju je pisalo JT 11, na njenem JJ 07.

»JJ, J kot Jill in J kot kaj, Joan, Julia, Johana?« je radovedno vprašal.

»Jasmine,« je odvrnila veselo in se mu nasmehnila preko rame. Nataknila si je rokavici in mu pomignila naj si jih še on. Ko je naredil naročeno mu je podala svojo čelado.  Nato je prijela krmilo svojega motorja in ga postavila dol z držala. Sledil ji je ven iz garaže. Na parkirišče sta prišla v trenutku, ko je Max zapeljal nanj. Sedla je na motor in ga prosila za svojo čelado. Tokrat ji ni bilo treba namigniti, da jo posnema, saj si je takoj nadel čelado. Pokazala mu je, kje ima oporo za noge in ga pozvala naj sede za njen hrbet. »Lahko se primeš zadaj ali mene. V čeladah je brezžični sistem komunikacije, lahko se pogovarjava,« je rekla pomirjujoče, saj je zaznala njegovo vznemirjenje prav tako, kot ga je čutila pri sebi. Podarila mu je še en nasmeh in si nato spustila vizir na čeladi. Trevor si je še sam spustil vizir in sedel. Z eno roko se je oprijel držala in drugo položil okoli njenega pasu.

Dvignil je nogi, kamor mu je pokazala in globoko vdihnil. V naslednjem trenutku je motor zarohnel. Med kosilom je izvedel, da je zadnje tri leta Max skrbel za oba motorja, ju občasno prižgal in vozil na servis zaradi vzdrževanja. Jill je počasi speljala. Trevor se je kaj hitro premisli in obe roki ovil okoli njenega pasu. Tako se je počutil bolj varnega in predvsem bližje Jill. Ni divjala in kaj hitro je začel uživati v vožnji. Zapeljali so se iz mesta. Na razgledni točki nad mestom so se ustavili. Sprehodili so se do zaščitne ograje. Jill je sedla na klop, Trevor se ji je pridružil, Max pa se je naslonil na ograjo in sproščeno opazoval prizor pred seboj.

»Kako se ti je zdela vožnja?« je Jill lenobno vprašala Trevorja in se mu nagajivo smehljala.

»Res mi je bilo všeč. Tudi tistih nekaj ovinkov, ki si jih prav mojstrsko ravno prav položila,« ji je Trevor zadovoljno odvrnil.

»Boš nazaj ti peljal?« je vprašala in svoj obraz nastavila jesenskemu soncu.

»Si boš upala peljati z menoj?« ji je odvrnil in se zazrl v njen sproščeni smehljaj, ki ji je ves čas igral na obrazu. Že tako je misli, da je zelo lepa in presenečeno je ugotovil, da ga vsakič preseneti s svojo lepoto.

»Bom. V kolikor ti ne bo šlo, se bova hitro ustavila in zamenjala,« je skomignila z rameni in pogledala Maxa, ki se je ves čas nasmihal. »Zini že!« se je zasmejala in odločno gledala muzajočega prijatelja, ki je sedaj slonel na ograji in ju s Trevorjem opazoval.

»Nimam kaj,« se je zahihital Max.

»Ja, seveda. In potem svizec zavije čokolado v folijo,« je resno prikimala, le v očeh se ji je videlo, da se zabava.

»Lep par sta. Lahko bi se nehala upirati in pretvarjati. Škoda časa, ki ga zgubljata,« je na koncu le izdavil Max in se še naprej muzal.

Jill je pogledala Trevorja, ki jo je resno opazoval. Nekaj sekund sta se samo gledala in nato je Jill odkimala, Trevor pa prikimal. Max se je glasno zakrohotal. Jill je hitro premlevala kaj bi mu lahko odvrnila, ko ji je pozvonil telefon in jo rešil. Maxu je pokazala jezik in se oglasila. »Živjo, Jim,« je pozdravila. »Z Maxom in Trevom smo se zapeljali do razgledne točke,« je odvrnila na njegovo vprašanje kje je. »Moj motor je že preveč sameval,« se je zarežala, ko Jimu ni bilo jasno zakaj bi šli na vožnjo do razgledne točke. »Čez pol ure,« je rekla dokaj resno in pospravila svoj telefon. Pogledala je oba prijatelja: »Jim nas lepo prosi, če lahko takoj pridemo k njemu. Imajo nekakšen problem, a ni hotel razlagati po telefonu.« Počasi je vstala in ključ podala Trevorju.

»Nikoli nisi bila strahopetna. In nisi neumna. Trev je pravi zate in ti si edina, ki bi znala umiriti njegovo lahkoživo naravo. Preveč nas je, da bi dovolili, da te prizadene,« ji je šepnil Max, ko je stopil mimo nje do svojega motorja. Ni je pogledal in ni počakal odgovora. Nadel si je čelado in njegov motor je zarohnel. Trevor si je nadel rokavici in čelado. Pogledal je Jill in ji tiho rekel: »Stojim za njegovimi besedami.« Pomežiknil ji je in spustil svoj vizir na čeladi. Sedel je in prižgal motor. Jill je sedla za njegov hrbet in ga prijela okoli pasu. Saj ne, da bi ji bilo treba, čisto dovolj bi bilo, če bi se prijela za držalo, a hotela je zvedeti, kako se bo počutila in kaj čutila. Trevor ji je bil resnično všeč, a ni bila prepričana, da je pripravljena na novo zvezo. Takoj, ko je Trevor speljal, mu je začela dajati navodila. Tudi spodbujala ga je, saj je čutila njegovo napetost. Kmalu se je sprostil in vedela je, da je premagal tremo in strah. Začel je uživati v vožnji. Tudi sama se je sprostila. Mogoče je vozil malo preveč previdno in počasi, a tega mu ni omenila. Se bo že navadil. Bolje tako, kot da se jima kaj zgodi zaradi vihrave nepremišljenosti. To je samo govorilo, da je odgovoren moški, čeprav precej vročekrven in večinoma nepremišljen. Prvič je pomislila, da se za lahkoživim obnašanjem skriva zrel moški. Ja, res je bila strahopetna. Toda tukaj se gre za njeno srce in ima vso pravico na strahopetnost. Za zdaj se ne bo premislila. Mogoče kasneje, ko ga še malo bolje spozna. Ni več utegnila premišljevati o sebi ali Trevorju, saj so prispeli. Motorja so pustili na praznem parkirnem mestu pred Jimovo stavbo in se odločno odpravili k Jimu. Jill je stopala prva. Pozvonila je in vstopila.

»Mar vidva res ne poznata zasebnosti?« je presenečeno vprašal Trevor.

»Saj je pozvonila. Poleg tega nas Jim pričakuje,« je začudeno odvrnil Max in sledil prijateljici v stanovanje. Čelado je odložil poleg njene in stopil naprej. Trevor ju je posnemal. Vsi so se hitro posedli na kavč. Vladimir in Pitterson sta že sedela vsak v enem naslanjaču in Fin se je nemirno sprehajal gor in dol pred oknom. Jim jim je prinesel pijačo in še sam sedel na drug kavč.

