Zmeda – domiÅ¡ljijska zgodbica

O, Bog, kakÅ¡en tip. S katerega filma je uÅ¡el? No, ne bi mogla reči, da je ravno tip, bil je moÅ¡ki z veliko začetnico. Najraje bi zapredla, a  ji je uÅ¡el samo vzdih. Skrivaj je tipala z očmi po njegovi kleni postavi. Visok, miÅ¡ičast, ampak ne preveč, ravno prav za njen okus.

Izpod kape s Å¡iltom so kukali prameni rdečkasto rjavih las, zadaj čop. Brada in brki so bili videti stari kak teden. »Pozdravljeni.« Dvignila je pogled k njemu, njegov globok glas ji je pognal mravljince po telesu. Snel je sončna očala in se zastrmel v njene oči. Barva nevihtnega neba. »Potrebujem Å¡katlo sofitk, Å¡katlo  rdečih gabaritk  in Å¡e prednje bele 24 hd.« Nasmehnila se je. »Za naročilo boste počakali kolegico. Tukaj sem samo, da zamenjam pos terminal.

Niti sanja se mi ne, kje imajo spravljene te žarnice.« »Ojoj, oprostite.« Razorožujoč nasmeh. Zamahnila je z roko. »Je že v redu.« Pretaknila je kable in resetirala pos terminal. Stal je v tiÅ¡ini in jo opazoval. PriÅ¡la je prodajalka. Zrak je vzvalovil in v nosu jo je zaščemel njegov prijeten vonj. Svež in domač. Zapiskalo je.  »Dela. Samo zapisnik Å¡e naredim, potem te ne bom več motila,« je sporočila visoki ženski na svoji levi. Umaknila se je na konec pulta in izpolnjevala papirje. Ta čas je Å¡armantni rdečelasec čakal, da dobi željene žarnice.

Senca je padla na papir in pisalo ji je zastalo. »Oprostite.« Dvignila je glavo in trapasto zinila. »Ja?« Njegove oči so bile barve poletnega neba. »Vas lahko povabim na kavo?« Pogoltnila je slino. Malo se ji je zataknilo. »Ne me vikat prosim. Žal trenutno ne utegnem, Å¡e vsaj dve uri ne bom prosta.«  Rahlo je zardela, ni bila vajena, da jo kdo vabi na kavo. Saj ni bila napačna ženska. Bila je povprečne viÅ¡ine, rjavih, divje skodranih las in temnih oči. Njena postava je bila mehko zaobljena na pravih mestih. Le čez obraz je imela brazgotino. Posledico najstniÅ¡ke razigranosti. Dolgo se je trudila, da se je prepričala, da ne strmijo vsi vanjo. Mimo oči se je spuščala proti bradi. Kot najstnica jo je trudila prekriti s pudrom, ampak je bilo Å¡e slabÅ¡e. Potem se je odločila, da jo bo ignorirala. Dolgo časa je nosila samo spuščene lase, čeprav ni pomagalo. Prodajalka se je vrnila za pult. TiÅ¡je je zaÅ¡epetal, »Se vidiva v kavarni ob dveh.«  Stopil je pred blagajno. Ni ji dal časa, da bi ugovarjala. Plačal je in odÅ¡el. Dokončala je pisanje, en izvod pustila v prodajalni in odÅ¡la v naslednji lokal. ÄŒas je hitro mineval, naenkrat se je ura približala drugi. Oklevala je, razmiÅ¡ljala kaj naj stori. Za danes je končala, doma ni nikogar. Vsaj ne bo sedela za računalnikom in razmiÅ¡ljala.

Imela je kaj razmiÅ¡ljati, čisto preveč vsega. Približno pol leta nazaj se je razÅ¡la s partnerjem. Robert je bil fant za vse v podjetju, ki se je ukvarjalo z opremo avtodomov. Nekega večera je dobil nujen klic in takoj odÅ¡el. To se je začelo dogajati skoraj vsak teden. Njegovi nenadni odhodi, izgovor je bil služba. Ko je praznila smeti je naÅ¡la račun za  rabljen telefon. Začela je seÅ¡tevati in ugotovila, da se nekaj dogaja. Najbrž kaj takega, kar ji ne bo vÅ¡eč.  Pohodila je svoja načela in sedla za njegov računalnik in v nekaj minutah že brskala po njegovi elektronski poÅ¡ti. Ena zadeva se je večkrat ponovila, nič posebnega ni pisalo razen Å¡tevilk.  Ni ji dalo miru. Zapomnila si jih je, pobrisala vse kar je počela na njegovem računalniku in se odÅ¡la igrat na svojega. RačunalniÅ¡ke programe je poznala u nulo, ni dolgo trajalo, da je ugotovila kaj Å¡tevilke pomenijo. Bilo je gostišče, ki je ponujalo popoldanski počitek. Ti pacek. Vedela je, da bi mogla zaupati svojim občutkom. Nikoli je Å¡e niso izneverili. ÄŒakala bo do naslednjega nujnega klica, nato se bo odpeljala za njim in ju postavila pred dejstva. Ne bo igrala druge violine. Tako se je kmalu zgodilo. PriÅ¡el je, ko je bila v službi, pobasal svoje stvari in odÅ¡el. Nista več srečala, ne sliÅ¡ala. Kot, da nima sreče z moÅ¡kimi, nobena zveza se ni obdržala.

