Zakaj pa ravno jaz ?

JE LAHKO SREÄŒA POPOLNA IN NEMINLJIVA?

Nikoli si ne bi mislila, da je tako malo potrebno, da bo moje življenje popolno.

Nič več ni bilo, kar bi si zaželela, da bi lahko bila bolj srečna, kot sem bila v tem trenutku. Hodila sem z najbolj srčkanim fantom, ki sem ga zares imela rada. Ne morem reči, da sem ga ljubila. Moja mami pravi, da sem za čisto pravo ljubezen še nekoliko premlada a vendar sem skoraj sto odstotno prepričana, da je on pravi. Poleg njega sem imela ob sebi ljudi, ki me imajo radi in jih ne bi zamenjala ne za denar in ne za avto ali karkoli drugega. Življenje se je uredilo samo od sebe, na dobro seveda. In ravno, ko sem mislila, da mi nič več ne more pokvariti poletnih počitnic, ki so se začele tako zelo dobro. Stvari se lahko prav tako hitro kot na dobro obrnejo tudi na slabo. No, ravno to pa se je zgodilo.

Kot sem povedala, so se ravno začele poletne počitnice in z njimi brezskrbni dnevi do 1. septembra. Čeprav me je bilo le tega kar malo strah. Začela bom namreč hoditi v 1. letnik srednje šole in me ob misli nato kar malo strese. Pa vedno pozabim nato in si mislim, da me do takrat čakajo nepozabne počitnice. Mojemu bratu Jaku pa ni šlo vse po načrtih. Ravno je končal 2. letnik in se razšel z dekletom. Vse bi bilo v redu, če ne bi bilo njegovo dekle moja najboljša prijateljica in sošolka v osnovni in bo sedaj tudi v srednji šoli. Seveda nisem vedela na čigavo stran naj se postavim.

Vsako dekle bi dalo vse, da bi imelo starejšega brata in takšno najboljšo prijateljico, kot jo imam jaz. Bila sem strašansko vesela, ko sta začela hoditi, vendar sem od tedaj naprej le malokrat videla Nejo. Ko je prišla k meni, je vedno rekla, da bo samo za pet minut skočila k Jaku, vendar je potem cel dan ni bilo ven. Jaz pa sem se dolgočasila in sanjarila o njem. Ja vem, da moram nehati govoriti on. Ime mu je Žan in končal je deveti razred, prav tako kot jaz. Celo leto sem bila zatreskana vanj in seveda mu tega nisem upala priznati. Vse skupaj pa se je zelo zapletlo, ko smo izvedeli, da bomo na valeti morali plesati.

Vedela sem, da me nihče ne bo vprašal, če bi plesala z njim. Obljubila pa sem si, da raje ne plešem, kot pa da jaz stopim do koga in vprašam. To je namreč fantovo delo. In kot je v moji navadi, da se vedno zmotim sem se tudi tokrat. Ravno smo imeli odmor in sedeli smo pred razredom. Ker Žan ni bil v mojem razredu ga nisem videla vsak odmor. Takrat pa se je čisto nepričakovano pojavil pred menoj. Bil je tako srčkan. Njegovi nekoliko daljši lasje in popolna postava. Bil je le nekaj centimetrov večji od mene in bil bi popoln soplesalec. Rekel mi je, da moram z njim. Seveda bi naredila karkoli, da bi bila sama z njim. Zvlekel me je na samo pred naše omarice. Naslonil se je točno na mojo omarico in  spraševala sem se ali je to naključje ali preprosto ve katera je moja omarica. Popravil si je lase in odprl usta, da bi nekaj rekel.

» Veš, nekaj sem te hotel vprašat.« bilo mu je prav tako nerodno kot meni.

» Ja?« sem vprašala in ga pogledala.

» A veš to, ko moramo plesat na valeti?« spet je pogledal v tla in nato mene. Tokrat sem samo pokimala in ga spet pogledala. Pogoltnil je slino in spet odprl usta.

