Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Jan 7, 2013

Objavil/a in Domišljija in fantazija, Ljubezenske zgodbe

Višavsko sonce



visavje-narava-gore»Mir v tem delu Višavja mi pomeni vse, a res ne vem kako bi lahko okrepili naše zavezništvo?!« je nemočno skomignil Rourke z rameni in z rahlim treskom odložil svoj vrček na pol popitega piva na masivno mizo.

»Samo ena stvar je, ki nam lahko pomaga.« je resno odgovoril Alec in pri tem ni odmaknil svojih sivih oči z leto dni mlajšega, trideset letnega prijatelja Rourka, poglavarja mogočnega klana Kirslanga.

Ta ga je le vprašujoče pogledal. Alec se je nasmehnil: »Enostavno je. Daj mi svojo sestro za ženo.« Rourke ga je žalostno pogledal: »Res mi je žal, a to ni mogoče.«

Alec ga je prestrelil z očmi, besno udaril s pestjo po mizi, da so vrčki poskočili in zarohnel: »Kaj sem preslab ženin za vaš klan?« Vsi bojevniki za mizo so se napeto zravnali, s prsti na ročajih svojih mečev in v pripravljenosti gledali vsak svojega poglavarja ter s kotički oči počivali na nasprotnikih. V veliki dvorani je zavladala smrtna tišina in groba napetost, ki bi jo lahko rezali z nožem. Čeprav je bila pomlad je v kaminu gorel ogenj, saj so jutra še vedno bila dokaj hladna. Tišino je prekinil zvok prasketanja ognja, ki se je okrepil, ko je ogenj prepolovil eno od polen.  Zdaj se je Rourke  nemočno naslonil naprej na mizo in se zazrl prijatelju v oči: »Nehaj Alec, prav dobro veš, da si edini, ki bi mu zaupal sestro, a ona ni primerna ženska, da bi bila čigava koli žena. Prekleto, ne mršči se toliko in poglej razumno na vso zadevo.« Pomolčal je, potem pa tiho nadaljeval: »Kot poglavar Dordorfov potrebuješ položaju primerno ženo.«

»Seveda potrebujem primerno ženo in mislim, da bo tvoja sestra čisto prava.« je malenkostno bolj mirno odvrnil gostitelju ter svojim možem nakazal naj se umirijo in sprostijo.

»Prosim te Alec,« je začel Rourke, a ga je prijatelj prekinil.

»Daj pomisli malo Rourke, svojo sestro sem dal Kirklandovemu poglavarju  in s tem ustvaril trdno zavezništvo, če vzamem tvojo sestro bom na ta način združil tri močne klane in Dundarji ter Dunbeji, ki se po moči ne morejo  meriti z nami se bodo uklonili in postali naši zavezniki. Lep del Višavja bo tako zaživel v miru. In šele, ko bo tukaj pravi mir ti bo McDonalde dal svojo hčer Arabello, katero si želiš za ženo.« je umirjeno povedal Alec in se naslonil nazaj v svoj stol, ter noge stegnil naprej z izrazom na obrazu, kot bi bila stvar zanj že odločena.

»Razumi že Alec,« ni odnehal Rourke, »moja sestra ni primerna, da bi postala tvoja žena in konec debate.«

Alec je zavzdihnil in potrpežljivo pogledal prijatelja: »Slišal sem, da je pred leti imela nesrečo in da si je poškodovala glavo ter, da z njo ni nič hudo ali psihično narobe. Bojevniki smo in smo navajeni na brazgotine, zato mi ne bo težko spregledati tako stvar. Priznam, da si želim, da bi mi rodila naslednika in če se ne motim jih ima dvaindvajset ali triindvajset in za kaj takega še ni prestara. Konec koncev, ta zakon bi prinesel kar nekaj pozitivnih stvari in veš, da mora poglavar včasih tudi kaj žrtvovati za svoje ljudi. Kakor koli že, obljubim ti, da bom lepo, dobro in pravično skrbel za njo.«

images5

Rourke se je presedel na svojem stolu in s pogledom poraženca gledal v Aleca. »Rendal, pojdi po mojo sestro, naj pride v moje prostore z njo se moram pomeniti na samem.« je zaukazal enemu od svojih bojevnikov, ki so se pridružili sestanku dveh klanov. Ko je bojevnik odhitel skozi vrata se je obrnil k Alecu: »Pridi, greva počakat mojo sestro, ko jo boš videl in slišal, se boš odločil ali si jo želiš za ženo ali ne in če si jo boš še vedno želel, je tvoja.«

V tišini sta dva visoka in mogočna bojevnika, odeta vsak v svoj pisani plet značilen za klan kateremu sta poveljevala, odkorakala iz dvorane proti bližnjim poglavarjevim osebnim prostorom. Rourke je Alecu pokazal na svojo mogočno posteljo v kotu prostrane sobe: »Sedi tja in opazuj, ne reci ničesar in prosim bodi neopazen.« sam pa se je odpravil proti trem stolom, ki so v polkrogu stali pred kaminom. Stol, ki je stal v sredini je premaknil za en meter v stran in se počasi usedel v svoj priljubljen stol, za čigavim hrbtom je na steni visela njegova zbirka orožja. Nista še dobro sedla, ko je potrkalo po vratih in v sobo je vstopila brhka mladenka. Alecu je vzelo sapo. Čeprav se je Rourke ponašal s skladno, visoko postavo in za moškega lepimi potezami obraza na katerem so gospodovale velike zelene oči, katere je občasno prekril pramen skodranih rjavih neukročenih las, ni pričakoval take lepote od njegove sestre. In ta mlada ženska je bila resnično prava lepotica.

Dolgi skodrani rdeči lasje so ji prosto padali čez ramena in hrbet. Njene zelene oči so takoj ujele brata, ki je takoj vstal in tiho rekel »Kathlen,« in ustnice so se ji razpotegnile v nežen nasmeh, ko se mu je nalahno priklonila  in ga radostno pozdravila. Bogato izvezena zlata obleka je poudarila njeno visoko in vitko postavo, ter se napela na lepo in poželjivo zaobljenih delih, ki so pričali, da je že odrasla ženska. Tudi plet, ki je imela ovit okoli telesa ni mogel skriti njenih čari. Melodičen glas je spregovoril: »Poslal si pome.« in Alecu so mravljinci ugodja spolzeli po hrbtenici. Od presenečenja nad njeno lepoto in milino je pozabil trenutno jezo nad Rourkom, da je le ta pomislil, da dekle ni primerno za njegovo ženo.

Hitro se je zbral od prvega presenečenja in je pozorno opazoval, tako kot mu je bilo naročeno. Za Kathleninim hrbtom samo pol koraka stran je stal starejši bojevnik. Še preden je uspel pozdraviti svojega poglavarja in opaziti skritega opazovalca mu je Rourke pokazal naj ju pusti same, saj se mora s sestro pomeniti na samem. Vojščak je pokimal, se vljudno priklonil in odkorakal ven, Rourke pa je pristopil k sestri in jo previdno prijel za komolec ter se napotil proti kaminu in proti mestu, kjer je do pred kratkim stal sredinski stol. »Oprosti draga, samo še nekaj naročim.« je hitro rekel in spustil sestrino roko ter urno odkorakal proti vratom. »Ti kar sedi.« je še rekel preko ramena in zunaj nekaj zašepetal stražarju.

images4

Kathlen je s trdnim korakom stopala naprej in tam kjer je stal stol se je ustavila in začela tipati. Toda prostor je bil prazen. Nemočno je obstala, roke je sklenila kot v molitvi in čakala. Odstrto okno je metalo dovolj svetlobe, da si jo je Alec lahko dodobra ogledal. Stala je tam in na trenutke se mu je zazdelo, da je tako zmedena in prestrašena. Vsekakor razen njene lepote ni opazil ničesar, kar bi lahko bila posledica nesreče. Rourke se je takoj vrnil, s pogledom je ošinil Aleca in se na videz brezbrižno posvetil sestri: »Zakaj stojiš, je kaj narobe?«

»Ali je nekdo premikal moj stol?« mu je vrnila z vprašanjem in Alec je lahko čutil živčnost v njenem glasu.

»Ne, saj veš da se vsi trudijo, da bi zaradi tebe vse bilo vedno na istem mestu. Toda priznam, zdaj ko te gledam, res je tvoj stol nekam premaknjen v levo. Najverjetneje ga je premaknila stara Bevis, ko je čistila kamin in ga kasneje ni pravilno  vrnila.« Lenobno je ponovno prijel sestro za komolec: »Stopi korak nazaj, da prinesem tvoj stol na njegovo mesto.« je rekel in jo povlekel malo nazaj ter jo pri tem nekoliko bolj obrnil proti Alecu, potem pa spet prijel stol in ga vrnil na njegovo mesto, nato pa je sestri pomagal sesti. Tudi Alec je lahko opazil trdo držo njenega telesa. »Prosim Kathlen ne obremenjuj se več, naročil bom naj bodo drugič previdni.«

»Kako naj se ne obremenjujem? V lastnem domu nisem bila prepričana kje sem. Nisem vedela ali je nekdo premaknil stol ali sem jaz izgubila orientacijo. Si vedel, da je od vrat do mojega stola točno toliko korakov kot od vrat do stene s tvojim orožjem, lahko bi stala pred steno in če bi stegnila roko, bi lahko kak kos padel dol?!« je privrelo iz nje kot iz vulkana, potem pa je globoko vdihnila in bolj umirjeno rekla, »oprosti, ustrašila sem se. Prosim pozabi na tole in mi raje povej, kaj te tako razjeda ter o čem si se hotel pogovoriti.«

»No, nič me ne razjeda.« je začel Rourke, da bi pridobil na času saj ni vedel kako naj ji pove, da jo je obljubil Alecu za ženo. Videl je Alecov obraz in njegovo presenečenje, ko jo je zagledal vstopiti in vedel je, da prijatelja z ničemer ne bo mogel odvrniti od te poroke. Konec koncev je tudi sam bil moški, ki  je cenil žensko lepoto in zavedal se je, da je njegova sestra prava lepotica, a kaj ko je bila popolnoma slepa. Njegovo sanjarjenje je prekinil sestrin glas: »Seveda te nekaj razjeda Rourke, saj stojiš naslonjen na polico nad kaminom tako živčen kot bi bili vsi problemi tega sveta na tvojih plečih.« Tej iskrenosti se je moral nasmehniti, že res, da ga sestra ni videla, a je bila zelo dober poslušalec in je nemalokrat prav dobro lahko ocenila razpoloženje tistega s katerim se je pogovarjala. »Verjetno si slišala, da imamo obiskovalce?« je nerodno začel.