Nekaj minut pred drugo je priÅ¡la pred kavarno. Takoj za njo je priÅ¡el iz druge smeri. »Pozdravljena, Adam.« Ponudil ji je roko, krepko je stisnila. Začutila je energijo, ki je stekla med njima. »Eva.« Zasmejala sta se. Naročil je pri Å¡anku, njo je natakar poznal, zato je samo pokimala. Sedla sta v zadnji del kavarne, na udobne fotelje. Atmosfera tukaj ji je bila vÅ¡eč, bila je redni gost, ravno ta kotiček je bil njen najljubÅ¡i. Miren in skrit. »Kako to, da si se odločila priti na kavo?« je začel pogovor. »Kaj, če sem norec, ki ugrablja lepe ženske?« Zasmejala se je. »Saj sva v javnosti, nimam strahu, mislim, da bi me po hitri poÅ¡ti poslal nazaj.« Pomolčala je. »Poleg tega nisem lepa.« Hitro ga je pogledala in zardela. Dobila sta naročeno. Potegnila je pladenj bližje k sebi in prijela skodelico. »Hm, zdi se mi, da jim maÅ¡ina nagaja. To pa ni preveč vroče.« Objel je njeno skodelico s prsti. »Meni se zdi dovolj topla.« Naredila je požirek. Zagodrnjala je,  »Očitno sem izgubila občutek.« Pogovor je počasi stekel, povedal je, da prihaja iz Roswella. »Aha, vesoljček, se mi je zdelo,« se mu je posmejala. »No, ni mi vÅ¡eč vesoljček, raje povem, da sem od zgoraj,« je resno spregovoril. Tudi ona se je zresnila. »ZafrkavaÅ¡?« Z zamolklim glasom je pregovoril »E.T., kje si?« in se začel smejati. Å e sama se je smejala, da so ji priÅ¡le solze na oči. Ko sta se končno umirila je rekla »Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejala.« Prikimal ji je. »No, vidiÅ¡, ta kava je res balzam za duÅ¡o.« Strinjala se je in zamiÅ¡ljeno dodala. »Nikoli Å¡e nisem Å¡la z neznancem na kavo. No, malo sem oklevala, ampak ne bi bilo lepo, če ne bi priÅ¡la.« Naredila je požirek kave.

»Čeprav, mi nisi dal niti možnosti, da zavrnem.« Nežno se je dotaknil njene roke. »VÅ¡eč si mi.« in se pogladil po bradi. »Impulzivna odločitev, ni mi žal.« Stegnil je roko proti njeni. Izmaknila jo je. Nenadoma je dobila občutek, da bo bolje, da se pobere. Nekaj se ji ni zdelo prav. Srce ji je razbijalo, bil je zares privlačen moÅ¡ki, ampak ni želela nikogar ob sebi. Sama bo zmogla, ne potrebuje moÅ¡kega. Vsi so isti. No, takoj se je popravila, ne vsi, samo nikamor se ji ne mudi. Å e najmanj, da se zaljubi. Popravila si je lase. »Glej,« je začela počasi, »Ne dam veliko na komplimente. Vem, da nisem lepa ženska. Preden se mi je zgodilo to,« z roko je Å¡la proti obrazu, »so mi večkrat rekli, da sem simpatična. Ampak simpatični so tudi otroci namazani s čokolado. Ali majhni mucki.« Namrščila se je. »Oprosti, nisem te hotel vznemiriti, rad bi bil le v tvoji družbi. Zdi se mi, da je neka kemija med nama.« Vraga, a tudi on čuti? »Pač, dajva času čas.« Zazrl se ji je v oči. Pogumno mu je vrnila pogled, čeprav ji je srce divjalo. »Kaj pa, če sem zasedena?« Odkimal je, »Nisi, drugače ne bi Å¡la na kavo.« Začudeno ga je pogledala, »Torej me bereÅ¡ kot knjigo?« MoÅ¡ki, ki je poln presenečenj.  Vrnil ji je. »Pusti se presenetiti.« Spila je kavo do konca. »Mogoče res.« Vstala je. »Odpeketam počasi v nove zmage.« Potegnila je denarnico. Ko je opazil kaj je naredila, se je uprl. »Kar pospravi. Jaz plačam.«  Na pragu sta se poslovila s  hitrim stiskom roke.

Skočila je še po nekaj sadja. Avtomatsko je vozila, navijala rock glasbo in razmišljala o njunem druženju. Bil je razgledan, prijeten sogovornik, povrh vsega je bil več kot všečnega videza. Lahko bi bil njen naslednji partner. Z lahkoto bi strmela v njegove oči, ki so spreminjale barvo iz temne v svetlo. Ko mu je to omenila, je rekel, da je odvisno od jakosti svetlobe. Neka očesna okvara, ki ne vpliva na vid. Na levem notranjem delu zapestja je imel tetovažo. Izgledala je kot nekakšen postrani meander s pikami na zunanji strani. Stisk rok je bil čvrst in njegov vonj tako prijeten. Še vedno ga je imela v nosnicah, čeprav je minilo že nekaj časa od srečanja. Kockasta odpeta srajca, pod njo temna majčka, jeans hlače s širokim pasom in kavbojski škornji. Kako prijetno bi se bilo priviti ob njegovo mišičasto telo, se skriti v njegov objem, se igrati z njegovimi lasmi… Opla, avto je priletel nasproti čez ovinek po njeni strani. Pritisnila je zavoro in njen jeep je šel gladko naravnost. Bravo za fiziko. Vrtela je volan, ampak ni imela kaj veliko storiti. Sila jo je potegnila skozi ovinek naravnost v betonsko ograjo. Čez misli ji je šinila Adamova podoba in hitra misel, pa ne ravno sedaj. Počilo je in zmanjkalo jo je. Ko se je ovedla je ležala na tleh in nekdo jo je vztrajno prosil naj odpre oči. Zamežikala je. Adam! To je nemogoče. Izgubljala se je v njegovih očeh, čutila je ščemenje po celem telesu. Kot bi jo rahlo tresla elektrika. Ni bila prepričana, ampak čutila je kako zrak vibrira. Zdelo se ji je, da sanja. Od daleč je slišala njegov glas, ki je zamrmral. »Za silo bo.« Njegove oči so potemnele. Še enkrat tip šepet. »Spi zdaj.«