»Kaj se je zgodilo?« je mirno vprašal Max in pogledal po zbranih Tigrih.

»Ali še vedno velja vsi za enega, eden za vse?« je radovedno vprašal Vladimir. Vsi so prikimali.

»Potem imamo načrt. Jill, vem, kaj bom prosil. Zavedam se teže prošnje, a res ne vidim druge rešitve,« je v rahli zadregi povedal Jim.

»Prav. Poslušam,« je mirno odvrnila Jill in se naslonila nazaj.

»Bolje, da ne poznate cele zgodbe in ne tisto, kar bomo naredili. Potrebujem vas, da nam krijete hrbet,« je počasi iznesel Jim.

»Če ti tako misliš, potem prav. Kaj pričakuješ od nas?« je vprašal Max.

»Ti Max, boš ostal tukaj ali doma. Nikakor se ne smeš pokazati. Ne kliči Jill in Ty baru se danes izogibaj v radiju nekaj kilometrov. Če bo kdo kaj vprašal, si šel na večerjo s svojo zajčico. Igro bosta vodila Vladimir in Jill. Treva potrebujemo, da Jill krije hrbet in jo v pravem trenutku odpelje domov,« je zarotniško začel razlagati Jim.

»Zakaj imam občutek, da mi tole ne bo všeč?« je zasikal Max.

»Ker ti ne bo. In Jill še manj! A dobro smo premislili in dodelali načrt,« se je vmešal Vladimir.

»Kaj je moja naloga? Bistvo povejte in potem še načrt,« je Jill zaškrtala z zobmi.

»Gibsonu moraš odvrniti pozornost. Zaposliti ga moraš, da bo pozabil na čas in zmesti mu glavo, da bo mislil samo nate,« je tiho šepnil Jim.

Jill se je zasmejala. »Ste nori?«

»Ne, nismo nori. Obupani smo! Gibsonu si všeč. Zato imamo načrt. Z Vladimirjem bosta šla v Ty bar igrat biljard. Gibson te obožuje in prav tako obožuje biljard. Vladimir bo veliko boljši v igri in ti boš obupavala, zato boš v Gibsonu videla svojega rešitelja, ki ti bo pomagal igrati. Gibson te nekaj malo pozna in ve, da ga ne maraš, a če boš pijana, na videz pijana, sproščena in razigrana ti bo nasedel. Pitterson te bo spodbujal k pitju in neumnemu obnašanju. Trevor bo prišel malo kasneje in bo igral tvojega prijatelja, ki te bo prepričeval, da nehaš piti in te na koncu odpeljal stran. Samo dvajset minut rabimo. Vsekakor bo velik plus, če bo Gibson še cel večer mislil na tebe,« je grobo razložil Jim.

»Ne bo nasedel,« je Jill zmajala z glavo.

»Te je kdaj videl igrati biljard?« je zanimalo Vladimirja.

»Ne, nikoli,« je bila kratka Jill.

»Potem te mora biti samo strah, če boš znala igrati slabo,« se ji je zasmejal Vladimir.

»Glej, tam boš z Vladimirjem in Pittersonom. Fin pride deset minut za Gibsonom in Trevor takoj za njim. Ti samo bodi prijazna do Gibsona in poskrbi, da se bo zabaval. Kakšen globlji dekolte ne bo odveč,« je še enkrat poskusil Jim.

»To vam res pomeni?« je tiho vprašala Jill.

»Zelo. Večno ti bom dolžen,« je iskreno odgovoril Fin.

»Prav. Max ti pa glej, da se res ne prikažeš. Trevor ti se pa pazi v kolikor me boš pustil na cedilu,« je strogo rekla Jill.

»Hvala,« je olajšano odvrnil Fin.

»Zakaj pa se mora Max skrivati?« je bil radoveden Pitterson.

»Gibson se boji Maxa. Ob njem vedno postane zloben,« je Jim skomignil z rameni in ostali so s kimanjem pritrdili njenim besedam.

»Ob šestih prideva pote,« se je Vladimir zazrl v Jill. Samo prikimala mu je. Spila je svojo pijačo in pogledala Trevorja: »Bolje, da se odpraviva.«

   Trevor je v ogledalu opazoval Jill. Odobravajoče se ji je nasmehnil: »Prelepa si, zapeljiva in poželjiva.«

»Nisem pretiravala?« je tiho šepnila.

Trevor je s pogledom počasi drsel po njenem telesu. Začel je pri črnih škornjih z zelo visoko, tenko peto, nato se je sprehodil po njenih dolgih nogah v oprijetih črnih hlačah z nizkim pasom, počasi se je povzpel po oprijeti beli srajci z globokim dekoltejem skozi katero je lahko videl obris čipke njenega nedrčka, ki je dodatno dvignil njeni dojki. Diskretno se je naličila in si dodatno skodrala konice las, ki so padali po njenem hrbtu. »Nisi pretiravala,« je poželjivo vzdihnil in ji podal črno jakno.

Jill se mu je le z nasmehom zahvalila, saj je že pozvonil zvonec na njenih vratih in v stanovanje sta vstopila Vladimir in Pitterson.

Vladimir je občudujoče zažvižgal in Pitterson je kimal z odprtimi usti.

»Srečno,« je rekel Trevor in jo cmoknil na obraz. »Ne skrbi, takoj za vami bom,« ji je šepnil in strogo pogledal Vladimirja. Ta je razumel njegovo neizrečeno opozorilo in mu je samo prikimal. Jill je Trevorju z roko pokazala na svoje ključe, globoko je vdahnila in se prva odpravila skozi vrata v avanturo za katero je upala, da se bo dobro izšla.

   Vladimir je parkiral pred Ty barom in vsi trije so se spogledali. Jill se je zasmejala: »Gremo, akcija!« Skupaj so izstopili, smejoči in razigrani. Jill in Vladimir sta se takoj posvetila biljardni mizi, Pitterson pa se je kaj kmalu vrnil s tremi steklenicami piva. Jill je vadila slabo igro, kar je v dobro voljo spravilo vse tri. Skoraj bi pozabili zakaj so tukaj. Pitterson je diskretno zakašljal in opozoril prijatelja na Gibsonov prihod. Jill se je v trenutku začela razburjati zaradi svoje slabe igre. Dvignila je svojo steklenico piva in naredila požirek, s pogledom je na videz nezainteresirano preletela prostor. Pogled se ji je ustavil na Gibsonu, samo pokimala mu je v pozdrav in se nato besedno lotila Vladimirja, da goljufa in da ima neverjetno srečo. Vladimir ji je vrnil zbadanje, da čisto po pravilih in z dobro igro vodi z dva proti nič. Jill je zmajevala z glavo, nato se je ponovno obrnila k Gibsonu. »Ti si dober v tej igri,« mu je mirno rekla in pomigala s palico. »Bi mi pomagal, da temu neotesancu pokaževa kako se igra?«

»Z nekom sem zmenjen, žal ne morem,« ji je ravnodušno odvrnil Gibson in se s pogledom radovedno sprehajal po njenem telesu.

