Dodaj zgodbice.net med priljubljeneDodaj zgodbice.net med priljubljene
Oct 22, 2013

Objavil/a in Ljubezenske zgodbe

Vzponi in padci v ljubezni



vzponi-in-padci-v-ljubezniPo vsem tem času je še vedno v zraku vonj ljubezni, ki raste in ugaša iz dneva v dan. Tako kot vse ima tudi ta ljubezen svoje vzpone in padce. Vendar pa ne razumem dejstva, zakaj je bila tako sveža, tako nadrealistično čudovita zgolj prva dva meseca.

Vedno pravijo, da je ljubezen vzljubiti nekaj nepopolnega in ga s svojo ljubeznijo narediti popolnega, a kaj narediti, ko se dve osebi tako močno razlikujeta?

Sprejemati drug drugega se učiš skozi celotno zvezo, a so kompromisi tisti, ki te pripeljejo bližje zeleni veji, ki si jo tako zelo želiš doseči. Seveda pa morajo biti kompromisi sprejeti in dani z obeh dveh strani te zavozlane, nerazumljive stvari, ki ji pravimo ljubezen.
Podaš se v to magično stvar z velikim upanjem, da boš dosegel cilj. Da se boš lahko prepustil, da boš neizmerno ljubljen, užival vse trenutke, z nekom delil svoje življenje, svoje sanje, predvsem pa z upanjem, da ne boš prizadet, da ti vse skupaj ne bo pustilo brazgotin, bolečin.

Z upanjem, da se nikoli ne bo končalo. Je to morda le človeška nevednost? Neumnost? Slepo zaupanje ljudem? Odgovori so različni, tako kot smo različni tudi ljudje med seboj, zato boš pred vsakimi vrati dobil drugačen odgovor, če ga boš seveda iskal. Lahko pa svoji domišljiji prepustiš prosto pot in potuješ po svojem svetu in si sam ustvarjaš odgovore na vprašanja.

Seveda se moraš zavedati, da pot do pravih odgovorov, ki jih hočeš slišati, ni nikoli lahka. Tako kot ima vsaka vrtnica trnje, ima ta pot veliko ovir, ki jih moraš prebroditi. Vztrajnost je tista, ki jo potrebuješ, z njo v koraku pa pogum in zaupanje vase.
Kot strela z jasnega te zadane in se zaveš, da boš stopil z obema nogama v krog ljubezni. Ne veš kaj pričakovati. Hočeš doživeti vse najlepše stvari, ki jih ljubezen primore v svojem danem krogu.

A če hočeš doživeti vse te najlepše stvari, moraš sprejeti dejstvo, da s tem stopaš tudi naproti mogoče celo najslabšim situacijam, stvarem, ki jih je ljubezen prav tako spustila v svoj teritorij. Zaveš se, da si notri s celotnim telesom, dušo, srcem… da si dal celega sebe.

Prva dva meseca se počutiš kakor v pravljici. Imaš moč, ki je nikoli nisi imel, obdajajo te občutki kakršni te še niso nikoli, čutiš, da si neizmerno srečen, ljubljen. Počasi se tvoj pogled na pravljico začne spreminjati, vendar nočeš videti teh sprememb. Sam sebi mečeš pesek v oči, si zakrivaš resnico in se prepričuješ, da je to vse skupaj le plod domišljije. Vendar tega ne moreš početi večno. Čez čas postane vse bolj jasno, da je nekaj res narobe, da ni bila le tvoja domišljija, ki ji nisi hotel posvetiti niti sekunde časa. Spremeni se odnos med obema polovicama, ki ju ljubezen združuje v celoto. Vse več stvari te moti, vse bolj spoznavaš drugo polovico in ugotoviš, da sta kakor plus in minus. Različna predznaka, ki imata povsem drugačne lastnosti in nikakor ne najdeta tiste skupne prave poti.

A je vseeno preteklo dovolj časa, da ti je ta druga polovica pošteno zlezla pod kožo, saj si jo spoznal v njeni najboljši luči. Preplavilo te je čustvo, zaradi katerega si kakor omotičen in ne razmišljaš trezno. Neprestano misliš na to drugo polovico, s katero sta stopila v krog ljubezni in se odločila dati svoje vse ter skupaj ustvariti celoto. Celoto nepopisnih občutkov, ki jih nosiš v sebi in jih hkrati sprejemaš.
Prihaja ovira, ki jo je ljubezen nastavila celoti, da bi ta dokazala ali je dovolj trdna, da obstane ali bo padla. Prične se obdobje vse več nestrinjanja, prepirov, prejokanih večerov, neprespanih noči… Vse to se vleče v daljše obdobje iz katerega ne vidiš izhoda.