Ni vedela koliko časa je spala, močna svetloba jo je presekala skozi oči. Lučka, Nekdo je svetil v njene oči. »Gospa, ste v redu?«  Okrog nje je vse mežikalo, reÅ¡evalci, policisti. Spačila se je. »Počutim se povoženo.« Bolničar se je zasmejal. »Krasno, vÅ¡eč mi je vaÅ¡ smisel za humor. Najbrž ste v Å¡oku. Uspelo vam je zlezti iz avtomobila.« Obrnil se je proti kolegu, ki je klečal z druge strani. Zatopila sta se v strokovni pogovor, izrazov ni preveč razumela. ÄŒutila je, da je z njo skoraj vse v redu. Le neznosno jo je bolela glava. Ni bila prepričana, ali je Adama sanjala ali je bil res tukaj. Kje je sedaj? SliÅ¡ala je, da se ti ob kritičnih trenutkih življenje zvrti pred očmi. Očitno je bil on njena najpomembnejÅ¡a misel. Naložila sta jo na nosila in odpeljali so se v bolniÅ¡nico. Na slikanja in podrobnejÅ¡i pregled, jo je pomiril  reÅ¡evalec, ko je opazil njen zbegan pogled. Popoldne so se pri njej oglasili policisti. Voznik, ki ji je presekal pot, je povzročil Å¡e eno nesrečo, bil je pod vplivom čudnih substanc. Večerna vizita je bila mimo, trudila se je zaspati. Bila je preveč vznemirjena, po glavi so ji odmevale besede policista, da je imela veliko srečo. Glede na stanje avtomobila je bil prepričan, da je vsa polomljena. Namesto tega jo je odnesla z modrico čez prsi od pasu, lažjim pretresom in zvitim zapestjem.

Nemirno je spala. Zbujala se je, ni vedela ali se je res zgodilo ali je samo sanjala. PreplaÅ¡eno je pogledala okrog sebe. Aparati so oddajali priduÅ¡eno svetlobo. PoÅ¡kilila je proti aparatu, ura je kazala tri. Spomnila se je bivanja v dijaÅ¡kem domu. Kako se je vedno zbujala ob tej uri. Vedno je imela iste sanje. Klečala je na tleh, k sebi stiskala neko osebo in od bolečine se ji je krčilo srce. Na umirajočega jo je vezalo tako močno čustvo, da se je vedno zbudila v joku, vsa tresoča in zmedena. Nikoli ni ugotovila kdo je bil in kaj pomenijo te sanje. Zvečer se je bala zaspati, ker se je bala sanj. Kot bi jo nekdo vrgel na tla in v hipu jo je preÅ¡inila bolečina ob izgubi najdražje osebe. Zgodaj je ostala brez mame, poznala je izgubo, ampak, to čustvo v sanjah, je bilo neverjetno močno. S koncem najstniÅ¡tva so se tudi sanje postopoma nehale. Nekoč je vpraÅ¡ala neko razlagalko sanj kaj naj bi pomenile. Iz povedanega je sklepala, da se nezavedno oklepa nekoga in ga ne spusti od sebe.  Ni je vzela resno saj je bila vedno svobodna kot ptica. Sama sebi zadostna, ni potrebovala plehkih prijateljic s katerimi bi sedela v lokalih in nakupovala nepotrebne stvari.  Zgodaj je odrasla, kajti oče ni imel veliko časa zanjo. Saj je vseeno, pred leti je umrl tudi on. Ni ga preveč pogreÅ¡ala.

Zaprla je oči. »Veseli me, da si v redu.« ZasliÅ¡ala  je Adamov glas. Sedela sta med ruÅ¡evinami, ob kamnitem zidu, kjer se je najraje igrala kot otrok. Prikimala je. »Čisto nič mi ne manjka.« Podrsala je z nogama po tleh. »Mogoče  samo kava.« Pomudil ji je veliko rumeno skodelico, ki je imela narisane črne oči in velik nasmeh.  »Moja skodelica!« je vzkliknila in se zasmejala. Naredila je droben požirek. ÄŒutila je močno tekočino. Pogoltnila je, nagnila glavo nazaj, zaprla oči in nastavila obraz toploti sonca. Vzdihnila je od ugodja. Ni videla, kako je z očmi barve gorskega jezera, zrl vanjo. »ŽeliÅ¡ Å¡e kaj?« Njegov globok glas ji je Å¡epetal na uho.  Odkimala je. »Tako bi lahko ostala ves dan.« Hotela se je zlekniti na topel zid. Ko je vstajala se je oprla na roko in zajavkala od bolečine. Takoj se je sklonil k njej. »Boli?« Zagodrnjala je. »Te sanje pa niso v redu. Å e vedno me boli roka.« Skobacala se je pokonci in zlezla na zid. Kot otrok je tako strmela v oblake po več ur. V hipu je stal zraven nje. Iztegnil je roko proti njej. »Lahko pogledam?« »Samo zvin je, nekaj dni pa bo redu.« Vseeno mu je podala roko. Prijel jo je z obema rokama in se ji zazrl v oči. V trenutku je bila izgubljena. ÄŒutila je mravljinčenje,  zrak je zavibriral. »Tako, to bi moralo biti v redu.« Izpustil jo je in se umaknil korak stran. Dvignila se je, da je sedela na zidu. Bil je ravno toliko visok, da ga je gledala naravnost v oči. PreÅ¡inilo jo je. »Nisem sanjala. Res si bil tam.« Nepremično je gledala vanj. »To vibriranje, kot bi me tresla elektrika, to sem že občutila.« Prestopil se je in izmaknil pogled. Priznal je. »Bil sem tam, žal mi je, več nisem uspel narediti. Hotel sem pozdraviti vse, ampak zmanjkalo je časa.« Stopil je bližje, z roko zdrsel čez njeno lice, naravnost čez brazgotino. Začutila je toploto njegove dlani. »Hotel sem ti odstraniti Å¡e tole. Vem, da si nesrečna zaradi nje. Po drugi strani pa….nisem upal.«

