Objavil/a admin in Domišljija in fantazija
Zmeda – domiÅ¡ljijska zgodbica
O, Bog, kakÅ¡en tip. S katerega filma je uÅ¡el? No, ne bi mogla reÄi, da je ravno tip, bil je moÅ¡ki z veliko zaÄetnico. Najraje bi zapredla, a ji je uÅ¡el samo vzdih. Skrivaj je tipala z oÄmi po njegovi kleni postavi. Visok, miÅ¡iÄast, ampak ne preveÄ, ravno prav za njen okus.
Izpod kape s Å¡iltom so kukali prameni rdeÄkasto rjavih las, zadaj Äop. Brada in brki so bili videti stari kak teden. »Pozdravljeni.« Dvignila je pogled k njemu, njegov globok glas ji je pognal mravljince po telesu. Snel je sonÄna oÄala in se zastrmel v njene oÄi. Barva nevihtnega neba. »Potrebujem Å¡katlo sofitk, Å¡katlo rdeÄih gabaritk in Å¡e prednje bele 24 hd.« Nasmehnila se je. »Za naroÄilo boste poÄakali kolegico. Tukaj sem samo, da zamenjam pos terminal.
Niti sanja se mi ne, kje imajo spravljene te žarnice.« »Ojoj, oprostite.« RazorožujoÄ nasmeh. Zamahnila je z roko. »Je že v redu.« Pretaknila je kable in resetirala pos terminal. Stal je v tiÅ¡ini in jo opazoval. PriÅ¡la je prodajalka. Zrak je vzvalovil in v nosu jo je zaÅ¡Äemel njegov prijeten vonj. Svež in domaÄ. Zapiskalo je. »Dela. Samo zapisnik Å¡e naredim, potem te ne bom veÄ motila,« je sporoÄila visoki ženski na svoji levi. Umaknila se je na konec pulta in izpolnjevala papirje. Ta Äas je Å¡armantni rdeÄelasec Äakal, da dobi željene žarnice.
Senca je padla na papir in pisalo ji je zastalo. »Oprostite.« Dvignila je glavo in trapasto zinila. »Ja?« Njegove oÄi so bile barve poletnega neba. »Vas lahko povabim na kavo?« Pogoltnila je slino. Malo se ji je zataknilo. »Ne me vikat prosim. Žal trenutno ne utegnem, Å¡e vsaj dve uri ne bom prosta.« Rahlo je zardela, ni bila vajena, da jo kdo vabi na kavo. Saj ni bila napaÄna ženska. Bila je povpreÄne viÅ¡ine, rjavih, divje skodranih las in temnih oÄi. Njena postava je bila mehko zaobljena na pravih mestih. Le Äez obraz je imela brazgotino. Posledico najstniÅ¡ke razigranosti. Dolgo se je trudila, da se je prepriÄala, da ne strmijo vsi vanjo. Mimo oÄi se je spuÅ¡Äala proti bradi. Kot najstnica jo je trudila prekriti s pudrom, ampak je bilo Å¡e slabÅ¡e. Potem se je odloÄila, da jo bo ignorirala. Dolgo Äasa je nosila samo spuÅ¡Äene lase, Äeprav ni pomagalo. Prodajalka se je vrnila za pult. TiÅ¡je je zaÅ¡epetal, »Se vidiva v kavarni ob dveh.« Stopil je pred blagajno. Ni ji dal Äasa, da bi ugovarjala. PlaÄal je in odÅ¡el. DokonÄala je pisanje, en izvod pustila v prodajalni in odÅ¡la v naslednji lokal. ÄŒas je hitro mineval, naenkrat se je ura približala drugi. Oklevala je, razmiÅ¡ljala kaj naj stori. Za danes je konÄala, doma ni nikogar. Vsaj ne bo sedela za raÄunalnikom in razmiÅ¡ljala.
Imela je kaj razmiÅ¡ljati, Äisto preveÄ vsega. Približno pol leta nazaj se je razÅ¡la s partnerjem. Robert je bil fant za vse v podjetju, ki se je ukvarjalo z opremo avtodomov. Nekega veÄera je dobil nujen klic in takoj odÅ¡el. To se je zaÄelo dogajati skoraj vsak teden. Njegovi nenadni odhodi, izgovor je bil služba. Ko je praznila smeti je naÅ¡la raÄun za rabljen telefon. ZaÄela je seÅ¡tevati in ugotovila, da se nekaj dogaja. Najbrž kaj takega, kar ji ne bo vÅ¡eÄ. Pohodila je svoja naÄela in sedla za njegov raÄunalnik in v nekaj minutah že brskala po njegovi elektronski poÅ¡ti. Ena zadeva se je veÄkrat ponovila, niÄ posebnega ni pisalo razen Å¡tevilk. Ni ji dalo miru. Zapomnila si jih je, pobrisala vse kar je poÄela na njegovem raÄunalniku in se odÅ¡la igrat na svojega. RaÄunalniÅ¡ke programe je poznala u nulo, ni dolgo trajalo, da je ugotovila kaj Å¡tevilke pomenijo. Bilo je gostiÅ¡Äe, ki je ponujalo popoldanski poÄitek. Ti pacek. Vedela je, da bi mogla zaupati svojim obÄutkom. Nikoli je Å¡e niso izneverili. ÄŒakala bo do naslednjega nujnega klica, nato se bo odpeljala za njim in ju postavila pred dejstva. Ne bo igrala druge violine. Tako se je kmalu zgodilo. PriÅ¡el je, ko je bila v službi, pobasal svoje stvari in odÅ¡el. Nista veÄ sreÄala, ne sliÅ¡ala. Kot, da nima sreÄe z moÅ¡kimi, nobena zveza se ni obdržala.