»Res škoda. Čisto me je zmlel,« je žalostno vzdihnila Jill in namerno izpustila palico, da ji je obležala ob nogah. Nato se je zahihitala in se prav počasi prepognila in jo pobrala. S svojim dejanjem je omogočila Gibsonu malo boljši pogled v svoj dekolte. »Vsaj eno igro? Povabi še tvojo družbo poleg, eno pijačo lahko spijemo skupaj,« je rekla milo in proseče.

»O ne, Jill, to ni pošteno. Sama si hotela igrati z mano in dokončaj svoj izziv,« se je hudoval Vladimir.

»Nisem vedela, da je tako težko poslati kroglo kamor jaz hočem! Ko sem vaju gledala je to delovalo tako enostavno,« je že stokala Jill in spet proseče pogledala Gibsona.

»O tem bi morala misliti prej. Kako osvežujoče, da popolna Jill česa ne zna,« se je začel zabavati Vladimir.

»Nisi pošten, Vladimir,« je še vedno stokala Jill in se pri tem zapeljivo prestavljala z noge na nogo.

»No, kolikor lahko vidim, mojega zmenka še ni tukaj. Eno igro bi ti res lahko pomagal,« se je nasmehnil Gibson in izzivalno pogledal Vladimirja. Ta mu je le grenko prikimal. V sebi se je seveda smehljal, saj je Gibson prav dobro ugriznil v vabo.

Jill je veselo zaploskala, palica ji je spet padla iz rok. Z roko si je pokrila usta in se zahihitala. Vsak, malo priseben, bi jo označil za rahlo okajeno. Svojo vlogo je dobro igrala. Pobrala je palico in otročje povedala Vladimirju: »Zdaj se me pa pazi.«

Vladimir ji je samo nejeverno prikimal in postavil krogle v začetni položaj. Jill je pristopila mizi in se nerodno in predvsem napačno lotila prvega udarca. Ni udarila, pogledala je Gibsona, ki je stal poleg nje: »Nočem spet zamočiti. Mi boš pokazal, ali pa ti udari prvi udarec?«

»Lahko udariva skupaj,« se ji je nasmehnil Gibson in že stopil poleg nje. »Narobe držiš palico,« je rekel in njeno roko prekril s svojo. Jill je zadrhtela, ni vedela kaj si je mislil Gibson, a sigurno ni uganil resnice. Vsekakor ni zadrhtela zaradi poželenja temveč zaradi odpora. Resnično ni marala Gibsona in njegovi dotiki so se ji zdeli na meji z ogabnim. A za prijatelje se je potrebno žrtvovati. Toliko se je poznala, da je vedela, da v kolikor se Trevor kaj kmalu ne prikaže ji ne bo uspelo uspešno opraviti svoje naloge. Gibsonova bližina ji je hudo načenjala živce. Gibson ji je nekaj šepetal v uho in skupaj sta udarila kroglo. Potrudila se je, da je bolj ona udarila kot bi jo on res vodil. Udarec je bil popoln. Vsa vesela je vzkliknila in se začela postavljati pred Vladimirjem. Gibsonu je poslal poljub po zraku in gledala, da stoji vsaj nekaj korakov stran od njega. Malo je poplesavala in dražila Vladimirja, poleg je pila svoje pivo, ki ji ga je Pitterson brez besed porinil v roke. Za naslednji udarec je prosila Gibsona, da ji razloži kako in predvsem kaj in kam udariti. Bolj se je delala nevedno, bolj ji je Gibson kazal, Vladimir pa ju je neprestano spodbujal naj že enkrat udarita kroglo. Zarotniki so se dobro razumeli in so pošteno razvlekli čas ter vključili Gibsona v dogajanje. Jill je končno udarila kroglo, toda ta ni šla tako, kot ji je naročil Gibson, vseeno sta imela še naslednji udarec in Gibson ji je spet ves srečen razlagal kako in kaj. Tokrat je za las zgrešila in udarec je dobil Vladimir. Jill se je navidezno kujala in se spet lotila obtoževanja Vladimirja. Med Vladimirjevim udarcem je prišel Fin in se pridružil skupini. Še sam se je zabaval in Gibson se je odločil, da še malo ostane v tej družbi. Se bo že še kasneje pogovoril s Finom. Prav tako ga je mikala zmaga, saj je opazil, da Vladimir ni ravno najboljši igralec. Jill pa je bila rahlo okajena in se je hotela družiti z njim. To bo vsekakor izkoristil. Tudi Vladimir je namerno zgrešil, čeprav še sam ni bil prepričan, da je bilo res namerno. Jill se je izgovorila, da se ji malo vrti v glavi in naj en udarec odigra Gibson. Seveda sta to igro zmagala.

Vsa srečna je hotela izenačiti rezultat in Gibson ni imel srca, da bi ji odrekel pomoč v še eni igri. Ravno dobro so se zagreli, ko je prispel Trevor, ki je večino dogodka opazoval skozi okno. Velikokrat je že bil v Ty baru in vedel je kam se mora postaviti, da ga ne bodo opazili. Skrbelo ga je za Jill, poleg vsega pa je bil tudi malo ljubosumen, čeprav je vedel, da je vse le dobro premišljena igra. V glavi je premlel vse možnosti, a ni mogel ugotoviti kaj imajo fantje res za bregom in zakaj potrebujejo čas. Bo že še izvedel. Vsekakor ni bilo nič legalnega, a tudi Gibson ni bil ravno moški, ki je igral po pravilih. Kar koli ga bo doletelo si je zaslužil. Sproščeno se je pridružil družbi. Ujel je Jillin pogled. V njem je videl mešanico sreče in olajšanja. Gibson je na vsak način hotel ponovno skupaj z Jill udariti kroglo. Ni se mu mogla izogniti in mu je dovolila. Tokrat ji je uspelo zatreti drgetanje. Takoj, ko sta uspešno izvedla udarec je zavriskala od veselja in urno cmoknila Trevorja na ustnice. Nato je vztrajala, da bo odigrala sama in udarec ji je precej dobro uspel. Pitterson ji je dal že naslednjo steklenico piva in ker so se zabavali že dobrih štirideset minut je Trevor izkoristil trenutek in začel Jill nagovarjati, da odide domov.

»Samo še tole igro zmagava in grem,« se mu je dobrikala Jill.

»Saj te lahko jaz pospremim domov,« se je ponudil Gibson.

»Ali nisi z nekom zmenjen?« je presenečeno vprašala Jill.

»Z Finom sva bila zmenjena, a lahko se dobiva jutri,« je mirno odvrnil Gibson.

Jill je pogledala Fina: »Boš preložil sestanek?«

»Zakaj pa ne,« se je zahihital Fin. Vsi so vedeli, da je to več kot popoln zaključek večera.

»Potem pa morava izenačiti in še eno zmagati, da bo večer res popoln,« je zaploskala Jill.

»Meni je prav,« se je strinjal Gibson.

