Objavil/a something_else in Spovednica
Zakaj pa ravno jaz ?
JE LAHKO SREÄŒA POPOLNA IN NEMINLJIVA?
Nikoli si ne bi mislila, da je tako malo potrebno, da bo moje življenje popolno.
NiÄ veÄ ni bilo, kar bi si zaželela, da bi lahko bila bolj sreÄna, kot sem bila v tem trenutku. Hodila sem z najbolj srÄkanim fantom, ki sem ga zares imela rada. Ne morem reÄi, da sem ga ljubila. Moja mami pravi, da sem za Äisto pravo ljubezen Å¡e nekoliko premlada a vendar sem skoraj sto odstotno prepriÄana, da je on pravi. Poleg njega sem imela ob sebi ljudi, ki me imajo radi in jih ne bi zamenjala ne za denar in ne za avto ali karkoli drugega. Življenje se je uredilo samo od sebe, na dobro seveda. In ravno, ko sem mislila, da mi niÄ veÄ ne more pokvariti poletnih poÄitnic, ki so se zaÄele tako zelo dobro. Stvari se lahko prav tako hitro kot na dobro obrnejo tudi na slabo. No, ravno to pa se je zgodilo.
Kot sem povedala, so se ravno zaÄele poletne poÄitnice in z njimi brezskrbni dnevi do 1. septembra. ÄŒeprav me je bilo le tega kar malo strah. ZaÄela bom namreÄ hoditi v 1. letnik srednje Å¡ole in me ob misli nato kar malo strese. Pa vedno pozabim nato in si mislim, da me do takrat Äakajo nepozabne poÄitnice. Mojemu bratu Jaku pa ni Å¡lo vse po naÄrtih. Ravno je konÄal 2. letnik in se razÅ¡el z dekletom. Vse bi bilo v redu, Äe ne bi bilo njegovo dekle moja najboljÅ¡a prijateljica in soÅ¡olka v osnovni in bo sedaj tudi v srednji Å¡oli. Seveda nisem vedela na Äigavo stran naj se postavim.
Vsako dekle bi dalo vse, da bi imelo starejÅ¡ega brata in takÅ¡no najboljÅ¡o prijateljico, kot jo imam jaz. Bila sem straÅ¡ansko vesela, ko sta zaÄela hoditi, vendar sem od tedaj naprej le malokrat videla Nejo. Ko je priÅ¡la k meni, je vedno rekla, da bo samo za pet minut skoÄila k Jaku, vendar je potem cel dan ni bilo ven. Jaz pa sem se dolgoÄasila in sanjarila o njem. Ja vem, da moram nehati govoriti on. Ime mu je Žan in konÄal je deveti razred, prav tako kot jaz. Celo leto sem bila zatreskana vanj in seveda mu tega nisem upala priznati. Vse skupaj pa se je zelo zapletlo, ko smo izvedeli, da bomo na valeti morali plesati.
Vedela sem, da me nihÄe ne bo vpraÅ¡al, Äe bi plesala z njim. Obljubila pa sem si, da raje ne pleÅ¡em, kot pa da jaz stopim do koga in vpraÅ¡am. To je namreÄ fantovo delo. In kot je v moji navadi, da se vedno zmotim sem se tudi tokrat. Ravno smo imeli odmor in sedeli smo pred razredom. Ker Žan ni bil v mojem razredu ga nisem videla vsak odmor. Takrat pa se je Äisto nepriÄakovano pojavil pred menoj. Bil je tako srÄkan. Njegovi nekoliko daljÅ¡i lasje in popolna postava. Bil je le nekaj centimetrov veÄji od mene in bil bi popoln soplesalec. Rekel mi je, da moram z njim. Seveda bi naredila karkoli, da bi bila sama z njim. Zvlekel me je na samo pred naÅ¡e omarice. Naslonil se je toÄno na mojo omarico in  spraÅ¡evala sem se ali je to nakljuÄje ali preprosto ve katera je moja omarica. Popravil si je lase in odprl usta, da bi nekaj rekel.
» Veš, nekaj sem te hotel vprašat.« bilo mu je prav tako nerodno kot meni.
» Ja?« sem vprašala in ga pogledala.
» A veš to, ko moramo plesat na valeti?« spet je pogledal v tla in nato mene. Tokrat sem samo pokimala in ga spet pogledala. Pogoltnil je slino in spet odprl usta.