Spravlja te ob živce,  psihično te počasi uničuje, čeprav se tega ne zaveš takoj, ampak šele čez nekaj časa. Po šestih mesecih opaziš, da je vedno huje in da je bilo tvoje upanje, da bo morda boljše zaman. Iščeš zdravilo, ki bi popeljalo ljubezen nazaj v začetno pravljico, vendar ti ne uspe. Začneš se spraševati ali boš zmogel? Boš obupal? Kje najdeš rešitve, da bi bilo boljše? Nihče ti ne zna pomagati drugače kot te samo poslušati, saj sami niso v tem položaju, v katerem si se znašel ti sam. Hotel si na pot, za katero si vedel, da ne bo lahka. Vendar te je mikala dobra stran ljubezni, ki si jo kakor šelestenje listja slišal okoli sebe.
Postajaš vse bolj ljubosumen, s čimer ugotoviš, da si se prepustil toku, da si se pošteno zaljubil. A ti iz glave vseeno ne gredo stvari, ki te motijo. Morijo te dneve in noči. Ne moreš iz svoje kože. Rad bi imel zagotovilo, da bo celota vedno ostala skupaj, da ne bo tvoja polovica ostala sama, brez druge, s katero sestavljata to do ušes zaljubljeno celoto. Postaneš zaščitniški na nek čuden način, katerega še druga polovica celote ne razume. Sam mu ne znaš pojasniti, za kaj točno gre.

Ne znaš opisati občutkov, ki te obdajajo, zato se velikokrat hladnokrvno odzoveš na stvari, čeprav ti je kasneje žal, ker sam veš, da nisi mislil tako. Žal ti je za vsako napačno izgovorjeno besedo, ki je morda zgolj v tvojih ušesih zvenela grdo. Žal ti je za vsak pogled, ki zate ni bil lep, za vsak napačen gib, za katerega veš, da bi ga lahko stokrat bolje izvedel. Vsaka omemba, pomislek na bivšo bližnjo osebo tvojega partnerja v tebi vzbudi strah, ker nisi dovolj samozavesten, dovolj prepričan v to, da delaš vse v tej smeri, da bi ga obdržal zase, da bi skupaj tvorila celoto neskončne ljubezni. Imaš strah, da bi izgubil svoje vse, svojo boljšo polovico, osebo, ki zate predstavlja svet. Da ne govorimo o stikih…

Občutki, ki jih maš ob tem, ko izveš za stike svojega partnerja z nekom iz njegove preteklosti, ki mu je nekoč nekaj pomenil ali je imel kaj z njim, so ubijalski. Počutiš se enostavno nemočno, kot da nisi dovolj naredil, da bi ostal sedanjost in prihodnost neke osebe. Kot da se nisi dovolj potrudil pokazati sebe v najboljši luči, ki jo premoreš. Pokazati, koliko ti neka oseba zares pomeni. Zopet se v glavi zasliši zvok razuma, ki se začne spraševati, če se je preveč trudil dokazati svoj najboljši jaz in se mogoče predstavil z napačne perspektive? Zvok razuma je tako temačen, da te ubija tako nežno, kakor bi te pobožal vetrič v poletnih nočeh. Ne čutiš njegove negative, vendar pa jo na daljši rok opaziš.
Sprašuješ se kaj bi bilo najbolje storiti v takšni situaciji. Odgovor pa ostaja povsem neznan. Močna ljubezen do druge polovice te žene, da vztrajaš in se boriš, a vseeno ljubezen do samega sebe govori, da stopi iz tega kroga in naredi nekaj, kar je zate pravilno – obrni nov list v življenju in pusti vse ostalo za sabo, začni na novo. Čas  bo pomagal zaceliti vse razpoke v srcu, bo omilil bolečino, a moraš kljub temu dati srcu svoj čas, da izjoče bolečine in ljudi, ki mu niso bili usojeni. Takrat bo zopet pripravljen, da ljubi z vsem kar premore.

Vprašanje časa pa je, ali bo ljubezen še lahko kdaj tako močna? Je vredno tvegati in pustiti ljubezen pred vrati? Se je bolje boriti za nekaj, kar ti trenutno predstavlja svet ali zase in svoje dobro? Katerakoli opcija je lahko pravilna, ali celo napačna. Ne moreš vedeti, lahko pa samo poskusiš srečo in se kasneje učiš na napakah. A kako se odločiti v takšni situaciji še vedno ni znano. Najbolje si je sebe predstavljati v obeh dveh danih situacijah in se vprašati, v kateri se vidiš srečnejšega. Tako je verjetno manjša možnost, da zadeneš napačno opcijo. A pravijo, da je najboljša pot tista, ki jo izbereš s srcem, tako se nikoli ne boš zmotil.
Ljubezen je začaran krog vzponov, padcev, ovir, sreče, žalosti ipd. Je nepredvidljiva stvar, v katero se podaš kakor norec brez razuma na pot s polnim košem upanja in pozitive.

by Lavra