Nekaj minut pred drugo je priÅ¡la pred kavarno. Takoj za njo je priÅ¡el iz druge smeri. »Pozdravljena, Adam.« Ponudil ji je roko, krepko je stisnila. ZaÄutila je energijo, ki je stekla med njima. »Eva.« Zasmejala sta se. NaroÄil je pri Å¡anku, njo je natakar poznal, zato je samo pokimala. Sedla sta v zadnji del kavarne, na udobne fotelje. Atmosfera tukaj ji je bila vÅ¡eÄ, bila je redni gost, ravno ta kotiÄek je bil njen najljubÅ¡i. Miren in skrit. »Kako to, da si se odloÄila priti na kavo?« je zaÄel pogovor. »Kaj, Äe sem norec, ki ugrablja lepe ženske?« Zasmejala se je. »Saj sva v javnosti, nimam strahu, mislim, da bi me po hitri poÅ¡ti poslal nazaj.« PomolÄala je. »Poleg tega nisem lepa.« Hitro ga je pogledala in zardela. Dobila sta naroÄeno. Potegnila je pladenj bližje k sebi in prijela skodelico. »Hm, zdi se mi, da jim maÅ¡ina nagaja. To pa ni preveÄ vroÄe.« Objel je njeno skodelico s prsti. »Meni se zdi dovolj topla.« Naredila je požirek. Zagodrnjala je, »OÄitno sem izgubila obÄutek.« Pogovor je poÄasi stekel, povedal je, da prihaja iz Roswella. »Aha, vesoljÄek, se mi je zdelo,« se mu je posmejala. »No, ni mi vÅ¡eÄ vesoljÄek, raje povem, da sem od zgoraj,« je resno spregovoril. Tudi ona se je zresnila. »ZafrkavaÅ¡?« Z zamolklim glasom je pregovoril »E.T., kje si?« in se zaÄel smejati. Å e sama se je smejala, da so ji priÅ¡le solze na oÄi. Ko sta se konÄno umirila je rekla »Ne spomnim se, kdaj sem se nazadnje tako smejala.« Prikimal ji je. »No, vidiÅ¡, ta kava je res balzam za duÅ¡o.« Strinjala se je in zamiÅ¡ljeno dodala. »Nikoli Å¡e nisem Å¡la z neznancem na kavo. No, malo sem oklevala, ampak ne bi bilo lepo, Äe ne bi priÅ¡la.« Naredila je požirek kave.
»Čeprav, mi nisi dal niti možnosti, da zavrnem.« Nežno se je dotaknil njene roke. »VÅ¡eÄ si mi.« in se pogladil po bradi. »Impulzivna odloÄitev, ni mi žal.« Stegnil je roko proti njeni. Izmaknila jo je. Nenadoma je dobila obÄutek, da bo bolje, da se pobere. Nekaj se ji ni zdelo prav. Srce ji je razbijalo, bil je zares privlaÄen moÅ¡ki, ampak ni želela nikogar ob sebi. Sama bo zmogla, ne potrebuje moÅ¡kega. Vsi so isti. No, takoj se je popravila, ne vsi, samo nikamor se ji ne mudi. Å e najmanj, da se zaljubi. Popravila si je lase. »Glej,« je zaÄela poÄasi, »Ne dam veliko na komplimente. Vem, da nisem lepa ženska. Preden se mi je zgodilo to,« z roko je Å¡la proti obrazu, »so mi veÄkrat rekli, da sem simpatiÄna. Ampak simpatiÄni so tudi otroci namazani s Äokolado. Ali majhni mucki.« NamrÅ¡Äila se je. »Oprosti, nisem te hotel vznemiriti, rad bi bil le v tvoji družbi. Zdi se mi, da je neka kemija med nama.« Vraga, a tudi on Äuti? »PaÄ, dajva Äasu Äas.« Zazrl se ji je v oÄi. Pogumno mu je vrnila pogled, Äeprav ji je srce divjalo. »Kaj pa, Äe sem zasedena?« Odkimal je, »Nisi, drugaÄe ne bi Å¡la na kavo.« ZaÄudeno ga je pogledala, »Torej me bereÅ¡ kot knjigo?« MoÅ¡ki, ki je poln preseneÄenj. Vrnil ji je. »Pusti se presenetiti.« Spila je kavo do konca. »MogoÄe res.« Vstala je. »Odpeketam poÄasi v nove zmage.« Potegnila je denarnico. Ko je opazil kaj je naredila, se je uprl. »Kar pospravi. Jaz plaÄam.« Na pragu sta se poslovila s hitrim stiskom roke.
SkoÄila je Å¡e po nekaj sadja. Avtomatsko je vozila, navijala rock glasbo in razmiÅ¡ljala o njunem druženju. Bil je razgledan, prijeten sogovornik, povrh vsega je bil veÄ kot vÅ¡eÄnega videza. Lahko bi bil njen naslednji partner. Z lahkoto bi strmela v njegove oÄi, ki so spreminjale barvo iz temne v svetlo. Ko mu je to omenila, je rekel, da je odvisno od jakosti svetlobe. Neka oÄesna okvara, ki ne vpliva na vid. Na levem notranjem delu zapestja je imel tetovažo. Izgledala je kot nekakÅ¡en postrani meander s pikami na zunanji strani. Stisk rok je bil Ävrst in njegov vonj tako prijeten. Å e vedno ga je imela v nosnicah, Äeprav je minilo že nekaj Äasa od sreÄanja. Kockasta odpeta srajca, pod njo temna majÄka, jeans hlaÄe s Å¡irokim pasom in kavbojski Å¡kornji. Kako prijetno bi se bilo priviti ob njegovo miÅ¡iÄasto telo, se skriti v njegov objem, se igrati z njegovimi lasmi… Opla, avto je priletel nasproti Äez ovinek po njeni strani. Pritisnila je zavoro in njen jeep je Å¡el gladko naravnost. Bravo za fiziko. Vrtela je volan, ampak ni imela kaj veliko storiti. Sila jo je potegnila skozi ovinek naravnost v betonsko ograjo. ÄŒez misli ji je Å¡inila Adamova podoba in hitra misel, pa ne ravno sedaj. PoÄilo je in zmanjkalo jo je. Ko se je ovedla je ležala na tleh in nekdo jo je vztrajno prosil naj odpre oÄi. Zamežikala je. Adam! To je nemogoÄe. Izgubljala se je v njegovih oÄeh, Äutila je Å¡Äemenje po celem telesu. Kot bi jo rahlo tresla elektrika. Ni bila prepriÄana, ampak Äutila je kako zrak vibrira. Zdelo se ji je, da sanja. Od daleÄ je sliÅ¡ala njegov glas, ki je zamrmral. »Za silo bo.« Njegove oÄi so potemnele. Å e enkrat tip Å¡epet. »Spi zdaj.«