»Ja, predstavniki Dordorfov so na obisku in če se ne motim je z njimi tudi tvoj prijatelj in poglavar klana Alec Dordorf. Predvidevam, da je beseda tekla o premirju in zavezništvu v tem delu Višavja, upam, da ste našli pravo rešitev.« je pokroviteljsko povedala in Alec je dobil občutek, da je to poželjivo bitje ne glede na njen vid oziroma pomanjkanje le tega nadvse dobro seznanjeno s situacijo, za povrh vsega pa je še slutil, da je inteligentna oseba. Konec koncev, ne da bi vedela za kaj se gre, je poskušala sprostiti nervoznega brata.

»Ja, našli smo rešitev, ki mi sicer ni najbolj všeč, je pa edina.« je počasi začel pogovor Rourke medtem, ko mu je žalost hromila obraz. Ni se drznil pogledati proti Alecu.

»Rourke, dobro veš, da si vsi želimo mir in da je za tak cilj potrebno plačati primerno ceno. Poglavar si in vse težke odločitve so prepuščene samo tebi, nikoli ne bo za vse prav, zato moraš gledati, da bo večini dobro.« je rekla nežno. Vdanost bratu in neomejeno zaupanje je velo iz vsake njene besede. »Tokrat je cena zelo visoka.« je skoraj zašepetal Rourke.

Oba sta nekaj časa molčala. Kathlen je vedela, da ne sme priganjati brata, da ji pove stvari, ki se po navadi niso tikale ženskih predstavnic klana in on ni vedel kako naj ji sesuje svet. Globoko je vdihnil in odločno začel: »Kot sem ti povedal, rešitev je samo ena.« pogledal je proti Alecu v lažnem upanju, da  se bo le ta premislil o poroki in ko mu je ta samo prikimal naj nadaljuje je povedal naprej. »Z Alecom sva se strinjala, da se moraš poročiti z njim in tako združiti naš klan z njimi in preko Alecove sestre s Kirklandi.«

Tako pa je izustil, močneje je stisnil rob police na kateri mu je počivala roka in napeto čakal sestrin odziv. Tudi Alec jo je opazoval in čeprav je samo delno videl njen profil mu ni ušel šok, ki je preletel njen obraz. Globoko je vdihnila in s tresočim glasom odgovorila: »Ljubi bog, ne morem postati poglavarjeva žena. Rourke dobro veš, da ne morem postati žena komer koli, kaj šele nekemu tujcu, ki je za povrh še poglavar. Take cene za mir enostavno nisem sposobna plačati.«

»Vem in tudi Alec to ve, toda vseeno sva se dogovorila, da bo tako, saj je to edina rešitev in prosim razumi, da Alec ve kako je s teboj in obljubil je, da bo dobro skrbel zate.« je poskušal Rourke zveneti odločno, čeprav mu je bolečina na sestrinem obrazu trgala srce.

»Kako pa on ve kaj je dobro zame? Saj me ne pozna, ne pozna mojih potreb, ne more razumeti grozot teme, ki me obdaja.« je začela, a jo je Rourke prekinil.

»Poskusil se bo čim prej privaditi na vse in spoznati vse kar potrebuješ. Obljubil je, da bo dobro poskrbel zate in jaz mu zaupam, tudi ti bi mu morala.« jo je poskušal ohrabriti.

Najraje bi skočila na noge in se zagnala bratu v prsi, ter ga močno sunila, a od groze ni čutila nog in je nemočno obsedela. »Rourke, še ti ne veš in ne razumeš, le kako bo on? Se zavedaš, da me pošiljaš v tuj kraj, v neznano med neznane ljudi. Še tukaj mi je včasih težko, čeprav sem ta kraj, to hišo in ljudi ki me obdajajo včasih lahko videla s svojimi očmi in so mi ostali v spominu. Ko hodim ali se s kom pogovarjam se vedno poskusim spomniti vseh podrobnosti. Posestva Dordorfov nikdar nisem videla, nikoli nisem bila v njegovi hiši, ne poznam ne poglavarja, ne njegovih bojevnikov in ne drugih pripadnikov klana. Ne Rourke, ne samo, da nisem sposobna prevzeti odgovornosti poglavarjeve žene, tudi nisem primerna žena in vsekakor od te groze ne bi uspela preživeti ali vsaj ostati normalna.«  Z rokami je pokrila obraz in z zadnjimi atomi moči preprečila solzam, da se ulijejo po njenem obrazu. »Prosim Kathlen, ne vznemirjaj se toliko. Vem, da se sliši grozno in da te je strah neznanega, a ni tako hudo, kot je videti ta hip.« jo je vseeno poskušal potolažiti.

»Ne Rourke, ni tako hudo, še hujše je. Se zavedaš, da nisem sposobna sama skrbeti zase. Koraka ne naredim brez Mansellove roke nad mojim komolcem in tudi obleči se ne znam. Mislim, izbrati ne znam, saj niti ne vem kaj imam v omari, za to skrbi Brina. Kakor tudi za to, kaj mi da na krožnik in kaj in koliko jem. V vsemu sem odvisna od drugih. In čeprav sem bila zelo mlada, ko se je zgodila nesreča sem slišala in se zavedala odpora naših ljudi do mene in do tega, da jim je dodeljena skrb zame. Ljudje, ki so me imeli radi so priznali, da je 24 urna skrb zame prehuda naloga. Če se Mansell ne bi sam določil in prevzel moje varstvo, ne vem kaj bi bilo in tudi Brina se je sama določila, da bo ob meni.« Ni več zdržala in solze so se ji usule po obrazu. »Ne Rourke, ne morem se poročiti, ne morem oditi od tu in od svojih navad.«

Rourke je globoko vdahnil, pogledal je Aleca z razumevanjem in žalostjo v očeh: »Res, da živiš v temi, ki je mi nikdar ne bomo razumeli, vseeno si dobra oseba in vsi te imajo radi, tudi tam se bo našel kdo, ki bo rade volje skrbel zate, poleg vsega pa si rada v kuhinji in mesiš najboljši kruh in pecivo ter odločaš o začimbah. Veliko stvari je, ki jih delaš in verjamem, da boš tudi v svojem novem domu zadovoljna.«

»Oh Rourke, nikar me ne tolaži, to ti nikdar ni šlo od rok. Tukaj nekako preživim, ker me obkrožata zvesta prijatelja. Mansell me vodi na sprehode in mi opisuje vse kar vidi, pogovarja se z menoj je moj prijatelj in zaupnik.« Obrisala je solze in mu odločno povedala: »Ne bom se poročila in konec. Če ni druge izbire raje umrem tukaj in zdaj, kot malo kasneje od straha in groze.« Zaslišala je šum in se nagonsko obrila v smeri iz katere je Alec prihajal. Hitro je dojela situacijo in se obrnila nazaj k bratu: »Domnevam, da je ta najin zaupni pogovor potekal v pričo še ene osebe in če se ne motim, bi to lahko bil samo Alec Dordorf, osebno.«

»Moral sem mu pokazati zakaj sem proti vajini poroki, a žal je to edina rešitev, ki bi prinesla mir v naše kraje, oprosti Kathlen.« je skesano rekel Rourke.

Preden mu je lahko zabrusila nazaj kaj si misli je pod svojo brado čutila nežen dotik močnih in odločnih prstov, ki so ji brado dvignili višje. Čutila je njegovo prisotnost bolj kot je čutila njegov dotik in vedela je, da ji gleda v obraz in oči: »Draga Kathlen, poročila se bova, da preprečiva nesmiselne smrti in kot tvoj bodoči mož te opozarjam, da ne delaj neumnosti in se ne upiraj, kajti dobro bom pazil nate in na tvoje življenje. Jasno?« Čutil je njen strah in droben drget, ki je stresel njeno telo. Še vedno je podpiral njeno brado in strmel v prelep obraz: »Slišal sem, da si imela nesrečo, a nisem vedel kaj je s teboj, kljub temu sem se odločil, da se poročim s teboj in prinesem mir ljudem ter nadaljujem svoj rod. Zdaj, ko sem te videl, priznam, da poleg pametne politične poteze hočem še tvojo lepoto in pamet, pogum in odločnost. Dober mož ti bom in ob meni boš varna.« je rekel odločno in samozavestno.

Ni vedela kaj bi mu odgovorila. Glas ji je zamrl v prsih in ni bila prepričana, če bi sploh lahko spravila kaj iz sebe. Na srečo ji ni bilo treba odgovoriti, saj je eden od bratovih bojevnikov potrkal in vstopil ter prenesel novico o prihodu Neala Southerlanda.  Za kratek trenutek je v sobi zavladala smrtna tišina nato je Rourke komaj slišno zasikal besede nejevolje. Kathlen je zbrala vso svojo moč, globoko je vdihnila in vstala ter se obrnila proti bratu: »Southerlanda prepusti meni. Zdaj me pospremi ven, da ga pozdravim.« Malo je pomolčala nato pa dodala: »Ne, ti hodi na moji desni, ven naj me pospremi poglavar Dordorf. Vem kaj delam in če nočemo spopada pod to streho mi zaupajta.« je še dodala, ko je začutila nejevoljo in nezaupanje obeh moških. Še trenutek je minil preden sta se moška odzvala na njen ukaz.

»Poglavar Neal Southerland, kakšno prijetno presenečenje. Veseli me, da ste prišli še pravočasno, da boste priče moji poroki z Alecom Dordorfom.« Kathlen se mu je vljudno priklonila, nato pa ogovorila še njegova spremljevalca: »Bredrfor. Artalan.« ter se vsakemu posamič priklonila. Moška ob njej sta tudi z rahlim naklonom glave pozdravila prišleke.

»Vaši poroki, draga Kathlen? Zadnjič, ko sem bil tukaj ste me na vse možne načine hoteli odvrniti, da bi vas zaprosil za roko in me prepričevali, da se ne nameravate poročiti.« je izzivalno vprašal prišlek. »Ah to, takrat sem vas hotela odvrniti od misli, da bi me zaprosili, kajti bilo bi mi zelo neprijetno, ker bi vas morala zavrniti. Že takrat je bilo govora o moji poroki z Alecom, a ker ni bilo še vse dorečeno nisem hotela razglašati stvari v naprej.  Saj me razumete?« je bila vsa sladka in vljudna. »Prosim vstopite v dvorano in mi izkažite čast z vašo prisotnostjo pri tako  pomembnem dogodku v mojem življenju.«

»Seveda, moja draga Kathlen, vse čestitke, če si res želite te poroke, je bil vljuden Southerland pri tem pa vsem dal jasno vedeti, da je pripravljen poseči vmes in rešiti Kathlen iz Alecovih krempljev. Tudi njegova bojevnika sta zamomljala nekaj čestitk. Prišleki so se že odpravili po dolgem hodniku proti veliki dvorani, ko se je Bredrfor ustavil. »Kako vedno veste kdo je kdo, ko pa nas ne vidite ali pa se je to spremenilo?« je uspel vprašati.