Odmaknil se je in ji obrnil hrbet. »Že tako sem razkril preveč.«  Srce ji je divjalo kot divji konji po preriji. Skočila je z zidu in se ga nežno dotaknila. »Preveč česa?« Ni se takoj obrnil proti njej. Kot bi okleval. Počasi se je obrnil proti njej. »Popoldne, ko sva se pogovarjala…  Rekla si, da te hecam. Pa te ne. Res prihajam od drugje.« Njeno čelo se je gubalo od presenečenega, začudenega do nejevere. »Drugje, druge dimenzije, galaksije? Je bleknila in gledala vanj. Popravil si je ovratnik, Å¡e vedno je bil v kockasti, malo pomečkani srajci, ki jo je imel oblečeno popoldne. »Težko razložim, potreboval bi čas, ti pa boÅ¡ kmalu budna.« »Kako veÅ¡?« ga je prekinila. »Pripeljali bodo nekoga. Dovoli mi, da ti na hitro razložim. To, kjer sva sedaj niso čiste sanje, tvoji spomini so pomeÅ¡ani s sanjami, ampak tega pogovora ne sanjaÅ¡. Res se dogaja. Samo v drugi razsežnosti. Vzporedni svet z utrinki preteklosti ali prihodnosti.« »Se mi blede?« ga je ponovno prekinila. Nasmehnil se je. »Grobo rečeno.«  Zmajala je z glavo, »To je pa težko predelat.« »Ne skrbi, časa imaÅ¡ dovolj. Se vidiva kasneje.« Pomežiknil je.

Odprla je oči, sekundo preden so se odprla vrata v sobo. Res so pripeljali nekoga. Nepremično je ležala, gledala skozi okno v prebujajoče se jutro. Ni mogla zaspati, čeprav si je želela da bi. Mogoče ga ponovno sreča v sanjah. KakÅ¡en čuden pogovor. Kar vrtelo si ji je od vseh informacij. Začudeno je obračala zapestje, ki je ni več bolelo. Levo, desno, krožno. Ubogljivo se je sukalo brez bolečin. Jutranja rutina,  zajtrk ji ni  teknil, prestavljala je pakiran kruh in maslo po pladnju. Pristopila je sestra in jo materinsko vpraÅ¡ala, če ji pomaga, gleda na to, da ima poÅ¡kodovano zapestje. Zadnji trenutek se je ugriznila za jezik, da je ni zavrnila. Ne sme povedat, da je zapestje normalno delujoče. »Lepo prosim.« Pri viziti so ji sporočili, da gre lahko domov. Izogiba naj se soncu in računalniku. Svetujejo veliko počitka, blablabla.

Iz zavarovalnice so klicali, da je avto ocenjen kot nevozen. Oni bodo urejali s povzročiteljem nesreče. PogreÅ¡ala bo ÄŒrnega vraga. Mogoče bi kupila GMC-ja. Vedno je bila zaljubljena v njih. S tem se bo ukvarjala kasneje. Trenutna težava je bila v tem, kako naj pride domov  v teh umazanih oblačilih. Mogoče se lahko očedi, dokler čaka na odpustnico.  Do kosila ima čas. Bolnica, ki so jo pripeljali zjutraj je spala, tiho se je izmuznila na hodnik, zaželela si je kavo. Pri aparatu je zagledala znano postavo. »Pozdravljena.« Adam se ji je nasmehnil. Ponudil ji je plastičen lonček s kavo. »Žal ni tako dobra, kot tvoja.« Trznila je. »Sanje.« Sprejela je lonček in takoj nesla pod nos. »DiÅ¡i.«  Srknila je in dvignila pogled k njemu. »Tisto ponoči, se je res dogajalo, a ne?«  Pritrdil je. »Ja.«  Å e enkrat je srknila. »Se lahko tam uresničijo vse želje? Kava in tako…?« Odkimal je. Resno je odgovoril. »Nisem dobra vila. Imam samo nekaj kart v rokavu, ki niso dane vsem.« RazmiÅ¡ljala je in vrtela lonček v roki. Postajala je jezna in živčna. Vse kar se ji je dogajalo je usekalo ven. Prikimala in zagodrnjala je bolj sama sebi. »Ja, lahko se sprehajaÅ¡ po glavi drugih, lahko zdraviÅ¡. Kaj Å¡e zmoreÅ¡? ÄŒiračara – hokuspokus. Pusti mojo glavo pri miru.« Poskusil jo je spraviti v dobro voljo. »Brazgotina te Å¡e moti?« VpraÅ¡ujoče jo je pogledal. »Če želiÅ¡?« Hotel se je dotaknili njenega lica, a se je izmaknila. »Trenutno nisem pri volji za tvoje coprnije.« Brez nadaljnjih besed je odÅ¡la, on pa je ni poskuÅ¡al ustaviti in ji razložiti. Nima smisla, počakati bo moral, da se umiri.

S taksijem je prišla domov. Čeprav jo je še vedno bolela glava, je bila po Adamovi zaslugi v precej dobrem stanju. Nehote se ji je vrinila misel, kako bi bilo, če bi ji odstranil brazgotino? Bi jo imel potem rad? Bi mu bila všeč? Takoj se je opomnila naj ne razmišlja o njem. Saj je čudak, sprehaja se po sanjah, bolečine z njegovim dotikom izginejo. Kdo ve, česa je še sposoben? Čeprav, lepo diši, je privlačen, ima smisel za humor, ne trosi poceni vicev, čas v njegovi družbi leti z nadzvočno hitrostjo. Kaj bo takšen lepotec s tako pokveko, kot je ona. Stopila je pod tuš in upala, da se bo potem bolje počutila.