»Potem pa zmagajta. Jaz pa spijem do konca in vas zapuščam,« je mirno odvrnil Fin in se že čez dobro minuto poslovil.

Odigrali so igro do konca in začeli novo. Jill je vse več udarcev prepuščala Gibsonu. S Pittersonom sta izmenjala že štiri steklenice piva, a le ona dva sta vedela, da menjata polno steklenico za polno. Srečo sta imela v temnih steklenicah in v slabi osvetlitvi lokala.

»Jill, draga, zdaj pa imaš že več kot dovolj. Prosim pojdiva,« je nežno rekel Trevor in jo objel. Pogledal je v njen obraz in spustil svoje ustnice na njene v kratkem, a zgovornem poljubu.

»Prav, pojdiva. Tako ali tako se mi že pošteno vrti,« se je hihitala.

»Mar nisva bila zmenjena, da te jaz peljem domov?« se je oglasil Gibson, ki je prav tako spil kar nekaj steklenic piva.

»Ne. Res se ne spomnim, da bi se zmenila kaj takega,« je razmišljujoče odvrnila Jill in se tesneje privila k Trevorju.

»Zakaj bi jo ti peljal domov, če sem jaz tukaj?« je nejeverno vprašal Trevor.

»Zakaj pa bi jo ti peljal domov?« se ni pustil Gibson.

»Mogoče zato, ker sem njen fant,« se je hladno nasmehnil Trevor. »Uživajte v večeru. Se vidimo jutri,« je rekel svojim soigralcem in z Jill odkorakal ven.

»Uf, tole je pa bil večer. Upam, da so fantje opravili svoje. Če je bilo vse zaman bo bolje, da mi ne hodijo pred oči,« je šepnila Jill.

»Dobra si bila. Se ti še vrti?« je zanimalo Trevorja.

»Ne, saj se mi ni nikoli vrtelo. Skoraj nič nisem spila, Pitterson je zelo dojemljiv. Vesela sem, da ga nisem včeraj mahnila,« se je hihitala in pokimala policistoma, ki sta stala poleg avta in se pogovarjala s Finom.

»Jill, hvala in še enkrat, hvala,« ji je tiho rekel Fin.

»Ni za kaj,« se mu je Jill prijateljsko nasmehnila. Z glavo je pokazala na policista in se vprašujoče zazrla v Fina.

»Gibson je kar nekaj spil in sem je prišel z avtom in seveda nima voznika kot ti ali Vladimir in Pitterson,« se je zahihital Fin.

»Izkoriščaš družinske vezi,« se je nasmehnila Jill.

»Družina mora držati skupaj, srečo ima, da sem jaz danes dežuren,« se je zasmejal eden od policistov, Finov bratranec John.

»Dobro opravita svoje delo. Adijo,« je rekla Jill. Trevor jim je samo pokimal v pozdrav in skupaj z Jill, z roko v roki sta nadaljevala do njegovega avta.

»Ljubi bog, Tigri ste pa res druščina in pol. Vesel sem, da sem del ekipe,« se je zasmejal Trevor, ko ji je pomagal na sovoznikov sedež. Jill je samo skomignila z rameni. Udobno se je namestila na sedež in prvič pomislila, da je Trevor res moški za njo.

   Vozila sta se v tišini. Trevor je parkiral pred svojo stanovanjsko stavbo in pohitel okoli avta, da bi pomagal Jill izstopiti.

»Večer se je šele dobro začel in meni bi resnično prijalo popiti eno pivo. Se mi boš pridružil? Prosim?« je tiho šepnila.

»Bila si tako tiho, da sem se že ustrašil, da boš želela biti sama. Poleg tega si pozabila, da imam jaz ključ tvojega stanovanja,« se ji je nežno nasmehnil in jo spet prijel za dlan ter začel hoditi proti njenemu stanovanju. Samo nasmehnila se mu je. Odklenil je vrata in jo spustil naprej. »Te lahko nekaj prosim?« je tiho vprašal, ko je korakal za njo proti kuhinji. Odprla je hladilnik in vzela dve steklenici piva. »Seveda. Povej,« mu je odvrnila resno in mu v dlan porinila eno od steklenic.

»Bi te motilo, če bi se usedla v Jackovo sobo? Če si pri volji, bi te prosil, da mi poveš kaj o Jacku in Jonatanu. Tudi o tebi bi rad izvedel kaj več,« je iskreno iznesel svoje zanimanje.

»Rada sedim v Jackovi sobi, rada imam to sobo. Ni mi težko govoriti o preteklosti. No, zdaj mi ni več težko govoriti o preteklosti,« se mu je nasmehnila in se napotila v Jackovo sobo. Sedla je na kavč in svoje pivo odložila na mizico. »Najprej se moram spraviti ven iz teh škornjev,« se je zasmejala in se sezula. Vzela je steklenico in se udobno namestila na kavč poleg Trevorja. Nogi je dvignila na mizico in ga veselo pogledala: »Kaj bi rad vedel?«

»Vse, kar si pripravljena povedati. Kakšna sta bila kot otroka?« je radovedno vprašal in se obrnil, da jo je lahko opazoval. Jill je za trenutek zamižala in nato začela pripovedovati. Govorila je in govorila. Skupaj sta se smejala, hihitala in tudi jokala in spet smejala. V nekem čustveno težjem trenutku jo je Trevor objel in ji glavo naslonil na svojo ramo. V takem položaju sta ostala tudi, ko sta se do solz smejala. Jill mu je povedala vse, tudi skrivnosti in občutke, ki jih še nikoli ni delila z nikomur. Tudi z Maxom ne. Ko je zaključila svoje pripovedovanje je bil na vrsti Trevor, da pove vse o sebi. In tudi je. Povedal ji je vse, tudi tisto, kar nikoli ni mislil, da bo komur koli povedal in priznal. Ni se počutil dolžnega, da ji razkrije svoje srce, ker je ona svojega razkrila njemu. Ne, enostavno, čutil je potrebo, da ji pove. Zaupal ji je.

»Pozno je že. Čas je, da se odpravim. Jutri tečeva bolj zgodaj, saj sva z Maxom zmenjena na ledu pred treningom,« je stvarno pripomnil Trevor, a ni se premaknil in ni spustil Jill iz svojega objema.

»Ja, pozno je že. Naspati bi se morala, oba. Naporno prijeten dan je bil,« mu je pritrdila Jill, a se tudi ona ni premaknila.

Nekaj trenutkov sta sedela v tišini in se gledala.

»Hvala za današnji dan in ta čudovit večer,« je šepnila.