Kathlen se je samo nasmehnila: »Pravijo, da je moja pra, pra babica bila čarovnica in da se te sposobnosti prenašajo po ženski strani družine in ker sem jaz njena prva ženska potomka predvidevam, da je res nekaj na tem, saj imam precej dobro intuicijo in preprosto vem kdaj s kom govorim, čeprav ne vidim.«

Prišleki so se nejevoljni obrnili in odkorakali proti dvorani. Rourke se je približal sestri in ji zašepetal: »To si dobro izpeljala, čeprav si bila malo preveč hinavska, se ti ne zdi? Od kje za boga si pobrala idejo o čarovnici?«

»Hinavska?!« je zasikala nazaj, »zdaj si našel, da me boš izzival ali pa si samo tako kratke pameti, da ne dojameš situacije? Se ti sploh sanja zakaj je Southerland prišel? Najbrž ne. Z vsemi štirimi se bo potrudil, da razdre tvoje zavezništvo z Dordorfi in vsekakor si želi mene oziroma mojega telesa. Prišel je, da bi te prepričal da me daš njemu in s tem bi čez čas počasi na potuhnjen način prevzel tisti košček Dunbejske zemlje po kateri hlepi in zaradi katere je ves ta cirkus nastal. In kar se tiče čarovnice čeprav je vse lari fari, se je vsem trem povesila čeljust na trenutek, to grem stavit, da je in poleg tega bo zdaj najprej premislil preden bo poskušal preprečiti poroko. In če se moram poročiti, sem raje izbrala moškega, ki je pošten in pravičen, a se ga na smrt bojim kot moškega, ki bi ga v določenih pogledih lahko vrtela okoli prsta in je potuhnjen in pokvarjen ter nepošten.« za trenutek je pomolčala potem pa nadaljevala. »Zdaj pa pojdi in pripravi vse potrebno za poroko.« Rourke je samo vzdihnil in odkorakal proti dvorani. Kathlen je hotela za njim, a jo je roka, ki je ves čas počivala na njeni nadlahti ustavila in povlekla nazaj. Čutila je, da stojita drug nasproti drugemu.

»Kako si vedela kdo je kdo?« je slišala tih, a avtoritativen glas svojega bodočega moža in nehote se je začela tresti.

»Southerland je poglavar in stoji vedno v sredini, poleg tega ima drobno govorno napako. Bredrfor ima poškodovano desno nogo, ki jo rahlo vleče za seboj pri hoji in Artalan ima probleme s pljuči, zato rahlo hrope.« je uspela izdaviti.

»Kaj pa jaz?« je tiho vprašal Alec.

»Vi, poglavar Dordorf,« je komaj lovila sapo.

»Mislim, da bova vsak trenutek poročena in da se lahko kličeva z imeni in tikava, se ti ne zdi? In ja jaz, kakšne značilnosti imam jaz?«

Malo je pomolčala in ko je že mislil, da mu ne bo odgovorila je tiho rekla: »Ne vem, navdajate me s strahom in grozo, lahko se premikate tiho in neslišno, lahko hodite glasno in avtoritativno. Odvisno kaj hočete pokazati, tako se tudi obnašate.« malo je pomolčala. »No pa je ena posebnost, ki je samo vaša. Vaš vonj poglavar D.., hm no hočem reči, tvoj vonj.« se je spomnila in popravila. »Prav poseben in drugačen, priznam da všečen in prijeten, a vseeno prav edinstven in samo tvoj.« Ni mogla videti drobnega nasmeha na njegovem licu in ne zadovoljstva, ki je preplavilo njegovo dušo. Prišel je, da bi se žrtvoval za mir in se poročil s pohabljenko, a v resnici se bo poročil z žensko o kateri je sanjal že celo svoje življenje. Res, da nikoli ni imela imena in obraza, a vedno si je želel imeti pametno in pogumno, iskreno, pravično ter prebrisano ženo. Vse to bo dobil s Kathlen in njena milina in lepota bosta le pika na i, slepota je le majhen minus, ki ga sploh ne moti, bo le izgovor več, da bo lahko čim več časa preživel z njo in postal njen prijatelj in zaupnik. Vsekakor je to zanj bil uspešen dan.

S počasnim korakom sta vstopila v veliko dvorano kjer so bili zbrani bojevniki vseh treh klanov. Rahlo napetost in nezaupanje med vojščaki je bilo moč občutiti ne da bi jih pogledal. Na čelu mize, pod veliko tapiserijo v barvah domačega klana, so stali oče Hoten, Rourke in Southerland.

»Pridita otroka.« je veselo rekel oče Hoten in jima pomahal naj stopita bližje. Bil je pripravljen, da ju poroči in zadovoljen, ker se je vse tako obrnilo. Alec ga je na poti k Rourku poklical, da gre z njim in mu zaupal, da se želi poročiti z Kathlen, a ker je preponosen moški ni želel očeta spraševati o njej.  Čeprav se je oče zavedal, da se Alec in Kathlen ne poznata in da Alec pravzaprav nič ne ve o njej ne glede na to, da sta z Rourkom dobra prijatelja se je premagal in mu ni nič povedal. Zdaj pa ga je z radovednostjo opazoval in bil je zadovoljen z videnim. Alec je stopal počasi in samozavestno ter pod roko vodil svojo nevesto. Opazoval jo je s kotičkom očesa in občudoval njeno moč obvladovanja. Vsi, ki so strmeli v njiju so lahko opazili zadovoljstvo in srečo na njenem obrazu, a on je vedel, da je vse to zaigrano. Čutil je rahel drget njene roke na njegovi in se zavedal straha in groze, ki sta se plazila po njeni notranjosti. Tako kot je že nekajkrat rekla, na smrt se ga je bala. Ustavila sta se pred trojico in Alec je ponosno zaukazal: »Lahko začnete oče.«

Kathlen je hotela izviti svojo roko iz njegove, a ji je to preprečil, ko je njeno dlan na svoji podlahti pokril z drugo dlanjo in jo tesneje stisnil k sebi. Čeprav je poslušala očeta Hotena in jasno in odločno izgovorila svojo poročno zaobljubo neznancu se ji je zdelo, da se vse to dogaja nekomu drugemu. Slišala je njegov odločen glas in obljubo njej, a se ni zavedala vsega dokler ni čutila njegovega premikanja. Vedela je kaj sledi in od groze bi skoraj zakričala. Z zadnjimi atomi razuma se je prisilila, da je obstala na mestu in mu dovolila, da jo poljubi. Še vedno je njeno roko stiskal ob svoje telo in z drugo jo je rahlo pobožal po laseh, nato pa jo zadržal na njenem tilniku in se sklonil. Čutila je njegovo toplo sapo na svojem obrazu, zaznala je njegov prijetni pomirjujoči vonj, ki je bil zdaj izrazitejši in še preden se je zavedala, že je čutila njegove tople, čvrste ustnice na svojih. Bil je to nežen, nezahteven dotik ustnic. Priznati si je morala, da je bil pravzaprav pomirjujoč in prijeten in zaznala je še nekaj. Njen mož nosi brado, kratko, prijetno, mehko brado. Ko se je odmaknil z njenih ustnic je dvorana završala. Povsod so se slišali vzkliki odobravanja in čestitk, samo vzdušje je postalo bolj prijetno in pomirjujoče. Alec je izkoristil trenutno zmedo in ji zašepetal: »Moji vojščaki, ki me danes spremljajo se ti bodo zdaj poklonili in prisegli zvestobo, eden od njih ti bo podaril moj plet. Pričakujem, da ga boš sprejela in si ga takoj tukaj oblekla, bratovega pa vrnila bratu.«

»Seveda bom sprejela tvoj plet, saj to se razume, samo,« malo je pomolčala in z nelagodnostjo in strahom nadaljevala, »nikoli mi ne uspe pravilno obleči pleta, Brina mi vedno pomaga in nočem se spraviti v zadrego pred celo dvorano bojevnikov.«

Potrepljal jo je po roki: »Potem bova iz tega naredila novo ceremonijo. Jaz ti bom snel tvoj plet in ga izročil Rourku, nato pa ti pripasal svojega. Tvoje je samo, da stojiš in se smehljaš.«

»Hvala.« je tiho izdavila.

Tako, kot je napovedal, so pristopili njegovi bojevniki in vsak se je predstavil z imenom in se ji priklonil ter obljubil svojo zvestobo. Vsakemu od njih se je priklonila nazaj in se mu zahvalila. Ko so bojevniki končali je Alec vzel iz Marvelovih rok svoj plet in si ga vrgel čez ramo nato pa vprašal Kathlen: »Te smem  obleči v svoje barve žena?«

»Z veseljem jih sprejmem, mož!« je odgovorila veselo in glasno in še sama se je spraševala le od kod ji toliko moči in poguma za kaj takega. Vsi so z zanimanjem opazovali kako je Alec spretno zamenjal pleta in kot bi mignil je bila Kathlen odeta v barve svojega novega klana. Nato jo je vešče pospremil do mize in ji pridržal stol na desni poleg brata, sam pa sedel poleg nje. Nasproti so se usedli Southerland in njegova zvesta spremljevalca. Hitro so postregli s kosilom, saj je Alec dal jasno vedeti, da se želi čim prej podati proti domu. V hipu je bilo dekle ob Kathlen in jo tiho vprašala kaj ji lahko postreže. »Kje je Brina?« je nervozno vprašala Kathlen in dekle je z nasmeškom odgovorila: »Brina pripravlja vajino prtljago, zato bom jaz skrbela za vas do odhoda gospa.«

»Najino prtljago?« je nejeverno vprašala nazaj.

»Ja, vaš mož je tako prijazen in razumevajoč, da je prosil Brino, da vas spremlja in ostane z vami nekaj časa, da se navadite na nov dom in novo služabnico.« je privrelo iz mladega dekleta.