Nemirno se je vrtela po postelji, niti glasba najljubše skupine je ni pomirila. Bruce je vpil »Run to the hills«, pesem, ki bi jo znala zapeti od zadaj naprej, ni imela učinka. Zabrisala je slušalke in mp3 na posteljo ter šla pokonci. Čeprav se je ura bližala polnoči, se je odpravila proti ruševinam. Tam se je počutila varno in domače. Na skrivaj je upala, da bo Adam kje v bližini, kar je bilo nemogoče. Ni vedel kje je doma, še telefonskih številk nista izmenjala. Vendar je bil pri kavomatu. Mogoče je zaposlen v bolnišnici. Vozni park mogoče, sej je prišel po žarnice. Legla je na zid in premlevala vse kar je izrekel. Obžalovala je svoje grobe besede. Namesto, da bi se mu iskreno zahvalila, ga je nadrla. Če ga še kdaj vidi se mu mora najprej opravičiti, želel je le pomagati.

Domov se je vrnila boljÅ¡e volje in zadovoljno je zlezla pod odejo. Komaj je zaspala je priÅ¡la mora. Z vso silo je prebudila v njej strah in grozo. Spet je nekoga držala na kolenih, jokala in se tresla. Zbudila se je čisto premočena. V mislih je zasliÅ¡ala Adamov globok glas, ki je zaskrbljeno vpraÅ¡al »Si v redu?« Ravno tako v mislih je odgovorila. »Mora je bila.«  Njegov tih Å¡epet. »Spi zdaj.«

Zbudila se je spočita. Njena prva misel je bila usmerjena na Adama in njegovo pomoč ponoči. Z rahlim glavobolom je pristavila kavo. Iz omarice je potegnila najljubšo skodelico. Še en spomin nanj. Zdelo se ji je, da jo vse spominja nanj. Kot bi se poznala celo večnost, ne pa komaj en dan. Pogrešala je njegov nasmeh in občutek varnosti, ko sta bila skupaj. Le kako se ji je lahko prikradel v misli? Mogoče je nekaj na tem, da prihaja od drugje.

Slišala je razne zgodbice, da so med ljudmi tudi drugačni. Telepatija, sugestija, zdravljenje. Take ljudi si je vedno predstavljala kot šamane, plemenske vrače, kričeče poskakujoče in pisano pomazane z barvami naravnega izvora. S skodelico v roki je sedla na stopnice verande, srkala kavo in opazovala ptice. Bila je sončna sobota, ničesar ni imela v načrtu za ta dan. Ker so ji svetovali izogibanje soncu se je odpravila nazaj v hišo. Odločila se je, da pospravi vse stvari, ki ji jih je podaril Robert. Prej ni imela volje, da bi to storila. V eno vrečo so romala oblačila, ki so bila v omari »ne vem, če bom še kdaj oblekel« in jih ni odnesel. V drugo vrečo je zmetala vse praholovce, za katere ji nikoli ni bilo jasno zakaj jih je dobivala. Roza pujs za srečo, puhaste mucke v pleteni košari, plastično stojalo za papirnate serviete…. Same neuporabne stvari, ki jih sebi ne bi nikoli kupila. Spraznila je tudi omarico v kopalnici in predale v spalnici. Vse je znosila na verando. Poslala mu je sporočilo, če želi stvari nazaj naj pride po njih, drugače gredo v ponedeljek na odpad. Nobene sledi več ni bilo, da bi kdajkoli živel tukaj.

Pozno popoldne je priÅ¡el. SliÅ¡ala je avto, zato je stopila ven. Bil je drugačen. ÄŒuden, vpraÅ¡ala se je, kaj je delala toliko časa z njim.  Zredil se je, oblečen je bil kot najstnik in precej živčen. »Lepo izgledaÅ¡.« jo je pozdravil, »ShujÅ¡ala si.« Želel jo je objeti, a  se je izmaknila. »Pozdravljen, tvoje stvari.« Pokazala je proti vrečam. »VeÅ¡, večkrat sem te želel poklicati,« je spet začel. »Vse skupaj je bil nesporazum.« Besno je pogledala vanj, kar nekaj časa je potrebovala, da ga je prebolela, zdaj pa jo gleda s tistim bedastim izrazom, »ČeÅ¡,  malo sem zafrknil, vzemi me nazaj«. »KakÅ¡en nesporazum?« Iz oči ji je bliskalo. »Nesporazumno sta se valjala po postelji? Uničila njeno družino in najino zvezo?« Zajela je sapo. »Glej, midva sva končala. Ne zanimaÅ¡ me več.« Popravila si je lase in ga pogledala naravnost v oči. Stal je kot kip pred njo. »Povrh vsega sem spoznala nekoga, ki mi je res vÅ¡eč.« Prikimal je. »In si se odločila, da boÅ¡ z njim?« »Ja.« Laž je z lahkoto zdrsnila z jezika. Å e malo soli na rano. »Lahko se zahvalim tebi.« SkruÅ¡eno je stal pred njo. »Pozdravljen.« OdÅ¡la je in ga pustila samega zunaj. Sesedla se je za mizo, res je bila utrujena. Zadnja dva dneva sta bila res naporna.

Zunaj se je že mračilo, zaslišala je trkanje. Odprla je in zagledala Adama. V trenutku je skočila vanj, mu vrgla roke okoli vratu in zašepetala. »Oprosti, oprosti, prosim.« Objel jo je okoli pasu in prižel k sebi. »Je že v redu.« Počasi je spustila objem in stopila korak nazaj. »Oprosti, ker sem kar tako planila vate. Ves dan sem razmišljala. Ni bilo prav, da sem vpila nate.« Postalo ji je nerodno. »Nisi ti kriv, ker je bil moj dan zanič.« Zmajala je z glavo. »No, vstopi,« ga je povabila naprej.