Ni vedela koliko Äasa je spala, moÄna svetloba jo je presekala skozi oÄi. LuÄka, Nekdo je svetil v njene oÄi. »Gospa, ste v redu?« Okrog nje je vse mežikalo, reÅ¡evalci, policisti. SpaÄila se je. »PoÄutim se povoženo.« BolniÄar se je zasmejal. »Krasno, vÅ¡eÄ mi je vaÅ¡ smisel za humor. Najbrž ste v Å¡oku. Uspelo vam je zlezti iz avtomobila.« Obrnil se je proti kolegu, ki je kleÄal z druge strani. Zatopila sta se v strokovni pogovor, izrazov ni preveÄ razumela. ÄŒutila je, da je z njo skoraj vse v redu. Le neznosno jo je bolela glava. Ni bila prepriÄana, ali je Adama sanjala ali je bil res tukaj. Kje je sedaj? SliÅ¡ala je, da se ti ob kritiÄnih trenutkih življenje zvrti pred oÄmi. OÄitno je bil on njena najpomembnejÅ¡a misel. Naložila sta jo na nosila in odpeljali so se v bolniÅ¡nico. Na slikanja in podrobnejÅ¡i pregled, jo je pomiril reÅ¡evalec, ko je opazil njen zbegan pogled. Popoldne so se pri njej oglasili policisti. Voznik, ki ji je presekal pot, je povzroÄil Å¡e eno nesreÄo, bil je pod vplivom Äudnih substanc. VeÄerna vizita je bila mimo, trudila se je zaspati. Bila je preveÄ vznemirjena, po glavi so ji odmevale besede policista, da je imela veliko sreÄo. Glede na stanje avtomobila je bil prepriÄan, da je vsa polomljena. Namesto tega jo je odnesla z modrico Äez prsi od pasu, lažjim pretresom in zvitim zapestjem.
Nemirno je spala. Zbujala se je, ni vedela ali se je res zgodilo ali je samo sanjala. PreplaÅ¡eno je pogledala okrog sebe. Aparati so oddajali priduÅ¡eno svetlobo. PoÅ¡kilila je proti aparatu, ura je kazala tri. Spomnila se je bivanja v dijaÅ¡kem domu. Kako se je vedno zbujala ob tej uri. Vedno je imela iste sanje. KleÄala je na tleh, k sebi stiskala neko osebo in od boleÄine se ji je krÄilo srce. Na umirajoÄega jo je vezalo tako moÄno Äustvo, da se je vedno zbudila v joku, vsa tresoÄa in zmedena. Nikoli ni ugotovila kdo je bil in kaj pomenijo te sanje. ZveÄer se je bala zaspati, ker se je bala sanj. Kot bi jo nekdo vrgel na tla in v hipu jo je preÅ¡inila boleÄina ob izgubi najdražje osebe. Zgodaj je ostala brez mame, poznala je izgubo, ampak, to Äustvo v sanjah, je bilo neverjetno moÄno. S koncem najstniÅ¡tva so se tudi sanje postopoma nehale. NekoÄ je vpraÅ¡ala neko razlagalko sanj kaj naj bi pomenile. Iz povedanega je sklepala, da se nezavedno oklepa nekoga in ga ne spusti od sebe. Ni je vzela resno saj je bila vedno svobodna kot ptica. Sama sebi zadostna, ni potrebovala plehkih prijateljic s katerimi bi sedela v lokalih in nakupovala nepotrebne stvari. Zgodaj je odrasla, kajti oÄe ni imel veliko Äasa zanjo. Saj je vseeno, pred leti je umrl tudi on. Ni ga preveÄ pogreÅ¡ala.
Zaprla je oÄi. »Veseli me, da si v redu.« ZasliÅ¡ala je Adamov glas. Sedela sta med ruÅ¡evinami, ob kamnitem zidu, kjer se je najraje igrala kot otrok. Prikimala je. »Čisto niÄ mi ne manjka.« Podrsala je z nogama po tleh. »MogoÄe samo kava.« Pomudil ji je veliko rumeno skodelico, ki je imela narisane Ärne oÄi in velik nasmeh. »Moja skodelica!« je vzkliknila in se zasmejala. Naredila je droben požirek. ÄŒutila je moÄno tekoÄino. Pogoltnila je, nagnila glavo nazaj, zaprla oÄi in nastavila obraz toploti sonca. Vzdihnila je od ugodja. Ni videla, kako je z oÄmi barve gorskega jezera, zrl vanjo. »ŽeliÅ¡ Å¡e kaj?« Njegov globok glas ji je Å¡epetal na uho. Odkimala je. »Tako bi lahko ostala ves dan.« Hotela se je zlekniti na topel zid. Ko je vstajala se je oprla na roko in zajavkala od boleÄine. Takoj se je sklonil k njej. »Boli?« Zagodrnjala je. »Te sanje pa niso v redu. Å e vedno me boli roka.« Skobacala se je pokonci in zlezla na zid. Kot otrok je tako strmela v oblake po veÄ ur. V hipu je stal zraven nje. Iztegnil je roko proti njej. »Lahko pogledam?« »Samo zvin je, nekaj dni pa bo redu.« Vseeno mu je podala roko. Prijel jo je z obema rokama in se ji zazrl v oÄi. V trenutku je bila izgubljena. ÄŒutila je mravljinÄenje, zrak je zavibriral. »Tako, to bi moralo biti v redu.« Izpustil jo je in se umaknil korak stran. Dvignila se je, da je sedela na zidu. Bil je ravno toliko visok, da ga je gledala naravnost v oÄi. PreÅ¡inilo jo je. »Nisem sanjala. Res si bil tam.« NepremiÄno je gledala vanj. »To vibriranje, kot bi me tresla elektrika, to sem že obÄutila.« Prestopil se je in izmaknil pogled. Priznal je. »Bil sem tam, žal mi je, veÄ nisem uspel narediti. Hotel sem pozdraviti vse, ampak zmanjkalo je Äasa.« Stopil je bližje, z roko zdrsel Äez njeno lice, naravnost Äez brazgotino. ZaÄutila je toploto njegove dlani. »Hotel sem ti odstraniti Å¡e tole. Vem, da si nesreÄna zaradi nje. Po drugi strani pa….nisem upal.«
Odmaknil se je in ji obrnil hrbet. »Že tako sem razkril preveÄ.« Srce ji je divjalo kot divji konji po preriji. SkoÄila je z zidu in se ga nežno dotaknila. »PreveÄ Äesa?« Ni se takoj obrnil proti njej. Kot bi okleval. PoÄasi se je obrnil proti njej. »Popoldne, ko sva se pogovarjala… Rekla si, da te hecam. Pa te ne. Res prihajam od drugje.« Njeno Äelo se je gubalo od preseneÄenega, zaÄudenega do nejevere. »Drugje, druge dimenzije, galaksije? Je bleknila in gledala vanj. Popravil si je ovratnik, Å¡e vedno je bil v kockasti, malo pomeÄkani srajci, ki jo je imel obleÄeno popoldne. »Težko razložim, potreboval bi Äas, ti pa boÅ¡ kmalu budna.« »Kako veÅ¡?« ga je prekinila. »Pripeljali bodo nekoga. Dovoli mi, da ti na hitro razložim. To, kjer sva sedaj niso Äiste sanje, tvoji spomini so pomeÅ¡ani s sanjami, ampak tega pogovora ne sanjaÅ¡. Res se dogaja. Samo v drugi razsežnosti. Vzporedni svet z utrinki preteklosti ali prihodnosti.« »Se mi blede?« ga je ponovno prekinila. Nasmehnil se je. »Grobo reÄeno.« Zmajala je z glavo, »To je pa težko predelat.« »Ne skrbi, Äasa imaÅ¡ dovolj. Se vidiva kasneje.« Pomežiknil je.