»O!« je v pravem začudenju bilo vse kar je lahko Kathlen odgovorila. Dekle je ponovno vprašalo, kaj ji lahko postreže od hrane in Kathlen je le tiho zasikala: »Čisto nič, saj tudi grižljaja ne bi mogla spraviti dol.«

Alec je sedel dovolj blizu, da je slišal njun pogovor, a se ni vmešaval, vse dokler njegova žena ni ponovno zavrnila hrane. Sklonil se je bližje k njej in ji strogo zašepetal: »Moraš nekaj pojesti, pot ni tako kratka in jahanje skozi sotesko je dokaj težavna naloga. Moraš imeti nekaj moči, zato pojej nekaj grižljajev.« Že njegova bližina je poskrbela za nov strah in besede so bile dovolj, da so jo pognale čez rob samonadzora. Že prej je imela sklonjeno glavo, tako da nihče razen Aleca ni opazil njene bledice, ki se je okrepila in pretila, da jo potisne v nezavest. Alec jo je nežno objel čez ramo in njeno glavo naslonil na svojo ramo: »Prosim, bodi močna pred vsemi temi bojevniki, obljubil sem ti zaščito in vdanost in besede ne mislim prelomiti. Ne bom te prizadel.«

»Rada bi šla za trenutek še v svojo sobo.« je zašepetala, ko se je malo pomirila in se pripravila do tega, da bi delovala normalno.

»Seveda.« ji je tiho odgovoril in dvignil glavo ter pogledal Marvela in mu pomignil naj pristopi. »Pospremi gospo v njene prostore in je ne izpusti izpred oči. Naj se pripravi za pot, takoj, ko se okrepčamo odrinemo.« Vstal je in pomagal ženi na noge potem pa je pokazal Marvelu kje naj jo prime in pospremi iz dvorane.

»Če se ne motim je Marvel levičar, torej bo bolj prikladno, da me usmerja tako, da drži mojo drugo roko« je tiho rekla, ko je občutila dolge, tenke prste nad svojim levim komolcem. Čeprav je govorila tiho jo je nekaj mož vseeno slišalo, med njimi tudi Southerland, ki je s smehom pripomnil: »Vso srečo v zakonu Alec, očitno bo nekaj na tistem prepričanju o prenosu genov po ženski strani družine.« »Kako veste, da sem levičar gospa?« je šepetaje vprašal Marvel medtem, ko je prestopil k njeni drugi roki.

»Slišala sem iz tvojih gibov, ker poznam levičarja mi je bilo takoj jasno kaj slišim.« je zašepetala nazaj in se rahlo priklonila Alecu in nato vsem za mizo ter se napotila proti svoji sobi.

»Oh Brina, tako me je strah!« je rekla, ko sta z Marvelom vstopila v njeno sobo in je le ta zaprl vrata za njima. On je obstal pri vratih, Kathlen pa se je sama napotila proti svoji postelji.

»Nikar gospa, vse bo še dobro. Imate čudovitega, razumevajočega moža.« jo je poskušala potolažiti zvesta služabnica.

Kathlen je sedla na posteljo in si obraz pokrila z dlanmi: »Ne vem, če bom zdržala, ne morem tega izpeljat. Brina poročili so me s premetenim, oblastnim in pametnim hudičem. O njem vem le to, da je za dobro glavo višji od mene in ima široka ramena ter brado. Samo, da se okrepčajo gremo na pot. Ne vem česa me je bolj strah moža, konj ali novega življenja. Ne ni me strah, groza me je.« je uspela izgovoriti preden je njeno telo stresel krčeviti jok. Brina je tesno objela gospodarico, da se je le ta lahko izjokala na njeni rami. Božala jo je po hrbtu in vsake toliko pogledala k mlademu bojevniku, ki je nemočen stal pri vratih. Kathlen se je počasi umirila in šele takrat ji je prišlo v zavest, da je v sobi tudi Marvel. Oddaljila se je malenkost od Brininega objema in pogledala v tla: »Oprosti mi Marvel, tega si ne bi smela dovoliti pred teboj.«

Opogumljen z njenimi besedami je Marvel pristopil k postelji in počepnil k njenim nogam: »Gospa, če vam je kaj bolje sem vesel, da ste si olajšali strah.«

»Ne, ni mi bolje, zdaj mi je še slabše, poleg še večjega straha mi je še neprijetno.« je rekla iskreno in nove solze so ji napolnile oči.

»Nikar, gospa.« jo je poskušal z besedami potolažiti meter osemdeset visok bojevnik, ki je čepel pri njenih nogah in kateri je za razliko od svojega poglavarja ob prvi priložnosti povprašal očeta Hotena, naj pove vse kar ve o novi gospodarici in tako, še preden so jo videli so bojevniki Dordorfov vedeli vse o nežnosti, milini, lepoti in slepoti mlade ženske. »V klanu imamo starega bojevnika, ki je v boju izgubil oko in na drugo vidi le sence, vsi so ga sprejeli in ga spoštujejo še bolje kot prej in vsi se prilagajamo njegovim potrebam in to brez pomislekov in težav, tudi vas bomo sprejeli, nikar ne skrbite. Vaš mož je spoštovan poglavar in nepremagljiv bojevnik. Je hiter in gibčen. Ima črno brado in brke, ki omilijo trdoto njegovega odločnega obraza in njegovi črni rahlo kodrasti lasje segajo do ramen. Ima velike sive oči in raven nos. Na levi podlahti ima manjšo brazgotino in mogoče se še kje skriva kakšna nevredna omembe.  Predvsem pa še nikdar ni prelomil svoje besede in vam je obljubil varnost in zvestobo. Je najboljši jezdec, kar jih poznam in vam se ga res ni treba bati, saj boste pri njem vedno v milosti, druga zgodba pa je z nami, mi se ga moramo še kako bati. Zdaj pa gospa prosim pojejte nekaj malega, namreč iz kuhinje so nam poslali nekaj hrane.«

»Hvala Marvel.« se  je uspela umirjeno zahvaliti moškemu, ki je očitno razumel njeno temo. Tudi Marvel je vedel za kaj se mu zahvaljuje, zato je tiho dodal: »Tisti bojevnik je moj stric in njegove prve dneve po nesreči sem jaz skrbel zanj in njegovo temo sem občutil na svoji koži, zato vedno lahko računate na mojo pomoč in vdanost gospa.«

images3

Na dvorišču je bil vrvež. Zbrali so se vaščani, da pospremijo ljubo jim gospodarico v novo življenje. Večina Dordorfskih bojevnikov je že sedela na konjih s Kathlenino in Brinino prtljago. Le Alec, ki je čakal svojo ženo, da se poslovi od brata je stal nedaleč od svojega iskrega vranca in Marvel, ki je ravno pomagal Brini na svojega konja na katerega se je naslednji trenutek pognal še sam.

»Ne boj se.« je Alec tiho zašepetal, ko je opazil nemir, ki se je polaščal njegove prelepe neveste.

»Od nesreče nisem jezdila, groza me je.« je skoraj neslišno rekla pri tem pa pogled obrnila proti njegovemu obrazu, že zaradi vaščanov ni smela pokazati pravih čustev. Alec se je obrnil proti Rourku in mu skoraj ukazal: »Najbolje bo, če jaz prvi sedem na konja in mi ti potem dvigneš Kathlen v naročje.«

Tudi Rourke se je zavedal Kathlenine groze in je v trenutku storil naročeno. Ni imela časa, da bi jo strah ohromil. V hipz je sedela na konju in se s hrbtom naslanjala na čvrste prsi moškega, ki se ga je bala in je bil njen mož. Močna roka jo je tesneje privila v objem in ob glasnem pozdravu je čutila premikanje živali pod seboj. V tistem trenutku je od straha pred višino in hitrostjo pozabila na strah pred moškim, čigav vonj ji je nerazložljivo prinašal mir in zaupanje ter se malenkost premaknila in ga močno objela okoli pasu. Glavo je skrila na njegove prsi in utrip njegovega srca jo je še dodatno pomiril. Skorajda se ni zavedala njegove roke prek svojega hrbta, ki jo je tesneje privijala v objem. Napetost telesa je počasi izginjala, v njegovem objemu se je počutila varno in spomnila se je vseh besed s katerimi so jo tolažili in počasi jim je začela verjeti, mogoče bi pa lahko začela zaupati svojemu možu. Tako kot se je sproščal njen um, tako se je sproščalo tudi njeno telo. Alec je občutil spremembo v njenih mišicah in jo narahlo premaknil v zanjo še udobnejši položaj, nasmehnil se je in si mislil, da stvari postajajo take, kot bi morale biti med možem in ženo. Nehote so mu misli ušle na večer, ko bosta že doma in v nadaljevanje večera pod okriljem zasebnosti njune spalnice. Tako kot mu je povedala, da ima on poseben vonj tako je tudi ona dišala čisto svoje. Kar nekaj žensk se je že stiskalo v njegovem objemu, a nobena ni dišala tako omamno in ob nobeni ni občutil tako močne privlačnosti in želje po intimnosti kot ravno s Kathlen. Nezavedno se je sklonil in njeno glavo ujel pod svojo brado. Nežno ji je pritisnil dolg poljub v lase in v nejevolji spoznal, da je bila to napaka. Saj se je omamno telo v njegovem objemu, po katerem je hrepenel napelo in ponovno postalo trdo in prežeto s strahom.

“Si videla kdaj celotno Kirslangovo posest, mislim veÅ¡ po katerem delu zdaj jahamo?” je nežno vpraÅ¡al Alec svojo ženo, pri tem pa jo je Å¡e vedno trdno privijal ob svoje prsi. Kljub njenemu strahu se ni odmaknil od nje. Ne, ne bo ji dovolil, da se osami in takoj naj spozna, da je njegova, pripada mu v vsakem pogledu.

“Ne, nikdar me niso pustili tako daleč od doma. Vem kje poteka meja med posestvi, a videla je Å¡e nisem. Zdaj jahamo skozi gozd kaj ne?” je nežno odgovorila in ob postavljenem vpraÅ¡anju rahlo dvignila glavo proti njemu. Res, da ga ni videla, a to je naredila nagonsko. Ni mogla vedeti, da jo je ves čas opazoval in se zadovoljno smehljal.