Čez hrbet ga je vprašala. »Kaj ti lahko ponudim? Sok, kavo, čaj?« Bil ji je tik za petami in ko se je obrnila, sta se skoraj zaletela. »Ne trudi se preveč, počivati moraš. Sok bo čisto v redu.« Zmešala je sirup in postavila vrč in kozarca na mizo. »Malo sem res utrujena,« je priznala. Sedla je, on je tisti hip vstal in stopil za njen hrbet. Položil ji je roki za vrat, tako, da sta se njegova palca stikala na tilniku. Čutila je kako se mišice sproščajo. Zavonjala je njegov svež vonj. Dišal je kot svež veter z gora, ki veje skozi smrekov gozd. Globoko je vdihnila skozi nos. Počutila se je tako prijetno, sproščeno in umirjeno. Pogoltnila je slino, nato pa vprašala. »Kako to narediš?« Sedel je nasproti nje in se ji nasmehnil. »Ne vem, kar uspe mi.« Videl je, da mu ne verjame, ker je vprašujoče dvignila obrvi. Nalil je pijačo in naredil požirek. »Mmmm, dober je. Sivka?« Prikimala je. »Sivka, limona in rjav sladkor.« Odložil je kozarec in se začel igrati z njim.

Čakala je. Razmišljala je, kako je vedel kje stanuje in kaj ga je prineslo naokoli. Opazovala ga je. Lase je imel spete v nekakšen dvignjen napol čop, kodri so padali čez ramena, njegove vijolične oči so nemirno begale po prostoru, oprijeta majčka je ovijala mišičasto telo. Spustil je kozarec in dvignil oči k njenim. »Nima smisla, da zavlačujem. Sama si že opazila, da nekaj ni v redu z mano.« Prekrižal je roke na prsih. Zajel je sapo, nato zdrdral, kot bi se bal, da bo pobegnila. »Lahko spreminjam molekularno sestavo, berem misli, nadzorujem čas, imam nekaj vpliva na ljudi okoli sebe.« Sprostil je roke in njegov begajoč pogled se je ustavil na njenem obrazu. Gledala je vanj, kot ,da ji razlaga astrofiziko. »Ja?« Čakala je, če bo še kaj povedal. On pa je molčal.

Popravila si je lase, danes je imela spuščene in divji kodri so obkrožali njen obraz. »Kadar ne veÅ¡ kaj bi, si popravljaÅ¡ lase,« je spregovoril tiho. Naredila je požirek, »Kako to misliÅ¡, molekularno spreminjanje?« Sprostil se je. »To te najbolj zanima?« Prikimala je. »Najhitreje bo, če kar demonstriram.« Dvignil je kozarec proti njej in drugo roko položil na njegovo dno. Začel je spreminjati barvo. Postajal je rdeč. »Jagodnega, mogoče?« Nepremično je gledal njene oči. »Mogoče ledeno hladnega, toplega?« Pred njenimi očmi se je spreminjala vsebina kozarca skupaj z njegovimi besedami. »Kava,« jo je preÅ¡inilo. »Takrat si pogrel kavo.« Obtožujoče ga je pogledala. Skomignil je. »Majhne zvijače so uporabne.« Odložil je kozarec. »Kako si me naÅ¡el po nesreči?« Je vpraÅ¡ala naprej. »Čutil sem, da se bo nekaj zgodilo, bil sem pozoren nate.« Nagnila se je proti njemu. »Kot živali, ki čutijo potres?« »Ne vemo, kako točno deluje. Samo to, da so ljudje skozi razvoj izgubili sposobnost zaznavanja.«  Vstal je, tudi sama je vstala, ni več strpela na miru. Po glavi so ji Å¡vigale vse mogoče misli. »Bil si v mojih mislih, v mojih sanjah.« Sprehajal se je po kuhinji, gibal se je elegantno in prožno. Kot mačka v napadu. »Ne morem biti vedno v tvojih mislih, samo kadar potrebujeÅ¡ pomoč, si razdražena, nesrečna. PotrebujeÅ¡ nekoga, da te umiri. Tam v trgovini si bila žalostna, čeprav si se smehljala. VeÅ¡, oči ne lažejo. Nikoli.

ÄŒutil sem, da ti moram pomagati.« Zdaj sta oba krožila po kuhinji, pograbila je kozarec in stopila ven. »Spomnim se, da si rekel: spi zdaj in zmanjkalo me je. Kako si priÅ¡el do mene? Rekli so, da sem sama zlezla iz avtomobila.« Prijel jo je za roko, da se je ustavila. »Nič se ne spomnim, razen tvojega Å¡epeta.« Nežno jo je prijel za brado in ji dvignil glavo, pogledala v njegove oči. Mežiknila je, ni ga bilo več. Ostala je le rahla meglica in njegov rahel vonj. ZasliÅ¡ala je klic iz gozda. »Tukaj sem.« Bil je tam in Å¡e preden je naredila nekaj korakov v tisto smer, je bil nazaj pri njej. »Neke vrste teleportacija.« Rahlo je zakaÅ¡ljala. »Temu res lahko rečeÅ¡ izpuhteti v zrak.« Zrak je Å¡e vedno migetal. »Nekaj me Å¡e zanima.  Ženske smo radovedna bitja. S čim se ukvarjaÅ¡? Mislim, najbrž ne letaÅ¡ na raketi in reÅ¡ujeÅ¡ ljudi iz krize?« Planil je v smeh. »Ne potrebujem rakete, le od kje ta ideja?« »Žarnice?« je vpraÅ¡ala v smehu. Odkimal je. »Tisto je bilo za soseda, tovornjake popravlja. Samostojni umetnik sem. Animator, igralec, vse kar si želiÅ¡.« Z globokim glasom je oponaÅ¡al medveda, ki se je jezil, ker je ostal brez medu.