Odprla je oÄi, sekundo preden so se odprla vrata v sobo. Res so pripeljali nekoga. NepremiÄno je ležala, gledala skozi okno v prebujajoÄe se jutro. Ni mogla zaspati, Äeprav si je želela da bi. MogoÄe ga ponovno sreÄa v sanjah. KakÅ¡en Äuden pogovor. Kar vrtelo si ji je od vseh informacij. ZaÄudeno je obraÄala zapestje, ki je ni veÄ bolelo. Levo, desno, krožno. Ubogljivo se je sukalo brez boleÄin. Jutranja rutina, zajtrk ji ni teknil, prestavljala je pakiran kruh in maslo po pladnju. Pristopila je sestra in jo materinsko vpraÅ¡ala, Äe ji pomaga, gleda na to, da ima poÅ¡kodovano zapestje. Zadnji trenutek se je ugriznila za jezik, da je ni zavrnila. Ne sme povedat, da je zapestje normalno delujoÄe. »Lepo prosim.« Pri viziti so ji sporoÄili, da gre lahko domov. Izogiba naj se soncu in raÄunalniku. Svetujejo veliko poÄitka, blablabla.
Iz zavarovalnice so klicali, da je avto ocenjen kot nevozen. Oni bodo urejali s povzroÄiteljem nesreÄe. PogreÅ¡ala bo ÄŒrnega vraga. MogoÄe bi kupila GMC-ja. Vedno je bila zaljubljena v njih. S tem se bo ukvarjala kasneje. Trenutna težava je bila v tem, kako naj pride domov v teh umazanih oblaÄilih. MogoÄe se lahko oÄedi, dokler Äaka na odpustnico. Do kosila ima Äas. Bolnica, ki so jo pripeljali zjutraj je spala, tiho se je izmuznila na hodnik, zaželela si je kavo. Pri aparatu je zagledala znano postavo. »Pozdravljena.« Adam se ji je nasmehnil. Ponudil ji je plastiÄen lonÄek s kavo. »Žal ni tako dobra, kot tvoja.« Trznila je. »Sanje.« Sprejela je lonÄek in takoj nesla pod nos. »DiÅ¡i.« Srknila je in dvignila pogled k njemu. »Tisto ponoÄi, se je res dogajalo, a ne?« Pritrdil je. »Ja.« Å e enkrat je srknila. »Se lahko tam uresniÄijo vse želje? Kava in tako…?« Odkimal je. Resno je odgovoril. »Nisem dobra vila. Imam samo nekaj kart v rokavu, ki niso dane vsem.« RazmiÅ¡ljala je in vrtela lonÄek v roki. Postajala je jezna in živÄna. Vse kar se ji je dogajalo je usekalo ven. Prikimala in zagodrnjala je bolj sama sebi. »Ja, lahko se sprehajaÅ¡ po glavi drugih, lahko zdraviÅ¡. Kaj Å¡e zmoreÅ¡? ÄŒiraÄara – hokuspokus. Pusti mojo glavo pri miru.« Poskusil jo je spraviti v dobro voljo. »Brazgotina te Å¡e moti?« VpraÅ¡ujoÄe jo je pogledal. »Če želiÅ¡?« Hotel se je dotaknili njenega lica, a se je izmaknila. »Trenutno nisem pri volji za tvoje coprnije.« Brez nadaljnjih besed je odÅ¡la, on pa je ni poskuÅ¡al ustaviti in ji razložiti. Nima smisla, poÄakati bo moral, da se umiri.
S taksijem je priÅ¡la domov. ÄŒeprav jo je Å¡e vedno bolela glava, je bila po Adamovi zaslugi v precej dobrem stanju. Nehote se ji je vrinila misel, kako bi bilo, Äe bi ji odstranil brazgotino? Bi jo imel potem rad? Bi mu bila vÅ¡eÄ? Takoj se je opomnila naj ne razmiÅ¡lja o njem. Saj je Äudak, sprehaja se po sanjah, boleÄine z njegovim dotikom izginejo. Kdo ve, Äesa je Å¡e sposoben? ÄŒeprav, lepo diÅ¡i, je privlaÄen, ima smisel za humor, ne trosi poceni vicev, Äas v njegovi družbi leti z nadzvoÄno hitrostjo. Kaj bo takÅ¡en lepotec s tako pokveko, kot je ona. Stopila je pod tuÅ¡ in upala, da se bo potem bolje poÄutila.