“Ja, pot nas vodi skozi meÅ¡ani gozd. Zdaj se približujemo meji kjer se Kirslangova posest konča, potem bomo kratek del poti jahali skozi Dundarski gozd, ki je malo teman in zlovešč, prečkali reko in kmalu prispeli na domače ozemlje. ÄŒez Dundarski gozd bomo jahali zelo hitro, saj nočem srečati nobenega Dundarja, ko bomo na Dordorfski zemlji pa se bomo ustavili, da si malo odpočijeÅ¡ in pretegneÅ¡ noge. Tole je zate najverjetneje zelo utrudljivo.” ji je prijazno razložil nastalo situacijo in nad toliko besedami, ki ji je namenil je bila kar malo presenečena, saj ni bilo v navadi, da bi se moÅ¡ki kaj veliko pogovarjali z ženskami z razliko njenega brata, ki ji je namenjal ogromno časa. Nato se je morala opomniti, da je ona njegova žena in da se poročeni pari najverjetneje dosti pogovarjajo. Rahlo se je nasmehnila saj ji je njegov močan glas nadvse odgovarjal in ji vlival pogum. Ponovno se je ujela, da se ob njem počuti prav varno. Da ne bi mislil, da je nevljudna mu je hitro odgovorila: “Res nisem navajena jahanja, a trenutno me nič ne boli in nisem utrujena. Hvala za skrb.”

“Ni za kaj, saj sem ti obljubil, da bom dobro skrbel zate. ÄŒe boÅ¡ kar koli potrebovala samo reci, na mene se vedno in za vse lahko zaneseÅ¡. Zapomni si le to, da sva midva zdaj družina in kar koli te skrbi ali potrebujeÅ¡ se boÅ¡ vedno obrnila name, hočem reči dolžna si mi zvestobo in zato nočem, da bi o problemih govorila z drugimi. Skratka nočem, da bi me moji ljudje za hrbtom opravljali. Jaz sem poglavar in ti si poglavarjeva žena. Midva morava biti za zgled in reÅ¡evati morava tuje probleme.” je rekel odločno in jo s tem spomnil na njun položaj. Kljub odločnim besedam je njegov objem bil nežen in ponovno je ujel njeno glavo pod svojo brado in jo tako nežno poljubkoval. Ne, tokrat se ni ustraÅ¡ila njegovih trdih besed. Razumela je njegovo sporočilo, zavedala se je njunega položaja. Kot je že rekla bratu, vsekakor je njen mož časten in poÅ¡ten moÅ¡ki s pravičnimi nazori in pogumen, mogočen bojevnik, ki je moral vladati s trdo roko nad Å¡tevilnimi pripadniki bojevitega ljudstva. “Zvesta in dobra žena ti bom.” je zaÅ¡epetala in upala, da je uspel sliÅ¡ati, kajti ni zbrala dovolj moči za glasen odgovor. Njen tihi Å¡epet je razumel kot posledico njenega straha in v trenutku mu je bilo žal, da se je sploh spravil pogovarjati o tem. Lahko bi počakal na naslednji dan ali vsaj toliko, da prispeta domov, toda zdaj je kar je. Močneje jo je privil in ljubeče rekel: “Ne boj se, mene se ti res ni treba bati, samo hotel sem poudariti, da bo najino življenje javno in vsem na očeh.”

“Vem, kaj si hotel povedati in tebe se res ne bojim več toliko, bolj me je groza vsega, kar Å¡e pride. Strah me je tvojih ljudi in kako me bodo sprejeli.” je uspela izdaviti.

Nekaj časa jo je opazoval nato pa rekel: “Nikar se jih ne boj, nihče ti ne bo rekel ali storil nič, že zaradi tega ne ker se bojijo mene.” Globoko je vdahnil in se sprijaznil z resnico, da ji bo moral predstaviti določene stvari in odločil je, da bo bolje če to stori zdaj. “VeÅ¡, čeprav se trudim biti poÅ¡ten in pravičen voditelj moram včasih nastopiti grobo in odločno. ÄŒe nisi malo zlovešč te ljudje ne ubogajo in če bi spustil vso tisto vročekrvnost Dordorfov na prostost, bi nastal pravi pekel na zemlji. Ljudje me spoÅ¡tujejo, vedo da jih bom vedno odbranil in poskrbel za vse in tudi bojijo se me. Znam povzdigniti glas in kaznovati, a zapomni si, tebe nikdar ne bom prizadel, kaznoval ali kaj podobnega. MoraÅ¡ mi zaupati, drugače boÅ¡ res zblaznela od strahu. Ti boÅ¡ vedno v moji milosti.

Zdaj se me pa primi kajti prihajamo na Dundarsko ozemlje in prosim bodi tiho.” Samo pokimala je in se privila na njegove mogočne prsi on pa ji je naslonil ustnice na sence in jo nežno poljubkoval z njimi nato je dvignil glavo in spodbodel konja v hitrejÅ¡i tek.

“Zunaj je že poltema, večer se je že začel spuščati na zemljo. Zdaj bomo prečkali most čez ozko, a globoko in hitro reko, ki teče pod obzidjem. Vsak trenutek bova doma.” ji je veselo rekel in zajahal čez most proti domu. Enega od vojščakov je poslal naprej z navodili. Pripadnike njegovega klana je moral seznaniti z njihovim prihodom, kakor tudi o pomanjkljivosti njegove žene. Å e preden je odjahal na obisku k Rourku, poglavarju Kirslangov, je ljudi seznanil s svojim namenom, da se vrne z ženo. Tudi opozoril jih je, da se morajo, do nje vesti spoÅ¡tljivo, saj je vedel, da dekle trpi za posledicami nesreče. Pripadniki Dordorfov so bili zbrani na dvorišču pred poglavarjevim gradom in so z radovednostjo pričakovali poglavarja in njegovo ženo. Ko je Alec prijezdil za obzidje je hitro opazil zbrano množico. “Najini podaniki so zbrani pred gradom, da naju pozdravijo. Ne skrbi ob tebi sem. Spoznala boÅ¡ samo mojega brata in nekaj pomembnih mož, potem se bova umaknila v grad. Za ostale bo dovolj časa v naslednjih dneh.” je rekel mirno in pri tem poskuÅ¡al svojo mirnost prenesti na njo. Med dolgim jahanjem se je malo sprostila in ni bila več napeta v njegovem objemu. A zdaj je čutil njen nemir in strah. Ni si mogel predstavljati kako ji je, a vseeno je čutil, da mora res biti hudo, ko jo obkroža neznano okolje in velika gruča neznanih ljudi, glasov in zvokov. Alec je ustavil svojega konja pred samim vhodom v grad.

Vajeti je podal enemu izmed fantov, ki so skrbeli za konje, kateri se je takoj približal poglavarju Å¡e predno je ta zaustavil svojo mogočno žival. Alec je urno zdrsnil s konja pri tem pa ves čas z eno roko držal Kathlen okoli pasu. Ni Å¡e dobro čutila, da ga ni več ob njej, že jo je prijel okoli pasu in jo potegnil dol s konja. Objel jo je okoli rame in obrnil proti ljudem, ki so z občudovanjem zrli v prelepo poglavarjevo nevesto. S kratkimi besedami jo je predstavil in oznanil, da se bosta umaknila v prostore gradu, saj je njegova žena že utrujena in da jo bodo bolje spoznali jutri. Zahvalil se jim je, ker so priÅ¡li pozdravit njega in njegovo ženo, pomignil bratu in ostalim veljakom klana, naj jima sledijo v grad, ter z Kathlen pod roko stopil pod okrilje zidov. Popeljal jo je naravnost v veliko dvorano. ÄŒez ramo je dal ukaz naj Kathlenino prtljago odnesejo v njegovo spalnico, ter Brino nastanijo v sobico poleg njune. Prav tako je naročil, naj po večerji njegovo ženo čaka kopel. Tudi Brini je pomignil naj se pridruži njemu in svoji gospodarici pri večerji. Popeljal jo je do velike mize kjer so ravnokar postavili okusno večerjo. Predno je pomagal Kathlen sesti za mizo ji je predstavil Å¡e klanske veljake, ki so ji vsak posamično izrazili dobrodoÅ¡lico in čestitke k poroki. Zadnji je pristopil Alecov brat Colin. “Naj se kar sam predstavim najdražja svakinja. DobrodoÅ¡la v družino.” jo je veselo pozdravil.

Kathlen je samo odprla usta in komaj zajecljala: “Hvala”. Nato se je obrnila k Alecu in mu tiho zaÅ¡epetala: “Tvoj brat, ali tvoj brat dvojček?”

Oba Alec in Colin sta jo sliÅ¡ala in se oba presenečeno zazrla v njo. “Moj brat dvojček, kako si vedela?” je tiho odgovoril Alec.

dvojcka-podobna

“Tako identično zvenita. Ali sta tudi fizično tako zelo podobna?” je odgovorila z vpraÅ¡anjem.

Colin se je zarežal: “Seveda, če se odločiva in potrudiva naju nihče ne loči.”

“Da si ne bi drznil kdaj zavajati moje žene!” je zasikal Alec proti bratu in ta se je samo Å¡e bolje zasmejal.

“Tudi, če bi poskusil, mu ne bi uspelo. ÄŒeprav sta skoraj identična, Å¡e vedno je med vama tudi nekaj razlik in nikdar vaju ne bom zamenjala.” se je zahihitala Kathlen, saj je bila ganjena nad moževo skrbjo in ljubosumjem.

“In kakÅ¡na je ta najina razlika?” je zvedavo vpraÅ¡al  Colin.

“Bojim se, da bo to moja skrivnost. No mogoče jo bom delila z mojim možem, a žal tebi je ne bom izdala. Upam da mi ne zameriÅ¡?” se je smejala naprej.

“No glede na to, da si bratova žena bom pač poskuÅ¡al biti tvoj prijatelj in zato ti te skrivnosti ne bom zameril.” je Colin veselo kramljal s svojo svakinjo, saj mu je ženska takoj prirasla k srcu in čeprav ni imel namena vmeÅ¡avati se v njun zakon je moral malo spodbosti brata, zato je pristavil: “Upam, da se boÅ¡ veliko družila z menoj, veÅ¡ Alec kot poglavar klana ima kup obveznosti, jaz pa sem svoboden kot ptička na veji in rade volje ti bom na razpolago za spoznavanje posesti in ljudi, tvoja desna roka bom. Kdo ve mogoče boÅ¡ spoznala, da si se poročila z napačnim bratom in naju boÅ¡ namenoma zamenjala.” Alec je prvič videl ženo nasmejano in milo se mu je storilo pri srcu, bila je lepa in mila in njen smeh je bil prisrčen in nalezljiv. Brata je poznal in je vedel, da ga draži. Istočasno se je zavedal, da je Kathlen v Colinu dobila Å¡e enega zaščitnika in prijatelja. Å e predno bi Kathlen lahko Colinu odgovorila na zbadanje je Alec na videz užaljen dejal: “Draga žena, ne spreglej dejstva, da je moj leni brat spreten v izogibanju odgovornosti in obveznosti in če bo spletkaril naj nikar ne pozabi, da se mu lahko maščujem.”