Zraven se je majal in godrnjal. Zasmejal se je. »Bo v redu? Ali ti je to bolj vÅ¡eč.?« Glas se postal zapeljiv, da so ji Å¡li mravljinci po hrbtu. »In sem? Ali nisem? V pogledu tvojem izgubljen, v objemu tvojem znova ljubljen?«  Približal se ji je, da se je izgubila v modrih očeh. Z obema rokama je Å¡el skozi njene lase, jih potisnil za uÅ¡esa in se sklonil k njej. Å epetal je, da ga je komaj razumela. »Nekaj je na tebi, tvoj vonj, tvoja mehkoba, lepota. VlečeÅ¡ me in ne morem stran. Si kot kos kamna, ki potrebuje bruÅ¡enje, da zasije.« Globoko je vdihnil. Zaprla je oči in se prepustila njegovim rokam, ki so jo ljubkovale po licih. »Skratka, nobenega resnega dela.« Je rekla s tresočim glasom. Ni vedela kaj storiti, kako se obrniti. Hotela je pobegniti in se mu prepustiti. Ni želela dajati vtisa, da je lahka ženska.  Toda njegove besede so ji godile. Srce je začelo razbijati in usta so se osuÅ¡ila, ko je njegov nos podrsal po njenem vratu. Obliznila je ustnice, ko so njegovi zobje mehko zagrizli v njen vrat. Vroč poljub se je nadaljeval proti uÅ¡esu, kjer je grizljal mečico. ÄŒe se mu vda, ga bo Å¡e kdaj videla? Ah, k vragu vse skupaj. Dvignila je roko in zapletla prste v njegove lase. Bili so tako mehki in pripravni za božanje. Nagnila je glavo nazaj in mu ponudila ustnice. Ko so jih je dotaknil s svojimi, je njeno telo streslo, kot da je priklopljena na vulkan. Vse v njej je vrelo. Stisnil jo je k sebi, da ga je čutila s celim telesom. MiÅ¡ičast prsni koÅ¡, močne roke, ki so jo božale. Bila sta kot dva koščka sestavljanke, ki se prilegata v celoto. Njene roke so zlezle pod majčko, božale in mehko praskale po njegovem hrbtu, njegove so odkrivale kaj skriva črn čipkast modrček. Vzdihnila je, zaželela si ga je, zdaj in takoj, vseeno ji je bilo kaj si bo mislil o njej. Prav neverjetno si ga je želela v sebi. Ugotovila je, da poljublja njene prsi, ki so ga željno pričakovale. V njegovih rokah je bila voljna kot sveže testo. Ne spomni se, kdaj sta ostala brez zgornjega dela oblačil.

Slepeč blisk je preparal nebo in glasno je zagrmelo. Prestrašila se je. Ni marala neviht. Pred leti je v prometni nesreči izgubila mamo. Bila je še otrok, peljali sta se iz trgovine, ko je strela udarila. Obe sta zavpili, ne spomni se natančno kaj se je dogajalo. Avto je zbezljal. Pristali sta oviti okrog drevesa, mama se je nekaj dni borila, nato je podlegla poškodbam. Še vedno ni marala neviht. Ob njih se je počutila neugodno. Adam se je odmaknil, »Napeta si.« Pobral je njeno majčko in ji jo podal. Oblekla se je in odšla v hišo. Prišel je za njo, oblečen in jo povabil na kavč. Sedel je, ona pa mu je položila glavo na kolena in zvila noge k sebi. V tišini jo je božal po laseh. Bilo ji je prijetno, kmalu je zadremala. Napol v snu je še vedno čutila njegovo roko, ki jo je že vedno božala. Znašla se je na verandi, videla ga je prihajati iz gozda. Stekla mu je naproti, ujel jo je in dvignil visoko v zrak. Oblečeno je imela kratko poletno obleko.

Le kje jo je dobila, saj nima nobene v omari. Ni več vedela ali sanja ali ne. Lahko je razmiÅ¡ljala a toka sanj ni mogla usmerjati. Kot v filmu se je zavrtel z njo, nato jo spustil na tla. Objel jo je okoli pasu, ona mu je ovila roke okoli vratu. Brez besed sta se poljubila. Vse kar je občutila zvečer se je vrnilo. Bila je tako srečna in vzburjena.  Ko ji je slačil obleko je s kotičkom očesa zagledala na tleh piknik odejo. Tudi sama je bila nestrpna, potegnila je za njegovo majčko in ubogljivo je dvignil roki. Vrgla jo je na odejo in ga potegnila k sebi, poljubljala sta se in njegove roke so jo božale vsepovsod. Tudi njene so odpele njegove hlače in stopil je iz njih. Ostala sta samo v perilu in se divje poljubljala. Zleknila sta se na odejo in potegnila ga je nase. ÄŒutila je njegovo vzburjenost med nogami. Zaječala je. Nenadoma je klečala in nekoga je imela v naročju.

Od groze je planila pokonci. Zbegano je gledala okoli sebe. Bila je v svoji postelji, Adam je ležal zraven nje. Dvignil se je na komolce. »Kaj je?«  »Sanjala sem, bil si tam, in potem.« Utihnila je. Odkimal je. »Nisem bil v tvojih sanjah. Res ne, spal sem. Zbudila si me, ko si skočila pokonci.«  Tresla se je. Obrisala si je solze. Bila je razočarana, tako lepe sanje so bile prekinjene. Presedel se je bližje k njej. Prijel jo je za roko in se ji zazrl v oči. Zamižal je in se stresel, ona pa je občutila hladen piÅ¡ okoli sebe. »Tvoja mora.« Zajecljal je. »Nemogoče. Ista je kot moja.« Obrisal si je znoj s čela. Tudi njene roke so bile potne, obrisala jih je v odejo. »Kako to misliÅ¡, ista? In kako si jo videl?« Zlezla je s postelje. »Pusti, nočem vedeti kako si brskal po moji glavi.«  Tudi on je vstal. Počasi se ji je približal, umaknila se je in odÅ¡la v kuhinjo. Stopil je za njo in jo prosil za kozarec vode. »Zakaj si je ne pričaraÅ¡?«  se je zavrtela na petah in siknila vanj. Dvignil je roke, kot v obrambi. »Ne rabiÅ¡ se razburjat name.« V hipu je imel v roki kozarec brezbarvne tekočine  in naredil požirek. Spravljivo je rekel. »Nisem brskal po tvoji glavi.« Naredil je Å¡e en požirek.