» Ja veÅ¡, nimam soplesalke, pa sem pomislil, da bi hotela plesat z mano. No a bi plesala z mano?« tokrat je gledal naravnost vame in skoraj prepriÄana sem bila, da sem zardela. V tistem trenutku je zazvonilo. Å e vedno sem ga gledala in on me je živÄno pogledoval nazaj. V odgovor sem zopet samo pokimala, saj sem se zbala, da ne bom mogla spregovoriti niti besede.
» No kul. Hvala. Prav oddahnil sem si. Nobena ni hotela plesat z mano.« je še rekel. Tokrat sem kljub strahu spregovorila.
» Ja ni za kaj.« sem rekla malce neumno a se mi zdi, da ni opazil. Le nasmehnil se mi je in pomežiknil ter stekel za svojim razredom v uÄilnico. Tudi sama sem Å¡ele zdaj opazila, da sem na hodniku ostala sama. Seveda sem dobila kup dodatne naloge, ker sem zamudila, vendar mi sploh ni bilo mar. Za ples me je vpraÅ¡al najbolj srÄkan fant na celi Å¡oli. SpraÅ¡evala sem se kako to, da nobena ni hotela plesati z njim. A Å¡ele kasneje sem ugotovila, da je to rekel kar tako, da ne bi takoj posumila, da sem bila sploh prva, ki me je vpraÅ¡al. No na valeti oz. po njej pa se je vse skupaj zgodilo. Po konÄanem programu je sledil ples. Postavili smo se v vrste in zaÄeli plesati. Stala sva v zadnji vrsti, tako, da se naju ni kaj dosti videlo. Kljub temu se ni norÄeval in moram priznati, da je odliÄno plesal. Ko smo priÅ¡li do poÄasnega valÄka me je potegnil Äisto blizu. Kar malo sem se ustraÅ¡ila vendar me je kmalu minilo. Bilo je tako prijetno in nisem hotela, da se konÄa. Ko sva tako plesala mi je Äisto potihoma priznal.
» A veš, ko sem rekel, da nobena ni hotela plesati z mano?«
» Ja?« sem rekla.
» No, v bistvu sploh nisem nobene vprašal. Ti si bila prva, ki sem jo sploh vprašal.«
Nisem vedela kaj naj reÄem, bila sem vesela in jezna, ker mi je lagal hkrati. Seveda pa je prevladalo veselje in seveda nisem mogla biti jezna nanj. Nadaljevala sva ples in ob koncu mi je bilo kar hudo ker se je že konÄalo. Po koncu valete sva odÅ¡la vsak v svojo smer. Vsaj tako sem mislila. Ko smo se pripeljali na domaÄe dvoriÅ¡Äe, je tam že stal avto. Stopila sem ven in opazila Žana in njegovo družino. Srce mi je tako moÄno zaigralo, da me je moral Jaka narahlo odriniti, da sem se sploh premaknila. Jaka je moj starejÅ¡i brat. Pa saj sem ga že omenila. To je tisti, ki je hodil z mojo najboljÅ¡o prijateljico.
» A ste že tukaj?« jih je nagovorila moja mami. Seveda, sem pomislila, kako neumna sem. StarÅ¡i so prijatelji in mami jih je povabila na veÄerjo. No kakorkoli. Vstopili smo v hiÅ¡o in bilo mi je nekoliko nelagodno, saj sem vedela, da bo med drugim sledil tudi pogovor o plesu na valeti. Spet se nisem zmotila, kajti to je bila prva tema med vsemi. ZaÄel pa je kdo drug kot moj predragi brat.
» No in kako sta kaj plesala?« bila sem tako jezna nanj, da sem mu hitro zabrusila.
» Saj si videl.« vedel je, da me bo spravil v zadrego zato je hitro utihnil. StarÅ¡i so se med tem že posedli za mizo in se zaÄeli brezskrbno pogovarjati in kramljati in o veÄerji ni bilo ne duha ne sluha. Nikamor se jim ni mudilo.
» Greva lahko ven?« sem vpraÅ¡ala in pokazala na naju z Žanom. StarÅ¡i so se najprej spogledali nato pa veselo prikimali. Pomignila sem Žanu in odÅ¡la sva ven na vrt ter sedla na vrtno gugalnico. Med nama je bila tista neprijetna tiÅ¡ina. Najbolj zoprno od vsega je bilo, da nihÄe od naju ni vedel, da bomo veÄer preživeli skupaj in glede na izreÄene besede med plesom je bilo Žanu zelo nerodno. Kljub temu je bil on tisti, ki je prekinil zoprno tiÅ¡ino.