“Oh, kako si zamerljiv brat.” se je režal Colin. “ÄŒe nočeÅ¡, da ti prevzamem žene se pač potrudi okoli nje.”

“Nikar ti ne skrbi, moja žena ne bo zanemarjena.” mu je odgovoril Alec in objel Kathlen ter jo nežno poljubil vrh glave, nato pa ji pomagal sesti. Kathlen se je ves čas sproščeno smehljala saj je iz tona pogovora vedela, da se brata zdaj le Å¡e dražita in da je v Colinu dobila prijatelja. Sedela je na Alecovi desni strani, Brina je dobila mesto poleg nje in Colin je zasedel stol nasproti nje. Večerja je slastno diÅ¡ala in ker že cel dan ni poÅ¡teno jedla je sedaj občutila volčjo lakoto. Tudi Alec je bil zadovoljen, ko jo je videl jesti. Med jedjo ji je Brina Å¡epetaje opisala grad, prostore okoli in vse kar je opazila sama. Ko sta pojedli ju je Margaret dekle, ki je pomagalo v gospodinjstvu in ki so jo določili za gospodaričino deklo pospremila v poglavarjeve prostore. Brina je zadovoljno opazil, da so njune stvari že pospravili in da je na gospodarico čakala banja vroče vode. Margaret je bila rahlo Å¡okirana nad slepoto svoje gospodarice prav tako pa tudi navduÅ¡ena nad njeno milino in lepoto. Ker je bila odkrito dekle je vse priznala obema in prav tako je sprejela dejstvo, da ima gospodarica s seboj svojo deklo in se ni počutila nič užaljene zaradi tega. Vse je kazalo, da se bo med trem ženskam razvilo pristno prijateljstvo. Brina je zaradi tega občutila pravo olajÅ¡anje. ÄŒeprav se je malo bala poglavarja Dordorfov se je odločila, da bo ob prvi priložnosti povedala svoji gospodarici, da ji je mladi bojevnik Marvel vÅ¡eč in da tudi on ni ravno ravnoduÅ¡en do nje, zato bi rada ostala za vedno ob svoji gospe.

Kathlen se je skopala in dekleti sta ji oblekli prelepo spalno srajco. Dolge lase sta ji razčesali in počakali ob njej dokler v sobo ni priÅ¡el njen mož. Nato sta zaželeli lepo noč in se preselili v Brinine prostore. Margaret se je odločila, da bo pomagala Å¡e Brini, saj je tudi ona bila že izčrpana od napornega in pretresljivega dne. Ko sta dekli odÅ¡li je Kathlen sedela v postelji. Hrbet si je podprla z vzglavniki in rjuho si je potegnila do naročja. Tokrat, ko sta z možem ostala sama v zavetju intimnosti njune sobe se je v njo ponovno naselil strah. Rahlo je trepetala. SliÅ¡ala je, ko sta Margaret in Brina odÅ¡li in prav tako je sliÅ¡ala, da Alec stoji pri kaminu in dodatno nalaga polena na rahlo ugaÅ¡ajoči ogenj. Zavedal se je njenega strahu in prvič ni točno vedel kako naj ravna. Ni je hotel prizadeti ali prestraÅ¡iti. Počasi se je obrnil in stopil k vznožju postelje. “Lepa si Kathlen.” je rekel nežno.

“Hvala.” je ne sigurno in s strahom odgovorila.

“Nikar se ne boj. Najprej se bova spoznala. Pridi sem, sedi na rob postelje prosim.” je nadaljeval mirno, kot bi ne opazil njenega strahu. PosluÅ¡no ga je ubogala in se izvlekla izpod pregrinjala in sedla na rob postelje tako kot ji je naročil. Stopil je bližje in poiskal njene tople copatke, ter ji jih počasi obul. Stal je pred njo. “Povej, draga Kathlen, kaj te zanima o meni, vpraÅ¡aÅ¡ lahko karkoli.”

Nekaj časa je molčala nato pa tiho rekla: “Trenutno ne vem kaj bi vpraÅ¡ala,  seveda me zanima kaj se pričakuje od mene, kaj so moje naloge in obveznosti, kaj smem in česar ne smem, kako naj zgleda moj dan,…” sredi nervoznega besedičenja jo je prekinil. Prijel jo je za roki in potrpežljivo rekel: “O tem bova govorila jutri, vse ti je dovoljeno in počela boÅ¡ tisto, kar si sama želiÅ¡, nimaÅ¡ nalog in nimaÅ¡ drugih obveznosti kot biti moja žena in me podpirati pri odločitvah, tvoja beseda bo tukaj enakovredna moji, a kot sem rekel, o tem se bova pomenila jutri po zajtrku. ÄŒe zdaj nimaÅ¡ vpraÅ¡anj o meni osebno potem nič, toda če se boÅ¡ kaj spomnila, naj ti ne bo nerodno kadar koli vpraÅ¡ati. Prav?” Samo pokimala je, ni pričakovala toliko svobode in od ganjenosti se ji je naredil cmok v ustih zato ni niti poskuÅ¡ala odgovoriti z besedami. Počasi je spustil njeni roki, da sta ji obležali v naročju.

“Slekel se bom, zato, da me boÅ¡ Å¡e telesno lahko spoznala.” je rekel in se počasi obrnil proti svoji veliki garderobni skrinji poleg katere je stal stol na katerega je po navadi odložil oblačila. Opazil je, da je ponovno zadrgetala. Odločil se je, da bo potrpežljiv. Ko je odvrgel Å¡e zadnji kos svojih oblačil se je ponovno postavil pred njo: “Vstani.” je rekel nežno in jo ponovno prijel za roki ter ji pomagal vstati. “Vem, da si veliko pomagaÅ¡ tudi z dotikom, tukaj sem, prepuščen tvojim rokam, vse lahko raziščeÅ¡.” je rekel in ji roki položil na svoj obraz. Kako mehke so bile njene dlani. Najprej je nekaj trenutkov zadržala prste tako kot jih je on položil nato pa jih je začela počasi premikati. Nežno kot dotik metuljevih kril tako so njeni prsti drseli po njegovem obrazu. Ujela je krivino njegove brade, preletela čutne ustnice in se počasi zapletla v njegove lase, končala je na njegovih Å¡irokih ramenih. Ko je nekaj trenutkov tako mirovala in nihala ali naj se dotakne njegovih prsi ali naj odmakne roki, se je odločila za umik, a Å¡e predno ji je uspelo položiti roki ob svoje telo, že jo je držal in ji roke položil na svoje prsi. “Ne umikaj se, razišči vse na meni.” je rekel z rahlo hripavim glasom, saj se je zavedal svojega vzburjenega stanja. Opogumljena z njegovo željo je počasi nadaljevala raziskovanje njegovega telesa. Objela je obe njegovi roki in se prepričala o brazgotini o kateri ji je povedal Marvel. Počasi je tudi napredovala po njegovem miÅ¡ičastem in možato poraščenem prsnem koÅ¡u vse do čvrstega trebuha. Ponovno se je ustavila. Tokrat ji ni dovolil umakniti rok. Sam je njene drobne dlani pokril s svojimi velikimi in jo počasi vodil navzdol po svojem telesu. “Kathlen, ne vem koliko so ti povedali o naravi moÅ¡kih in o moÅ¡ko ženskih odnosih, a rad bi ti pokazal koliko si te želim.” je zaÅ¡epetal saj mu je od ugodja jemalo sapo.

“Besedno so me zelo dobro poučili in pripravili na poročno noč.” je tiho odvrnila in rahlo zardela.

“Naj ti ne bo nerodno, to so normalne stvari in jaz si te želim, hočem pa tudi, da si ti želiÅ¡ mene. Rad bi, da bi obema bilo lepo. Tebi prvič mogoče ne bo tako lepo, a vsakič naslednjič ne bo več nelagodja in boÅ¡ uživala tako kot jaz. Zato me najprej do potankosti spoznaj.” je Å¡e rekel in njeno roko premaknil na svoj vzburjeni ud. Najprej bi skoraj odmaknila roko, toda njegova jo je čvrsto pokrivala in ni ji dovoljevala umika. Nato se je sprostila in začela proučevati njegovo moÅ¡kost. Ko je od ugodja zamrmral je ustavila premikanje prstov in s strahom vpraÅ¡ala: “Je kaj narobe?”

“Oh draga Kathlen, nič ni narobe, samo ne zavedaÅ¡ se Å¡e kako tvoj dotik vpliva na me. Nikar se ne ustavljal.” je ponovno zamrmral in počasi v svoje dlani vzel njen obraz. “Poljubil te bom, samo sprosti se, roke lahko položiÅ¡ okoli mojega vratu, kasneje bova nadaljevala spoznavanje mojega telesa.” Ko mu je ovila roki okoli vratu in je na svojem obrazu čutila njegovo toplo prijetno sapo je obmirovala. “Odpri oči.” je rekel nežno, tudi zavedala se ni, da je ves čas od kar ji je položil roki na svoj obraz mižala. Počasi je odprla oči in pogledala v smer kjer bi po njenem morale biti njegove oči.

“Prelepa si, moja draga žena in jaz si te močno želim.” je dahnil in se nežno dotaknil njenih ustnic. Počasi je stopnjeval poljub, se poigraval z njenimi ustnicami, jih božal s svojimi in dražil z jezikom, dokler ni v njej prižgal iskrivo poželenje. Njene ustnice so se nagonsko razprle in mu odgovarjale na draženje. Poglobil je poljub dokler se njuna jezika nista dotaknila. Počasi ji je začel odpenjati spalno srajčko. Ne da bi se prav dobro zavedala ji jo je slekel. Stala je gola pred njim. Svetloba ognja iz kamina je risala prijetne sence po njenem lepem in zapeljivem telesu. Nekaj časa jo je opazoval in težko dihal, nato pa jo je dvignil v naročje, poljubil in med poljubom položil v posteljo, tudi sam se je zleknil poleg nje. Zdaj je on počasi s prsti drsel po njenem telesu in ji Å¡epetal nežne zapeljive besede. Sprostila se je, zaupala mu je in želela si ga je.