» Ja veš, nimam soplesalke, pa sem pomislil, da bi hotela plesat z mano. No a bi plesala z mano?« tokrat je gledal naravnost vame in skoraj prepričana sem bila, da sem zardela. V tistem trenutku je zazvonilo. Še vedno sem ga gledala in on me je živčno pogledoval nazaj. V odgovor sem zopet samo pokimala, saj sem se zbala, da ne bom mogla spregovoriti niti besede.

» No kul. Hvala. Prav oddahnil sem si. Nobena ni hotela plesat z mano.« je še rekel. Tokrat sem kljub strahu spregovorila.

» Ja ni za kaj.« sem rekla malce neumno a se mi zdi, da ni opazil. Le nasmehnil se mi je in pomežiknil ter stekel za svojim razredom v učilnico. Tudi sama sem šele zdaj opazila, da sem na hodniku ostala sama. Seveda sem dobila kup dodatne naloge, ker sem zamudila, vendar mi sploh ni bilo mar. Za ples me je vprašal najbolj srčkan fant na celi šoli. Spraševala sem se kako to, da nobena ni hotela plesati z njim. A šele kasneje sem ugotovila, da je to rekel kar tako, da ne bi takoj posumila, da sem bila sploh prva, ki me je vprašal. No na valeti oz. po njej pa se je vse skupaj zgodilo. Po končanem programu je sledil ples. Postavili smo se v vrste in začeli plesati. Stala sva v zadnji vrsti, tako, da se naju ni kaj dosti videlo. Kljub temu se ni norčeval in moram priznati, da je odlično plesal. Ko smo prišli do počasnega valčka me je potegnil čisto blizu. Kar malo sem se ustrašila vendar me je kmalu minilo. Bilo je tako prijetno in nisem hotela, da se konča. Ko sva tako plesala mi je čisto potihoma priznal.

» A veš, ko sem rekel, da nobena ni hotela plesati z mano?«

» Ja?« sem rekla.

» No, v bistvu sploh nisem nobene vprašal. Ti si bila prva, ki sem jo sploh vprašal.«

Nisem vedela kaj naj rečem, bila sem vesela in jezna, ker mi je lagal hkrati. Seveda pa je prevladalo veselje in seveda nisem mogla biti jezna nanj. Nadaljevala sva ples in ob koncu mi je bilo kar hudo ker se je že končalo. Po koncu valete sva odšla vsak v svojo smer. Vsaj tako sem mislila. Ko smo se pripeljali na domače dvorišče, je tam že stal avto. Stopila sem ven in opazila Žana in njegovo družino. Srce mi je tako močno zaigralo, da me je moral Jaka narahlo odriniti, da sem se sploh premaknila. Jaka je moj starejši brat. Pa saj sem ga že omenila. To je tisti, ki je hodil z mojo najboljšo prijateljico.

» A ste že tukaj?« jih je nagovorila moja mami. Seveda, sem pomislila, kako neumna sem. Starši so prijatelji in mami jih je povabila na večerjo. No kakorkoli. Vstopili smo v hišo in bilo mi je nekoliko nelagodno, saj sem vedela, da bo med drugim sledil tudi pogovor o plesu na valeti. Spet se nisem zmotila, kajti to je bila prva tema med vsemi. Začel pa je kdo drug kot moj predragi brat.

» No in kako sta kaj plesala?« bila sem tako jezna nanj, da sem mu hitro zabrusila.

» Saj si videl.« vedel je, da me bo spravil v zadrego zato je hitro utihnil. Starši so se med tem že posedli za mizo in se začeli brezskrbno pogovarjati in kramljati in o večerji ni bilo ne duha ne sluha. Nikamor se jim ni mudilo.

» Greva lahko ven?« sem vprašala in pokazala na naju z Žanom. Starši so se najprej spogledali nato pa veselo prikimali. Pomignila sem Žanu in odšla sva ven  na vrt ter sedla na vrtno gugalnico. Med nama je bila tista neprijetna tišina. Najbolj zoprno od vsega je bilo, da nihče od naju ni vedel, da bomo večer preživeli skupaj in glede na izrečene besede med plesom je bilo Žanu zelo nerodno. Kljub temu je bil on tisti, ki je prekinil zoprno tišino.