»Hvala tebi,« ji je odvrnil. S prsti jo je pobožal po obrazu. »V nič te ne bom silil. Čakal te bom. Pomembno mi je, da veš, da sem tukaj, zate,« ji je povedal z ljubeznijo. »Lahko noč, Jill,« ji je voščil in jo kratko poljubil. Ni se hotel vsiljevati, a bližina njenih omamnih ustnic mu je zavrtela pamet. Ponovno je počasi spustil svoje ustnice na njene in jo počasi ljubkoval. Počasi je razmaknila svoje ustnice in mu dovolila poglobiti poljub. Tesneje jo je privil k sebi in se predal poljubu. Tudi ona se je predala poljubu. Počasi se je umaknil iz poljuba. Ponovno jo je kratko cmoknil na ustnice in šele nato spustil iz svojega objema. Vstal je, ji pomežiknil in odšel. Jill je obsedela na kavču in zrla za njim. Lenobni nasmešek ji je igral na obrazu. Čez nekaj trenutkov je vstala, da bi zaklenila vhodna vrata. Pospravila je bratovo sobo. Stuširala se je, vklopila budilko za zjutraj in legla v posteljo. V hipu je zaspala.

   Cel teden je vsem preprosto preletel. Ujeli so se v ritem nove sezone in svojih obveznosti. Jill in Trevor sta se držala svojega nenapisanega urnika. Jutranji tek pred dopoldanskim treningom in vmes še individualni trening z Maxom in katerim od Tigrov, ki je prišel bolj zgodaj. Jill in Trevor nista omenjala večera v Jackovi sobi. Tudi poljuba in izrečenih besed nista omenjala. Toda družila sta se več. Dopoldne sta se v dvorano pripeljala skupaj z Trevorjevim avtom in popoldne sta prišla skupaj z Jillinim avtom. Vsem je bilo jasno, da se med njima plete prav posebna vez. In vsi so bili veseli zaradi tega. Max ne bi bil Max, če ne bi zbadal in besedno izzival. Seveda so mu zvečer Vladimir in ostali podrobno poročali kaj se je dogajalo v Ty baru.

Pravzaprav ni bilo Tigra, ki ne bi vedel kaj se je v nedeljo dogajalo. In na Trevorjevo jezo, so le izbranci oziroma organizatorji vedeli, kaj je bil resnični povod za to dejanje. Obdržali so skrivnost. Nihče ni drezal in zahteval odgovorov, tudi Jill ne in tako se je tudi on vdal. Vedel je, da bo ob pravem času vse prišlo na dan. Tigri so bili trenutno zaposleni s spremljanjem, kakor so oni poimenovali, Trevor-Jill odnosa. Nihče razen Maxa ni direktno povedal, da vsi vedo, da se je Trevor oklical za Jillinega fanta. Ni bilo pomembno, da je šlo za del igre. Vsi so vedeli, da nista par in prav vsi so si želeli, da bi postala par. Občasno so odobravajoče kimali Trevorju in občasno spodbudno gledali Jill. Jill se je pretvarjala, da jih ne opazi in živela svoje novo življenje v svojem nekoč običajnem ritmu. Ves svoj prosti čas je preživljala s Trevorjem in Maxom.

   V soboto je prišlo prvo gostovanje. Čakal jih je triurni polet. Jill se je pred poletom zapletla v kratko pričkanje z Maxom, kar so vsi ostali izkoristili, da sedejo na svoja mesta v letalu. S pričakovanjem so čakali, da se trojica do konca razpravi in končno usede. Čeprav so razprave med Maxom, Jill in po novem tudi s Trevom, vedno zanimive, jih je bolj mučila radovednost, kaj se bo zgodilo, ko bosta Jill in Trevor ugotovila, da oba vedno sedita na istem sedežu v zadnji vrsti desno. Niso dolgo čakali. Jill je s pogledom premerila molčeče in muzajoče hokejiste. Ni se mogla domisliti, kaj bi bilo tisto, kar imajo tokrat za bregom. Obrnila se je in vprašujoče pogledala Maxa. Ta se ji je samo glasno zakrohotal, saj je prav dobro vedel, kaj čakajo njegovi kolegi in sedel na svoje priljubljeno mesto. Trevor, ki je hodil pred Jill je sedel in veselo pogledal Jill, ki mu je sledila. Seveda, si je njeno dejanje napačno razlagal, ko je domneval, da hoče sedeti ob njem.

Jill ga je ledeno pogledala in roki položila na boke: »To je moj sedež!«

»Od kar sem pri Tigrih, je to moj sedež. Tvoj problem, da si imela pavzo. Na levi strani imaš prazno,« se ji je predrzno nasmehnil in z roko pokazal na prazne sedeže.

»Dlje časa sem sedela na njem kot ti! Ne bo ti padla krona z glave, če se prestaviš,« mu je zabrusila nazaj.

»Ne, krona mi res ne more pasti z glave, ker je nimam. In ne bom se presedel. Lahko me poskusiš prestaviti,« se je zabaval Trevor.

»Neee,« so zagrmeli moški glasovi, ki so poznali Jill. Nespametno je bilo, da ji je predlagal, da bi ga poskusila prestaviti. Kajti, brez zadrege in velikega napora, bi ga prestavila, a trenutno si niso mogli privoščiti poškodovanega napadalca pa čeprav, bi poteptala samo njegov ego.

»Daj Jill, že tako ves čas tiščita skupaj, sedi poleg njega, da lahko vzletimo,« je strogo ukazal Max.

»Prostora je res dovolj za oba,« se ji je prijazno nasmehnil Trevor in jo z roko povabil poleg sebe.

Jill ga je nejevoljno pogledala in še en grd pogleda namenila Maxu nato pa sedla na ponujen sedež.

Moški so se spogledovali med seboj in se nasmihali. V resnici so bili veseli, da je Jill odnehala in sedla, a istočasno so se zavedali, da se je Jill začela topiti glede Trevorja. Če bi bil kateri koli drugi moški na Trevorjevem mestu, bi sedaj sedel v prvi vrsti obložen z vrečkami ledu. Ja, Jill je prizanašala Trevorju, čeprav ga je med treningi najbolj izzivala, s čim je iz njega izvlekla vse njegove potenciale. Podobno se je obnašala do Maxa. Čeprav je bilo veliko podobnosti, je bilo tudi nekaj očitnih razlik. Max je njen prijatelj in Trevor je moški v katerega se je zaljubljala. Tigri so ena velika družina. Družina, ki drži skupaj in se dobro razume. Vsi so imeli radi Jill in ni jim bilo vseeno za njeno srečo, zato so to opazili. Zato so se nevsiljivo vmešavali in jo spodbujali istočasno pa so dali vedeti Trevorju, kaj bi se mu lahko zgodilo, če jo prizadene. Po vzletu se je trener začel sprehajati po letalu in ponavljati taktiko za tekmo. Prispeli so s pravo mero želje po zmagi, dobro motivirani, dokaj spočiti in pripravljeni. Kar jim je prineslo že drugi uspeh v sezoni. Tekma je bila naporna in težka, a so na koncu Tigri slavili. Nošeni adrenalinom in občutkom zmagoslavja, so se glasno vkrcali na letalo. Tokrat je bila Jill hitrejša in je sedla na svoj priljubljen sedež, Trevor je brez besed sedel poleg. Takoj, ko so bili v zraku, je vstal in ne da bi čakal na stevardeso vzel dve blazini in dve odeji. Ni mislil, da bo spal, a navajen je bil, da se v povratnih letih udobno namesti. Tokrat bo udobnost moral deliti z Jill. Veselil se je tega. Jill je hvaležno sprejela blazino, se zavila v odejo in se udobno namestila. Trevor je pogledal po letalu.