Zbudilo jo je Alecovo premikanje. Poskušal je izvleči svojo roko izpod njene glave. V hipu se je premaknila in odprla oči. »Šššš, zaspi nazaj.« ji je zašepetal in jo nežno in hitro poljubil, »noč je še, ne vem kaj, a nekaj se je zgodilo in v veliki dvorani me čakajo bojevniki. Takoj bom nazaj.« Urno je vstal in se začel oblačiti. Pogledal je v posteljo in se zadovoljno nasmehnil. Njegova vročekrvna, a mila in ljubka žena je ležala na sredini njegove postelje. Ni spala, zadovoljno se je pogreznila v blazino prepojeno z njegovim vonjem. »Zaspi, draga Kathlen.« je ponovno rekel in glasno odkorakal ven. Pred vrati je slišala govorjenje in vedela je, da je Alec pred vrata postavil stražarja, da jo varuje. Objela je blazino na kateri je še nekaj trenutkov nazaj počival njen mož. Počutila se je varno. Alec je res bil častivreden moški in zahvalila se je usodi, da je postala ravno njegova žena. Še vedno je občutila grozo teme in strah pred novim, a nekaj ji je bilo jasno, moža se ji ni treba bati. V možu je dobila novega zaveznika, takega prijatelja kot ga še nikdar ni imela. Počasi jo je premagala utrujenost in hitro je zaspala. Ni slišala Aleca, ko se je uro kasneje vrnil v posteljo in ni čutila njegovih rok, ki so jo prevalile v njegov objem.

»Dobro jutro, moja gospa« je rekla Brina  in rahlo stresla svojo gospodarico. Margaret je že prinesla vodo in od strani opazovala. Kathlen je odprla oči in tiho vprašala: »Brina, Margaret?«

»Obe sva tukaj, moja gospa.« se je zahihitala Brina in dodala, »gospodar, poglavar Dordorf je spodaj v veliki dvorani, prosil je, da se mu čez pol ure pridružite pri zajtrku.«

»Seveda.« je poslušno rekla Kathlen in sedla na rob postelje. Ko ji je Brina hotela pomagati je samo odmahnila z roko in tiho rekla: »Moram spoznati te prostore, da vidimo, če sem si kaj zapomnila od sinoči.«

Brina in Margaret sta jo samo zadovoljno opazovali. Gospodarica je imela natančen spomin. Čez pol ure se je Kathlen pod Brininim vodstvom pokazala na vhodu v veliko dvorano. Pogovor je v trenutku zamrl in slišala je odločne korake, ki se ji bližajo. »Dobro jutro, draga Kathlen.« je rekel prijazen globok moški glas, ki se ji je približeval. »Dobro jutro, dragi Colin.« je vljudno odgovorila Kathlen in se mu rahlo priklonila. Iz dvorane se je slišal hehet moških, navdušenih, da Colinu ni uspela prevara. Colin se jim je samo namrdnil in se zahihital Kathlen: »Pa naju res ločiš, škoda. Pridi te bom jaz pospremil do mize, Alec bo vsak čas nazaj, šel je do kovača.«

Kathlen je ubogljivo stopala pred njim in ko sta prišla do mize je vljudno pozdravila: »Dobro jutro vsem.« in pri tem vešče skrila preplah, da je sama v dvorani z neznanimi bojevniki in pripadniki klana. Iz neprijetne situacije jo je rešil Alec, ki je ravno vstopil. Takoj je prišel k njej in bratu pokazal naj se umakne, saj bo sam pomagal ženi sesti za mizo. Pristopil je bližje in jo na veliko presenečenje vseh hitro bežno poljubil in ji zaželel dobro jutro. Nato ji je pomagal sesti na zdaj njeno mesto tik ob njegovi desni in ji v hitro razložil kdo je prisoten. Vsekakor so se moški zabavali ob Colinovem neuspehu zmotiti jo in so o dogodku takoj poročali Alecu in se še kratek čas veselo in sproščeno pomenkovali. Sem ter tja so še njo vpletli v pogovor in počasi se je začela sproščati. Prav vsi so v njeni družbi ohranili sproščeno in prijetno držo. To je za veščega poslušalca bilo dovolj, da se zave, da so jo te možje sprejeli. Kmalu se je Alec posvetil samo njej. Povedal ji je o nočnem pripetljaju in o tem, da je spala, ko se je vrnil. Rahlo je zardela saj bi čisto vsak, ki bi imel to željo lahko poslušal njun pogovor. Čeprav ni bila več mlada deklica in je bila poročena  ženska ji je ob misli na intimnost postalo nerodno. Tudi Alec je znal dobro poslušati in gledati zato mu njena zadrega ni ušla. Tiho se je nasmehnil in se sklonil bliže, da bi ga lahko slišala samo ona: »Naj ti ne bo nerodno, saj sva poročena in če vidijo, da ti v vsem zaupam in s teboj delim vse potem ti bodo zvesti in vdani tako kot meni. Saj sem ti rekel, najino življenje je javno.«

Samo sramežljivo mu je pokimala in on jo je pobožal s prsti po obrazu. Ostali so ga nejeverno opazovali. Nihče ni bil navajen, da bi kateri koli moški v javnosti kazal toliko naklonjenost ženski, še posebno njihov poglavar ne. A vsi so se strinjali, da njihova gospodarica ni bila navadna ženska in da poglavar že ve kaj dela. Pravzaprav so bili kar srečni, da je tudi neizprosen in prezrel ter preresni poglavar končno dočakal malo nežnosti in človečnosti.

images2

Colin in Alec s Kathlen v naročju so jahali po prekrasnem pašniku. Namenjeni so bili na rob gozda. Pogled od tam je bil fantastičen in Alec se je odločil, da jo popelje tja in ji s svojimi besedami opiše kaj vidi. Vsekakor čudovite zvoke gozda in ptičjega petja bo lahko slišala. Kljub temu, da si je Alec želel iti sam s Kathlen je popustil zdravemu razumu in vzel poleg še Colina za varnost. Kljub miru, ki je zavladal v teh nekaj dneh od njune poroke, mu ni zaupal. Southerlandu ni zaupal. Nekaj časa so še jahali nato pa so se ustavili ob robu gozda. Privezali so svoje konje in se napotili na višjo skalo nedaleč gor. Alec je vodil Kathlen za roko ob sebi in ji ves čas šepetal kaj o poti kaj o pokrajini kaj o njeni lepoti. Kathlen je ob njegovih besedah še vedno malo zardevala in istočasno si je priznala, da je vzljubila svojega moža in kadar ga ni ob njej ga pogreša, pogreša njegov glas, njegovo bližino in vse tiste drobne nežne dotike s katerimi jo venomer obsipava. O, občutila je tudi njegovo jezo, tako kot prvič, ko sta se srečala v bratovi sobi, a morala si je priznati, da mu ni zamerila. Pač v najboljši nameri, da bi imela čim več dela in bi se pokazala v najboljši luči je mogoče šla predaleč saj ji je jasno in glasno povedal, da od vseh opravil sme dajati samo ukaze. Hotel jo je zaščititi. Skrbelo ga je za njo. Ne, nikakor mu ne sme še ona povzročati dodatnih skrbi. Njegova bližina ji je pomagala, da je počasi premagovala grozoto teme, ki jo je obkrožala. V teh nekaj dneh, kar sta bila poročena, je bil veliko ob njej. Vodil jo je po posestvu in jo spoznaval z ljudmi. Opisoval ji je vse kar je videl.

Čeprav ni na glas povedal, sta oba vedela, da sedaj posestvo in ljudi vidi v drugi luči. Celo njegovo življenje je to bilo zanj samoumevno in nikdar ni zares občutil lepote narave, ki ga je obkrožala. Veliko ji je povedal o sebi in svojem odraščanju. Skupaj sta se sprehajala, smejala in se dobro razumela. V večernih urah pa sta se predajala drug drugemu, se ljubila in uživala v svoji intimi. Počasi sta prispela na vrh . Sedla sta na skalo. Alec jo je povlekel v svoje naročje in ji pripovedoval o tem kaj vidi. Colin je ostal na robu gozda pri konjih. Zleknil se je pod drevo in opazoval pašnik, misli so mu ušle h kovačevi hčerki. Že res, da je zelo rad izzival brata in mu grozil, da mu bo prevzel ženo, so vsi trije vedeli, da je to le prijateljsko bockanje. Do Kathlen je čutil bratsko ljubezen, tako kot do njune mlajše sestre, ki je bila že leto dni srečno poročena s Kirklandovim poglavarjem. Iz premišljevanja so ga predramile sence ob robu pašnika. Spretno oko bojevnika je zaznalo premikanje in postal je pozoren. Res, da so bili daleč od meje je vseeno med njimi in mejo z Dundarji stal le ta gozd za njegovim hrbtom. V tistem trenutku se je razlegel tudi opozorilni žvižg njihovega izvidnika. Spretno je zažvižgal Alecu in ga opozoril na nevarnost.

Bila sta sama in v varstvu sta imela nemočno Kathlen, njih pa je bilo petindvajset do zob oboroženih najboljših bojevnikov kar sta jih Dundar in Southerland imela. »Kaj se dogaja?« je tiho, a odločno vprašala Kathlen, ko sta moška urno in brez besed zajahala konja. Alec se je odločil, da je bolje da ve, zato ji je tiho razložil: »Mislim, da nas hočejo ujeti in odpeljati na Dundarsko zemljo. Ne vem pa čemu točno. Southerland ima prste vmes, pričakujemo lahko vse. Preblizu so in preveč jih je, da bi uspešno pobegnili. Oprosti draga Kathlen.«

»Saj nisi tega načrtoval zato se ne opravičuj.« je rekla odločno brez strahu, »daj mi svoj prstan in potrudita se, da vaju ne bo nihče mogel ločiti kateri je kateri in za božjo voljo govorjenje prepustita meni.« je še odločno ukazala ne meneč se, da ukazuje poglavarju in njegovemu bratu. Čez trenutek je v svojo pest dobila njegov prepoznavni prstan in slišala tiho vprašanje namenjeno Colinu: »si slišal?« in ta je samo kratko pritrdil z da. Niso se upirali številčnejšim vojakom. Ubogljivo so jahali z njimi.