Nemirno se je vrtela po postelji, niti glasba najljubÅ¡e skupine je ni pomirila. Bruce je vpil »Run to the hills«, pesem, ki bi jo znala zapeti od zadaj naprej, ni imela uÄinka. Zabrisala je sluÅ¡alke in mp3 na posteljo ter Å¡la pokonci. ÄŒeprav se je ura bližala polnoÄi, se je odpravila proti ruÅ¡evinam. Tam se je poÄutila varno in domaÄe. Na skrivaj je upala, da bo Adam kje v bližini, kar je bilo nemogoÄe. Ni vedel kje je doma, Å¡e telefonskih Å¡tevilk nista izmenjala. Vendar je bil pri kavomatu. MogoÄe je zaposlen v bolniÅ¡nici. Vozni park mogoÄe, sej je priÅ¡el po žarnice. Legla je na zid in premlevala vse kar je izrekel. Obžalovala je svoje grobe besede. Namesto, da bi se mu iskreno zahvalila, ga je nadrla. ÄŒe ga Å¡e kdaj vidi se mu mora najprej opraviÄiti, želel je le pomagati.
Domov se je vrnila boljÅ¡e volje in zadovoljno je zlezla pod odejo. Komaj je zaspala je priÅ¡la mora. Z vso silo je prebudila v njej strah in grozo. Spet je nekoga držala na kolenih, jokala in se tresla. Zbudila se je Äisto premoÄena. V mislih je zasliÅ¡ala Adamov globok glas, ki je zaskrbljeno vpraÅ¡al »Si v redu?« Ravno tako v mislih je odgovorila. »Mora je bila.« Njegov tih Å¡epet. »Spi zdaj.«
Zbudila se je spoÄita. Njena prva misel je bila usmerjena na Adama in njegovo pomoÄ ponoÄi. Z rahlim glavobolom je pristavila kavo. Iz omarice je potegnila najljubÅ¡o skodelico. Å e en spomin nanj. Zdelo se ji je, da jo vse spominja nanj. Kot bi se poznala celo veÄnost, ne pa komaj en dan. PogreÅ¡ala je njegov nasmeh in obÄutek varnosti, ko sta bila skupaj. Le kako se ji je lahko prikradel v misli? MogoÄe je nekaj na tem, da prihaja od drugje.
SliÅ¡ala je razne zgodbice, da so med ljudmi tudi drugaÄni. Telepatija, sugestija, zdravljenje. Take ljudi si je vedno predstavljala kot Å¡amane, plemenske vraÄe, kriÄeÄe poskakujoÄe in pisano pomazane z barvami naravnega izvora. S skodelico v roki je sedla na stopnice verande, srkala kavo in opazovala ptice. Bila je sonÄna sobota, niÄesar ni imela v naÄrtu za ta dan. Ker so ji svetovali izogibanje soncu se je odpravila nazaj v hiÅ¡o. OdloÄila se je, da pospravi vse stvari, ki ji jih je podaril Robert. Prej ni imela volje, da bi to storila. V eno vreÄo so romala oblaÄila, ki so bila v omari »ne vem, Äe bom Å¡e kdaj oblekel« in jih ni odnesel. V drugo vreÄo je zmetala vse praholovce, za katere ji nikoli ni bilo jasno zakaj jih je dobivala. Roza pujs za sreÄo, puhaste mucke v pleteni koÅ¡ari, plastiÄno stojalo za papirnate serviete…. Same neuporabne stvari, ki jih sebi ne bi nikoli kupila. Spraznila je tudi omarico v kopalnici in predale v spalnici. Vse je znosila na verando. Poslala mu je sporoÄilo, Äe želi stvari nazaj naj pride po njih, drugaÄe gredo v ponedeljek na odpad. Nobene sledi veÄ ni bilo, da bi kdajkoli živel tukaj.
Pozno popoldne je priÅ¡el. SliÅ¡ala je avto, zato je stopila ven. Bil je drugaÄen. ÄŒuden, vpraÅ¡ala se je, kaj je delala toliko Äasa z njim. Zredil se je, obleÄen je bil kot najstnik in precej živÄen. »Lepo izgledaÅ¡.« jo je pozdravil, »ShujÅ¡ala si.« Želel jo je objeti, a se je izmaknila. »Pozdravljen, tvoje stvari.« Pokazala je proti vreÄam. »VeÅ¡, veÄkrat sem te želel poklicati,« je spet zaÄel. »Vse skupaj je bil nesporazum.« Besno je pogledala vanj, kar nekaj Äasa je potrebovala, da ga je prebolela, zdaj pa jo gleda s tistim bedastim izrazom, »ČeÅ¡, malo sem zafrknil, vzemi me nazaj«. »KakÅ¡en nesporazum?« Iz oÄi ji je bliskalo. »Nesporazumno sta se valjala po postelji? UniÄila njeno družino in najino zvezo?« Zajela je sapo. »Glej, midva sva konÄala. Ne zanimaÅ¡ me veÄ.« Popravila si je lase in ga pogledala naravnost v oÄi. Stal je kot kip pred njo. »Povrh vsega sem spoznala nekoga, ki mi je res vÅ¡eÄ.« Prikimal je. »In si se odloÄila, da boÅ¡ z njim?« »Ja.« Laž je z lahkoto zdrsnila z jezika. Å e malo soli na rano. »Lahko se zahvalim tebi.« SkruÅ¡eno je stal pred njo. »Pozdravljen.« OdÅ¡la je in ga pustila samega zunaj. Sesedla se je za mizo, res je bila utrujena. Zadnja dva dneva sta bila res naporna.
Zunaj se je že mraÄilo, zasliÅ¡ala je trkanje. Odprla je in zagledala Adama. V trenutku je skoÄila vanj, mu vrgla roke okoli vratu in zaÅ¡epetala. »Oprosti, oprosti, prosim.« Objel jo je okoli pasu in prižel k sebi. »Je že v redu.« PoÄasi je spustila objem in stopila korak nazaj. »Oprosti, ker sem kar tako planila vate. Ves dan sem razmiÅ¡ljala. Ni bilo prav, da sem vpila nate.« Postalo ji je nerodno. »Nisi ti kriv, ker je bil moj dan zaniÄ.« Zmajala je z glavo. »No, vstopi,« ga je povabila naprej.