Nasmehnil se je globoko zakoreninjenim navadam Tigrov. Nekateri so se zabavali, drugi kartali in tretji spali. Sproščeno se je namestil poleg Jill in jo opazoval. Zaprla je oči in opazil je, ko je zaspala. Še nekaj trenutkov jo je opazoval in jo nato počasi povlekel v svoj objem. Glavo ji je udobno namestil na svojo ramo in ji popravil odejo. Samo gledal jo je in se prepričeval, da je prava zanj. Od kar jo je spoznal se ni zmenil za druge ženske in ni pogrešal bučnih zabav, katerih se je do pred kratkim redno udeleževal. Z odprtimi očmi je sanjaril o privlačni ženski, ki je spala poleg njega. Ni vedel kdaj je zaspal, a je. Zbudila ga je stevardesa, ko ga je rahlo dregnila v ramo in mu šepnila, da bodo vsak čas začeli pristajati in da se morata usesti in zapeti varnostna pasova. Samo pokimal ji je in se spet zazrl v spečo Jill. Med spanjem se je obrnila in se še bolj udobno namestila na njegovo ramo. Njena roka je počivala čez njegov trebuh. Poljubil jo je vrh glave in jo začel buditi. Odprla je oči in ga malo presenečeno pogledala. Okrepil je svoj prijem, da se ni mogla takoj premakniti. Smehljal se ji je. »V spanju veš, da sodiš k meni,« je šepnil.

»Tudi budna čutim, da sodim k tebi, a nimam poguma za ta korak,« mu je iskreno šepnila nazaj in za hip spet zaprla oči. Ni se premaknila, ni umaknila svoje roke z njegovega trebuha.

»Naj ti pomagam,« je dahnil in jo počasi poljubil.

Še bolj se je stisnila k njemu in mu vrnila poljub. »Ne še,« je bilo vse kar je dahnila, ko se je za trenutek odmaknil z njenih ustnic. Izkoristila je trenutek in se odmaknila od njega. Začeli so pristajati in Trevorju ni ostalo drugega, kot da počaka na novo priložnost. Zdaj je vsaj vedel, da je napredoval. Slej ali prej bo njegova in on je že zdaj bil popolnoma njen.

   Na letališče sta se pripeljala z Jillinim avtom in Trevor se je veselil, da bo dobil še nekaj trenutkov na samem z njo. Na njegovo presenečenje mu je prvič ponudila svoje avtomobilske ključe. Brez oklevanja jih je sprejel. Ni se zmenil za nekaj vročih oboževalk, ki so jih kljub pozni uri pričakale na letališču. Čeprav so ga ogovarjale, se ni zmenil za njih. Jill je držal za prosto roko in vso svojo pozornost je posvetil njej. Ni si delal utvar, da se bo Jill kar tako prepustila. Vedel je, da bo tudi nocoj spal sam in nepotešen, a vredna je tega. Ko bo enkrat njegova, bodo vse njegove tegobe poplačane. Skupaj sta spravila opremo v prtljažni prostor njenega avta, nato ji je pomagal sesti na sovoznikov sedež. Trevor je ujel Maxov pomenljivi pogled in se mu je samo nagajivo nasmehnil. Varno ju je odpeljal domov. Med vožnjo sta se zavila v prijetno tišino. Parkiral je na njen parkirni prostor in istočasno sta izstopila. Vzela sta vsak svojo torbo. Vrnil ji je avtomobilske ključe. »Vidiva se jutri,« je rekel, saj ju je z Maxom povabila na nedeljsko kosilo. Kratko jo je poljubil na ustnice in ji zaželel lahko noč.

Tudi ona mu je voščila lahko noč in se odpravila domov. Počakal je, da je vstopila in se nato obrnil in odkorakal proti svojemu stanovanju. Pričakal ga je tih in prazen prostor. Jill je bila samo enkrat v njegovem stanovanju in še takrat nista bila sama. Po treningu so enkrat prišli k njemu na pijačo. A njemu je to bilo dovolj, da si je lahko predstavljal Jill, ki živi pri njemu. Tudi sam se je v njenem stanovanju počutil dobro in bi z lahkoto lahko živel tam. Pravzaprav so se vsi počutili dobro pri Jill. S pogledom je objel svoje stanovanje in žalostno ugotovil, da jo pogreša. Pospravil je svojo opremo in se nejevoljno spravil v posteljo. Strmel je v strop in obujal občutke, kako je bilo držati Jill v svojem objemu. V nekem trenutku je njegov mobilnik kratko zapiskal. Dobil je sms. Nejevoljno je pogledal v uro in vzel svoj mobilni telefon. Njegov mrki obraz se je razjasnil. Zadovoljno se je nasmehnil, ko je prebral kratko vprašanje v sporočilcu. »Spiš?« ga je spraševala Jill. »Ne,« je kratko odvrnil in zrl v ekran telefona ter čakal, kaj bo odgovorila. Šele čez nekaj minut je prišlo novo sporočilo: »Potem pa odpri vrata, dokler si ne premislim.« Kar vrglo ga je iz postelje. Ni se obremenjeval, da je oblečen samo v spodnje hlače. Urno je odprl vrata in s pogledom povabil Jill naprej. Ni vedel kaj točno ona premišljuje. Ni se hotel prenagliti. Ljubeče jo je gledal in čakal. S pogledom se je počasi sprehodila po njegovem golem telesu. Njen pogled je skoraj čutil na svoji koži. Zavedal se je, da svoje vzburjenje ne more skriti pred njenimi očmi. Ni ga hotel skriti. »Samo tvoj,« je šepnil in ji ponudil svojo dlan. Njen obraz ni izdajal ničesar. Nekaj trenutkov je zrla v njegove oči. Nato je stegnila dlan in jo položila v njegovo čakajočo. Stopila mu je bližje in on ji je prišel na proti. Stisnil jo je ob svoje telo in poiskal njene ustnice. Roki mu je ovila okoli vratu in se prepustila poljubu. Ne da bi izpustil njenih ustnic s svojimi, jo je dvignil v naročje in odnesel do postelje v kateri je do pred kratkim ležal sam. Spustil jo je na pomečkane rjuhe in se lotil njenih čevljev. V hipu je ostala samo v spodnjem perilu. Šele takrat se ji je pridružil na veliki postelji. Čeprav lačen njenega telesa, jo je začel nežno in počasi poljubljati in ljubkovati.

   Max je parkiral poleg Jillinega avtomobila. Med zaklepanjem je opazil Trevorja in Jill, ki sta se mu bližala. Držala sta se za roki, a to ni nič pomenilo. Pogosto sta se držala za roki. »Kje sta pa vidva bila?« je radovedno vprašal.

Trevor in Jill sta se spogledala. Nato sta pogledala Maxa. »V Trevorjevi postelji,« je iskreno iznesla Jill. Trevor je prikimal: »Od sinoči.«

Max se je zarežal. »Lahko bi poklicala in odpovedala kosilo,« je zmajeval z glavo.