KakÅ¡no minuto sta se gledala v tiÅ¡ini, nato je počasi vpraÅ¡ala. »KakÅ¡na je tvoja mora?« Zmajala je z glavo. »Ne more biti ista.« Odkimal je. »Jaz sem tisti na tleh.« Z roko je Å¡el skozi lase. »Dolgo me že muči kaj je to, te čudne sanje in kdo je ta oseba. Občutkov ne znam opisati. Kot bi nekoga izgubil. Boli. Tukaj.« Z roko si je Å¡el na srčno stran. »Grozen občutek izgube.« Kimala je in mu skakala v besedo. »Ja, boli srce in vsa sem zmedena.« »Pojma nimam, kaj to pomeni. Najbolje, da vpraÅ¡am. Nisem Å¡e sliÅ¡al, da bi imela dva človeka enake sanje.« Ozrla se je k njemu. »Koga?«  »Ja, moje, saj veÅ¡, vesoljčke.« Zdelo se ji je, da se norčuje iz nje. Razpotegnjeno je izgovorila.  »Ok.« In čakala, če bo Å¡e kaj povedal. Namesto tega je samo zmajal z glavo in mrmral nekaj v smislu »Nič mi ni jasno.« Tesno jo je objel in sporočil »Grem, da preverim kaj je s temi sanjami. Se sliÅ¡iva.« Izpustil jo je in izginil.  Samo njegov vonj je lebdel v kuhinji.

Kar nekaj časa ni bilo glasu od njega, ni ga srečala v sanjah. Kot bi popolnoma pozabil nanjo.  Počutila se je nesrečno. Ni mogla verjeti, da je to kratko  obdobje z njim tako vplivalo nanjo. Kot bi izgubila del sebe. Dnevi so minevali,  Å¡e vedno se ni oglasil. V glavi si je vrtela trenutke, ki sta jih preživela skupaj. More so se vračale vsako noč. Bila je neprespana, utrujena in zoprna sama sebi.

Ležala je v postelji, strmela skozi okno v grobe sence, ki jih je metala mesečina, ko je zaslišala njegov glas. »Si budna?« Prikimala je. »Sem.« Naslednji trenutek je zamigetal zrak in obstal je ob vznožju njene postelje. Pognala se je proti njemu s tako hitrostjo, da se je skoraj zapletla med odeje in se mu vrgla okrog vratu. »Pogrešala sem te.« je zašepetala. »Vem, tudi jaz tebe.« Izpustil jo je iz objema, sedel na rob postelje in jo potegnil zraven. Še preden je uspela vprašati kaj je izvedel, je sam začel pogovor. »No, očitno sva si zares usojena.« Stisnil je njene prste na roki, jih dvignil, nežno poljubil in nadaljeval. »Nekoč davno sva bila skupaj, obljubljena v večnosti in neskončnosti.. Oba sva prihajala iz pomembnih rodbin, zvezdne karte so pokazale, da naj bi preživela državni udar in začela novo ero.« Še vedno ni spregovorila, ampak je samo bolščala vanj. Izdavila je »K-kaj, kje si bil toliko časa?

Pogrešala sem te.« je še očitajoče dodala. Skomignil je. »Iti domov je precej zapleteno, potrebno je veliko skrbne priprave, povrh vsega se morajo ujemati mnoge stvari. Ne moreš na avtobus in na pravi postaji dol.« Pomežiknil ji je in nadaljeval. »Niso vedeli povedati pravega časa, davno nazaj. To so našli v starih zapisih. Takratni zvezdobralci so spregledali, da obstaja drug dedič. Uporniki so napadli mene, napačnega. Branila si me, ker sva bila povezana sva čutila bolečino drugega še močneje.« Zmajal je z glavo. »Rekli so, da se napake dogajajo. Nič ni dokončno. Dejstvo je, da sva si usojena, ni pomembno kolikokrat umreva, se rodiva, vedno bova našla pot, da bova skupaj.« Popraskal se je po bradi. »Čeprav mi te besede ne gredo skupaj.

Ni logično.«  Prikimala je in počasi spregovorila. »Se pravi, da se je moje prejÅ¡nje življenje vrivalo v zdajÅ¡njega in mi govorilo, da sem z napačnim moÅ¡kim? Bodo more sedaj prenehale?  In kaj bo z nama? Res si mi vÅ¡eč, ampak ne vem, če bi Å¡la s tabo do konca mavrice.« Nežno je objel njen obraz. »Ne vem, daj mi priložnost, da ugotoviva skupaj.« Kot dih nežno se je dotaknil njenih ustnic. Izmaknila se je. »In kje so moje čarobne moči?« Vstala je in se zagledala v srebrno luno. »In kako, da si tukaj, kako veÅ¡, da sva za skupaj, če sva iz različnih svetov? Objel jo je od zadaj in se stisnil k njej. »Začutil sem to, ko sem te zagledal v tisti trgovini.« Odmaknil ji je lase in jo poljubil na vrat. ZaÅ¡epetal je. »Za začetek ti lahko pokažem nebesa.« Obrnila se je proti njemu in ga začela slačiti. »Prav, za začetek bo v redu.«

Made by Looser.