ÄŒez hrbet ga je vpraÅ¡ala. »Kaj ti lahko ponudim? Sok, kavo, Äaj?« Bil ji je tik za petami in ko se je obrnila, sta se skoraj zaletela. »Ne trudi se preveÄ, poÄivati moraÅ¡. Sok bo Äisto v redu.« ZmeÅ¡ala je sirup in postavila vrÄ in kozarca na mizo. »Malo sem res utrujena,« je priznala. Sedla je, on je tisti hip vstal in stopil za njen hrbet. Položil ji je roki za vrat, tako, da sta se njegova palca stikala na tilniku. ÄŒutila je kako se miÅ¡ice sproÅ¡Äajo. Zavonjala je njegov svež vonj. DiÅ¡al je kot svež veter z gora, ki veje skozi smrekov gozd. Globoko je vdihnila skozi nos. PoÄutila se je tako prijetno, sproÅ¡Äeno in umirjeno. Pogoltnila je slino, nato pa vpraÅ¡ala. »Kako to narediÅ¡?« Sedel je nasproti nje in se ji nasmehnil. »Ne vem, kar uspe mi.« Videl je, da mu ne verjame, ker je vpraÅ¡ujoÄe dvignila obrvi. Nalil je pijaÄo in naredil požirek. »Mmmm, dober je. Sivka?« Prikimala je. »Sivka, limona in rjav sladkor.« Odložil je kozarec in se zaÄel igrati z njim.
ÄŒakala je. RazmiÅ¡ljala je, kako je vedel kje stanuje in kaj ga je prineslo naokoli. Opazovala ga je. Lase je imel spete v nekakÅ¡en dvignjen napol Äop, kodri so padali Äez ramena, njegove vijoliÄne oÄi so nemirno begale po prostoru, oprijeta majÄka je ovijala miÅ¡iÄasto telo. Spustil je kozarec in dvignil oÄi k njenim. »Nima smisla, da zavlaÄujem. Sama si že opazila, da nekaj ni v redu z mano.« Prekrižal je roke na prsih. Zajel je sapo, nato zdrdral, kot bi se bal, da bo pobegnila. »Lahko spreminjam molekularno sestavo, berem misli, nadzorujem Äas, imam nekaj vpliva na ljudi okoli sebe.« Sprostil je roke in njegov begajoÄ pogled se je ustavil na njenem obrazu. Gledala je vanj, kot ,da ji razlaga astrofiziko. »Ja?« ÄŒakala je, Äe bo Å¡e kaj povedal. On pa je molÄal.
Popravila si je lase, danes je imela spuÅ¡Äene in divji kodri so obkrožali njen obraz. »Kadar ne veÅ¡ kaj bi, si popravljaÅ¡ lase,« je spregovoril tiho. Naredila je požirek, »Kako to misliÅ¡, molekularno spreminjanje?« Sprostil se je. »To te najbolj zanima?« Prikimala je. »Najhitreje bo, Äe kar demonstriram.« Dvignil je kozarec proti njej in drugo roko položil na njegovo dno. ZaÄel je spreminjati barvo. Postajal je rdeÄ. »Jagodnega, mogoÄe?« NepremiÄno je gledal njene oÄi. »MogoÄe ledeno hladnega, toplega?« Pred njenimi oÄmi se je spreminjala vsebina kozarca skupaj z njegovimi besedami. »Kava,« jo je preÅ¡inilo. »Takrat si pogrel kavo.« ObtožujoÄe ga je pogledala. Skomignil je. »Majhne zvijaÄe so uporabne.« Odložil je kozarec. »Kako si me naÅ¡el po nesreÄi?« Je vpraÅ¡ala naprej. »Čutil sem, da se bo nekaj zgodilo, bil sem pozoren nate.« Nagnila se je proti njemu. »Kot živali, ki Äutijo potres?« »Ne vemo, kako toÄno deluje. Samo to, da so ljudje skozi razvoj izgubili sposobnost zaznavanja.« Vstal je, tudi sama je vstala, ni veÄ strpela na miru. Po glavi so ji Å¡vigale vse mogoÄe misli. »Bil si v mojih mislih, v mojih sanjah.« Sprehajal se je po kuhinji, gibal se je elegantno in prožno. Kot maÄka v napadu. »Ne morem biti vedno v tvojih mislih, samo kadar potrebujeÅ¡ pomoÄ, si razdražena, nesreÄna. PotrebujeÅ¡ nekoga, da te umiri. Tam v trgovini si bila žalostna, Äeprav si se smehljala. VeÅ¡, oÄi ne lažejo. Nikoli.
ÄŒutil sem, da ti moram pomagati.« Zdaj sta oba krožila po kuhinji, pograbila je kozarec in stopila ven. »Spomnim se, da si rekel: spi zdaj in zmanjkalo me je. Kako si priÅ¡el do mene? Rekli so, da sem sama zlezla iz avtomobila.« Prijel jo je za roko, da se je ustavila. »NiÄ se ne spomnim, razen tvojega Å¡epeta.« Nežno jo je prijel za brado in ji dvignil glavo, pogledala v njegove oÄi. Mežiknila je, ni ga bilo veÄ. Ostala je le rahla meglica in njegov rahel vonj. ZasliÅ¡ala je klic iz gozda. »Tukaj sem.« Bil je tam in Å¡e preden je naredila nekaj korakov v tisto smer, je bil nazaj pri njej. »Neke vrste teleportacija.« Rahlo je zakaÅ¡ljala. »Temu res lahko reÄeÅ¡ izpuhteti v zrak.« Zrak je Å¡e vedno migetal. »Nekaj me Å¡e zanima. Ženske smo radovedna bitja. S Äim se ukvarjaÅ¡? Mislim, najbrž ne letaÅ¡ na raketi in reÅ¡ujeÅ¡ ljudi iz krize?« Planil je v smeh. »Ne potrebujem rakete, le od kje ta ideja?« »Žarnice?« je vpraÅ¡ala v smehu. Odkimal je. »Tisto je bilo za soseda, tovornjake popravlja. Samostojni umetnik sem. Animator, igralec, vse kar si želiÅ¡.« Z globokim glasom je oponaÅ¡al medveda, ki se je jezil, ker je ostal brez medu.