»Hej, tudi midva morava jesti. Res, da danes ne bom kuhala jaz, sva pa naročila dostavo. Vsak čas bodo pripeljali. Gremo gor,« se je na videz hudovala Jill.

»Resno in uradno?« je mirno vprašal Max, ko je sledil prijateljici po stopnicah. Tudi Trevor je zadržal dih, saj ga je zanima Jillin odgovor.

Jill je pogledala Maxa in nato Trevorja. Ni umaknila pogleda s Trevorjevih oči: »Resno in uradno.«

Trevor jo je  hipu ujel in jo kratko poljubil.

»Sta prepričana, da nočeta biti sama?« je zanimalo Maxa.

»Prepričana,« sta se v en glas zasmejala Jill in Trevor. »Lačna sem, pojedli bomo skupaj, potem lahko hitro odideš,« se je zabavala Jill, ko je odklepala svoja vhodna vrata.

»Pizza, špageti, kitajska?« je zanimalo Maxa, ko je v njenem hladilniku iskal pijačo.

»Kitajska,« se mu je nasmehnila Jill in ga z bokom malenkostno odrinila, da je še sama videla v hladilnik. Vzela je plastenko soka ter pograbila pekočo sojino omako. Max je Trevu podal pivo in sedel za mizo. »Končno sta prišla k pameti,« se je zahihital in naredil požirek. »Zdaj moramo poskrbeti še za Pittersona, zaradi naših oboževalk bo izgubil glavo. Sinoči je kar dve odpeljal domov,« je nadaljeval v smehu.

Jill je odkimaval z glavo in menjavala zgrožene izraze obraza pri vsem tem pa se je smehljala. »Pitterson sploh ni tako slab dečko, inteligenten je in ima timski duh v sebi. Naj se malo znori, potem ga lahko spoznamo z Jimovo sestrično,« je pripomnila.

»Misliš na Glorijo?« je zanimalo Maxa. Jill mu je samo prikimala. »To ni slaba ideja. Lep par bi bila in ona bi znala umiriti Pittersona,« je prikimal Max.

»Ali se vidva res vmešavata v vse?« je presenečeno izustil Trevor.

»Ja,« je bila kratka Jill.

»Seveda, saj sva Tigra. Vsi Tigri smo isti. Le vi prišleki potrebujete malo več časa, da se navzamete našega razmišljanja,« se je zasmejal Max.

»Mogoče se pa bojiš konkurence,« se je zarežal Trevor.

»Ne, preveč je oboževalk, ki so pripravljene na kratke avanture. Novinci se morajo najprej dokazati na ledu, potem lahko delajo kar hočejo,« mu je z nasmeškom odvrnil Max.

»Če se prav spomnim z menoj niste tako manipulirali, ko sem prišel. Mene ste počasi spuščali medse in šele ob koncu sezone sem čutil, da sem resnično sprejet,« se je zresnil Trevor.

»Ti si drugačen. S teboj je nemogoče manipulirati. Preveč samo svoj si in imaš kanček preveč samozavesti, poleg tega pa imaš trdo pest in znaš udariti. Seveda pa takrat nismo imeli Jill ob sebi,« mu je s skomigom z rameni odvrnil Max.

Trevor se je samo nasmehnil in nejeverno zmajal z glavo. Jill ga je sočutno gledala. V tistem se je oglasil zvonec na vhodnih vratih. Trevor je urno vstal in odšel po naročeno hrano. Max je pomežiknil Jill in ona se mu je nazaj nasmehnila nato pa sledila Trevorju, saj je vedela, da bo potreboval pomoč. Vrnila sta se s polnimi rokami vrečk. Vse sta odložila na mizo in Jill je začela odpirati vrečke ter razporejati hrano. Vso odvečno embalažo je zložila v koš za embalažo in nato prisedla. Pojedli so v veselem vzdušju, se smejali in zbadali. Max se je hitro poslovil. Ni se mu toliko mudilo pustiti ju sama, kot ga je gnalo navdušenje, da vsem sporoči novico. Kot je že enkrat prej omenil, je bil Tiger do obisti. Še predno je prišel do svojega avtomobila je že govoril z Vladimirjem in mu sporočil, da sta Jill in Trev par. Ko se je usedel v avto je ravno isto novico sporočal Jimu. Dokler bo on prispel domov, bodo že vsi Tigri vedeli. Poznal je Jill in vedel je, da bo do večera poklicala starša in jima povedala sama. Poznala je Tigre in nikoli ni dovolila, da bi oče slišal kakršne koli novice od drugih ali bil neobveščen. Zadovoljen z razpletom dogodkov se je odpeljal. Sezona se je začela in čakalo jih je naporno obdobje.

   Tigri so imeli srečo, da so zadnjo tekmo v starem letu lahko odigrali doma. Uspeli so ohraniti niz zmag in je njihova novoletna zabava v klubskih prostorih bila toliko bolj bučna. Trenutno so bili vodilni na lestvici, saj so imeli le dva poraza in en remi. Ekipo niso pestile poškodbe in bolezni in vsi so že nehali skrivoma nadzorovati Trevorja in skrbeti za Jillino srce. Prav dobro jima je šlo. Dobro sta se razumela in vsi so lahko opazili čisto ljubezen med njima. Le dozdevalo se jim je, da se je ne Trevor ne Jill ne zavedata, oziroma si nočeta priznati resnice. Zadovoljna sta bila s svojim odnosom. Prav tako sta vedno našla čas za prijatelje in druženje. Do novega leta so ostali le še trije dnevi, ki jih bodo preživeli doma. Vsi si bili sproščeni in zadovoljni. Jill je s to zabavo prekašala samo sebe. V nekem trenutku sta se neločljiva Jill in Trevor ločila. Jill je krožila med povabljenci, Trevor pa se je zapletel v pogovor s Pittersonom in Glorijo. Kaj hitro so se jim pridružili še nekateri hokejisti in z njimi tudi zveste oboževalke. Jill se je ozrla ravno v trenutku, ko se je ena obesila Trevorju na roko in mu ponujala svoje ustnice za poljub.

Obrnila se je stran in se izmuznila ven. Odšla je v dvorano in sedla na klop. Sreča pa je z obešalnika pograbila še svojo jakno. Tesno se je zavila, naslonila nazaj in zaprla oči. Od kar se je vrnila k Tigrom je živela iz dneva v dan. Ni premišljevala o prihodnosti. Ni premišljevala o svoji zvezi s Trevorjem. Ob izteku tega pretresljivega leta si je morala priznati nekaj resnic in narediti pregled nad svojim življenjem. Spet je našla smisel življenja. Spet je začela živeti. Po treh temačnih letih je spet zadihala. Počutila se je svobodno in sposobno narediti kar koli si zamisli. Dovolila si je priznati, da se je zaljubila v Trevorja. Ja, ljubila ga je. Iskreno in predano. Toda, ko se je zapletla z njim je vedela kdo je on. Lahkoživi zvezdnik.