» Končno je mimo, a ne?« pogledal me je in si oddahnil.

» Ja, končno.« sem rekla in zopet je nastopila tišina. Naslonila sem se nazaj in tudi Žan se je. Slekel je srajco, katero je imel oblečeno čez majico s kratkimi rokavi. Bilo je kar malo hladno, malo pa sem se tudi naredila. In obrodilo je sadove, saj mi je Žan okoli ramen ogrnil njegovo srajco.

» Hvala.« sem rekla.

» Je že v redu.« mi je odgovoril. » No glede tistega na plesu,« je končno začel težko pričakovano temo, » veš, da smo prijatelji, starši pa to?«

» Ja.« je bila moja čedalje bolj pogosta beseda.

» Nekaj ti moram povedati,« je čisto preslišal moj ja, » no, veš všeč si mi.« je povedal manj živčno kot je bilo videti. Kaj, sem prav slišala? Je rekel, da sem mu všeč? Vedela sem, da sem slišala prav, saj ko sem pogledala njega se je njegov obraz že bližal mojemu. Tik pred mojim se je ustavil. Kaj je zdaj to, sem pomislila.

» Saj če nočeš ni treba.« je rekel čisto po tiho.

» Saj hočem.« sem odgovorila. Videti je bilo, da si je oddahnil in se mi nasmehnil. Zopet se je njegov obraz bližal mojemu in v tistem trenutku so se njegove ustnice narahlo dotaknile mojih. Ustnice je premikal čisto narahlo in trajalo je čisto premalo časa. Ko je nehal, se je zazrl v moje oči in umaknil obraz od mojega. Naslonil se je nazaj, jaz pa sem obstala kot bi zamrznila. Šele, ko mi je z rokami pomahal pred očmi sem se zavedla kaj se je pravkar zgodilo. Nasmehnila sem se mu in vrnil mi je nasmeh.

Tudi sama sem se naslonila nazaj in njegova roka me je objela čez rame. Bila sem srečna kot še nikoli. To je bil najsrečnejši dan v mojem življenju. Do sedaj.

Ko sem odšla v posteljo, nisem mogla zaspati, saj potem, ko ti nekdo pove, da si mu všeč, res ne moreš mirno zaspati. Srce ti namreč noro hitro bije in ne moreš misliti na nič drugega, kot na osebo, ki ti je všeč in ki si ti všeč njej. Pozno zjutraj sem končno le zaspala. Čeprav sem sinoči pozno zaspala, sem se zjutraj zgodaj zbudila. Ne vem zakaj nisem mogla spati a neka sila me je predramila in vstala sem iz postelje. Na postelji sem se sede pretegnila in vstala. Pogledala sem skozi okno in kar sem videla me je čisto vrglo s tira. Sredi ceste je stalo rešilno vozili, ob cesti pa  dva policijska avtomobila s prižganimi lučmi. Pod našo hišo sta bila oče in mama.

Mama je bila še iz tako daleč videti močno pretresena. Streslo me je po vsem telesu. Se je kaj zgodilo komu od sosedov? Še preden sem se zavedla sem si ogrnila jopico in zdrvela po stopnicah tako hitro, da bi skoraj padla. Po glavi se mi je podilo polno stvari, kaj vse se je lahko zgodilo. Preden sem odprla vhodna vrata sem globoko zavzdihnila. Ko pa sem stopila ven sem se šele zavedla kaj se je zgodilo v resnici.

Sredi ceste je na tleh ležal Jaka. Čeprav sem komaj stala na nogah, sem stekla čez dvorišče in na cesto. Ustaviti me niso mogli niti policisti in niti starša, ki sta stala malo proč od Jaka. Ko sem pritekla do brata je imel še odprte oči. Narahlo se mi je nasmehnil. Pokleknila sem k njemu in začela jokati.