Zraven se je majal in godrnjal. Zasmejal se je. »Bo v redu? Ali ti je to bolj vÅ¡eÄ.?« Glas se postal zapeljiv, da so ji Å¡li mravljinci po hrbtu. »In sem? Ali nisem? V pogledu tvojem izgubljen, v objemu tvojem znova ljubljen?« Približal se ji je, da se je izgubila v modrih oÄeh. Z obema rokama je Å¡el skozi njene lase, jih potisnil za uÅ¡esa in se sklonil k njej. Å epetal je, da ga je komaj razumela. »Nekaj je na tebi, tvoj vonj, tvoja mehkoba, lepota. VleÄeÅ¡ me in ne morem stran. Si kot kos kamna, ki potrebuje bruÅ¡enje, da zasije.« Globoko je vdihnil. Zaprla je oÄi in se prepustila njegovim rokam, ki so jo ljubkovale po licih. »Skratka, nobenega resnega dela.« Je rekla s tresoÄim glasom. Ni vedela kaj storiti, kako se obrniti. Hotela je pobegniti in se mu prepustiti. Ni želela dajati vtisa, da je lahka ženska. Toda njegove besede so ji godile. Srce je zaÄelo razbijati in usta so se osuÅ¡ila, ko je njegov nos podrsal po njenem vratu. Obliznila je ustnice, ko so njegovi zobje mehko zagrizli v njen vrat. VroÄ poljub se je nadaljeval proti uÅ¡esu, kjer je grizljal meÄico. ÄŒe se mu vda, ga bo Å¡e kdaj videla? Ah, k vragu vse skupaj. Dvignila je roko in zapletla prste v njegove lase. Bili so tako mehki in pripravni za božanje. Nagnila je glavo nazaj in mu ponudila ustnice. Ko so jih je dotaknil s svojimi, je njeno telo streslo, kot da je priklopljena na vulkan. Vse v njej je vrelo. Stisnil jo je k sebi, da ga je Äutila s celim telesom. MiÅ¡iÄast prsni koÅ¡, moÄne roke, ki so jo božale. Bila sta kot dva koÅ¡Äka sestavljanke, ki se prilegata v celoto. Njene roke so zlezle pod majÄko, božale in mehko praskale po njegovem hrbtu, njegove so odkrivale kaj skriva Ärn Äipkast modrÄek. Vzdihnila je, zaželela si ga je, zdaj in takoj, vseeno ji je bilo kaj si bo mislil o njej. Prav neverjetno si ga je želela v sebi. Ugotovila je, da poljublja njene prsi, ki so ga željno priÄakovale. V njegovih rokah je bila voljna kot sveže testo. Ne spomni se, kdaj sta ostala brez zgornjega dela oblaÄil.
SlepeÄ blisk je preparal nebo in glasno je zagrmelo. PrestraÅ¡ila se je. Ni marala neviht. Pred leti je v prometni nesreÄi izgubila mamo. Bila je Å¡e otrok, peljali sta se iz trgovine, ko je strela udarila. Obe sta zavpili, ne spomni se natanÄno kaj se je dogajalo. Avto je zbezljal. Pristali sta oviti okrog drevesa, mama se je nekaj dni borila, nato je podlegla poÅ¡kodbam. Å e vedno ni marala neviht. Ob njih se je poÄutila neugodno. Adam se je odmaknil, »Napeta si.« Pobral je njeno majÄko in ji jo podal. Oblekla se je in odÅ¡la v hiÅ¡o. PriÅ¡el je za njo, obleÄen in jo povabil na kavÄ. Sedel je, ona pa mu je položila glavo na kolena in zvila noge k sebi. V tiÅ¡ini jo je božal po laseh. Bilo ji je prijetno, kmalu je zadremala. Napol v snu je Å¡e vedno Äutila njegovo roko, ki jo je že vedno božala. ZnaÅ¡la se je na verandi, videla ga je prihajati iz gozda. Stekla mu je naproti, ujel jo je in dvignil visoko v zrak. ObleÄeno je imela kratko poletno obleko.
Le kje jo je dobila, saj nima nobene v omari. Ni veÄ vedela ali sanja ali ne. Lahko je razmiÅ¡ljala a toka sanj ni mogla usmerjati. Kot v filmu se je zavrtel z njo, nato jo spustil na tla. Objel jo je okoli pasu, ona mu je ovila roke okoli vratu. Brez besed sta se poljubila. Vse kar je obÄutila zveÄer se je vrnilo. Bila je tako sreÄna in vzburjena. Ko ji je slaÄil obleko je s kotiÄkom oÄesa zagledala na tleh piknik odejo. Tudi sama je bila nestrpna, potegnila je za njegovo majÄko in ubogljivo je dvignil roki. Vrgla jo je na odejo in ga potegnila k sebi, poljubljala sta se in njegove roke so jo božale vsepovsod. Tudi njene so odpele njegove hlaÄe in stopil je iz njih. Ostala sta samo v perilu in se divje poljubljala. Zleknila sta se na odejo in potegnila ga je nase. ÄŒutila je njegovo vzburjenost med nogami. ZajeÄala je. Nenadoma je kleÄala in nekoga je imela v naroÄju.
Od groze je planila pokonci. Zbegano je gledala okoli sebe. Bila je v svoji postelji, Adam je ležal zraven nje. Dvignil se je na komolce. »Kaj je?« »Sanjala sem, bil si tam, in potem.« Utihnila je. Odkimal je. »Nisem bil v tvojih sanjah. Res ne, spal sem. Zbudila si me, ko si skoÄila pokonci.« Tresla se je. Obrisala si je solze. Bila je razoÄarana, tako lepe sanje so bile prekinjene. Presedel se je bližje k njej. Prijel jo je za roko in se ji zazrl v oÄi. Zamižal je in se stresel, ona pa je obÄutila hladen piÅ¡ okoli sebe. »Tvoja mora.« Zajecljal je. »NemogoÄe. Ista je kot moja.« Obrisal si je znoj s Äela. Tudi njene roke so bile potne, obrisala jih je v odejo. »Kako to misliÅ¡, ista? In kako si jo videl?« Zlezla je s postelje. »Pusti, noÄem vedeti kako si brskal po moji glavi.« Tudi on je vstal. PoÄasi se ji je približal, umaknila se je in odÅ¡la v kuhinjo. Stopil je za njo in jo prosil za kozarec vode. »Zakaj si je ne priÄaraÅ¡?« se je zavrtela na petah in siknila vanj. Dvignil je roke, kot v obrambi. »Ne rabiÅ¡ se razburjat name.« V hipu je imel v roki kozarec brezbarvne tekoÄine in naredil požirek. Spravljivo je rekel. »Nisem brskal po tvoji glavi.« Naredil je Å¡e en požirek.