Alec je razjahal in še preden je na tla postavil Kathlen je ob njem stal Colin. Oba moška sta jo poskušala zavarovati s svojim telesom. Kathlen je oba prijela za roko in tudi če so prej vedeli kateri od obeh moških je Alec zdaj tega nihče več ni mogel reči za sigurno. Na vhodu v grad sta stala poglavar Dundar in poglavar Southerland. Neal Southerland  jih je veselo pozdravil: »kako lepo, da ste nas obiskali. Pozdravljena draga Kathlen. Prosim sprejmite spremstvo mojih mož v manjšo dvorano, dokler se jaz poslovno ne pogovorim z bratoma Dordorfoma v veliki dvorani.«

Kathlen se je zravnala in odločno rekla: »Opravičujem se poglavar Southerland, toda moram vas opozoriti, da se tuji ženi ne spodobi reči draga Kathlen, zdaj sem žena poglavarja Aleca Dordorfa in kot taka se ne bom umaknila od svojega moža ali svojega svaka. In mislim, da je tole bila pomota tukaj se nimamo kaj pogovarjati zato prosim, da mojemu možu in njegovemu bratu vaši bojevniki vrnejo zaplenjeno orožje in nas spustijo nazaj na naše ozemlje.« je rekla umirjeno, a besno.

»No, no Kathlen, nikar se ne razburjajte, potem bomo vsi vstopili v veliko dvorano, tako pomembnih odločitev ne gre sprejemati na dvorišču. A vseeno dovolite mi Kathlen, da vas eden od vojščakov udobno namesti v naslonjač ob kaminu, od tam boste v miru lahko poslušali pogovore.« se je na videz užaljeno odzval Southerland in se zlobno zasmejal.  Nihče se ni uspel upirati, eden od bojevnikov je prijel Kathlen za roko in jo urno povlekel nazaj dokler so drugi priganjali Aleca in Colina naprej. Tako kot je rekel Southerland jo je bojevnik popeljal do stola pri kaminu in nato obstal pri njej, Aleca in Colina pa so odvedli pred veliko mizo, za katero sta domačin Dundar in njegov gost Southerland sedla.

»Torej pomenimo se o poslovni zadevi« je rekel Southerland. »Vsi se zavedamo o neprimernosti tega, da ste ljubko Kathlen primorali v poroko Alec, torej predlagam, da jo jaz poročim in tako rešim vaših krempljev in v zameno za vajino življenje boš podaril Dundarju tisti del gozda, ki si ga delita.« je zadovoljno prhnil Southerland in pogledoval od enega do drugega brata in ju opazoval, saj se mu tudi sanjalo ni kdo od obeh moških je poglavar Alec.

Zdaj se je Kathlen glasno zasmejala: »Poglavar Dundar, spraševala sem se že s čim vas je podkupil Southerland in priznam, da si nisem mislil, da ste tako kratkovidni. S tem današnjim dejanjem boste podžgali Dordorfsko agresijo in nikar ne mislite, da se v boju lahko kosate z mnogo številčnejšo  vojsko dobro izurjenih bojevnikov željnih maščevanja. Ne samo, da ne boste dobili tisti košček gozda iz trme bodo zavzeli še vašega. In ko bo vaša vojska poražena in mrtva le kdo se bo uprl Southerlandu, ki bo zavzel tisti vaš južni kos zemlje ob reki, po katerem že desetletja hrepeni? Naj samo še omenim, da sem s svojim možem zadovoljna, kar ve tudi moj brat in oba si bosta nakopala sveto jezo Kirslangov. Ponovno predlagam, da bodita razumna in nas spustita domov, če nikdar več česa podobnega ne ponovita bom mogoče prepričala moža, da vse skupaj pozabimo.« je zaključila odločno.

»Oh, Kathlen bojim se, da se bom o tem pogajal z Alecom.« je rekel sladko in vljudno ter dodal, »kasneje, ko bova midva že poročena in boste na varnem moja gospa.« se je zarežal Southerland.

»Res ne razumem poglavar Southerland, le kateri moški bi si želel ženo drugega moškega in pri tem bi se še celo življenje spraševal ali vzgaja svojega otroka ali otroka osovraženega moškega?« se je na videz zabavala Kathlen, čeprav je bila prestrašena in živčna. »Prosim, odpeljite me k mojemu možu« je še izustila čeprav ni imela namena, a nujno je potrebovala njegovo bližino za tolažbo in oporo. »Vse se da urediti, če sem čakal nate nekaj let bom počakal še mesec, dva nato se bo točno vedelo  ali že nosiš pankrtovega otroka ali ne.« se je zdaj krohotal Southerland medtem, ko se je Dundar nervozno presedal. Alec je opazil, da je s svojim govorjenjem Kathlen streznila Dundarja, ki je zdaj dojel celo situacijo in vedel je, da bo slej ali prej popustil in jim pomagal.

Prav tako je vedel, da je njegov izvidnik moral opaziti kaj se je zgodilo na jasi in da lahko pričakuje svoje bojevnike vsak čas. Vse to ga je malo pomirilo, nikakor pa se ni mogel otresti strahu za Kathlen. Še nikdar ni čutil ničesar podobnega. Če bi se ji kaj zgodilo bi lahko lastnoročno pobil vse do zadnjega bojevnika, ki so krivi  za današnjo zmedo. Želel si jo je ob sebi, hotel jo je zavarovati po ceno svojega življenja. In ko je omenila otroka bi kmalu skočil na Southerlanda. Vedel je, da je prezgodaj, da bi lahko vedela ali nosi njegovega otroka, a vseeno misel, da bi njegova premila žena nosila njegovega otroka ga je navdajala s ponosom in izpolnjenostjo. V tej kritični situaciji, kjer je njihova življenja reševala ona si je moral priznati, da jo ljubi. On jo ljubi, on, ki nikdar ni verjel v ljubezen in možnost, da nekoga ljubiš močneje kot sebe. Prežemal ga je občutek, da če ne bi bilo nje ne bi mogel živeti, ne bi znal dihati. Moral jo je živo in zdravo spraviti iz tega pekla. A kako? Ponovno je slišal njen jezni glas in opazil je, da je urno vstala: »odpeljite me k mojemu možu.«

bojevnik-na-konju

Southerland je pokimal bojevniku, saj je v tem tudi videl priložnost, da mu bo odkrila kateri od bratov je poglavar Alec. Bojevnik jo je prijel za nadlahet in zakoračila sta nekaj korakov proti bojevnikoma, ki sta zravnano in odločno stala pred mizo. »Ne vem, kateri je vaš mož gospa.« je tiho pripomnil mladi bojevnik in Kathlen je zravnala glavo in ostro rekla: »Naj vam Southerland pove, saj veste, da ne vidim.«  V dvorani je nastala tišina in Kathlen je posmehljivo rekla: »Dozdeva se mi, da tukaj nihče ne loči mojega moža od njegovega brata. Kako prisrčno. Če ste mislili, da vam bom jaz izdala kdo je kdo ste se zmotili. Odpeljite me med oba bojevnika.« je dodala tiše bojevniku, ki jo je ubogal. Ko je tako stala med Alecom in Colinom je oba moška prijela za roko in ni z ničemer izdala, kateri je tisti, ki ji vliva voljo in moč. »Prosim gospoda, bodita pametna in nas pustite oditi dokler ne bo prepozno.« je ponovno poskušala Kathlen prepričati Southerlanda.

»Je že prepozno!« se je z vhoda v dvorano razlegel močen glas, ki ga ni poznala. »Ženo sem pripeljal k bratu, da bi spoznala svojo svakinjo in kaj ugotovimo, da ste si drznili ugrabiti tako poglavarja Aleca, kot nežno Kathlen in še Colina. To so stvari, ki jih ne bom nikoli oprostil.« je grmel glas z vhoda.

Sedaj se je tudi Alec opogumil in močno stisnil svojo ženo v objem. Komaj je lovil sapo. Zdaj, ko je vedel, da je Kathlen na varnem si je dovolil pokazati jezo. Čez njeno glavo je grdo pogledal Southerlanda: »Dvomim, da boš še en napad na Kathlen preživel, še za tega ti ne garantiram.« nato jo je nežno poljubil vrh glave in nežno dejal: »Pridi, greva domov, ljubljena.«

Jahali so proti domu. Spredaj je jahalo nekaj bojevnikov v sredini so jahali najprej Colin in poglavar Kirkland nato pa Alec z Kathlen v naročju za njimi pa se je vila še dolga vojska Dordorfskih in Kirklandovih bojevnikov. Alec je vešče skril svojo jezo. V mislih je tudi premleval kdo je bil na straži v tistem delu in vsekakor bo odgovarjal za napako, da jih ni pravočasno opozoril na vsiljivce.

»Oprosti mi Kathlen, nikdar več te ne bom spravil v nevarnost.« je opravičujoče rekel, ko mu je vrnila njegov prstan, dokaz njegovega poglavarskega stanu.

»Nimaš se za kaj opravičevati. Pomembno je, da se je vse dobro izšlo in da smo vsi trije dobro.  Ti oprosti za vso tisto govorjenje, a z nečem sem morala prepričati Dundarja, da stopi na našo stran in nam pridobiti nekaj časa. Upala sem, da je tvoj izvidnik videl kaj se je zgodilo.« je rekla z rahlo zadrego, saj ni vedela kaj si Alec misli o vsem tem. In bilo ji je zelo pomembno kaj si bo mislil. Ji bo zameril, jo bo imel za trapo. Ga je nemara osramotila. Iz poplave boječih vprašanj jo je predramil njegov globok, a nežen glas: »Kathlen nimam ti kaj oprostiti, zahvaliti se ti moram, saj si nas ravno ti rešila. Če ne bi tako dobro omislila govora in dejanj, bi me Southerland ubil, takoj ko bi bil prepričan, da sem to jaz. Bal sem se, da bi ubil oba mene in Colina ter tebe res vzel za ženo.

Kathlen ne bi preživel, če bi se tebi kaj zgodilo.« Močno jo je privijal na svoje prsi in želel, da bi ji z objemom izbrisal popoldanske grozote. Poznal jo je in opazil je, da je bila na smrt prestrašena in tako ponosen je bil na njo. Ponovno jo je poljubil vrh glave: »Tako ponosen sem nate, žena.« Malo je pomolčal nato pa ji odmaknil obraz s svojih prsi tako, da se ji je lahko zazrl vanj. »Ljubim te, moja draga Kathlen. Tako močno te ljubim, žal mi je, da se je moralo zgoditi to kar se je, da sem si upal priznati ta čustva.« Opazoval je njen presenečeni obraz in nato drobne solze, ki so se skotalile čez njena srečna lička. »Tudi jaz ljubim tebe, moj dragi mož. Ni me več strah živeti tukaj, s teboj.« je uspela reči, predno se je posedovalno polastil njenih ustnic.