» KonÄno je mimo, a ne?« pogledal me je in si oddahnil.
» Ja, konÄno.« sem rekla in zopet je nastopila tiÅ¡ina. Naslonila sem se nazaj in tudi Žan se je. Slekel je srajco, katero je imel obleÄeno Äez majico s kratkimi rokavi. Bilo je kar malo hladno, malo pa sem se tudi naredila. In obrodilo je sadove, saj mi je Žan okoli ramen ogrnil njegovo srajco.
» Hvala.« sem rekla.
» Je že v redu.« mi je odgovoril. » No glede tistega na plesu,« je konÄno zaÄel težko priÄakovano temo, » veÅ¡, da smo prijatelji, starÅ¡i pa to?«
» Ja.« je bila moja Äedalje bolj pogosta beseda.
» Nekaj ti moram povedati,« je Äisto presliÅ¡al moj ja, » no, veÅ¡ vÅ¡eÄ si mi.« je povedal manj živÄno kot je bilo videti. Kaj, sem prav sliÅ¡ala? Je rekel, da sem mu vÅ¡eÄ? Vedela sem, da sem sliÅ¡ala prav, saj ko sem pogledala njega se je njegov obraz že bližal mojemu. Tik pred mojim se je ustavil. Kaj je zdaj to, sem pomislila.
» Saj Äe noÄeÅ¡ ni treba.« je rekel Äisto po tiho.
» Saj hoÄem.« sem odgovorila. Videti je bilo, da si je oddahnil in se mi nasmehnil. Zopet se je njegov obraz bližal mojemu in v tistem trenutku so se njegove ustnice narahlo dotaknile mojih. Ustnice je premikal Äisto narahlo in trajalo je Äisto premalo Äasa. Ko je nehal, se je zazrl v moje oÄi in umaknil obraz od mojega. Naslonil se je nazaj, jaz pa sem obstala kot bi zamrznila. Å ele, ko mi je z rokami pomahal pred oÄmi sem se zavedla kaj se je pravkar zgodilo. Nasmehnila sem se mu in vrnil mi je nasmeh.
Tudi sama sem se naslonila nazaj in njegova roka me je objela Äez rame. Bila sem sreÄna kot Å¡e nikoli. To je bil najsreÄnejÅ¡i dan v mojem življenju. Do sedaj.
Ko sem odÅ¡la v posteljo, nisem mogla zaspati, saj potem, ko ti nekdo pove, da si mu vÅ¡eÄ, res ne moreÅ¡ mirno zaspati. Srce ti namreÄ noro hitro bije in ne moreÅ¡ misliti na niÄ drugega, kot na osebo, ki ti je vÅ¡eÄ in ki si ti vÅ¡eÄ njej. Pozno zjutraj sem konÄno le zaspala. ÄŒeprav sem sinoÄi pozno zaspala, sem se zjutraj zgodaj zbudila. Ne vem zakaj nisem mogla spati a neka sila me je predramila in vstala sem iz postelje. Na postelji sem se sede pretegnila in vstala. Pogledala sem skozi okno in kar sem videla me je Äisto vrglo s tira. Sredi ceste je stalo reÅ¡ilno vozili, ob cesti pa dva policijska avtomobila s prižganimi luÄmi. Pod naÅ¡o hiÅ¡o sta bila oÄe in mama.
Mama je bila Å¡e iz tako daleÄ videti moÄno pretresena. Streslo me je po vsem telesu. Se je kaj zgodilo komu od sosedov? Å e preden sem se zavedla sem si ogrnila jopico in zdrvela po stopnicah tako hitro, da bi skoraj padla. Po glavi se mi je podilo polno stvari, kaj vse se je lahko zgodilo. Preden sem odprla vhodna vrata sem globoko zavzdihnila. Ko pa sem stopila ven sem se Å¡ele zavedla kaj se je zgodilo v resnici.
Sredi ceste je na tleh ležal Jaka. ÄŒeprav sem komaj stala na nogah, sem stekla Äez dvoriÅ¡Äe in na cesto. Ustaviti me niso mogli niti policisti in niti starÅ¡a, ki sta stala malo proÄ od Jaka. Ko sem pritekla do brata je imel Å¡e odprte oÄi. Narahlo se mi je nasmehnil. Pokleknila sem k njemu in zaÄela jokati.