KakÅ¡no minuto sta se gledala v tiÅ¡ini, nato je poÄasi vpraÅ¡ala. »KakÅ¡na je tvoja mora?« Zmajala je z glavo. »Ne more biti ista.« Odkimal je. »Jaz sem tisti na tleh.« Z roko je Å¡el skozi lase. »Dolgo me že muÄi kaj je to, te Äudne sanje in kdo je ta oseba. ObÄutkov ne znam opisati. Kot bi nekoga izgubil. Boli. Tukaj.« Z roko si je Å¡el na srÄno stran. »Grozen obÄutek izgube.« Kimala je in mu skakala v besedo. »Ja, boli srce in vsa sem zmedena.« »Pojma nimam, kaj to pomeni. Najbolje, da vpraÅ¡am. Nisem Å¡e sliÅ¡al, da bi imela dva Äloveka enake sanje.« Ozrla se je k njemu. »Koga?« »Ja, moje, saj veÅ¡, vesoljÄke.« Zdelo se ji je, da se norÄuje iz nje. Razpotegnjeno je izgovorila. »Ok.« In Äakala, Äe bo Å¡e kaj povedal. Namesto tega je samo zmajal z glavo in mrmral nekaj v smislu »NiÄ mi ni jasno.« Tesno jo je objel in sporoÄil »Grem, da preverim kaj je s temi sanjami. Se sliÅ¡iva.« Izpustil jo je in izginil. Samo njegov vonj je lebdel v kuhinji.
Kar nekaj Äasa ni bilo glasu od njega, ni ga sreÄala v sanjah. Kot bi popolnoma pozabil nanjo. PoÄutila se je nesreÄno. Ni mogla verjeti, da je to kratko obdobje z njim tako vplivalo nanjo. Kot bi izgubila del sebe. Dnevi so minevali, Å¡e vedno se ni oglasil. V glavi si je vrtela trenutke, ki sta jih preživela skupaj. More so se vraÄale vsako noÄ. Bila je neprespana, utrujena in zoprna sama sebi.
Ležala je v postelji, strmela skozi okno v grobe sence, ki jih je metala meseÄina, ko je zasliÅ¡ala njegov glas. »Si budna?« Prikimala je. »Sem.« Naslednji trenutek je zamigetal zrak in obstal je ob vznožju njene postelje. Pognala se je proti njemu s tako hitrostjo, da se je skoraj zapletla med odeje in se mu vrgla okrog vratu. »PogreÅ¡ala sem te.« je zaÅ¡epetala. »Vem, tudi jaz tebe.« Izpustil jo je iz objema, sedel na rob postelje in jo potegnil zraven. Å e preden je uspela vpraÅ¡ati kaj je izvedel, je sam zaÄel pogovor. »No, oÄitno sva si zares usojena.« Stisnil je njene prste na roki, jih dvignil, nežno poljubil in nadaljeval. »NekoÄ davno sva bila skupaj, obljubljena v veÄnosti in neskonÄnosti.. Oba sva prihajala iz pomembnih rodbin, zvezdne karte so pokazale, da naj bi preživela državni udar in zaÄela novo ero.« Å e vedno ni spregovorila, ampak je samo bolÅ¡Äala vanj. Izdavila je »K-kaj, kje si bil toliko Äasa?
PogreÅ¡ala sem te.« je Å¡e oÄitajoÄe dodala. Skomignil je. »Iti domov je precej zapleteno, potrebno je veliko skrbne priprave, povrh vsega se morajo ujemati mnoge stvari. Ne moreÅ¡ na avtobus in na pravi postaji dol.« Pomežiknil ji je in nadaljeval. »Niso vedeli povedati pravega Äasa, davno nazaj. To so naÅ¡li v starih zapisih. Takratni zvezdobralci so spregledali, da obstaja drug dediÄ. Uporniki so napadli mene, napaÄnega. Branila si me, ker sva bila povezana sva Äutila boleÄino drugega Å¡e moÄneje.« Zmajal je z glavo. »Rekli so, da se napake dogajajo. NiÄ ni dokonÄno. Dejstvo je, da sva si usojena, ni pomembno kolikokrat umreva, se rodiva, vedno bova naÅ¡la pot, da bova skupaj.« Popraskal se je po bradi. »Čeprav mi te besede ne gredo skupaj.
Ni logiÄno.« Prikimala je in poÄasi spregovorila. »Se pravi, da se je moje prejÅ¡nje življenje vrivalo v zdajÅ¡njega in mi govorilo, da sem z napaÄnim moÅ¡kim? Bodo more sedaj prenehale? In kaj bo z nama? Res si mi vÅ¡eÄ, ampak ne vem, Äe bi Å¡la s tabo do konca mavrice.« Nežno je objel njen obraz. »Ne vem, daj mi priložnost, da ugotoviva skupaj.« Kot dih nežno se je dotaknil njenih ustnic. Izmaknila se je. »In kje so moje Äarobne moÄi?« Vstala je in se zagledala v srebrno luno. »In kako, da si tukaj, kako veÅ¡, da sva za skupaj, Äe sva iz razliÄnih svetov? Objel jo je od zadaj in se stisnil k njej. »ZaÄutil sem to, ko sem te zagledal v tisti trgovini.« Odmaknil ji je lase in jo poljubil na vrat. ZaÅ¡epetal je. »Za zaÄetek ti lahko pokažem nebesa.« Obrnila se je proti njemu in ga zaÄela slaÄiti. »Prav, za zaÄetek bo v redu.«
Made by Looser.