Trevor se je z enim sunkom roke otresel vsiljive ženske. Spomnil se je svojega obnašanja nekaj mesecev nazaj, ko bi voljno žensko poljubil in si z njo privoščil kratko avanturo. Sam sebi se je zaradi tega zdel plehak in cenen. Jill ga je spremenila. Zadovoljen je bil s to spremembo. Zadovoljen je bil, da je imel Jill. In kje je Jill? S pogledom jo je začel iskati. A ni je našel. »Je kdo videl Jill?« je vprašal družbo. Vsi so mu odkimavali. Le Pitterson ga je žalostno opazoval. »Ti nisi videl Jill, a ona je videla, ko se je ena od oboževalk obešala po tebi. Ni počakala, da bi videla, da si jo napodil. Odšla je proti izhodu,« je tiho pristavil mladenič.

Trevor ga je samo nejeverno pogledal in zmajal z glavo, a mu je Pitterson prikimal. Trevor je še nekaj zaklel sebi v brado in se odpravil ven. Stekel je iz dvorane in klical Jill. Ni mu odgovorila. Pred dvorano je opazil njen avto. Torej je bila nekje v bližini. Sprehodil se je do vogalov in pokukal, če ni kje tam. Klical jo je, a se mu še vedno ni oglasila. Ni čutil mraza, ki je rezal do kosti in ni se zmenil za poledenel asfalt pod svojimi podplati. Moral je najti Jill in ji razložiti. Zunaj je ni bilo, zato se je vrnil v dvorano. Na vratih ga je prestregel Max. »Pitterson mi je povedal kaj se je zgodilo. Si je našel?«

»Se ti zdi, da sem jo našel?« je vanj zarenčal Trevor. »Njen avto je pred dvorano,« je stisnil skozi zobe.

»Poglej v garderobo,« mu je predlagal Max.

Trevor se je pognal proti garderobam. Max mu je sledil. Res, da je to Trevorjev problem, a toliko je poznal oba in imel rad oba, da ni mogel dovoliti, da se sedaj skregata. »Hej, Trev, počakaj!« je zaklical prijatelju. Nekaj v Maxovem glasu je prisilo Trevorja, da se je ustavil in ga pogledal. Max je z glavo pokazal na klop ob ledeni ploskvi. Trevor se je odpravil k Jill, Max pa je ostal na varni razdalji.

»Jill, kaj počneš tukaj? Še zmrznila boš,« je rekel ljubeče.

»Premišljujem,« je tiho šepnila.

Trevor je sedel poleg nje. »Povsod sem te iskal. Kar izginila si.«

»Nisem izginila, odšla sem.«

»Zakaj?« je nežno vprašal in jo objel ter stisnil k sebi. Bila je hladna, sumil je, da sploh ne čuti, da so ji prsti otrpnili od mraza. Njene dlani, ki so ji počivale v naročju je pokril s svojo dlanjo in jo poskušal ogreti. »Pojdiva na toplo,« je predlagal.

»Rada bi šla domov,« je zašepetala.

»Prav pa pojdiva domov,« se je strinjal.

»Sama bi šla domov. Ti kar ostani in se zabavaj,« je rekla odsotno.

»Nočem ostati brez tebe. Pitterson je videl, da si pogledala ravno v trenutku, ko me je napadla ena od oboževalk. Odšla si in nisi videla, da sem se je takoj otresel in jo odslovil. Dnevi lahkoživega obnašanja so daleč za menoj. V mojem življenju obstajaš samo ti. Ljubim te Jill. Še nikoli ti nisem rekel, da te ljubim. Zdaj mi je žal in me je sram, da ti to nisem že prej priznal. Prosim pojdiva domov. Skupaj,« jo je moledoval in se trudil, da bi dojela njegove besede. Močneje jo je stisnil k sebi.

»Kaj hočeš doseči v življenju? Kako si predstavljaš naslednje leto?« je tiho vprašala.

»Kaj hočem? Veliko tega. Rad bi še nekaj sezon igral za Tigre. Po zaključku kariere bom mogoče postal trener ali pa fitnes vaditelj. Pred vsem tem, pa bi se rad poročil s teboj. Doma imam prstan zate. Na novoletno noč sem te hotel zasnubiti. Premišljeval sem, da bi ob zaključku sezone naredila poroko. Toda, če jo želiš prej, ti bom ustregel. Ljubim te Jill,« ji je nežno odgovoril.

»Rad bi se poročil? Z menoj?« je tiho vprašala.

»Ja, rad bi se poročil. S teboj!« se ji je nasmehnil.

»Oprosti, ker sem ti pokvarila novoletne načrte,« je šepnila.

Otrpnil je. Do tega trenutka ni niti pomislil, da bi ga lahko zavrnila. »Jill, ljubim te,« je dahnil.

»Trevor Masterson, nehaj me tako stiskati, še zadušil me boš. In samo toliko, da veš. Tudi jaz ljubim tebe,« se je zahihitala.

Še močneje jo je stisnil k sebi.»Pojdiva domov. Oba bova zmrznila na tej klopi,« je veselo dahnil.

»Prav, a samo, če mi boš danes dal tisti prstan in me lepo vprašal,« se je hihitala naprej.

Spustil jo je in pokleknil poleg klopi. Prijel jo je za dlan: »Jill Jasmine Harrison bi mi izkazala to čast in postala moja žena?«

»Obljubiš, da me boš ljubil in v kolikor me prenehaš ljubiti, mi boš to povedal še predno skočiš v posteljo z drugo?« je vprašala.

»Ljubim te, vedno te bom ljubil in nikoli ne boš dočakala dneva, da te bom nehal ljubiti. Dokler te bom ljubil ti bom zvest. Obljubim!« je rekel svečano in vstal. Dvignil jo je v naročje in z njo zakorakal proti Maxu, ki je stal na drugem koncu.

»Gospod in bodoča gospa Masterson, čestitam!« se je nasmehnil Max, ko sta prišla bližje.

»Saj še nisem rekla, da se bom poročila z njim,« se je hudovala Jill in se tesno privijala na Trevorjeve prsi.

»Pa še boš. Poznam te. Celo ti nisi tako okrutna, da bi ga tako zavajala,« se je zabaval Max. »Počakajta tukaj. Grem po Trevovo jakno. Potem pa izginita domov in opravit to kakor se spodobi. Čeprav me bo pobralo od vznemirjenja, obljubim, da bom tiho in bosta novico lahko povedala sama,« se je zresnil Max in jima pomežiknil nato pa odšel po jakno.

»Spusti me že dol,« se je hihitala Jill.

»Obljubiš, da ne boš ušla?« se je zasmejal Trevor.

»Obljubim!« se je muzala Jill.

Trevor jo je spustil na tla in jo takoj zatem povlekel v svoj objem. Počasi je svoje ustnice spustil na njene. Bila je tukaj, ljubil jo je in ljubila ga je. Od prvega dne, ko jo je zagledal v parku je bil njen in sedaj je bil prepričan, da je tudi ona njegova.